komentirane plošče in zbirke ljudske glasbene kulture. Čudno, pri nas pa ni posluha za to dejavnost! Ob kakšni knjigi ali še raje plošči, ki sem in tja vendarle izide, tehnično-organizaeijskih težav v založniških hišah ni konca. Menda ni pravega povpraševanja po takšni glasbi, tržišče se za te stvari ne zanima, pa začuda vsaka (redka!) izdaja poide že takoj po izidu. Pri tistih, ki se s to znanostjo in takšno kulturo ukvarjamo je dovolj dobre volje in nabrano gradivo kar kliče po objavi. Pa vendar.,. Zgleda, da gre ob že omenjenih napakah v glavah nekaterih odločujočih morda še za igro kulturne politike, torej politike močnejšega, ki obliku- je okus širšega občinstva s stalnim raztresanjem vsemogočega kiča, avtorjev narodnozabavne glasbe in plehkosti njihovih posnemovalcev. Komercialni vidik take politike je več kot očiten. Hkrati pa smo priče nostal-gičnim izlivom in tolčenju plati zvona ob izidu redkih publikacij, ob radijskih in televizijskih oddajah ali javnih predstavitvah ljudske glasbe. Očitno je vmes res železna zavesa, pa ne samo tista, ki loči Vzhod od Zahoda, ampak neka druga, za katero se motovilimo mi sami. Frenekateri se celo z glavami zaletavajo yanjo. Trda je, ta zavesa, pa še zveni nekam pridušeno. Samo pri trka vati nanjo, je, kakor kaže, res naša slovenska posebnost. Igor Cvetko A NOTE AT THE VISIT TO MUSICOLOQICAL INSTITUTE IN BUDAPEST Hungarian cthnomusieology has had a rich tradition ever since the so-called Béla Barlók school when a collection and a folk music archives, among the richest in the world, began to originate. The Musicological Institute of today has succeeded the Bel a Bartók Archives and the Folk Music Archives. Its employers are engaged in systematical collecting, conservatorial and research work. The Studio of Audiovisual Documentation and Sound Archives functions extremely well, too. The level of ethnomusicological work and conservation of musical heritage in Budapest are enviably high and should be taken an example from. srečanje z miro omerzel-terlep Pozabljene vrednote ljudske glasbe ANKA NOVAK Zadnje dni leta 1985 so na filozofski fakulteti pripravili glasbeni večer in pogovor z etnomuzikologinjo Miro Omerzel-Terlep. Ob tej priložnosti je avtorica predstavila novo ploščo Slovenske ljudske pesmi 2, ki jo je posnela z zakoncem Matijem in pevko Bogdano Herman. Terlepova sta srečanje praznično uvedla z novoletno kulednico, ki sta jo zaigrala s preprostimi ljudskimi glasbili, Mira je razen z vsebino nove plošče tudi v živo seznanila strokovno srenjo (menda prvič!) zlasti s svojimi pogledi in načinom etnomuzikološkega dela, za katerega se je odločila. Vendar je tudi ta del njene komunikacije z navzočimi izžareval vso predanost eni sami veliki ljubezni, ljudski glasbi, in enemu samemu velikemu cilju, priklicati spet v življenje zvočne in glasbene zaklade naše preteklosti in jih vtkati v kulturna prizadevanja naše sodobnosti. Kot kustos raziskovalec, ki odkriva in hrani dragoceno kulturno izročilo preteklosti, kot umetnik, ki to izročilo oživlja in ga v sprejemljivi obliki sporoča svoji okolic! — človeku druge polovice 20. stol., in kot pedagog, ki mu ni žal ne časa ne naporov, ko krči zarasel gozd in pripravlja novo ledino v zavesti sodobnega Človeka, da bo mogel to kulturno bogastvo spet občutiti kot del svoje lastnine, svoje biti: v takšni trojni vlogi se slovenski kulturni javnosti predstavljata muzikologinja Mira Omerzel-Terlep in njen mož Matija. Čas po drugi svetovni vojni je z ostrimi socialnimi in duhovnimi spremembami, s skokovitim razvojem gospodarstva in množične kulture, ki je z radijem in nato s televizijo prodrla v zadnjo slovensko vas, pretrga! organsko živo kontinuiteto domačega glasbenega izročila ali pa ga odrini! 4d na skrajno obrobje zanimanja. Mlada Študenta glasbe — Matija je študiral flavto, Mira klasično kitaro — je prevzela lepota odmaknjene ljudske glasbe. Njen čar je v Miri zbudil željo, da bi ljudsko kulturo spoznala v kompleksnejši podobi. Odločila se je za Študij etnologije in muzikologije. Potem se je napotila za samostojno pot svobodne raziskovalke in umetnice. Matija ji je bil vseskozi najmočnejša opora. Pred slabim desetletjem sta že opozorila nase s prvimi samostojnimi nastopi, na katerih sta med drugim presenetila z vrsto preprostih starih glasbi), ki sta jih zbrala po poteh Slovenije, ob tem pa iskala in našla godce in pevce, ki so jima razkrivali bogastvo slovenske glasbene ustvarjal-oosti. Ob spoznanju, da bo v poplavi narodnozabavne glasbe, ki se je že globoko zasidrala v zavest ljudi, potrebno biti težak boj (ti besedi Mira večkrat uporablja — očitno sta pomembni v njeni delovni praksi), sta se odločila, da namenita več moči tudi vzgojnemu delu. Odkrite pozabljene vrednote ljudske glasbe je treba najprej vcepiti mladim; to je bilo njuno vodilo. Osebne vezi z nekaterimi glasbenimi pedagogi so jima sprva počasi, a vztrajno odpirale vrata za srečanje z mladimi šolarji različnih stopenj in cicibani po vrtcih, Tristodeset takšnih srečanj imata doslej že za sabo v raznih krajih Slovenije in v zamejstvu, tem pa se pridružuje še okrog 100 srečanj z nastopi, na katerih sta svoje delo predstavila starejšemu občinstvu. Njuni nastopi obsegajo široko zasnovan program. Običajno najprej predstavila vrsto glasbila glede na prostor in čas, kjer so ga uporabljali, glasbeno funkcijo in glasbeni program. S plemenito in nevsiljivo vztrajnostjo sta dosegla že občutne premike pri glasbeni vzgoji, tudi med cicibani v vrtcih, kar jima daje še posebno zadovoljstvo. V tem vidita odprto pot oživljenemu glasbenemu izročilu. Na srečanju na filozofski fakulteti se je razvila živahna razprava — zlasti med avtorjema in sodelavci Sekcije za glasbeno narodopisje. Ter-lepova imata svoj pogled in svojo metodologijo ohranjanja ljudskega glasbenega izročila. Skupno s sodelavci Sekcije jima je strogo znanstveno zapisovanje gradiva. Slednji zagovarjajo mnenje, da je ljudska glasba lahko le interpretacija originalnih terenskih zapisov, kar je za znanstveno ustanovo povsem razumljivo. Mira Omerzel-Terlep, ki jo, kakor pravi, glasbeni eros žene, da bi ljudsko izročilo, ki ga je skoraj iztrgala rokam smrti, zase-jala nazaj v življenje, se je odločila za drugačno pot »Živela sva v dvomih. Po drugi vojni so citre zgubile svoje mesto v ljudski glasbi. Toda bile so nepogrešljive spremljevalke, na primer baladnih pesmi. Godci pa so nama zginjali dobesedno spod rok. Pevke, večinoma starejše žene, ki so nam pesmi pele, tudi niso bile več glasovno neoporečne interpretke (stari brezbarvni glasovi). Tako sva se odločila za rekonstrukcijo zapisanega glasbenega izročila ob spremljavi inštrumenta in zvestobi melodiji, pevski del glasbenega kompleta pa zaupala pevk! Bogdani Herman.* Tako nekako je Mira pojasnila koncept dela in dodala, da je treba njeno interpretacijo razumeti samo kot člen v interpretaciji izvirne glasbe, saj ji Je že v preteklosti vsak vaški godec ali pevec v odtenkih navdihnil nekaj povsem osebnega. Način dela, ki ga na področju ljudske glasbe uveljavljata Terlepova, bi lahko še nazorneje pojasnili s konserva-torskimi postopki na spomenikih ljudskega stavbarstva, kjer je treba marsikaj šele odkriti (npr. freske pod ometom), obnoviti, osvežiti, če želimo izluščiti iz stavbe vse njene kvalitete, s katerimi hočemo živeti in jih izročiti zanamcem. V konservatorski praksi so taki postopki samoumevni, potrehni in so strokovno priznane sestavine v procesu ohranjanja stavbnega ali umetniškega spomenika. Tudi ljudska glasba iz konservatorske delavnice Terlep je spomenik, umetniško živ spomenik. 44 AnK