Otto Gerdina 
Mehkejše izrazoslovje ali na starosti utemeljena socialna varnost1 
POVZETEK 
Ceprav je vecina izrazov, ki jih uporabljamo za naslavljanje starih ljudi v vsakdanjem besedišcu, prikladna, so lahko zaradi njihove splošnosti staristicni. Starizem je v naši kulturi kljub mocni razširjenosti v vecji meri neopažen, k cemur prispeva tudi nereflektirana uporaba jezika. V Sloveniji se od leta 2019 vse vec razpravlja o potrebi po premišljeni uporabi jezika za opisovanje starosti, na kar kažejo tudi vse pogostejše okrogle mize, novinarski prispevki in institucionalni odzivi glede izrazoslovja za naslavljanje starih ljudi. Nacin, na katerega govorimo 
o starih ljudeh, ne vpliva le na to, kako jih vidimo, ampak tudi na to, kako jih obravnavajo politike in zakonodaja, katere prakse se vzpostavijo pri zagotavljanju formalne oskrbe in kako stari ljudje izkusijo svet. Prispevek razpravo o nasla­vljanju starih ljudi umešca v družbenopoliticni kontekst in pod vprašaj postavlja pogosto trditev, da je oznaka starejši ljudje edina primerna oznaka za naslavljanje starih ljudi. Preko dilem povezanih s samo opredelitvijo starosti in hierarhicnim razvršcanjem življenjskih obdobij z vidika delovne etike, ki vrednoti clovekovo življenje glede na njegovo vlogo v procesu produkcije, prispevek argumentira, da izraz starejši ljudje ni neproblematicen. Negativnih starostnih stereotipov rešuje zmožne, dejavne, v veliki meri neodvisne in zdrave stare ljudi, v nemilosti pa pu-šca vse, ki ne morejo ali ne želijo slediti idealom ucinkovitosti, produktivnosti in neodvisnosti. Še vec, stare ljudi približuje srednjim letom, s cimer odpira prostor za potencialno ukinjanje mnogih obstojecih starostnih varoval. 
Kljucne besede: raba jezika, izrazoslovje, privilegij srednjih let, opredelitev starosti, stari ljudje 
AVTOR 
Dr. Otto Gerdina je raziskovalec na Fakulteti za družbene vede in direktor zavoda OPRO. Deluje na podrocju sociologije staranja, kjer se trenutno ukvarja s problemom revšcine v starosti, medijskimi reprezentacijami starosti, starizmom, ter javnimi stališci povezanimi s starostjo, staranjem in starimi ljudmi. 
ABSTRACT 
Softer terminology or old-age-based social security 
 Besedilo nadgrajuje prispevek Stari, starejši, seniorji, starostniki ali ostareli? Sociološki razmislek o terminološki zagati, ki je bil predstavljen na letnem srecanju Slovenskega sociološkega društva 2022 Socio-ekološka trans-formacija v Ljubljani (glej Gerdina, 2022). 
Although most of the terms we use to describe old people are appropriate in everyday vocabulary, their commonality can make them ageist. Ageism goes largely unnoticed in our culture, despite its high prevalence, and the unreflec­tive use of language contributes to this. In Slovenia, since 2019, there has been a growing debate on the need for a more thoughtful use of language to describe old age, as evidenced by the increasing number of discussion panels, journalis­tic articles and institutional responses on the terminology used to address old people. The way we talk about old people affects not only how we see them, but also how they are treated in policies, legislation, what practices are put in place in the provision of formal care and how old people experience the world. The paper places the debate on addressing old people in a socio-political context and challenges the increasingly common claim that the softer label of older people is the only appropriate label to refer to old people. Through the dilemmas related to the very definition of old age and the hierarchical classification of life stages in terms of a work ethic that values human life according to its role in the produc­tion process, the paper argues that the term older people is not unproblematic. It rescues the able, active, largely independent and healthy old people from negative age stereotypes, while leaving those who are unable or unwilling to pursue the ideals of efficiency, productivity and independence out of the picture. Moreover, it brings the old people closer to middle age, opening up the potential space for the removal of many existing old-age protections. 
Keywords: language use, terminology, middle-aged privilege, definition of old age, old people 
AUTHOR 
Otto Gerdina, PhD, is a researcher at the Faculty of Social Sciences and Direc­tor of OPRO institute. He specializes in the sociology of ageing, where his current research focuses on the problem of poverty in old age, media representations of old age, ageism, and public attitudes related to old age, ageing and old people. 

1 TEŽAVNO OPREDELJEVANJE STAROSTI 
Ce želimo vedeti, kako naslavljati stare ljudi, moramo najprej ugotoviti, kdo so stari ljudje; to pa od nas zahteva, da vsaj okvirno odgovorimo na vprašanji, kaj je starost in kdaj se zacne. 
Zacnemo lahko z ugotovitvijo, da ne obstaja ena sama vrsta starosti. Hojnik--Zupanc (1997) denimo loci tri vrste starosti: biološko, kronološko in psihološko. Prvo opredeljuje s posameznikovimi telesnimi in duševnimi zmožnostmi, drugo z rojstnim datumom, tretjo pa z prepletom osebnih in družbenih dejavnikov. 
Biološko se proces staranja povezuje s postopno degeneracijo tkiv in pro-padanjem celic. Podobno tudi v medicini biti star pomeni biti telesno opešan, telesna opešanost pa je znak starosti (Katz, 1996). Toda, kot opozarja de Beauvoir, se clovekova fizicna moc, odpornost in telesne sposobnosti vecajo le nekje do dvajsetega leta. Po dvajsetem in predvsem po tridesetem letu se že zacnejo poja­vljati nepovratne in negativne spremembe v organih. In vendar tridesetletnikov nimamo za stare ljudi. Dokler se biološke pomanjkljivosti pojavljajo obcasno in dokler jih lahko z družbenimi viri uspešno blažimo, navadno ne govorimo o starosti. Šele ko dobijo vecje razsežnosti in ko jih osebe z lastnimi in družbenimi viri ne zmorejo vec ucinkovito nadomešcati, jih zacnemo povezovati s starostjo (de Beauvoir, 2018). To pa hkrati pomeni, da je izkušnja starosti ne le biološko, temvec tudi in predvsem družbeno dejstvo. 
Kronološka starost je zgolj kolicina casa, ki je pretekla od rojstva. Pogosto opredeljuje stare ljudi kot starejše od 55, 60 ali 65 let, kar pomeni, da zanemarja tako raznolikost med enako starimi ljudmi (npr. med vsemi 60. letniki) kot tudi med starimi ljudmi, ki so razlicno stari (npr. med 60. in 80. letniki). Nekateri raziskovalci problem rešujejo tako, da starost razdelijo na podkategorije. V socialni gerontologiji se je denimo uveljavila Gilleardova in Higgsova (2010) konceptualizacija starosti, sestavljena iz tretjega in cetrtega življenjskega ob-dobja. Tretje življenjsko obdobje pomeni obdobje umika od placanega dela, v katerem lahko ljudje uživajo v dejavnem življenju in dobrem zdravju. Cetrto življenjsko obdobje pa opredeljujejo vse vecje zdravstvene težave in vse manj družbenega sodelovanja. Prvo obdobje oznacuje »dobra« starost, ki je zdrava, krepostna, dejavna in v katerem se lahko ljudje zanašajo nase, drugo pa »slaba« starost z vrsto bolezni, odvisnosti in prezgodnjih smrti. Pri nas je Pecjak (2007) na kronološki podlagi starost razdelil na ljudi v poznih srednjih letih, ki so stari med 55 in 64 let, mlajše stare, ki so stari med 65 in 74 let; srednje stare, ki so stari med 75 in 84 let; in stare, ki so dosegli visoko starost in so starejši od 85 let. Ampak ta obdobja nam dajo bolj jasno sliko zgolj na ravni povprecij, še vedno pa se v vsaki od teh skupin skriva neverjetna raznolikost glede psihosocialnih zmožnosti, življenjskega zadovoljstva, ekonomskega statusa ali izkušenj (Ferraro, 2018). Kljucni problem kronološke opredelitve starosti je, da ni zelo koristna. Raziskava, ki so jo opravili Belsky in drugi (2015) je denimo ugotovila, da se je biološka starost 1037 prebivalcev Nove Zelandije, ki so bili vkljuceni v študijo pri 38 (kronoloških) letih, gibala med 28 in 61 let. Kljub njeni nenatancnosti pa je kronološka starost nujno zlo za vse, ki želijo na podlagi obstojecih baz podatkov smiselno operacionalizirati stare ljudi. 
V psihološkem smislu je opredelitev starosti povezana s posameznikovim dojemanjem starosti in je odvisna od tega, kako starega se pocuti. Iz tega zornega kota se starost zacne takrat, ko se clovek smatra za starega. Toda raziskave, ki jih je opravil Mead (1997), so že zdavnaj pokazale, da sami oblikujemo lastna pojmovanja o sebi, ki temeljijo na izjavah in obnašanju drugih, ki se nanašajo na nas. Kar pomeni, da se bomo ljudje zaceli pocutiti stare, ko nas bodo drugi zaceli obravnavati kot stare ljudi in bomo ponotranjili, da nas vidijo tako. 
Težave pri opredelitvi pojma starosti izpostavljajo temeljni problem glede dolocanja starosti v gerontologiji. V nasprotju s feminizmom, ki je vzpostavil razlikovanje med biološkim (ang. sex) in družbenim spolom (ang. gender), ge­rontologija ni razvila izrazja, ki bi locevalo družbene in biološke vidike starosti. Naslednja težava je v dejstvu, da ceprav lahko govorimo o s starostjo povezanih spremembah, ki so povezane z delitvijo celic (Hayflick in Morehead, 1961), reakcijskim casom (de Beauvoir, 2018) ali z družbeno participacijo (Tornstam, 2017), staranje samo po sebi ni vzrok teh sprememb. Ceprav s starostjo povezane spremembe bolje kot kronološka starost pojasnijo biološki, nevrološki, kognitiv­ni, družbeni in kulturni procesi, ki so povezani s staranjem (Ferraro, 2018), se pri opredeljevanju starosti še vedno najpogosteje uporablja kronološka starost. 

2 PRIVILEGIRANA POZICIJA SREDNJIH LET 
Dojemanje staranja kot neugodne in nepovratne spremembe ni vrednotno nevtralno. Fizicni in psihološki procesi, ki jih povezujemo s starostjo (npr. poca­snost pri gibanju, težave s spominom, pocasnejša odzivnost) so neugodni zgolj v odnosu do prevladujocih družbenih norm in vrednot, ki so povezne s srednjimi leti, denimo produktivnost, neodvisnost in ucinkovitost, ter ucinkujejo na ljudi v vseh fazah življenja. 
Hierarhija življenjskih obdobij je postavljena v skladu s prevladujoco zahtevo delovne etike, ki vrednoti clovekovo življenje glede na njegovo vlogo v procesu produkcije. Ker so ljudje na obeh koncih starostnega spektra najmanj ekonomsko produktivni, imajo nižji družbeni status (Applewhite, 2017). Najvišje mesto v starostni hierarhiji po tem kriteriju pripada ljudem v srednjih letih, kar potrju­jejo rezultati cetrtega vala Evropske družboslovne raziskave, po katerih imajo v Evropi najvišji status tisti, ki so stari 40 let, najnižjega pa tisti, ki so stari 20 in 70 let (Jowell, 2009). Vodilna vloga srednjih let na življenjskem kontinuumu je razvidna tudi iz dejstva, da starost v srednjih letih navidezno ne igra nobene vloge, vsaj ne v obsegu, kakor pred vstopom v odraslost in po vstopu v starost (van Dyke 2016). 
Konstrukcija življenja v srednjih letih ignorira in zamolci osnovno ranljivost, medsebojno povezanost in medsebojno odvisnost vsakega cloveka zato, da lah­ko diskreditira mlade in stare ljudi, ki pogosteje potrebujejo pomoc. Povedano drugace, negativni stereotipi odvisnosti v pozni starosti se neprenehoma hranijo s to namišljeno normo neodvisnosti, ki prikriva odnosni znacaj in medsebojno odvisnost vsakega cloveka skozi celoten življenjski potek. Ce univerzalni izvori cloveške ranljivosti ne bi bili zakriti, tudi tisti, ki se zanašajo na druge, ne bi bili vec videni kot »abnormalni ali odklonski, temvec kot specificna pojavna oblika te eksistencialne medsebojne povezanosti cloveških življenj« (van Dyke, 2016, str. 116). 

3 O BESEDIŠCU ZA NASLAVLJANJE STARIH LJUDI 
Ker svet razumemo prek skupnega ustvarjanja pomena in vzpostavljanja realnosti, je jezik pomemben nacin izražanja. Zagata, s katero se soocamo pri naslavljanju starih ljudi, odraža odnos do starosti in starih ljudi, saj izhaja iz po­trebe, da bi se izognili bodisi neposrednemu stigmatiziranju bodisi nelagodju, ki nastaja ob oznaki star clovek. Nacin, na katerega govorimo o starih ljudeh, ne vpliva le na to, kako jih vidimo, ampak tudi na to, kako jih obravnavajo politike, zakonodaja, katere prakse se vzpostavijo pri zagotavljanju formalne oskrbe in kako stari ljudje izkusijo svet (Gerdina, 2022). V Sloveniji se od leta 2019 vse vec razpravlja o potrebi po premišljeni uporabi jezika za opisovanje starosti, na kar kažejo tudi vse pogostejše okrogle mize, novinarski prispevki in institucionalni odzivi glede izrazoslovja za naslavljanje starih ljudi. Uveljavlja se konsenz, da oznaki seniorji in ostareli za osebe starejše od petinšestdeset let, nista primerni. Ceprav je iz jezikoslovnega zornega kota beseda starostniki povsem ustrezna, njena uporaba zaradi vse bolj negativnih konotacij besede ni vec priporocena. Ostaja še dilema stari ali starejši, glede katere se širi prepricanje, da je oznaka starejši ljudje edina primerna oznaka za stare ljudi, kar je, kot opozarja Ramovš (2003), ironicno, saj starejši dobesedno pomeni starejši od starega. 
Razpravljavci, ki zagovarjajo uporabo izraza starejši ljudje ali starejši odrasli poudarjajo, da je izraz najbolj primeren, saj a) poudarja, da je starost kontinuum (vedno se najde nekdo, ki je od osebe mlajši ali starejši); b) je pomensko širši in v vecji meri kot druge sopomenke odraža raznolikost starih ljudi; c) je v primerjavi z drugimi sopomenkami nevtralnejši; in c) ga stari ljudje doživljajo pozitivneje kakor druge sopomenke. 
Vendar iz razprav ni povsem jasno, kako lahko oznaka oziroma samo poi-menovanje starih ljudi zamegljuje razlike med ljudmi v zadnjem življenjskem obdobju. Zamegljevanje razlik med razlicnimi ljudmi namrec izhaja iz procesa kategorizacije in opredelitve starosti, ne pa iz njenega poimenovanja. Tudi do-mnevno vecja pomenska širina ni jasna, na primer, ce z izrazom starejši ljudje razumemo vse, ki lahko uživajo dejavno življenje in dobro zdravje, iz opredelitve izkljucujemo vse, ki se soocajo z vse vecjimi zdravstvenimi težavami in manjšo družbeno vkljucenostjo. Tudi ce sprejmemo, da beseda starejši ljudje nakazuje na vecjo raznolikost starih ljudi kot denimo oznaka stari ljudje, je to samo v odnosu do domnevno manjše raznolikosti v pozni starosti, ko se zgostijo vsi negativni starostni stereotipi. 
Ce oznaka starejši ljudje poudarja izbiro, avtonomijo, samoizražanje in porabo znacilno za tretje življenjsko obdobje, potem hkrati izkljucuje cetrto življenjsko obdobje. Ljudje v pozni starosti, ki potrebujejo pomoc drugih in se spoprijemajo z zmanjšano avtonomijo, so izkljuceni iz na novo vzpostavljene skupine starej­ših ljudi. So tisti, ki so »resnicno« stari, to je posamezniki z omejeno družbeno mocjo, s statusom in z državljanskimi pravicami (odvzeta jim je na primer po­slovna sposobnost). Šele s to izkljucitvijo se lahko oznaka starejši ljudje poveže s pozitivnimi podobami. Biggs (2004, 1997) na primer opaža, da nekateri ljudje v tretjem življenjskem obdobju prelagajo »starost« tako, da prevzemajo življenjski slog, ki temelji na potrošniški kulturi, uperjeni v boj s staranjem. To zmanjšuje možnost za identifikacijo s starostjo in z drugimi starimi ljudmi ter poganja mocno komercializiran boj proti starosti. Izraz starejši ljudje je torej prijaznejši od starih ljudi samo zaradi izkljucitve pozne oziroma »resnicne« starosti. Vpeljava izraza starejši ljudje v tem pogledu ne rešuje povezovanja starosti z negativnimi stereotipi, temvec zgolj odriva te stereotipe na vse poznejšo starost in veca razliko med »neodvisnimi« starejšimi ljudmi in »odvisnimi« starimi ljudmi.
Še vec, izraz starejši ljudje kvecjemu relativizira mejo starosti na subjektivni ravni, saj je beseda starejši ljudje vedno v odnosu do necesa, kar vzamemo kot osnovo za primerjavo. Pri starostnih kategorijah so zlati standard za primerjavo ljudje v srednjih letih, saj v odnosu do srednjih let opredeljujemo vsa druga ži­vljenjska obdobja (van Dyke, 2016). Ker so srednja leta prav tako fleksibilno in nedoloceno obdobje, izraz starejši ljudje obljublja nadaljevanje srednjih let vse do pozne starosti, kar je na prvi pogled privlacno, a ne upošteva, da enacenje starosti s srednjimi leti lahko pomeni tudi izenacitev pravic in dolžnosti z ljudmi v srednjih letih. Ce se srednja leta in starost ne razlikujeta, potem ni vec jasno, zakaj naj bi bili stari ljudje upraviceni do ugodnosti, kot je denimo pravica do starostne pokojnine. Zanikanje ranljivosti in vecjih socialnih tveganj v starosti, ki je implicitna v izrazu starejši ljudje, je voda na mlin neoliberalnim politikam, ki skušajo zmanjšati obseg socialne države na raven iz konca 19. stoletja, ko so bili milošcine deležni le tisti, ki brez nje niso mogli preživeti. 
Najmocnejši argument zagovornikov uporabe izraza starejši ljudje je, da stari ljudje sami menijo, da je oznaka starejši ljudje primernejša od oznake stari ljudje. Tudi ce prezremo dejstvo, da v Sloveniji še ni bila opravljena nobena raziskava na reprezentativnem vzorcu, ki bi slednje empiricno potrjevala in sprejmemo zgornji argument, mu lahko oporekamo na podlagi dejstva, da ljudje oblikujemo lastna pojmovanja o sebi, ki temeljijo na izjavah in obnašanju drugih, ki se nanašajo na nas (Mead 1997). Ker so stari ljudje del družbe, ki zanika in tabuizira starost, so pogosto tudi sami nosilci negativnih predstav o starosti: »Kolektivna tabuizacija starosti predvsem onemogoca sami stari generaciji, da bi si sprošceno priznala starost in jo sprejela. Ker je ne sprejme, ne more videti tistih posebnih življenjskih možnosti in nalog, ki so znacilne samo za starost, ampak se mora siliti v videz življenjskega sloga, doživljanja in vedenja, ki je znacilen za mladost in za srednja leta življenja« (Ramovš, 2003, str. 56). Stari ljudje torej niso nic bolj kot druge starostne skupine odporni, ko pride do negativnih stereotipov in predsodkov o starosti. Njihove preference so odraz okolja in dokler bo okolje negativno gledalo na starost, jo bodo tudi sami negativno doživljali in bolj naklonjeno gledali na tisto oznako za starost, ki je od starosti najbolj oddaljena: »Stari so edina družbena skupina, za katero vemo, da kaže tako mocan negativen odnos do lastne skupine kot tisti zunaj nje« (Levy and Banaji, 2002, str. 67). Njihove presoje izrazov za oznacevanje starosti so tako lahko prav toliko staristicne kakor presoje katerekoli druge starostne skupine. 
V zadnjem casu se vse pogosteje pojavljajo pobude, da bi izraze kot so stari, seniorji, starostniki in ostareli zamenjalo z navidezno politicno sprejemljivejšimi besedami, ki le posredno nakazujejo, da je oseba stara oziroma, da se približuje starosti, kar že samo po sebi nakazuje nelagodje, ki ga povzroca stigma starosti v sodobni družbi. V trenutnih razpravah je precej enostransko slišati, da je iz­raz starejši ljudje edini današnjemu casu primeren, spoštljiv in nežaljiv izraz za naslavljanje starih ljudi, saj namesto stanja implicira, da je staranje proces, bolj odraža heterogenost starih ljudi in je manj povezan z negativnimi starostnimi stereotipi. Toda že sama potreba po uvajanju politicno sprejemljivejše terminolo­gije za oznacevanje starih ljudi je utemeljena na starostnih stereotipih nemoci in šibkosti, zaradi katerih sploh predpostavljamo, da moramo za naslavljanje starih ljudi uporabljati mehkejše besedišce, da jih ne bi užalili. Snoj je na okrogli mizi O besedah o starejših ne brez starejših izpostavil, da se je v iz istega razloga prene­hal uporabljati izraz starci, ki ga je sredi dvajsetega stoletja nadomestil politicno sprejemljivejši izraz starostnik, utemeljenem po zgledu besede mladostnik, ki se je pojavila že sto let prej (Fajfar, 2021). Po nekaj desetletjih uporabe so se nanj nalepili enako negativni stereotipi, kot so prej spremljali izraz starec (Zbornik F3ŽO, 2021). Ceprav si vsak zasluži, da se ga naslavlja kot cenjenega clana družbe, se zdi, da politicna sprejemljivost samo prikriva dejstvo, da za veliko problemov, s katerimi se spoprijemajo stari ljudje, družba še ni našla novih rešitev. 

4 SKLEP 
V tem prispevku sem želel poudariti, da izraz starejši ljudje ni neproblematicen, saj ne zmanjšuje povezanosti starosti z negativnimi stereotipi, temvec jih zgolj prestavlja v vse višjo starost in posledicno ustvarja delitev med starimi ljudmi v tretjem in cetrtem življenjskem obdobju. Negativnih starostnih stereotipov rešuje zmožne, dejavne, v veliki meri neodvisne in zdrave stare ljudi v tretjem življenjskem obdobju, v nemilosti pa pušca vse, ki ne morejo ali ne želijo slediti idealom ucinkovitosti, produktivnosti in neodvisnosti v cetrtem. Pravzaprav oznaka star šele z vpeljavo besede starejši postane izraz za slabotno in opešano telo cetrtega življenjskega obdobja. Kar je delno tudi razlog, da »se zdi nekaj grdega in sramotnega, ce priletnega cloveka imenujemo star clovek. In vendar je beseda star povsem nevtralen izraz za tretje življenjsko obdobje, enako kakor beseda mladost za prvo ali srednja leta za drugo« (Ramovš, 2003, str. 53). 
Najvecjo potencialno nevarnost približevanja starosti srednjim letom oziroma zmanjševanja družbenega razlikovanja med ljudmi v srednjih letih in tistimi v tretjem življenjskem obdobju lahko vidimo v tem, da se s tem odpira prostor za spremembo v organizaciji in regulaciji družbe z vidika povprecnega pripadnika srednjih let in ukinjanje mnogih obstojecih starostnih varoval. Po tem distopic­nem scenariju v tretjem življenjskem obdobju ne bomo vec srecevali upokojencev temvec posamezne trgu podvržene državljane, ki jih odlikuje to, da delujejo »kot ‚odrasli delavci‘, ‚odrasli potrošniki‘, ‚odrasli podjetniki‘, ‚odrasli prostovoljci‘ ozi­roma so vkljuceni v katerokoli (ekonomsko in družbeno) produktivno dejavnost za odrasle« (Lessenich, 2015, str. 174). 
VIRI IN LITERATURA Applewhite Ashton (2017). Lepota let: manifest proti starizmu. Nova Gorica: Eno. Belsky, Daniel W. in drugi (2015). Quantification of biological aging in young adults. Proceedings of the 
National Academy of Sciences of the United States of America, letnik 112, št. 30, str. 4104–4110. Biggs Simon (1997). Choosing not to be old? Masks, bodies and identity management in later life. V: Ageing and Society, letnik 17, št. 5, str. 553–570. Biggs Simon (2004). New ageism: Age imperialism, personal experience and ageing policy. V: Daatland 
Svein Olav in Biggs Simon (ured.). Ageing and diversity. Bristol: The Policy Press, str. 95–106. de Beauvoir Simone (2018). Starost I: Stališce zunanjosti. Ljubljana: OPRO, Zavod za aplikativne študije. Fajfar Simona (2021). Ne stari in ne starostniki, ampak starejši. Delo (4. 10. 2021) Ferraro F. Kenneth (2018). The gerontological imagination: An integrative paradigm of aging. New York: 
Oxford University Press. 
Gerdina Otto (2022). Stari, starejši, seniorji, starostniki ali ostareli? Sociološki razmislek o terminološki zagati. V: Ignjatovic Miroljub, Mrcela Aleksandra Kanjuo in Kuhar Roman (ur.): Socio-ekološka transformacija. Slovnsko sociološko srecanje – Ljubljana 4. in 5. november 2022. V: https://www. sociolosko-drustvo.si/sociolosko-srecanje-2022-socio-ekoloska-transformacija/-. 
Gerdina Otto (2022). Reprezentacije starosti v slovenskih dnevnih casopisih. Doktorska naloga. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Gilleard Chris in Higgs Paul (2010). Aging without agency: Theorizing the fourth age. V: Aging & Mental Health, letn. 14, št. 2, str. 121-128. Hayflick Leonard in Morehead S. Paul (1961). The serial cultivation of human diploid cell strains. V: 
Experimental cell research, letn. 25, št. 3, str. 585-621. Mead George Herbert (1997). Um, sebstvo, družba. Ljubljana: Krtina. Hojnik-Zupanc Ida (1997): Priprava na upokojitev in starost. V: Hojnik – Zupanc Ida (ur.). Dodajmo 
življenje letom. Ljubljana: Gerontološko društvo Slovenije, str. 3–12. 
Jowell, Roger (2009). Evropska družboslovna raziskava 2008 (podatkovna datoteka). Ljubljana: Arhiv družboslovnih podatkov Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. V: http://www.adp.fdv. uni-lj.si/opisi/ess08/. 
Katz Stephen (1996). Disciplining old age: The formation of gerontological knowledge. Charlottesville: University Press of Virginia. 
Lessenich Stephan (2015). From retirement to active aging: changing images of ‘old age’ in the late twentieth and early twenty-first centuries. V: Torp Cornelius (ur.). Challenges of Aging. London: Palgrave Macmillan, str. 165–177. 
Levy R. Becca in Banaji R. Mahzarin (2002). Implicit Ageism. V: Nelson D. Todd (ur.). Ageism: Stereotyping and Prejudice against Older Persons. Cambridge: The MIT Press, str. 49-76. Mead George Herbert (1997). Um, sebstvo, družba. Ljubljana: Krtina. 
Pecjak Vid (2007). Psihologija staranja. Bled: samozaložba. 
Ramovš Jože (2003). Kakovostna starost: Socialna gerontologija in gerontagogika. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka in Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 
Tornstam Lars (2017). Gerotranscendenca: razvojna teorija o dobrem staranju. Ljubljana: OPRO, Zavod za aplikativne študije. 
Van Dyk Silke (2016). The othering of old age: Insights from postcolonial studies. V: Journal of Aging Studies, št. 39, str. 109-120. 
Zbornik F3ŽO (2021). Zbornik prispevkov strokovnega programa 20. Festivala za tretje življenjsko obdobje. Ljubljana: Proevent, d.o.o. 
Naslov avtorja: Dr. Otto Gerdina, Center za raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij, Kardeljeva plošcad 4, 1000 Ljubljana, otto.gerdina@fdv.uni-lj.si