42483



i  ' i

. <« » " ^ , -S" - /, .,  ,.

.U;-^.

Vi ** ' • •• - v? .>, • . • ■ ’■ . v '

■'J \: ■  .-.■'■/-■/v-'

,

. './■ <s-  •' , ';i-...v. v'.- ’.. J -'

1  : • »• ■ • ‘ . "• . , - ■ r  ?. ' I

v :f  ,-Vt #  •. £#* f- g  "'•/ - V-'. . r-\ 7 '" ' ' \ v'




v '>.? i-V-.V-V *'* v  • V > V'T

.

: v *i, l v  -i -;:V •^'- T r <>  • >;.> w ' ■ H- * •,/

.

- '

1  ■!  '-S>





- *

-• > V--. /

..<*:v v *-.,■' T -;• ;■>.,<.,• v,\,v

».'■ M, J’:.-  .

. *-'bK $ r b%%bbb/>~ : / r /bb

■  * -v • •• ' • >• ..•■■■ • . ,'L •.• ..... / , ’ ' "

'• -k  r.:V^r:. . -

‘ -' ■ '■ ^ ' ' ■ ' / ;;

• ” r  ■ tu-/  • ’"•* • ;-••'• ‘ ►' ■ K/

■fV '=V .v v 4 . '

- -'J:


■ ■ " . - ■ •

‘ J! “ ti  ;-V •'


:ii,-

■

'

. ,

.

■ > •• -■ ^ v;;" m;  .-r,- ■•••■ -

’ ' '**  " " ' K  '


:  f;


- ‘ps.-. "-Z'  *

, ' ' 5 '

'V: 'V..

. V s  /• K  ' i

i 'j.'.'--  v ::v '. .T.

.■v,'

i ■ . 1  .■,*! •>. . ■*>.*/.- v .s-

A/ r


.,'. • ■■  - • 'b/i'  . '- .‘-'- .S \ 1  ' V

. . .'. v Nl <-- ■ . ■ \ ..... v

'V' v V  I, >.VJ-

?v' ■' r . , ' : ’,/v - '

-■

■■■• ’ ■ ■-<" Tj

■f:>;


.A

"

•' 'fr-  V ^

' < ' '« a .j r  •;»■''V-

v;'-' v!  .r. '■ ‘ V ; f..

t. • V “V..

¥''S,a .

;  7 .■. .... .i*

'v 4  -'. v - v  ^Vv

w X ( ■-*- ■ ,,Vv A;.-, >-i : .... ..v

v' r  /r'?-•'

»'-iv-., i ’ ‘ • j' •-

; . ■ . .- V--. ■■ ■ . 5  / /. V/, ” V

,■• ■■.•..■.•'•■■■ t"', ■ ..

c 3 v ' , v  7 "

• • %  . -.r /. >'' -i ■ ■ f- . ■ . > ,

■ ■ ' ‘b  '••> ' v:

■, •: * , ■•' ■’, 'J \  ’’’ '

- 'V-, 'V ‘. ■ sb [-]:


:  i  v ’ , .•>!

1





>


Alojzij Remec:

Iz moje domovine.

Mlade povesti.

1922 . ••

Založila Goričar &  Leskovšek, Celje.

H' W3

Državna licejska knjižnica

v Ljubljani

IK, ; (ii.00

9  J tju

Natisnila tiskarna A. Rodč v Celju.

Vsebina.

Božjega voleka nevesta (1909).4

Peter in njegov prijatelj (1908). 18

Filozof Martin (1907). 33

Učiteljica Eleonora (1909). 46

Ignacij Vilen (1908).68

Gospod Gregor (1910).79

Po dolgih letih (1910).95

Peter Puščoba gre po svetu (1910).102

Cigan (1910).112

Rekrut Janez (1913).126

Anno Domini (1912).139

lz moje domovine 1919).189

Božjega voleka nevesta.

Po strmem klancu peljejo v vas balo Ravni-
kove Francke.

Ponosno stopajo veliki kmečki konji, v solncu
se iskri nakit na komatih in na pasovih, bahato
kimajo z glavo, vso obrožano z belim papirnatim
cvetjem. Zavorjena kola škripajo pod težo lepo
porisanih skrinj s predivom, rjuhami in perilom,
težkih postelj in omar iz svetlega javorjevega
lesa in drugega pohištva.

Spredaj na kozolcu pri prvem vozu visi lep
šapelj, široki Židani trakovi frfotajo veselo v vetru,
na vrhu bale čepite zvezani dve kokoši, s pre¬
strašenimi, obupnimi očmi se zibljete na levo in
na desno in mežikate v svetlem solncu.

Ravnikov Tone, nevestin brat, goni prvi voz.
Daleč zadaj ob prvem poddelu stopa, v eni roki
drži krepko nategnjene vajeti, v drugi pa bič z
novo rdečo rožo na vrhu, na glavi postrani klobuk
s šopkom za trakom, v praznični obleki in z
žametnim telovnikom, nad katerim cinglja pri
verižici ob uri velik tolar svetega Jurija.

Za vozoma stopajo vrhovski fantje, z viržinko
v ustih in s slamico za ušesom, veselo vriskajo in
gledajo ponosno po bizjaški vasi, kamorvozijo balo.

6

- Kaj mislite, podgorci, da se mi hribovci
ne znamo postaviti? - govore njih vesele oči
in prešerno vriskanje.

Med njimi je tudi ženin, Znosov Ciril, ali
kakor ga imenujejo od mladih nog, »božji volek".
On ne vriska, on se ne postavlja kakor drugi,
tudi za dekleti ni nikoli gledal in sam Bog vedi,
ali bi se bil kdaj oženil, da ni edini sin bogate
hiše v vasi in da niso njegovi in nevestini
stariši vse tako uredili, da je bilo prav.

Ne vesel, ne žalosten ni ženin današnji dan.
Dobro se mu zdi, da mu vrhovski fantje pravijo
Ciril, ne pa »božji volek" kakor domači in da se
doslej pri ženitvi in pri bali ni zgodila še nobena
nesreča. Zakaj nesreče je bil Znosov Ciril vajen.
Skoraj povsod, kjer je on vmes, gre vse narobe,
in zato je plah in molčeč in ponižen kakor božji
volek, s katerim so ga Bizjačani zmerjali. Vso
pot z Vrhov do domače vasi je bil v strahu, da
se kaj nerodnega ne primeri, zdaj mu je pa od¬
leglo, kajti zagledal je tam doli koncem klanca
domačo hišo, kjer stoje pred vrati oče in mati
in družina, da pozdravijo in sprejmejo fante in
balo. -

»Lepa bala! Dva velika, težko naložena voza 1
Lepše neveste in bogatejše bale in dote bi ne
dobil božji volek devet vasi naokrog ne 1“ govorijo
ljudje pred hišami, mimo katerih počasi škripata
vozova.

7

„Res, pri ženitvi pa ima božji volek srečo,
če je drugje doslej še nikjer ni imel!“ pravi
debela Frtinka sosedi in gleda imenitno balo.

A kakor bi bilo usojeno 1

Tisti hip, ravno pred Frtinovo hišo, sta se
razvezali kokoši vrhu bale na prvem vozu in
zdrknili vsaka na svojo stran kokodakajoč na
tla pod voz.

Tone ni mogel konj takoj ustaviti in lepi,
čopasti putki je zadnje kolo šlo črez vrat in ji
odjedlo glavo. Kri se je vlila po tiru, parkrat sta
vztrepetali beli, svetli perutnici po prahu in po
krvi in kokoš je ležala mrtva, okrvavljena in
umazana pod vozom.

Tone je ustavil in jo vzel v roke.

„Vrag vedi, zakaj niso ženske doma kokoši
bolje zvezale 1“ se je razjezil in jo ogledoval.

Tudi drugi voz se je moral ustaviti in fantje
so začeli klicati zadaj: „No, Tone, kaj je, da ne
ženeš naprej?"

„Nič - kokoš je zmastilo!" je odgovoril
Tone.

A Frtinka je tedaj plosknila z rokama in
zaklicala: ..Nesreča se je zgodila, velika nesreča -
slabo znamenje 1 Boste videli . . .“

„Ali boš tiho?" je zarenčal nad ženo Frtin,
ki je tisti hip stopil z borjača, kjer je cepil drva,
in jo pogledal tako grdo, da je takoj umolknila.

8

„Poberi obe kokoši, Francelj, in ju nesi
k Znosovim!“ je zapovedal sinu, razdrapanemu
fanlu, ki je ravnokar pritekel iz šole, tiščal obe
roki v hlačnih žepih in stiskal pod levico tablico
in abecednik,

Fant je del oboje na kamenifo klopico pred
hišo, pograbil obe kokoši in ju odnesel, Frtin pa
se je obrnil k Tonetu in fantom: „Bog daj srečo,
fantje, lepo balo peljete 1“

„Lepo, lepo 1“ so odgovorili.

„Redke so take, redke, dandanašnji . .

„Gori v Vrheh je tako navada. Pa zbogom 1“
je dejal Tone, počil z bičem in vozova sla se
počasi odgugala proti Znosovim.

„Presneta babnica, ali moraš imeti pri vsaki
reči svoj dolgi jezik vmes?“ se je jezil Frtin nad
ženo, ko sta bila voza z balo koncu klanca.

„Kaj me tako zmerjaš in se dereš nad mano
pred tujimi ljudmi? Sram te bodil Lepo si bodo
mislili od tebe 1“ ,

A Frtin, ki je bil vajen ženinega klepetanja,
ji ni odgovarjal, ampak molče izginil na borjač.

Krog Frtinke pa so se zbrale vse bližnje
sosede.

„Kako se je pa vse zgodilo, Mica?“ so
vprašale.

„Kaj vem, kako 1 . . . Kokoš je prišla pod
kolo in zmastilo jo je. Mislila sem, da bo božji
volek vsaj pri ženitvi srečen — na, pa se je že
tukaj pokazalo, da ne pojde vse prav . . .“

9

„Kako misliš, zakaj ne?“ so vpraševale
sosede.

„Zato, ker je slabo znamenje, če se že pri
bali kaj takega primeri. Boste videle, če boste
žive, da božji volek ne bo imel sreče v zakonu.
Ali zgrabi njega ali nevesto v kratkem bolezen
ali pa smrt . . je prerokovala Frtinka.

„Anti ne, Bog nas varil" so se začudile
ženske.

»Boste videle . . .“

*

*

*

Že davno je bil ugasnil dan, nad Vrhi so
šle zvezde tiho svojo pot, ne meneč se za šu¬
menje vod in grmovja v dolini, ne za fantovsko
vriskanje in petje, ki je prihajalo od Bizjakov.

Pri Ravnikovih, zadnji hiši pod vasjo, je bilo
vse razsvetljeno, pekli so in cvrli in pripravljali,
kar je bilo treba za svafovanje. Urno so smu¬
kale ženske po kuhinji, na ognjišču je prasketal
velik ogenj in njegov svit se je razlival po veži
in skozi polupriprta vrata ven na pot v tenki,
trepetajoči črti.

Nenadoma se je blesteči, ozki trak razširil,
širok žar je šinil čez kamenje do vrtne ograje
na drugi strani poti in zopet ugasnil, pred hišo
pa je stala nevesta Francka in gledala doli po
poti in gori proti vasi.

10

Polagoma so so privadile oči feme in raz¬
ločile pot tja gori do prvih hiš, ki so stale mrtve
in mračne vrh klanca. Tiha, prazna je bila pot,
nihče ni šel ponji.

„Ni ga še ..je  vzdihnila nevesta Francka,
naredila par korakov čez pot in stopila v vrt.

Naslonila se je ob cvetočo hruško pri ograji,
uprla oči v dolino in se zamislila.

- Tam doli bo odslej njen dom, že jutri
pride vanj z možem, ki se z njim na veke za¬
veže. Njen mož, Znosov Ciril ali, kakor mu pravijo,
božji volek - kdo bi si bil kdaj mislil? Kdo bi
bil slutil, da vse tako pride, kdo bi bil vse to
pričakoval? Bogata hiša jo čaka tam doli, ime¬
nitna, spoštovana družina jo sprejme v svojo
sredo za gospodinjo. Človek bi rekel, da bo vse
z rožami posuto pred njo, da jo popelje sreča
za roko vse dni, po vseh potih, da bo njeno srce
veselo in zadovoljno, kakor le more biti srce
gospodinje in žene pri premožni kmečki hiši.
Saj je tam doli vse, kar le poželi srce, hiša dobra
in poštena, mož delaven in priden, družina znana
in spoštovana devet vasi daleč . . . Vse je tam
doli, vse - le ljubezni, velike, sladke ljubezni
ni, ljubezni, zavoljo katere se ljudje vežejo do
smrti . . .

Prišli so lepe nedelje v pustu snubci od
Bizjakov, očeta in materi so se pomenili in se
dogovorili, Ciril in ona pa sta sedela ob mizi,
strmela drug v drugega in nista vedela, kaj naj

11

si povesta ... Pa saj jima tudi ni bilo potreba,
ker so se drugi mesto njiju natanko domenili in
odločili, da bo poroka po Veliki noči enkrat.

A v nevestinem srcu je od tedaj nekaj klju¬
valo in grizlo in njene oči so videle pred seboj
vedno lep fantovski obraz, ki je bil do pičice
podoben obrazu Blaničevega Lojzeta, kovača v
Vrheh.

Bogve, kako se je bilo vse tako namerilo,
da je bil prejšnjo jesen potrkal mladi vrhovski
kovač na njeno okence in ji razodel, da jo že
davno gleda in ima rad. In bogve, kako je prišlo,
da mu ona tega ni zamerila, da 'je rada poslu¬
šala njegove besede in da so se vse njene misli
polagoma zapletle vanj. Brez upa je bila ta lju¬
bezen - kako naj vzame kovač, sirota, ki nima
drugega kakor kovačijo v vasi in orodje, skoraj
najbogatejše dekle v vasi? - brez upa je bila
ta ljubezen, a vendar sladka in močna.

A ni ji bila namenjena dolga sladkost. Že¬
lezna volja sfarišev in kruta roka usode, ki enemu
da vse, drugemu nič, sta raztrgali vezi med tema
dvema mladima srcema - jutri bo Francka božjega
voleka nevesta, mladi kovač pa se popelje proti
daljnemu Hamburku in Ameriki in jeklena kolesa
bodo ropotala po šinah pod njim: - nikdar
več — nikdar več - nikdar več . . .

Nevesta Francka je jokala in ni videla, da
se je tam gori na klancu med hišami pokazala
črna senca in se polagoma bližala doli po poti.

12

Šele ko je zaslišala korake čisto blizu, se je
zdrznila, pogledala na pot in spoznala poznega
prišleca.

„Lojze!“ je vzkliknila poltiho.

Fant je za hip obstal in potem stopil na vrt.
Na dolgo pot je bil napravljen, kovčeg v desnici,
palico v levici in ves truden je bil njegov glas,
ko je izpregovoril: „Pa adijo, Francka, in srečna
bodi 1“

Del je kovčeg na tla in ji podal roko.

„Oh, ne še, Lojze, ne tako hitro 1“ je ihtela ona.

„Daljše slovo - težje srce 1“ je odgovoril on.

„Oh, ne še, ne še, le trenutek še ostani!“ je
prosila Francka.

Po dehteči pomladanski travi sta šla globokeje
v vrt s tesno sklenjenimi rokami.

Molčala sla, dekle je jokalo, njemu pa je
bilo prežalostno v duši, da bi govoril.

„Oh, Lojze, kako sem nesrečna 1“

„Ena pot je še, Francka, pojdi z manol Na
rokah te bom nosil, kar ti srce poželi, boš imela.“

„Ne, ne, Lojze, ne morem, ne smem. Pravila
sem materi, prosila in jokala, a vse zaman.
Vkovana sem in nič več mi ne pomaga. Pre¬
kletstvo bi bilo nad nama, če bi tako sforila.“

„Pa adijo, torej, predraga, pozabi vse, jaz
te ne bom mogel 1 Bodi srečna, spominjaj se me
včasih, kakor se bom jaz tebe tam daleč za
morjem."

13

„Adijo za vselej 1“

Objela sla se in poljubila, še par hipov in
že je slopal po klancu v dolino mladi popotnik,
romar v obljubljeno deželo vseh nesrečnih in
nezadovoljnih src, in izmed grmovja ga je po¬
zdravljala od daleč drobna, trepetajoča luč s
kolodvora v dolini.

Na vrtu pa je stala še vedno nevesta Francka,
nič več niso rosile solze iz pekočih oči, nič več
ni trepetalo od žalosti ubogo srce - pod mračno (
težko vdanostjo v vse, kar pride, je ugašala v
njem prva in zadnja ljubezen in vera v srečo,
ki jo obljubuje življenje.

*

* *

Leto je preteklo.

Božji volek in njegova mlada žena sta živela
mirno in tiho življenje, srečno morda, morda ne¬
srečno, kakor pač nanese zakon, ki ga drugi
sklepajo.

Nekoč poleti je rekla Francka stari Znosovki:
„Mati, na Sveto goro bi šla rada priporočit se
Materi Božji. V soboto jih pojde več iz vasi in
tudi jaz bi rada z njimi, dokler še morem.“

„No, pa idi, Francka 1 Le glej, da se ne pre-
greješ ali prehladiš, da bi ti ne škodilo 1“ je od¬
govorilo stara Znosovka, ki je imela nevesto rajši
kakor lastno hčer.

14

In res so odrinili tisto soboio popoldne ro¬
marji od Bizjakov na Svefo goro in med njimi
tudi mlada Znosovka. Do Gorice so se peljali,
od tam so pa šli peš na vrh k svetišču.

Pod večer so prišli gori.

Tisto noč je Francka malo spala. Na trdi
romarski postelji je prebedela ves čas, leno so
potekale ure, tihe, žalostne misli so prihajale in
odhajale.

Po posteljah okrog so spale romarice, ne¬
katere so dihale šumno, pretrgano, Frtinka zraven
je smrčala.

A Francka ni mogla zatisniti očesa. Ob oknu
je ležala, skozi katero je pihala mrzla nočna
sapa, ki ji je tako ljubeče in zapeljivo božala
razgreto čelo in vroče, razgaljene prsi in roke.
Gledala je ven v zvezdnato poletno noč in na
vrh Svetega Valentina, ki se je ravno za ped
razločil s postelje, daleč onostran doline, v motni
svetlobi ozkega luninega srpa, ki se je krivil
visoko nad pogorjem.

Počasi, počasi so šle ure. Včasih je zašumelo
drevje pod oknom, daleč doli ob Soči je sopel
vlak, kolesa so ropotala in kakor prestrašen, ob¬
upen klic se je včasih v dalji utrgal iz tišine
rezek žvižg lokomotive.

»Kdaj pride jutro ?“ je vzdihovala Francka,
gledala, kako počasi se niža luna k Svetemu
Valentinu, in mislila žalostne, težke misli. Same
od sebe so ji zablodile daleč po svetu, čez veliko

15

Sirno morje onosiran nepreglednih ravnin in gor,
v Ameriko. Kako je tam, kje je njen nekdanji
dragi, kovač Lojze? Ali je nesrečen, ali kolne
njo in dan, ko ji je razodel svojo ljubezen, ali
ne more dobili miru in roma od kraja do kraja
kakor večen popolnik zavoljo nje?

„Oh, kaj se vprašujem, greh je . . se je
naenkrat stresla in izkušala misliti na kaj drugega.

A vedno so ji uhajale misli k njemu, dasi
se je silila misliti na Cirila, na dom in na skrbi
in težave, ki jo čakajo. Vedno ga je videla pred
očmi kakor tisti večer, ko je jemal slovo za
vselej, truden in sključen kakor star popotnik brez
doma in svojcev.

V polusnu, ki jo je objel proti jutru, se ji je
zdelo, da ga vidi pred seboj. V sobo je prišel
bogveodkod in se počasi bližal k njeni postelji.
Suh in očrnel je bil njegov obraz, žalostne nje¬
gove oči, tako žalostne, da je vztrepetala, ko je
pogledala vanje, in vzkliknila obupno : „Kaj hočeš,
Lojze?"

A on je molče strmel vanjo.

»Lojze, za božjo voljo, kaj bi rad?"

Takrat se je dotaknil njene roke z desnico,
mrzlo kakor mrliško.

»Lojze, Lojze!" je zaklicala ona.

„Adijo, Francka, kmalu se vidiva!"

Zadonelo je silno in mogočno, da se je
vzbudila iz sanj, kakor bi bil kdo stresel posteljo.
Vsa plaha in trepetajoča od mraza se je prekrižala,

16

kajti veliki zvon Matere božje je zvonil sveto
jutro, ki je z medlim smehljajem zrlo v sobo.

Frtinka se je vzbudila, vzravnala in zaklicala:
..Vstanite, romarice, k maši pojdemo 1“

Potem se je ozrla v Francko in rekla: „ Oh
kako slaba in bleda sil Nemara nisi nič spala,
revica?"

„Nič mi ni . . je odgovorila Francka, dasi
se je tresla od slabosti iti prečute noči.

Počasi' so začele romarice vstajati in se na¬
pravljati.

*

* *

Kako se je vse to zgodilo, sam Bog ve.

Tiste dni potem so brali v časnikih, da je
v Ameriki podsulo veliko število rudarjev blizu
mesta z dolgim, čudnim imenom, in med po¬
nesrečenci Slovenci je bilo pisano tudi ime
Alojzija Blaniča, doma z Vrhov.

In tedaj se je tudi zgodilo, da je morala leči
Znosova Francka. Začela je kašljati, v vratu jo
je trgalo in bolelo, v grlu žgalo kakor žerjavica.

Prihajale in odhajale so Vrhovke in sveto¬
vale mladi bolnici toinono.

..Skuhajte ji kamilic in tavžentrož, spoti naj
se, pa ozdravi 1“ so pravile stari Znosovki ene.

„Lipov čaj naj pije, če hoče ostati žival"
so svetovale druge.

A vsi sveti, vsi čaji in vse rožice niso hotele
pomagati, Francka je bledela od dne do dne bolj.

17

In nekega dne so na hitrem poklicali Frtinko,
ki je nosila otroke iz tiste stare, mogočne lipe,
ki je stala pred cerkvijo.

Tisti večer so oblekle ženske Francko v
poročno obleko, položile so jo lepo na pare, ji
dale križec in bel rožnivenec med drobne prste
in jo vso obsule s cvetjem.

Ves bel in dekliški je bil njen drobni obraz t
kakor rahel nasmeh je ležalo nekaj na njem,
kakor bi bila vesela in srečna, da je dala življenje
za drugo in ga odkupila s smrtjo.

Ko je Frtinka prižgala sveče ob parah, je
dejala polutiho ženskam: „Že ko so balo vozili,
sem vedela, da ne bo sreče . . .“

V sosednji sobi pa je stopal božji volek z
objokanimi očmi od vrat do okna in od okna
do vrat. V nerodnih, velikih rokah je držal v
snežnobele povoje povitega sinčka, ki je komaj
slišno plakal. Tolažil ga je s skrbnim, očetovskim
glasom: „Nič ne joči, ubogi; mamica je v ne¬
besih 1“

A otrok je plakal in plakal . . .

Peter in njegov prijatelj.

Kar naenkrat ga je stisnilo.

Zgodaj zjutraj je zazvonilo mrzlega zimskega
dne s srednjim zvonom in kmalu je vedela vsa
vas, da je umrl Grudnov Drejo tam gori v nizki,
začrneli bajti nad Breznico.

Saj je poznalo staro in mlado Grudnovega
Drejca, ki je imel leseno nogo, kajti pravo mu
je bila odnesla krogla na Laškem. Pletel je koše in
cajne, rezal kuhalnice, žlice in torila, njegova
Metka pa je kupčevala z jajci in piščanci in
bila znana kot največja klepetulja v Breznici in
daleč naokrog.

Vse se je čudilo, da ga je tako nenadoma
vzelo.

„Bog mu daj večni mir in pokoj 1“ so dejali
povsod, kamor je prišel glas o njegovi smrti.
„Dober in vesel je bil Drejc vedno . . so še
pristavili.

In prišel je ta glas tudi do Žlogarjevega
Petra, vaškega grobokopa in največjega Drej-
čevega prijatelja. Mežnarjev fant, France, je po¬
trkal na okno, ko je bil odzvonil in prišel mimo
Petrove bajte.

»Hej, Peter, nov grob bova kopala 1“

19

Za oknom vsem zalepljenim s papirjem,
se je prikazal zabuhel, s kocinami poraščen
obraz, zaspane, polodprte oči so napol nevoljno,
napol začudeno strmele v fanta.

Počasi se je okence napol odprlo in globok
glas je vprašal: „Kako si rekel?“

„Grudnov Drejc je umrli"

„Drejc ... da je umrl? Saj sva še snoči
pri Ocvirku pila . . .“ je jecljal Peter začudeno.
„Zmotil si se, fant, in nisi prav slišal . . .“

„Umrl je. Nič drugega ni...“ je zakričal
fant in odhitel proti domu. Skoraj tekel je, kajti
mrzlo jutro je bilo in mraz je šel do kosti.

Peter je počasi zaprl okno, sedel na skrinjo,
si obul škornje in poiskal kučmo.

Ustnice so mu drgetale od mraza in od strahu.
„Ni mogoče, da bi bil umrl. Snoči je bil še
tako vesel in zadovoljen pri Ocvirku ... Pa da bi
bil umrl? Ne verujem, dokler ne vidim..." —
je mrmral, a vendar mu ni dosti pomagala ta
tolažba, kajti v srcu je vstajal z nepremagljivo
silo strah, da je morebiti vendarle vse res. V
zadnjih letih je Drejc večkrat tožil, da ga fare
naduha in morda ga je res umorila to noč.
Stopil je iz bajte.

Belkasti oblaki, polni snega, so bili razpeti
nad vasjo, tihe in mrtve so stale hiše ob poti,
tuinfam je bil moder oblaček dima nad streho,
kakor bi bil uročen in bi se ne mogel dvigniti
v višavo. Ob hišah so brskali lačni, zamraženi

20

vrabci, nad vasjo ob obronku gozda so se iz-
preletavale vrane.

Počasi je korakal Pefer po pofi proti Drej-
čevi bajti.

Ob vodi je srečal prvega človeka, Ocvirko¬
vega hlapca Miho, ki je bil razbil led na koritu
in nosil vodo za konje v hlev.

„Kaj da je res umrl?" je vprašal. „Res, res,
Peter..je  vpil hlapec. „Nikoli več ne bosta
pila skupaj..

Peter je molče korakal dalje, nič se rii iz-
premenil na zunaj, a v njegovem srcu sta se
vzbudila strah in žalost . . .

In domislil se je, kako sta prejšnji večer
sedela pri Ocvirku in govorila o nekdanjih časih.
Mrzla, pozna noč je že bila, ko sta odšla, a
njima je bilo dobro in toplo.

In spomnil se je tudi, kako sta se ločila.
Obstala sta pred cerkvijo in Drejc je pokazal s
palico v goro.

„Poglej, Peter, v gorol Ali ne vidiš na
križempoti med Breznico in Zalazom goreti luč ?“

Peter je pogledal in res videl v gori, kjer
tii nobene hiše več, svetlo, mirno luč.

„Vidim jo, čisto natančno 1“ je dejal.

„Čudna reč, da gori vedno na enem mesiu
in se ne premika ..je  menil Drejc.

Petru se je tudi čudno zdelo, da gori luč
tako mirno, a kmalu jo je uganil.

21

„Eh, nič čudnega ni, Drejc 1 Zalaščani vozijo
les iz gozda, pa se je komu kolo sirlo in sedaj
ga popravljajo ..

„Tako bol" je dejal Drejc, mu voščil lahko
noč in odšel ropotaje z leseno nogo po kamenju
proti domu.

A danes je vedel Peter, da ni bila to navadna
luč, ampak da je bil spomin. Premišljeval je in
bil prepričan, da je bila smrt snoči tam gori na
križempofi in m vedela, kam bi šla, ali v Brez-
nico ali v Zalaz . . .

Peter si jo je natančno predstavljal, ko je
čepela tam gori in je zraven gorela na tleh
njena svetilka. Grozna in strašna je bila Smrt,
koščeno brado je stiskala med dolge prste, njena
kosa se je svetila bridko in krvavo, oči so strmele
doli v spečo dolino. Tako je premišljevala, kam
bi šla, ko je zagledal Drejc njeno luč. In ker
jo je on prvi videl, je prišla v Breznico in njega
vzela, mesto da bi bila šla v Zalaz in vzela Kuz-
manovo Mico, ki ima že dvaindevetdeset let in
trpi že tri leta v postelji, sebi v nesrečo in drugim
v nadlego.

Tako je mislil Peter in bil vedno bolj pre¬
pričan, da je prijatelj res umrl. Grenka žalost se
je razlila v njegovem srcu in solze so mu prišle v
oči, da ni videl niti poti pred seboj. Vse je končalo,
nič več se ne bosta menila z,  Drejcem o nekdanjih
časih, nič več ne bosta pila skupaj, sam ostane
na svetu kakor polomljeno znamenje ob poti.

22

V teh žalostnih mislih je prišel do Drej-
čeve bajte.

Metka ga je zagledala skozi zakajeno okence
in se spustila iznova v silen, pretresujoč jok.
Brlinčkova Neža in Tončkova Mina pa sta jo
tolažili, a ni nič pomagalo.

Počasi je odprl Peter vrata, vzel kučmo z glave
in s težkimi okornimi koraki stopal po črvivih
stopnicah na pod, kjer je ležal mrlič.

Mračna svetloba je silila skozi dve zakajeni
okenci, na mizi je brlela oljnata lučka, dišalo
je po zažganem brinju in po dimu.

Na skrinji sred poda je ležal mrlič, suh in
dolg, opravljen v praznično obleko. V sklenjenih
rokah je držal rožnivenec z debelimi jagodami,
na prsih pa se je svetila medalja, ki jo je dobil
od samega cesarja, kakor je včasih pravil, nje¬
gov obraz je bil skoraj rumen in se je držal
čudno nezadovoljno na smeh. Pod brado in čez
ušesa so mu zavezali moder robec z belimi
pikami, levo oko je bilo malce odprto in je
strmelo mrtvo v strop.

Vse to je gledal Peter z brezizraznimi očmi
par trenutkov, izgubljene so bile njegove misli,
kakor od daleč mu je udarjal na uho Metkin jok.

A potem se je Peter spametoval, čisto in
jasno je videl, da je mrlič njegov prijatelj Drejc,
in takrat ga je prevzela silna žalost. Njegovi
težki škornji so zaropotali po tleh. Peter se je
zgrudil na kolena ob skrinji in zajokal.

23

Metka je še huje zajokala nego on, tudi
Neža in Mina se nista mogli vzdržati in celo
Brlinčkov Tinče, ki se je držal tete za krilo, je
zaplakal s tenkim otroškim glasom.

Tako so jokali vsi par hipov. Solze so olaj¬
šale vsem srce in polagoma je prešel glasni
jok v pritajeno ihtenje.

Najprej si je opomogla Neža.

»Glejte, kdo bi si bil mislil, da sta se imela
tako rada!" je dejala.

»Rad ga je imel ranjki kakor mene..." je
med solzami odgovorila Metka.

»Kaj ga je pa prijelo, da ga je tako hitro
vzelo?" je vprašala radovedna Mina.

»Sam Bog ve kaj. Davi me je vzbudil in
tožil, da mu nekaj ne pusti dihati. Huje in huje
mu je bilo in tekla sem po gospoda. A ko sem
spet prišla, že ni nič več vedel in gospod so
ga deli samo v sveto olje. In umrl je kot otrok;
držala sem svečo in jokala in niti vem ne, kdaj
je zadnjič dihnil".

Peter je vse poslušal naslonjen na skrinjo.

Ko je Metka končala, je vstal in z začudenim
glasom vprašal: »Kako si rekla, da je umrl?"

»Čisto na lahko, kakor otrok..." je odgo¬
vorila Metka med solzami. »In tudi po tebi je
vprašal, precej ko mu je začelo prihajati slabo."

„Po meni da je vprašal?" je dejal Peter in
zopet so mu napolnile solze oči.

24

»Naduha ga je umorila ..je  dejala Tonč¬
kova Mina po daljšem molku.

»Naduha je bila, naduha 1“ je pritrdila Neža.

Peter je sedel na stol ob skrinji, na kateri
je ležal mrlič, in se zamislil. Sklonil se je, da
se je s komolci oprl na kolena, in naslonil brado
na dlani. Sključen in siv je bil videti deset let
starejši.

Premišljeval je in vse preteklo življenje je
šlo mimo njega, jasno in natančno se je spo¬
minjal časov, ko sta z Drejcem pasla v gorah
nad Breznico. Davno so minula tista leta in
vendar se mu je zdelo, kakor bi se bilo vse to
godilo dan poprej. In potem so prišli lepi časi,
ko sta začela fantovati, ko sta pela z drugimi
v lepih nočeh po vasi in sta hodila trkat de¬
kletom na okenca. Lep in postaven fant je bil,
dekleta so ga rade imele, in če so se Brezniški
stepli z Zalaškimi, je te vselej Drejc pognal v
beg. Neumen je človek tedaj, a Bog mu nemara
ne zameri, ker je še mlad in nima prave pameti.

A prišel je tudi čas, ko je bilo treba obleči
vojaško suknjo in iti v boj za domovino; Drejca
so vzeli, njega pa ne. Viharna leta so bila, Ra-
decki se je bojeval v Italiji. Tudi Drejc je šel v
vojsko in pri Veroni izgubil nogo. Kolikokrat je
pripovedoval, kako je bilo tam, koliko Lahom
je upihnil luč življenja, kako je priletela krogla,
velika kakor janjčja glava, in mu odnesla nogo.
In oči so se mu svetile in lica, ko je pravil,

25

kako mu je sam maršal pripel na prsi medaljo,
ki jo je bil poslal zanj sam cesar. Bogve, če je
bijo vse res, kar je pravil, ali prijetno ga je
bilo poslušati... -

Tako je premišljeval, ženske so se tiho po¬
govarjale, Metka je tuintam hlipnila, kakor bi
hotela spet jokati.

Čez delj časa sta Neža in Mina odšli in
Peter in Metka sta ostala sama.

„Kaj praviš, Peter, če bi ti ostal pri njem ?
Samo me je strah in drugih ne maram prašati...“
je izpregovorila Metka po dolgem molku in
vzbudila Petra iz njegovih misli.

„Ne ganem se stran, saj je bil moj naj¬
boljši prijatelj. In če sva bila v življenju skupaj,
bodiva še ob smrti!“ je odgovoril Peter.

„Bog ti povrni, Peter!" je dejala Metka in
šla nekaj iskat v kuhinjo. Po kratkem času se
je vrnila in prinesla steklenico in kozarček in
dela vse na mizo.

»Tukaj, Peter!" je dejala, „imaš malo žga¬
nega, da si včasih zmočiš usta!"

»Že prav, že prav ..."  je mrmral Peter,
mislil dalje svoje misli in gledal venomer predse.

Počasi so šle ure, zunaj je začel naletavati
sneg, medla, bela svetloba se je spustila nad
vas in nad gore in hribe krog nje.

Metki je bilo dolgčas -in zato je začela mi¬
sliti, kaj bi govorila s Petrom. Gledala je mrtvega
moža in kmalu ji je prišla dobra misel na um.

26

»Glej, Peter, levo oko ima še napol odprto.
Pravijo, da ni dobro, če se noče mrliču levo
oko zapreti...“

Peter je za hip pogledal Drejca in potem
molče glavd zopet sklonil.

»Pravijo, da kliče tak koga izmed živih za
sabo. Bog ve, koga kliče Drejc za sabo, Bog
mu daj dobro ?“

„Sam Bog ve . . .“ je odgovoril Peter.

»Oh, najbrž kliče mene. Saj tako drugega
ni zapustil nobenega na svetu kakor mene. Oh,
jaz uboga, nesrečna reva!"

Metka se je spomnila, kako nesrečna bo
brez Drejca, in je zopet zajokala.

»Kaj bi se kisala, ko ti ni sile. Več je bil
Drejc meni nego tebi . . je mrmral Peter
sam s seboj.

»Kaj si dejal, Peter?" je vprašala Metka in
solze so ji takoj usahnile.

»Nič nisem rekel. Da mu Bog daj večni
mir in pokoj!“ je odvrnil Peter in se zopet po¬
greznil v molk in v svoje misli.

Tako je tekel dan, kropit je prišlo le malo
ljudi, kajti mraz je bil in gost sneg je padal.

Na večer sta prišli zopet Brlinčkova Neža
in Tončkova Mina in par drugih ljudi od bližnjih
sosedov. Z visokim zadirčnim glasom je začela
Neža moliti rožnivenec naprej, drugi so pa od¬
govarjali. Dolgo, dolgo so molili, a končno so
nehali in se začeli pogovarjati o rajnem Drejcu,

27 '

o njegovih dobrih in slabih lastnostih, o smrti,,
s strahovih in bogve o čem še.

Vsem je bilo žal po Drejcu, a najbolj nje¬
govemu prijatelju Petru, ki je molčal ves večer
in pil, da bi si potolažil žalost. A čim več je
pil, tem težje in žalostnejše mu je bilo srce.

Po polnoči so skoraj vsi odšli, le Peter in
Metka sta ostala v mrzli, dolgočasni bajti pri
mrtvem Drejcu. Počasi so potekale nočne ure,
obema se je dremalo, le včasih se je vzbudila
v srcu splašena, nedoločna misel'kakor senca
na steni, ko je vztrepetala lučka ob mrliču.

Proti jutru je zunaj ponehal sneg, a mraz
je postajal še hujši.

Ob svitu je prišel mežnarjev fant prašaf
Petra, kje naj začne kopati grob.

Peter je pomislil in potem odgovoril: »Na¬
sproti vratom začni kopati, da bodo videli ljudje
idoči mimo, kje leži Drejc pokopan, in pomolijo
za njegovo dušo!"

Fant je odšel, Peter pa se je zopet zamislil,
le včasih je pogledal s topim pogledom na
mrtvega prijatelja, ki je ležal tiho in mirno na
skrinji, ali pa stegnil roko po steklenici, izpil
par požirkov in potem zopet dalje premišljeval,
kako čudno je človeško življenje in smrt.

Tako je počasi prišel poldan in mračno
popoldne za njim.

Ljudje so začeli bolj pogostoma prihajati
kropit mrliča, mnogi so , ostali in se začeli po-

'28

govarjafi, kajli doma, kjer je človek sam, je bilo
dolgočasno, tu pa je bila družba in se je dalo
govoriti o tem in onem.

Petru je bilo čudno v srcu in vedno ža-
lostnejši je bil sred teh ljudi, ki so se prišli
pogovarjat in opravljat sem, a ne kropit in molit
za mrtvega Drejca.

In tako je naenkrat vstal, poiskal kučmo in
odprl vrata na stopnice.

„Kam pa greš, Peter?" je vprašala Metka.

„Grem pogledat, kje in kako koplje fant
grob. Mlad je še in morda bi še kako nerodnost
naredil."

„Pa se vrneš zvečer?"

»Seveda se . . .“ je odgovoril Peter in odšel.

Zunaj je bilo vse odeto z visokim snegom
in kazalo je, da bo še padal.

Pokopališče je bilo četrt ure proč od vasi,
mraz je kar rezal v roke in obraz in zato je
stopil Peter, ko je šel mimo Ocvirka, v hišo in si dal
natočiti merico žganja v steklenico, da se ogreje
in okrepča, če bi moral sam pomagati kopati grob.

»Naglo ga je vzelo. Kaj praviš, Peter?" je
menila debela krčmarica, ko mu je nalivala
žganje v steklenico.

»Seveda ga je. Nobenega prijatelja ne bom
več imel na tem svetu ..."  je odgovoril Peter
in solze so mu iznova prišle v oči.

»E, kaj hočeš, Peter, vsi bomo morali en¬
krat umreti".

29 >

»Seveda, seveda ..je  mrmral Peler, spravil
žganje v notranji žep pri suknjiču in se odpravil.

Pot iz vasi do pokopališča se mu je zdela
dolga kakor nikoli še, v glavi mu je bilo čudno
in noge so se mu zdele nekam težke.

A vendar je krepko stopal po zasneženi
poti in prispel po precej dolgem času na
pokopališče.

»Hej, Peter, ravno prav, da ste prišli!" je
zavpil fant iz groba. „Mraz je, da skoraj prstov
ne morem odtrgati od toporišča. In sedaj bi
moral tu nekomu presekati noge, zdi se mi,.
Brlinčkovemu Blažu, ki je umrl, ko sem bil jaz
še prav majhen. Pa mu jih dajte rajši vi, ki ste
ga bolj poznali! Meni bi lahko zameril, in me
prišel strašit, če bi mu ne dal miru še v grobu".

„Eh ... Kaj bi 1“ je mrmral Peter.

Fant je skočil ven na sneg, Peter je izpil
požirek in se spustil v grob, ki je bil že skoraj
popolnoma izkopan.

»Kaj nisem prav naredil?" je vprašal fant.

»Seveda sil" je odgovoril Peter in prijel
za lopato.

»Ej, Blaž, više se pomaknil" je dejal z
mirnim glasom in pomaknil kosti davno umrlega
znanca naprej v zemljo.

Fant ob grobu se je. na glas zasmejal.

»Kaj se pa smeješ?" je nevoljno vprašal
Peter in začel kopati.

30

„Kdo bi se vam pa nc smejal, ko se tako
lepo menite z Blažem, Bog mu daj večni mir in
pokoj, kakor bi skupaj pri Ocvirku žganje pila!"

Peter ni odgovoril nič na to, in je molče
kopal dalje. Fant je pa stal zraven in gledal.
Čez delj časa je izpregovoril Peter: „Kaj bi tu
stal in zmrzovali Domov pojdi, saj to lahko
sam opravim!“

„Prav pravite, Peter. Pa z Bogom 1“ je dejal
fant in odšel.

In tako je ostal Peter sam s svojo žalostjo
in kopal grob za svojega prijatelja Drejca.

„Lep in širok grob ti izkopljem, Drejc, da
boš v miru in lepo ležal in ti bo v zemlji boljše,
nego ti je bilo na svetu . . je mrmral med
kopanjem in debele solze so mn lezle po licih
in padale na črno, mrzlo prst.]

Skrbno in vestno je kopal, dasi je bilo v
mrazu težko in sitno delo in so bili prsti kakor
prilepljeni na toporišče in jih Peter niti čutil ni.
Zdajpazdaj je potegnil steklenico iz žepa in izpil
par požirkov . . .

Kopal je in kopal, a zkoraj poznalo se ni,
on pa je bil tako truden, kakor bi bil kopal
že od jutra.

Ko ni mogel skoraj več krampa vzdigovati,
se je sklenil malo odpočiti.

S težavo je izlezel iz groba in sedel na
prag mrtvašnice, ki je bila zraven jame.

31

Mrak se je bil že začel delati, iz oblakov
so padale redke, drobne snežinke, tam na zidu
pokopališča sta sedeli dve vrani, lačni in za-
mraženi, in gledali Petra brez strahu.

Peter je izpil, kar je ostalo v steklenici, in
zopet začel misliti na Drejca in njegovo smrt,
ki jo je bil za hip pozabil.

In tako nesrečnega in žalostnega se je čutil,
ker ga je prijatelj zapustil samega na svetu, da
so mu zopet napolnile solze oči in mu je bilo
srce tako težko kakor še nikdar ne.

A počasi je prešla žalost in domislil se je,
kako je Metka dejala, da kliče še koga za sabo,
ker ima odprto levo oko in prišlo mu je naenkrat
kar samoobsebi na um, da kliče njega samega.

In čudno, nič groznega in strašnega ni
imela ta misel sedaj več zanj, skoraj samaob-
sebi se mu je zdela umljiva in pravična.

Sneg je začel padati gosteje, mrak je bil
vedno temnejši, tako da ni bilo več razločiti
tistih dveh vran na zidu.

Petrove misli so bile vse meglene in zme¬
šane, po dolgem času se je domislil, da mora
končati pred večerom grob za Drejca in oditi v
vas, izkušal je vstati, a zdelo se mu je tako
težko in sitno, da je kar obsedel.

„Eh, Drejc, prav si storil, da si umrl, vsaj
ti bo v nebesih bolje nego pri Metki . . .“ je
mrmral polglasno in tudi sam si je želel, da bi
bil v nebesih z Drejcem.

32

Zazehal je parkraf, izkušal se nečesa važ¬
nega domisliti, odpreti oči, ki so mu lezle skupaj,
in pogledati, ali je že noč, a ni mogel. Zdelo
se mu je prijetno, kakor bi sedel z Drejcem pri
Ocvirku za pečjo, premaknil se je v kot, se na¬
slonil na vrata in zaspal.

Gosteje in gosteje je padal sneg, pokril
polagoma Petru škornje in kolena, črna noč se
je spustila na zemljo in vedno bolj mrzlo je bilo.

Peter je pa sedel mirno pred mrtvašnico
sred noči in mraza, a bilo mu je blaženo in
toplo in menil se je z Drejcem . . .

Filozof Mariin.

Ne bojte se, da vam bom pravil o dolgo¬
časnem, študiranem filozofu, ki ima zlate naočnike
na nosu in plešasto glavo, ki premišljuje in filo¬
zofira celo svoje življenje, ne da bi vedel, pri
čem je 1 Ne - pripovedovati vam hočem o filo¬
zofu, ki šole od znotraj nemara še nikdar videl
ni, ki je imel raztrgane in razcefrane hlače, hodil,
navadno bos in nosil luknjast klobuk in razpeto
srajco - o vaškem filozofu Martinu, ki so ga
imeli ljudje za norca, kjer so le mogli, a so se
ga tudi bali, ker mu je malo manjkalo, kakor so
pravili.

Skoraj v vsaki vasi dobiš take čudake, ki
imajo o svetu in ljudeh drugačne misli kakor
navadni zemljani. Zalo so ločeni od ljudi, skoraj
sovražijo jih, hodijo svoje lastne poti in mislijo
in govore sami seboj. Pri kaki priliki pa bruhne
njih mišljenje nenadoma na dan - in tedaj
ostrine vaščani za hip nad njih besedami, a
potem se jim na skrivnem ali očitno začnejo
smejati. Filozof pa zakolne, "ker ve, da mu živ
krst ne veruje, in gre svojo pot in se ogiblje in
sovraži ljudi od dne do dne bolj.

54

Tak filozof in čudak je bil Slivarjev Martin.

Tisti čas, ko se je izvršila ta zanj usode-
polna historija, je pripravljala čitalnica v Breznici,
rojstni vasi Slivarjevega Martina, veselico.

— Veselica! — Kaj je to — veselica? — je
premišljeval Martin, ki je o vsaki stvari pre¬
mišljeval, kaj je, kak namen in konec ima. Ve¬
selica! To bo nemara nekaj, pri čemur se bodo
ljudje veselili na ta ali drugi način. Čemu vese¬
lica sedaj, ko že ni bilo dežja toliko časa, ko
kmetje tarnajo, da bo suša vse vzela, in ko je
več žalosfi v vasi nego veselja? In celo denar
bodo zahtevali od ljudi pri tej veselici in sicer
mnogo denarja. Čemu vse to, kak namen ima ta
veselica ?

Tako se je vpraševal ves čas, odkar je slišal,
da bo veselica. — Bogve - morda ima ta stvar
vendar kak dober namen kakor vino in žganje,
ki ga človek pije v ta namen, da pozabi vse
križe in težave in se razveseli in pove ljudem,
kar jim gre. - Pa pojdem pogledat tudi jaz k
veselici - si je mislil Martin tiste tedne pred
veselico in hranil groše, ki jih je dobil za to ali
ono delo, ki ga je opravil bogatejšim sosedom,
kadar se mu je zljubilo. Kajti edino premoženje
Slivarjevega Martina je bila polupodrta bajta ob
koncu vasi in pusta njivica kraj nje, ki bi pa
svojega gospodarja ne bila mogla preživljati, če
bi ne bil šel tuintam v dnino k imovitejšim
vaščanom. Bilo je sicer revno življenje, a včasih

35

je vendar ostal kak groš za žganje in vino, ka¬
terega se je Martin redko, a tedaj do gluhe
pijanosti napil.

Tako je počasi prišla nedelja, ko se je imela
vršiti veselica.

Tisto popoldne je bil Slivarjev Martin med
prvimi, ki so odšteli pet grošev za vstopnino in
prišli na slavnostni prostor, veliko dvorišče, okra¬
šeno na vseh koncih in krajih, kjer so ljudje z
radostno nestrpnostjo pričakovali začetka veselice.
Kajti niti najstarejši ljudje se niso spominjali,
da bi bila že kdaj v Breznici veselica, in zato
so bili vsi radovedni, kako bo.

Martin je sedel k stranski mizi in naročil

vina.

„Kaj si tudi ti prišel, Martin? Le glej, da
kake nerodnosti ne napraviš 1“ se mu je smejala
rdeča in urna dekla, ki mu je prinesla polič vina
na mizo.

„Kaj skrbiš zame, punčara neumna?" je za¬
mrmral med zobmi in si nalil vina v kozarec.

Izpil je na dušek in mehka zadovoljnost se
mu je razlila po telesu.

— Hm, morda bo vendar še kaj pametnega
ta veselica - si je mislil in gledal ljudi, ki so
prihajali.

Bila so vesela kmečka dekleta v pisanih
rutah s šopki na prsih, ki so se tiho, sramežljivo
pogovarjala in le tuinfam se veselo, prešerno

3 *

36

nasmejala, če je prišel mimo fant in se pošali?
z njimi, ali če se je študent ozrl s predrznimi
očmi po njih, ko se je med njimi rinil v ospredje
proti odru. Tam je sedela v prvih vrstah gospoda,
gospod župnik iz bližnjega trga z obema kapla¬
noma, gospod nadučitelj in še mnogo drugih,
ki jih Martin ni poznal. In med vsemi temi so
bile belooblečene ženske, učiteljice, poštarke,
blagajničarke in bogve kaj še vse iz bližnjih
trgov in vasi. Sladki smehi so bili tam spredaj,
pahljače so šumele, bele lakti in roke in vratovi
so se bleščali in oči so trepetale v veselju in
zapeljivem ognju.

Martin je gledal in poslušal vse to in tiha,
zlobna nevolja se je počasi budila v njem.

- Čemu so vsi ti prišli sem? — se je
vprašal in gledal na pisane vrste. Osobito ga je
jezil črnooblečen škric iz mesta, ki je sedel pri
vaški učiteljici. Šepetal ji je na uho in se pri¬
klanjal in ovil končno roko krog njenega stola
in se skoraj dotikal z nosom njenega ramena.

- Kaj je treba, da se hodijo ljudje sem
ženit? — se je razjezil Martin na tihem in po¬
gledal v ozadje dvorišča. Tam so stali kmečki
veljaki in se modro in dostojno pogovarjali,
kakor se spodobi. Vse je poznal in imel o vsa¬
kem svojo misel. Tam je bil tudi župan, stari
Keber, ki mu je o vsaki priliki kaj utrgal od
dnine, a bil spoštovan od vseh kakor imovit in
pošten mož.

37

„Vrag ga vzemi 1“ je zaklel Martin tiho, izlil
vino v kozarec in zaropotal s poličem po mizi,
da bi mu prinesli drugo.

A tedaj je zacingljalo na odru, počasi se je
dvignil pisani zastor in tam je stal mlad učitelj
iz bližnje vasi, se obračal in priklanjal in začel
govoriti. Čudne besede so bile, Martin je poslušal,
a razumel ni ničesar.

Zopet je vdaril s poličem po mizi.

„Tiho 1“ je zaklical nekdo v sprednjih vrstah,
a Martin se ni ustrašil in je zaklical: „Vina 1“

Vse se je zganilo, na odru se je govornik
zmešal in pogledal s prosečimi in neumnimi očmi
proti Martinu, oni škric, ki se je ženil z vaško
učiteljico, pa je vstal in zakričal z jeznim in
razburjenim glasom: „Mir!“ Vse polno oči je
bilo vprtih v Martina in celo gospod župnik se
je ozrl vanj s hudim pogledom, kakor stari
gospod pred leti, ko je Martin hodil še h krščan¬
skemu nauku in ni ničesar znal.

Martin se je vstrašil teh pogledov in povesil
oči, hudo mu je postalo v duši in zdelo se mu
je, da je napravil velik greh.

Govornik na odru je govoril dalje o narodu
in izobrazbi, k Martinu pa je prisedel stari njegov
prijatelj Matevž, poljski čuvaj in občinski policaj
obenem.

»Prijatelj Martin," mu je zašepetal na uho,
»nikar ne uganjaj takih neumnosti, ker drugače,

38

so rekli oče župan, naj te ven vržem. Saj veš,
stara prijatelja sva, in nerad bi to storil. Zato
lepo tiho pij in glej in poslušaj vse te reči, ki
se bodo godile, a jezik drži lepo za zobmi,
posebno če je kdo na odru 1“

„Saj bi pil - pa ko mi vina ne prineso,"
je dejal Martin, ki se mu je dobro zdelo, da ga
je Matevž nalepem in dobrohotno opomnil.

„No, čakaj, takoj dobiš vino!“ je dejal ta in
odšel s poličem.

Govornik je končal in se spet priklanjal na
vse strani, nekdo v prvih vrstah je zaklical
„Živijo!“ in plosknil z rokama. In nato so še
drugi v prvih vrstah zaploskali, kmetje odzad pa
so le kimali z glavami, ploskanje se jim je zdelo
nemara preneumno.

„Na, Martini" je dejal Matevž, ki se je pri¬
rinil s poličem srečno skozi ljudi, in ga krepko
postavil na mizo.

Martina je obšla hvaležnost do prijatelja in
ponudil je tudi njemu piti. Ta je prisedel k njemu
in oba sta pila in se pogovarjala tiho o tem in
onem.

Toda naenkrat je spet zacingljalo, zastor se
je dvignil in na odru je stala lepa gospodična.

„Vidiš, Martin, ta je iz Ljubljane 1 Tam poje
in vsi poslušajo njeno petje, ki je neznansko
lepo!" je zašepetal čuvaj Martinu na uho.

39

Gospodična se je priklonila, beli list, ki ga
je držala v rokah, je zatrepetal, tisti škric, ki se
je ženil z učiteljico, je udaril po tipkah glasovirja
in lepa pesem je šla prek ljudi.

Martin je molčal in poslušal. - Čemu poje
tako jokavo - si je mislil - ko bi vendar pri
veselici moralo biti le veselo? — ln gledal je
vanjo in se spomnil na sveto Barbaro v oltarju,
ki ima oči obrnjene proti nebu.

Vedno bolj ga je jezilo to petje. - Čemu
poje ta jokava punca, mesto da bi fantje zapeli
po domače kako veselo okroglo? — si je mislil
in pil svoje vino. Slednjič mu je prišla imenitna
misel v glavo, ki je je bil prav vesel. - Stopim
pokonci pred te ljudi in jim povem, da ni nič
Prav, kar delajo. Čemu ta veselica, ki je sama
klavrnost? ln čemu denar zapravljati na tako
nespameten način? - In naenkrat mu je bilo
žal tistih grošev, ki jih je bil dal za vstopnino,
trdo prisluženih grošov, ki bodo romali nemara
2  jokavo gospodično v Ljubljano. Kajti zastonj
nemara vendar ne poje.

Gospodična je končala, v prednjih vrstah je
vse zopet zaploskalo, par gospodov je kričalo:
»]oš 1“ in ploskalo s čudovito trdovratnostjo dalje.

Zopet je udaril oni škric po tipkah in go¬
spodična je zapela veselo, urno pesem, ki se je
s čudno milino dotaknila Martinovega srca.

40

„No, saj vendar zna še nekaj peti!“ je rekel
Matevžu, ko je gospodična končala, se poklonila
in je med burnim ploskanjem zastor padel.

„Zna, zna!“ je pritrdil Matevž. „Za tiste
denarje, ki jih dobi, bi tudi jaz zapel, če bi imel
glas zato!“ -

Veselica se je vršila dalje, fantje so peli
dolge hrvaške pesmi, katerih Martin ni razumel,
prišli so zopet govorniki na oder in tudi tista
gospodična je zopet pela.

Martin pa je pil že svoj peti polič, gledal
zamišljen predse in čudne misli so mu šle po
glavi, kako tudi on povzdigne svoj glas in pove
ljudem, kar jim gre.

Prišla je predzadnja točka, veseloigra, v kateri
študenti opeharijo nerodnega kmeta za klobase,
vino in denar in brez kazni pobegnejo.

Prišel je kmet na oder z visokimi golenicami
in starimi irhastimi hlačami, prišli so razni so¬
sedje, berači in študentje, vsi na čudne načine
našemljeni, ki so govorili tako, kakor živ krst pri
zdravi pameti ne govori.

— S tem hoče gospoda nas reveže in kmete
oponašati in zanorca imeti - je šinilo Martinu
po glavi, ko je gledal vso stvar. - Nikdo izmed
vseh, kar jih je tukaj, nemara ne ve, za kaj gre,
a jaz jim povem. In ven naj poženejo vse le
škrice, ki se iz nas revežev norca delajo in nas
ob denar pripravljajo 1 -

41

Tako je mislil Mariin in nestrpno čakal konca
igre, da slopi pred ljudi in jim io pove.

Šludenfi na odru so izpili vino in veselo
odromali s klobasami in denarjem, revež krnel
pa je sedel čudovito ošemljen sred odra in čakal,
da študenti spet pridejo. In molčal je kot lipov
bog, niti lastnemu očetu ni hotel odgovoriti. In
tako se je zgodilo, da je moral priti doktor iz
mesta ozdravit kmeta, o katerem so vsi mislili,
da se mu je zmešalo. A končno se revež spame¬
tuje, ko ga doktor z mogočno gesto oblije z mrzlo
vodo, in spozna, da so ga študenti opeharili, ko
mu doktor to dokaže s kopo dokazov in lepih
naukov. Doktor na odru se je začel poslavljati
in si je bil že nataknil visoki cilinder.

- Zdaj bo nemara konec vsega skupaj! —
si je mislil Martin in izpil do dna. Popravil si je
klobuk, čudovit pogum ga je obšel in besede so
mu kar same silile na jezik.

Zastor je padel, vse je ploskalo in se sme¬
jalo do solz.

- Zdaj bo čas! - si je dejal Martin in vstal.
Zavrtelo se mu je v glavi, kolena so se mu na-
lahko tresla in moral se je prijeti za mizo. Tudi
drugod so ljude že vstajali in se glasno raz-
govarjali in smejali.

Visok, hreščeč Martinov glas je preklical vse
druge.

42

»Ha, ljudje, kmetje!“ je zakričal in udaril z
roko ob mizo : ..Opeharili so vas s to veselico.
Denar so vam pobrali in še za norca vas imajo!“
Občinski policaj Matevž je izkušal pomiriti
prijatelja: »Molči vendar in spravi se spat 1“
Drugi so se pa smejali in čula so se vpra¬
šanja: »Kdo nas je opeharil, ti šema pijana ?“
Martin se je otresel Matevža in kričal dalje:
»Gospoda, ti škrici prekleti. Ženit so se prišli
sem in nas reveže za norca imet. V Ljubljano
ponesejo naš denar in ga tam zapijejo 1 . . .“
Gospoda v prednjih vrstah je postala ner¬
vozna in ženske so se v strahu stiskale k svojim
kavalirjem.

Župan Keber je energično namignil Matevžu,
naj spravi pijanega Martina ven.

Policaj je stopil k prijatelju, sive brke so se
mu tresle, položil mu je roko na ramo in mu
z resnim mogočnim glasom dejal: »Mir, so dejali
gospod župan, drugače te zapremo 1“

»Kaj? Mene boste zapirali kot tatu?“ je
kričal Martin. »Te kavke iz mesta zaprite, ki
revežem denar kradejo, te zlodje, ki nič ne delajo,
te preklete škricel . . .“

„Vrži ga ven, Matevž - tega socijalista!“
je zakričal župan ves jezen.

Matevž je prijel Martina za rokav in ga hotel
potegniti izza mize.

»Marš z mano, šleva pijana 1“ je kričal nanj.

43

„Kaj? Ti.boš mene zmerjal in podil ven?“
se je penil Martin in se z naglim sunkom iztrgal
iz Matevževih rok.

Zgrabil je polič na mizi in ga z vso silo
vrgel policaju v obraz.

„Na, tu imaš!“

Revež Matevž je zakrilil z rokama po zraku,
po obrazu se mu je v curku razlila kri in omahnil
je nazaj.

Vse je zavreščalo okrog, gospodične so za¬
jokale in slišali so se glasi: „Ubil ga je, vode,
pomagajte 1“

Martin je videl Matevža, svojega starega pri¬
jatelja, kakor mrtvega pred seboj.

Z divjim krikom je planil izza mize, ljudje
so se v strahu razmaknili pred njim, on pa je
bežal ven.

„Žandarje! Držite gal“ so kričali nekateri,,
a nikdo mu ni zastavil poti.

Martin pa je bežal . . . bežal . . .

V hipu je bil izven vasi in se obrnil prek
travnikov in njiv proti gozdu.

- Ha . . . ubil sem ga ... do smrti sem
ga ubil ... - mu je šumelo po glavi in divja
groza mu je stresala telo. — Bežal je, kar je
mogel. V visoki koruzi je izgubil klobuk in ostri
listi so ga rezali v obraz in v .pči, a on je bežal...
bežal ... Ni videl ne poti, ne steze pred seboj,
le bledi Matevžev obraz je stal pred njim, po

-44

levem očesu in licu je lil debel curek krvi in
roke so krilile obupno v smrtnem strahu po zraku.

Martin je pribežal v gozd, ki se je raztezal
ob vasi prek doline, po kateri je tekel velik po¬
tok. Ob globokem jezu pri žagi je obstal.

Bil je ves moker od potu in z razpraskanega
obraza in rok mu je kapala kri.

Vse je bilo tiho, le visoko v hrastu nad njim
je pikala žolna in iz daljave se je slišalo pokojno
zvonjenje.

V Martinu pa je bila divja groza in blazen
strah. Srce mu je tolklo v prsih, kakor bi hotelo
počiti, pred očmi se mu je svetlikalo in v ušesih
mu je šumelo.

Napeto je poslušal.

- Ha ... ali ne šumi koruza in ne gre
tam po stezi nekdo, hiti in hiti, in svetla kapa
in bajonet se blesti v solncu? —

Obupna misel je šinila Martinu v glavo.

„Ne ... vi proklefi ... ne dobite me . . .“
se je zakrohotal irt se zagnal naravnost na sredo
jeza. -

Parkrat so se še pokazale iz temne vode
stisnjene pesti in obupan, bled obraz. Potem pa
je vse izginilo, le veliki kolobarji so rahlo plju¬
skali ob breg. A še teh ni zapazil vesel fant, ki
je žvižgaje par minut potem šel mimo.

4S

In tako se je zgodilo, da je našel drugi dan
hlapec iz žage ob jezovi ograji Martina utoplje¬
nega.

Spravili so ga v vaško mrtvašnico in dan
pozneje je bil na občinske stroške pogreb, ka¬
terega se je vdeležil z zavezano glavo tudi vaški
policaj Matevž, ki je edini izmed vseh potočil
par solz za nesrečnim vaškim filozofom Martinom*
ki se je bil zavoljo njega utopil. -

Učiteljica Eleonora.

Tisto leto so dobili v Vrhovlju novo šolo.

Nekateri so je bili veseli in so hvalili Boga,
da ne bo več treba otrokom hoditi uro daleč v
dolino, kar je bilo pozimi v snegu in burji precej
sitno, osobito za mlajše.

Drugim pa ni bilo po volji, da se je sred
revnih bajt in ponosnih hiš bogatejših Vrhovljanov
zableščal na ponižni enonadstropni hišici napis:
»Ljudska šola".

„Glej ga, hudirja. Zdaj imamo šolo pred
nosom in gorje nam, če ne bomo pošiljali otrok
vsak dan k pouku. Prej si se lahko zlagal, če
si fanta ali dekle obdržal doma pri delu, in si
se opravičil z dolgo, težavno potjo. Zdaj se pa
ne boš več mogel. Vrag vzemi gosposko ne¬
umno, ki misli, da mora biti kmet učen kakor
dohtar svetega pisma."

Tako so zabavljali nekateri, drugi so se
jim pa smejali in odgovarjali: »No, pa naredite
prošnjo, naj šolo spet zaprejo, če vam ni pravi"

A nihče ni storil tega in šola je ostala.

Tako se je zgodilo, da je prve dni v sep¬
tembru prišla v Vrhovlje prva učiteljica, gospo¬
dična Eleonora Trtnikova.

47

In kmetje so se zavzeli, ko so zagledali
lepo, vitko dekle v svetlomodri obleki, z mo¬
dernim slamnikom in ličnimi šolenčki iti prvič
skozi vas.

„Kaj? Tale stvarca da bo učila v Vrhovlju?
Rajši bom pošiljal otroke kakor prej uro daleč
v Breg. Tam se vsaj kaj nauče, stari gospod
učitelj jih zna spraviti v strah — tele mladosti
se pa še kratkosrajčniki ne bodo bali!" je mrmral
Kotar, ki je imel svojo bajto tik šole in ga je
učiteljica vprašala, kje je Brumnova hiša, kjer
ji je bilo obljubljeno stanovanje.

Jezus, Marija, kako pohujšljivo in potratno
je oblečena! Bog nas varuj, kakor grofica je
napravljena in predrzno gleda okrog, kakor da
je vsa vas njena! - Še otroke nam pohujša!"
so ječale skrbne vaške ženice in suhe brade so
jim migale kakor klopotci po njivah.

Tudi dekleta niso sprejela nove učiteljice s
prijaznimi mislimi. Videle so, da je lepa, in
skrivna zavist jim je vstala v srcih takoj, ko so
jo ugledale prvič.

— Še fante nam zmeša! — so si mislile
nekatere in bile že v skrbeh za svoje drage.

Tačas pa je bila gospodična Eleonora že
stopila v Brumnovo hišo, kjer je gospodaril naj¬
bogatejši kmet in župan v 'Vrhovlju, ki se je
najbolj potegoval za novo šolo in ponudil tudi
primerno sobo učiteljici za stanovanje.

48

»Dober dan ! Saj se pravi fu pri Brumnovih? - *

„Bog daj! Tako se pravi, da, pri nasl Kaj
bi pa radi?“

»Poučevala bom tu v vaši vasi."

„Ah, tako - nova učiteljica ste najbrž, kajne?"
je hitela gospodinja, močna in razraščena ženska
krog štiridesetih let, si obrisala roko ob pred¬
pasnik in jo podala Eleonori.

„Pa pozdravljeni! Vi ste gospodinja, kajne?"
je dejalo dekle in se veselo nasmejalo, ne da
bi vedelo, zakaj.

»Gospodinja sem, gospodinja. Vi boste pa
otroke učili, kakor ste rekli. Oh, pa mladi ste,
strašno mladi 1 Mislila sem, da pride učitelj -
pa ste prišli vil Ste li že kje učili?" je izpraše¬
vala Brumnovka in peljala Eleonoro v sobo.

»Še nikjer ne. Lani sem končala učiteljišče."

»Ah, tako! Potem vam bo pa težko v za¬
četku, ko niste še navajeni. Kako vam pa pravijo,
da vas bom znala klicati?"

»Eleonora."

»Gospodična Leo ... leo ... rona . . .“
je ponavljala gospodinja v zadregi in potem
pristavila:

„Ne zamerite mi, da ne morem prav izreči.
Tako čudnega imena še nisem slišala."

Eleonoro je zapustila vsa veselost in kri ji
je šinila v lica, kajti doslej ji ni bil še nihče
rekel, da je njeno ime čudno.

»Se že navadite . . .“ je dejala poluglasno.

49

Gospodinja jo je začela naio izpraševati o
njenem življenju.

In morala ji je praviti vso dolgo, žalostno
povest, o mamici, ki ji je zgodaj umrla, o hudi
mačehi, ki je ni mogla trpeti in je silila očeta,
naj hčerko da na učiteljišče, da si bo sama kruh
služila in ne bo v nadlego in sitnost v hiši.

Dolgo in natančno jo je izpraševala Brum-
novka in vedno se ji je zareklo, ko je hotela
izreči njeno ime.

In celo tisti večer ga ni mogla prav povedati,
ko je s sosedami klepetala ob studencu o novi
učiteljici.

„Oh, moj Bog. Če ima že ime tako nerodno
in nekrščansko, kaka bo še ona sama!“ je hitela
brezzoba Kolariča. „Vse je viselo in frfotalo krog
nje, ko je šla mimo nas. Boste videle, da ne
prinese nič dobrega ta deklina v vas. Tako zvite
in predrzne oči ima!“

„No, ti, Meta, pa tudi le slabo vidiš. Morda
bo vseeno prav učila, dasi nima lepega imena ...“
je dejala Brumnovka in zadela škaf na glavo ...

*

* *

Pusto septembersko jutro je bila šolska maša.

Oblaki so viseli nizko nad zemljo in skoz
belo meglo je pršelo, da ni bilo videti streljaj
daleč.

Eleonora je sedela v šolski sobi in čakala,
da se zbero otroci.

4

50

V- Bosi in blatni so pricapljali najprej najmlajši
in posedli plaho po klopeh. Tega in onega je
pobožala po licu in vprašala po imenu, da bi si
pridobila njih zaupanje. A otroci so bili boječi
in so jecljaje odgovarjali, ali pa molčali. Osobito
starejši, ki so posedli po zadnjih klopeh, so zrli
mrko.nezaupno izpod kuštravih las novo učiteljico.

Ko so pri sveti Magdaleni na malem griču
tik Vrhovlja zabingljali zvonovi, je uredila Eleo-
nora otroke in jih peljala k maši.

Ko je stopil duhovnik pred oltar, so se oglasile
v raztrganih akordih orgle, v taktu je začel škripati
meh in stari, zagrljeni organist je zapel:

— Pred Bogom pokleknimo,
povzdignimo srce . . . -

Eleonori je bilo prvi hip tako v duši, da bi
si bila najrajši zatisnila ušesa in oči, da bi nič
ne slišala in ne videla.

A polagoma je vse to prešlo.

Zamislila se je v sveto Magdaleno, ki je z
razpuščenimi lasmi zrla otožno s slike nad oltarjem
po borni cerkvici. Potem je objel Eleonorni po¬
gled šolske otroke, ki so klečali v dveh vrstah
pred njo, ubogi in raztrgani, in nekaj čudovito
milega je zatrepetalo v njenem srcu. Njej bodo
odslej izročeni in ona jim postane druga mati.
Kako lepo je imeti dobro mamicol Spomnila se
je na svojo, ki že davno počiva v daljni tujini,
sklenila roke in začela moliti zanjo, da bi v miru
počivala, in zase, da bi srečno hodila trnjevo,

51

strmo pot življenja, ki jo je nastopila s tako
težkim, plahim srcem ... - - - - - -

Ves tisti dan je lil dež, le proti večeru je
nekoliko ponehal.

Eleonora je izpraznila kovčeg, ki ga ji je
bil zjutraj pripeljal hlapec, razvrstila par knjig
na mizo in polico, obesila fotografijo rajne mamice
na steno, dela k oknu in na posteljo zagrinjala in
tako uredila sobico kolikor mogoče prijazno.

A vendar ji je nekaj težkega, žalostnega
stisnilo srce, ko se je ozrla po njej, ne da bi
vedela, zakaj. Morda zato, ker je bil strop tako
nizko nad njo, in okno tako majhno in ker je
bilo vse tako tuje in neprijazno v tem jesenskem
dežju.

Šla je k mizi in vzela v roko knjigo „Križ
na gori". Vsa se je zaglobila v tiste prisrčne besede
in bilo ji je, kakor da jo drži pisatelj za roko
in jo vodi po svojih tihih, osamljenih poteh in
ji pripoveduje o ciljih in nadah, o mladosti, ljubezni
in odpovedi.

Tiha, zamišljena je zaprla knjigo, vstala in
stopila k oknu.

Po šipah so polzele dežne kapljice, na vrtu
se je zbirala med gredicami voda in visoke
solnčnice so se sklanjale trudno k njej, kakor
da se ogledujejo v motni površini in opazujejo,
ali je smrt že zaznamovala njih cvet. Eleonori

4 *

52

se jG zdelo, kakor da žalujejo in mro od koprnenja
po poletnih solčnih dneh, ki sghg  vrnejo nikdar več.

Naslonila je čelo na šipo in se zagledala v
daljavo. Tam doli v dolini v meglenem mraku
je stal Breg; vitki, beli zvonik je tonil med sive
vaške hiše. Ah, tam doli nemara ni tako pusto
in dolgočasno kakor v Vrhovlju. Tam doli so
drugačni ljudje, nemara bi našla med njimi sorodno
dušo, ki jo bo zaman iskala med hribovci.

Tu je sama, le dolgčas in žalost deževnega
septemberskega dne ji delata družbo.

Sama je in sama bo . . .

Kako ji je dejal po maši kaplan iz Brega,
ko se ji je predstavil in povedal, da bo on hodil
učit krščanski nauk v Vrhovlje?

„Edina inteligenca boste v Vrhovlju, gospo*
dična..je  rekel in se nasmehnil čudno pomenljivo.
Bogve — morda je že sam izkusil, kakšno je
življenje, če je človek edina inteligenca v vasi.

Sama je in sama ostane . . .

Kakor krute, brezčutne roke jo je prijelo 'za
srce ob tej misli in prvič v življenju so ji prišle
solze v oči, ne da bi vedela, zakaj.

In spomnila se je na svojega predragega,
lepega fanta Izidorja Svetliča, ki je uradnik daleč
v tujem mesto, ki jo je imel rad in ji obljubil
roko in srce, ko sta bila še skupaj v istem mestu.

Sela je k mizi, z nervozno naglico vzela
iz miznice rožnobarven lisi in začela pisati: -
Predragi Izidori Glej, kakor bi prišla v Sibirijo,

53

se mi zdi, ko sem prišla v Vrhovlje ... Ti ne veš
kako čudni kraji in čudni ljudje so tukaj 1... --

ln popisala je vse štiri strani s svojo drobno
dekliško pisavo in mu razodela vse žalostne,
osamljene misli, ki so jo obdajale tisto popoldne.

*

* *

Dnevi in tedni so tekli in polagoma se je
gospodična Eleonora privadila Vrhovlju in njegovim
stanovalcem in oni so se navadili nje.

„Hm, saj še nekaj prav uči ta naša uči¬
teljica 1 Dve leti mi je fant brez potrebe trgal hlače
v Bregu, lani konec leta pa še svojega imena
ni znal zapisati in prinesel je domov izpričevalo,
kjer je bilo pisano, da bo še tretje leto sedel
na istem mestu. Letos hodi šele dva meseca v
šolo, pa že bere, piše in števili, da se kar čudim,
odkod je vzel kar na enkrat toliko učenosti 1“
je dejal ta in oni.

Na ta način si je pridobila Eleonora pola¬
goma spoštovanje vseh Vrhovljanov in možakarji
so vsakikrat, ko so jo srečali, vzeli pipo iz ust
in se dotaknili z roko klobukovih krajcev v
pozdrav.

Tudi deca se je privadila nove učiteljice in
se v šoli pridno učila in ubogala, dasi gospo¬
dična Eleonora ni rabila šibe.

Tudi z Brumnovo družirto je izhajala dobro.

Ob dolgih večerih v adventu, ko je zunaj
brila burja in je naletaval sneg, je sedela z

54

družino ob ognjišču in poslušala Kolarja, ki je
znal nešteto pravljic o strahovih, čarovnicah in
podobnih stvareh in se pridušal vsak večer, da
ima Kolomonov žegen, ki ga je stari oče njego¬
vega starega očeta kupil od nekega Laha, in se
hvalil, da mu niso mogli nikdar še do živega
ne hudir, ne čarovnice, ne sovražniki, ker zna
take molitvice, da z njimi vsako nevarnost prežene.

„Kaj pa zadni pust, oče, ko vas je Ocvirkov
Janez vrgel iz gostilne, da ste se vsi pobili, in
vas je vrhufega še vaša Metka doma naklestila,
kakor so pravili - ali vam ni takrat Kolomon
pomagal?" je vprašal Grozdov Andrej, ki je
hodil z drugimi k Brumnovim vasovat, če je
Kotar le preveč lagal.

Vse se je zasmejalo.

Kotar pa je v zadregi urno vstal, iztrkal
pipo, potegnil kučmo čez ušesa in se odpravil
domov.

„No, povejte vendar, kako da vam ni nič
pomagalo?"

A Kotar je že zapiral vrata za seboj in
mrmral o neumni mladosti, ki se ne boji ne
Boga ne vraga in se norca dela iz starih, izku¬
šenih ljudi.

Taki so bili zimski večeri in Eleonori se
niso zdeli nič dolgočasni. Z zanimanjem je
poslušala krepke kmečke dovtipe in pogovore
in način, kako so fantje razodevali dekletom
svoja srčna čutila.

55

Z domačima hčerkama je bila že prijateljica
in starejša, Francka, ji je že zaupala, da ima rada
Grozdovega Andreja in da bo isti predpust že
poroka, če se stariši poravnajo.

In res — ko se je Eleonora vrnila z božičnih
počitnic, je bilo že pri Brumnovih vrvenje in
življenje, kakor je navada pred ženitninami. Sprav¬
ljali so predivo, rjuhe in perilo, oče so se peljali
trikrat v mesto, da so poskrbeli vse potrebno in
sred predpusta je bilo pri Brumnovih svatovanje,
kakor so ga Vrhovljani videli le redkokrat.

Fo maši in poroki so seli za mizo med
domačimi svati tudi imenitni povabljenci: gospod
župnik in kaplan, nadučitelj in učiteljica, poštar
in še mnogo drugih veljakov iz Brega. Eleonora
in breška učiteljica sta sedeli skupaj, razigrani
in veseli, kakor še nikdar ne.

Kratek kakor minuta se je zdel dan med
prazničnim šumom, veselimi svatovskimi pogovori,
slavnostnimi napitnicami in žvenketanjem kozarcev.

Proti večeru so se odpravili povabljenci iz
Brega in poslavljanja ni bilo ne konca ne kraja.

Ko so odšli, so prižgali luči v nizki, prostorni
sobi in življenje je postalo dvakrat živahnejše.
Eleonora pa se je začutila osamljeno in dolgčas
se je je začel polaščati.

Ravno je hotela vstati-in oditi, ko se je je
oklenila mlajša sestra neveste, Minka, ki je bila
ta dan bela, ponosna družica.

56

„Saj ne greste še, gospodična? Dolgčas bi
vam bil sami. Ostanite, sedaj pride najlepše 1*
je prosilo dekle.

»Pa še malce počakam, naj bo!“

Tisti hip pa so stopili v sobo godci, Brginec,
dolg, suh možicelj s harmoniko, Kotar s starim
klarinetom in še dva godca iz Brega z goslimi.

Sedli so k peči, Brginec je raztegnil svoj
meh, zahreščalo in zabrnelo je in vesela polka
je zadonela po sobi.

»Hej, fantje, plesati"

Vse je planilo pokonci, stoli so zleteli k
stenam ali k mizi in pari so se zavrteli za ženinom
in nevesto po podu.

Vse je plesalo, tudi Minko je bil potegnil s
seboj njen dragi, tako da je ostala Eleonora
sama med gosti, ki jim ni dala več hladna kri
da bi šli za mladimi.

A ne - tam na drugem koncu mize, Eleonori
nasproti, je sedel za mizo visok, lep fant, najlepši
v Vrhovlju, Drobničev France, malomarno kadil
vržinko in gledal predse.

— Čudno, da ta ni šel plesal 1 - je pomislila
učiteljica in nekaj neprijetnega ji je prišlo ob tej
misli v srce.

Lahko bi bil šel, kajti ob vratih se je poka¬
zalo tačas več lepih, belih družic, ki jih je bila
privabila godba spet v sobo, in med njimi je bila
tudi Koničeva Ivanka, o kateri so pravili, da rada
vidi Franceta kakor tudi on njo.

57

Eleonora pa ni imela časa razmišljati, zakaj
ni šel fant plesat, kajti polka je končala in plesalci
So se vrnili k mizi, muzikantje pa so segli po
polnih bokalih in poticah.

Rdeča kot mak je sela Minka k Eleonori.

„Zdaj zapleševe pa medve 1“ je dejala vsa
zasopljena.

»Ne morem, Minka, trudna sem in glava
me je začela boleti!" je odgovorila Eleonora.

»Morate, gospodična, prav lepo vas prosim 1
Zdaj bo valček in jaz ga ne znam še prav
dobro, pa me vi navadite, gospodična 1 Lepo vas
prosim - samo enkrat! Kaj poreče on, če bi še
valčka ne znala plesati!"

Minka je prosila tako lepo, da se je Eleonora
vdala in se zavrtela z njo, ko so godci zaigrali
valček.

Vse je plesalo, Minkin fant se je vrtel s
Koničevo Ivanko, a Drobničev France je sedel
kakor prej na svojem mestu in Eleonora je na¬
tančno videla, kako so strmele njegove oči za njo.

Zato ji je bilo še neprijetnejše, ko je nehal
valček in je hotela oditi, a jo je Minka zopet
zadrževala.

Kotar je odcejal klarinet, gledal s svetlimi,
malimi očmi po svatih in naenkrat se je zaslišal
njegov visoki glas: »Kaj pa ti, France, da sediš
ves čas na mestu, kakor „da si prismoljen na
klop ? Hudir, saj nisi kaka šema, da čepiš tam
in se niti enkrat ne zavrtiš 1 Še piskati se ne

58

izplača, in škoda se mi zdi sapo izgubljati, če
ti ne plešeš, ki si fant od fare v naši vasi in
sva se s tvojim rajnim očetom, Bog mu daj dobro,
rajši imela, kakor da sva brata 1“

Molče je vstal Drobničev France izza mize,
pogledal z žarečimi očmi Kotarja in dejal z
grozečim glasom : „Drži jezik za zobmi, če te
nihče nič ne vpraša 1 Mazurka 1“

„liudir - je strupen!" je zamrmral Kotar*
se obrisal pod nosom in nastavil klarinet na
usta. Brginec je zopet raztegnil harmoniko, loki
so potegnili po strunah škantov in mazurka je
zabrnela.

Svatje so se zavrteli, France pa je nenadoma
stopil k Eleonori, jo prijel za roko in dejal:
»Gospodična, samo enkrat 1“

In preden se je mogla ubraniti, so jo že
potegnile njegove močne roke v vrtinec med
druge pare.

Fant je plesal dobro, nalahko kakor pero
jo je vrtel, tesno privijajoč jo k sebi, in čudna,
trudna omotica se je je polaščala.

Kakor iz velike dalje je slišala rezki glas
harmonike in piskajoči klarinet, med tem pa
polfiho šepetanje: »Odkar sem te prvič videl,
te imam vedno pred očmi. Rad te imam in nobene
druge ne pogledam več, če bi ti marala zame.“
»Pustite me!“ je prosila Eleonora.

»Do konca! Prej le ne dam iz rok . . .“

59

Med svati pa je nastalo čudovito razburjenje.
Par za parom je nehal plesati, potni in rdeči so
sedali fantje in dekleta za mizo in strmeli v
Drobničevega Franceta in učiteljico.

V začetku so vsi molčali od začudenja in
nevolje, da je najlepši fant v Vrhovlju zaplesal
z učiteljico, ki je bogveodkod priromala v vas,
in pustil vsa domača dekleta in celo Koničevo
Ivanko, s katero sta se rada videla.

A potem so začeli šepetati: »Vsega ga je
zmešala . . . Glejte, kako jo držil In ona se ga
oklepa, kakor da ga ne izpusti več. Sram naj
jo bo, zapeljivko 1“

»Kotar, Brginec, jenjajte piskati! Saj plešeta
samo dva 1“ je zakričal debel starešina izza mize,
a muzikantje ga niso poslušali, igrali so do konca.

Kakor bi odrezal, je nehala mazurka, France
je udaril še krepko ob pod in izpustil učiteljico.

Bleda kakor stena je odhitela v svojo sobo,
se zaklenila in vrgla na posteljo. S silo zadržane
solze so ji vrele iz oči in grenka, strastna žalost
jo je prevzela, ne da bi vedela zakaj.

Doli v sobi, kjer so bili svatje, pa je bilo
vse tiho par trenutkov.

Naenkrafse je zaslišal dekliški glas : »Francelj,
kaj si mi storil 1“

Bila je Koničeva Ivanka, ki je ob teh bese¬
dah glasno zaihtela in zbežala svatom izpred oči.

»Sramota 1“ so mrmrali nekateri.

■60

France pa je stopil k mizi, izpil kozarec v
dušku in ga zagnal ob tla, da so zacingljali
razbiti drobci po podu in po stenah.

S plamtečimi očmi se je ozrl okrog.

„Kdo mi pa kaj more?“ je zagrmel, da so
ženske zavreščale od strahu.

„0 jej, saj nihče nič ne pravi, le mirni
in prijazni bodimo, pa tiho bodi, Francelj, in
molči, no 1 Le prepira in pretepa ne, ljudje božji 1“
je začel klicati plaho Kotar pri peči.

„Babe ste vsi skupaj 1“ je dejal France, se
obrnil in ponosno odšel iz hiše v temno zimsko
noč . . . -

Drugi dan so pravili, da so bili svatje od
tistega trenutka ob vso dobro voljo, da so se
fantje stepli in da je ženin klel in nevesta jokala
od jeze in sramote.

*

* *

Vsa vas je zasovražila Eleonoro od tedaj.

„Ali nisem pravila že takoj, ko je prišla v
vas, da bo kaj takega?" je hitela Kotarica že
tisti teden ob studencu, vsa ponosna, da se je
uresničilo njeno prorokovanje. „Nesreča je za
celo vas, če pride taka vanjo, in bogve, kaj nam
še naredi, če je ne pošljejo drugam 1“

„Saj fantu ne zamerimo, a njej, njej, da ga
je tako zapeljala . . .“ so gostolela dekleta in
tolažila Ivanko, ki je ob takih prilikah vselej jokala.

61

Učiteljici Eleonori pa je bilo še hujše. Kakor
grešnica je stopala skozi vas, kadar je morala
iti, in nič več veselo in mladostno se niso ozirale
njene oči okrog.

Kaj je zagrešila, da so Brumnovi postali
mrzli in tuji proti njej, da se vaški možakarji
obračajo stran, kadar gre mimo njih, da stiskajo
ženice glave in kažejo s prstom zanjo, da jo
dekleta gledajo strupeno in se ji že oddaleč
umikajo? Kaj je naredila, da celo deca v šoli
ni več tako prisrčna in odkrita kakor prej?

Tako se je vpraševala dan za dnevom itt
si želela proč iz Brumnove hiše, iz Vrhovlja,.
sploh iz tistih krajev.

In v tihih nočeh se je včasih zbudila nena¬
doma iz sna, vsa prestrašena in trepetajoča.

Vse je bilo tiho, le v starem podu je grizel
črv, kakor bi kdo sunkoma žagal drobno deščico,,
in zunaj je pihal mrzel veter in včasih se je:
vprl v šipe. A ne, čuj, potrkal je nekdo na okence,
potresel jih in zaslišal se je pritajen glas:
»Gospodična 1“

Stresla se je v grozi, pokrila se čez glavo-
in trepetajoč se zmislila na svojega dragega, ki
je daleč, tako daleč ... ki še vedno misli nanjo
in ji piše lepa pisma. Želela si je v takih trenotkih,
da bi prišel kakor svetel, lep vitez, da jo reši
kot zakleto devojko iz moči sovražnih oblasti.

Zunaj se je pa po dolgem čakanju odpravil
Drobničev France zopet domov. Nič ni pel itt

62

vriskal kot včasih, le pesti je stiskal in blazna
ljubezen mu je razjedala srce.

Tudi Eleonora je vedela, da je bil on, čigar
oči so gorele povsod zanjo, čigar roke so mrle
od hrepenenja, da bi jo objele. Vedela je, da je
bil on, ki je pustil nekoč v šoli na oknu veliko
srce, ki ga je bil kupil na semnju v Bregu. Na
srcu je bil listek z besedami:

Zate, ljub’ca, le gori sreč
kakor solnce na pomlad -
tebi pa ni mar zamč,
ki te imam srčno rad. -

Listek je odtrgala, ga zmečkala in vrgla v
koš, srce pa je dala najdrobnejši punčki v šoli.
Od tedaj se je še bolj varovala pred fantom in
se ga ogibala vedno in povsod.

Leno so potekali tedni in meseci, ki so se
ji zdeli bridki in dolgi kakor leta.

A vendar - prišla je rešitev.

Po Velikinoči enkrat je bilo, ko ji je poštni
sel po šoli izročil pisemce, v katerem ji je
pisal Izidor, da je bil tisti mesec povišan in da
jo prihodnje velike počitnice za vedno reši iz
sibirskega pregnanstva. Od veselja se je Eleonora
zavrtela in pojoč in smejoč se zletela iz šole
domov.

Skoraj bi bila prevrgla v veži gosodinjo, ko
je privihrala v hišo.

„Za božjo voljo, kaj vam pa je, gospodična?"
je vprašala Brumnovka vsa začudena.

63

„0, nič, nič, mati . . . Vesela in zadovoljna
sem, ker sem mlada in srečna . . je odgovo¬
rila Eleonora in žvižgajoč tisto znano :

- Pa moj fantič se
izmed vseh spozna -

odhitela v svojo sobo, da napiše svojemu dragemu
dolgo, veselo pismo.

Brumnovka pa je zrla za njo in mrmrala:
»Mladost je norost. Od pusta se ni še smejala,
danes pa je vesela, kakor da je ves svet njen ...“

*

* *

V radostnem pričakovanju so prešli še zadnji
mesci šolskega leta in Eleonori ni bilo več hudo,
da je tako osamljena in osovražena v vasi. Tola¬
žila so jo in ji delala družbo Izidorjeva pisma,
polna ljubezni in sreče in radosti, hrepeneča po
dnevu, ko ju večno zveže rožna kita poročne sreče.

In prišel je dan, svetel in jasen, kakor so
le v juniju, ko je Eleonora zadnjič peljala svojo
deco k maši k sveti Magdaleni, jim potem raz¬
delila spričevala in se ločila od njih. To je bilo
edino slovo, ki je bilo težko ; od vsega drugega
pa se je poslovila z veselim srcem.

Popoldne je odpeljal Brumnov hlapec njen
kovčeg v trg, ona pa se je napotila po stezi
v Breg.

Z razpetim solnčnikom. je šla počasi 'med
njivami, grmovjem in travniki v dolino. Nič se
ji ni mudilo. Z radostnimi očmi je zrla čez seno-

64

želi, nad kalerimi so se zibali osamljeni metulji,
gledala za penicami, ki so letale pred njo od
grma do grma in poslušala ščinkavce, ki so se
oglašali zdajpazdaj po visokih hrastih. Mirne
in solnčne so bile njene misli, počasi je hodila,
saj se ji ni mudilo do sreče, ki jo je čakala,
da jo objame s svojimi čarodejnimi rokami.

Nenadoma je zapeljala steza na senožet,
kjer so ravno kosili. Počasi je stopala Eleonora
med redmi, iz katerih se je dvigal opojni vonj
pokošenih, venečih cvetlic in trave, ko je naenkrat
stal pred njo fant in pozdravil. Bil je Drobničev
France.

Za hip se je ustrašila, a takoj se ji je vrnil
pogum, kajti na drugem koncu senožeti so bili
še drugi kosci in gledali k njima.

„Ali greste, gospodična?" je vprašal fant.

„Da, hvala Bogu!"

»Ali se še vrnete?"

»Najbrž ne več."

Temna senca je šinila prek fantovega zago¬
relega obraza, trenutek je stal molče pred njo,
potem pa je iztegnil roko in dejal: „No, pa z
Bogom, gospodična, pa ne bodite hudi name!"

„Z Bogom!"

Stisnil ji je roko, da jo je zabolelo, se obrnil
stran, potegnil oslo iz oselnika in začel brusiti
koso, da se je ječaje razlegalo čez široko senožet.

Eleonora pa je hitela dalje in skoraj smilil
se ji je fant, ker je bilo tako srečno in veselo

65

njeno srce tisti dan, njegovo pa tako žalostno
in nesrečno — — — — — — — —

Ko se je Brumnov hlapec vračal mimo
domov, je povedal koscem, da se učiteljica ne
vrne več, ker se v štirinajstih dneh poroči.

France je pustil košnjo in kosce tisti hip
in se s temnim obrazom izgubil in nihče več
ga ni videl tisti dan.

Zvečer pa je bil pri Ocvirku v vasi, in ko je
Kotar šel mimo, ga je poklical in mu ponudil piti.

„Pij, Kotar 1 . . . Danes ti plačam, kolikor
hočeš . .

Kotar si ni pustil tega dvakrat ukazati in je
kakor za stavo praznil kozarček za kozarčkom.

Pozno v noč sta zapustila gostilno. Ko sta
bila pod orehom pred Brumnovo hišo, je France
prijel Kotarja za roko in dejal: ..Pozdravi mater
in brate, če jih ne bom več videl, in vse po¬
zdravi in zagovarjaj me, če bodo slabo govorili
o menil"

Daši so se Kotarju zapletale noge in jezik,
je vendar spoznal, da fant namerava nekaj hudega.

»Kam pa . . . kam pa . . . Francelj? . . .
Bodi, no, pameten 1“ jo jecljal in ga lovil za rokav.

»Pusti me, dedec 1“ je drhtel France in se
ga hotel oprostiti.

»Nikar ne, Francelj! Nikamor ne hodi, spat
pojdi domov! Ne pa, da bi si kaj hudega storil
zavolje tiste!"

5

66

A Francelj se je iztrgal iz starčevih rok
in odhitel po rosni travi proti Brumnovi žagi.

„0 jej, jej ... Še utopi se fant ..."  je
ječal Kotar in hitel za njim, kar je mogel. Padel
je in zopet vstal, zopet padel in se pobral, iz¬
gubil klobuk, veje grmovja so mu butale v obraz -
a hitel je dalje za Franceljem.

Ko je prisopel do žage, je začel tresti okno,
za katerim je spal Brumnov žagar, Martin.

„Martin, vstani, Martini"

„Kaj je?“ se je zaslišal zaspan glas.

»Vstani, za božjo voljo 1 Drobničev France
se hoče utopiti 1“ je ječal Kotar.

Bos in napol oblečen je prihitel žagar iz žage.

„Kje?“

„V jezu.“

Kotar in Martin sta hitela k jezu in začela
iskati fanta.

Kmalu sta ga dobila. Sedel je na brunu ob
zatvornici in ihtel kakor otrok.

»Francelj 1“ se je oglasil Kotar.

Fant je planil kvišku. „Pročl Nikdo naj mi
ne pride blizu, vsakega ubijem 1“

»Francelj 1 Pameten bodil" je dejal Martin.

»Proč pravimi ]az grem v vodol"

»No, saj se ne mudi. Pojdi prej še v žago,
Martin ima gotovo še kaj žganega. Izpiješ ga
frakeljček in pokadiš še pipo tobaka. No, potem
se pa lahko utopiš, če boš hoteli" ga je začel
pregovarjati Kotar.

67

ln res - po dolgem času se je dal fant
preprositi in vsi trije so šli v žago.-

Ko se je France drugo jutro vzbudil na kupu
desk iz pijanosti, je dejal Kotarju in Martinu:
»Snoči sem bil pijan kakor muha in zato sem
hotel narediti tisto neumnost. Nikomur ne pravita 1“
„0, ne bova, ne . . . Kot grob bova mol¬
čala 1“ je odgovoril Kotar.

A vendar je izvedela vsa vas o tem in se
še dolgo hudovala nad lepo učiteljico Eleonoro ...

5 *

Q0Q0G0O000000000G0O000GG

Ignacij Vilen.

Pravili so, da ne bo več dolgo, in zalo sem
ga šel obiskal. Dolgočasen zimski dan je bil
proli koncu decembra, nebo je bilo razpelo kakor
velika, bela rjuha nad zemljo, luintam je zarosilo
iz njega in drobne, nevidne kapljice so padale
na nerodno, blalno pol navkreber in na moj
havelok in obraz - - -

Mrlev je bil svet, zapuščene njive kraj poli,
umazani zadnji ostanki božičnega snega, pusta
vsa pokrajina.

In ravno tako puslo je bilo v moji duši in
dolga in težka je bila pol.

Zato se je vzbudilo za hip nekaj veselega
v meni, ko sem otolkel pred Vilnovo hišo blato
s čevljev in mi je prišla naproti mati mojega
prijatelja.

„0, gospod Lojze, ste vendar enkrat prišli 1
Nace je že mislil, da Vas ne bo k nam te
praznike."

Obrisala si je s predpasnikom roko in mi
jo podala.

„Kako je z Nacetom, bolje?" sem vprašal
in ji pogledal v oči.

69

»Nič ne vem, zdaj bolje, zdaj slabše. Kašelj,
ta ga muči. Na pomlad, je rekel zdravnik, mu
prejde. Pa slab je, slab. Bojimo se . .

Obrnila se je v stran in zdelo se mi je, da
si je obrisala dve solzi, ki sta ji prišli v oči.

»Stopite vendar v hišo 1“ je dejala čez nekaj
časa z izpremenjenim glasom.

Objela me je udobnost velikega kmečkega
doma s svojim patriarhaličnim vzduhom, s svojim
mirom in pokojem, s svojo veliko zadovoljnostjo.

„Tu-le v sobi je Nace 1“ je dejala in pri¬
tisnila na kljuko,

Vstopil sem. Ob ogromni peči je sedel Nace
Vilen, moj prijatelj, in čital.

Odložil je knjigo in njegove oči so se uprle
vame. Vstal je, stopil krepko par korakov proti
meni in mi dal roko.

»Bog te živi, Lojze - vendar enkrat 1“

Na njegovem obrazu je bil nasmeh, poln
odkritosrčne prijaznosti in veselja. In na vdrtih,
bledih licih sta se pojavili dve veliki, rdeči pegi.

»Dolgo se že nisva videla, Načel Kako je
s teboj?" sem vprašal in sedel za veliko javor-
jevo mizo kraj peči nasproti njemu.

»Tako ... Moje življenje ni vredno piškavega
oreha več . . . Danes ali jutri . . . Račune sem
že sklenil . . .“

Nič strahu ni bilo v njegovih besedah in jaz
sem se začudil, ko sem jih slišal, in umolknil.

70

Potem je prinesla njegova mali bokal vina
na mizo in hleb rženega kruha.

„Tako. Naločita si in se pomenila, kakor se
hočeta — saj vem, da študenti radi govore drug
z drugim. Še par polen vržem v peč, da vama
ne bo mrazi" je dejala, odprla vratca pri peči,
naložila nekoliko drv. in odšla.

Gorko je zaplulo po sobi in Nace je nalil
kozarca. Solnce je bilo nizko nad gorami pre¬
drlo oblake, rdeča svetloba je napolnila izbo in
obrazi očrnelih svetnikov in svetnic v starih,
črvivih okvirjih na steni so se zasvetili zadovoljno
in srečno.

Z Nacetom sva trčila in pila.

»Kaj pa pravi zdravnik?" sem ga vprašal.

„Da bo na pomlad bolje. Bogve, če jo sploh
dočakam? In tudi če jo, bolje ne bo prej, kakor
ko me poneso tja gori k svetemu Petru. Sicer
pustiva to in se rajši pomeniva, kakor sva se
včasih 1 Nalij si in pij, ureži si kruha in jej!“

Malomarno se je ozrl ven na rdeče večerne
oblake.

»Pišeš še kaj in delaš še verze kakor nekoč?"
sem vprašal.

»Ne več. Samo sanjam in sanjam, peresa
pa ne morem več vzeti v roko. In moderne slo¬
venske stvari čitam. Ravnokar sem pregledal
najnovejšo knjigo."

»Ti-li ugaja?"

71

„Ne vem, kaj naj rečem. Nekatere stvari so
take, da bi se človek zjokal ob njih, ker vidi v
njih duše, ki hodijo iste poti in imajo iste cilje
kakor jaz sam. A so zopet druge, ki se mi zdijo
enake tistim modernim okraskom v knjigi, o
katerih je bolje, da molčiva . .

Zasmejal se je in pegi na njegovih licih sta
postali še bolj rdeči. Potem je lahko in previdno
zakašljal in pokusil vino iz kozarca.

„Sicer je pa mogoče, da sem zaostal za
tokom časa", je dejal po kratkem premolku, „in
da ne razumem več najmodernejše umetnosti.
Kajti že deset mesecev sem doma in moje ob¬
zorje so te štiri kmečke hiše na Visokem. Poleti
sem hodil ob nedeljah k maši k fari, sedaj pa
še tega ne morem več. Včasih se mi toži po
življenju in po svetu.“

Resnična žalost je bila v njegovih besedah
in tudi mene je prevzela otožnost, ne vem ali
zavoljo njegovih besed ali zavoljo tiste žalosti,
ki je bila zunaj v dolgočasnem zimskem večeru,
ko je solnce tonilo med oblake proti robu Krasa.

Prijel sem za kozarec in izpil do dna. Nace
mi je molče zopet nalil.

Mučen molk je bil v sobi, tisti molk, ki
nastane vselej, ko se kdo dotakne globoke skriv¬
nosti v človeški duši.

„Ne toži po življenju in po svetu, Načel
Glej, razdvojeno dušo in žalost prinese vsakdo

72

s seboj iz sveta in življenja. Slovenski študenti
smo že taki. Greš in hrepeniš in pričakuješ, a
dosežeš ne nikoli."

„Bogve - morda bi vendarle dosegel cilje
svojih sanj . . . .“ mi je odgovoril. „In če iz
življenja ne prineseš miru, podgorske vasi ti ga
tudi ne bodo dale. Poglej, kakor strup je svet in
življenje, in ko si se enkrat zastrupil, boš zaman
iskal zdravila v svoji gorski vasi in pri svoji
mamici. Ne razume te nihče in kmetje bi se ti
grdo smejali, če bi jim kaj takega pravil. Še
umreti mi bo težko doma . . .“

Tiho je bilo v sobi po teh besedah.

jaz sem se zamislil in gledal v Ignacija Vilna,
svojega prijatelja. Bolan je bil, na smrt bolan, in
vendar si je želel sveta in življenja, dasi je bil
ponosen in neupogljiv in je dejal, da se smrti
ne boji. Zlagane so bile besede, zlagan ponos ...

Tam pod hruško je sedel poleti idealen fant,
in sanjal o zdravju, o svetu in življenju. Odtujil
se je domu, nič več moči ni imela do njega
domača hiša s svojim patriarhaličnim vzduhom,
s svojim mirom in pokojem, s svojo dolgo zgo¬
dovino, o kateri so pripovedovali stari svetniki
in svetnice na stenah. Če bi bil zdrav, bi bil
vzel popotno palico in odšel v svet in življenje
in niti enkrat bi se ne bil ozrl več nazaj na
Visoko, svojo rojstno vas s štirimi bogatimi
kmečkimi hišami.

75

Tako sem videl Ignacija Vilna sedečega pod
hruško. Vso veliko dolino je preletel njegov po¬
gled in tam daleč ob izhodu iz nje se je ustavilo
njegovo oko na belem mestu, ki se je videlo v
jasni solnčni svetlobi kakor kup lepo razvrščenih,
obrezanih kamenčkov.

O, prijatelj moj, veliko je bilo tvoje hrepe¬
nenje, a nikoli se ti ni izpolnilo in se ne bo.

Solnce se je bilo dotaknilo že roba Krasa
in njegova luč je bila še bolj krvavordeča kot prej.

„Nekaj ti bom pokazal . . .“ je dejal Nace,
vstal in šel v kot k polici, kjer so bile razne
knjige.

»Včasih si ti, Lojze, tudi kaj napisal. More¬
biti ti bo to, kar ti sedaj pokažem, v prid. Snov
lahko porabiš za novelo, pravljico, dramo ali za
kar hočeš. Sicer jo pa lahko tudi popolnoma
pustiš v nemar, če te ne bo zanimala."

Izmed moderno vezanih in nevezanih knjig
je izbral in prinesel k mizi staro biblijo, katero
je bil bogvekdaj že zanesel kak protestantski
pridigar v gorsko vasico.

Odprl jo je in videl sem, da je prvih par
strani bilo popisanih z neokretno pisavo.

Čital sem : „U imeni Bogha Ozheta inu Sina
inu Svetiga Ducha. Amen. Prizhnem pisati hi-
storju od nashe hishe . . .“ ..

In z iskrenimi besedami, nerodno pisanimi
2 obledelim črnilom je pripovedoval oni praded

74

Nacefov lepo pravljico iz davnih dni, ki jo je
oče pravil svojemu sinu, la zopel sinu in tako
dalje do poznih rodov.

Pripovedoval je o samotnem naseljencu, ki
si je prvi postavil dom na Visokem in začel ob¬
delovati zemljo. In zgodilo se je, da je začel
iskati* nevesto, a je ni mogel dobiti daleč naokoli,
ker je bil njegovi dom samoten in tih in skrit
med drevjem divjega gozda, ki se je razlegal
preko cele doline. Žalosten je sekal samotni kmet
nekdaj bukev v gozdu in tedaj mu je nekaj
zaklicalo : „Pusti bukev 1“

In kmet je vprašal: „Kdo si ?“

„Gorska vila 1“ je odgovoril oni glas. „Čemu
si tako žalosten?"

„Neveste ne morem dobiti 1“ je dejal kmet.

„Bi-li vzel mene?" ga je vprašala vila in
stopila izza bukve. Kmet se je prestrašil, ko je
zagledal pred seboj lepo dekle, a na njeno pri¬
govarjanje mu je prešel ves strah, odpeljal jo je
na svoj dom in jo vzel za ženo. A ukazala mu
je, da ne sme nikdar vprašati po njenem imenu,
kajti takoj bi ga morala zapustiti.

In dolgo let je živel kmet z njo, sreča in
blagostanje se je naselilo v hišo in njegovi otroci
so bili krepkejši in močnejši od navadnih člo¬
veških otrok.

Toda nekoč se je izpozabil in vprašal vilo
po imenu in tedaj je izginila in nikoli več je
niso videli . . .

75

A rod Vilnovih je ostal, krepak in močen*
in njih hiša je bila najbogafejša na Visokem.

In s ponosom je pripovedoval kmečki zgodo¬
vinar o dekletih iz Vilnove hiše, ki so nosila
mlinske kamne z lahkoto na glavi, o mladeničih*
potomcih gorske vile, ki so ukrotili najmočnejšega:
vola z golo roko.

In potem so sledili Nacetovi pradedi v dolgi
vrsti. Vsi so dosegli visoko starost in umrli srečni
in zadovoljni v krogu svojih vnukov na udobnem
kmečkem domu. In vsi počivajo tam gori na
hribu krog podružnice svetega Petra.

Zaprl sem knjigo in se zamislil.

Zunaj je bilo že zašlo solnce in mrak
je počasi legal na zemljo. In pred mano so
vstajali stari dedje Nacetovi, o katerih je pripo¬
vedovala stara biblija, v dolgi vrsti so šli mimo
z resnimi, trdimi obrazi in z žalostnim pogledom,
uprtim v mojega prijatelja Ignacija, ki je bil
smrti posvečen v prvem cvetu let. Vsa zgodovina
stare kmečke hiše je oživela, celo obrazi svet¬
nikov in svetnic na steni so zrli v polutemo za¬
mišljeno iz kotov. Tako je žaloval kmečki dom
po Ignaciju Vilnu nemara tedaj, ko je stal s
culico v roki pred hišo in ga je mati prekrižala
in je odhajal v svet in v šole, in že tedaj je
nemara trepetala težka slutnja v stari hiši, da
se vrne potomec gorske vile nekoč le umirat
domov.

76

„Kaj se ti zdi, Lojze, ta dolga pravljica ? Ni
li tako lepa, da bi človek nevemkaj dal, če bi
bila resnična? In ta dolga vrsta mojih dedov,
se ti ne zdi, da gre mimo naju in me kliče in
vabi? O Lojze, devetnajst let imam šele in moram
že umreti, a moj ded jih ima petinsedemdeset in
je lani še oral.“

Naslonil se je na roko in nemara so solze
zalile njegovi oči.

»Potolaži se, Nace, prej ali slej bomo morali
vsi umreti 1“ sem ga skušal tolažiti.

„0, nikar ne misli, da se smrti bojim! Le
to mi dela žalost, da mi ni prineslo življenje
nikakega sadu, da umrjem z neizpolnjenim hre¬
penenjem, da ne dosežem svojih ciljev nikdar.
Da bi bil doma ostal, bi se ne bi odtujil domu,
bi ne bil začel verzov delati, bi si ne bil postavil
nedosežnih ciljev in bi še ne umiral...“

Kakor obtožba proti vsem tistim ljudem,
zavoljo katerih se je Ignacij Vilen odtujil domu,
kakor velik, obupen krik proti svetu in življenju
so bile te besede mojega prijatelja.

»Glej, Lojze, doma bi bil ostal in bi s svojimi
brati oral, kopal in sejal in moje delo bi imelo
večji blagoslov nego dosedanje na polju znanosti
in umetnosti. Brez zaljubljenih verzov bi se bil
ob svojem času oženil, ali pa bi bil ostal za
strica v hiši. In veroval bi ono lepo pravljico o
gorski vili, živel bi in se postaral in umrl kakor
■dolga vrsta mojih dedov. Tako pa vem, da ona

77

pravljica laže, in gorske vile si ne morem pred¬
stavljati drugače kakor učiteljevo hčer na fari,
ki ima malce lepšo frizuro nego kmečka dekleta.
Verze sem delal, mislil sem, da z njimi kdaj kaj
dosežem, in še sedaj si naročujem moderne slo¬
venske knjige iz mesta, vse samo zato, ker me
je življenje ostrupilo. Doma sem, vse dobim, če¬
sar želim, in vendar sem sam in zapuščen kakor
kamen na cesti. Niti mati me ne razume . . .“
Komaj slišno je govoril zadnje stavke in
potem močno zakašljal.

Gosta tema je že bila, in ko ga je kašelj
pustil, je postalo vse čudno tiho, le v peči je
prasketal droben plamenček in svetel ozek trak
se je spuščal od vratc pri peči po podu in po steni.

»Vendar, Lojze — obupal nisem. Bogve kaj
mi prinese jutršnji dan - morda zdravje, morda
srečo . . . Trčiva, prijatelj moji*

Njegov glas je bil ves drugačen nego prej
in krepko je zazvenčalo, ko se je dotaknil njegov
kozarec mojega.

Izpila sva in potem sem se začel poslavljati.
In težko mi je bilo, ko mi je Nace krepko stisnil
roko in pogumno dejal: »Zbogom!* Težko mi
je bilo, ker sem vedel, da se ne vidiva nikdar več.

V hiši sem se poslovil še od ostale družine
Vilnove. Krog ognjišča so sedeli Nacetovi bratje,
gospodar Vilen, njegov oče,- ded in dva strica.
Vsakdo je imel prijazno besedo zame, ko mi je
stisnil roko.

78

Zunaj pred hišo pa me je čakala Naceiova mali.

„Kako se vam zdi Nace, gospod Lojze?"
me je vprašala z nekim slrahom.

»Molite zanj 1“ sem dejal in ji dal roko.

»Zbogom, gospod Lojze, pa nič ne zamerilel"
je dejala med solzami in odšla v hišo.

]az pa sem odšel po klancu v dolino v pusto
zimsko noč.

Sitna je bila pot, vsak čas sem zadel ob
■kamen, ali stopil v lužo, da mi je voda poškro¬
pila havelok in obraz. Temna zimska noč, niti
koraka pred seboj nisem videl, v duši pa žalost...

In tedaj sem te skoraj zavidal, Ignacij Vilen,
prijatelj moj, da ti ne bo treba iti zopet v življenje
in da umrješ doma in pojdeš mlad v krog svojih
dedov. Še nekoliko boš trpel, še nekolikokrat bo
žalostno tvoje po nedosežnih ciljih hrepeneče
srce, še nekolikokrat ti pride solza v oči zavoljo
izgubljene mladosti in potem mirno zaspiš in
sveti Peter ti na stežaj odpre nebeška vrata ...

O prijatelj moj, srečen si!

Glej, mene še čaka življenje, neprijazno in
mrzlo kakor ta zimska noč, ki spi nad dolino
v težkem in temnem snu. In po takih-le klancih
bom moral hoditi vse svoje življenje, sam in
žalosten, in ne bo ljubečega srca, da bi me to¬
lažilo. Dolga bo nemara še pot, temna in pusta
noč, daleč še konec in zadnje počivališče.

Gospod Gregor.

„Cibe, na, na, na . . . Pute, pufke, pu{, puf,
puf, putke, na, na . .

Tako se je razlegalo prek širnega župnij¬
skega dvorišča, od vseh strani so hitele kokoši
frfotajoč k odprtim lesenim vratcem, kjer je stala
poštama kuharica Kafra, zajemala iz pletenice
zrnje in ga metala lačni perutnini.

Tam za tihimi belimi zavesami, za katerimi
je v hladu in polumraku sanjala prostorna soba,
se je ob mizi vzravnal gospod Gregor in pogledal
skozi okno.

Truden smehljaj mn je šinil prek obraza,
ko se je sklonil nazaj nad rob stolice, sklenil
roke odzadaj za glavo in gledal tako ven na
dvorišče, kjer se je v dolgočasnem, mirnem po¬
poldanskem solncu svetilo belo posuto kamenje,
da je njegov odsev udarjal z medlo svetlobo na
župnikov bledi obraz in visoko njegovo čelo.

„Cibe, cibe, na, na, na... 1“ je klicala še vedno
Katra. Ves dolgčas in vsa puščoba in osamelost
popoldneva je zvenela iz tega klica.

»O preteklost in sedanjosti O sanje in re¬
snica 1“ je vzdihnil gospod Gregor in se zopet

80

sklonil nad drobno popisano knjižico, ki je le¬
žala pred njim na mizi.

In bral je dalje.

- Ko hodim po lihi slezi pod vasjo, kadar
molče v mraku gosle akacije in poje kos svojo
zadnjo pesem dnevu v slovo, tedaj hodim po¬
časi, ob vsakem koraku se vzbudi v srcu nov
spomin nale, Anica, oči so kakor priklenjene na
tvoj beli dom ob cesti. In še enkrat hodim s
teboj po tej stezi, zdi se mi, da slišim šumenje
tvojega krila po travi, da slišim tvoj sladki glas
in srebrni smeh . . . Daleč za nama je vse, srce
trepeče, roka drhti v roki, usta šepetajo ljubezni
prikrito razodetje in ti pravijo, da si ti, Anica,
moja pomlad, moja sreča, moje vse ... —

Gospod Gregor je nevoljno stresel z glavo
in dejal tiho: »Norost vse skupaj!"

Tako daleč so bili tisti časi za njim, tako
se je odtujil vsemu temu, o čemur mu je pri¬
povedoval ta dnevnik, ki ga je nekoč pisal s
toliko ljubeznijo, da se mu je zdelo, da ni on
vsega tega nikdar doživel, da je tuja roka polnila
te strani s temi mladostnimi ljubezenskimi san¬
jami.

In vendar - ne 1 Njegova roka je pisala vse
to, njegovo srce je narekovalo te besede, on sam
je vse to doživel, ko je bil še študent in se je
svet odpiral pred njim in ga je klicalo življenje
v svoj opojni objem.

81

Nervozno je gospod Gregor listal po knjižici,
prehitel vse strani in le na zadnji se je ustavil
in bral poslednje stavke.

- Vojaške vaje ... O Anica, kaj si me
varala? Zakaj si igrala s tistim lajfnantom zvečer
na klavir, zakaj si se šla izprehajat z mamo in
z njim v srebrni mesečini po tihi stezi nad cesto,
koder sva midva tolikokrat hodila in si toliko
sladkega povedala? Ali ti ni govoril vsak grm,
vsako drevo o moji ljubezni in o obljubah, ki
si mi jih ti naredila? O Anica, zakaj si me va¬
rala, zakaj si govorila v svojih pismih o ljubezni,
ki je nisi čutila nikdar? Adijo, • predraga, bodi
srečna, jaz ne bom nikoli . . . -

Petnajst let, petnajst dolgih let, polnih dela
in osamelosti in odpovedi je preteklo, odkar se
je vse to vršilo, - in vendar gospod Gregor
je trepetal, ko je prebral ta zadnji list.

Planil je pokonci, zaprl knjižico in jo raz¬
trgal. S kosci je hitel v kuhinjo in jih dal Katri.
„Denite tole na ogenj 1“

Šel je zopet v sobo, zaprl vrata za sabo in
vzkliknil: „Tako 1 Križ na ta grob 1“

Sedel je za mizo in se izkušal zaglobiti v
knjigo, ki je ležala pred njim.

Pozvonilo je.

V veži je vstal bernardinec Čuvaj, zvesti
varuh župnišča, in s počasnimi, pritajenimi sto¬
pinjami se je molče podal proti vratom. Katra
je prišla z drsajočimi koraki iz kuhinje in odprla.

6

82

„Dober dan! Ali je gospod župnik doma?“

„Da, so domal“

Nekdo je pofrkal na vrata.

„Ave!“ je zaklical gospod Gregor.

Vrata so se odprla, tam je stal slok mož
s suhim obrazom in črno brado v sivi letni ob¬
leki, za njim je bila gospa z modernim širokim
klobukom in se sklanjala k dekletcu v belem
kratkem krilcu, ki se je balo Čuvaja in se stiskalo
k materi.

„Zdrav, Gregor 1“ je zaklical prišlec in po¬
nudil župniku roko. -

A ta je gledal nemo vanj, nekje je že moral
videti ta obraz in te oči, a ni se mogel do¬
mislili, kje.

„Ali me ne poznaš več? Saj sva skupaj
sedela v osmi pred petnajstimi leti 1“

„Ah, ti si, ]ože!“ je vzkliknil župnik pre¬
senečen in veselo stisnil ponujano mu desnico.

„Da, jaz sem, lože Tratnik, tvoj prijatelj in
zdaj jezični dohtar. Glej, to je moja ženka, Anka...
Pa saj vidva se morata poznati, saj sta nekje
blizu skupaj doma.“

Dvoje velikih lepih oči je zasijalo pred go¬
spodom Gregorjem, se potopilo v njegovo dušo
kakor spomin iz davnih dni in drobna roka se
je nalahko tresla v njegovi, ko ga je gospa po¬
zdravila : „Da, gospod župnik, saj se res poznava,
dasi se že toliko let nisva videla."

83

»Vidiš, Gregor, fo je moja punčka Albina!"
le nadaljeval doktor Tratnik. „Pet let ima, pa ti
je pametna in pridna, kakor bi jih imela deset 1“

Hotel je nadaljevati, a kašelj ga je prekinil.

Gospod Gregor je ponudil stole, vsi so seli
okrog mize, pogrnjene z lepim, rožastim prtom.
Katra je prinesla svetlo buteljko in kozarce.

»Vražji kašelj 1 Kdaj ga bo konec 1 Že pol
leta me davil" se je jezil Tratnik in si gladil
lepo črno brado.

»Pozdravljena in dobrodošla! Oba sta mi
draga znanca!" je napil gospod Gregor z na¬
vadnim, vljudnim glasom, a z nemirnim srcem,
ki mu je trepetalo od razburjenja.

„Kako si pa zalezel v to gorsko vas, jože?"
je vprašal, ko so djali kozarce zopet na mizo.

»Bolezen, prijatelj, bolezen ... Že pol leta
mi nagaja večen kašelj. Zdaj so me zagnali
zdravniki sem v čisti gorski zrak. Pravijo, da ta
vse prežene - pa jaz ne verujem."

„Oh, gotovo tu ozdraviš!" je izpregovorila
gospa.

»Bomo videli..." je zganil z rameni Tratnik
in nadaljeval: »Včeraj smo prišli, doli pri Slancu
smo dobili stanovanje. Danes sem pa izvedel,
da ti tu fajmoštruješ, spomnil sem se nate, Anka
le itak pozna — pa smo te prišli obiskat. Po¬
govorimo se včasih kaj in' oživimo v spominih
na prošle čase . . .“

Zopet je začel kašljati.

6 *

84

„Ali se spominjate kdaj na domači kraj, na
pretekla leta?" je med tem vprašala gospa in
uprla oči v gospoda Gregorja.

»Redkokdaj, gospa ... Ni časa se vdajati
spominom. Resnost življenja mi tega ne dopusti.
Služba je težka, dela mnogo - vse to človeka
tako izmuči, da ne more misliti mnogo na pre¬
teklost ..."  je odgovoril župnik in izkušal z
malomarno vsakdanjostjo prikriti glas svojega srca.

Jaz pa mislim mnogokrat, premnogokrat na
pretekle dni . . .“ je odgovorila gospa, narahlo
zardela in povesila oči.

»Ženske ste sploh take, da mislite vedno
na to, kar je bilo in kar bo, samo na sedanjost
ne . . . Možki smo pa vse drugačni, kajne,
Gregor? - Kako se ti je godilo, odkar se nisva
videla? Zadnjič, se mi zdi, sva govorila v Gorici,
ko si se odpravljal ti v teologijo, jaz pa na Dunaj.
Kaj si potem delal, kako se ti je godilo? Pri¬
poveduj 1“ je govoril Tratnik.

In razvil se je pogovor, stara znanca sta se
pomenila prijateljski kakor nekdaj.

Gospa je začetkoma tuintam kaj izpregovorila
vmes, dokler ni njeno dekletce začelo hoditi po
sobi in vpraševati to in ono.

In vzdignila jo je kvišku k sliki Madone, ki
je visela nad zofo, da ji je od blizu pogledala v
oči, ji pokazala na veliki fotografiji med okni
svoj domači kraj, kjer se je belil med temnim
zelenjem njen nekdanji tihi dom, ji povedala, da

85

tisti bledi študent na sliki, ki je visela nad mi¬
zico v kotu, je tisti resni gospod, ki govori tam
za mizo z očetom . . . Ves presrčen je bil njen
glas, ko je vse to pripovedovala, in nato je pri¬
jela otroka za roko in ga peljala ven v vrt med
cvetoče, dehteče rože in visoke melanholične
solnčnice, ki so se sklanjale nad belo stezico po
vrtu . . . Med zelenjem in cvetjem so se budili
v srcu pozabljeni spomini na davno srečo in
sanje mladih dni, morda edine, ki so bile osvojile
v mladosti vse njeno srce, morda edine, ki so
zamrle polagoma v vsakdanjosti življenja in zdaj
nenadoma zopet vzklile še vabljivejše in lepše
kakor nekoč . . . — -

Sence so se daljšale in umirale v mraku,
ko so se vrata v veži odprla in jo je mož po¬
klical.

Odpravili so se.

»Zdrav, Gregor! Hvala, da si nas tako lju¬
beznivo sprejel 1“ se je poslavljal Tratnik.

»Nič, nič, Jože! Kadarkoli se ti zljubi, pridi
gori, da se še kaj pogovoriva! Veselilo mebo!“
Stisnila sta si roke, Albina je poljubila go¬
spodu Gregorju roko, gospa pa se je poslovila
z dolgim globokim pogledom od njega. -

Ko so se zaprla vrata za njimi, je gospod
Gregor šel zopet v sobo, sedel k mizi in se za¬
mislil v knjigo. A v srcu je bil nemir in vihar,
kakor ga ni še čutil v življenju, tiste oči, po ka¬
terih je mrla njegova mladost, so gledale ne-

86

prenehoma vanj. Nenadoma je začutil, da je v
njegovem srcu in v njegovi duši praznota, za
katero ni bilo in ne bo več rešitve, a katero je
do tega dne nosil s seboj, ne da bi zanjo vedel
in jo spoznal.

Zaprl je knjigo, vstal in začel hoditi po sobi.
Zunaj je temnel mrak, veter se je igral z zave¬
sami ob oknih, doli pod župniščem je šumela
voda v korito in so govorila dekleta. Pa vse to
se je zdelo gospodu Gregorju tako daleč in tuje,
ker je vse prešumela melodija edine davne nje¬
gove ljubezni.

*

* *

Dnevi so hiteli in nihče ni opazil kake iz-
premembe pri gospodu Gregorju.

Morda bi se bilo komu čudno zdelo, če bi
ga bil srečal na izprehodih po skritih stezah in
potih, koder ni prej nikdar hodil. Morda je kdo
opazil, da kratko odzdravlja na pozdrave in se
ne ustavlja več kakor prej in ne povpraša po
vremenu in letini in zdravju. Morda bi bil kdo
strmel, ko bi ga bil videl klečati pozno v noč
pred razpelom in bi bil slišal njegove vzdihe in
molitve - a stene tihe sobe v pritličju so bile
gluhe in Katra je hodila zgodaj spat.

Obiski Tratnikovih so bili redkejši in redkejši,
kajti bolni doktor je kašljal bolj in bolj in po
vasi je šel glas, da ga jesen vzame. — — —

87

Zunaj je bil lih večer v prvi jeseni, ko je
po dolgem času v župnišču zopet zvonec na¬
znanil obisk.

Bila je Tratnikova gospa z otrokom.

„Kako je z gospodom soprogom, gospa?"
je vprašal gospod Gregor, ponudil gospe sto! in
ji sedel nasproti. Nihče bi ne bil slutil, ko bi bil
slišal njegov glas in videl njegove oči, da sedi
pred njim ona, ki mu je v davnih dneh edina
in prva odprla vrata v paradiž ljubezni, ki se je
pa potem zanj na veke zaprl.

„Gospod župnik, slabo. Prosim vas, da bi
ga prišli kdaj obiskat. Nikdar še niste bili pri
nas, odkar smo tu.“

»Nisem se hotel vsiljevati, gospa. A če je
tako, pridem vsak dan.“

Odločne, resne so bile te besede.

Gospa je molčala in z žalostnimi očmi
strmela predse.

„Ali mislite, da ni več rešitve?" je vprašal
gospod Gregor in globoko sočutje je trepetalo v
tem vprašanju.

»Bojim se, bojim, da ne . . . Ah, tako sem
nesrečna, tako žalostna, tako obupana ... Nekoč
sem pričakovala sreče in radosti v življenju, pa
sem dočakala to . . . Gospod Gregor, vi ne
veste, kako mi je srce težko . . .“

Naslonila je glavo v dlan in zaihtela.

»Potolažite se, gospa, življenje je trnjeva pot
in redki so, za katere je tudi z rožami posuta 1“

88

A kakor bi bila preslišala fe besede, je na¬
daljevala gospa s tihim trepetajočim glasom:
„Pa saj sem si sama kriva. Zaigrala sem svojo
mladost, zaigrala srce in srečo. Hodila sem po
potih, ki so mi jih drugi odkazali, in zato se
moram sedaj pokoriti. Nikdar ne bom več srečna
in vesela, zame je življenje končano. S tistim
dnem, ko sem se na materino željo poročila, sem
nastopila to žalostno pot.“

Umolknila je in le njen pritajeni jok se je
slišal v sobi.

Gospod Gregor je postal žalosten in nič ni
vedel, kako bi jo potolažil.

A tedaj se je vzpela Albina k njej, jo objela
z ročicami okoli vrata in jo začela tolažiti:
„Mamica, ne jokati, ne jokati 1 Saj bom pridna 1“
»Glejte, gospa - to naj bo vaša tolažba 1“
je izpregovoril gospod Gregor.

Gospa je poljubila otroka na čelo in si obri¬
sala oči.

„Ti moja zlata Albina 1“

In žalost je izginila z njenega obraza, na
katerega je dahnila tisti hip svoj poljub materinska
ljubezen in vdanost v vse, kar jo je čakalo.

»Oprostite, gospod župnik...“ se je obrnila
k gospodu Gregorju. »Včasih me prevzame brid¬
kost in tak hip je bil tudi sedaj, ki me je pri¬
vedel do tega, da sem vam vse potožila kot prijatelju
iz prošlih dni . . . Saj mi ne zamerite ?“

89

»Nikakor ne, gospa . . . Moja dolžnost je
tolažiti žalostne in vašo bridkost čutim tisočkrat
bolj globoko, ker ste mi bili nekoč tako blizu,
in zato bi vas tudi tolažil in bodril, če bi le
mogel . .

„V Vaših besedah je skrita žalost, gospod
župnik. Sploh se mi zdite mračni in potrti, odkar
sem se zopet z vami sešla po tolikih letih. Ali
niste srečni? Nekoč ste bili tako življenja polni —
sedaj pa ste vsi drugačni", je govorila gospa
zamišljeno.

»Ali sem srečen, vprašate, gospa ? Ne vem ...
Doslej sem bil, vsaj mislil sem, da nisem ne¬
srečen, a sedaj . . .“

Umolknil je in hipoma mu je bilo žal, da
se je izdal.

»A sedaj? ... Povejte dalje, kar ste mislili 1“

»Ne, gospa — čemu ? ... Visok, brezkončen
zid je med nama, čez katerega ne seže več glas
srca ..."

»Zakaj ne? Ali se ne spominjate, kako je
bilo nekoč - saj sva si bila dobra prijatelja ..

»Ne, ne, gospa, pustiva to, kar je nezaupnost
in malodušnost že davno pokopala! Ne moreva
in ne smeva se več brigati, kaj je na drugi strani
brezkončne stene, ki naju loči . . . Pustiva
vse to 1“

Z nadčloveško močjo je govoril gospod
Gregor te besede in zdelo se mu je, da mu jih
je nekdo drugi, teman, neznan, narekoval.

90

„Ah, da - tako je, gospod Gregor 1 Pa pu¬
stiva to za vedno 1“ je vzdihnila gospa in vstala.

,.Torej pridite k nam, kadarkoli vam je mo¬
goče 1“ je dejala in mu ponudila roko v slovo.

„Že jutri pridem. Pozdravite gospoda soproga
in ne mislite več na to, kar sva govorila 1“ se
je poslovil gospod Gregor.

Ko so utihnile njene stopinje in šum njenega
krila in je bela obleka Albine ugasnila v mraku,
se je gospod Gregor vrnil od vrat, do koder ju
je bil spremil, v sobo in sedel na svoj prejšnji
prostor.

Sam je bil, tako sam s svojimi mislimi kakor
še nikdar ne. Vendar - ne, ni bil sam.

Če bi bil imel oči Selme Lagerlof, te velike
nordske svečenice poezije, bi bil videl v temi
sedeti nejasno postavo, noge malomarno pre¬
križane, v očeh demonski svit in slišal bi bil
ironičen smeh:

„Hahaha ....  Gospod Gregor, maziljenec
Gospodov - kakšna revščina te je! Ali te ni
sram, da si tako klavrn in neumen, ali nimaš
oči, da bi videl, da te ona še ljubi, da ti je treba
le z roko migniti in vse sladkosti paradiža bi
dosegel? Hahaha . . . Gospod Gregor — res
smiliš se mi . . .“

Smejal se je izkušnjavec in si gladil brado,
gospodu Gregorju pa se je zdelo, da siplje nekdo
žerjavico v njegovo srce.

9t

„Kar li je mladost odrekla, kar je tvoja lastna
nezaupnost umorila v tvojem srcu - vse to je
oživelo in se ti za hip ponujalo. Sram te bodi,
gospod Gregor, da nisi segel po vsem tem —
zdaj se grizi in kesaj vse čase do smrti, da si
v drugič zaigral svojo srečo 1“

Tako je govoril izkušnjavec in gospod Gregor
mu ni vedel odgovora in njegove oči niso videle
Odrešenika, ki je sijal iz mraka znad pokleknika
z razpetimi rokami in bolestjo v očeh.

„Hahaha . . . Lahko se ti smejem, gospod
Gregor, toda kar je, je. Potolaži se - ker še je
rešitev za tvojo bridkost. Ne moreš je sicer več
izbrisati iz srca, a pozabiš jo lahko, - vsaj za
hip, če ne za vedno. Tolažbo imaš pri hiši, doli
v tvoji kleti počivajo buteljke v pesku, natoči si
in v šumeči kapljici okopaj svojo dušo in pozabi
na vse, na vsel Kadarkoli ti bo bridko pri srcu,
pij, prijatelj Gregor 1 Tisoče sem jih tako
ozdravil, ki niso imeli poguma za en greh, a
dovolj malodušnosti za drugega. Pozabi, pozabi
na vse!“

— Da, pozabiti na mladostna leta, na lju¬
bezen, na današnji dan, na vse! -

Edino ta misel je bila v duši gospoda Gregorja
in te misli se je oklenil.

Počasi se je zunaj večerilo, murni so začeli
crlikati naokoli, izpočetka- tiho in turobno, po¬
tem pa krepkeje in veseleje, kakor bi se veselili
jasneje in jasneje blestečih se zvezd.

92

V sobo je skozi okna lila tema, ne da bi
jo bil videl gospod Gregor, ki je sedel sključen
na stolici in bil tako zamišljen v noč in bridkost
svoje duše, da ni gledal noči krog sebe in ni
mogel opaziti dvoje demonskih oči, ki so trium-
firale nad njegovim strtim srcem in ponosom.

Ko so se odprla vrata in je iz kuhinje šinil
svetel val luči v sobo, se je gospod Gregor
zdrznil in vstal.

„Oh, gospod, še luči niso prižgali 1“ se je
čudila Katra. „Takoj jim jo prižgem."

„Ne, Katra, nocoj ni potreba. Idile v klet in
prinesite dve steklenici in kozarec in denite vse
na mizo pred me!" je odgovoril z izmučenim
trudnim glasom.

„In večerja, gospod?" je vprašala kuharica
začudeno in plaho.

„Nocoj je ni treba . . . Storite, kakor sem
ukazali"

S tihimi, drsajočimi koraki je Katra odšla v
klet in se vrnila z dvema steklenicama in ju po¬
stavila s kozarcem na mizo in molče odšla.

Za hip je obstala na vratih, zmajala z glavo,
vzdihnila in zaprla.

In gospod Gregor je bil zopet sam s temo
in žalostjo in malodušnostjo v srcu.

S tresočo roko je segel po steklenici pred
seboj, odmašil jo in nalil.

Zacingljalo je tenko steklo, vino je žuborelo
v kozarec in nekdo se je v temi pritajeno smejal.

93

Gospod Gregor je stisnil prijetno hladni ko¬
zarec, da ulolaži v vinu svojo bridkost in nastopi
pot, kakor jih hodi nešteto.

A ta hip je zunaj zazvonilo, naglo, prestrašeno.

Katra je hitela odpirat, kmalu je potrkala
nerodna mežnarjeva roka na vrata.

Gospod Gregor je odprl.

»Kaj je?"

»Gospod župnik, hitro! Gospodu doktorju
doli pri Slancu je slabo, jako slabo. Poslal je po
Vas . . .“

»Takoj pridem . . .“

Ogrnil je pelerino in vzel klobuk.

Nenadoma, kakor bi šinil blisk v dušo in
obstal v njej, je videl pred seboj vse: preteklost
in bodočnost. Sramoval se je svojih misli in
malodušnosti, ne s tistim čustvom, ki pride po¬
lagoma z gnusom v dušo, ampak s tistim, ki
pade kakor plameneč blisk z neba in vse požge.

- Kako sem mogel plakati v mehkobi in
se zvijati in hrepeneti po tem, čemur sem sesam
odrekel? Kako sem mogel obupovati nad seboj
in svojim življenjem, ko je moja pot samotna in
polna odpovedi, a vendar tako lepa, in v mojih
rokah in v moji duši vse polno tolažbe za tiste,,
ki vzdihujejo pod bremenom svojih dni in to¬
vorom življenja, ko se zatekajo k meni življenja
trudna srca, ki trepetajo pred mrzlo roko, ki jih
pelje na pot, s katere se nihče več ne vrne? —

■94

Tako se je vpraševal gospod Gregor, ko je
stopal skozi hladno noč doli v vas, in nekaj ve¬
likega, blaženega mu je legalo v dušo.

..Prijatelj lože, zdaj ti lahko z mirno dušo
:sežem v roko, vsaka senca je izginila iz mojega
srca . .

Daleč nad dolino je bežal osamljen črn oblak,
vsepovsod drugod pa so sijale zvezde blago in
.usmiljeno.

Po dolgih letih.

Slika s Krasa.

Po kamenih kraški poti je stopal učitelj
Komljanec.

jesensko jutro je bilo, nedeljsko jutro, in
zvonovi pri Svetem Martinu so mu peli slavo in
čast. Saj je praznovala siva vasica tam za ovin¬
kom svojega patrona in je bilo jutro jasno in
svetlo. Dolinice pokošene in očiščene, med go¬
stim kamenjem po planotah je rumenelo grmičje,
pajčevina se je srebrila v solncu v dolgih, tenkih
nitih od grma do grma, od kamena do kamena.
Daleč okoli se je dvigal in padel kraški svet, ves
razdeljen in z zidovi ograjen, jasen in trpek v
svoji sivi krasoti, uporen, kakor da čaka, kdaj
pride prva burja.

Učitelj Komljanec se je ustavil sred poti, po¬
tegnil ruto iz žepa in si obrisal rosno čelo.

„Fuimus Troes . . . Zdaj sem stara para,
penzijonist, zanič. Kako je bilo nekdaj lepo!
Paglavcem sem ubijal tam pri Svetem Martinu
učenost v butice, včasih s šibo, včasih z dobro
besedo. Z vsemi sem se razumel, z očanci in
z mamkami, z županom in župnikom. Zdaj sem

96

pa stara kost, v mestu čepim in obračam vsak
krajcar, časnike berem in se čudim, kako se svet
neumno vrti.“

Pogladil si je sivo brado in počasi stopal
dalje. Drobne, jasne oči so očetovski zrle okrog
in nekaj kakor nasmeh se je razlilo po njegovem
obrazu, ko je zavil proti vasi in govoril sam s
seboj: „Vse po svetu se obrača in prenavlja —
a tukaj je kakor pred tridesetimi leti, ko sem s
svojo krošnjarijo odhajal. Tamle, kjer je bil zid
podrt, je še sedaj; stara Zlobčeva murva še vedno
stoji in zvonovi pri Svetem Martinu zvone kakor
pred davnimi leti."

In kaj zvonijo? Učitelj Komljanec je vedel,
da pojo kakor včasih : - Nov te-ran, nov te-ran —.
Da, in učitelj Komljanec je prišel po dolgih letih
obiskat župnika Zornika pri Svetem Martinu,
svojega starega znanca, in pokušat teran, o ka¬
terem pojo zvonovi.

Sestavljal je v mislih pozdrav, ko si z žup¬
nikom sežeta v roke.

„Salve, amice!“ porečem in potem ga po¬
vprašam, ali je pri Svetem Martinu še zmeraj tako
malo ovac in malo volne pri fari, kakor jih je
bilo tedaj, ko sva še skupaj šolmoštrarila. O
Horaciju se pomeniva, o starih časih, o Kraševcih
in o vsem, kar nama pride na um . .

Od veselja je začel iskati med Horacijevimi
odami, kar jih je imel še v spominu, o kateri bi
se bilo vredno kaj pomeniti. Zakaj učitelj Komljanec

97

je bil izdelal vse latinske šole in sam Bog vedi,
zakaj je bil le star samski učitelj v pokoju, ne
pa župnik, ki bi še pasel svoje ovčice.

Zvonovi v nizkem stolpu so umolknili in
Komljanec je pohitel, da bi maše ne zamudil.

Po praznih poteh med hišami je šel, upog¬
njena njegova senca je šla z njim po raskavih,
neometanih stenah, tuinfam se je iz nizkega okna
ozrlo par oči vanj, dekleta in fantje so hiteli
mimo - nihče ni spoznal starega učitelja.

„Ne poznajo me več.“ je pomislil

Komljanec in skoraj bridko mu je postalo v duši.

V cerkvi se je ustavil zadaj pri kropilniku
ob vratih, ker se ni hotel riniti med ljudmi naprej.

Sveče so že gorele, cerkovnik je odgrinjal
z mežnarsko važnostjo oltar, v cerkvi je dišalo
po rožmarinu in roženkravtu.

- Eh, ti neroda mežnarska, še vedno si tak,
kot si bil, samo hrbet se ti je upognil, lasje so
se ti pobelili, a drugače se še tako nosiš kakor
tedaj, ko si prišel prašat v župnišče: „Gospod,
kdaj bova jutri maševala?" — No, moj prijatelj
Zornik je tvoji domišljavosti lepo odgovoril: Jaz
bom maševal ob sedmih - vi pa mašujte,
kadar hočete ..."  -

Mežnar je oddrsal v zakristijo, vse je bilo
tiho v svečanem pričakovanju, sveče so gorele
z mirnim plamenom.

7

93

- Bogve, ali imajo že druge orgle? - je
pomislil Komljanec in čakal, da pozvoni zvonec
in se oglasi petje na koru.

Ministrant je potegnil zvonec, orgle so za¬
donele, na koru so zapeli Kyrie.

„Vse kakor nekdaj..je  vzdihnil Komljanec,
potegnil iz žepa molek in se izkušal otresti vseh
posvetnih misli.

A počasi, počasi ga je premagalo.

Ali ni to tista maša, ki jo je pred davnim
časom sam učil peti?

Poslušal je in poslušal in resnično je bila
ista maša, isti napev, ki ga je bil navadil on
pevce pri Svetem Martinu.

Ah, da, lepo je ... On sam sedi pri orglah,
vsi registri pojo in Gloria plove proti oltarju. In
zdaj, čuj: - Laudamus Te! Kakor da je umolknil
ves zbor nebeščanov, le en sam angel kleči
pod prestolom Božjim. Kakor biser je čist njegov
glas, ko moli Gospoda: - Laudamus Tel -

Moj Bog, slabe so bile orgle, glasovi pevcev
in pevk neuglajeni, zmučeni od dela — in vendar:
učitelj Komljanec je zaprl oči, s tresočo roko
segel v žep po ruto in si obrisal dve solzi, ki
sta mu nepričakovano spolzeli izmed trepalnic.

- Laudamus Tel —

Kje je tista, ki je pela tako čisto, tako lepo
kakor angel? Kje je Anka, ki je mislil učitelj

99 "

Komljanec nanjo, ko je bil še mlad fant in mu
ni bilo žal, da je s svojimi latinskimi šolami le
vaški učitelj?

Prvo pomlad je pela na koru, še ni vedel
mladi učitelj, zakaj misli nanjo, na bogato, lepo
županovo hčer - in na jesen že jo je vzela
smrt.

„Ni bila za ta svet, predobra, preblaga je
bila . . so rekli ljudje, učitelj Komljanec pa je
postal od tedaj večni romar. Neki nepoznan ne¬
mir ga je gnal iz službe v službo, iz kraja v
kraj do zadnjih let, ko je stopil v pokoj.

„Da, da - Bog ti daj večni mir, ti srečna
Anka 1" je vzdihnil Komljanec in se zopet izku¬
šal zatopiti v molitev.

Prišel je evangelij in župnik je izpred oltarja
prebral zgodbo v obujenju jajrove hčere. Tudi
pridigal je o njej in jo primerjal z dušo, ki jo
vzbudi Gospod iz smrti v življenje.

Komljanec je poslušal in poslušal. A vse
drugače kakor pred davnimi leti, ko si je želel
nemogoče sreče, da bi Gospod tudi Anko vzbudil
iz smrtnega sna, da bi vstala izmed rož vsa
nedolžna in čista, kakor je ležala na parah tisto
nedeljo, preden so jo položili v grob.

Vse drugače mu je bilo v duši, zakaj dolga
leta so že pretekla od tedaj, vsa polna trpljenja
in bridkosti - zdaj je bil že star in siv, vedel
je, da je življenje le križ in težava, da so redki
trenutki sreče in blaženosti. Zato ni bilo v nje-

7 *

100

govih mislih nič več trpke bridkosti, ampak le
lep, otožen spomin.

Po pridigi je molil župnik dolgo vrsto oče-
našev za dobre namene, za življenjske potrebe,
za žive in mrtve.

Komljanec je poslušal imena. Koliko jih je
bilo, ki so legli v grob, ki jih je on poznal in

bi si o njih ne bil nikoli mislil, da jih smrt po¬

bere pred njim.

Župnik je končal s prošnjami, povedal ozna¬
nilo in zapel Čredo.

Komljanec pa se je zamislil. Čutil je, da je
star, da preteče morda še leto, morda še mesec,
morda samo teden - in ne bo ga več.

- Glej, nihče ne bo jokal za mano, ne
zapustim ne sinov, ne hčera. Svet pojde svojo
pot, naj živi učitelj Komljanec ali ne ... —

Skoraj mu je bilo bridko, da je ostal tako

sam kot drevo, ki ni obrodilo, ki se posuši in

pade, ne da bi se kdo zmenil zanje.

A vendar ne - svojo dolžnost je izpolnil,
svoje delo dokončal. In vselej in povsod ga je
spremljal spomin na Anko kakor zvesta roka in
ta spomin je bil kakor roža v njegovem življenju,
kakor zvezda vse njegove dni . . . Zaradi nje
je ostal fant in ponosen je bil, da je ostal tako
zvest svoji prvi in edini ljubezni . . .

Zato se je zjasnilo v njegovi duši. Zadnje
sence bridkosti, ki so tako nenadoma s spomini
skalile mir njegove starosti, so izginile.

101

Ko jc po maši pozdravil svojega prijatelja
župnika: »Salve amice!“ se la ni mogel začuditi
njegovi svežosti. Krepko mu je stisnil roko in
vzkliknil: »Komljanec, Bog te sprimi 1 Še vedno
stari fant, živ, svež kakor včasih 1“

Zvonovi so zvonili, solnce je sijalo na strehe,
vrabci so čebljali gori na kamenih med korci.
Vaški očanci so pozdravljali župnika in starega
učitelja - tam za hišami pa je čakalo svetlo,
belo župnišče.

!f

Peter Puščoba gre po svetu.

Spomin na goriški Gheifo.

V resnici mu je bilo ime Peter Podgornik.
Toda tisto pusto popoldne, ko je sedel v svoji
mračni sobi, strmel na belo polo papirja pred
seboj in si kratil čas s tem, da je pisal svoje
ime v vseh legah in pisavah nanjo, tisto popoldne
se mu je izlilo nenadoma iz peresa: Peter Puščoba.

Skoraj prestrašil se je prvi hip. A takoj nato
se je zasmejal, zagnal pero v tintnik in vzkliknil:
»Resnično, jaz sem Peter Puščoba! In ne samo
danes, tudi včeraj sem bil Peter Puščoba, ves ta
teden, ves mesec, že dolgo leto sem Peter Puščoba,
prav od takrat, odkar sem izgubil pogum in vero
v življenje in životarim brez cilja."

Zagledal se je v strop in bil vesel tega
svojega novega imena. Kako bi se sploh mogel
drugače imenovati v tej sobi, v kateri je stanoval?
Prvič je bila ta soba v hiši, ki je stala v Ghettu,
nekdanjem židovskem delu mesta, v zviti, ozki
ulici, kjer so gledala okna prekanjeno eno v
drugo in so se režala vrata s kramarskim na¬
smehom v človeka prav tako kakor njih nekdanji
lastniki, ki so se pa že davno razkropili po mestu
v visoke, lepe palače, v svetle ulice, ki ni v njih

103

nič več židovskega kakor imena, ki v zlatu kra¬
ljujejo nad bankami in trgovinami. Drugič je bilo
okno sobe, v kateri je samofaril Peter, obrnjeno
na malo dvorišče, ki je merilo dva metra po-
dolgem in dva počrez. Tretjič je bil košček neba,
ki se je videl nad delom strehe pri sosedni hiši,
ki je bila nižja, še ves preprežen z oblaki in
dežne kaplje so padale v kovinasti žleb pod streho
v enakomernem taktu melodije dolgegačasa:
tek-tek ... tek —tek .. . tek-tek . . .

Peter Puščoba se je spomnil, da je prav¬
zaprav pomlad. A kakšna pomlad 1 Dež in veter,
kostanji v alejah se boje cvetja, ulice so mokre,
hladne, ljudje pusti, dolgočasni.

In Peter Puščoba se je domislil, da je vkljub
temu že slišal to pomlad kukavico peti. Toda
ali je bil on kriv, da ni imel tedaj niti groša v
žepu, da ni imel niti ene želje, da je bila tista
kukavica lesena ptica v uri, ki jo je bila kupila
Petrova gospodinja ravno tiste dni v starini in
ki je bila splašila Petra nekega večera iz naj¬
temnejšega kota sobe?

„Ah, to ni nič!“ je vzkliknil Peter, vstal in
se odločil, da pojde na izprehod. Ogrnil je suknjo
vzel dežnik, zaklenil sobo in se po strmih, polžje
zavitih stopnicah pritipal do vrat na ulico.

Toda, kam? Ozrl se je proti nebu. Dež je
bil ponehal, oblaki so jadrali urno prek neba,
tuintam se je že smejal košček modrine med
njimi. Nemara se še zjasni. Pogledal je po ulici,

104

ki je bila vsa polna popoldanskega razpoloženja
deževne nedelje. Gostilne v pritličjih so mu pele
čast in slavo. Ventilatorji so brneli, na eni strani
ulice se je mučil gramofon s Palomo, belo go¬
lobico hrepenenja mornarjev, na drugi strani pa
je vriskal s fanti, ki čez polje gredo. Daleč tam
doli pa je razbijal orkestrion v zakajeni beznici,
pred katero je stala gruča vojakov s čepicami
postrani na glavi in z viržinkami med zobmi.

— Srečni ljudje 1 — je pomislil Peter in jih
skoraj zavidal za njih vojaško veselje.

„Ali bi šel tudi jaz v gostilno?" se je vprašal.

Toda kaj bi ga čakalo tam? Dolgčas, ne¬
umnosti. Prišla bi natakarica, ga pozdravila in
vprašala, kaj naroči in ali bo tega neznosnega
vremena že enkrat konec. Ko bi izpil prvo če-
trfinko, bi prišla domača hči Marica in ga lepo
prosila, naj naroči še četrt. In gledala bi ga s
tistimi očmi s trpkostjo istrskega vina, o Grofici
beračici in o svilenih nogavicah bi govorila.

Morda bi pa bilo drugače. Tam bi že sedel
Petrov znanec Blaž . . . toda kako se že piše?
Nič - Blaž Hudobija - je na kratko končal
Peter svoje premišljevanje - če sem jaz Puščoba,
je on Hudobija ... - Tam bi torej sedel in
mu začel pripovedovati, da je sit življenja, da
misli že na kak primeren konec. Leta šfudiranja
so šla, pisarne so krvavo dolgočasne, lasje mu
izpadajo. Kaj bi se človek mučil, ko se resnično
ne izplača? Mati je od žalosti nad Blažem umrla,

105

živ krst mu več ne zaupa, kaj bi storil torej
vsakdo, ki bi bil na njegovem mestu?

Peter ni mislil na odgovor marveč na konec
večera. Končalo bi se vse v kavarni ob črni
kavi in konjaku. Blaža bi že davno prešle sen¬
timentalne misli, govoril bi vse vprek, bilardske
krogle bi smukale po zelenem platnu, se zadevale
ena v drugo, ropotale na tla, revije in časopisi
bi se režali nemo v dim in v električno luč, v
kotu bi reševali študentje s širokimi gestami pro¬
bleme življenja in slovenskega naroda. Nenadoma
bi zlezla Blažu brada na prsi, roke bi mrtve
zdrknile ob stolici proti petam. Peter Puščoba bi
pa ob spečem prijatelju nadaljeval svoje pusto
premišljevanje, kaj je vsega tega treba, kako bi
človek pač lepo in primerno živel, če bi le hotel
in mogel, če bi ne bilo kavarn in prijateljev in
dolgegačasa.

- Ne, v gostilno ne grem, pojdem na iz-
prehod - se je odločil Peter. Obrnil se je proti
mestnemu drevoredu. Šel je prek trga in se na¬
smehnil Herkulu na vodnjaku, ki je visoko vihtel
svojo gorjačo nad kamenitim levom, ki je miro¬
ljubno strmel na curek vode, ki mu je izmed
polomljenih zob šumel v okroglo kamenito korito.

V drevoredu je bilo po dežju vse sveže. S
kostanjev se je odcejala voda po širokih listih
in zdajpazdaj je padla velika kaplja na gladka
tla. Nekje so vreščali vrabci — povsod je plaval
vonj še skrite, pritajene pomladi.

106

In pesem o pomladi je pela celo velika lajna,
ki jo je vrtel mož, ki se mu je svetila velika
medalja na prsih, darilo državne dobrote za levo
nogo, ki mu jo je nadomeščala lesena. Lajna je
pela kakor orgle, da je segal njen glas skoz ves
drevored. Peter je vrgel beraču groš in romal
dalje.

Pestunje in dekle v prazničnih oblekah so
hitele mimo, pet, šest deklet skupaj, držeč se pod
pazduho. Smejale so se vsakemu vrabcu, vsa¬
kemu solnčnemu žarku, vsakomur, ki se je upal
pogledati v njih razposajene oči.

- Tudi pomladi - je pomislil Peter.

Kjer gre drevored na dve strani narazen, je
bila med dvema kostanjema gruča ljudi, otrok,
vojakov, deklet. Iz njih srede je žuborel glasen
smeh, ki je zvabil tudi Petra bližje.

Peter se je stegnil na prste in se zagledal
prek kostanjevih, črnih in svetlih frizur, prek
čepic in slamnikov z rdečimi in belimi rožami
in pisanimi trakovi v odprtino podolgastega za¬
boja, kjer se je nekaj vršilo, kar je vzbujalo po¬
zornost in smeh te nedeljske razigrane družbe.

„Ah - Gašperček in njegova slavna svojat 1“
se je skoraj na glas zasmejal Peter in se spomnil
davnih dni, ko je še kot bosepet deček gledal
vse to ob semnju v domači vasi.

— Gašperček . . . Gašperček. . . Kako bi to
spako krstil slovenski? - je premišljeval in gledal

107

lesenega junačka v cunjasfi suknjiči, ki je kimal
z glavo, da je veselo pozvanjal drobni zvonček
na špičasti kapici.

Peter se ni mogel domisliti, kako bi ga krstil,
a je videl, da je Gašperček vrl junak. Spretno je
postavil na oderček mizo in par stolov, se po¬
klonil bradatemu Turčinu, ki se je priklatil ne¬
nadoma iz kota, sedel mogočno za mizo, razgrnil
velikanski časopis in se zatopil v branje. Ne¬
nadoma je imel Gašperček v rokah pavovo pero in
začel nagajati beročemu neverniku prav hudobno.
Ta se je otepal in branil navideznih muh, ki so
ga ščegetale za vratom in po glavi, Gašperček pa
je poskakoval od veselja in nemara bi se bil
na glas smejal, če bi ne bil lesen.

A kazen je morala briti. V ozadju se je
dvignila počasi glava čudne zverine - nemara
naj bi bila krokodil - potuhnjeno se nagibala
k mizi, žrelo z grozovitimi zobmi se je nenadoma
odprlo in Turčin je izginil v njem s časopisom
in s stolom vred.

Gašperček je kar odskočil od strahu. Zverina
pa je vohala nadalje krog mize in klopotala s
čeljustmi kakor bi tolkel s podplati po mizi.
Gašperček si je opomogel, šel v kot po svoje orožje
- leseni bat - in se postavil v bran.

„Aha - zdaj ga pa lopne!" se je zasmejal
vojak med gledalci. In res, 'Gašperček je zavihtel
bat in tolkel in bil na vso moč pošast po glavi,
a ta se je za njegove udarce prav malo zmenila.

108

junaček je omagoval, udarec za udarcem se
umikal v kof, pošast pa je klopotala za njim.
Gašperček je bil izgubljen. Še ena rešilna misel mu '
je prišla v glavo.

Zagnal je bat stran, pograbil stol in ga vrgel
zverini v nenasitno žrelo. Za tem drugega, tret¬
jega . . . Ostala je še miza, a zver še ni bila
sita. Tudi mizo je požrla in ostal jele še Gašperček
z batom na praznem odru. Obupan je utrujeni
junaček pograbil za bat in bil, bil požrešnega
krokodila s poslednjimi silami - a vse zaman.
Uvidel je, da mu je pogin neizogiben. Zato je
visoko zavihtel svoj bat in ga izpustil, da je
zletel v žrelo in nato sam skočil med strašne zobe.
Zver je zadovoljno zacmakala, junačka ni bilo
več. Drama je končala, zastor je padel.

Razdrapan možakar, ki je bil gledališčni
ravnatelj, režiser, dramaturg in dramatik v eni
osebi, se je prikazal izza zaboja in pobiral da¬
rove od radovednega občinstva. Tudi Peter mu
je vrgel desetico v klobuk in počasi odšel nazaj
proti mestu.

„Da - tako se zgodi človeku, če izgubi
voljo in moč -- življenje ga požre . . . Tak
norec sem jaz . . .“ je mrmral sam s seboj.

„Ah, gospod Podgornik, tako zamišljeni?"
ga je vzdramil nenadoma srebrn dekliški glas.

Peter se je skoraj ustrašil. Zmeden se je
odkril in pozdravil: »Klanjam se, gospodična
Emica 1“

109

Podala mu je roko.

»Kako se vam godi? Že dolgo časa vas
nisem videla. Kaj pa delate, kako živite?* gaje
vprašala.

»Ravnokar sem Gašperčka gledal in zraven
premišljeval svoje življenje. Sicer pa bi bila pre¬
dolga zgodba, da bi vam jo tukaj pravil. Ali do¬
volite, da vas spremim?"

»Prosim 1“

»Kje ste bili, gospodična?" je vprašal Peter
in umeril svoj korak po njenem.

»Na pokopališču na očetovem in materinem
grobu. Dve leti sta, kar je moja mama umrla ...“

Njen glas je postal nenadoma resen in ža¬
losten.

Peter se je domislil lepših dni, ko je večkrat
mislil na to dekle, ki je šlo ob njegovi strani,
tistih časov, ko se mu je zdelo, da bi zanjo storil
vse, kar bi želela, dasi ji tega nikdar ni povedal.
A zdaj ni bilo več tega. Dolgčas in puščoba,
omahovanje in brezdelje, nezaupnost vase in v
življenje, vse to mu je izbrisalo te misli iz srca.
Kolovratil je svojo klavrno pot proti neslavnemu
koncu in le redkokdaj, a tedaj vse bolestneje
je sanjal o njej kakor o zvezdah, ki niso zasijale.

»Torej povejte mi, kako je z vamil Slišim
in vidim, da hodite čudne poti. Skoraj bi rekla,
da ste se skregali z življenjem ..."  je Spre¬
govorila Emica po dolgem molku.

»Uganili ste, gospodična 1“ je dejal Peter.

110

Začel ji je pripovedovati, kako je pred letom
sramotno pogorel pri prvem pravnem izpitu, da
se mu ne ljubi več ukvarjati se s študiranjem,
da ne veruje več v življenje in da bo pač živel
do smrti tako ali tako.

To pripovedovanje je bilo cela izpoved in
Peter je sam čutil, da je reven, pomilovanja vreden
človek, študent, ki bi ga moral vsakdo pomilovati.
In pričakoval je tudi usmiljenja in zdelo se mu
je, da bi mu bilo iz njenih ust kakor tolažba.

A mesto usmiljenja in pomilovanja je do¬
čakal grajo.

„Da vas ni sram, gospod Podgorniki Tako
ste malodušni. Saj vas je sama sentimentalnost.
Res, če je to rezultat študiranja in šole in živ¬
ljenja, potem dam svojega mlajšega brata rajši
za kovača kakor pa da bi šel študirat!" je z
odločnim glasom govorila Emica.

Zazdela se mu je nenadoma občudovanja
vredna, velika, pogumna. Ona - sama na svetu,
dannadan mehanično delo v pisarni, samo da
preživi sebe in brata - in ta pogum, to zaupanje
vase in v življenje. On pa — mlad in fant, ki
bi zvezde trgal z neba, če bi le hotel — pa
Peter Puščoba! En sam neuspeh, ki ga je bil
sam kriv, in že je obupal.

»Resnično, gospodična - sram me je 1“ je
dejal tiho, ko je Emica umolknila. „A nisem le
.sam kriv, tudi razmere so naredile iz mene mevžo,

111

gospodična Emica. Sramujem se in se ogibljem
lepega, velikega življenja. Ali naj mislim na solnce,
ko v moj stan nikoli nebo ne posije? Ali naj se
mi duša razmahne, ko pišem pri advokatu, da
me prsti in srce boli? In nimam nikogar, ki bi
ga ljubil, se zanj bal, se pred njim sramoval.. .*

Tedaj je Peter dočakal tolažbe. Ena sama
beseda, ki pa je odkrila vse, o čemur je Peter
doslej le sanjal.

„Nikogar?“

Kako je zazvenelo to vprašanje Petru v dušol
Kakor nova beseda, ki se je vso dolgo mladost
mučil zanjo, a je ni odkril. Kakor bi mu zlata
zvezda padla v srce, ki je bilo polno teme.

„Ali res, Emica?“ je vprašal.

„Res, Peteri Še je lepo življenje!" je odgo¬
vorila ona mehko.

Luči so se užigale po ulicah, ko sta se raz-
stala pred Emičinim stanovanjem.

„Vse zapustim, in če se mi posreči, se vrnem
kot novi človek!" je dejal Peter ob slovesu.

Drugi dan je Peter Puščoba odpovedal stano¬
vanje, se odtrgal od preteklosti in šel po svetu.

Cigan.

Popoldansko avgustovo solnce je palilo, nad
zemljo je ležala tenka solnčna megla, širne
senožeti in njive so molčale utrujene pod njo,
kobilice so zaspano cvrčale v nizki travi.

Repič in njegov sin Jakob sta kopala krompir.

Enakomerno sta dvigala široke šape, ostrina
je padala za ovenele grme in se zajedala v
zemljo sunek za sunkom, gruda je pokala in v
razore se je na obe strani kotalil lep zrel krompir.
Tako je šlo počasi od grma, za njima pa je
stara Repičevka pobirala krompir v pletenice in
ga nosila na konec njive v Žaklje. Počasi je šlo,
pot je lil po obrazu, srage so padale na zemljo
in v razgaljena nedra, lehe so se zdele tako
neskončno dolge, solnce vroče, kakor bi človek
sedel pri kovaškem ognju, in vrhutega so na
drugem koncu za široko, pokošeno senožetijo
stali temni, košati hrasti in vabili in klicali v
svojo senco. Pa to bi še bilo, a tam v senci so
se pretegovali črni cigani, možje, ženske in otroci,
z rokami pod glavo, gledali v veje in dremali.
Včasih je kdo za hip dvignil glavo, rdeče krilo
se je zganilo, otrok je zajokal - a zopet se je

113

vse umirilo, le suhi dve kljuseti sta kimali z
glavo in obirali zelenje pod hrasti.

»Lenobe ciganske!" je včasih zamrmral stari
Repič in pogledal jezno proti hrastom.

. »Zvečer jih naznanim županu."

„E, kaj boste oče - eden tako, drugi drugače!"
ga je miril sin.

In kopala sta dalje, solnce se je počasi, počasi
nižalo, vročina je ponehavala.

»Še to leho končava — potem bo zadosti
za danes 1“ je dejal stari Repič, ko je bilo solnce
še samo za moža visoko nad Krasom.

Ko sta bila pri zadnjem grmu, je zazvonilo
daleč v vasi sveti večer, pod hrasti je že gorel
ogenj in cigani so kuhali večerjo.

»Hvala Bogu!" je rekel stari Repič, ko je
odzvonilo z malim zvonom in se je bil prekrižal
in pokril.

»jaz in mati pobereva, kar je še krompirja,
ti pa idi nakladat na voz, kar smo že izkopali!
Tudi orodje vzemi, drugače nam tatinski cigani
vse poberejo. Še tako vem, da nam pokradejo
za Žakelj krompirja, kar ga še nismo izkopali."
Jakob je vzel obe šapi in šel nakladat. Štirje
Žaklji so bili do vrha polni.

Počasi je spravil enega za drugim na voziček
in ravno se je mučil s četrtim, ko je zaslišal za
sabo ženski glas: »Fant, ali nam daš krompirja
za večerjo?"

8

114

Jakob se ni niti ozrl, jezno in kratko je od¬
govoril: „Ne dam.“ „Hi-hi-hi...“ je zazvenelo
za njim, kakor bi kdo izfresal srebrne tolarje na
gladko kamenito mizo.

jakob se je zdrznil, pustil Žakelj, ki je že
bil na vozu, in se obrnil.

Pred njim je stalo cigansko dekle in se
smejalo, da so se bliskali beli zobje in iskrile
oči kakor dve zvezdi.

„Ali daš ali ne?“ je vprašala med smehom.

In Jakoba se je polastila čudna tesnobo, s
trmastim, jeznim glasom je odgovoril: „Ne dam.“

Ciganka pa se je naslonila na črešnjo konec
njive, sklenila roke na hrbtu in se smejala in
smejala.

Jakob je gledal in poslušal, kdaj neha ta
smeh.

A ni hotelo biti konca.

„Kaj se pa tako smejiš?" je vprašal nazadnje,
stopal v zadregi krog vozička in popravljal
Žaklje.

„Ali daš krompir?" se je smejalo dekle.

„Ne dam in ne dam ...“

„Daš ga. Boš videl, da ga daš.“

„Zakaj pa?“ je vprašal Jakob ves zmeden.

„Zafo, ker moraš ... veš, ker moraš!..."

In stopila k njemu, ga prijela za roke, ga
pogledala v oči tako od blizu, da je čutil njen
dih, in ponovila še enkrat: „Ker moraš, veš,
fant!...“

115

Jakobu se je zavrtelo v glavi. Iz odprtega
Žaklja na tleh je začel grabiti z obema rokama
krompir in ga vsipati ciganki v predpasnik.

„Na, na, tukaj imaš in beži, da te ne vidim

več 1“

»Vidiš, vidiš, fanti . . . Bog ti daj zdravje,
ker si tako dober!" se je smejala ciganka
pritajeno.

„Beži, beži 1“ je vzklikal Jakob.

»Tako ... Adijo! jutri ti pa srečo povem!“ se
je poslovilo dekle in odšlo s smehom proti
ognju.

„Copernica!“ je siknil jakob in srce se mu
je treslo kot list na topoli v vetru.

Sem po njivi pa je prihajal oče z materjo
'm se jezil: Jakob, kaj te je vrag zmešal, da
si dal babi toliko krompirja?"

Sin pa je molčal in zvijal naglo drobno
bekino vejico, molče je poslušal očetove kletvice,
ko je vsipal krompir v Žakelj, molče ga zavezal
z zvito trto, ko je bil poln, in molče ga naložil
sam s svojimi močnimi rokami vrh drugih
Žakljev.

Prijel je za oje in kmalu je izginil voziček
gugaje se po mehki poljski poti v mraku, med
jeseni in akacijami se je izgubil glas starega
Repiča, ki se j« jezil vso 'pot. Le svetli ogenj
Pod hrasti je ostal in smeh in glasno govorjenje
ciganov krog njega.

8 '

116

Murni so crlikali v travi, zvezde so trepetale
na nebu, vse je objela poletna noč.

Pod hrasti pa je nenadoma zapel škant
pesem o prostosti in cestah brez konca.

*

* *

Drugi dan po kosilu je Repičevka odšla do¬
mov, stari Repič in Jakob sta pa legla v senco.

Oče si je pokril obraz s klobukom in kmalu
zaspal, sin pa je gledal zleknjen tja na drugo
stran, kjer so še taborili cigani.

Vse je bilo tiho, solnce je sijalo na zemljo,
da se je trava po senožetih zvijala in je peresje
po drevju venelo od vročine. Doli ob vodici v
dolini je pelo na jesenih par škržatov svoj večni
žejn - žejn — žejn.

Jakob je gledal, kdaj se pokaže med cigani
obraz ki ga je videl vso noč pred seboj in mu
pride srečo prorokovat.

A nič se ni zganilo, le kljuseti sta stopicali
semintje in obirali že napol golo grmičevje.

Jakoba so pekle oči, grlo mu je bilo suho
in vroče, misli zmedene, srce pusto in prazno.

..Neumnost! Kaj bi se kisali" je nenadoma
vzrojil sam nad seboj in vstal, da si zmoči grlo.

Vzel je putrih izpod grma in ga nastavil
na usta, a voda je bila kakor mlačen lug.

„Za nič ni. Po drugo vodo pojdem!" je
zamrmral, izlil vodo na travo in se odpravil v
dolino k bližnjem studencu.

117

Ko je prišel do vode, se je Jakob zopet
razjezil. Žlebček, ki ga je bil prejšni dan izrezal
iz bekinega luba, da je voda lepo curljala po
njem, je bil izginil: ciganska svojat ga je bila
najbrž iz gole hudobije končala.

„Golazen ciganska 1 Naj ga še enkrat vza¬
mejo, potem jim pokažem 1“ se je jezil Jakob,
vrezal pri bližnji beki vejo in začel delati nov
žlebček.

Ko je bil gotov in je curjala voda lepo v
Putrih, je sedel Jakob na mah in se zopet za¬
topil v svoje misli.

Tedaj pa je zašumelo grmovje in za Jakobom
je nekdo obstal. On se pa ni hotel ozreti, ker
je bil prepričan, da stoji za njim ciganka, ki ga
moti že ves dan.

Stopila je predenj in se mu tiho nasmejala.

„Ali hočeš, da ti srečo povem?"

„Beži! Saj nič ne veš 1“

„Več kakor ti 1“

Tedaj se je tudi Jakob nasmejal in dejal:
»No, pa daj, če znašl Saj vem, da ne bo nič 1“

Dekle je položilo velik vrč, ki ga je imela
v rokah, na mah, selo k Jakobu in mu dejalo:
»Pokaži mi roko 1“

Fant je molče iztegnil roko, cigankina dlan
jo je objela, njene oči so se uprle v poteze na
žuljavi, zagoreli Jakobovi levici,

Dolgo, dolgo je ciganka ogledovala fantovo
roko in premišljevala.

118

Njemu je bilo čudno pri srcu, a vendar je
dejal malomarno: „No, saj sem rekel, da nič
ne vešl"

A dekle se ni zmenilo za njegove besede,
s tihim, skrivnostnim glasom je začelo: „Odprta
so mi tvoja pota v preteklosti, sedanjosti in pri¬
hodnosti. Sam fant si pri hiši, edini sin!“

- Dobro je povedala, a to je lahko izvedala
drugod 1 — si je mislil jakob in molčal.

„Dolgo življenje ti je namenjeno, sreče mnogo,
pa tudi nesreče in žalosti. Denarja in bogastva
pa ne boš imel nikoli."

„Prava reč, zdaj ga tudi nimam . . .“ je
zamrmral Jakob.

„Tukaj, tukaj pa je črta -ljubezni . . .“ je
nadaljevalo dekle in mu pogledalo v oči.

„Tu je napisana tvoja ljubezen. Tuje dekle
boš ljubil, za njo pojdeš daleč po svetu in na¬
rediš veliko žalosti svojim starišem. Ah, tu se
pa črte križajo . . . Nič več ne vem ..."

Dekle je izpustilo fantovo roko in oba sta
umolknila. Putrih je bil že davno poln in voda
je tekla po njem na obe strani.

„Kako si rekla? Da pojdem daleč po svetu?"
je vprašal jakob po dolgem času s tihim glasom.

„Daleč . . . daleč . . .“

„Če bi bila taka kakor ti, grem za njo do
konca sveta!"

Ko je Jakob izgovoril te besede, je mislil,
da se ciganka nasmeje. A se ni. Vstala je počasi,

119

se naslonila na beko ob vodi in uprla oči za¬
mišljeno vanjo.

Fantu je tolklo srce, v zadregi se je ozrl
po drevju, po dolini in po nebu. Vstal je, stopil
k dekletu in začel: „Kaj ne, prelepa je ta dolina,
ki šume jelše, jeseni in hrasti v njej, kjer so
njive, opletene s trtami, kjer se že grozdje piše.
in solnčen in prijazen je dan, solnce tako svetlo,
kakor bi bilo skovano iz samih žarečih zlatih
cekinov. Pa meni ni za vse to, ker si ti še lepša
in gori še močnejši ogenj v tvojih očeh. Kako
naj te pokličem po imenu, da ti vse to povem?"

„Suzana ... Pa reci mi Sana!"

„Sana, jaz te imam rad 1“

In Jakob je kakor v omotici široko raz¬
prostrl roke.

A Sana se je umaknila in tisti hip že bila
na drugem kraju studenca.

„Adijo, fant! Tvoja posoda je polna. Vzemi
jo, da še jaz natočim! Čuj, oče te kliče!"

„Sana, Sana - samo še besedico!"

„Nič več. Adijo!“

Dekle je dvignilo putrih, se sklonilo oddaleč
preko studenca in dalo posodo Jakobu.

„Kdaj te bom še videl,?"

„Morda še kdaj, morda ne več . . . Zvečer
gremo ob mraku."

„Kam pa?"

„Koder ptičke pojo in vode teko in rožice
cveto . . . Adijo, adijo!"

120

Postavila je vrč pod žlebček in se obrnila
od Jakoba.

„Pa mi daj vsaj roko v slovo, da bom vedel,
da se ločiš v prijaznosti od mene!“

Obrnila se je, mu dala roko in izginila.

„Z Bogom, Sana 1“

In molče, počasi, s klobukom nizko na
očeh je stopal Jakob po mehki travi na tisto
stran, od koder ga je klical oče.

*

* *

Bežijo časi kakor oblaki prek neba. Zdaj
je jasno, zdaj se pasejo ovčice po daljni, jasni
modrini, zdaj drvi jata sivih oblakov v višavi
kakor tolpa volkov.

Jesen je, letina pospravljena, vsakčas zapiha
burja in pride prvi mraz.

Jakob sedi zamišljen pred hišo. Njegovo
srce ni več zdravo, njegove oči so zamaknjene
bogvekam. Kje je tvoj ponos, kje tvoja malo¬
marnost, s katero si včasih sedel pred hišo in
kadil, kje tvoje fantovske besede, Jakob? Ej, ni
več vsega tega. Bog s tabo, fant, če gledaš vse
dni bele ceste in te v daljavi kliče ciganka Sana, če
ti zvenijo neprestano škanti na ušesa in si želiš po¬
hajanja in ciganjenja po širokem božjem svetu.

Pred Jakobom stoji oče, ki si ne ve razla¬
gati, kaj je sinu od poletja sem.

„Pa idi, fant, če ti je doma predobro 1 Idi

121

po svetu, kamor te tako vleče, poizkušaj, kako
bo, ko te bodo tuje duri po petah bile 1 Pot je
prosta in Bog pred tabo in za tabo!“

»Pojdem, oče. Na Hrvaško in potem na
Ogrsko."

»Kamor hočeš 1“ pravi oče jezno in otepa
pepel iz pipe.

»V ponedeljek se odpravim . .

Oče gre v hišo tolažit mater, ki joče, sin
pa gleda v nebo in se veseli in žalosti ob misli,
da pojde od doma . . .

*

* *

Tako je šel Jakob po svetu in ne sledu, ne
glasu ni bilo za njim vso zimo.

Na pomlad pa, ob sejmu svetega jelerja, je
prinesel konjski mešetar Bričko v vas prvi glas
o RepiČevem Jakobu.

Govoril je v Gorici s cigani, ki so pripeljali
z Ogrskega konje na sejem, in ti ljudje so
mu pravili, da se je takintak človek iz teh
krajev pridružil njim in da mešetari in kup¬
čuje s konji po Ogrskem. In ta človek ni mogel
biti nihče drug kakor Repičev Jakob.

Novica je šla skozi vas od hiše do hiše in
potem iz vasi drugam in rastla in rastla.

Ko je prišla prvič do ušes staremu Repiču
in Repičevki, tedaj so se ljudje križali, ko so
pripovedovali, kako se je Jakob pociganil, se

122

odpovedal pravi veri, pohodil križ in se zapisal
hudobi in se poročil s ciganko, ki je grda in
črna kakor sajast kotel.

In oče in mati sta bridko jokala za sinom,
ki se je pociganil.

Tam globoko v ogrski deželi pa je teklo vino
od miz v krčmi sred samotne puste in škanti
so peli, da je odmevalo v zvezdnato noč, in
pari so se vrteli v burnem čardašu, kajti tiste
dni je vzel Jakob Sano in se zavezal za vselej
s cigani.

*

* *

Leta so tekla, stara Repičevka je legla od
žalosti in starosti v grob, stari Repič pa se je
preselil k sosedovim in jim obljubil vso svojo
zemljo, če ga bodo do smrti držali pri hiši.
Kašljal je, posedal ob poti in se grel v toplih
dneh na solncu. Če so prišli cigani v vas, jih
je izpraševal o Jakobu, a nihče ni vedel, kod
bi hodil.

Včasih se je razneslo po dolini, da ga je
ta ali drugi videl tuintu - pa veruj ljudem in
njih govoricam 1 Saj je nemara postal Jakob v
teh letih črn bradat cigan in še oče bi ga ne¬
mara ne spoznal več, če bi tudi prišla skupaj.

*

* *

Jakob je v resnici ciganil po svetu. Sana
je bila njegova žena in imela sta že dva otroka,

123

fanta in deklico. Fant je imel že osem let, ko
Jakobu več ni dalo miru koprnenje, da bi videl spet
svojo domovino. Večkrat, premnogokrat ga je obšlo
domotožje, a tako silno kakor sedaj še nikoli ne..

Domačija! Zlata beseda, bridkost in sladkost
vseh popotnikov in tujcev in potepuhov po svetu 1
Širok je svet, pa kako naj ti nadomesti domačijo,
kako naj ti da srečo, ki je tam? Cveto rožice,
doline in gore oblačijo novo pomladno obleko,,
ptiči žvrgolijo, zvonovi zvonijo in nebo se smeje
pomladi! ... Pa kaj vse to! To ni domače
cvetje, to niso gore, na katere si gledal izpred
domače hiše kakor otrok in mislil stopiti le¬
pega dne na najvišji vrh in se dotakniti neba,,
to niso ptičice, ki so ti pele v domovini! Doma
veš za vsako stezo, za vsak grm, poslušaš
zvonove in se smeješ, ker veš da pojo; - Tonče
v tiri, dol ga zderi! - Ah, da, domovje!

In takrat je kupil Jakob dvoje ogrskih konj
in se z drugimi ciganskimi prekupci podal proti
domačim krajem. Dolgo dolgo so hodili skozi
Ogrsko, Štajersko, Kranjsko in nazadnje s Cola
zagledali Vipavsko dolino.

„0 domača dolina, raj svetal" je vzkliknil
Jakob in oči so se mu zasolzile v veselju.

Tisti večer je bilo njegovo srce tako, da se
je napil in objemal vse kakor brate. O polnoči
so potem šli dalje in bogat Kranjec s par konji
z njimi. Pijan je bil in se smejal ves čas Jakobu,,
ki je kakor v sanjah hodil tisto pot.

124

Črnega Lacka, ki je hodil z Jakobom in
njegovo družbo, je premotilo vino in pohlep po
zlatu, da je Kranjca zadržal za drugimi in mu
porinil nož v srce. Truplo je skril v jarek ob
cesti, njegove konje pa gnal oddaleč za drugimi
proti Gorici, kjer je bil drugi dan sejem.

Pa je že tako naneslo, da se je vse izvedelo
in da so drugi dan na sejmu zgrabili cigane,
jih uklenili in zaprli, ker so sumili, da je eden
izmed njih moral ubiti bogatega Kranjca. Edini,
ki je ušel, je bil Lacko, sum je pa letel na
Jakoba, ki imel največ denarja pri sebi.

Dolgo, dolgo se je vlekla preiskava, po
vsej dolini so govorili o Jakobu, ki se je poci-
ganil in umoril bogatega Kranjca, za kar mu
birič že vrv plete. Vsi so verjeli, da je Jakob
res ubijalec, le stari Repič je sedel napol slep pred
hišo, molil rožnivenec in govoril: „Ne, moj Jakob
ni . . . Neroden je bil, pociganil se je, potepuh
je — ubijalec pa ni. Vem, da ni 1“

Bogvekje so potem Lacka ujeli, ki je vse
priznal, vse druge so pa izpustili.

Jakob je šel v domačo vas, imel klobuk
poveznjen na oči, in ko je našel očeta, se je
razjokal in prisegel: „Ne bom več ciganil po
svetu. Bog mi je priča, da ne. Izučilo me je ..

Stari Repič pa je jecljal od veselja: „Vse
ti dam, moj Jakob! Hišo in njive in vse, kar
je še ostalo. Tvoja žena in otroci — vsi naj pri-

125

dejo domovi Saj si ti, Jakob, moj sin in oni
tudi moja kri!“ - - -

Pa kdaj se je vse to že godilo 1
Stari Repič leži še davno v grobu, jakob in
Sana se starata. Njiju sin se je naveličal doma,-
ciganska kri mu ne da miru in ga žene v
svet. Pa njemu bo težje nego očetu. Ceste
so res lepe jin ravne kakor včasih, pa ljudje
niso več taki, žandarji tiče za vsakim grmom,
redkokaj še obiščejo cigani naše kraje in njih
škanti ne prepevajo in ne kličejo več v prostost
in svet.

Rekrut Janez.

Dež, dež in zopet dež.

Po sivih, blatnih ulicah je korakala vrsta
rekrutov v vojašnico. Vse pesmi o soldaškem
stanu, o slovesu od doma in od dekleta, o puški
in bridki sabljici so že izpeli, na kolodvoru je
utihnila zadnja, fantov se je polastila neka otope¬
lost in trudnost in tako so se bližali velikemu,
rumenemu poslopju — vojašnici. Želeli so, da bi
bili že tam, kajti kovčegi so bili težki in tiščali
neusmiljeno na rame, pot je bila blatna in zdrsla,
po obrazih so lile potne in dežne kaplje.

Zadnji v vrsti je šel Mavričev Janez. Drugi
so stopali lepo, enakomerno, skoraj z vojaškim
korakom, on pa je neprestano drobil stopinje,
dasi se je trudil, da bi hodil kakor drugi.

Težko, trudno mu je bilo v glavi.

- Čez koliko dežel, čez koliko polj, skozi koliko
gor, preko koliko vod ga je prinesel vlak_v to
tuje mesto? Bogve... In daleč, daleč je zdaj
domača vas in nad njo v zatišju in v senci
smrek črna, nagnjena bajta, njegov dom. Tam
živi njegova mati, tam njegov brat, vesel, brihten
fant, ki ga je on občudoval in spoštoval, ker je
bil tako razumen, tako premeten, da bi bil vraga

127

ugnal. On pa je bil vedno Mavričev Janez, neumni
Janez, ki so se ž njim vsi norčevali razen matere
in brata. Bogve, ali mislita mati in brat nanj, ali
vesta, kako težko in bridko mu je na poti v
kasarno? ... —

Drugi so bili že daleč pred njim, ko se je
nekdo ozrl in zaklical: „No, Janez, ali ne boš
hitreje marširal? Zaprejo te, če boš zadnji...“

Janez je pospešil korake in z drugimi vred
ga je sprejela vojašnica v svoje strogo, mrzlo
zidovje.

Popoldne so fante preoblekli. Vsi so dobili
staro, a vsaj primerno obleko, le Mavričevemu
Janezu so bile hlače prekratke in preozke, rokavi
pri bluzi predolgi, čepica potlačena, da se mu je
vse smejalo, ko je šel prek dvorišča.

Ko je prišel v spalnico, je vrgel puško,
bajonet, razne pasove in celo kopo ropotij, ki
jim ni vedel imena, zraven sebe, sedel na po-
steljnjak in se zatopil v svoje misli.

Tri leta, tri dolga leta življenja v kasarni, tri
leta soldaškega stanu 1 Kaj se vse zgodi v njih 1

Strogo v redu stoji postelja zraven postelje,
skozi visoka okna gleda deževni, žalostni popoldan.
Zunaj zadoni vsak hip nemško povelje, zraven
krepka kranjska kletvica, doli na dvorišču trobi
skoraj vsake pol ure, iz .kantine doni petje in
vriskanje starih vojakov. Vse je tako tuje, tako
čudno, tako strašno ...

128

Rekruti so polagoma prihajali v sobo, ta in
oni se je smejal in z žvižganjem prikrival svojo
žalost, par jih je pisalo pri dolgi, surovi mizi
sred sobe, drugi so pa povešali glave in sedeli
tihi in zamišljeni kakor Janez na posteljah.

Nenadoma je vstopil korporal s trdim, vojaškim
korakom in pogledal s svetlimi očmi okrog.
Nagubal je čelo in zakričal: „Kanalje, ali ne boste
začeli čistiti monfuro in pušk in vsega, kar ste
dobili?"

Vse je planilo kviško, postalo je tiho, da bi
slišal muho brenčati.

„No, ali boste?" je kričal korporal.

Janezov sosed je bil visok, močan fant. Veliki
brki so pričali da je bil starejši nego drugi. Bil
je v Ameriki, in ko se je vrnil, so ga vtaknili v
vojaško suknjo. Izkušen in drzen človek je bil,
ki se ni nikogar bal.

»S čim pa naj čistimo, ko ne vemo, kaj je
treba in kako?" je vprašal.

»Civilist neumni .. .“ je zakričal korporal,
„ali boš z metlo čistil orla na pasu in puško
likal s ščetko za čevlje? Ali nima nihče s seboj
vsega, kar je treba za čiščenje?"

„Jaz imam ščetko in mazilo za čevlje...“

»Meni je dal brat mazila za gumbe!"

»Jaz znam puško snažiti."

Tako so se oglašali fantje plaho. Korporal
pa je molčal in gubančil čelo bolj in bolj.

129

Jezik za zobmi! Marš v kantino po vse,
kar je treba!" je zahrumel nazadnje.

Rekruti so se vsuli proti vratom.

„Ali ostanete tukaj!" je zopet zatulil in fantje
so obstali in niso vedeli, kaj bi.

»Eden pojde za vse. Vsakdo da po kroni.",

Korporal je začel pobirati denar in prišel
je tudi do Janeza.

»Gospod .. . gospod ..." je trepetal Janez.
»Gospod, jaz imam samo še trideset krajcarjev...“

»Janez kranjski, ali misliš, da boš samo od
tega živel, kar dobiš pri cesarju?" je zarjul
korporal.

»Gospod . . . gospod .. .“ je jecljal Janez.

»Gospod korporal se pravi . . je kričal
korporal. »Čakaj, jaz te bom navadil, ti kmetska
klada hribovska! Ali boš stal ravno?"

Janez se je zravnal in gledal proseče okrog.

Korporal je začel kleti in pred čudnimi,
nerazumljivimi njegovimi besedami se je Janez
tresel, kakor bi se bal vsak hip, da pade pest na
njegovo glavo, da se zvrne brez glasu na tla-

»Tu je denarl" je naenkrat vzkliknil Ameri-
kanec in vrgel krono na posteljnjak pred korporala.

Ta je stisnil ustne, zamrmral in vzel denar.
Ka ga je pobral od vseh, je odšel. Kmalu se je
vrnil drugi vojak in vrgel pred vsakega rekruta
ščetko, par škatlic z mastjo in bogve kaj še vse

In fantje so začeli čistiti gumbe pri obleki,
čepice, orle, puške in bajonete.

9

130

Tudi Mavričev Janez je nad gumbi, nad puško
in nerodnimi vojaškimi čevlji izkušal pozabili
svojo žalost in domotožje.

*

* *

Za fante je nastopil težki čas prvega vežbanja.

Sfoinstokrat so prekoračili širno dvorišče,
včasih počasi z rokami na hrbtu s trdimi koraki,
da je odmevalo od rumenih sten, včasih hitro,
da jim je sapa pohajala, ko so tekali od enega
konca do drugega, zdaj na levo, zdaj na desno,
kakor se je zdelo korporalom, ki so jih vežbali.

Janez je bil z Amerikancem, ki se je pisal
Podlogar, pri najstrožjem korporalu. Ko je Janez
zaslišal njegov glas, ki je prekričal vse druge,
se ga je vselej polastil čuden strah in vedno se
je domislil, kako ga je pred davnimi leti Spre¬
letavalo, ko je planil proti njemu županov sultan,
ki se je bil odvezal. Janez, ki je bil tedaj še mal
dečko, je kar otrpnil pred strašnim psom, tam
na mestu je stal, grlo se mu je stisnilo, da ni
mogel ne zajokati, ne zakričati. Da ni pritekel
županov hlapec, bi ga bil pes podrl na tla. In
kakor se je Janez od tedaj bal psov, tako se je
tresel pred korporalom.

Najbolj sta trpela pod njimJanezinAmerikanec.
Janez zato, ker je bil boječ in neroden, Amerikanec
pa, ker je bil trmast in se korporala ni bal. -

131

Zato sta morala mnogokrat, ko so drugi
počivali, marširafi, sc stegovati in zvijati, da
jima je pot tekel po obrazih in padal v velikih
kapljah na tla.

Nekoč je padla janezu puška iz rok. Hotel
se je skloniti in jo pobrati, a že je zarjul korporal:

„Na tla in vzdigniti jo moraš z zobmi, da si
zapomniš, kdaj si pustil puško iz rok?“

janez se je pokorno vlegel na tla, prijel
puško z zobmi za pas in jo vzdignil.

»Kanalja, bolj hitro!"

In janez je moral puško položiti na tla in
jo vzdigniti z zobmi, toda hitreje.

Nekdo med fanti je zamrmral.

„Kdo se upa?“ je zakričal korporal in po¬
gledal po fantih.

„Podlogar, ti šibili jutri k raportu, navadim
te molčati, ti amerikanska podgana!" je tulil nad.
Amerikancem.

janezu je padla tisti dan tudi drugič puška
iz rok in jo je moral zopet pobrati z zobmi. Ko
mu je padla tretjič na tla, je bil tudi komandiran
k raportu.

Tako se je zgodilo, da janez in Amerkanec
drugi večer nista ležala na svojih posteljnjakih v
spalnici, marveč na trdi prični v temnem, mrzlem
zaporu.

„Prokleto življenje ...“  ..je po dolgem času
izpregovoril Amerikanec. „Ni vredno, da ga živim.
Dovolj sem okusil sveta, dovolj dobrega užil,

9 *

132

zdaj mi ni več prestali. Nič več se mi ne ljubi —
konec bom napravil."

Poslušal je, ali mu Janez kaj odgovori, a
vse je bilo tiho. Toda ne - Janez je nekaj šepetal.
Podlogar je poslušal pozorneje in razločil: »Češčena
si Marija, milosti polna ...“

Janez, kaj delaš?" se je začudil.

„Molim ...“

Amerikanec se je mislil prvi hip nasmejali,
toda premislil se je.

„Le moli, fanti Blagor ti, da se tako tolažišl...
Jaz ne znam moliti in tudi ne morem. Zame je
itak vseeno 1 Boga ne poznam..."

lanez ga pa ni razumel in je molil dalje ...

Pozneje sta se še večkrat srečala v zaporu.

Neko noč je Amerikanec zaslišal, da Janez
joče..

„Kaj pa je Janez?" je vprašal.

„Srce mi je težko, tako težko, da ne morem
povedati...“ je odgovoril Janez.

„Zakaj si pa danes zaprt?"

„Včeraj sem dobil od doma štiri krone. Malo
je, ker je moja mati uboga. Pa se mi je korporal
grdo smejal in mi rekel, da je moja mati pač
malo vredna, da mi tako malo pošlje. Mene je
zgrabila jeza in odgovoril sem mu, da je pač več
vredna kakor njegova, ki mu ni poslala nič. Ker
se mi je režal, sem pa vzdignil roko in udaril bi
ga bil, da se ni bil umaknil. Zato sem zdaj zaprt...“

135

»Potolaži se, fant! Kmalu boš imel več
denarja kakor vsi korporali v vojašnici. Tri leta
boš lahko z njim veselo živel..

»Kdo mi ga pa da?“

„]az, moj janez. Tebi ga bom dal, ker si
največja reva izmed vseh. ]az ga itak ne bom
več potreboval. 1 '

Janez ni več odgovoril. Polagoma je nehal
ihteti in enakomerno dihanje njegovo je pričalo,
da je zaspal. Amerikanec pa tisto noč ni zatisnil
oči, poln mračnih, obupnih misli.

*

* *

Neko noč, ko janez in Amerikanec nista bila
v zaporu in sta spala z drugimi, je Janeza stresla
trda roka iz spanja.

»Kdo j e ? “ je vprašal.

»Tiho bodi in poslušaj me!“

Janez je spoznal Amerikančev glas.

»Kaj hočeš? Čemu si me vzbudil?" se je
čudil.

»Glej, tu imaš tristo goldinarjev, ki jih izro¬
čim popolnoma v tvojo last!“ je šepetal Amerikanec
Janezu na uho.

»Kako? Zakaj?" je strmel Janez in odrival
od sebe šop bankovcev, ki mu jih je Amerikanec
potiskal v dlan.

»Ne vprašuj in ne bodi neumen! Jaz denarja
ne bom več rabil. Tvoj je..." je silil Amerikanec.

134

Janez je skoro nehote obdržal bankovce.
„ln glej, tu sla dve pismi, ki ju moraš oddati,
sam na pošto. Tole veliko pojde na Dunaj do
samega cesarja; tega ne smeš za nobeno ceno
pokazati. Tole manjše pa pojde daleč čez morje.
Poznal sem v Ameriki dekle, ki ga še v tej
žalostni uri ne morem pozabiti. Drugega nimam
na svetu, ki bi mu pisal. Majhen sem prišel v
Ameriko, oče in mati sta mi mlademu umrla,
žlahta me ne pozna in jaz tudi nje ne ...“

Janez si ni vedel razlagati, zakaj se Podlogar
tako čudno vede. Strmel je v temo, tiščal v eni
roki bankovce, v drugi pismi in ni vedel, kaj bi.

„ Ali si me razumel?" je nadaljeval Amerikanec.
»Skrij vse dobro v kovčeg ali v slamnjak, lezi
in spi dalje 1 Glej da vse izpolniš, kakor sem ti
naročil...“

»Kam pojdeš pa ti?“ je vprašal Janez, vstal
in spravil denar in pismi.

»Nikamor ali pa tja, odkoder se nihče več
ne vrne ...“

»Kje je to?“

»Molči in spi dalje, jutri ti povem ...“ ga je
pomiril Amerikanec in zopet legel Janez je malo
pomišljal, ko je pa spoznal, da iz Amerikanca ne
spravi več besede, je tudi sam zlezel pod odejo.
Dolgo je mislil na Amerikanca in njegove čudne
besede in čudno vedenje. Slednjič se je domislil,
da mu je Podlogar obljubil, da mu drugi dan vse
razloži.

135

„Morda je Amerikanec preveč pil v kantini,..
je končal premišljevati, se obrnil na drugo stran
in zaspal.

Ni še dolgo spal, ko ga je vzbudil močan strel.

Vse je planilo po konci.

„Luč, luč 1“ je zakričal korporal.

Nekdo je prižgal s trepetajočimi rokami
svetilko, korporal je gledal po posteljah. Ne¬
nadoma je uzrl ob postelji svoj kovčeg odprt.
Sklonil se je nadenj, brskal med svojimi
stvarmi, a nenadoma vstal in dejal: „Ostre
pafrone mi je vzel nekdo in Amerikanca ni v
postelji . . .“ Skočil je proti vratom, jih odprl
in stopil na hodnik. Tam je udaril nekdo s petami
skupaj in razločno se je slišalo: „Gospod korporal,
pokorno javim, da se je infanterist Podlogar
ustrelil...“

Vse je drlo k vratom. Tudi janez se je pre¬
rinil do njih in ves vztrepetal od čudne groze.
Kajti sred hodnika je ležal Amerikanec s čudno
spačenim obrazom in kri je polzela izpod nje¬
gove brade in iz glave po umazanih tleh. Ob
strani pa je ležala puška.

»Prokleti pes, zdaj nam je še to sitnost
napravil ... Da je imel toliko korajže, da se je
počil in tako malo, da ni mogel odslužiti cesarja!"
je mrmral korporal in pokleknil zraven mrtveca.

Poslušal je, ali še diha, a kmalu vstal in
dejal: „Mrtev je in ni več mu ne pomaga."

136

Po hodniku so zacingljale ostroge in je za-
žvenketala sablja, gruče so se razdelile, prišel je
inšpekcijski častnik.

In zopet je udaril vojak, ki je imel tisti
večer službo na hodnikih, s petami, salutiral in
javil: »Gospod lajtnanf, pokorno javim, da se je
infanterist Podlogar ustrelil..—  - -

Drugi dan so vsem vojakom pregledali
kovčege, ker niso pri Amerikancu našli nič denarja.
Pri Janezu so dobili vseh šesto kron in obe pismi,
ki mu jih je bil Podlogar izročil pred smrtjo.

Vse so mu vzeli in nihče mu ni hotel verjeti,
da mu je Amerikanec tisti denar res daroval.

„V zapor prideš, dve leti najmanj boš sedel,
ko bo vse dognano, kako se je Amerikanec
ustrelil...“ je zagrozil korporal Janezu.

*

* *

„Dve leti bom zaprt...  “ je šumelo janezu
od lega časa neprestano po glavi.

Preiskovanje se je vleklo tako počasi, da so
skoro že vsi pozabili Amerikančevo smrt. Staro
življenje se je nadaljevalo, vsi drugi so bili že
vzorni vojaki, le Janez je bil od dne do dne nerod-
nejši. Strah pred kaznijo ga je popolnoma uničil.
Njegove oči so dobile čuden blesk, neštetokrat
je zamrmral: „Dve leti...“

Nekoč je bila parada na vežbališču. Vse je
šlo lepo in gladko; toda kdo se je obrnil na

137

desno, ko so se drugi na levo, kdo je vedno
kazil ravno črlo vojakov, kdo se je tako čudno
obnašal, da je siofnik slednjič poklical korporala,
ki je bil pri oddelku, kjer ni bilo radi enega
tistega vzornega reda kakor pri drugih oddelkih?
Mavričev Janez je bil tisti, ki je spravil ves od¬
delek in celo kompanijo s svojo nerodnosjo v
sramoto.

Stotnik se je jezil nad korporalom, česar
Janez ni razumel, nato sunkoma obrnil konja in
odjahal. Parade je bilo konec.

Korporal pa je planil pred Janeza in zatulil
nad njim ves goreč v obraz: „Kanalja ti nerodna 1
Radi tebe sem jaz kregan. Zakaj si na svetu?
Proklefa mati, ki te je rodila ...“

Tedaj je nenadoma vzkipelo v Janezu. Vse,
kar je doslej skrival in zadrževal, je planilo besno
na dan, zavrtelo se je pred njim, misli so se mu
zmedle, nič več ni videl razen korporala, ki je
bil njegov sovražnik in ga je hotel uničiti, ki je
zaklel njegovo mater.

„Ti kolneš mojo mater?“ je zavpil, stisnil
zobe, oči so se mu besno zasvetile, obrnil je
bliskoma puško in zamahnil. Kopito je treščilo
mimo glave na ramo, kost se je zdrobila, z divjim
vzklikom se je korporal zvrnil na tla.

Nad Janeza so planili-vsi in mu odvzeli
puško in bajonet. Divjal je tako, da so ga s te¬
žavo zvezali z jermeni. Iz oči mu je gledala

138

blaznost in bele pene so mu silile iz ust, ko so
ga zvezanega vlekli iz vežbališča.

Še tisto popoldne so se za njim zaprla vrata
velike hiše z zamrežnimi okni. In v drugem nad¬
stropju blaznice trese od tedaj dan za dnem
mlad fant železne križe pri oknu svoje celice
in kliče, da se sliši čez vse dvorišče: „Dve leti...
dve leti..

Anno Domini,
i.

Jasna marčna noč je spala nad dolino.

Brsteče drevje po travnikih je dremalo in
sanjalo v rahli nočni sapi, na cesti so se premi¬
kale samotne sence, v vasi je včasih zalajal pes,
a nenadoma zopet umolknil. Vse je bilo tiho,
le vode so šumele in se penile v jasni mesečini.

Po sivih vaških hišah so bila ugasnila že
vsa okna, tudi v gradu nad vasjo je bilo že
temno. Le v gostilni ob cesti je še brlelo gornje
okence, skoz močne železne križe so igrali ru¬
menkasti žarki, rezali temno senco hiše in tonili
v modrikasti lunini svetlobi.

V sobici je sedel ob mizi oštir Martin Vra¬
bec, na strani ob steni je bila odprta težka, z
železjem okovana skrinja, po mizi pa se je
bleščalo zlato in srebro. Beneški cekini, nemške
marke, levantski denarji, turški dukati in bogve
kak denar še, ki so ga znesli vozniki in kupci
od vseh krajev in dežel, je ležal zložen v kupčke
pred Martinom. Zdajpazdaj Je iztegnil oštir svoje
dolge, koščene prste, se dotaknil tega ali onega
kupčka, preštel in pokimal z glavo.

140

„Hvala Bogu, dosti se ga je nabralo! Samo
da ne pridejo Turki zopet v deželo ali benečanski
roparji ali pa domači tatje in rokovnjači!" je
vzdihnil in ljubeče pogledal po mizi.

Iz dalje, iz noči se je oglasilo peketanje.

„Oh, že gre kak tak nevernik!" se je pre¬
strašil in naglo začel spravljati denar v skrinjo.

S čudovito naglico se je peketanje bližalo.

Martin je bil spravil svoje bogastvo v skrinjo,
jo zaklenil z dvema ključema, ugasnil svečo in
poslušal. En sam jezdec je bil.

„Hvala Bogu, niso roparji!" je vzkliknil
Vrabec in stopil k oknu.

jezdec se je ustavil pod oknom in težki
udarci so zaropotali po vratih.

»Martin, odpri!"

A Martin je molčal, kukal skoz okence
in izkušal spoznati nočnega gosta.

Zopet je zaropotalo.

»Martin, slišiš, Martin!"

Čudno votel, prestrašen glas je bil, a Martin
je vendarle spoznal poznega obiskovalca.

Splazil se je od okna in šel v pritličje.
Vzbudil je hlapca, prižgal luč in šel k vhodu.

»Kdo je?" je vprašal, malce odprl in tiščal
verižico, ki je držala vrata, da se niso odprla
več nego za pedenj.

„]az, jaz, Blaž Velikonja . . . Odpri, Martin,
za božjo voljo in me prenoči!"

141

»Hm, hm, pozen si, pozen . . je mrmral
Vrabec in odprl. Pred hišo je sedel na konju
Blaž Velikonja, ki je tržil s konji po deželi in
marsikateri zlat že bil zapil pri Martinu.

Prišel je hlapec, da popelje konja v hlev.

Konj je bil ves poten, jezdec pa se je zibal
kakor v omotici na njem.

»Stopi s konja, no, da ga dene hlapec v
hlevi" je silil Martin.

»Pomagaj mi doli, Martin! Nisem jezdil
sam, strašnega tovariša sem imel s seboj!" je
hropel Velikonja in podal oštirju roko, da mu je
pomagal na tla.

Hlapec je odpeljal konja, oštir pa je spremil
opotekajočega se gosta v hišo.

»Blaž, ti si pijan 1“ se je razjezel, ko je po¬
sadil Velikonjo na klop. »Ves si zmešan, spat
se spravi!"

„0, Kristus, nisem pijan, nisem zmešan ...
Smrt je jezdila do vasi z menoj, Martin. Gori
v Vipavi je bila že trda noč, ko je skočilo za
mojim hrbtom na konja. S koščenimi rokami
se me je oklenilo krog prsi in me davilo za
vrat vso pot. Nisem se mogel ozreti, nisem se
mogel oprostiti, tako me je tiščalo, a podil sem
konja za žive in mrtve. In tu pred vasjo je sko¬
čilo na tla. Slišal sem, kako so zašklepetale
kosti. Zapri vrata, zabij jih Martin, da ne pride
sem 1 Še zdaj me žge v grlu in v prsih. Strašno

142

je jezditi skoz noč s takim tovarišem, kakor sem
ga imel jaz . . . Žive dni ne bom več zdrav."

Martin je malomarno poslužal in Velikonje
niti pogledal ni. Vajen je bil pijancev in pripovedk
o strahovih.

„Torej, ali naj ti še prinesem pit ali ne?“
je zazehal.

..Martin, ne misli na pijačo - misli na smrt!
O prijatelj moj, kako hudo, kako strašno mi je 3“

Velikonja je planil pokonci, z obema rokama
objel oštirja in se ves težak naslonil nanj.

„Ali slišiš? Že ropoče in rožlja pri vratih ...
Tam zunaj je - smrt. Ali si zapahnil in zaprl
vrata?" je šepetal.

..Zapahnil sem jih, dvakrat zaklenil in cela
truma roparjev jih ne more vlomiti ..."  je od¬
govarjal Martin in se izkušal oprostiti.

„0 Kristus, zdaj je pri oknu, ker ne
more skoz vrata. Martin, glej! Ali vidiš goreče
oči, ali vidiš belo lobanjo, blesteče zobe?" je
ječal Velikonja, se tresel in upiral oči v okno.

„Tam ni nikogar!" ga je tolažil Vrabec.

A Velikonja je nenadoma posegel v usnjati
pas, potegnil pištolo iz njega, napel in sprožil.

Počilo je, šipe so se razsule po tleh.

„Velikonja - ti si znoreli" je zavpil Martin
in skočil od njega.

Ko se je dim razgubil, je sedel konjski pre¬
kupčevalec na klopi, v eni roki držal še kadeče
se orožje, v drugi pa mošnjo denarja in strmel

143

z izbuljenimi očmi v okno in v mesečino tam
zunaj. Oštir pa je stal pred njim in ga gledal.

Mrzlično so se lesketale oči, smrtni strah
je gledal iz njih, obraz je zagorel v temni rdečici,
ustnice so drgetale, plašč se je razpel in prsi
so se sunkoma dvigale.

„ln vendar je prišla v sobo . . je ječal
Velikonja. »Proti meni gre . . . Beži, Martin,
da še tebe ne pogubi 1 . . . Na denar, daj ga
cerkvi, naj ber6 maše za mojo ubogo dušo 1“

Vrgel je mošnjo proti oštirju.

„Bolan si, Blaž, bolan. Vina ti skuham, da
se spotiš, pa ti vse preide 1“ je odgovoril oštir
in pobral mošnjo.

„Daj sem denar 1 Ti si goljuf in skopuh!
Denar skriješ in zakleneš. O Martin, tudi tebe
pograbi smrt. O Kristus, Kristus ... Vode, Martin,
vode!“

Velikonja je vstal, se opotekel par korakov
proti oštirju, a nenadoma se zvrnil in obležal
na tleh.

Tist hip so se odprla vrata in hlapec je
obstal prestrašen na pragu.

Na tleh je ležal Velikonja, Martin pa je
tiščal mošnjo za hrbtom in s svetlimi očmi
strmel predse.

„Božja roka ga je udarila . . .“ je jecljal.
Hlapec je posvetil mešetarju v obraz, ki je bil
ves temnosiv.

144

»Ugonobili sle ga!“ je jeknil.

»Kje, kdaj?“ se je branil Martin, ki si je bil
opomogel od slrahu. »Mislil je ustrelili smrt, pa
ga je zmagala ona. Kje je kri, kje rana? Glej
tam razbito oknol jutri pojdem grofu povedat,
kako in kaj.“

»Ljudi skličem . . je trepetal hlapec.

»Ne, ne - jutri, jutri. Zdaj je pozno. Polnoč
je pretekla, idiva spali Jutri se vse uredi . .

Martin Vrabec je z drsajočimi koraki odšel
iz sobe. Poizkušal je še zapah in ključavnico
pri vratih. Vse je držalo trdno.

»Spat idi 1“ je še ukazal klapcu, ki se je
obotavljal, in odšel po stopnicah v svojo spalnico.

Vse je potihnilo.

Starec je odprl skrinjo, razsul denar iz Veli¬
konjeve mošnje po mizi in ga začel preštevati.

Lep kupček ga je bilo. Pa Martin Vrabec
se ga ni veselil kakor drugih svojih denarjev.
Nekam čudno mu je bilo pri srcu, tesno v prsih,
grlo mu je bilo suho.

Ozrl se je po sobi in poslušal. Ali ni doli
v hiši nekaj zarožljalo? Ali ni vstal Velikonja,
da ga zgrabi za vrat in terja od njega denar,
ki ga je namenil v korist svoji duši, a ga Martin
lepo zaklene med svoje bogastvo? Ali ne prihaja
smrt, ki je zadavila sleparja?

Sveča je nemirno plapolala, vosek je kapal
na mizo, sence so se premikale po stenah.

145

Martina je prevzel čuden strah, zgrabil je
denar, ga sesul v mošnjo, vrgel jo v škrinjo in
zaklenil.

Upihnil je svečo in legel. Globoko se je
pokril z odejo in plahto, dasi mu je bilo ne¬
znosno vroče.

Poslušal je. Ali ne odpirajo tatovi vrat? Ali
ni nekdo prišel v sobo s potuhnjenimi koraki,
ali ni prišel za njim drugi, tretji?

Zdrznil se je, vrgel odejo s sebe in planil
pokonci.

Pogledal je po sobi. Nič. Le mesec je svetil
skoz špranje pri oknih in pletel svoje žarke od
okna na steno, na stare podobe nad posteljo,
na tla. Nikogar ni bilo v sobi. Toda, ne - lam
v kotu na Skrinji je sedel nekdo.

Bila je smrt.

Martin je natančno videl, kako so gorele
njene votle oči, kako je s koščenimi prsti tipala
ključavnico, da bi jo odprla in pogledala, kaj je
v skrinji.

Starec je padel nazaj na posteljo od groze.

- Kdaj je mogla priti v sobo? Ali je prišla
po denar ali po njegovo dušo? Velikonja jo je
nemara poslal ali kdo drugi, ki je zapil in zaigral
v gostilni ob cesti vse svoje premoženje in
denar, preklel Martina Vrabca, šel in izgubil se
po svetu, se obesil ali pa storil kot ropar smrt
na vislicah ali na rabljevem kolesu. Koliko jih
je bilo, ki jim je bila gostilna ob cesti v pogubo 1

10

146

Martin sc ni mogel vseh domisliti, kar jih je
okradel in ogoljufal, a veliko jih je moralo biti,
kajti v skrinji skoraj ni več prostora za nove
zlate.

Zdaj pa sedi smrt tam na njih in hoče imeti
njegovo dušo.

„Ne, ne - ti prokletal" je zaječal Vrabec,
segel potihoma v kot ob postelji in privlekel
težko mušketo k sebi.

S težavo se je obrnil in nameril cev proti
smrti.

Toda čudno 1 Ni je bilo več; kakor bi pih¬
nil, je izginila in se razgubila v nič.

Puška je zaropotala v kot, Martin Vrabec
se je pritajeno smejal.

„Ah, ti stara lažnjivka — tvoj čas še ni
prišel. Ni bila še ura, da bi me vzela . . .“

Zatisnil je oči.

A zopet je zarožljalo tam na skrinji, ključav¬
nice so zvenele, cekini so cingljali s tihim, porog¬
ljivim cvenkom.

Martin Vrabec je skoz napol zaprte trepalnice
pogledal v kot in zopet ugledal tam smrt. Od¬
prla je bila skrinjo, v roki držala pest cekinov,
rdečih, žarečih, stiskala in stiskala in skoz bele
tenke prste je kapala kri . . .

Martina je oblil mrzel pot, zopet je hotel
iztegniti roko v kot, da pograbi mušketo, a čudna
onemoglost ga je prevzela, tako da se ni mogel
ganiti.

147

Odprt je popolnoma oči in se zagledal v
smri. Izbuljil jih je, poslušal, poslušal in polagoma
se je vse zopet razgubilo v nič. Le vode so
šumele zunaj po dolini, daleč nekje je pel slavec.
Še nikdar ga ni poslušal Martin Vrabec, a nocoj
je pazil z bolestno pozornostjo na njegovo pe¬
sem, ko jo je zaslišal, in zdela se mu je kakor
tolažba iz lepših ur, zdelo se mu je, da prežene
vse te grozne sanje, ki so ga s tako strašno
resničnostjo mučile.

A slavec je umolknil, luna se je bila pomak¬
nila naprej, žarki so končali svojo pot po sobi
in črna tema je prišla. Zopet je šepetalo tu,
šepetalo tam, rožljali so ključi, zveneli cekini,
Martin Vrabec pa je omedleval v vročici in
omotici. Davilo ga je in peklo v grlu in v prsih,
nj več vedel, da pride za črno, strašno nočjo
zlato jutro.

Ko je prišlo solnce s svojo jutranjo glorijo,
se je Martin Vrabec vil v zadnjih bolečinah.

Prišli so hlapci in dekle, ker gospodar ni
tako dolgo vstal, in poslušali zunaj pred vrati.
Vsi preplašeni so bili, kajti doli v sobi je ležal
mrtvi mešetar dolg in črn na tleh, iz gospodar¬
jeve sobe pa je prihajalo čudno ječanje in
hropenje.

Slednjič se je opogumil veliki hlapec Jernej
in odprl vrata.

Napravil je par korakov v sobo in obstal
pred posteljo.

10 "

148

,.Gospodar, ali ste bolni ?“

A Mariin Vrabec ga ni več poznal in ga ni
razumel.

„Halo, ali si ti, Velikonja, konjski mešetar?
Tam v skrinji je Ivoj denar, vzemi ga in idi,
odkodar si prišel 1“ je ječal z žvižgajočim glasom,
izkušal se dvigniti, a ni mogel.

Hlapec se je obrnil: „Po gospoda, po
gospoda 1 Gospodar je pri koncu . . .“

Slekli so po sfarega župnika.

Kmalu je prišel in z njim tudi grajski pisar
Licblenberg, ki je bil v službi grofov de Vacaneis,
ki so bili sodniki in zapovedtiiki v vasi, da pre¬
išče, kako je z Velikonjevo smrtjo.

Župnik je šel v sobo k oštirju, pisar pa je
sedel v veži k mizi, razgrnil polo papirja predse,
začel izpraševati hlapca, ki je videl Velikonjevo
smrt, in vse zapisal.

Ko se je župnik vrnil iz Vrabčeve sobe, je
bil njegov obraz ves bled in prestrašen.

„Kaj je, reverende?" je vprašal pisar.

„Mors nigra ..." je odgovoril župnik. »Vrabcu
ni več pomoči, le v sveto olje ga denem . . .“

Pisar je skočil kvišku, pobral papirje, se
zavil tesneje v plašč in se poklonil.

„Z Bogom, reverende, in recite ljudem, naj
se varujejo 1“

Odšel je naglo, kakor bi mu gorelo za
petami.

149

Župnik pa se je obrnil k navzočim in dejal:
„Ljudje božji, molite in prosite Boga, naj odvrne
od nas strašno nadlogo in nam prizanese 1 Kuga
je prišla v vasi"

..Kristus nebeški 1...  Sveti Rok nas obvaruj 1“
so vzkliknili hlapci in vile dekle roke. Odhiteli
so po sobah in se kmalu vrnili z zvežnji in
culami in se razbegnili po vasi in po cesti . . .

Župnik pa je s težkim srcem in z rosnim
očesom odšel v cerkev, kajti slutil je hude čase.

Tačas pa je prišel po cesti od vipavske
strani dolg in razcapan človek in se ustavil
pred Martinovo krčmo, iz katere je bežala družina.

„Kam pa tako naglo, ljudje? Ali gori v hiši,
ali je vrag prišel po oštirja ?“ je vprašal.

„Beži, Križaj - kuga je v hiši 1“ mu je za¬
klical pastir, ki je bil zadnji, in zbežal za drugimi.

Jaz se ne bojim. Nimam strehe, nimam
zemlje, če me tudi kuga vzame - škode ne bo.
In sveti Rok, moj patron, me tudi kar tako ne
pusti vragu . . .“ je zamrmral Križaj in se zleknil
na kamenito klop pred hišo.

Prišel je župnik, da dene Vrabca v poslednje
olje, pred njim je trepetal mežnar. Le do vrat
je spremil duhovnika in se tam vrnil.

Stopil je k oknu, prijel za železne križe
in se zagledal skoz razbito šipo v sobo, kjer je
ležal Velikonja mrtev.

„Križaj, ali se ne bojiš? Črna smrt je v
hiši in nas lahko vse pobere ..." je dejal Križaju.

150

»Nič se ne bojim."

»Glej, v sobi leži konjski mešetar Velikonja
mrtev. Ves obraz mu je očrnel. On je prinesel
bolezen bogve odkod."

»Kaj, do sem da je prijezdil . . se je
čudil Križaj, vstal in pogledal v sobo.

„Saj res - snoči sem ga videl . . .“ je na¬
daljeval. »Le poslušaj, mežnarl Po cesti sem šel,
luna je sijala jasno, v Črničah je bila ravno
enajsta. Tedaj je pridrvel za menoj črn jezdec
kakor bi ga veter nesel. Umaknil sem se mu v
grmovje. Spoznal sem ga — bil je Velikonja.
Pa misliš, da je sam jezdil?"

»Seveda ... Saj je sam tu umrl . . .“ je
odgovoril mežnar.

„Kaj še 1 Za njim je čepelo na konju, belo
koščeno — bila je smrt. Za vrat ga je tiščala z
dolgimi prsti in kimala z lobanjo in se režala,
da so se bliskali beli zobje . . .“

»Beži, Križaj 1 Tebi se je sanjalo, ali pa si
bil pijan . . .“ je dvomil mežnar, ki je hotel z
malomarnostjo zakriti svoj strah.

»Nisem bil pijan, tudi sanjalo se mi ni.
jaz imam drugačne oči, drugačno srce kakor vi,
malomarneži, ki živite mrtvo življenje, ki pravite
v črni noči: E, zvezda se je utrnila, veter piha,
drevje šumi - mraz bo ali pa toplo vreme . . .
Vi ste gluhi in povrhu še s slepoto udarjeni,
jaz pa vem in vidim : čudna znamenja se godijo,
pošasti lete zadnje čase prek doline, njih plašči

151

vihrajo nad vašimi strehami, ko vi spite in smrčite.
A klasje je dozorelo, smrt je nabrusila koso
in vse vas vrag vzame. Pobere vas kakor Veli¬
konjo in Vrabca, ki sta bila velika sleparja pred
Bogom in ljudmi . . .“

„Križaj, nevernik - ne govori slabo o mrtvih 1
Izpokori se rajši, tudi zate pride ura plačila 1“
ga je prekinil župnik, ki je tisti hip stopil na prag.

„Po Martinu je tudi 1“ se je razveselil Križaj.
„Meni je snedel zemljo in dom, umoril ženo in
mene pognal po svetu. A zdaj ga je vrag vzel,
jaz pa sem še tu, krepak in živ, da nastopim
njegovo dediščino."

Napravil se je v hišo.

„Križaj, sedma božja zapoved pravi: ne
kradi 1 Zato se boj Boga in gosposke in si ob
tej žalostni uri ne lasti niti vinarja, ki ni tvoj 1“
ga je opominjal župnik.

„Kar je Martin Vrabec pokradel, to bo Rok
Križaj sedaj povrnil. Gosposke in biričev se ne
bojim. Ne bo jih blizu, ko izvedo, kak gost je
prišel obiskat lepo našo vas. Z Bogom bova pa
že še obračunala . . .“ je odgovoril Križaj.

Stal je na pragu, visok, koščen, iz sivih
oči je sijala odločnost, ki jo more roditi le ura
maščevanja.

„Ti, mežnar, glej, da izkoplješ grob za oba 1
Pokoplji ju na gmajno ali pa v sveto zemljo -
vrag ju več ne izpusti iz krempljev. Vsakdo, ki

152

bo pomagal, da prideta mrtva sleparja tja, kamor
tičeta, dobi cekin . , .“

„Križaj, premisli se, da se ne boš kesali"
je zaklical župnik.

Rok Križaj pa je bil že prestopil prag, da
nastopi Martinovo dediščino in uredi njegovo
bogatijo.

II.

- Salve - so se bleščale pred vhodom v
grad nad vasjo iz kamenčkov zložene črke na
tleh, svetle in rdeče, kakor da jih je na veke
pobarvala kri tlačanov, ki so jih sestavili z
žuljavimi rokami.

- Salve - so klicala svetla grajska okna,
zroča po dolini na zapadno stran proti Italiji
kjer cvete večna pomlad in kjer je lepota in
sreča in blaženost.

— Salve — je čitala Katarina de Vacaneis
z balkona, vzdihnila in naslonila glavo v belo
dlan in se zamislila v daljavo.

„0 Leonhard, ali si še živ, ali te je umorila
tujina? Ali te je zmotilo demonsko oko Italijanke,
ali kot noč črni lasje Španke? In namesto da
bi opral s solzami kesanja svoj greh v svetem
Rimu in bi ti San ]ago v Composleli dal blago¬
slov na pot in odpuščanje za prelito bratsko
kri — si se morda izgubil in pozabil name, ki
te čakam z upom in s strahom, z radostjo in
bridkostjo . . .“

153

Tako je šepetala, si pogladila z roko v
mrežico zvezane lase, iz lepih oči pa sta padli
dve solzi na mrzlo kamenito ograjo. Vzela je
svileno čipkasto rutico iz žepa, zbrisala mokre
sledove z lic in se zopet zamislila.

Nove misli , ki jih je že neštetokrat mislila,
so se ji vzbudile v duši, spomini, ki jih je klicala
in zavračala tisočkrat, so ji objeli srce.

Dvorana. Sveče gorijo v lestencih, v velikih
ogledalih ob stenah trepečejo njih plameni, v
njenem srcu trepeta še blagoslov mlade sreče -
saj je bila takrat z Leonhardom šele pol leta
poročena. Pozno v noč je, po mizi je razlito
vino, na marmornato ploščo padajo kocke. Trije
bratje de Vacaneis igrajo od vina in strasti raz¬
greti z žarečimi očmi in gorečimi lici. Najmlajši,
Hanibal, igra za svoj delež po očetu. Vsi vedo,
da jutri ne bo več nihče mislil na to, a nocoj -
kakor bi na kockah viselo življenje.

Zaman jih Katarina prosi, naj nehajo.

„Saj kmalu končamo ...“  jo tolaži Leonhard,
njen mož.

Kocke zarožljajo zadnjič na mizo. Vsi trije
se sklonijo nadnje.

„Maledetto 1 Oba sta sleparja 1“ vzroji Hanibal,
ki je zaigral v vinu za ta večer vse svoje imetje.

Ludovik, srednji brat, se smeji: »jutri bo
drugače 1“ Leonhard, najstarejši, pa pravi resen
in teman: »Pazil bi bil . . .“

Toda že je skočil Hanibal pokonci in izdrl meč.

154

»Ali vidva, ali jaz!“

S tem divjim vzklikom sc jc vrgel nad brata.

»Hanibal - ti si pijan 1 Bestija 1“ kriči Leon-
hard, drži za roč svojega meča in se umika.

Katarina je planila kvišku, hotela se vreči
mednje, a zameglilo se ji je pred očmi, padla
je brez zavesti nazaj. -

Ko se je vzbudila v svoji sobi, je stal ob
nje postelji njen mož v popotni opravi.

»Adijo. draga! . . . Nisem hotel, a zgodilo
se je . . .“

Ona se ga je oklenila krog vrata in zajokala.

»Nikamor ne hodi, ostani 1“

»Ne morem, ne smem . . .“

Poljubil jo je, se iztrgal iz njenih rok in
zbežal iz sobe.

Ko je že davno odpeketal konj z njenim
možem v noč, ji je stara njena strežnica Mar¬
gareta razodela, da leži v dvorani Hanibal
mrtev, da bega Ludovik kakor brez uma po gradu.

Ukazala ga je poklicati in on ji je povedal
obupan in trepetajoč še od groze, da je Leonhard
zabodel Hanibala v silobranu do smrti, da je
zbežal in prepustil njemu grad in skrb zanjo,
dokler se ne vrne.

„In kdaj se vrne?“ je vprašala Katarina.

»Bogve kdaj ...»  - - -

Zdaj je teklo že šesto leto od tistega straš¬
nega večera. Cesar je bil pomilostil Leonharda,
ki se je skrival po Italiji. Pred dvema letoma

155

je dobila Katarina zadnje izporočilo o njem.
Pisal ji je, da je na poti v Rim iskat tolažbe
na grob apostolov, da pojde tudi v Compostelo na
Špansko in da se vrne, ko si vest in srce popol¬
noma umiri, -

Zamahnila je z roko.

„Proč temne misli in žali spomini 1 Pride
pomlad, marec jo že oznanjuje, po poljih leži
v jasnih jutrih že megla, drevje brsti ... in
ko pride maj in z njim lepi čas, se vrne morda
tudi Leonhard . . .“

Za njo so zadoneli koraki.

Obrnila se je.

Pred njo je stal svak, Ludovik de Vacaneis,
se poklonil in ji poljubil roko.

„Moj poklon, milostna svakinja 1“

„Ali je kaj novega? Morda pismo, morda
kako izporočilo od Leonharda?“ je vprašala.

„Nič, nič, Katarina . . . Toda vaše oči so
objokane . . . Čemu?“

„Ne vprašujte 1 Saj veste za mojo bridkost..“
je skoraj očitajoč odgovorila Katarina.

Sedla sta k mizi na mehke, z baržunom
prevlečene stole.

„Čemu žalujete, Katarina? Če bi imel Leon¬
hard moje srce, če bi Vas kakor jaz spoštoval,
cenil in . . . tega sploh ne povem ... če bi
bil sploh jaz, bi se bil vrnil že davno iz dalje,
Tako pa kolovrati bogvekod , ,

156

»Prosim, da govorile spošlljiveje o svojem
bralu in mojem možu!“ je vzkliknila Katarina.

»Oprostile, premilostna, a Vaša žalost me
peče tako, da sem pustil, da je srce govorilo.
A ne razburjate sel Ko se Leonhard vrne, jaz
pojdem. Sicer bi še rad užival blaženost Vaše
bližine, vsaj oddaleč gledal v raj, ki je drugemu
namenjen, a mu morda zanj ni mar...  Zaman -
Leonhard je moj brat in Vi ste njegova žena ...
Nad našo deželo pa se zbirajo oblaki, Benečani
rožljajo z orožjem, sultan se napravlja nad naše
dežele, moj meč pa rjavi, srce si želi boja, vi¬
harja, smrti in groba. Ta brezmiselna topost, v
kateri se morim že leta in leta, je hujša nego
smrt . . .“

»Prosim, ne govorite tako 1 Čemu trubaduriti,
ko se nama ne podal" ga je prekinila Katarina.

A kakor bi bil preslišal njene besede, je
grof nadaljeval: »Sicer pa je morda konec bližji,
nego mislimo . . . Preteklo noč je prišla kuga
med naše ljudi."

»Kuga? Odkod?" je vztrepetala grofica.

»Bog vedi odkod ... V krčmi ob cesti
leži mrtev neki konjski prekupec in mešetar,
gostilničar Vrabec je tudi davi umrl . . . Tako
je povedal naš Lichtenberg, ki je sestavil za¬
pisnik o vsem."

»To je strašno 1 ln kaj sedaj?"

»lzporočil sem vse v Gorico. Naj mislijo
tam doli, kako in kaj 1 Mi pa se zapremo v

157

grad in nihče ne bo smel ne vanj ne iz njega.
Tako, sem prepričan, kuga ne bo mogla do nas.
Smrii se sicer ne bojim, a rajši umrjem z  mečem
v roki sred sovražnikov nego vzdihujoč in vijoč
se pod kruto roko nevidnega nasprotnika. In
škoda bi tudi bilo, da bi pustil dih smrti do
Vas, Katarina ... Ne mogel bi si odpustiti...“

„In vendar bo strašno življenje . . .“ je na¬
daljevala Katarina zamišljeno. »Zaprti v grad
bomo slišali vse dni zvon, ki bo naznanjal smrt
za smrtjo, grozo za grozo . . .“

»A mi bomo varni pred njo. Čez zid se ne
priplazi, ob vhod postavim za stražo pisarja in
par hlapcev in jim zapovem, naj nikogar ne
puste na streljaj blizu. Če bi kdo ne poslušal,
naj streljajo 1 Zunaj naj pa žanje smrt, kakor
hoče! Kašče so polne, klet tudi, v vodnjaku je
dovolj vode - živeli bomo in čakali boljših
časov . .

»Vkljub vsemu temu slutim težko, bridko
bodočnost."

»Ne bojte se, Katarina 1 Prepodite vse zle
misli 1“

»Kako bi mogla to storiti, ko bo krog nas
vsepovsod gospodarila smrt? Tudi kmetje so
ljudje."

»Seveda . . . Škoda je vsakega, ki ga kuga
pobere. Ne bo več robotal in na pomlad zastane
vse delo. Toda predrugačiti se ne da."

158

Skomizgnil je z rameni, poljubil grofici roko
in odšel.

Zunaj so bili oblaki zastrli solnce, tudi Ka¬
tarini je legel v dušo težek mrak.

*

* *

Črna smrt je razprostrla nad vasjo svoje
ledene perofi.

Ljudje so umirali na čudne načine. Ta se
je stresel, prevzela ga je slabost, legel je in brez
trpljenja, pokojno, vdano zaspal na veke. Drugi
je začel blazneti na cesti, kolovratil je kakor
pijan domov, nikogar ni več poznal, trepetal je
pred prikaznimi in pošastmi, ki jih ni nihče videl
nego on sam, divjal od bolečin in po dolgem,
ljutem boju storil strašno, mučno smrt.

Ljudstvo je trepetalo pred neznano morilko,
ki je zbirala nenapovedana po bliskovo svoje
žrtve med mladimi in starimi, med bogatimi
in reveži.

Le Rok Križaj se smrti ni bal.

Obhajal je zdrav in vesel že četrto sedmino
Vrabčeve smrti in svojega gospodarstva v krčmi
ob cesti.

Pogrebcem, ki so bili spravili Vrabca in
Velikonjo, je dal vsakemu cekin, pri njem je bilo
zavetišče vseh malopridnežev in vseh tistih, ki
so obupali nad življenjem in v veseljačenju in
pijanosti pričakovali, kdaj pride vrsta nanje, da
jih pobere kuga.

159

Križaj je hodil po Vrabčevi hiši seminija,
na glavi je imel Vrabčevo čepico, krog felesa
njegov predpasnik, pod njim debelo mošnjo
denarja.

„Pijfe in jejte, prijatelji 1“ je zakričal včasih
med šumečo množico. „Zakaj veliki dnevi so
prišli, dnevi plačila in povračila. Rok Križaj,
potepuh in malopridnež, poravnava dolgove raj¬
nega Martina Vrabca. Vsak vinar, ki ga je on
ukradel in prisleparil, povrnem . . .“

„Kako boš povračeval ? Saj vedno to praviš -
a le vino točiš napol zastonj ..."  se je za¬
smejal nekdo izza mize.

„Kaj ti je Vrabec vzel?“ je zagrmel Križaj.

„Hišo in grunt sem zapil, pa me je pri tem
desetkrat osleparil."

»Koliko je bilo vredno?"

»Sto cekinov."

In zgodilo se je čudo. Križaj je naštel raz¬
capanemu človeku sto svetlih pravih cekinov
na roko.

»Tako, glej, da tudi teh ne zapiješ 1“

»Bog ti povrni, Rok!" je vzkliknil tisti človek,
zavezal denar v cunjo in zbežal iz družbe.

Pristopil je drugi, tretji, četrti in vsakdo po¬
vedal, za koliko ga je Vrabec osleparil. In Rok
je štel cekine, množica se je pa čudila.

Prišli so kmetje od vseh.strani, ki jih je pri¬
klical glas o Rokovi darežljivosti, in strme gledali
to prečudno komedijo.

160

„Križaj, slaba se li bo godila, Če izve go¬
sposka, kaj uganjaš 1“ ga je svaril župan, majhen,
star možakar.

„Kaj bo gosposka ?“ je kričala vesela družba.
„Grad je zaprt in človek še blizu ne sme. Iz
lukenj ob vhodu mole puške in pisar kriči, da
bo streljal, če le koga ugleda. Gosposke ni več...“

„Včeraj je prišel neki človek iz Gorice
vprašat, kaj je z nami . . .“ je pripovedoval
Križaj. „Pa kaj menite, da je prišel v hišo?
Tam na cesti je stal, na obrazu je imel krinko
in mesto nosa velik kljun. Vprašal sem ga, čemu
je tako našemljen, in je dejal, da je kljun poln
zdravilnih zelišč, ki odganjajo kugo. Komaj sem
ga razumel, tako zadelan obraz je imel. jaz sem
stal lepo na pragu, on pa je pisal tam sredi
ceste, in ko sva končala, je bežal, kakor bi ga
veter nesel."

„Kaj pa je hotel?" je vprašal župan.

„Po Vas je vprašal in mi rekel, naj Vas
grem klicat. Nato sem mu dejal, da sem jaz
župan, pa sva se lepo pomenila in verjel mi je
tudi vse . . .“ se je smejal Križaj.

„0 ti nevernik, brezbožnik 1“ se je jezil
župan. „V teh bridkih časih si se usedel med
nas, izkušnjavec!"

„Ne jezite se, oče župan 1 Če želite merico
vina, Vam ga dam zastonj 1“

Oče župan pa je pljunil predse in odšel.

161

„Pijmo in veselimo se sami! Smri pride in
ne izbira, koga naj vzame. Danes si zdrav in
vesel, a kihneš, mraz te strese in zvečer boš že
mrtev in črn . . . Pijte in veselite se, danes živite,
jutri ne boste več 1“

Tako se je smejal Križaj in njegov smeh
se je slišal, kakor bi se sam vrag rogal in režal.

Vas okrog pa je bila tiha, žalostna, mrtva...

Skoraj vsako uro je zvonil srednji zvon.
Grobar je kopal velike grobove. Kar jih je kuga
čez dan vzela, so jih zvečer pokopali skupaj.
Pogrebcev ni bilo, le župnik je molil ob jami
z žalostnim glasom, grobar je mrmral, mežnar
vzdihoval.

Prišel je večer, solnce se je pomaknilo vse
krvavo za daljne megle, s polja so se vračale
vrane proti gozdu, po dolini so plavale sence
kakor pošasti.

Po vasi so zamigljale motne luči. Ljudje
so molili rožnivenec in se priporočali svetemu
Roku.

Kjer so imeli bolnika, so bili ob njegovi
postelji in so mu priporočali dušo, kajti vedeli
so, da ne ozdravi več, kogar si je izbrala črna smrt.

Vzbudile so se zvezde na nebu in gledale
kakor solzne oči na dolino in na žalost v njej.

Tam daleč po cesti je romal popotnik.

Vse blažene in pokojne so bile njegove
misli, v duši je gorel še sijaj Italije in lepota
Španske. In bilo mu je kakor bolniku, ki je šel

11

bolan na božjopot in se vrača zdrav, ker ga je
ozdravilo nebo. Tuj in nepoznan se je vračal
v domovino in čim bližje je bil domu, tem ve¬
selejše je bilo srce. Ali se ni bila Gorica praz¬
nično oblekla na časi njegovemu prihodu? Ali
ni zanj donelo zvonjenje iz vseh cerkva v po¬
zdrav? Tako se je vpraševal, ko je korakal po
prašni cesti popoldne proti mestu, ki ga je po¬
zdravljalo vse ozaljšano in pozlačeno z večernim
solncem. A varal se je - izvedel je, da bo drugi dan
procesija, da bi Bog odvrnil od mesta kugo, ki
se je počasi, a gotovo bližala po Vipavski dolini.

On pa se ni ustrašil. Romal je dalje, še
tisto noč je hotel potrkati na domača vrata,
ubog in neznan kakor berač, ki prosi prenočišča.
Pridejo mu odpret in nihče ne bo poznal več
njega, ki se vrača kot izpokornik v raševini, a
je gospodar lepega doma, žlahten brat žlahtnega
brata, plemenit mož plemenite žene.

— O Katarina, kako me sprejmeš in ob¬
jameš po dolgih letih, ko me spoznaš 1 - ln ti,
Ludovik, ali se ne boš sramoval, da pridem
tako ubog in raztrgan nazaj? - Pa zasije jutro
in dan, ko konča moja pokora, oblečem se v
žamet in opašem svoj meč in v dvorani, kjer
se je zgodil greh, se objamemo in bomo slavili
praznik odpuščanja. Saj bi bile solze pokore že
izbrisale sledove krvi, ki jo je nehote prelil
moj meč . . . —

V takih mislih je dospel popotnik do vasi.

163

- Bogve, kako je v teh krajih, kaj sc je
vse zgodilo, kar sem bil jaz po svefu? - se
je nenadoma vprašal.

Nili mislil ni doslej nikoli, da bi se bilo
kaj predrugačilo, da bi ga ne čakala žena in
brat kakor prvi dan, ko ju je bil zapustil.

Nenadoma mu je legla tesnoba na srce,
koraki, prej jadrni in mladeniški, so postali po¬
časni, trudni, kakor bi šel starec po cesti in bi
ga bila napadla slabost.

Čudno žalostna je bila vas, nekje je zateg¬
njeno tulil pes, oblaki so se motali med zvez¬
dami, vse luči ob cesti so bile že ugasnile.

— Saj mori tukaj črna smrt in ob žalostnem
času se vračam, zato ni čudno, da je vse tako .. .
— se je izkušal potolažiti.

Strah ga je prevzel ob novi misli, ki mu je
pretresla srce.

- Morda je prestopila kuga tudi grajski
prag, morda leži Katarina že v grobu in brat se
bori s smrtjo? Ali pa sta zbežala bogvekam
pred boleznijo in je grad zapuščen, zaprt? In
mesto ljubečih rok ga sprejme žalost in bridkost
in senca smrti? -

Iskal je odgovora, iskal luči vsaj v enem oknu
na višini, kjer je stal grad, a vse je bilo temno, brez
življenja, zaman se je mučilo in kljuvalo srce.

V gostilni ob cesti je bila še luč. Vesela
druščina se je bila porazgubila, le Rok Križaj


164

je smrčal za mizo, pred njim se je kadila oljnala
svetilka. Pozni popolnik je videl svello okno in
potrkal na vrata.

Rok se je vzbudil in šel odpirat.

„Kdo si ?“ je pozdravil in posvetil neznancu
v obraz.

,.Dober človek, romar, potreben okrepčila .. .“
je odgovoril prišlec.

„Slab čas prihajaš in čuden popolnik si,
da hodiš po svetu zdaj, ko kuga ljudi mori.
Bogve, kdo si? Zato idi naprej in vrag za tabo
in pred tabo 1 Nimam prostora in vino točim le
v svojo zabavo . . .“ je mrmral Križaj.

„Saj pojdem takoj dalje . . . Samo dovoli,
da se partrenutkov odpočijem in zmočim pekoče
grlo. Dolga pot, slaba cesta, zato se me usmili,
prijatelji" je prosil popotnik.

„No, naj bo! Dolgo te pa ne obdržim, zakaj
spat se mi mudi," se je dal preprositi Križaj,
prinesel merico vina in sedel nasproti gostu.

„Ali je že dolgo bolezen v vasi ?" je vprašal
popotnik in pokusil vino.

„Dolgo. Mesec dni že . . .“ je odgovoril
Križaj.

„Ali je že mnogo ljudi pomrlo?"

„Vse polno. Skoraj v vsaki hiši kdo."

„Kako se pa varujete bolezni?"

„Kako? Vrag vedi, kako . . . Bolezen je
bolezen, prime in umori človeka, če sedi za

165

pečjo, ali pa če hodi daninnoč okrog. Kresove
žgejo po poljih, da dim in ogenj preženeta strupeni
zrak, ki dela kugo, kakor pravijo učeni ljudje ...
Pa vse skupaj ne pomaga nič.“

„Kaj pa gosposka?" je vprašal popotnik
pozorno.

„Kaj jaz vem, kaj misli in dela . . je
oprezno odgovoril Križaj. „Saj je ni blizu in je
tudi ne bo, dokler bo nevarnost . .

„A grof? Ali ga ni v vasi?"

„Za grofa ne vem. Kdo bi v teh časih
mislil na take ljudi?" je leno odgovoril Križaj,
zazehal in mežikal z očmi.

„Ali je na gradu?"

„Kje pa naj bi bil? jaz vsaj ne vem, da
bi bil kam šel."

„Ni li na gradu še nihče umrl?"

„Doslej ni bilo slišati . . . Saj so dobro
zaprti."

Neznanec je nehal izpraševati, plačal vino
in se poslovil.

Križaj pa je mrmral sam s seboj za njim:
„Ni mu bilo za pijačo, ker ni niti merice popil.
Če me oči ne slepe, je to sam grof iz grada,
o katerem so ljudje pravili, da je brata ubil in šel
prosit papeža v Rim za odvezo. Slabo je oblečen,
brada mu raste, nemara bi grajske rad presenetil.
Vrag razumi to gosposko, toda vesel sem, da mi
je šel izpod strehe. Zdaj nemara vse izvoha po
vasi, kako je, [potem bo pa sodil. Toda Križaja

166

ne bo več, o pravem času zapusti gnezdo in
se izgubi v svei ... Ali pa ... se vse drugače
obrne . . .“

Tako vesel je bil svoje nove misli, da se
je zasmejal, ko je zaklepal vrata.

III.

Pisar Lichtenberg in grajska hlapca juri in
Gregor, ki so stražili vhod v grad, so tisto noč
sedeli v nizki obokani sobi ob vratih, igrali in pili.

Lichtenberg je učil svoja tovariša latinskih
verzov:

„Per vinum, gaudium et patientiam
vincimus morfem, pestilentiam.“

Razložil jima je bil tudi, kaj pomeni to:
da namreč z vinom, veseljem in potrpežljivostjo
premaga človek smrt in kugo. Pregovoril ju je
bil tudi, da ima ta rek v latinskem jezik čudovito
moč proti bolezni.

Hlapca sta mu verjela in s težkim, okornim
jezikom jecljala besede za njim, metala karte
na mizo in se po domače pridušala in klela,
če sta izgubljala.

„Z žgano vodico se razen kuge tudi jeza
prežene, prijatelja moja!“ ju je tolažil pisar.

In posoda z žganjem je šla od ust do ust.

„Ali jo unesemo, ali ne, gospod secretarius?“
je vprašal juri, ki je bil starejši, in je srdito
udaril ob mizo.

167

„To partijo? Morda . . je odgovoril pisar.

„Kaj partija! Življenje, mislim. Tam zunaj
se godi sam Bog vedi kaj. Če sodim po zvo¬
njenju do onega tedna, je že pol vasi pomrlo.
Zdaj že dolgo ne zvoni več - mežnarju se
nemara ne ljubi več vleči za vrv. Torej to mislim.
Ali jo unesemo, ali pobere tudi nas tista pestilenca,
o kateri ste pravili . .

„Tega ne vem . . je počasi odgovoril
pisar, preštel karte in pobral denar. „Lahko se
nam zgodi kakor s to partijo. Vse je kazalo,
da jo izgubim, pa sem jo le dobil. Tako je z
boleznijo in s smrtjo . .

„Naš grof se je nemara zelo boji. Nič ga
ni na izpregled.“

„Ah, kaj grof! On se ne boji niti vraga -
za svakinjo mu je.“

„Za svakinjo ... Za lepo gospo Katarino ...“
je pomežiknil Gregor, mlajši hlapec, in se nasmejal.

Pisar pa se je razjezil.

„0 tem ne govorimo . . . Grof je grof, vidva
sta pa grajska hlapca juri in Gregor . .

„Hotel sem samo povedati, kako je nekoč
nekdo zaupal gnjat mački, naj jo varuje . . .“
se je smejal Gregor.

»jezik za zobmi in igrajmo!" je vzrojil
Lichtenberg in premešaval karte.

Nenadoma se je zdrznil in posluhnil.

„Tiho 1 Ali niso zaškripala vrata v grajski
vrt pod cesto?"

168

Gregor je skočil k ozki, visoki lini, skoz
katero je molela ven mušketa, in pogledal na
cesto, ki se je spenjala zunaj v motni mesečini
do -grada.

Bled in preplašen je odskočil.

»Prikazen . . je zajecljal.

„Kaj?“ je vprašal pisar, pobral karte, ugasnil
plamenico in jo otrl ob tla.

»Prikazen . . se je tresel hlapec. Dolga
črna postava stoji tam zunaj na vratih iz vrta,
se priklanja, razprostira roke in pogleduje proti
gradu. Črna smrt je . ,

„ Šema 1” se je razjezil pisar in stopil sam
k lini. Res je ugledal tam za cesto, pol streljaja
od grada, v črni halji visoko postavo, ki je
stala nepremična, nema, kakor iz kamna izkle¬
sana v polmračni svetlobi na vratih iz spodnjega
grajskega vrta.

Zaklical je svoj rek, naj se umakne in naj
ne hodi bližje, a prikazen se ni ganila, bila je
kakor zamaknjena.

»Borno videli, ali se umakne . . .“ je tiho
zarenčal in zgrabil Gregorja za roko.

»Streljaj 1“ je ukazal in stopil od okna.

Hlapec je s tresočimi rokami prijel za težko
mušketo, pomeril in sprožil, jeklo je prasnilo
ob kresilni kamen, iskre so zapršele, a puška
ni počila.

„Na duhove ne bom streljal . . je drhtel
hlapec in omahnil v kot na klop.

169

»Tepce! Na prašnici ni trohice smodnika!"
se je jezil Lichlenberg, zgrabil z roko v usnjato
mošnjo s smodnikom, ga nasul na prašnico,
prijel za puško in pogledal ven.

Postava zunaj je stala še vedno na istem
mestu.

»Nazaj 1“ je zakričal pisar.

»Katarina 1“

Ta klic je zamoril grom muškete, ki jo je
tisti trenutek skorej nevede sprožil Lichtenberg,
sam trepetajoč od groze.

Hlapca sta sedela nema na klopi in se
križala, kakor bi bila prišla njiju zadnja ura, pisar
pa se je naslonil k lini in strmel z izbuljenimi
očmi ven.

Počasi, počasi se je dim razgubil, a mrak
je bil gostejši nego prej, oblak je bil nemara
zakril mesec. Cesta je bila prazna, kolikor je
bilo moč videti v poltemi, in črne postave, ki
je bila prej zunaj, ni bilo več nikjer.

Vrata so se odprla in pod obokom je stal
sam grof Ludovik de Vacaneis z voščeno svečo
v srebrnem svečniku v roki.

»Kaj je? Zakaj ste ustrelili?"

Hlapca nista mogla še od straha nič govoriti,
pisar pa je v zadregi pripovedoval, da se je
nekdo iz grajskega vrta h.otel približati gradu,
da se ni hotel vrniti in da je on sam zato proti
njemu sprožil strel

170

Grof je pogledal na cesto, ki jo je zopet
oblivala motna mesečina.

„Zunaj na cesti ni videti nič ne na tleh, ne
drugod. Ali ste streljali naravnost v neznano
osebo?" je vprašal zlovoljno.

„Meril sem v prša, gospod grof..je  od¬
govoril pisar in povesil oči.

„Saj ne znate streljati, in sploh sem ukazal
streljati le za strah . . .“

„Bogve ali je bila tista prikazen sploh človek,
jaz prisežem, da je bil duh . . .“ je mrmral
Gregor, ki je bil tačas ukresal ogenj in prižgal
plamenico.

»Sence in prikazni vidite, ker ste se napili.
Po žganju diši in po tleh so raztresene karte ...
Lichtenberg, ali sem Vam ukazal na ta način
stražiti? Če vas še enkrat tako dobim, vas po¬
ženem vse tri v temnico pod stolpom za mesec
dni ob kruhu in vodi . . .“

Razjarjen je grof odšel in zaloputnil vrata
za seboj, da se je vse streslo. - - -

Gori na oknu je slonela Katarina de Vacaneis
in gledala v daljavo. Tudi njo je vzbudil strel,
naglo se je bila oblekla, odprla okno in poslušala
v noč.

Potegnil je veter, v vrtu pod gradom onstran
ceste so se gibale veje. Ali so drhtele v vetru,
ali so vrtna vrata škripala v tečajih, ali je kdo ječal?

Katarina je čutila udarce svojega lastnega srca,
ki jo je zabolelo v nepoznani plašnosti in bridkosti.

171

„Ali je bil človek, ali senca? Ali ropar, ki
je šel na svoj nočni plen, ali popotnik, ki ga je
bogvekam vodila nočna pot?“

Iz teh negotovih misli jo je vzbudilo trkanje
na vrata. Zaprla je okno in šla odpret.

»Oprostite, Katarina! Bal sem se, da ste se
tudi Vi vzbudili, in nisem se motil. Toda pomirite
sel Lichtenberg je pijan in je streljal na prikazni
svoje razgrete fantazije."

„Ne vem. A zdelo se mi je, da nekdo ječi
v vrtu onstran ceste, prav tam, kjer cveto pod
bezgovim grmičjem vsako pomlad prve vijolice...“

»Motili ste se, Katarina. Bodite prepričani,
da ni bilo nič. Veter prinaša glasove od povsod,
pred gradom ni bilo žive duše in tudi slišati
ni nič!“

»Morda sem se res motila ...“  je vzdihnila
Katarina.

»Lahko noč!“ se je poklonil Ludovik.

Ključ je zarožljal v vratih, koraki so se raz¬
gubili na dve strani, trdi, odločni po hodniku na
eno, tihi, boječi po preprogi na drugo do poklek-
nika, iznad katerega je zrl Zveličar po motno
razsvetljeni spalnici Katarine de Vacaneis.

Zunaj v vrtu pod stopnicami pa je ležal na
travi pod brstečim bezgovim grmovjem mrtev
človek. Oči so strmele široko odprte v zvezde,
mrzli prsti so stiskali na .mrtve ustnice prstan
z drobnim križcem. Na sredi je bil vdelan velik
rubin, na katerem je oledenel jzadnjijpoljub in

172

vzdih umirajočega spokornika : „Tibi commendo
spiriium meum ... Tebi priporočani svojo dušo..

*

* *

„Glej, da bi ii mogla -vdihniti eno misel,
moj Hektor, eno samo misel: da bi letel iskat
svojega gospoda, bi te poslala v daljave, da
mu neseš moj pozdrav in mu naročiš, naj se
vrne . .

Tako se je pogovarjala ob oknu dve jutri
zatem Katarina de Vacaneis s sivim sokolom,
svojim ljubljencem, in ga gladila z orokavičeno
roko.

Toda ptič je ni razumel, le kimal in stresal
je z glavo, kakor bi se hotel oprostiti usnjate
čepice, ki mu je zakrivala oči.

„Ah, koliko časa bo še trajalo to strašno
življenje?" je vzdihnila grofica in dela ptiča v
obroč, ki je visel izpod stropa.

Pogledala je po sobi in njene oči so se
ustavile na sliki svete Katarine, njene patrone.
Brušeni noži na kolesu ob svetnici so se svetili,
kakor bi jih bil slikar dan poprej naslikal, pal-
mina vejica v njenih rokah je zelenela, kakor
bi bila ravnokar odtrgana; oči so zaupno zrle
v nebo, na obrazu je sijal odsev nebeške glorije.

„Tudi ti si trpela in - zmagala 1“ je vzklik¬
nila grofica in stopila k oknu, da umiri razbur¬
kano srce,

173

Solnčno jufro sc je zlatilo po dolini.

Gozdi so zeleneli, travniki so dobivali novo
barvo, med njimi so temnele njive, iz mokrih,
črnih razorov so kipele prozorne meglice. In
med vsem tem bela cesta kakor srebrna reka
in poti ob strani kakor potoki. Sive hišice so
dremale pod goro, tuintam se je svetila cerkvica
med zelenjem. Tam za holmi v daljavi za širnim
poljem pa se je skrivala Gorica, za njo so se
daleč, daleč dvigale italijanske gore, ki jih je
oko komaj moglo razločiti v modrikasti belini
od oblakov, ki so se srebrili nad njimi.

A vse je bilo mrtvo, zapuščeno.

Ni bilo orača na njivi, ni bilo popotnika na
cesti, le tuintam je gorel samoten ogenj sred
polj in črni dim se je valil proti nebu kakor
ogromen steber in se rogal jasnemu pomlad-
njernu jutru. Pregnal naj bi bil kugo in smrt, a
Katarini se je zdelo, da stoji sredi vsakega
ognja v siv plašč zavita visoka postava, ki je
ogenj ne sežge in meč pred njo ne obvaruje,
da se smeje ljudem in njih bedastemu početju...

Po dolgem času je pozvonilo nenadoma z
vsemi zvonovi, tam daleč pri Svetem Mihaelu
sta se oglasila dva drobna, boječa zvončka.
Sveti jakob je odgovoril s svojim edinim. Ža¬
lostno, obupno zvonjenje je donelo prek doline,
kakor bi zvonilo pomladi in lepoti in življenju
za smrt in grob na veke . . .

174

Nenadoma je zvonjenje utihnilo, iz vasi se
je vila dolga, črna procesija in se počasi po¬
mikala po cesti. Pred njo se je zibal velik siv
križ, za njim je stopala vrsta spokornikov, po
dva in dva, s sklonjeno glavo, počasi, počasi,
kakor bi bili sami starci in bolniki.

In smrtna tihota . . .

Katarina je odprla okno na široko, da sliši
vsaj en sam glas, en sam vzdih iz te procesiji
in tišine.

„Kuge, lakote in vojske - reši nas, o Gospod 1“

Tako je prosil en sam glas, za njim pa je
ponovila to prošnjo cela množica. To ni bilo
petje, bil je jok . . .

Samo te besede so donele z bele ceste,
po kateri se je pomikala procesija. Bolj in bolj
je postajalo tiho, dokler ni procesija izginila
za ovinkom in sta petje in jok onemela za
gričem.

„Ubogi ljudje 1 Živijo in mrjejo in pomoči
ni zanje, če se jih ne usmili nebo . . je še¬
petala grofica.

Pod goro se je splašila tisti hip jata črnih
ptic, se dvignila in odletela leno prek doline.
A nenadoma se je obrnila proti gradu in se
spustila na vrt pod njim.

„Groza ... Poslanci smrti 1“ se je stresla
Katarina, zaprla oči in poslušala krakanje črne
jate.

Nenadoma jo je prevzela drzna misel.

175

Skočila je k sokolu, ga vzela z obroča in
ga nesla k oknu.

„Tako, moj Hektor! Plani med krokarje, med
te gnusne pfiče, in razženi jih! Nočem smrti in
groba in žalosti..

Z drhtečo roko je odpela sokolu čepico in
mu jo potegnila z glave. Zaspano oko se je
zbistrilo, ko je ugledalo dan, ptič je udaril s
perotnicami, zletel s prsta in se v visokem loku
vrgel med roparsko svojat.

Črn oblak se je dvignil iz vrta, z divjim
krakanjem se je razletela truma na vse strani.
Samo z enim vranom se je Hektor tepel za hip
v zraku, a ko mu je ušel, ga ni maral zasledo¬
vati, marveč se vrnil proti oknu in sedel na roko.

Katarina je ostrmela. Iz Hektorjevih krempljev
je padlo nekaj blestečega, zvenečega na tla, ko
se je oklenil z njimi njenega prsta.

Naglo je dela ptiču zopet čepico na glavo,
ga posadila na obroč in se vrnila k oknu.

Pobrala je tisto svetlo stvar in onemela.

Spoznala je poročni prstan svojega moža ...

Kolena so se ji tresla, da je morala sesti,
prsti so ji drhteli, pred očmi se ji je delala tema.

„Leonhard, moj Leonhard ...“  je zaplakala
nenadoma in poljubljala s tresočimi ustnicami
rubin sredi križca na prstanu. - — -

*

* *

176

Popoldne je ukazala Kalarina poklicali svaka
k sebi.

Bleda, onemogla, z objokanimi očmi je se¬
dela v usnjatem naslonjaču, in ko ji je hotel
Ludovik de Vacaneis poljubiti roko, mu je tiho
dejala: »Nikar, Ludovik 1 Morda bi Vam bilo v
pogubo 1“

»Kako?... Zakaj?' 1  je ostrmel on.

»Zdi se mi, da je priplavala smrt tudi v
naš grad ..

»Katarina 1“ je vzkliknil Ludovik.

Trudno je zamahnila z roko, da je prese¬
nečen umolknil.

»Poslušajte 1 Ali poznate ta prstan?"

Pokazala mu je prstan, ki ga ji je bil pri¬
nesel sokol tisto jutro.

Grof je namršil obrvi in dejal: »To je Vaš
poročni prstan?"

»Ni res ...“  je nadaljevala Katarina. »Glejte,
tam na mizi v slonokoščeni škatljici je moj po¬
ročni prstan. Ta pa, ki ga sedaj gledate, je
Leonhardov."

»Nemogoče ...“  se je čudil Ludovik.

.»Poslušajte in vse boste razumeli! Davi, ko
sem slonela na oknu, je priletela jata krokarjev
izpod gore, in se spustila v naš vrt. Izpustila
sem Hektorja nanje, da bi jih odgnal, in prinesel
mi je nazaj - ta prstan. Kaj sklepate iz tega,
Ludovik?"

177

»Ne vem, kaj bi rekel. Vse mi je nejasno ...
Čuden slučaj..

„Ali se spominjate strela predsnočnjim?”
je vprašala grofica in uprla oko pretresljivo v
Ludovika.

»Ne vem, kaj mislite ..

„Tudi jaz nisem vedela do tega hipa, ko
sem Vas dala poklicati. Zdaj mi je jasno...
Mislim, da leži moj mož in Vaš brat mrtev v
vrtu pod gradom, pred pragom svojega doma ...“
je dejala počasi.

»Gospa ... jaz ne vem ... Takoj ukažem
preiskati ves vrt. Če pride tudi smrt med nas,
da Vas le pomirim in pokažem, da ni res, kar
ste mi sedaj povedali...“

»Prepozno . .. prepozno . . . Leonhard je
mrtev... Tu mi je poslal svoje znamenje in me
kliče za sabo ... jaz pojdem ... Vem ...“ je
odgovorila z bolestnim glasom, naslonila glavo
nazaj in zaprla oči.

Ludovik de Vacaneis se je zgrudil na kolena.

»Katarina, ne umrite 1...“ je zastokal.

»Dovolj... Hitite .. .1“ je vzdihnila ona.

Vstal je in planil iz sobe. -

Po dolgem času so zaškripala grajska vrata
in grof je hitel v vrt onstran ceste. Za njim je
stopal pisar Lichtenberg, ki si ni vedel razlagati,
kaj grof hoče.

Vrata v vrt so bila odprta.

\z

178

„Čudno, Lichfenberg — zakaj niste vrat za¬
klenili, preden smo zaprli grad? Tako je lahko
kdo iz vasi skozi vrt prišel pred grad, če so
tudi dolnja vrata odprta."

„Sam ne vem, kako da smo to pozabili...
Vem, da jih nismo zaklenili..se  je opravičeval
pisar.

Stopila sta na stopnice, ki so vodile od vrat
navzdol v vrt, in ostrmela, ko sta pogledala pod
bezgovo grmičje, ki je rastlo pod stopnicami.

Tam na travi je ležal mrtev človek, kakor
se je zvrnil vznak s stopnic, v dolgi romarski
obleki s sklenjenimi rokami na ustih. Kraj njega
širok klobuk, ob ledjih čutarica za vodo, ob
strani popotna palica.

„Moj brat 1“ je vzkliknil Ludovik, ko je ugledal
mrličev obraz. Pokleknil je trepetajoč k njemu
in se sklonil nizko na prsi, kjer je bila obleka
krvava. Zakril si je z roko oči in molčal...
molčal...

Lichtenberga je bila groza, ko je zaslišal
čez dolgo Ludovikov glas: »Lichfenberg, pred-
snočnjim ste ustrelili svojega gospodarja ...“

In zopet molk.

Po dolgem, dolgem času je Ludovik vstal
in naročil, ne da bi pogledal pisarju v oči: „Pre-
nesife Leonharda v gradi V dvorani napravite
oder in ga položite nanjl  Oblecite ga v viteško
obleko in naznanite župniku, da pripravi vse za
pogreb!“

179

Mračen, sklonjen kakor starec je odšel.

Zaklenil se je v svojo sobo, se vrgel na
posteljo in izkušal umoriti v duši vsako misel,
vsak občutek ...

Ali je ležal tako uro ali dan ali celo večnost?
Ni vedel, toda pred vrati je nekdo ihtel in trkal
nanje, ko se je zavedel.

Skočil je pokonci in odklenil.

Pred njim je klečala Katarinina strežnica
Margareta in jokala brezupno: »Gospod, gospa
grofica je umrla ...“

Ludovik je sunil služabnico stran in odhitel
v Katarinino sobo. Šel je skoz dvorano, kjer so
delali služabniki visok oder, da položijo nanj
svojega gospoda. Niti pogledal ni okrog, niti
besedice ni rekel, počasi je stopal proti vratom
v Katarinino sobo, nalahko jih odprl in vstopil.

Soba je bila vsa rdeča od zahajajočega
solnca, ki je sijalo skozi dvoje oken, v naslonjaču
pod podobo svoje patrone je slonela Katarina
de Vacaneis mrtva.

Črna smrt, ki je tako kruto in divje morila
okrog in puščala strašne sledi na obrazih svojih
žrtev, je prišla tukaj kakor angel, ki dahne po¬
ljub miru in večnosti na čelo bitja, ki si ga je
izbral, da ga odpelje v paradiž. Tako pokojno
in jasno je bilo obličje mrtve Katarine de Va¬
caneis ...

„Še mrtva - lepa in blaga ..je  šepetal
Ludovik in odmaknil svoje oči od nje.

12 *

180

Sklonil se je na pokleknik pred Zveličarja,
zakril si obraz in nič druzega ni mogel izpre-
govorifi kakor besede: »Sedaj je vse proč, vse ...
Samo k Tebi, Rešenik, da mi daš mir srca ..

Pred vrati pa so poslušali služabniki in čuli,
da mračni, trdi grof Ludovik de Vacaneis joče
na ves glas ...

IV.

„Ali je to prav, kmetje, da vas grabi in
mori črna smrt, da cepate po tleh kakor muhe —
gospoda pa se je zaklenila v grad in za varnim
zidom pije in jč in se veseli, ko vi umirate?
Ali je to prav, Vas vprašam?"

Tako je kričal Rok Križaj tisti večer v gostilni.

»Seveda ni prav - pa kaj hočemo 1..so
odgovarjali kmetje.

»Kaj hočemo ... kaj hočemo? Šeme ste ...
Vsi smo enaki pod solncem, kadar pride grenka
smrt. In zato bi jaz gospodi gori na gradu po¬
kazal, kaj smo, ko je tako lepa prilika...“

»Rok, ne delaj greha? Davi smo prosili s
procesijo Boga, naj že dene iz rok strašno šibo,
s katero nas tepe. Zdaj pa kličeš ti vraga na
pomoči" je zastokal v kotu tisti bajtar, ki mu
je bil dal Križaj prvemu sto cekinov.

»Kaj ti je, Rebernik?" se je začudil Križaj.

»Slabo... Bojim se, da nas Bog tudi za¬
voljo tebe tepe ...“

181

„Če fi je slabo, idi domov in se pripravi na
smrt! Tako vsaj na svojem umrješ; če bi mene
ne bilo, bi še fega ne mogel!“ je zakričal Križaj.

„Zbogom, bratje!“ je zaječal Rebernik. »Veliko
jih je sedelo že tukaj, ki jih ni več. Tudi jaz
grem. Bog vam daj kmalu priti do spoznanja 1“
Opotekel se je izza mize in oddrsal omaho-
vaje iz sobe. Ko je stopil pred vrata na cesto,
ga je premagala slabost in zvrnil se je na kup
kamenja.

Križaj pa je kričal v sobi: „Ne bodite sfraš-
ljivci, ljudje! Pojdimo enkrat vsi pogledat gori
na grad, kako in kaj! Povejmo grofu, da nas je
samo še polovica v vasi, da se nam godi slabo,
da umiramo, ko on živi in se veseli. Povprašajmo
ga, ali bi nam kaj pomagal! Vsaj desetino naj
nam v tem letu odpiše!“

In čudo! Ljudje, ki so šli zjutraj za križem
skesani in ponižni kakor spokorniki, so se vsled
Križajevih besed izpremenili v razbojnike in
grešnike. Zapekle so jih rane, ki jih jim je bil
vrezal valpetov bič v prejšnjih dneh, zapekli žulji
po dlaneh, ki jih je izgulilo delo po robotah, za¬
pekla zavest, da niso nič in da nimajo nič. Srce,
ki je otopelo v delu, bridkosti in ,strahu, se je
vzbudilo in zahotelo maščevanja za grenko pre¬
teklost. Saj jutri pride smrt in konec 1
„Na grad!" so zakričali-vsi.

„Pa ne praznih rok!“ je zaklical Križaj.
Puške vzamemo s seboj in sekire. Martin Vrabec

182

mi je zapustil lepo število orožja pri hiši. Kdor
ima pa sam kaj takega doma, naj hiti ponje 1“

Kmetje so se razbegnili po vasi in Križaj je
razdelil orožje med tiste, ki so ostali.

Nihče ni pomislil, kaj hoče, kaj dela, le
želja po osveti, ki je tlela prej kot iskra v pe¬
pelu, se je razgorela v mogočen plamen, ki je
razpalil vsa srca.

Tako se je zbrala pred hišo v kratkem času
skoraj vsa vas.

»Prižgite baklje 1“ je ukazal Križaj.

»Kako in zakaj? Morda zato, da nas bodo
laže videli in da nas postrele, preden pridemo
pred vrata?" so ugovarjali nekateri.

»Prižgite!" je grmeljKrižaj. »Ne gremo kakor
roparji in tatovi pred grad, ki se priplazijo po¬
noči, da jih nihče ne vidi in ne sliši. Kakor
sodniki gremo, ki zadoščajo ukazu resnice in
pravice 1“

»Tu leži Rebernik mrtev 1“ je zaklical nekdo
tisti hip.

»Vzemimo ga s seboj, da bo grof videl, da
res umiramo 1“ je zaklical Rok.

Prižgali so baklje, štirje možje so dvignili
Rebernika in dolga vrsta se je napotila proti gradu.

Ko so prišli na streljaj blizu, so se ustavili.
Toda ni bilo glasu iz grada, ki se je dvigal siv
in hladen k nebu. Vse je bilo temno, le tri okna
dvorane v gornjem nadstropju so svetila tajnostno
v noč.

18 S

»Naprej 1“

Truma je prihrumela do vhoda in Križaj je
udaril s sekiro po vratih, da je zazvenelo.

»Odprite!" je zaklical.

Ubit glas se je odvzal odznotraj: „Kdoje?“

»Kmetje..." je odgovoril Križaj.

Hlapec Gregor je odprl in ostrmel, ko je
ugledal pred seboj obraze tlačanov, razsvetljene
od rdečih plamenov bakelj, ki so še bolj raz¬
vnemali v bleščečih očeh ogenj maščevanja.

»Kaj hočete?"

»Stran!" ga je odrinil Križaj, množica je
zahrumela v hodnik in drla nevzdržno po stop¬
nicah v gornje prostore.

Nihče se ni zmenil za pisarja Lichtenberga,
ki je stokal na kameniti klopi ob vratih. Tudi po
njem so se bili iztegnili neizprosni prsti črne
smrti.

Hrumeč je pridrla množica do vrat v dvo¬
rano. A ko jih je Križaj odprl in je udaril val
luči kmetom v obraz, so vsi obstali, kakor bi
jih bila z enim migom ustavila nenadoma mo¬
gočna nevidna roka.

Tam sta bila dva visoka odra, na enem je
ležal grof Leonhard de Vacaneis, na drugem pa
Katarina, njegova žena. Med odroma pa je sedel
grof Ludovik, tiščal globoko sklonjeni obraz v
dlani in niti glave ni dvignit, ko so se vrata
odprla.

184

Kmete je prevzel ta pogled. Ostrmeli so,
ogenj je ugasnil v očeh, dvignjene pesti so padle,
glave so se sklonile, hrum se je polegel. Šepet,
molk...

Plameni sveč so se umirili, kmetje so za¬
čeli tiho drug za drugim odhajati, plamenice so
ugašale. Tudi tisti, ki so nesli mrtvega Rebernika,
so odšli z njim, le Križaj je ostal, s sklonjeno
glavo in polzaprtimi očmi je gledal predse.

Vzdramil se je šele, ko je grof Ludovik
dvignil glavo in izpregovoril: „Kaj je ?“

„Nič... Mislili smo soditi, a obsodba je
bila izvršena, preden so sodniki prišli..." je
odgovoril Križaj in odšel iz dvorane. Brez glasa
so se zaprla za njim težka, okovana grajska
vrata, ko je stopil v noč.

Tiho je bilo po vasi, ljudje so se bili raz¬
gubili po hišah, izza Čavna se je dvigal lunin srp.

„Kam sedaj?" se je vprašal Križaj in taval
kakor tat skoz sence po vasi.

Ne da bi vedel, kdaj in kako, je stal nena¬
doma pred krčmo, ki jo je prevzel po rajnem
Vrabcu brez pisma in pogodbe.

Skoraj sovražno je gledal mračno poslopje.

„Nisi mi dalo sreče, ti vražje gnezdo...
Proklefstvo je v tebi in v tvojih prostorih, ki se
bo za vedno držalo tvojih zidov."

Gledal je na zapuščeno hišo in na vas.

Nenadoma se je zasmejal: »Dovolj oddaljeno
si od vasi, da te še nocoj lahko brez škode

185

uničim. Naj ne ostane niti kamen na kamnu od
Vrabčeve dedščine, kakor ni ostal niti cekin nje¬
govih cekinov 1“

Stopil je v hišo in ukresal ogenj. Na štirih
koncih je znosil pohištvo na kup in v vsakega
vtaknil gorečo plamenico.

„Le gori, da te bo vrag veseli" se je za¬
smejal, ko je stopil na cesto. Zaklenil je vrata,
vrgel ključ skoz okno v sobo, pobral sekiro na
tleh in odšel po cesti.

„Dogospodaril sem, zdaj mora priti konec
in smrt... Velik malopridnež sem in skoraj me
je sram, da sem tako malo opravil... Brrr...
Mraz me stresa, v moji glavi je čudno, v prsih
tesno ... Odpraviti se bom moral in iti na pol,
ki je nisem še hodil, in sam ne vem, ali me
pripelje k Bogu ali vragu. Vino in brezskrbno
življenje mi je vzelo moč oči, da ne vidijo več,
česar drugi niso videli, da je srce prazno in
pusto kakor pogorišče ...“

Pomislil je, se ustavil in zrl po cesti.

„Toda - ne...  Tam plava senca iz vasi,
lahka, prozorna, kakor iz pajčevine ustvarjena...
Ali je dim in se je ogenj že prijel Vrabčeve do¬
mačije?"

Gledal je proti krčmi ob cesti, a tam je bilo
še vse temno. Iz senc med vaškimi hišami pa
se je izmotala dolga koščena postava, ki so jo
videle le Križajeve oči. Prozorna je bila kakor

186

meglica, dolg plašč se je vil za njo, ko je pla¬
vala skozi noč.

„To je smrt, ki -je zadavila Velikonjo in
Vrabca in nešteto drugih, to je smrt, ki je ni
ustavil niti visoki zid na gradu ... To je smrt,
ki vzame tudi mene..." je šepetal Križaj in nič
groze ni bilo v njem, ko jo je gledal.

Senca je priplavala do visoke topole ob
cesti in naenkrat brez sledu izginila. Ali je spla¬
vala k zvezdam v višavo, ali se je udrla v zemljo,
ali se je razgubila kakor meglica, ko potegne
veter? Križaj ni vedel odgovora.

„Kam je izginila?" se je vpraševal in gledal
v noč, da so ga oči skelele.

Čudna misel ga je prevzela.

„Ah, morda je pa to drevo tvoje zavetišče,
ljuba smrt? Če je, naj bo - posečem ga še
nocoj. Čakaj! — — “

Približal se je drevesu, se prekrižal, dvignil
sekiro in začel sekati deblo nizko pri tleh. Udarec
za udarcem je odmeval v noč, kmalu mu je pot
curkoma lil po obrazu.

Že so mu omagovale roke, pred očmi se
mu je meglilo, srce se mu je hotelo ustaviti, v
prsih ga je peklo, ko se je drevo nagnilo, za¬
ječalo. Še par udarcev in zvrnilo se je šumeč in
hrumeč na cesto.

„Tako ... Moje delo je dokončano ..." se
je oddahnil Rok. „Prvi sem videl črno smrt, Bog
daj, da tudi zadnji 1“

187

Zagnal je sekiro v grmovje in [odšel oma-
hovaje proti vasi, truden in izmučen do smrti...—

Župnik je začuden planil kvišku, ko so ga
tisto noč vzbudili iz spanja močni udarci po
vratih.

Odprl je okno in povprašal: „Kdo je?“

„Hitro, gospod, grešna duša prosi še, da bi
jo izpovedali 1“ je klical Križaj ob vratih.

Naglo se je župnik opravil, šel v pritličje in
odprl vrata.

»Križaj - ti ?“ se je začudil.

»Da, gospod, in smrt me tišči za vrat. Rad
bi prišel v sveti raj, zato sem Vas prišel motit.
Hitiva, zakaj dolga je rešta mojih malopridnosti.,.“

»Stopi v sobo!“ je dejal župnik, podal Kri¬
žaju roko in mu pomagal.

V sobi se je Rok onemogel zgrudil na stol
in začel moliti.

Mrzel pot mu je stopil na čelo in oči so se
mu že motile, ko je končal izpoved in prosil:
»Gospod župnik, na cesti leži posekano drevo.
Pred vasjo je. V listi topoli, sem nocoj videl, je
izginila črna smrt. Iz lesa ukažite narediti podobo
mojega patrona in naj zidajo tam kapelico!...“

Glas mu je pojemal.

»Kaj si videl tam, Rok?“ je vprašal župnik,
a Križaj ga ni več slišal, ker se je bil onesvestil.

Tisti hip je planil iz gostilne ob cesti visok
zubelj proti nebu, a nikogar ni bilo. da bi bil
šel gasit.

188

Proli jufru je Križaj umrl - zadnji, ki ga je
vzela črna smrt.

Tisti večer, ko so ga pokopali, pa je sedel
stari župnik k mizi in odprl kroniko svoje fare.
In vsa groza tistih dni je bila v črkah in be¬
sedah, ko je zastavil gosje pero in začel pisati
o kugi: - Anno Domini MDCLXXX11...—

Iz moje domovine.

Pismo sebi.

To je bila ivoja mladost, moj dragi.

Na zidu, ki je od vseh strani branil grobišče
pred svetom, si jahal na najbolj solnčneni mestu,
skrit pod širokimi listi smokve, ki je gledala s
pisanega travnika čez zid na lesene križe in
kamenife spomenike nad grobovi.

Na eni strani: pestro življenje cvetja in ziba¬
jočih se metuljev in brnečih čebel in čmrljev, na
drugi strani: molčeči grobovi, cvetlice in trave,
kjer se je zdel metulj predrzen smeh v svetišču
in kjer je bilo vse tako mrtvaško fajnostno kakor
bele cvetlice nad grobovi in tenčice na križih
svežih grobov.

Takrat še nisi vedel, da jahaš med življenjem
in smrtjo, in ti je bil cvetoči travnik, medeno
vonjajoče sadje in grozdje pod teboj tako ljubo
kakor blede trave in čudežne rože na grobišču.

To je bilo tvoje pribežališče, moj dragi: na
zid pod smokvine liste.

Solnce, tisto južno solne« je sijalo, poldanski
molk je bdel s teboj. V dalji je sivel Čaven, so
skale in pragovi pod Trnovskim gozdom odbijali

190

solnce, da je žgalo v oči, na jugu sc jc črfal
Kras, ves kamenif in siv v solčni soparici.

Če se je oglasil kdo, ki fe je klical V takih
trenutkih, tedaj si se potuhnil, pritisnil lice k
vročemu ometu in h korcem vrh zida, kakor bi
hotel ubežati ljudem in bi bil zid, ki si na njem
jahal, živ in uren kakor ptič, ki bi te nesel v
bajno deželo samote.

Če se je glas bližal in so te ljudje iskali,
si pa skočil z zida, a ne doli k živim, ampak
k mrtvim brez imena in se stisnil za spominski
kamen, kjer ni bilo moč več brati drugega kakor
začetek : Tukaj počiva ...

Tako si bežal od živih ljudi — in dobro ti
je bilo.

Takrat se je s solncem vsesala v tvoje telo
in v tvojo dušo domovina, iz grobov si se navzel
njene preteklosti, iz pisanih trat v dolini in biser¬
nega neba in sivih skal in belih cest in daljnih
vasi si se nasrkal njene lepote.

Zdaj čutiš, kaj ti je domovina, zdaj, ko tre¬
pečeš s stotisoči, ki so jo ljubili kakor ti, da je
ne boš več imel.

Česa je bilo vsega treba, da si spoznal, kaj
si sam, kaj so drugi, kaj domovina I

Bilo je treba, da si bosonog lovil senco
ptiča, ki je letel pod solncem, in mislil tako
dolgo, da jo ujameš, dokler nisi padel v živo
mejo in bodeče robidovje,

191

Bilo je treba, da si se odvadil strahu pred
ljudmi in se priučil kakor pes njih obližja, da
nisi več drgetal pred njih nerazumljivim po¬
gledom in daljnimi besedami. Ne trepečeš več,
zdaj bi se vrgel nanje, če bi ti hoteli ugrabiti
najdražje : tebe samega.

Bilo je treba, da te je tvoj prijatelj in učitelj,
ko si bil samega sebe prevesel, ko si se našel,
vrgel nazaj v nepopolnost, ki si o njej mislil, da
je višina življenja, in ti povedal, da je med slepci
enooki kralj.

Bilo je treba, da si v prvi lilijskobeli ljubezni
izkusil prevaro, da si v nižinah življenja med
izgubljenimi iskal lepote, resnice, miru, kar si
bil vse izgubil.

Bilo je treba, da si se zvijal kakor ranjena
zver pred Bogom, da si ga klical in rotil, naj se
skloni k tebi in ti pomore v grozi življenja.
V raševino puščavnika si oblekel svojo dušo in
z Jobom molil, molil zaman.

Bilo je treba, da si zavrgel mater, svojo
lastno mater, da si se zasmejal v obraz vsem
tistim, ki so ti hoteli dobro, in šel svojo pot.
Kakor mati dete pod srcem, si začutil, da še živi
vse tisto, kar je v nelepi mladosti zamiralo pod
tujimi rokami.

Bilo je treba, da si ozdravljen in očiščen
pod tihimi zvezdami tujine razodel samega sebe
edini, ki te je ljubila.

192

Bilo je treba, da sta te tujina in boj ugladila
in obrusila kakor kamen v hudourniku. Bilo je
treba, da si v bridkosti samot gladoval s svojim
otrokom in z njo, ki ti ga je dala.

Bilo je treba vsega tega, da si spoznal
samega sebe in da ti je zasijala luč lepote.

Zdaj ti je dobro.

Zdaj si tisti otrok, ki se je solnčil med
življenjem in smrtjo in mu je bilo oboje enako
drago. Zdaj si spet listi, ki se umakne, če zasliši
glas ljudi. Tedaj jih nisi poznal, a si ukrenil
pravo, da se jim nisi odzval, kakor zdaj ne, ko
veš, kaj so.

Enak si tistemu otroku pred dolgimi leti.

Tedaj so ti delali družbo možje, ki si jih
bil zgnetel iz ilovice in si jih sušil na zidu v
solncu nad grobiščem. Bil si jih vesel, ker si bil
njih oče.

Iz življenja v domovini si zgnetel z okorno
mladostno roko vse druge like, ki so pa vsi tako
podobni tistim možem, ki so se sušili v solncu
otroških časov.

Po letih groze, ko se je bestija-človek zgrizla
do besnosti, ko je iz potokov krvi vzkrvavela
samo ena resnica: da ni pravice na svetu, tedaj
si v samotni uri vzel v roke svoje ljudi, obliko¬
vane v mladih časih bojev in zmot. Z resnobo
moža jih presojaš, kakor kipar med sohami de-
tinskih dni sediš med njimi.

Okorni so, nelepi, popravil bi jih,

Toda ne gre. Razpadli bi ii pod prsfi, pre¬
dolgo je od listih dni, ko si jih izobličil, posušili
so se v solncu časa, ki se vozi nad nami.

Zalo jih gledaš z očmi otroka, ki gleda
svoje kipe na solncu in je ravno prebolel srečo
ustvarjanja.

Ves drugi si sedaj in vendar isti. Tudi liki
iz davnih let in ti, ki so zdaj v tvojih rokah,
so isti.

Utrdilo jih je in jim dalo življenje solnce
tvoje domovine.

\ -

NARODNA IN UNIUER2ITETNA
KNJI2NICA

Hi

CCi
Z.

00000075124

.A.

( v/m ' ■:■■■  . />;. r.'. y  ^ -v - .v:. /,V~ •> /v .. >/>

v ' . ' ■v/- • -■ , :V- ‘/v.-'■ hi

■:■■■■■  x"■ ■ : r  x

■

.

n ■  ‘ $ :; x x:

• • - • . , v  ■ ■ - ■' • - ■-* ■ • j* ■ -i

s ;v
■•>V. v ‘ *• . -

•: -IX-'


V -r? ' '* ..■>v. ,; .'  '•>

... ^  .■ ■ ‘>fV' .'P

:  ZU, ,' <’  ; V ,A X-", 5< v : : . X ■

■

-V; \ '  - - ■ /-v. i-,‘X w •’ v’

-

' • ..

■

L ■  'V. : v :' v .• ' ; ' ' ■■ :  - '• <•’ ■ ' . v  • •' . ■

' ■


v..:-'  v.;::

••

■

• 'v .. ;■ jr /' J."'  ,v

r"v.- <: i r

x> -.

: ' ... \» v ;  ‘ 1  ,
»“./ '•

'■'V- ’■ * y -' ■ ■ .'

it  ‘ •• ’ • , • V *•