Janez Menart (rojen 1929 v Mariboru) živi le od otroštva v Ljubljani, diplomiral je iz sloveni-stike in primerjalne književnosti. Že v gimnazijskih letih je sam ustanovil in urejal več dijaških glasil, v letniku 1948149 se je prvikrat oglasil v Mladinski reviji in bil potem bolj ali manj reden gost večine slovenskih literarnih revij, radia in televizije. Skupaj s Ko-vičem, Pavčkom in Zlobcem je leta 1953 izdal Pesmi štirih, dve leti kasneje se je predstavil s prvo samostojno pesniško zbirko, Prva jesen, 1960. je izdal časopisne stihe (nagrada Društva slovenskih književnikov), 1963. Belo pravljico, 1965. pa Semafore mladosti, ki so kmalu doživeli drugo izdajo. Menartove pesniške zbirke dosegajo po vrsti za nekajkrat višjo naklado, kot je v navadi pri živečih slovenskih pesnikih ne glede na generacijo ali usmerjenost, ki jima pripadajo. Pesnik je doživel tudi dva izbora v srbohrvaščini, pravkar je v tisku tretji, najpomembnejši, ki ga je hrvaški pesnik Zvonimir Golob pripravil in prevedel za zbirko svetovnih sodobnih pesnikov v posebni, množični izdaji hrvaškega Kluba prijateljev poezije. Izredno obsežna in pomembna je Menartova prevajavska dejavnost, zlasti iz angleščine, v posebnih knjižnih izdajah je izšel njegov izbor iz Byronove poezije (Byronova Parizina je izšla nato se posebej), Pesem starega mornarja Samuela T. Coleridgea in Shakespearovi Soneti (nagrada mesta Ljubljane). Menart je uredil (in sodeloval pri prevodih) tudi antologijo slovenske sodobne poezije v angleščini (Slovene poet s of to-day), v tisku pa je tudi njegova obsežna, komentirana antologija slovenske umetne pesmi od njenih začetkov do naših dni.
24   Sodobnost
SCHERZO IN DRUGE PESMI
Janez Menart
Janez Menart
354
PES
Negibno ždi pred vhodom mesarije; le rep mu kot brisalec stekla miga: dvokrilna vrata so odprta knjiga prepolna čiste pasje poezije.
Kar nevoščljiv sem, da poklic mesarja premore takega občudovalca. Za pol tako hvaležno vnemo bralca prav rad bi dal odstotek honorarja.
SCHERZO
pod kužnim znamenjem na ženo čakajočega moža
Star mestni trg je v senco skrit,
gospa v izložbi gleda nerc,
na dvorcu se odkrhne zid,
Jud v pas si vtakne siv sesterc,
star Hun obira ovčje pleče,
čez most zahrza limuzina,
L'etat c'est moi! kralj Ludvik reče,
vse skupaj pa je zgodovina.
Gospod baron v rit brcne slugo,
Kolumb izropa Hispaniolo,
pol Anglije igra se kugo,
in Blažek z Nežico gre v Šolo.
»Ne dam, še kroje!« zahteva Micka,
grofico reši krinolina,
kmet v kehi kreha za dva ficka,
vse skupaj pa je zgodovina.
Kovač, cing-cank, izkuje meč, landskneht pogleda pauru v čreva, prelat si sleče plašč rdeč, cehmojster v kamri Ion prešteva, devica moli pred Devico, mrk pastor nudi z žličko vina, mesarji koljejo prasico, vse skupaj pa je zgodovina.
Scherzo in druge pesmi
355
Shakespeare Desdemono zadavi, kriv handžar kolje, koder gre, kralj zlato kahlo si nabavi, a Newton v vejo se zazre; Voltaire na i postavlja pike, buržujem zdi se giljotina lep stroj, ki šteje jim zlatnike, vse skupaj pa je zgodovina.
Kri po Evropi teče, teče, Prešeren je krompir in zelje, pošast cesarstvu se odreče, iz Dunaja hlapon odpelje, kirurg pod etrom v živo reže, knap s krampom mlati kot živina, kmet culo za na šif poveže, vse skupaj pa je zgodovina.
Na oknu — kak dražeč zadah! — prsata hišna kovtre klofa, v mansardi fant požira prah in prašne spise filozofa, poslanec kihne med debato, kot škof gre birt med sodi vina, in vsak dan nekdo je" solato, vse skupaj pa je zgodovina.
Nekdo pa zida, zida hiše, postavlja spomenike kugi, kosi in kuje, tke in piše in šteje ficke kot vsi drugi, in, kadar je bolj slabe volje, zavpije »kruh!« in »domovina!«, se za spremembo malo kolje, pa spet poujčka hčer in sina,
pa spet študira stare čase in spet peha se za ideje in spet za hip pozabi nase, zatem pa že takoj spet šteje, obira pleča in oblast
24*
Janez Menart
356
in tarna, da otepa zelje, se za denar in moč in čast kot zrno sredi zrn melje,
se vozi z avtom in z letalom, vsak dan televizijo gleda (bankete, kurje farme, slalom) — in v starem mestu kdaj poseda pa čaka, misli itd ... No, vendar je že konec kina, no, tamle gre ta kos gospe, ki skupaj z njo sva zgodovina.
POST FESTUM
Potem prišla je bela smrt in rekla je bav-bav! Še še! sem slišal — in že krt mi grob je porahljal.
A duša je kot slab sonet odšepala s sveta,
zdrdrala v jambu »svet, svet, svet!« in padla pred boga.
No, Janezek, — je vzdihnil bog — zdaj, ko je konec rim, ko skleniJ si življenjski krog, kaj s tabo naj storim?
Res sem vseveden, glej, pa spet sprašujem se zaman: te naj na desno dam sedet, ali na levo stran?
Kako si rekel, o moj bog? — zjecljal sem (v duh) ves bled — kaj zdaj še ti bi rad v kak blok me stlačil, kot prej svet!
Scherzo in druge pesmi
357
Priklical si me med ljudi na tisti prah sred zvezd, kjer vsak naj dela, govori, kot mu veleva vest.
In jaz za to sem vnel se ves, a hladen bil je tuš: za desne bil sem levi pes, za leve desna uš.
Zato še zdaj me strese srh, ko praviš o »straneh«; ne maram teh ne onih mrh in nočem, nočem v ceh!
Vsaj tu mi pusti svoj obraz, o moj odrešenik, vsaj tukaj naj bom jaz res jaz, ne vrag in ne svetnik.
Daj me kam vmes, v območje vic, ki že doma sem v njih, ne maram dlak, ne perutnic, želim si le svoj stih.
Z njim ti bom čast in slavo pel tako kot vem in znam in, da Te Deum bo vesel, vmes kakšen epigram.
Zal, Janezek, — je rekel bog — tako ta stvar ne gre; nebo in svet sta isti krog in možnosti sta dve.
Tu kakor tam ni treh izbir, izbiraj, kaj želiš: ne moreš biti netopir — povej: ptič ali miš?
Janez Menart
358
Lahko je tebi, bog: glej, ti si zlit iz treh oseb in ker imaš obraze tri, na vse strani si lep.
Prah z Bogom kregat se ne sme! — je treščil grom besed — če ti moj raj v račun ne gre, pa pojdi spet na svet.
Počni, kar češ, — je še zmrmral — želim si le miru. Jaz pa sem švrc! iz groba vstal in zdaj sem zopet tu;
in rimam: svet ni črn ne bel, ne žegnan, ne preklet in niti desen niti lev — ta svet je pač ta svet.
POMLADNI ZVOKI
Listje bolehno sprhnelo je že, zemlji je dalo moči. Drevje spočito v mlakužah stoji, veje na jug hrepene.
«
Pa naj je včasih bilo res hudo, nič mi ni žal, saj je moralo biti, včasih je prav, da stemni se nebo, da se navadimo sonce ljubiti.
V  pisane trave ob vitke poti kmalu se rože preselijo s šip.
V  snegu že okna odprl je hrib, seme pod snegom kali.