Gorana Flaker, Paul Stubbs
GLOBALIZACIJA IN TRANSFORMACIJA SOCIALNEGA
KONFORMIZEM IN NASPROTOVANJE
UVOD
Članek obravnava vpliv procesov globalizacije na
socialno sfero, zlasti na socialno, družbenoko-
ristno in prostovoljno delo. Namen članka ni
znanstvena analiza, temveč na podlagi izkušenj v
jugovzhodni Evropi v zadnjem desetletju ponuditi
perspektivo, včasih polemično in namenoma pre-
tirano, v zvezi s spremembami, ki se zdijo globoko
zakoreninjene in težke za obravnavo.
Giddens definira globalizacijo kot temeljni za-
suk vzorcev »časovno-prostorske odtujitve« {time-
space distanciation), ki je vezana na vse večjo
hitrost pretoka po celem svetu. Tako torej pride
do »večanja intenzivnosti svetovnih socialnih
odnosov, ki povezujejo oddaljena mesta tako, da
lokalne odnose in dogodke krojijo dogodki tisoče
kilometrov proč« (Kaspersen 2000: 92). To bese-
dilo opozarja na posledice delovanja globalnih sil,
vendar ne smemo podcenjevati vpliva globalnih
povezav in globalnih predstav (global connections,
global imaginings - izraza izvirata iz: Burawoy et
al. 2000), ki ustvarjajo alternativna gibanja in
pomene.
S socialnega vidika ne smemo podcenjevati
načina, na katerega globalni svet postaja v osnovi
vse bolj neenak, tako med različnimi državami
kakor znotraj njih, prav tako pa ne smemo poza-
biti poudariti »con samoumevnega obilja« (zones
of inclusive affluence) in »con izključenosti«. V
določenem smislu pomeni globalizacija integracijo
elit in ločevanje velikega dela planeta od kakr-
šnega koli pojmovanja socialnega per se, še bolj
pa od socialnega napredka. Predmet obravnave
tega članka so različne oblike, ki jih to dobiva v
eni regiji.
KONTEKST
Korenine in izvor procesov, opisanih v tem član-
ku, imajo dolgo zgodovino. Trdimo lahko, da so
se zahodne razvojne agencije začele odmikati od
neposredne finančne podpore vladam držav v raz-
voju že v 70. letih 20. stoletja. Namesto tega so
preusmerjale denar za pomoč v projekte in razvoj-
ne programe, ki so jih razvile in izvajale medna-
rodne nevladne organizacije (NVO). Ta strateška
sprememba je bila opažena in predstavljena kot
»razcvet civilne družbe«. V resnici pa se je za tem
procesom skrival oportunizem zahodnih vlad.
Vlade zahodnih držav so v odgovor domačim dru-
žbenim gibanjem, ki so ogrožala njihovo legitim-
nost, prepustile del moči civilni družbi, tako da
so majhnim in velikim nevladnim organizacijam
omogočile veliko več prostora za mednarodno
delovanje. Z današnjega staUšča lahko to dejanje
gledamo kot globalni bismarckovski poskus kupo-
vanja socialnega miru.
V času, ko so razvoj sveta še vedno določali
okviri dveh blokov moči in dveh konkurenčnih
modelov idealnega družbenega sistema, je bil sis-
tem do neke mere »zamrznjen«. Kljub temu lahko
dogodke v poznih 80. letih 20. stoletja gledamo
kot primer »nedonošenih socialnih držav« (Kor-
nai 1997), ki so se prepozno sesule, da bi postale
del demokratičnega družbenega konsenza (Ferge
1995). Namesto tega so postale prvi poskusni
primerki nove neoliberalne ortodoksije in njenega
najbolj bolečega postopka, »šok terapije«. Med-
tem ko so berlinski zid nedvomno res podrli druž-
beni aktivisti, žejni svobode in pravice, so nanje z
vseh strani pritiskali tisti, ki so iskali nova tržišča,
oziroma, s slavnimi besedami ameriške glasbenice
Laurie Anderson, »tisti, ki so hoteli po nakupih«.
Zopet so bili torej narava teh sprememb in koalicij-
ski interesi za njimi prikriti z idejo civilne družbe
293
GORANA FLAKER, PAUL STUBBS;
kot pravega dejavnika sprememb in upa za pri-
hodnost.
Nekdanja Jugoslavija oziroma države nekdanje
Jugoslavije so bile in so še kot vedno različno ude-
ležene v teh procesih. Neenakost med državami
naslednicami in znotraj njih je rasla, medtem ko
so predvojni »učinkoviti in decentralizirani« sis-
tem sociale (cf. Deacon, Hülse, Stubbs 1997, pogl.
7) spodkopali v različnih delih v različni meri,
odvisno od kompleksne mešanice vojne, kriznih
intervencij, ki so jih vodile NVO, in zahtev po
evropski integraciji, posojilih in načrtih za struk-
turno prilagoditev.
Z delno izjemo Slovenije, ki skupaj s Češko
republiko, Madžarsko in drugimi pripada skupini
razmeroma razvitih tranzicijskih držav, večina
držav nekdanje Jugoslavije še naprej živi nekje
med to skupino in skorajda popolnoma sesutimi
ekonomijami držav nekdanje Sovjetske zveze. In
res, medtem ko se vojna umika miru - v katerem
imajo še vedno pomembno vlogo v političnem
procesu in ključno vlogo pri definiranju zdravega
razuma tisti, ki so z nacionalističnimi parolami
podžigali ubijanje -, te države vse bolj sprejemajo
nasvete Zahoda, naj liberalizirajo svoje trge. V
večini regij je realnost, da so procesi privatizacije
podobni divjemu kapitalizmu in da neformalno
delovanje na trgu, kjer iskanje storitev temelji na
tem, »koga poznaš« in »koliko lahko plačaš«, kar
krepi klientelizem najhujše vrste, že povzročila
ločitev ekonomskega in socialnega. Glavni vzrok
za našo zaskrbljenost je to, da tisti, ki delajo v
socialni sferi, redko sploh komentirajo te spre-
membe, kaj šele, da bi protestirah.
PET PODROČIJ TRANSFORMACIJE
Argument je izpeljan zlasti iz pomembne ideje
Guya Standinga o »osmih krizah socialnega skrb-
stva«, ki usmerjajo »privatizacijo ekonomskih
dejavnosti, privatizacijo socialne politike, nefor-
malizacijo, širitev fleksibilnih praks glede delovne
sile in novo, globalizirano socioekonomsko razslo-
jevanje« (Standing 2001: 13).
JEZIKI
Prva med Standingovimi krizami je jezikovna
kriza. Globalizacija je vplivala na jezik, ki se
uporablja za razumevanje socialne sfere tako v
socialnih programih kot v samem socialnem delu,
na številne načine, ki so precej usodni, vendar jih
je kljub temu težko razumeti ali se jim upreti. Akti-
vist iz 80. let 20. stoletja, ki bi zadnjih štirinajst
let preživel na drugem planetu, bi bil popolnoma
začuden nad tem, kolikšne so jezikovne spremem-
be. Nemudoma bi opazil vpliv terminologije, ki
je bila v svet sociale prenesena neposredno iz po-
slovnega sveta. Eden najpomembnejših konceptov
je postal menedžment - menedžment primera,
časovni menedžment, menedžment osebja, stra-
teški menedžment, novi javni menedžment, mene-
džment NVO in tako naprej. Glasno bi se spraše-
val, kaj neki je mišljeno z »javno-zasebnimi part-
nerstvi«, in seveda, kdaj, kako in zakaj je izginila
zamisel »javnih storitev«.
Številni termini so izginili aU pa so se spreme-
nili do neprepoznavnosti. Pozneje bomo poiskah
vzroke teh sprememb in jih raziskaU. Za zdaj pa
se le spomnimo tistih, ki jih ni več med nami, in
teh, ki tvegajo, da jih bodo kovači besed globalne
dobe označiH kot neumne anahronizme - »ena-
kost« (zdaj so jo nadomestile »enake priložnosti«),
»socialna država« (na njenem mestu je zdaj »kom-
binirana sociala«, welfare mix), »moč in domi-
nacija« (s »pooblastili«, popolnoma oropanimi
pomena in popolnoma razvrednotenimi z idejo
»grajenja kapacitet«), »solidarnost« (»sodelo-
vanje« in »grajenje koahcij« sta le slab približek),
celo samo »vladanje« (transformirano v idejo »vo-
denja«, ki je pogosto le evfemizem za »menedž-
ment«, npr. v konceptu »vodenje NVO«).
Nekateri termini družbenih gibanj so se ohra-
nili, vendar so se skozi vključevanje v dominantni
diskurz spremenili do neprepoznavnosti in izgu-
bili zvezo z vsebino. Dokler »delujemo v mrežah«
in »vplivamo« (veliko bolje kot pa bolj neposredna
in politizirana »zastopanje« in »lobiranje«), se res
ne zdi več pomembno, glede česa »delujemo v
mrežah«, ker strokovnjaki za »odnose z jav-
nostmi« vse ocenjujejo na podlagi »fokusnih
skupin« in predstavijo kot »ozaveščanje javnosti«.
Odnos med jezikom, močjo in globalizacijo je
bolj kompleksen, kot se zdi na prvi pogled. De-
loma gre seveda za kolonizacijo angleškega jezika
oziroma vsaj njegove ameriške različice. V boju
za moč na globalni ravni moramo omeniti tudi
evropsko birokratsko angleščino, ki je tekoče ne
govori nihče, ki ne dela v Bruslju. Novi birokratski
jezik je resnično neprevedljiv in brez pomena v
drugih jezikih - zato npr. govorimo o »menedž-
mentu«.
294
GLOBALIZACIJA IN TRANSFORMACIJA SOCIALNEGA
Kot trdi Standing, termini, ki se uporabljajo v
debati, pomagajo pri oblikovanju politike, oziro-
ma, kot predpostavljamo v tem članku, pri tem,
da se iz politike izloči kakršna koli vsebina. Ma-
nipulacija z jezikom, ki sledi zloglasni ideji iz Alice
v čudežni deželi, da »besede postanejo, kar si
želim«, pomaga pri ustvarjanju pogojev za od-
sotnost demokracije, ki jo obširneje obravnavamo
pozneje v tem članku.
TEHNOLOGIJE
Povezava med jezikom in tehnologijo je močna.
Danes je vse od nakupa računalnika do izobra-
ževalnega tečaja za uporabnike »tehnična po-
moč«. Tukaj nas zanimajo tehnologije, ki jih tisti,
ki izvajajo pomoč, prinesejo s seboj, ker bi se brez
njih počutili izgubljeni. Seveda ima med njimi
paradno vlogo prenosni računalnik, ki mu mobilni
telefon omogoča povezljivost in poudarja njegovo
nepogrešljivost. »Tradicionalni« diaprojektor vse
hitreje nadomešča »powerpoint«, pri katerem je
poudarek na obliki in ne vsebini, hkrati pa kaže
na status tistega, ki predstavlja. Občasno se zdi,
da predavatelj ne želi drugega kot z neverjetno
sofisticiranim slikovnim prikazom na ekranu vzeti
sapo občinstvu. Predvsem pa gladek potek, hitrost
in stil predstavitve nadomeščajo intelektualno
vsebino in pomen kot glavni merili ločevanja
dobre in slabe pomoči.
Poleg tega želimo opozoriti na tehnologizacijo
podpore - navodil za uporabo, priročnikov in
programskih orodij, po možnosti na voljo na zgo-
ščenki in na Internetu. Ti imajo prednost pred
staromodnimi učbeniki, kot da je reševanje so-
cialnih problemov podobno popravilu avtomobila.
Predvsem pa te tehnologije ponujajo »instantno«,
skorajda čarobno reševanje socialnih problemov,
podobno novim pralnim praškom (ki so zopet vse
bolj biološki po svojem nebiološkem obdobju v
80. letih 20. stoletja), ki obljubljajo takojšnjo
odstranitev umazanije.
PRAKSE
Jezike in tehnologije v njihovi najbolj akutni in
dramatični obliki srečamo v »delavnicah«, ki so
glavna oblika prenašanja znanja, sposobnosti in
zavesti, skratka, »usposabljanja«. To je gospo-
darsko področje prenosa podatkov, ki temelji na
uvozu, včasih prefinjenem in skritem, zahodnih
vrednot, idej in načinov dela in na njihovem
prilagajanju lokalnim kontekstom. Znanje postaja
blago, skupek tehnik in orodij, ki jih lahko hitro
in učinkovito distribuiramo in tako nadomestimo
»staromodne« izobraževalne programe, ki trajajo
več let. Iz tega izhaja, da tudi tečaji usposabljanja
vodijo v tečaje »za usposabljanje vodij usposab-
ljanja« in v »razširjeno usposabljanje vodij uspo-
sabljanja« za izbrano peščico, kar ustvarja hierar-
hijo v praksi in s tem novo elito.
V projektni obliki je kakovost usposabljanja
manj pomembna od števila organiziranih delavnic
in števila udeležencev kot glavnih pokazateljev
»uspešnosti« ali »učinkovitosti«. Ciničen pogled
bi lahko bil, da je namen teh usposabljanj in delav-
nic ustvarjanje novega kadra prilagodljivih stro-
kovnjakov, ki sicer »znajo govoriti«, a se le redko
vprašajo o načinih razumevanja, ki jih imajo za
samoumevne. Celosten prikaz ali poskus uvajanja
kompleksnosti in konteksta povzročita neodobra-
vanje. V svetu, kjer je »malo znanja nevarno«,
tovrstno usposabljanje, namesto da bi odpiralo
nova obzorja, onemogoča kritično razmišljanje.
AGENCIJE IN USTANOVE
Če se navedena področja transformacije sama po
sebi in vsako zase morda zdijo nepomembna,
skupaj tlakujejo pot globljim spremembam v
prevladujočem načinu razumevanja agencij in
institucij. Družba, kakor jo razlagajo v kontekstu
globalizacije, naj bi temeljila na treh med seboj
povezanih sektorjih: državi, zasebnem sektorju
in civilni družbi. Čeprav nočemo poenostavljati
odnosov, ki so seveda neprimerno bolj zapleteni,
želimo opozoriti na privilegirano vlogo civilne
družbe, da zastavlja družbena vprašanja na način,
ki se je zdel napreden, in je pogosto tudi bil,
vendar je imel nevarne in dolgoročne posledice.
Vsi trije sektorji, ločeno in skupaj, so se osredo-
točili na tržne vrednosti in pravila in temeljijo na
njih.
V omenjenem kontekstu je civilna družba -
zelo kompleksen in politiziran pojem, bojišče za
pomene in dejanja - postala vse bolj tehnološka
in se je preobrazila v »nevladni sektor«. Čeprav
je bil ta »sektor« sestavljen iz različnih ljudi,
skupin in organizacij, ki so oblikovali kompleksna
razmerja moči med seboj in z drugimi silami v
družbi, so »grajenje«, »promocija« in »širjenje«
295
GORANA FLAKER, PAUL STUBBS
nevladnega sektorja postali glavni cilj programov
mednarodne pomoči.
Ta pomoč seveda v resnici ni dajala enakih pri-
ložnosti vsem skupinam. Namesto tega je sprejela
obstoječe hierarhije, sodelovala z njimi in jih re-
producirala. Na vrhu hierarhije NVO so se poja-
vile nove »koordinacijske« in »krovne« skupine
in skupine za »razvoj in zastopanje NVO«, ki jih
pogosto vodijo osebe z malo izkušenj in še manj
neposrednega stika z organizacijami, iz katerih
je civilna družba nastala. Te organizacije, ki jih
pogosto podpirajo mednarodne organizacije,
imajo dvoumen odnos do javnih razprav; v njih
prevladuje skrb za njihovo lastno legitimnost in
ne legitimnost tistih, ki naj bi jih zastopale. Sredi
hierarhične lestvice je vse več ponudnikov storitev,
ki so ocenjevani bolj po svojih sposobnostih prido-
bivanja finančne podpore kot pa po kakovosti
storitev, ki jih izvajajo, in še manj po tem, v
kakšnem odnosu so z resničnimi potrebami. Na
dnu so skupine, ki jih ustanavljajo neposredno
uporabniki storitev in so v nevarnosti, da jih
vsrkajo druge skupine.
V kontekstu globokih preobrazb lahko NVO
prispevajo k deficitu demokracije v družbi, name-
sto da bi delovale v smislu izboljšav. Tudi če bi te
agencije resnično podpirale kreativnost, inovacije
in fleksibilnost, vrednote, zaradi katerih so bile
deležne hvale, bi to v socialni politiki povzročilo
»lepotno tekmovanje«, v katerem je moda po-
membnejša od javnega interesa ali kriterijev, ki
temeljijo na potrebah. V resnici so dominantne
prakse v nevladnih organizacijah (z nekaterimi
pomembnimi izjemami) postale nenavadno kon-
formistične, tehnokratske, oprte na menedžment
in globoko konzervativne, pa vendar obarvane z
elitizmom, ki meji na aroganco. Ne smemo podce-
njevati, da NVO zagotavlja preživetje in relativno
varnost delu profesionalnega srednjega razreda;
že poteka postopek horizontalnega povezovanja
transnacionalnih mrež elit, ki ločuje vodje NVO
od kakršne koli baze »doma«.
NVO, ki so najbolje znajdejo na področju vira
preživetja (projektnih sredstev), znajo manipu-
lirati z željami in potrebami, imajo raje močno
javno podobo kot odkrito izjavo in so vdane hie-
rarhičnim okvirom, oprtim na menedžment. V
času, ko številna zasebna podjetja odkrivajo bolj
fleksibilne strukture odločanja in se celo spogle-
dujejo z idejami »socialne odgovornosti korpo-
racij« (tudi zato, ker to pripomore k dobičkanos-
nosti), je ironično, da se NVO gibljejo v smeri
staromodnih korporacijskih vrednot. To področje
je posuto z aktivisti oz. ustanovitelji, ki so zdaj
izvršilni aH poslovodni direktorji NVO.
Hitenje k NVO je predvsem spodkopalo social-
no državo, ki se je zdela preveč nefleksibilna,
draga in anahronistična. Javno ponujanje storitev
in obstoj javnega sektorja, ki je deloval na podlagi
javnih, demokratskih vrednot, sta bila izgubljena.
Ni šlo za tako opevano »deetatizacijo«, temveč
za neko vrsto grobega delovanja proti sociali, tako
da so storitve, ki temeljijo na potrebah, nado-
mestile storitve, ki temeljijo na tržišču. Država v
teh procesih ni uplahnila, nasprotno, državne
subvencije so imele ključno vlogo pri promociji
NVO in zasebnega sektorja.
Zlasti pa je dajanje prednosti NVO okrepilo
prevlado zahodnih modelov in form. To se je razši-
rilo na vse agencije v razvoju tistega, kar lahko
najbolje poimenujemo »transnacionalni svetoval-
ni režimi«, ki so grobo povozili lokalni spomin in
izkušnje {cf. Stubbs 2002). Zdi se, da se je ta novi
kolonializem prijel, ker se je mednarodnim agen-
cijam, vključno z NVO, posrečilo pripeti se na
lažno, konstruirano in posplošeno protidržavnost
lokalnih NVO. Pozneje pa so svetovalne agencije
vztrajale pri pogojih, ki so krepili tržni pristop.
Interakcij med svetovalnimi režimi in lokalnimi
dejavniki ne moremo razumeti, ne da bi obrav-
navali kompleksnost osebnih odnosov, povezav
in sporazumov. V imenu transparentnosti in učin-
kovitosti se je klientelistično vzpostavljanje mrež,
ki je bilo že v prejšnjih režimih socialne pomoči
ena glavnih značilnosti, preprosto razširilo v med-
narodni prostor. Poleg tega so se pojavile novo-
dobne hierarhije z mlajšim, (projektno) angleško
govorečim osebjem, ki so ga zaposlile medna-
rodne agencije in tako nagradile svoje partnerje
v lokalnem NVO sektorju na račun starejših
delavcev v javnem sektorju.
SOCIALNE STRUKTURE
IN ODNOSI DO DELA
Za to razpravo je ključen Standingov argument,
da poteka »novo globalno razslojevanje«, v kate-
rem prihaja do internacionalizacije družbene
razslojitve (Standing 2001: 9). Argument sledi
prejšnjemu poudarku na vzponu »novega global-
nega profesionalnega srednjega razreda« (Stubbs
1996), ki je prevladal na globalnem prizorišču
pomoči in socialnega dela.
296
GLOBALIZACIJA IN TRANSFORMACIJA SOCIALNEGA
Po Standingovi sedemstopenjski klasifikaciji
skupino »osnovnih delavcev« {core workers), ki
so jim »tisti... z dobrim spominom rekli delavski
razred« (Standing 2001: 10), sestavljajo tisti, ki
imajo redno delo s polnim delovnim časom, delajo
fizično in so organizirani v sindikate. Vendar se
je ta sektor, zaradi katerega je bila zasnovana nova
socialna država, skrčil do nerazpoznavnosti in
celo tisti, ki imajo tovrstne zaposlitve z boljšim
osebnim dohodkom, občutijo eksistencialno nego-
tovost, ki jih sili, da se zatekajo v sivo ekonomijo
in si tako povečajo dohodek. V večini jugovzhod-
ne Evrope to drži tudi za razred nad njimi - za
stalno zaposlene in strokovno usposobljene delo-
jemalce, ki jih še bolj privlači ustanavljanje NVO,
svetovalno delo in tako dalje.
Teh dveh skupin, globalne elite in tudi - kar
je posebej zanimivo - fleksibilnih svetovalcev in
tehnokratov nove, postmoderne sociale, ne zani-
ma razvijanje lastnih socialnih struktur, še manj
investiranje v nacionalne sisteme socialnega var-
stva. Elita si pridobi varnost legalno aU drugače,
razred svetovalcev pa si kupuje transnacionalno
zdravstveno zavarovanje. To je pomembno ne le
za razgradnjo nacionalne solidarnosti in sistemov
omejevanja tveganja, temveč tudi za razvoj ideo-
logij o izbiri življenjskega sloga, ki vpliva na
specifične svetovalne režime držav.
Skupine, ki so v hierarhiji nizko, so še posebej
zanimive in vključujejo veliko skupino priložnost-
nih delavcev, brezposelnih (ki morajo, da bi bili
upravičeni do socialne pomoči, pogosto dokazo-
vati, da si iščejo zaposlitev, za katero nimajo
nobene možnosti) in podrazred izključenih, ki so
povsem zunaj širše družbene ureditve. Kot že
omenjeno, je glavna naloga postsocialne države
discipliniranje teh skupin.
Poleg tega moramo omeniti še skupino, ki ji
Standing namenja manj pozornosti - prosto-
voljce. V Sloveniji je v 80. letih 20. stoletja razvoj
»prostovoljnega dela« postal pomemben vir krea-
tivne inovacije in pomemben dejavnik pri poprav-
ljanju enodimenzionalnosti centraliziranega siste-
ma. Poleg tega je bilo transnacionalno prostovolj-
stvo utemeljeno na visokih vrednotah in se je tru-
dilo vzdrževati določeno mero internacionalizma.
Danes v družbah, ki naj bi temeljile na kombini-
rani sociali, uvajajo grobe ideje »obveznega« pro-
stovoljstva, ki dodatno prispevajo k razgradnji
javnih storitev, ki jih izvajajo delavci v javnem sek-
torju. Tako je pretrgana vez med prostovoljnim
delom in socialno-ekonomsko strukturo, katere
del bi moralo biti. Poleg tega pa transnacionalno
prostovoljstvo postaja način za pridobivanje kul-
turnega kapitala, ki ga je mogoče pozneje upora-
biti za pridobitev dobro plačanega dela v medna-
rodnih organizacijah.
POSLEDICE IN SKLEP
Nenehno iskanje »novih« pristopov, »novih« za-
vezništev in »novih« vrednot grozi, da nas bo na-
redilo slepe za starejše spomine in prakse, ki so
nam nekoč dobro služili in bi lahko pripomogli
pri obnovi, ki ne bo pozabila preteklosti, temveč
bo gradila na njej. V osrčju tega mora biti ponovna
uveljavitev osnovnih socialnih vrednot, ki morajo
biti zakoreninjene v razumevanju, da so socialna
vprašanja in odzivi na socialne probleme javni.
To je deloma poziv k vračanju k tradicionalnim
vrednotam javnih storitev, s katerim pa želimo
tudi obraniti koncept javnih storitev v nasprotju
z ozkimi okviri državno-strokovne ponudbe. So-
dala in socialne storitve so javne, ne glede na to,
kdo jih izvaja. Upreti se moramo težnjam tržnega
razumevanja (ki ga vodi privatni sektor) in prin-
cipu lepotnih tekmovanj (ki ga vodi tretji sektor),
ne da bi znova uveljavljali komaj opazni patologizi-
rajoči profesionalni paternalizem.
Zato pozivava, da se vrnemo k pojmu lokalne-
ga socialnega načrtovanja, ki vključuje javnost v
vse vidike socialnega življenja in storitev, pri kate-
rih ima osrednjo vlogo ustvarjanje in obnova soli-
darnostnih vezi. To lahko in naj vključuje plural-
nost ponudnikov in drugih delujočih, vendar v
okvirih splošnega pristopa k dobri praksi, standar-
dom in jasni zavezanosti družbeni pravičnosti. V
novem, transnacionalnem režimu je bolj verjetno,
da bo te obljube izpolnila starejša generacija »tra-
dicionalnih« javnih delavcev, ki so bolj povezani
z (navadno mladimi) inovativnimi kritiki globa-
lizacije kakor z globaliziranimi novimi tehnokrat-
skimi japiji, ki imajo neskončno prilagodljive vred-
note in jih je vse več v novem razredu mednarod-
nih svetovalcev.
Naloga, ki jih socialnemu delu postavlja globa-
lizacija, je obnova idej o javni obravnavi, enakosti,
pravicah in solidarnosti, da bi se lahko uprli no-
vemu kolonializmu s stališča radikalnega interna-
cionalizma. S Freirovimi besedami, gre za potrebo
po razvoju praktičnih strategij utopije svobode,
ki vključuje »kreativnost, tveganje, sočutje in po-
litično zavezanost« (Freiré, Macedo 1993).
297
GORANA FLAKER, PAUL STUBBS
LITERATURA
BuRAWOY, M., et al. (ur.) (2000), Global Ethnography: Forces, Connections and Imaginings in a post-
modern World. Berkeley: University of California Press.
Deacon, B., Hülse, M., Stubbs, P. (1997), Global Social Policy. London: Sage.
Ferge, S. ( 1995), Is the World Falling Apart? A view from the east of Europe. Review of Sociology of
the Hunagarian Sociological Association (special issue): (27—46).
Kaspersen, L. Bo (2000), Anthony Giddens: An Introduction to a social Theorist. Oxford: Blackwell.
KoRNAi, J. (1997), Reforming the Welfare State in Post-Socialist Societies. World Development, 25,8.
Freiré, P., Macedo, D. (1993), A Dialogue with Freiré. V: P. McLaren, P. Leonard (ur.), Paulo Freiré:
A Critical Encounter. London: Routledge.
Standing, G. (2001), Globalisation: The eight crises of social protection. Geneva: International Labour
Office.
Stubbs, P. (1996) Nationalisms, Globalization and Civil Society in Croatia and Slovenia. Research in
Social Movements, Conflict and Change, 19: 1—26.
- (2002) GlobaHsation, Memory and Welfare Regimes in Transition: Towards an Anthropology of
Transnational Policy Transfers. International Journal of Social Welfare, 11, 4: 321—330.
298