DOI: 10.4312/as.2015.3.2.197-212 197
Podoba in vloga Matere Zahodnega kraljestva v grobni umetnosti dinastije Han
Nataša VAMPELJ SUHADOLNIK*
Izvleček
Pričujoči prispevek podrobneje obravnava podobo kitajske starodavne boginje Matere Zahodnega kraljestva, v kitajščini imenovane Xiwangmu	Xiwangmu je v mitološki tradiciji prikazana kot boginja, ki poseduje eliksir nesmrtnosti in prebiva v Zahodnem raju na magični gori Kunlun Njeno podobo je mogoče opazovati v stenskem slikarstvu, na lakiranih izdelkih, bronastih ogledalih, največkrat pa se pojavi kot reliefna podoba na kamnih ali opekah, ki so sestavljale grobne komore ali posamezne templje na površju grobne zasnove dinastije Han (206 pr. n. št.-220 n. št.). Literarna tradicija razkriva več-funkcionalno vlogo matere s številnim atributi, ki se razvija skladno s spreminjajočimi se vrednotami družbenih mitoloških konceptov. Kakšna je njena podoba in kakšno vlogo prevzema v širšem kozmološkem konceptu v grobni umetnosti dinastije Han, je osrednja problematika pričujočega prispevka.
Ključne besede: Mati Zahodnega kraljestva, Xiwangmu	yin-yang	grobna
umetnost, dinastija Han
Abstract
The present article is a detailed study of the image of an ancient Chinese goddess, The Queen Mother of the West, called Xiwangmu	in Chinese. In the mythological tra-
dition, Xiwangmu is a goddess who possesses the elixir of immortality and dwells in the western paradise, on the magic mountain Kunlun While her image can be found in mural paintings, and on lacquered objects and bronze mirrors, it appears primarily in the form of relief images on the stones and bricks of grave chambers and temples in the Han (206 BCE-220 CE) grave complexes. The literary tradition reveals a multifunctional role of the mother, with her many attributes developing in accordance with the changing values of social and mythological concepts. The article concludes with a detailed discussion of her image and role within the wider cosmological context of Han grave art.
Keywords: Queen Mother of the West, Xiwangmu 01^, yin-yang grave art, Han Dynasty
Nataša VAMPELJ SUHADOLNIK, izredna profesorica na Oddelku za azijske študije, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, Ljubljana. natasa.vampeljsuhadolnik@ff.uni-lj.si
CC\ ®@
198 Nataša Vampelj Suhadqlnik: Podoba in vloga Mjtere Zahqdneg.a kraljesTVA
Uvod
Frontalna podoba Matere Zahodnega kraljestva (Xiwangmu	z okrasnim
pokrivalom sheng ^ je v grobni umetnosti dinastije Han (206 pr. n. št.-220 n. št.) izredno pogost motiv. Največkrat se pojavi kot reliefna podoba na opekah ali kamnih, ki so sestavljali grobne komore ali na grobnem površju stoječe templje, nemalokrat pa jo je mogoče opaziti tudi v stenskem slikarstvu, na lakiranih izdelkih ter bronastih ogledalih. Upodabljanje številnih atributov, povezanih z njenim svetom, kompozicijska shema, prostorska umeščenost in seveda sama njena podoba v grobni umetnosti, interpretirana s pomočjo posameznih literarnih zapisov, razkrije večfunkcionalno vlogo. Za podrobno analizo njene podobe in vloge je tako nujna interpretacija znotraj razvijajoče se formule, ki v različnih časovnih razdobjih podobo matere zavija v različne simbolične ovoje. Med temi pomembno vlogo odigra tudi ovijanje v simbolično vlogo kozmične sile yin ki se pojavi šele v času dinastije Vzhodni Han.
V raziskovanju ideološke slikovne podlage oltarja Wu Liang ^^^ v provinci Shandong je njeno simbolično vlogo ugotovil že Wu Hung (Wu 1989, 108-41). Med drugim je nakazal tudi nekatere povezave med Xiwangmu in preostalimi relevantnimi koncepti, pomembnimi za razumevanje samega evolucijskega procesa njene podobe. V sistematični podobi je prikazal integracijo Xiwangmu in mitične gore Kunlun, ki je v literaturi dinastije Han večkrat opisana kot visoka gora s tremi vrhovi različnih višin, kjer raste drevo in teče voda dolgega življenja. V nadaljevanju je prikazal transformacijo Xiwangmu iz običajnega božanstva v glavni religiozni objekt čaščenja ter poiskal izvor frontalne upodobitve matere in simetrične razporeditve v kompozicijski zasnovi, ki predstavlja standardni način portretiranja Xiwangmu v času dinastije Vzhodni Han, in sicer v indijski budistični umetnosti, katere vpliv se je od sredine prvega stoletja začel širiti v kitajski kulturni sferi. Pri tem je prikazal, da se posamezne konceptualne povezave realizirajo le v specifični fazi evolucijskega procesa materine podobe. Njeno simbolično utelešenje sile yin, kot zaključi Wu Hung, se tako pojavi šele v času dinastije Vzhodni Han (Wu 1989, 140). V nadaljevanju članka bo prikazan postopni evolucijski razvoj njene simbolične vloge yin v širšem kozmološkem kontekstu. Nadaljnje raziskovanje namreč razkrije, da se dovršena oblika te simbolične podobe v resnici uveljavi šele v času dinastije Vzhodni Han, vendar se zametki tovrstnega simboliziranja razvijajo že v predhodnem obdobju.
Podoba Matere Zahodnega kraljestva v literarni tradiciji
Analiza starodavnih literarnih zapisov prikaže večfunkcionalno vlogo matere, ki se skupaj s številnimi atributi razvija skladno s spreminjajočimi se vrednotami
Asian Studies III (XIX), 2 (2015), pp. 197-212 199
družbenih mitoloških konceptov. V literaturi je opazen lahkoten preobrat od divje in neusmiljene do omikane in prijazne boginje, ki zapeljuje cesarja, poseduje eli-ksir nesmrtnosti in prebiva v Zahodnem raju na magični gori Kunlun. Povezava boginje z nesmrtnostjo vodi v preoblikovanje njenega kulta v religiozen objekt, v katerega so proti koncu dinastije Zahodni Han usmerjena fanatična čaščenja.1 S tem boginja pridobi sposobnost pomoči ljudem v njihovem vsakdanjem življenju, jim prinaša zdravje, dolgo življenje, blaginjo in potomce, hkrati pa duše pokojnikov vodi do nebeškega nesmrtnega kraljestva. Njena povezava z neskončnostjo v smislu daoistične kultne podobe je zajeta že v knjigi Zhuangzi ^^ iz 4. st. pr. n. št., ki predstavlja najstarejši zapis o boginji. Tu je omenjena skupaj z nekaterimi prvotnimi božanstvi, ki so povezana s kozmogoničnim stvarstvom univer-zuma in človeškega rodu, vendar nihče ne pozna njenega začetka in konca (Zhuangzi jinzhu jinyi 2001, 181). Knjiga Shanhaijing Lh^ŽS (Klasično delo o gorah in jezerih) podaja konkretnejšo podobo Matere Zahodnega kraljestva. Prikazuje jo kot hibridno bitje, po videzu podobno človeku, vendar z določenimi živalskimi karakteristikami, ki prebiva v zahodni divjini.
MMB,	(Shanhaijing jiaoyi
1995, 31)
Še tristo petdeset lijev proti zahodu je Zadasta gora, kraj, kjer prebiva Xiwangmu. Po videzu je Xiwangmu podobna človeku, ima panterjev rep in tigrove zobe. Je odlična v žvižganju. V zamršenih laseh nosi okrasje sheng. Nadzoruje kužne bolezni, ki jih pošilja nebo, in pet kazni.2
Citat prikazuje zgodnjo vlogo Xiwangmu, ki igra nekakšno pol človeško pol živalsko uradnico, ki je zadolžena za nadloge na zemlji in številne kazni. Povsem
1	V knjigi Hanshu (Zgodovina dinastije Zahodni Han) je kar na treh mestih zabeleženo masovno gibanje, ki je zaradi hude suše izbruhnilo leta 3 pr. n. št. na vzhodu in se pomikalo proti zahodu, dokler ni doseglo prestolnice Changan -ft^. Ljudje so v evforiji tekali naokrog in prenašali veje oz. nekakšna slamnata stebla, misleč da prenašajo palico Xiwangmujine odredbe. Nekateri so se obnašali izredno nedisciplinirano, podirali ograje, plezali čez zidove, kričali in strašili drug drugega. Ljudje so se zbirali in s petjem in plesom častili Xiwangmu. Med drugim so prenašali tudi nekakšna zapisana sporočila boginje, da kdor nosi talismane in veruje, ne bo umrl (Hanshu 2002, poglavje Aidi ji	(Anali cesarja Ai): 342; poglavje Tianwenzhi	(Razprava o astronomiji)'. 1311-1312; poglavje Wuxingzhi i^TŽ (Razprava o teoriji petih faz): 1476).
2	V starodavni Kitajski so poznali pet glavnih oblik telesnih kazni: tetoviranje obraza, odrez nosu, odrez noge, kastracija in obglavljenje. Zadnji del citata (»nadzoruje kužne bolezni, ki jih pošilja nebo in pet kazni«) ponuja različne interpretacije, ki se izražajo v njeni moči nad določenimi ozvezdji, v moči nad nadlogami na zemlji do same vloge kontroliranja zlonamernih duhov (Birrell 1999, 173). Večinoma pa razkriva njeno vlogo maščevalne in jezne boginje, katere božanska moč zbuja spoštovanje.
200 Nataša Vampelj Suhadqlnik: Podoba in vloga Mjtere Zahqdneg.a kraljesTVA
nasprotno podobo razkriva daljše poročilo, ki v knjigi Mu tianzi zhuan (Kronika nebeškega sina Mu) opisuje srečanje kralja Mu @ iz dinastije Zahodni Zhou z boginjo Xiwangmu3 (Sun 1995, 101; Birrell 1999, 174-75). Tu se neprijazna in hudobna podoba spremeni v lepo, prijazno in gostoljubno osebo ženskega spola, ki v svoji palači skladno z diplomatsko vljudnostjo in izmenjavo daril pogosti kralja Mu. Kot prijazno in dobrosrčno boginjo, ki deli eliksir nesmrtnosti, jo prikaže tudi delo Huainanzi
MMM^ñ. (Huainanzi jishi 1998, 6: 501)
Yi prosi Xiwangmu za zdravilo neumrljivosti, Heng E ga ukrade in zbeži
na luno.
Medtem ko v tem delu dobrovoljno deli večni napoj, je v istem poglavju na drugem mestu prikazana kot potencialno nevarna oseba, ki v jezi uniči lasni ornament sheng in človeški svet oropa življenjskih napojev (Huainanzi jishi 1998, 6: 489-92). Iz tovrstnih citatov je jasno razvidna dvojna vloga matere, ki se izključuje, a hkrati dopolnjuje. Po eni strani je prikazana kot boginja smrti, ki nadzoruje kužne bolezni in upravlja telesne kazni, med katerimi je tudi usmrtitev, po drugi strani pa je prikazana kot boginja življenja, ki prinaša zdravje, srečo in deli eliksir nesmrtnosti. V ženskem telesu sta torej združeni dve osnovni vodili kozmične narave, ki človeškemu svetu ponudita naravno zavetje, možnost življenja, prebivanja in hranjenja, a ga po drugi strani s številnimi naravnimi vremenskimi pojavi in katastrofami omejujeta in ga postavljata v stalne nevarnosti preživetja. Xiwangmu postane predstavnica dveh naravnih sil, ki v svoji igri prepletanja ustvarjata nenehne spremembe in s tem prispevata tako k zaključku posameznih naravnih procesov kot k njihovemu ponovnemu rojstvu. S tem pridobi kozmično moč vzdrževanja nepretrganosti eksistenčnih krogov, s katero ves čas plete mrežo kozmosa in omogoča nadaljevanje življenjskih ciklov.
Upodobitev Xiwangmu na prestolu, ki ga ob straneh obkrožata zmaj in tiger, potrdi tudi njeno kreativno vlogo v smislu prepletanja dveh kozmičnih sil (Slika 1). Beli tiger in zelenomodri zmaj sta tako v upodabljajoči umetnosti kot v literarnem opusu večkrat prikazana kot dve božanski živali, ki stražita vsaka svojo nebeško palačo. Skladno z razširjeno korelativno kozmologijo simbolizirata tudi strani neba in letne čase in s tem hkrati predstavljata simbola dveh kozmičnih sil. Zmaj, predstavnik vzhodne palače in pomladi, tako upodablja silo yang, tiger, ki straži zahodno palačo in nadzoruje proces jeseni, pa simbolizira silo yin. Tudi v tej upodobitvi bi lahko zaznali zvezo dveh sil, ki ju simbolizirata zmaj in tiger, iz
3 Čas nastanka knjige se tradicionalno uvršča v obdobje Vojskujočih se držav, vendar naj bi po nekaterih domnevah nastala šele v času po dinastiji Han (Birrell 1999, 172-3).
Asian Studies III (XIX), 2 (2015), pp. 197-212 201
katere se Xiwangmu izloči kot izključno predstavnica sile yin, kar nakazujejo tudi preostali simbolni atributi.
Slika 1: Xiwangmu in njeno nesmrtno kraljestvo, opeka iz province Sichuan (vir: Birrell 1999, 171)
Podoba, atributi in vloga Matere Zahodnega kraljestva v grobni umetnosti dinastije Han
Prizor na opeki iz province Sichuan (Slika 1) poleg Matere Zahodnega kraljestva prikazuje še vrsto drugih bitij, ki so Xiwangmu delala družbo v njenem Zahodnem paradižu. Frontalno upodobljena Xiwangmu je prikazana v središču kompozicije, medtem ko preostale podobe s svojo razvrstitvijo in večinoma profilno upodobitvijo vse niti pozornosti vodijo proti osrednji boginji. Xiwangmu na glavi nosi okrasno pokrivalo in sedi na prestolu, ki ga pokriva nekakšen baldahin. Baldahin v podobi okroglega dežnika, ki se dviga nad spodnjim ravnim delom, že sam zase namiguje na kozmografsko podobo kozmosa (okroglo nebo in kvadratna zemlja), hkrati pa podobi pod sabo pridaja kraljevsko-božanski status. Prestol varujeta zmaj in tiger. Levo od Xiwangmu je prikazana lisica z devetimi repi, pod katero čepi zajec z nekakšno rastlino v rokah, ki jo ponuja pred njim sedečima osebama. Jean M. James osebi identificira kot pokojna starša poslušnega sina, ki se v drugem kotu v prošnji za starše ponižno klanja in obrača k boginji Xiwangmu (Jean 1997, 77). Med njima svoje obrede plesa izvaja velika krastača, desno od nje stoji trinožna ptica, čisto ob robu pa je prikazan stoječi stražar s palico v rokah. Kot je
202 Nataša Vampelj Suhadqlnik: Podoba in vloga Mjtere Zahqdneg.a kraljesTVA
razvidno iz same upodobitve, se vzporedno z razvojem mitološkega kulta Xiwang-mu v njeni bližini pojavlja vedno več ikonografskih atributov, ki jih Michael Loe-we povzame v naslednjih deset atributov: pokrivalo sheng, zmajev in tigrov prestol, zajec, ki v možnarju drobi zelišča in zdravila, krastača, trinožna ptica, oboroženi stražar, priprošnjiki, lisica z devetimi repi, igra liuboA Affi in gora Kunlun (Lo-ewe 1979, 103). Množica lahko prepoznavnih atributov, ki jih literatura večkrat povezuje z nesmrtnim zdravilom oz. nesmrtnim Zahodnim paradižem Xiwang-mu, pripomore k precej zanesljivi identifikaciji osrednje osebe s pokrivalom na prestolu. Atributi identificirajo tovrstno podobo za Mater Zahodnega kraljestva, kajti sami slikovni motivi posedujejo ikonografske poteze, ki povezujejo figure in zgodbe z literaturo. Najpomembnejši atribut Xiwangmu je zagotovo njena sposobnost podeljevanja nesmrtnih napojev, zaradi česar tudi postane glavni religiozni objekt čaščenja proti koncu dinastije Zahodni Han. V njeni bližini so tako večkrat prikazani pomočniki, ki so zaposleni z izdelavo eliksirja dolgega življenja ali nesmrtnosti. Še posebej pomemben je zajec, ki ima v rokah tolkač in v mož-narju drobi razna zelišča in druge zdravilne sestavine. V tej vlogi je jasno prikazan v grobnici Yanshi Xin cun fEB^^tt z začetka dinastije Vzhodni Han (Slika 2).
Slika 2: Xiwangmu in njeno kraljestvo, grobnica Yanshi Xin cun iz province Henan (vir: Huang 1996, 137)
4 Igra liubo, razširjena razvedrilna igra v dinastiji Han, je nekakšna predhodnica današnjega šaha. Na kvadratni plošči so bili zarisani posamezni vzorci v obliki črk T, L in V, ki so podobni označbam na bronastih ogledalih TLV. Pri igri so šest bambusovih palic stresli iz skodelice in nato skladno z vzorci premaknili žeton na predpisano mesto na plošči. Nekateri igro povezujejo z vedeževanjem.
Asian Studies III (XIX), 2 (2015), pp. 197-212 203
Tu je na zgornjem delu zadnje predelne stene, ki glavno sobano deli v srednjo in zadnjo sobano, prikazana Xiwangmu s svojim kraljestvom. Pod valovitim baldahinom sta na dveh valovitih rdečih oblakih kot nekakšnih podpornikih prikazana mati in zajec. Mati v vijolični obleki, z modrim pletom ogrnjenim čez ramena in s sklenjenimi rokami pred prsmi, nosi na glavi značilni okras sheng. Čeprav podoba lasnega okrasa sheng v zapisih ni nikjer konkretneje podana, so si ga zamislili kar sami ustvarjalci, pri tem pa so vsi sledili istemu vzoru. Lasni okras iz žada so si zamislili kot dva kroga, povezana z osjo, iz katerih se na vsaki strani dvigujeta še dva trikotniško oblikovana zaključka. Da je tovrstna podoba resnično predstavljala okras sheng, potrjuje tudi poslikava stropa v templju Wu Liang. Tu so na stropu prikazane najrazličnejše nepovezane podobe, ki jih vertikalni napisi identificirajo za nebeška znamenja, poleg tega pa specificirajo pogoje za njihovo manifestacijo. Med njimi je prikazan tudi zgoraj opisani predmet, ki ga napis označi za žadasti okras sheng (Slika 3).
Slika 3: Lasni okras sheng iz žada, strop templja Wu Liang (vir: Wu 1989, 245)
Okras, ki ga nosi ženska podoba (Xiwangmu) v zgoraj omenjeni upodobitvi, kaže neverjetno podobnost s tem predmetom, kar po drugi strani služi kot dodatni dokaz, da gre za predmet sheng in s tem za upodobitev Matere Zahodnega kraljestva. Zraven matere je upodobljen zajec z velikimi ušesi in parom kril na hrbtu, pred katerim je postavljena modra skodelica na eni nogi. Način upodobitve in sama gesta zajca nakazujeta, da prav v tem trenutku pripravlja zel večnega življenja. Med obema valovitima stebroma oblakov je ponovno prikazana velika krastača, ki verjetno ravno izvaja svoj obred plesnega razgibavanja. Zraven krastače je upodobljena krilata štirinožna žival, ki jo nekateri enačijo z lisico devetih repov (Huang 1996, 122; He 2002, 57). Med številnimi atributi sta ravno zajec in krastača dva izmed najpogostejših motivov, ki ju upodabljajo skupaj z boginjo Xiwangmu. Mitološka tradicija je zgovorna o njuni povezavi z luno, saj naj bi tako zajec kot krastača prebivala v sami luni. Luna je tako v grobni poslikavi večkrat prikazana prav skupaj z zajcem in krastačo. Pojav krastače znotraj lune lahko povežemo z zgodbo lokostrelca Yija ki s sestrelitvijo devetih sonc reši svet pred izsušitvijo
204 Nataša Vampelj Suhadqlnik: Podoba in vloga Mjtere Zahqdneg.a kraljesTVA
in kot nagrado prejme večni napoj Matere Zahodnega kraljestva. Njegova žena Heng E tñW, možu ukrade darilo in zbeži na luno, kjer se spremeni v krastačo. Krastača tako poseduje eliksir nesmrtnosti, hkrati pa tudi sam naravni cikel krastače nakazuje kroženje življenjske moči. Zajec je ravno tako pomemben element v luninem kultu nesmrtnosti, saj naj bi bil zadolžen za izdelovanje eliksirja večnega življenja, katerega drevo se je nahajalo znotraj lune. Zaradi skupne lastnosti posedovanja oz. izdelovanja večnega napoja pride v mitološkem evolucijskem procesu do integracije obeh motivov, ki se v vizualni formi udejanji v grobnih ikonografskih motivih. Umetniki dinastije Han zajca izločijo iz lune, ga opremijo z orodjem za izdelavo napoja in ga postavijo v bližino boginje, ki poseduje tovrstno zdravilo in ga deli drugim zaslužnim osebam. Krastača in zajec tako postaneta pomemben sestavni faktor materinega kraljestva in njenega kulta nesmrtnosti. Hkrati oba že nakazujeta njeno kasnejšo kozmološko vlogo, ki se izpopolni v povezavi z moškim predstavnikom nasprotnega kraljestva. Namreč tako krastača kot zajec s stalnim bivališčem na luni predstavljata lunino esenco, ki je hkrati »osnova zbirajočega se yina« (Lü shi Chunqiu 1996, 92). Še konkretnejšo podobo podaja slavni astronom dinastije Vzhodni Han Zhang Heng	ki pravi naslednje: »luna je osnova
esence yina, s kopičenjem postane žival kot krastača ali zajec« (Huainanzi jishi 1998, 7: 509). Torej so luna, krastača in zajec prepoznavni simboli kozmične sile yin in dejstvo, da se pojavijo v bližini Xiwangmu, že vsebuje zametke kasnejše vloge matere. Tudi samo bivališče matere na zahodnem gorovju je postavljeno v domeno prevladujočega yina, kar povsem nazorno odraža že samo poimenovanje boginje z nazivom »Mati Zahodnega kraljestva«. V grobnici Yanshi Xin cun sama podobe matere sicer še ne igra vodilne vloge v simbolizaciji kozmičnega principa, ta je namreč povsem jasno nakazana z upodobitvijo Fuxija ^^ z luno in Nüwe s soncem,5 vendar že sami atributi ter tudi lokacija na severnem delu grobnice nakazujejo postopno prehajanje v tovrstno domeno kozmičnega udejanjenja.
Zanimiva je tudi upodobitev v grobnici Bu Qianqiu	iz poznega obdobja
dinastije Zahodni Han, ki predstavlja najzgodnejšo upodobitev Matere Zahodnega kraljestva. Na stropu so v vodoravni kompoziciji prikazana posamezna božanska
5 Fuxi in Nüwa sta v mitološko-literarni tradiciji prikazana kot dve največji kozmogonični božanstvi, ki iz predobstoječe substance ustvarita človeški rod in ga popeljeta v svet civilizacijskih dosežkov. Nüwa pri tem nastopa kot boginja, ki prispeva k oblikovanju kozmično-naravnega reda in rojstvu človeškega rodu, Fuxi pa kot nekakšen legendarni prednik, ki uredi in vodi človeški svet ter ga poduči o številnih naprednih družbeno-filozofskih rešitvah. V grobni umetnosti sta pogosto prikazana kot bitji s človeško glavo in kačjim repom, ki se med seboj prepletata, v rokah pa držita orodje za stvarstvo kozmičnega prostora, ali sonce in luno, ki že samo po sebi simbolizira silo yin ali yang. Podrobna analiza grobnega materiala ter filozofskih in mitološko-literarnih virov je razkrila, da sta v grobni umetnosti pogosto upodobljena Fuxi in Nüwa konkretizacija abstraktne kozmične sile yang in sile yin.
Asian Studies III (XIX), 2 (2015), pp. 197-212 205
bitja, med katerimi se v objemu valovitih oblakov prikazuje tudi človeška podoba, ki jo dodatni atributi identificirajo za Xiwangmu (Slika 4).
Slika 4: Xiwangmu, detajl vodoravne poslikave na stropu v grobnici Bu Qianqiu (vir: Wu 1989, 113)
Večina strokovnjakov meni, da prizor upodablja vstop pokojnih duš v nebeško kraljestvo (Sun 1977, 128; Chen 1986, 139; He 2002, 30-31).6 Osebi na triglavi ptici in kači naj bi bila mož in žena, zakopana v tej grobnici, ki v spremstvu drugih nesmrtnih bitij odhajata v Zahodni paradiž. Tu jih že pričakuje Xiwangmu, ki se skriva med valovitimi oblaki. Atributi, kot so ornament sheng na glavi, zajec, krastača in lisica devetih repov, brez dvoma potrjujejo prisotnost same boginje Zahodnega kraljestva, čeravno nekateri strokovnjaki dvomijo v njeno upodobitev. Po mnenju Sun Zuoyuna naj bi bila namreč tukaj prikazana nekakšna služabnica Matere Zahodnega kraljestva, ki je prišla pospremit obe duši (Sun 1977, 128). Tudi v tej grobnici sta kozmična principa yin in yang simbolizirana s Fuxijem in Nüwo ter s soncem in luno, ki se skupaj s svojima atributoma nahajata vsak na svojem koncu celotne poslikave. Kljub temu je namigovanje na poznejši prevzem simbolične
6 Vsi trije strokovnjaki menijo, da prizor prikazuje vstop pokojnih duš v nebeško kraljestvo. Mnenje se rahlo razlikuje le v identifikaciji podobe med oblaki. Medtem ko sta tako Chen kot He povsem prepričana, da je to sama Xiwangmu, Sun nasprotno meni, da to ni Xiwangmu, temveč njena služabnica, ki je prišla pospremit obe duši. Povsem nasprotno mnenje podaja japonski strokovnjak Hayashi Minao. Po njegovem mnenju prizor ne prikazuje vstopa duš v nebesa, temveč nekakšno severno božanstvo, ki skupaj s predstavniki preostalih treh smeri (modrozelenim zmajem, belim tigrom in rdečo ptico) letajo po nebu. Oseba na triglavi ptici s trinožno ptico v rokah naj bi tako prikazovala severnega pomočnika Xuan Minga ŽM, oseba na kači pod njim pa njegovega spremljevalca (Hayashi 1999, 90-93).
206 Nataša vampelj Suhadqlnik: Podoba in vloga Mjtere Zahqdneg.a kraljesTVA
vloge yina povsem očitno iz posameznih motivov, ki obkrožajo Xiwangmu. Na eni strani zajec in krastača ter na drugi beli tiger, stražar zahodnega dela, tako ponovno utelešajo yinovo esenco, vsi skupaj pa se pomikajo proti božanstvu yina., Nüwi in luni, kjer sila yin doseže svojo polno izrazno moč.
Mati Zahodnega kraljestva v vlogi kozmične sile yin
Naslednji korak v postopnem prevzemu kozmične vloge nazorno prikazujeta tri-kotniška zaključka zahodne in vzhodne stene v templju Xiaotang shan ^^^ iz province Shandong (Slika 5).
2
Slika 5: Upodobitev na vzhodnem in zahodnem zatrepu templja Xiaotang shan, provinca Shandong (shematični prikaz) (vir: Xin 2000, 155)
1	— vzhodni zatrep s Fuxijem in Fengbojem
2	- zahodni zatrep z Nuwo in Xiwangmu
Na zahodnem zatrepu je na vrhu prikazana Nuwa s kačjim telesom, ki v rokah drži šestilo. V spodnjem delu središčno kompozicijsko točko zavzema frontalno prikazana Xiwangmu, okrog katere čepijo različna božanska bitja. Levo od nje lahko ponovno vidimo zajca s tolkačem v rokah, ki v možnarju pripravlja večno zel. Xiwangmu je torej upodobljena skupaj z Nuwo, in je v tem času, v prvem
Asian Studies III (XIX), 2 (2015), pp. 197-212 207
stoletju našega štetja, že začela utelešati univerzalno silo yin. To nakazuje tudi upodobitev na nasprotni strani stene na vzhodnem zatrepu, kjer zgornjo pozicijo zavzema Fuxi s tesarjevim kotnikom, spodaj pa je prikazana večja podoba, ki skače v zrak. V rokah drži nekakšen čuden predmet, s katerim poskuša odpihniti streho. Tudi na preostalih upodobitvah lahko kot nasprotni pol Xiwangmu najdemo tovrstno podobo, ki piha v streho (Xin 2000, 154). Ta podoba je identificirana kot Fengbo ÄiÖ (Gospodar vetra), ki v kozmičnem prostoru predstavlja naravno božanstvo, določeno za nadzor vetra (Xin 2000, 154; Wu 1989, 112-6). V literarnih virih je Fengbo večkrat poistoveten z zvezdo Ji Ä. Literat in dober politik iz dinastije Vzhodni Han Cai Yong ^^ v svojem delu Duduan (Posamezna določba) pravi naslednje:
ÄSÄ. Ä^^, tBÄÄ, (Xin 2000, 154)
Bog gospodar vetra je zvezda Ji. Njegova podoba je na nebu, lahko
poraja veter.
Tudi druga literarna tradicija prikazuje splošno razširjeno verovanje, da zvezda Ji obvladuje različne vetrove (Xin 2000, 154). Iz tega lahko sklepamo, da je Fengbo nekakšna antropomorfična podoba zvezde Ji. In ker se je, kot pravi slavni zgodovinar Sima Qian	zvezda Ji nahajala na vzhodnem delu neba kot sestavni del ozvezdja zelenomodrega zmaja (Shiji 2000, 1023-4), je tudi Fengbo postal vzhodno božanstvo, ki nadzira veter. Skladno s tem je v grobni poslikavi vedno upodobljen na vzhodni strani. Wu Hung v tolmačenju integracije Xiwangmu s principom yin tovrstno podobo označi za utelešenje sile yang, saj naj bi prav povezava z vzhodom in zmajem razložila njegov pojav in samo vlogo na vzhodnih delih templjev iz dinastije Vzhodni Han (Wu 1989, 112-6). Simbolno polarnost Matere Zahodnega kraljestva in vzhodnega Gospodarja vetrov in njuno širšo vlogo v kozmičnem prostoru pa ne nakazuje le njuna nasprotna pozicija na zahodu in vzhodu, temveč je jasno nakazana z upodobitvijo Fuxija in Nüwe. Za prikaz utelešenja obeh sil pa takšna rešitev nikakor ni bila idealna, saj podobi razen nasprotne pozicije ne premoreta nobenih skupnih karakteristik. Poleg tega tudi na lestvici nadnaravnih bitij ne igrata povsem enakovredne vloge. Xiwangmu je boginja nesmrtnosti, ki, čeprav daleč proč od ljudi, še vedno prebiva na zemlji na visoki gori Kunlun. Fengbo nasprotno uteleša naravno božanstvo, ki živi na nebu. V tem času Fengbo tako predstavlja le nekakšno prehodno fazo do vzpostavitve celovitega polarnega nasprotja, ki se dokončno izoblikuje v sredini drugega stoletja. Ob Materi Zahodnega kraljestva se tako prvič pojavi Oče Vzhodnega kraljestva, pri tem pa že samo poimenovanje obeh božanstev (Xiwangmu	xi - zahod, wang - kralj, mu - mati, ženska; Dongwanggong ^í^: dong - vzhod,
208 Nataša Vampelj Suhadqlnik: Podoba in vloga Mjtere Zahqdneg.a kraljesTVA
wang - kralj, gong - moški) nakazuje popolno polarnost obeh bitij in njuno sim-bolizacijo kozmičnih sil.
Najzgodnejšo upodobitev obeh tovrstnih božanstev nesmrtnih dežel prikazujeta zahodni in vzhodni zatrep v templju Wu Liang v provinci Shandong (Slika 6). Na zahodnem trikotniškem zaključku stene je prikazana Xiwangmu s svojimi spremljevalci, na vzhodnem delu pa Dongwanggong in njegovi sopotniki. V obeh primerih se kompozicija osredotoča na osrednjo figuro, okrog katere so razporejena posamezna božanska bitja. Mati je obdana s štirimi krilatimi figurami v dolgih krilih, z zajcem, ki ponovno drobi zel, krastačo, ptico in z drugimi prebivalci njenega kraljestva. Ob očetu sta prikazana dva moška krilata nesmrtnika v krajših ogrinjalih in druga hibridna in mitološka bitja. Zanimivo je, da se ob očetu pojavi zmaj, ob materi pa večja podoba ptice z dolgim repom in vsak zase simbolizirata moškega vladarja in njegovo žensko sopotnico. Prav tovrstni atributi in njuna nasprotna pozicija v tempeljski poslikavi pripomorejo k identifikaciji obeh in h konkretnejši razločitvi njunih spolnih karakteristik. Obe podobi povsem jasno razkrivata osnovno shemo kozmičnih sil: Xiwangmu, položaj na zahodu, ženske spremljevalke in ptica so prepoznavni simboli sile yin, Dongwangong, položaj na vzhodu, moški spremljevalci in zmaj pa so prepoznavni simboli sile yang.

4
Slika 6: Zahodni in vzhodni zatrep v templju Wu Liang (vir: Wu 1989, 110) 1, 2 - zahodni zatrep in Xiwangmu 3, 4 - vhodni zatrep in Dongwanggong
Asian Studies III (XIX), 2 (2015), pp. 197-212 209
Da se podoba Dongawanggonga najprej pojavi ob Xiwangmu prav na vzhodu kitajskega ozemlja v provinci Shandong, še naprej podpira njuno utelešenje moških in ženskih kozmičnih principov. Shandong je namreč domovina teorije yin-yang, saj naj bi tu v akademiji Jixia v obdobju Vojskujočih se držav deloval najvidnejši predstavnik tovrstnega dojemanja Zou Yan Takšna pristna in dolgoletna tradicija lahko tudi razloži velik poudarek na izražanju komplementarnega kozmološkega para v grobni umetnosti province Shandong. Podobno prikazovanje obeh sil na trikotniških zaključkih zahodnih in vzhodnih sten se pojavi tudi v drugih templjih tega območja. Datiranje teh tempeljskih struktur pa kaže, da se je shematična kompozicija matere in očeta kot utelešenje kozmične sile yin in yang pojavila na sredini drugega stoletja. Poleg tega se je tendenca upodabljanja sile yin in yang z dvema nesmrtnima božanstvoma razširila do te mere, da so v dinastiji Zahodni Han nadvse razširjeni specifični atributi v tem času prevzeli sekundarno vlogo in ostajali v ozadju. Bolj kot na posamezne ikonografske poteze s prikazovanjem določenih atributov se tendenca slikovnega gradiva osredotoča na simbolizacijo sile yin in na simetrično udejanjenje sile yang na nasprotni steni. Tovrsten način upodabljanja je kmalu postal nadvse priljubljen motiv, ki se je iz vzhodnega predela širil tudi na bolj osrednje območje kitajskega ozemlja. Njuna kozmična vloga je tako segla vse do obrobnih predelov kitajskega območja, saj je njun vpliv mogoče opazovati celo v Notranji Mongoliji. V stenski poslikavi grobnice Helingeer ^P^fé-M iz Notranje Mongolije iz dinastije Vzhodni Han je bila tako na vzhodni steni prednje sobane prikazana podoba Očeta Vzhodnega kraljestva, na zahodni steni te iste sobane pa podoba Matere Zahodnega kraljestva.
Zaključek
V dinastiji Vzhodni Han Xiwangmu in Dongwanggong postaneta splošno razširjeni simbol prepletanja kozmične sile yin in yang, iz njune združitve pa se poraja večni ritem kozmosa. Pri tem je težnja matere (yin) po srečevanju z moškimi predstavniki (yang) vsekakor opazna v različnih mitoloških oblikah srečanja kraljice s svojimi partnerji. V zgodnji različici je opazno srečevanje z zemeljskimi vladarji, pri čemer kralj Mu iz dinastije Zahodni Zhou sam odpotuje daleč na zahod, medtem ko je pri srečanju s cesarjem Wu ^ iz dinastije Zahodni Han Xiwangmu tista, ki odide na potovanje. Z oblikovanjem Očeta Vzhodnega kraljestva v dinastiji Vzhodni Han Xiwangmu tako dobi enakovrednega nasprotnika, iz njunega srečevanja pa se rojeva večna nit prepletajoče se mreže kozmičnega prostora. Njuno letno srečevanje beleži tudi rahlo kasnejše literarno čtivo Shenyijing	(Kla-
sik božanskih in nenavadnih bitij), ki je verjetno nastalo nekje v obdobju od tretjega do šestega stoletja (Wu 1989, 125):
210 Nataša Vampelj Suhadqlnik: Podoba in vloga Mjtere Zahqdneg.a kraljesTVA
^HAM, is=m mrni T ^M,	mfo, m&Ms
^rnrnm^n.	-m^rn.
(Wang 2001, 433)
Na gori Kunlun se nahaja bronasti steber, ki sega vse do neba, zato se imenuje nebeški steber. V obsegu meri tri tisoč lijev, naokoli je valovit kot skrivljen nož. Spodaj so vijugaste sobe, ki se v okolico širijo sto zhangov,7 upravne ustanove devetih uradov nesmrtnikov. Zgoraj je velika ptica, ki se imenuje Xiyou (Malokdaj prisoten). Obrnjena proti jugu razprostre levo krilo, da zaobjame Očeta Vzhodnega kraljestva in razprostre desno krilo, da zaobjema Mater Zahodnega kraljestva. Na hrbtu je majhna pika brez peruti, ki je velika devetnajst tisoč lijev. Vsako leto enkrat se Mati Zahodnega kraljestva povzpne na krilo in se sreča z Očetom Vzhodnega kraljestva.
V evolucijskem procesu mitološke podobe Xiwangmu je opazno postopno prevzemanje kozmične vloge yin. Ta se v dinastiji Vzhodni Han z oblikovanjem nasprotnega partnerja, ki prevzema kozmično vlogo yang, dokončno izpopolni. Njuna prepletanja in vsakoletna srečevanja, ki svojo vidno obliko dobijo tudi v preostalih sezonskih srečanjih posameznih mitoloških parov, pa so bistvenega pomena za ohranjanje kozmičnega reda.
Viri in literatura
Birrell, Anna. 1999. Chinese Mythology: An Introduction. Baltimore in London:
The Johns Hopkins University Press. Chen, Changyuan	1986. "Guanyu Luoyang Xihan Bu Qianqiu
mushi bihua de ji ge wenti ^íMMXbTf^MMW^NM." Zhongyuan wenwu, posebna izdaja, 136—41. Chen, Meidong	2003. Zhonguo kexue jishu shi: Tianwenxue
A^: A^^. Beijing: Kexue chuban she. He, Xilin ^Mtt. 2002. Gumu danqing: Handai mushi bihua de faxianyuyanjiu ^^SSMHW^E^W^. Xi'an: Shanxi renmin meishu chuban she.
Hanshu 2002. [Han] Ban Gu, [Tang] Yan Shigu (kom.) [M] [M Beijing: Zhonghua shuju.
7 Zhang je dolžinska enota, ki danes meri okrog 3 % metra, v času dinastije Han pa je najverjetneje merila okrog 230 centimetrov.
Asian Studies III (XIX), 2 (2015), pp. 197-212 211
Hayashi, Minao	1999. "Dui Luoyang Bu Qianqiu mu bihua de
zhushi	." Huaxia kaogu 4: 90-106.
Huainanzi jishi ^ffi^^f?. 1998. Uredil He Ning. Beijing: Zhonghua shuju. Huang, Minglan	Yinqiang Guo fft^l®. 1996. Luoyang Han mu bihua
Beijing: Wenwu chuban she. Jean, M. James. 1997. "Handai Xiwangmu de tuxiangzhi yanjiu (xia) S^Hi
Meishuyanjiu 3: 75-79. Loewe, Michael. 1994. Chinese Ideas of Life and Death: Faith, Myth and Reason in
the Han period (202 BC-AD 220). Taipei: SMC Publishing INC. Loewe, Michael. 1979. Ways to paradise: The Chinese Quest for Immortality.
London: George Allen & Unwin. Lu shi Chunqiu Sft^f^. 1996. Zbirka: Zhu zi jicheng	Vol. 6.
Beijing: Zhonghua shuju chuban. Shanhaijing jiaoyi iJU^&S^I?. 1995. Yuan Ke (kom.), Shanghai: Shanghai guji chuban she.
Shiji ifS, uredil Xiao Feng. 2000. Beijing: Yanbian renmin chuban she. Sun, Sheng ?/J^. 1995. "Tianzi ■ Baiguan ■ Xiwangmu - Handai shenxian xiaoshuo Xiwangmu xingxiang xianhua yuanyin tanxi ^^ ■ ■ -	Xibei minzu xueyuan xuebao
(zhexue shehui kexue ban) 2: 100-4. Sun, Zuoyun J^^. 1977. "Luoyang Xihan bihuamu zhong de nuoyi tu -dagui mixin, dagui tu de jieji fenxi ^PBBSSHS + lfiiS - fT^M #, JT^SlH^^." Zhengzhou daxue xuebao (sheke ban) 4: 118-25. Wang, Jianzhong IM1^. 2001. Handai huaxiangshi tonglun S^ffl^-^ffii^.
Beijing: Zijincheng chuban she. Wu, Hung. 1989. The Wu Liang Shrine: The Ideology of Early Chinese Pictorial Art.
Stanford: Stanford University Press. Xin, Lixiang	2000. Handai huaxiangshi zonghe yanjiu
Beijing: Wenwu chuban she. Zhuangzi jinzhu jinyi	2001. Chen Guying (kom.), 1., 2. in 3. del.
Zbirka: Zhongguo gudian mingzhu yizhu congshu H. Beijing: Zhonghua shuju.
Summary (Image and Role of the Queen Mother of the West in Han Grave Art)
The present article provides a detailed examination of the image of an ancient Chinese goddess, The Queen Mother of the West (Xiwangmu HI^) and describes her cosmic role as the yin force. In Han grave art, Xiwangmu and Dongwanggong ^I^, the Mother of the Western and the Father of the Eastern Kingdom, embody
212 Nataša Vampelj Suhadqlnik: Podoba in vloga Mjtere Zahqdneg.a kraljesTVA
the forces of yin and yang. Their images appear in mural paintings, on lacquered objects and bronze mirrors, and especially as reliefs on the stones or bricks used in the grave complexes discovered in Shandong province. The rich literary tradition reveals a multifunctional role of the mother, with her many attributes developing in accordance with the changing values of social and mythological concepts. Any analysis must therefore take this development into account, in order to provide a comprehensive interpretation of the diverse symbolic manifestations of this figure in different historical periods. The yin role, which does not appear before the Eastern Han Dynasty, is emblematic in this regard, for it requires the opposite gender to embody yang. Hence, in the 2nd century, the Father of the Eastern Kingdom appears as the partner to the Mother of the Western Kingdom. Their symbolic role was first discovered by Wu Hung (1989), based on the ideological pictorial material of the Wuliang shrine, in Shandong province. He also described Xiwangmus link with various concepts that explain the evolution of her image. Based on Wu Hung's research, the present article situates the gradual evolution of her symbolic yin role within the wider cosmological context of Han grave art. The article first examines her image in the literary tradition, and then her representation in the artistic tradition. The article concludes by describing the gradual development of her cosmic role within Han grave art cosmology.