Proti domu
Dramatična slika v proslavo  Brezmadežne. Silvin Sardenko
OSEBE:
Marija. Angelvarih. Sv. Stanislav.
Prv/i prizor. Stanka
odeta s popoinim plalčem, v Icvi lilijo, nastopi na prizorišiu, ki prcdstavlja gozd):
Karn sirota sem zašla? Vidim . . . ah, na ttija tla! Kjer nikomur nisem znana, in nihče ni raeni znan; •    sestra moja gozdna tetna, in moj brat je gozd prostran.
Ko so mati v zadnji uri dali svoj mi blagoslov: ,Z belo lilijo", so rekli, ,pridi za menoj domov!u
Srčnorada prihitela, mainka, jaz bi za teboj z lilijo: a mnogi poti križajo se pred raenoj . . .
Sv. Cecilija.
Stanka.
Sreča in Radosf, dve sestri.
A nikogar ni, nikogar, ki pokaže iz tujine pot mi varno v srefne kraje večne moje domovine . ..
(Se zagleda in zamisli v daljavo )
Ti neskončno dobri Oče, Rafaela daj siroti; naj me vodi kot Tobija po neznani daljni poti!
Drugi prizor.
Sreča
(v blesteči sviini obleki,  v roki in laseh bufcn šopek):
Zdrava bodi, golobica! Slišala seni tožni klic, jaz prijazno te popeljem mimo trnja do cvetic.
-    202    —
"Stanka
(začudenai:
Kdo, prelepa ti si žena? Ali pošlje te Gospod, da bi mene zapuščeni pokazala pravo pot?
Sreča:
Da 1 Od Njega že sem davno kakor cvet ustvarjena. S r e L a sem in vsak je srečen, komur sern podarjena.
Ta cvetoča lica tvoja in iskrene te oči, tisti bujni lasci tvoji, vse po sreči hrepeni.
Stanka:
Le ne hvali nie nikar, kar imam, je božji dar!
1   Sreča:
Božji dar si/dete zalo, a darov je takih malo: ali pojdi za menoj, in še iepši dar bo tvoj.
Stanka:
Saj bi šla po tvoji poti, a bojim se, morebiti lilija bi mi zvenela v družbi tvoji čaroviti.
Srečas
Kaj ugibaš misli prazne! Lilija je cvet otročji, a dekliške prave rože v mojem cvetejo jiaročji.
Stanka:
Vendar čula sem nekdaj, če ne bonio kot otroci, pa ne smemo v sveti raj.
In brez Iilije bi mati
veL ne mogli me spoznati...
Ne, s teboj ne grem!
Sreča:
Žal besed ti bo nevednih: v dnevih svojib nepreglednih še iskala me boš sama: a gora bo sto med nama ...
(Sreča odide.)
Stanka:
Ah ! nemara je resnico govorila ta gospa . . . saj srce bi se ji vdalo, toda duh se ji ne vda .. .
Ša molitev bom molila in potem bom tihovdano potovala — in nevidni angel hodil bo pred mano.
(Poklckncin moli.)
Tretji prizor. Radost
(v  sijajni obleki,  v roki zlato kupo. — Stanka šc kleči.)
Blagor tebi, roža zala, da sem jaz te srečala: več ni treba, da jokala in na tleh bi klečala.
Stanka
(vstane):
Tak si milega očesa in usmiljenili besed, kakor da so te nebesa dala, da me greš otet.
Radost:
Jaz sem Radost nevenljiva! Jaz sem bila že tedaj, ko /e moral oče Adara prvi zapustiti raj.
Stanka:
ln tedaj je tudi Radost zapustila grešni svet . . . in kako je to mogoče. da vrnila si se spet! ?
Radost:
Ti se motiš! Vedno hodim s kupo sladkih tolažil. in še vsak je zabil žalost, kdpr iz kupe te je pil. Tožba v srcu mu potihne, solza mu zaspi v očeh ; topla nada v dušo dihne, in na lice splava stneh.
Stanka:
A še to mi razodeni: Ali lilija bi bela v rosi tvoji tolažilni mi nikoli ne zvenela?
Radost:
O šc lepše bo blestela kakor zvezdni milijon: take angelci imajo, tako nosi tvoj patron.
Stanka:
To bi mati začudili sredi lepih se nebes, ko prinesla bi nasproti lilijo jira tako res . . .!
—    203    —
Radost:
Tu je čaša! — Dete pij!
(jo ponudi.)
Stanka:
[Koliko požirkov smem?
Radost:
Da se duša napoji!
{Stanka že sega z roko po kupi,  da bi pila iz nje.)
Četrti prizor. Angelvarih
{se  nenadoma prikaže v  tem  poslednjem  tre-nutku}:
Ljubi moj otrok, nikar! Čaša polna je prevar.
(Rddosti):
Beži k onini, ki si že jim zastrupila gorko kri! Ti hinavska hLi hinavca in očeta vseh laži!
Radost:
Le počasi, dragi moj! Nismo v raju med duhovi, kjer po volji se Njegovi ves nebeški suče broj. Med ljudmi smo, med telesi, koder prosta volja vlada: Kakor kralj je človek z voljo, a brez volje vedno pada.
Angel:
Dal gotovočlovek pada, ko ga čaša tvoja mami: in iz bridke se prevare šele smrtni dan predrami, in z obupom mora k sodbi in z nemirom proti jami.
Stanka:
Moja duša trepeta .. . Kje si bitje ti doma, ki tak resno govoriš?
Angel:
Le nikar ne boj se, Stanka. Ti si moja varovanka, jaz pa zvesti varih tvoj.
Stanka:
Ti si angel moj iskreniJI Ah, in kličeš me v imeni, ki že nisem več ga Cula, kar je mater prst zasula. In gotovo tudi veš,
ako mati čaka komaj, da se zopet bi združili? Pojdi z nmno! Z raano romaj! da priromam varno k njej.
Angel:
Jaz nevidno kot doslej vedno pojdem pred teboj, mlada Stanka, ti pa glej, da ohraniš biser tnoj: biser — moj je opomin —
Stanka:
Položila ga bom varno do grca globin . . .
Angel:
Ne verjemi svetni SreCi, naj bo s cvetjem vsa odeta; ne zaupaj v svetno Radost, riaj ti rožni raj obeta. Raj na svetu bil je eden, aJi svet ga ni bil vreden in Gospod ga spet je vzel.
Ridost:
Nekaj vendar še ostalo od nekdanje je sladkosti... in še to bi ti, brezsrčni, rad zakopal že v mladosti, ko se komaj prvi smeh detetu iskri v očeh.
Angel:
Smeh, ki se v očeh iskri, to je smeh nedolžnih dni; ko nedolžnost odcvete, . tudi jasni smeh umre.
Radost:
Dete že si mi prevaril, raj mu onkraj groba vstvaril. Ali mnogi so v nebesa verovali onkraj groba: ko umrla so telesa, nade vzela je trohnoba, in nebeška jih svetloba vekortiaj ne prebudi.
(K deklici):
Dete, ogni tej se zmoti, pojdiva po lepi poti.. . ta po trnjevi naj gre.
Stanka ••
Kak nerairno je srce, kara naj nagne se, ne \i.
Angel:
Nič ne vprašaj, kam in kodl Moja pot je tista pot, ki jo hodil je Gospod. Ljuba Stanka, za tnenoj!
14*
—    204    -
Radost:
Dete zalo, za menoj!
Stanka
(glcda Radost in Angela):
Noge se m/ trese/o, da me več ne nesejo ne na desno ne na levo.
Radost
(vsa vesela):
Satan, ki je mater Evo zmagal — bo i njeno hčer.
Angel:    *
Spomni se na Hčer kraljevo,
ki je kači strla giavo,
in poberi se v daljavo! . ..
(Stanki):
Stanka, pridi brez strahul Peti prizor.
V ozadju se dviguje zastor ln polagoma se pri-lcazuje brezmadezna Devica, sedeča na vzvišenetn tronu, in poleg nje na desni sv. Stanislav (z lilijo in križcem), na !evi sv. Cecilija (z lilijo in liro).
Ave Mater! Ave virgo ! Kak si bila blizu naju, daj objemi to dekletce v mehkem svojem naročajul
Stanka:
Zdrava Mati in Devica, zdrav moj sveti Stanislav, da prinesla sta siroti moč in milost iz višav!
Marija:
Kjer nedolžnost se detinska za nedolžni cvet bojuje, roka moja materinska vse varuje in zmaguje.
Stanka:
Slava tebi! — Jaz nevedna že hotela seni prodati dušo Sreči in Sladkosti, ti rešila si me, Mati.
Angelvarih
(Ridosli):
Qlej, kako ti gine moč, kakor led se tajajoč, ko posije solnce nanj!
Radost:
Vidim, da je vse zaman ! Ali jaz bom tvojo Stanko še zapletla v ninogo zanjko, preden leže v grob teman.
(Gre.)
Stanislav
(Stanki):
Branile te roke bodo materine zmagovite; ni tako je zanjke skrite, da bi bila ti v nezgodo.
Marija:
Moja si in moja bodi! Če katera mati kdaj hčerko more pozabiti — jaz ne tebe vekomaj! (Zastor v ozadju pade, sprednji ne.)
Šesti prizor. Angel:
Blagor ti, da smeš se zvati hči preblažene Gospe, hči brezmadežne Device, ki nebesa jo časte. Ali jaz sem le služabnik, Njen služabnik jaz sem le . . In pomisli ti, katero, Stanka, dražje je ime... (Izgine.)
Stanka:
Da! ime je moje dražje, več ni strah tne zemlje tuje in pri srcu mi je lažje, varno noga spet potuje. Polno potov je pred mano, vse je s cvetjem posejano. Ali tam je steza skrita trnjeva in kanienita. Vendar vodi proti domti, proti dorau večnemu . . .
(Zastor.)