»NASA KNJIGA" CELOVEC, GASOMETERGASSE 10 (VHOD WULFENGASSE) ima na zalogi Iz slovenske književnosti: zbrana dela slovenskih klasikov, romane, povesti, pripovedke-vseh slovenskih pisateljev, pesmi in poezije slovenskih pesnikov. Iz svetovne književnosti: najboljša dela svetovno znanih avtorjev v prevodu priznanih prevajalcev. Časopise in revije kakor: ..Slovenski poročevalec", ,.Ljudska pravica - Borba", ilustrirane revije ..Tovariš" in „Film“, mladinski listi ,.Pionir" in „Ciciban“, humoristični list ,.Pavliha", strokovne revije ..Slovenski čebelar", ..Naša žena" in mnogo drugih. Vse to in še mnogo drugega Vam dobavi po zmernih cenah slovenska knjigarna »NAŠA KNJIGA" V CELOVCU KOLEDAR SLOVENSKE KOROŠKE 1954 SLOVENSKE KOROŠKE IZDALA IN ZALOŽILA SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA V CELOVCU TISK: TISKARNA ZALOŽNIŠKE IN TISKARSKE DRUŽBE Z O. J. DRAVA CELOVEC — BOROVLJE LETO 1954 je navadno leto in ima 365 dni oz. 52 tednov in en dan. Letni vladar je Sonce. Začetek štirih letnih časov Pomlad se začne 21. marca od 4.54 uri zjutraj. Poletje se začne 21. junija ob 23.54 uri zvečer. Jesen se začne 23. septembra ob 14.56 uri popoldan. Zima se začne 22. decembra db 10.25 uri dopoldan. Mrki v letu 1954 V letu 1954 bo sonce mrknilo trikrat, luna pa dvakrat. Od teh bo v Evropi viden drugi sončni mrk in oba lunina mrka. 1. Kolobarili sončni mrk bo 5. januarja. Začetek delnega mrka ob 1.14 uri zjutraj-Začetek kolobarnega mrka ob 2.52 uri zjutraj. Konec kolobarnega mrka ob 4.12 nri zjutraj. Konec delnega mrka ob 5.49 uri zjutraj. 2. Popoln lunin mrk bo 19. januarja. Začetek delnega muka ob 1.50 uri zjutraj-Začetek popolnega mrka ob 3.17 uri zjutraj. Konec popolnega mrka ob 3.47 uri zjutraj-Konec delnega mrka ob 5.13 zjutraj. 3. Popolni sončni mrk bo 30. junija. Začetek delnega mrka ob 11.01 uri dopoldan. Začetek popolnega mrka ob 12.08 uri. Konec popolnega mrka ob 14.57 uri popoldan-Konec delnega mrka ob 16-04 uri popoldan. Delen lunin mrk bo 16. julija. Začetek ob 0.09 uri zjutraj. Konec ob 2.31 '-in zjutraj. 5. Kolobarni sončni mrk bo 25. decembra. Začetek delnega mrka ob 5.35 uri zjutraj. Začetek kolobarnega mrka ob 6.43 uri zjutraj. Konec kolobarnega mrka ob 10.29 uri dopoldan. Konec delnega mrka ob 11.37 uri dopoldan. Cerkveni in državni prazniki Novo leto 1. januarja. Sveti trije kralji 6. januarja. Velika noč 18. aprila. Praznik dela 1. maja. Vnebohod 27. maja. Binkošti 6. in 7. junija. Sv. Rešnje Telo (Telovo) 17. junija. Sv. Peter in Pavel 29. junija. Velika Gospojnica 15. avgusta. Vsi sveti 1. novembra. Brezmadežno spočetje 8. decembra. Božič 25. in 26. decembra. V Avstriji veljajo naslednji državni prazniki: 1. januar, 6. januar, velikonočni p°' nedeljek, 1. maj, Vnebohod, binkoštni ponedeljek, Sv. Rešnje Telo, 15. avgust, 1- november in 25. in 26. december. Spominski dnevi Slovenske Koroške Vseslovenski kulturni praznik 8. februar. Obletnica nasilne izselitve slov. kor. družin 14. in 15. aprila. Obletnica obglavljenja 13. žrtev na Dunaju 29. aprila. Kakšno bo vreme Še do danes niso dokazali, ali luna vpliva na vreme ali ne. Ponovna opazovanja pa le kažejo, da je na tem nekaj resnice. Herschlov vremenski ključ, ki napoveduje vreme iz luninih sprememb je torej še precej dober vremenski prerok, posebno ce ga Uporabljamo z drugimi vremenskimi napovedmi. Herschlov ključ pravi: Če se luna spremeni ob uri bo poleti (15. 4. — 15. 10.) bo pozimi (16. 10. — 14. 4.) od 24. do 2. lepo mrzlo, če ni jugozapadnik od 2. do 4. od 4. do 6. od 6. do 10. od 10. do 12. mrzlo in dež sneg in vihar dež sneg in vihar spremenljivo dež ob severozapadniku sneg ob vzhodniku veliko dežja mrzlo in mrzel veter od 12. do 14. od 14. do 16. od 16. do 18. veliko dežja . sneg in dež spremenljivo lepo in prijetno lepo lepo od 18. do 22. od 22. do 24. lepo ob severu ali za-padniku, dež ob jugu ali jugozapadniku lepo dež in sneg ob jugu ali jugozapadniku lepo Kratko si zapomnimo lahko ta ključ takole: 1. Vreme bo tem bolj zanesljivo lepo, čim bliže polnoči se luna spremeni. 2. Vreme bo tem bolj gotovo grdo, čim bliže poldneva se luna spremeni. Lepo bo torej, če se spremeni luna od 22. zvečer do 2. zjutraj, grdo pa, če se spredeni luna od 10. dopoldne do 14. popoldne. Vmesne ure (med 2. in 10. ter med 14. in ^•) malo pomenijo; takrat vplivajo na vreme drugi vzroki bolj kakor luna. Če Herschlov ključ napoveduje, recimo, lepo vreme za določen dan, moramo to ruzumeti tako, da bo okrog tega dneva, približno v teh dneh lepo. 1954 1. Petek 2. Sobota 3. NEDELJA 4. Ponedeljek 5. Torek @ 6. Sreda 7. Četrtek 8. Petek 9. Sobota 10. NEDELJA 11. Ponedeljek 12. Torek 3 13. Sreda 14. Četrtek 15. Petek 16. Sobota 17. NEDELJA 18. Ponedeljek 19. Torek © 20. Sreda 21. Četrtek 22. Petek 23. Sobota 24. NEDELJA 25. Ponedeljek 26. Torek 27. Sreda <2 28. Četrtek 29. Petek 30. Sobota 31. NEDELJA 31 DNI SE Novo leto Makarij, opat Genovefa a Tit, škof «Z Telesfor A Sv. Trije kralji A Valentin S Severin, opat * Julijan, mučenec s Viljem 81? Higin 81? Alfred, opat 81? Veronika m? Hilarij ** Pavel, pušč. ** Marcel, papež •«6 Anton, pušč. >4E Priska, devica Marij in tovariši Fabijan in Sebastij. Neža, devica ¥ Vincencij ¥ Zaroka Dev. Mar. $»$ Timotej, škof $*! Spreobr. Pavla J*J Polikarp, škof SE Janez Zlatousti SE Peter NoL, spoz. Frančišek Šaleški Martina aZ Janez Boško Sonce vstopi v znamenje vodnjarja dne 20., ob 15.12 uri. Mlaj dne 5., ob 3.21 uri. Prvj krajec dne 12., ob 1.22 uri. Ščip ali polna luna dne 19,- ob 3.37 uri. Zadnji krajec dne 27., ob 4.28 uri. Dan je dolg od 8 ur 24 minut do 9 ur 25 min. PREGOVORI Če na sv. Pavla (10.) sonce sije, trikrat žilto dobro dozori, gornik dosti vina v sode vlije in po volji kmetu se godi. Sv. Makarij jasen alil meglen naznanja enako jesen. Kakršno je vreme na sv. Petra stola dan, tako bo potem mesec dan. SPOMINSKI DNEVI 8. 1. 1856 umrl Valentiin Vodnik. 9. 1. 1856 rojen A ton Aškerc. 12. 1. 1887 umri Fran Erjavec. 16. 1. 1888 umrl v Celovcu A. Einspieler. 21. 1. 1924 umiri " Vladimir Iljifč Uljanov-Lenin. 23. 1. 1878 rojen Oton Župančič. 25. 1. 1348 usoden potres v sloven- skih krajih. 26. 1. 1797 rojen Matija Čop. 1954 1. Ponedeljek oZ 2. Torek a 3. Sreda ® A 4. Četrtek A 5. Petek 9 6. Sobota 9 7. NEDELJA vf 8. Ponedeljek e* 9. Torek ■»rt 10. Sreda 2* m? 11. Četrtek t* 12. Petek ** 13. Sobota HE 14. NEDELJA 4E 15. Ponedeljek 4E 16. Torek 17. Sreda © frf 18. Četrtek r 19. Petek r 20. Sobota 1*1 21. NEDELJA i*i 22. Ponedeljek $*i 23. Torek HE 24. Sreda •m 25. Četrtek 26. Petek @ 27. Sobota 28. NEDELJA oZ 28 DNI Ignacij, škof Svečnica, Dar. G. Blaž, škof Andrej K. Agata, devica Doroteja, Tit. Romuald Janez Matajski Apolonija, dev. Sholastika Lurška M. B., Adolf Evlalija Gregorij Sept., Valentin Jordan, spoz. Julijana, muč. Frančišek Kle. Simeon Konrad pušč. Sadot, škof Feliks Sv. Peter s. Peter Dam. Matija, ap. Valburga, dev. Matilda Gabriel od 2. M. B. Roman Sonce vstopi v znamenje ribe dne 19., ob 5.33 uri. Mlaj dne 3., ob 16.55 uri. Prvi krajec dne 10., ob 9.29 uri. Ščilp ali polna luna dne 17., ob 20.17 uri. Zadnji krajec dne 26., ob 0.29 uri. Dan je dolg od 9 ur 28 minut do 10 ur 56 minut. PREGOVORI ('-e na svečnico prej kapne od strehe kakor od sveče, bo dobro leto. Sv. Matija led razbija, če ga ni, pa ga naredi. V. Če konec meseca veter razsaja, dobra letina prihaja. SPOMINSKI DNEVI 7. 2. 1809 rojen Mati|ja Majar Ziljski. 8. 2. 1849 umrl France Prešeren. 18. 2. 1950 umrl Prežihov Voranc. 23. 2. 1918 ustanovitev Rdeče armade. j 24. 2. 1779 rojen Matija Ahace!j. 27. 2. 1929 umrl slikar Pelter Markovič. 1954 31 DNI 1. Ponedeljek sZ Albin 2. Torek A Pust 3. Sreda -A Pepelnica 4. Četrtek S Kazimir 5. Petek a Evzebij 6. Sobota v* Perpet. in Felicita 7. NEDELJA Tomaž Akvinski 8. Ponedeljek mf ! Janez od Boga 9. Torek Frančiška R. 10. Sreda rt* | 40 mučencev 11. Četrtek rt* Sofronij, škof 12. Petek •e | Gregorij Vel. 13. Sobota <*! Teodora, muč. 14. NEDELJA SE Matilda 15. Ponedeljek fff Klemen M. 16. Torek Hilarij in Tacijan 17. Sreda * Jedert, devica 18. Četrtek Ciril Jer. 19. Petek © *> Jožef, ženin M. D. 20. Sobota $*1 i Feliks 21. NEDELJA 5*3 Benedikt, opat 22. Ponedeljek Nikolaj 23. Torek Oton, Feliks 24. Sreda SE Gabriel 25. Četrtek Marijino oznanj. 26. Petek Emanuel 27. Sobota S oZ Janez Damaščan 28. NEDELJA oZ Janez Kapistran 29. Ponedeljek -A Ciril 30. Torek A Janez Klimak 31. Sreda A Modest — ^ Sonce vstopi v znamenje ovna dne 21., ob 4.54 uri. Mlaj dne 5., ob 4.11 uri. Prvi krajec dne 11., ob 18.51 uri. Scdp ali polna luna dne 19., ob 13.42 uri. Zadnji krajec dne 27., ob 17.14 uri. Dan je dolg od 10 ur 59 minut do 12 ur 45 minut. PREGOVORI Če na 40 mučenikov dan ni lepo, tudi štirideset dni potem ne bo. Sv. Gabrijela (24.) če zmrzuje, Potlej slana nič več ne škoduje. če o sv. Rupertu (27.) lepi dni, se seno lepo sušil. SPOMINSKI DNEVI 4. 3. 1844 rojen Josip Jurčič. 6. 3. 1836 rojen J. Simitar. 8. 3. mednarodni praznik žena. 14. 3. 1883 umrl Karli Mara. 18. 3. 1414 zadnje ustoličenje koroških vojvod na Go- sposvetskem polju. 30. 3. 1888 umrl pisatelj dr. Valentin Zarnik. 1954 30 DNI i. Četrtek 38 Hugo, škof 2. Petek St Frančišek P. 3. Sobota @ Rihard, škof 4. NEDELJA mf Izidor, Sev. 5. Ponedeljek Vincencij 6. Torek Sikst, papež 7. Sreda n Herman 8. Četrtek ** Albert 9. Petek 9E Tomaž 10. Sobota "« Mehtilda 11. NEDELJA fff Cvet. ned., Leon V. 12. Ponedeljek Julij 13. Torek ¥ Hermencgild 14. Sreda ¥ Justin 15. Četrtek ¥ Vel. čet., Helena 16. Petek Vel. pet., Benedikt .7, Sobota S*3 Vel. sob., Rudolf 18. NEDELJA © SE Vel. noč, Apolonij 19. Ponedeljek ‘K Vel. pon., Leon IX. 20. Torek SE Neža Montep. 21. Sreda Anzelm Sonce vstopi v zname- 22. Četrtek Soter in Gaj nje bika dne 20., ob 23. Petek a Vojteh 16.20 uri. 24. Sobota sZ Jurij, mučenec Mlaj dne 3., ob 13.25 uril. 25. NEDELJA oZ Marko, evangelist Prvi krajec dne 10., ob 6.05 uri. 26. Ponedeljek € A Klet i. M. Ščip ali polna luna dne 27. Torek A Cita, devica 18., ob 6.48 uri. 28. Sreda 2* Pavel od Križa Zadnji krajec dne 26., 29. Četrtek 38 Peter muč. ob 5.57 uri. 30. Petek Katarina Sienska Dan je dolg od 12 ur 48 minut do 14 ur 27 minut. PREGOVORI Če je april deževen kmet ne bo reven. Malega travna če grmi, slane se več balti ni. Sv. Jurija moča in sv. Petra suša, to da kruha. SPOMINSKI DNEVI 1. 4. 1943 pride na Koroško Fr. Rozman-Stane. 4. 4. 1943 ustanovljen prvi koroški bataljon. 11. 4. 1744 rojen pisatelj Jurij Japelj. 14. in 15. 4. 1942 nasilna izselitev slov. kor. družin. 27. 4. 1941 ustanovitev Osvobodilne fronte slov. naroda. 29. 4. 1943 obglavljenih 13 žrtev na Dunaju. 1954 31 DNI 1. Sobota Filip in Jakob ml. 2. NEDELJA © inf Atanazij 3. Ponedeljek mf Najd. križa, Aleks 4. Torek ** Florijan 5. Sreda He Irenej, škof 6. Četrtek =e Janez 7. Petek SE Stanislav, škof 8. Sobota Mihael 9. NEDELJA 1 Gregor Nacianški 10. Ponedeljek fff Antonin, škof 11. Torek i> Frančišek Hier. 12. Sreda Pankracij 13. Četrtek Servacij 14. Petek Bonifacij 15. Sobota n Zofija 16. NEDELJA 9E Janez Nepomuk 17. Ponedeljek © * Bruno, škof 18. Torek Erik, kr. 19. Sreda Peter Celestin 20. Četrtek Bernardin Sienski 21. Petek oZ Felix Kant. Sonce vstopi v zname- 22. Sobota qZ Emil nje dvojčkov dne 21., ob 15.48 uri. 23. NEDELJA A Janez Krstnik Mlaj dne 2., ob 21.22 uril Prvi krajec dne 9., ob 19.17 uri. 24. 25. Ponedeljek Torek € A S Johana Urban I. 26. Sreda S Filip Neri Ščip ali polna luna dne 27. Četrtek mf Vnebohod, Beda Č. 17., ob 22.47 uri. 28. Petek Avguštin Zadnji krajec dne 25., 29. Sobota inf Maksim bo 14.49 uri. 30. NEDELJA inf Ivana Orleanska Dan je dolg od 14 ur 30 minut do 15 ur 47 mi- 31. Ponedeljek inf Angela, dev. mit. PREGOVORI Pe je majnika lepo, je dobro za kruh iti meso. Ce sušeč suši, april deži iti maj-nik hladi, kašte, omare in sode polni. Velikega travna če pogostoma grmi, kmet se dobre letine veseli. SPOMINSKI DNEVI 1. 5. mednarodni praznik dela. 3. 5. 1881 umrl pisatelj Josip Jurčič. 5. 5. 1818 rojen Karl Marx. 8. 5. 1945 kapitulirala Nemčija. 10. 5. 1876 rojen pisatelj Ivan Cankar. 17. 5. 1478 Večji upor slovenskih kmetov na Koroškem. 25. 5. 1892 rojen maršal Jugoslavije Josip Broz-Tito. 27. 5. 1926 umrl pesnik Srečko Kosovel. 1954 30 DNI 1. Torek © ** Feliks 2. Sreda n Peter 3. Četrtek SE Klotilda 4. Petek SE Franc. I. 5. Sobota Bonifacij 6. NEDELJA n Binkošti, Norbert 7. Ponedeljek F Bin. poned., Robert 8. Torek D F Medard 9. Sreda 5*1 Primož in Felicijan 10. Četrtek £*i Margareta, kr. 11. Petek 5*3 Barnaba, apost. 12. Sobota HK Janez 13. NEDELJA SE Anton P., Sv. Troj. 14. Ponedeljek * Bazilij, cerk. uč. 15. Torek Vid 16. Sreda © # Frančišek R. 17. Četrtek aZ Sv. R. Telo, Adolf 18. Petek aZ Efrem S. 19. Sobota -A Julijana, dev. 20. NEDELJA Silverij Sonce vstopi v znamenje raka dne 21., ob 21. Ponedeljek Alojzij 22. Torek S Ahacij 23.54 uri. 23. Sreda <§: s Agripina 24. Četrtek Kres, Roj. jan. K. Mlaj dne L, ob 5.03 uril 25. Petek e* Srce Jezus,. Viljem Prvi krajec dne 8., ob 10 12 nri 26. Sobota Janez in Pavel Šoip ali polna luna dne 16., ob 13.06 uri. 27. NEDELJA mf Rema, vdova Zadnji krajec dne 23., ob 28. Ponedeljek tt Irenej, škof 20.46 uri. 29. Torek n Peter in Pavel Mlaj dne 30., ob 13.26 uri. Dan je dolg od 15 ur 48 minut do 16 ur 4 min. 30. Sreda 1 Emilijana PREGOVORI Če na sv. Medarda dan (8.) dežuje, štirideset dni dež še naletu j e. Če sta Peter in Pavel jasna, bo letina krasna. Urbanovo sonce in Vidov dež, prav dobrega leta upati smeš. SPOMINSKI DNEVI 8. 6. 1508 rojen pisatelj Primož Trubar. 9. 6. 1856 rojen pesnik Anton Aškerc. 11. 6. 1844 umrl Urban Jarnik. 11. 6. 1949 umrl pesnik Oton Zupančič. 19. 6. 1949 umrl pisatelj Vladimir Nazor. 22. 6. 1941 Nemčija napade Sovjetsko zvezo. 28. 6. 1919 sklenjen Versajski mir. 30. 6. 1810 rojen pesnik Stanko Vraz. 1954 31 DNI 1. Četrtek Teobald 2. Petek Obisk. Mar. Dev. 3. Sobota fit Heliodor 4. NEDELJA Urh, škof 5. Ponedeljek *» Ciril in Metod, sl. ap. 6. Torek Izaija, prerok 7. Sreda 5*3 Vilibald 8. Četrtek S 5*1 Elizabeta 9. Petek 9E Tomaž 10. Sobota SE Amalija 11. NEDELJA SE Olga 12. Ponedeljek Mohor in Fortunat 13. Torek Anaklet 14. Sreda aZ Bonaventura 15. Četrtek aZ Vladimir, kralj 16. Petek © aZ Dev. Mar. Karm. 17. Sobota A Aleš, spozn. 18. NEDELJA A Miroslav, muč. 19. Ponedeljek S Vincencij Pavelski 20. Torek sg Marjeta 21. Sreda Danilo Sonce vstopi v znamenje leva dne 23., ob 22. Četrtek af Marija Magdalena 10.45 uri. 23. Petek E m? Apolinarij 24. Sobota Kristina Prvii krajec dne 8., ob 2.33 uri. 25. NEDELJA H* Jakob Ščip ali polna luna dne 16., ob 1.29 uri. 26. Ponedeljek ** Ana, mati M. D. Zadnji krajec dne 23., 27. Torek -K Rudolf ob 1.14 uri. 28. Sreda -E Viktor Mlaj dne 29., ob 23.20 29. Četrtek ® Marta uri. 30. Petek ftf Abdon in Senen Dan je dolg od 16 ur 4 31. Sobota Ignacij minute do 15 ur 7 minut. i J PREGOVORI Če sv. Marjete deževalo bo, težko boš pod streho spravil seno. Kakor se kaže vreme ta dan (10.) tako bosta mali :in veliki srpan. Jakobova ajda in Ožbaltova repa je malokdaj lepa. SPOMINSKI DNEVI 2. 7. 1866 rojen v Rožeku slikar Peter Markovič. 14. 7. 1789 začetek francoske revolucije. 14. 7. 1795 umrl Anton Linhart, pisec prve zgodovine Slovencev. _ 14. 7. 1905 umrl pisatelj Janez Trdina. 22. 7. 1941 Dan vstaje slov. naroda. 28. 7. 1897 umrl pisatelj Janko Kersnik. 26. 7. 1914 začetek prve svetovne j vojne. 31. 7. 1892 umrl Matija Majar Ziljski. * 1954 31 DNI 1. NEDELJA 2. Ponedeljek 3. Torek 4. Sreda 5. Četrtek 6. Petek S 7. Sobota 8. NEDELJA 9. Ponedeljek 10. Torek 11. Sreda 12. Četrtek 13. Petek 14. Sobota © 15. NEDELJA 16. Ponedeljek 17. Torek 18. Sreda 19. Četrtek 20. Petek 21. Sobota @ 22. NEDELJA 23. Ponedeljek 24. Torek 25. Sreda 26. Četrtek 27. Petek 28. Sobota ® 29. NEDELJA 30. Ponedeljek 31. Torek 3* Vezi sv. Petra Y Porciunk., Alfonz $®3 Lidija $*3 Dominik 1*1 Marija Snežnica SE Gospodovo sprem. SE Kajetan, sp oz. Cirijak, muč. & Janez Vianej Lavrencij oZ Suzana a3E Klara, devica .A Hipolit in Kasijan A Evzebij S S Vf vf IMf inf ** t* t* SE SE r $*3 Vnebovzetje M. D. Rok, spoz. Hiacint Helena Ludovik Tol. Bernard, opat Ivan Fran. Šantal Timotej Filip Benic. Jernej Ludovik, kralj Cefirin Jožef Kal. Avguštin Obgl. Janeza Krst. Roza Limanska Rajmund Sonce vstopi v znamenje device dne 23., ob 17.36 uri. Prvi krajec dne 6., ob 19.50 uri. Ščip alii polna luna dne 14., ob 12.03 uri. Zadnji krajec dne 21., ob 5.51 uri. Mlaj dne 28., ob 11.21 uri. Dan je dolg od 15 ur 5 minut do 13 ur 31 minut. ZAPISKI PREGOVORI Če se avgusta po gorah kadi, kupi si kožuh za zimske noči. Po vremenu sv. Jerneja (24.) rada vsa jesen se nareja. Srpana če veter zvedni, vreme dolgo še trpi. SPOMINSKI DNEVI 5. 8. 1895 umrl Friedrich Engels. 10. 8. 1893 rojen Lovro-Kuhar-Pre- žihov Voranc. 11. 8. 1844 umrl slovenskii jezikoslo- vec Jernej Kopitar. 16. 8. 1942 stopi štajerski bataljon na koroška tla. 17. 8. 1942 padel pisajielj Mjran Jarc. 25. 8. 1938 umrl Vinko Poljanec. 31. 8. 1589 umrl pisatelj Jurij Dalmatin. 1954 30 DNI 1. Sreda 5*2 Egidij (Tilen) 2. Četrtek =E Štefan, kralj 3. Petek Doroteja 4. Sobota & Rozalija 5. NEDELJA 3 Lavrencij 6. Ponedeljek & Caharija 7. Torek a Marko 8. Sreda qX Rojstvo M. D. 9. Četrtek -A Peter Klaver 10. Petek A Nikolaj Tol. 11. Sobota S Prot in Hiacint 12. NEDELJA © S Ime Marijino 13. Ponedeljek ss Frančišek K. 14. Torek tnf Povišanje sv. Križa 15. Sreda tnf Mar. 7 žal., Nikod. 16. Četrtek »nf Ljudmila 17. Petek tuf Lambert, škof 18. Sobota ** Jožef K., spoz. 19. NEDELJA @ ** Januarij, škof 20. Ponedeljek HK Evstahij 21. Torek »E Matej, apostol 22. Sreda Tomaž Vil., škof 23. Četrtek B Linus, papež 24. Petek M. D. reš. ujet. 25. Sobota Kamil 26. NEDELJA r Ciprijan 27. Ponedeljek © 1*2 Kozma in Damijan 28. Torek 5*2 Venčeslav 29. Sreda Mihael, nadangel 30. Četrtek Hieronim Sonce vstopi v znamenje tehtnice dne 23., ob 14.56 uri. Prvi krajec dne 5., ob 13.28 urii. Ščip ali polna luna dne 12., ob 21.19 uri. Zadnji krajec dne 19., ob 12.11 uri. Mlaj dne 27., ob 1.50 uri. Dan je dolg od 13 ur 27 minut do 11 ur 47 m. PREGOVORI Če je sv. Matevž (21.) vediren, prijetna bo jesen. Kdor po malif maši kosi, ta za pečjo suši. SPOMINSKI DNEVI 1. 9. 1939 začetek druge svetovne vojne. 4. 9. 1834 rojen pisatelj Fran Erjavec. 9. 9. 1828 rojen pisatelj Nikolajevič Tolstoj. 17. 9. 1890 rojen pisatelj France Bevk. 18. 9. 1869 umrl pisatelj in jeziko- slovec Anton Janežič. 28. 9. 1762 rojen ljudski pesnik-tka-lec Mihael Andreas. 28. 9. 1831 rojen pesnik in pisatelj Fran Levstik. 1954 31 DNI 1. Petek % Remigij, škof 2. Sobota Angeli varuhi 3. NEDELJA Terezija Deteta J. 4. Ponedeljek sZ Frančišek Seraf. 5. Torek 3 a Placid 6. Sreda a Brunon 7. Četrtek jf. Kraljica rož. venca 8. Petek -A Brigita 9. Sobota S Janez 10. NEDELJA S Frančišek Borgia 11. Ponedeljek mf Nikazij 12. Torek © e* Maksimilijan, škof 13. Sreda mf Edvard, kralj 14. Četrtek Kalist 15. Petek ** Terezija, dev. 16. Sobota ** Gal, opat 17. NEDELJA *« Margareta M. Alak. 18. Ponedeljek C Luka, evang. 19. Torek Peter Alkant. 20. Sreda Janez Kan. 21. Četrtek Uršula 22. Petek Kordula 23. Sobota r Klotilda 24. NEDELJA 5*3 Rafael, nadangel 25. Ponedeljek n Ludvik 26. Torek © 5*3 Evarist, papež 27. Sreda qe Sabina 28. Četrtek SE Simon in Juda 29. Petek Narcis, škof 30. Sobota Klavdij 31. NEDELJA Volbenk, škof Sonce vstopi v znamenje škorpiona dne 23. ob 23.52 uri. Prvi krajec dne 5. ob 6.31 uri. Ščip ali polna luna dne 12. ob 6.10 uri. Zadnji krajec dne 18. ob 21.30 uri. Mlaj dne 26. ob 18.47 uri. Dan je dolg od 11 ur 43 minut do 10 ur 1 min. PREGOVORI Sveti Gal (16.) deževen ali suh, prihodnjega poletja ovaduh. Če je na sv. Uršule dan (21.) lepo, vsaka lena baba lahko nastil dobi. Sv. Luka repo puka. SPOMINSKI DNEVI 1. 10. 1943 prvo zasedanje odposlancev slov. naroda v Kočevju. 8. 10. 1826 rojen pesnik in pisatelj Luka Svetec. 10. 10. 1920 spominski dan, ko so imperialistične sile odobrile stoletno nasilje nad koroškimi Slovenci. 11. 10. 1807 umrl pisatelj Jurij Ja- pelj. 12. 10. 1944 Zverinsko mučenje par- tizanov pri Apovniku na Komelnu pri Pliberku. 15. 10. 1844 rojen pesnik Simon Gregorčič. 18. 10. 1869 umrl pesnik Simon Jenko. 1 - ... 1 islSSife 1954 30 DNI 1. Ponedeljek 62 Vsi sveti 2. Torek aZ Verne duše, Just 3. Sreda ® Jf, Viktorin 4. Četrtek A Karel Bor., škof 5. Petek * Caharija in Elizabet 6. Sobota » Lenart 7. NEDELJA fflf Engelbert 8. Ponedeljek trti Bogomir, škof 9. Torek mf Teodor 10. Sreda © mf Andrej Avelin 11. Četrtek ** Martin, škof 12. Petek Martin, papež 13. Sobota Stanislav Kostka 14. NEDELJA -C Nikolaj 15. Ponedeljek -e Leopold 16. Torek Otmar 17. Sreda @ « Gregorij Čudod. 18. Četrtek r Odon, opat 19. Petek r Elizabeta 20. Sobota $®3 Feliks Valoaški 21. NEDELJA $•1 Dar. M. Device Sonce vstopi v zname- 22. -Ponedeljek Cecilija, devica nje strelca dne 22, ob 23. Torek e glede na to, ali prihajajo ti poskusi iz centrov nemške klerikalne in nacistične gospode potom graške »Kleine Zeitung« in drugih njihovih odvisnih in »neodvisnih« organov, ali iz Mohorjeve hiše v Celovcu potom nthovega Ted' nika-Kronike, da o bednem slovenskem repku avstrijske Kominforme in njegovem še bolj bednem lističu sploh ne zgubljamo besedo. Naši zavedni liudje vedo, ker so se o tem sami prepričali, da je vse to početje v službi tistih sil, k1 sovražijo ne le našega delovnega človeka in njegovo stremljenje za boljsm1 življenjem, marveč prav tako vsako gibanje, ki si je zapisalo na svoj prapor borbo za demokracijo, m napredek in socializem. Da jim je socialistična Jugoslavija, ki kljub vsem težkočam neomajno uresničuje to novo življenje, se posebej trn v peti, ni treba nit: izrecno naglašati. Če pogledamo danes nazaj na obdobje, ki je poteklo zlasti od zadnjeg3 občnega zbora Demokratične fronte, bomo ugotovili, da je ta doba obstoja13 v glavnem iz dveh faz političnega prizadevanja naše organizacije. Za okrepitev borbe koroških Slovencev na različnih področjih narodnega življenj3 ^ bili potrebni podvojeni napori za akcijsko enotnost obeh političnih skupin ‘Ovencev na Koroškem. Marsikomu izmed nas je bilo že od vsega početka Msno, da pobudniki in voditelji tako imenovanega Narodnega sveta oz. rscanske ljudske stranke, ali Krščanske demokratske stranke, kakor se sedaj -menuje, niso imeli pred očmi potreb in koristi našega ljudstva, ko so s forsi-lanjem svetovnonazorske cepitve razbili dotedanjo enotnost. Nasprotno, ta Politična grupacija je bila zasnovana po navodilih iz novi Jugoslaviji izrazito s°Vražnih središč. Vatikan in ordinariat ter centri ob koncu vojne iz Jugo-^ avije prebeglih emigrantov so imeli interes na obstoju take organizacije, ki bi sPoredno kakor na Tržaškem in Goriškem tudi na Koroškem služila razno- vrstnim protijugoslovanskim intrigam, hkrati pa skušala ustvarjati nezaupa-RJe in zmedo med zamejskimi Slovenci in jih zlorabljati za svoje reakcionarne namene. Prav napori Demokratične fronte za enotnost akcije vseh Slovencev vsaj v glavnih nacionalnih vprašanjih so bistveno pripomogli, da je postala resnična rj°ga, ki jo vršita Tischler in Muri, jasna tudi marsikod tam, kjer je spočetka n,so mogli pravilno preceniti. Na številnih dejstvih se je jasno pokazalo, da J^dstvo te klerikalne struje pripravljeno mešetariti in se bratiti z najbolj citnimi nasprotniki našega ljudstva. Vezi, ki jih vzdržuje s šovinističnimi r°gi okoli celovškega škofijstva, z gospodo pri CSVP in »Kleine Zeitung«, z elcigardistično emigraciio v vseh zapadnih državah, so postale tako vidne, da m samo še slepi ne vidijo. Zato je tudi doživelo pri zadnjih deželnozborskih v°litvah polomijo, čeprav se je posluževalo zunanjega izveska slovenstva in do Perfidnosti šarilo z hinavskimi verskimi gesli. V obdobju med našim zadnjim in današnjim občnim zborom so dozo-jjevali tudi drugi pogoji, ki odpirajo našemu ljudstvu boljše perspektive za °dočnost. Socialistična Jugoslavija je z ogromnimi napori vedno bolj uspe-xala v svoji borbi za ohranitev svoje nacionalne neodvisnosti in si je s svojim V.^trajnim in uspešnim odporom proti vsem poskusom gospodarskega in poli-tcnega pritiska pridobila v svetu več iskrenih prijateljev kot jih je kdaj koli 'mela. Njena dosledna pot socialistične graditve, njena borba za samostojnost na znotraj in za enakopravne odnose v zunanji politiki, za miroljubno reše-Vanie spornih mednarodnih vprašanj, za dobre odnose zlasti med državami ln narodi sosedi, za gospodarsko in kulturno sodelovanje, vse to je imelo za Posledico, da so se preko prvih povojnih športnih in kulturnih stikov, ki so Pn deloma posredovale prav naše organizacije, postopoma pričeli razvijati tudi boljši meddržavni odnosi med Avstrijo in Jugoslavijo. Gospodarska 'ttuktura Avstrije, ki v marsičem že po zemljepisni legi narekuje sodelovanje ^ ^zvijajočo se jugoslovansko izgradnjo in obratno ter prizadevanje avstrijske države za odhod zasedbenih sil in za končno vzpostavitev njene samostojnosti bili nadaljnji činitelji, ki so pospešili razvoj dobrih sosedskih odnosov med °bema državama. Utrditev teh osnovov, pospešeno sodelovanje na različnih Področjih kulturnega, gospodarskega in tudi političnega življenja se bo prej . slej moralo odraziti, — o tem smo prepričani — tudi v večjem razumeva-nJu avstrijske države za težnje njenih državljanov slovenske narodnosti v naših krajih. O Jugoslaviji vemo, da vključuje tudi reševanje nacionalnih Ugašanj svojih manjšin v zamejstvu v celoto svojih meddržavnih odnosov. a Pa se tudi odgovorni avstrijski državniki zavedajo, da bo v tem pogledu treba marsikaj urediti, je prišlo do izraza že ob obisku avstrijskega zunanjega ministra v Jugoslaviji in tudi pred nedavnim, ko se je mudil jugoslovanski sekretar za zunanje zadeve Koča Popovič na uradnem protiobisku na Dunaju. In še en važen moment ne smemo prezreti pri ocenjevanju pogojev za našo borbo, ker zna biti za uspeh naših prizadevanj v bodoče še bolj pomemben in razveseljiv. Namreč dejstvo, da tudi avstrijske demokratične množice, ki težijo za socialistično preobrazbo, z vedno večjim zanimanjem spremljajo samostojno pot Jugoslavije v socializem, njeno razvijanje socialistične demokracije, ki se odraža v decentralizaciji državne uprave, v delavskem samoupravljanju podjetij in drugih najbolj naprednih oblikah graditve socialistične družbe. V zavesti avstrijskih delovnih množic se razblinjajo mnogi stari predsodki in napačne predstave, podedovane še iz komaj minule dobe razpaljenega nacionalizma in šovinizma, na njih mesto pa vstaja spoznanje, da klije v sosedni državi novo, socialistično življenje. Prav na Koroškem, kjer je sosedstvo najbolj neposredno in kjer so socialisti vodilno udeleženi pri upravi dežele, postaja želja po čim bolj prijateljskih odnosih in čim tesnejših stikah vedno bolj tudi življenjska potreba. Če smo- koroški Slovenci v marsičem povezujoči most pri uresničevanju teh teženj, vršimo s tem važno in tudi za našo borbo pomebno in koristno delo-Na ta način pomagamo podirati prepreke ne le med Koroško in Slovenijo, marveč hkrati tudi prepreke, ki so doslej na domačih tleh onemogočale, da bi se delovni ljudje slovenskega in nemškega porekla, ki pa imajo v bistvu iste osnovne življenjske interese, našli tudi v skupni borbi za njihovo uresničevanje. Z zadovoljstvom lahko danes ugotavljamo, da so tudi v tej smeri le storjeni vsaj že prvi, zato pa nič manj pomembni začetki. Ko je Pokrajinski odbor Demokratične fronte pred letom dni pozval koroške Slovence, na) spričo razbijaštva belogardistično klerikalne KDS pri volitvah v deželni in državni zbor podprejo avstrijske delovne množice, ki so v večini organizirane v socialistični stranki, se je zavedal, da je s tem napravil zgodovinski korak, ki je pomenil prelomnico v dosedanjem političnem razvoju našega ljudstva. To je bila vsekakor načelna odločitev v korist demokratičnih sil i^ s tem tudi v korist našega delovnega človeka. Za naše ljudi ta odločitev n1 bila težka. Šlo1 je zato, da pomagamo okrepiti tiste sile, ki so se poleg svojega gospodarskega in socialnega programa, ki je tudi našemu človeku najblizj'. razmeroma vztrajno in odločno potegovala tudi za narodnostno pomirjenje v deželi, za ohranitev dvojezičnega šolstva in za dobre odnose s sosedno Jugoslavijo. Nacionalistični nasprotniki take politike so sicer računali, da bodo uspeli z razpihovanjem nacionalne mržnje. Rezultati pa so pokazali da delovne množice odklanjajo' šovinistično hujskanje. Prav na ozemlju, kjer se oba naroda na Koroškem najtesneje stikata, so prejeli šovinisti najbolj krepak odgovor v obliki porasta glasov za socialistično stranko in občutne oslabitvi pozicij ljudske stranke in neodvisnih. Bolj kakor kdajkoli poprej je ravno zadnja volilna kampanja pokazala u1 se odslej vedno bolj očituje, da prihaja na Koroškem do vedno bolj vidn^ diferencijacije in razmejitve med izrazito reakcijo vseh barv in nacionaln1*1 izveskov na eni strani in demokratičnimi silami brez razlike na jezikovno prl' Padnost na drugi strani. Samo ljudje, ki imajo svoje posebne namene, še lahko govoričijo in ponavljajo staro šovinistično parolo, da je Nemec pač Nemec in Cia je najslabši Slovenec boljši od najboljšega Nemca. Stvarnost, za vsakogar ^Prijemljiva in vidna, je povsem drugačna, in naše ljudstvo je lahko veselo, da Je drugačna, saj je s politiko svoje napredne organizacije — Demokratične ■ ronte — prispevalo svoj delež k preobratu, ki obeta v bodoče koristne sadove v dobrobit obeh narodov na Koroškem. Danes ni več možno mehanično zarisati črto ločnico in trditi, da obstoji na nemški strani strnjena šovinistična fronta proti Slovencem. Te fronte ni. -Nasprotno, razmejitvena črta vedno bolj razločno poteka tako, da se na eni vsi tisti zakrknjeni nacionalisti in nazadnjaki, ki jih moti po- _____0„ sožitja med koroškim delovnim ljudstvom obeh jezikov in dobro sosedstvo z Jugoslavijo, na drugi strani pa demokratične sile v svojo borbo vključujejo tudi takšne demokratične cilje, kot so zbliževanje med na-: °di in medsebojno- prijateljstvo. strani znajdejo "htlka rlrTirpcr-i JOHANN EINICHER $tWHAN0{lS-AKTl{N6EStllSCMAH K l A G E N f U 6 I Eisenhof ustan. 1817 Trgovina na debelo in drobno za železo, železnino, kuhinjsko orodje, peči in štedilnike, gradbeni material i. t. d. Trgovina in pisarne: Skladišča: Kramergasse 5 Lastenstr. 15 Telefon 4301 — 4304 Krischke & Go. Celovec • tekstilije in obleke, e modno blago, o pletivo in pletenina e krojaške in tapetniške pritikline • prešite odeje in žimnice 8.-Mai-Strafie 3 in Novi trg 12 L PETER DORNIK: Kovači svoje sreče Na Trški gori, tam sredi gričevnate Dolenjske, je pred desetletji pasel živino Andrej Špelar. Bosopeti pastirček je potočil marsikatero grenko solzo. Težko je živel. V zgodnjih pomladanskih in poznih jesenskih mesecih je prezebal na paši. Slabo je bil oblečen. Poleti in pozimi v vsakem času mu je'domača gruda rezala tenak, črn kos kruha. Andrej je odrasel, toda časi se niso spremenili. Kos kruha je ostal vedno enako tenak. Domovina ga je takrat delila ljudem v skopih kosih in vsaka drobtinica je bila s solzami prepojena. Andrej je sklenil uresničiti to, o čemer je sanjal dneve in dneve. Poiskal si je drugo domovino. Napotil se je tja čez »veliko lužo«. Tudi v Ameriki je težko živel. Tudi tam ni našel vsega v izobilju. Nova domovina mu je nudila kruh, čeprav trd in grenak, toda toliko ga je bilo, da njegovo mladeniško telo ni omagalo. Za pridne roke je bilo1 v tistih letih v Ameriki dovolj dela in kruha. Stara domovina, borna in skopa kakor je bila, saj so ji krojili usodo drugi in ne domači ljudje, pa je bil skopa s kruhom in delom. Čeprav je nekdaj v letih pastirovanja Andrej težko živel na Dolenjskem, mu spomin na to gričevnato pokrajino ni nikoli zbledel. Na stezice, ki jih je tolikokrat prehodil, bi rad še enkrat stopil. V mislih je odšel na Trško goro — v svoje rodne kraje. In sedaj, ko je v teh zadnjih desetih letih toliko lepega slišal o svoji stari domovini, je sklenil, da hoče videti pomlajeni in spremenjeni obraz domovine, obhoditi hoče stotero krajev, pogovoriti se z ljudmi, ki so z golimi rokami ustvarjali čudesa. Andrej Špelar se je lani s svojim Buickom vozil po dolgem in počez po slovenski zemlji. Obiskal je seveda tudi druge kraje Jugoslavije. Čudil se je marsičemu, čudil in veselil se je tako, kakor se veseli vsak izseljenec, ki po dolgih letih obišče domače kraje, ki so drugačni, mladostni, vsi v bujni rasti. Dolge mesece je ostal doma. Predno pa je odšel nazaj v svojo drugo domovino — Ameriko, je misli in vtise, ki so se mu nakopičili, nanizal na papir. Preberimo en sam odlomek, ki ga je objavil eden izmed jugoslovanskih časopisov: »Ni še Amerika v Jugoslaviji, življenjska raven še ni na takšni višini kot v Ameriki, kar po strašni vojni tudi ne more biti, moram pa priznati, da sem sila ponosen, da sem sin takega naroda, kajti kar so ljudje po drugi vojni zgradili, je resnično občudovanja vredno. Zato tudi začenjam dopis z naslovom »Neverjetno toda resnično«, kajti človek, ki ne vidi vsega na lastne oči, res ne more vsega verjeti. Saj so kakor gobe po dežju v teh par letih zrasle ogromne tovarne, hidrocentrale, stanovanjske zgradbe, moderne trgovine in hoteli, mostovi, ceste . . .« Tako je zapisal Andrej Špelar, tako je zapisalo že tudi stotero drugih izseljencev. Tisoči tujcev, ki so lani obiskali Jugoslavijo, nekateri iz želje, da spoznajo njen razcvet in tamkašnje razmere, drugi, da se naužijejo krasot Jadranskega morja ali gorenjskih planin, prav tako niso mogli molče mimo stvari, ki so jih videli in ki so jih navdušile. Burmanci in Indijci, državniki in politiki, delavci iz Anglije in Amerike, predstavniki sindikatov iz raznih Skandinavskih dežel, skratka iz vseh krajev sveta so občudovali razcvet de- f-ele, ki je v drugi svetovni vojni dobila tako globoke rane in ki jo je dvignilo zaostalosti ljudstvo samo s svojimi rokami. Gospa Eleonora Roosevelt, žena Pokojnega prezidenta Združenih držav Amerike, je ob svojem obisku dejala, so ljudje v Jugoslaviji tisto, kar tujca najbolj prevzame. V teh besedah pa )e povedala prav vse. Svobodni ljudje so začeli s temeljev graditi svojo novo hišo. Gradijo jo po lastnem preudarku in po lastni zamisli. Pot, ki so jo ubrali Jugoslovanski narodi, se zdi marsikateremu tujcu čudna, včasih celo več ali manj nerazumljva. Vendar se ob odhodu iz teh pokrajin ne more nihče otresi občutka, da je videl velike stvari, stvari, ki so vredne pohvale in občudovanja. Med tistimi, ki so lani obiskali Jugoslavijo, da spoznajo tamkajšnje raz-'Uere, je bilo tudi trideset predstavnikov avstrijskega delavskega gibanja iz vecine zveznih dežel. Eden od _ udeležencev, Friedrich Kopel iz Innsbrucka, je napisal vtise s te-§a študijskega potovanja po Slo-Veniji, ki jih jc objavil slovenski delavski časopis. Med drugim Pravi tole: »Kar je bilo novega 'n je novo za ves svet, je svo-P°dni položaj delavca v obratu ln so dosedanji vidni uspehi no-Ve metode v vodstvu obrata in gospodarstva s socialistično usmerjenostjo ob tako težkih razmerah. Jugoslovansko ljudstvo K na poti k pristni gospodarski ..ernokraciji, ki zajema celotno Judstvo in ki je neizbežno pogoj splošne politične demokracije . . .« Podobnih misli in izjav bi lahko našteli še dolgo vrsto. Da, celo knjige m lahko napisali o stvareh, ki so nove za ves svet. Toda zadržimo se le ob teJ zadnji ugotovitvi in se bežno ozrimo na doslej prehojeno pot tega ljudstva. Avtobus — serijska izdelava Tovarne avtomobilov Maribor Delavski parlamenti Tovarne, rudniki in druga podjetja so posejana po vseh pokrajinah, od ^krajne severne državne meje, kjer pod Peco kopljejo svinčeno rudo, pa do -askega rudnika v Istri, do obronkov planin v Makedoniji, Bosni, po Šuma-mj1! Hrvaški in drugod. Vsaka tovarna ima svoje posebnosti in svojstven na-um proizvodnje, saj izdelujejo povsod drugačne izdelke. Nekje kopljejo že-ezno rudo, drugod baker in boksit, nekje izdelujejo kamijone, drugod elek-tricne stroje, turbine, tkejo najrazličnejše tkanine, črpajo nafto, valjajo že-ez° itd. Skratka, proizvodna je pestra, kakor jo zahtevajo dnevne življenjske potrebe. Nekaj pa je enotnega v vseh stoterih in stoterih podjetjih: misel ® gospodarjenju. Ta misel vsakega posameznega delavca, vsak posamezni ko-ektiv veže v eno samo celoto, v trden večmilijonski kolektiv, v enega samega skupnega in skrbnega gospodarja. Nekdaj so v številnih jugoslovanskih podjetjih gospodarili najrazličnejši tujci in si polnili nenasitne žepe. Danes pa je resničen gospodar vseh starih in novih podjetij svobodni delavec. Na bronastih, bakrenih, železnih ali marmornatih ploščah ob vhodu vsakega podjetja je zapisano, katerega dne so delavci prevzeli upravljanje tovarne v svoje roke. V bežnih obrisih si oglejmo upravljanje podjetij, kakor bi ga nam obrazložil preprost nočni čuvaj, mojster delavnice, direktor, komercialist ali glavni inženir katerega koli slovenskega ali drugega podjetja. Vsako gospodarsko podjetje upravljajo delavci potom svojih organov upravljanja — delavskih svetov in upravnih odborov. Število članov delavskih svetov in upravnih odborov je različno, kakor je pač podjetje veliko. Vsako leto večino teh članov delavci izmenjajo s tajnim glasovanjem. V delavskih svetih in upravnih odborih so delavci v večini. Zakaj? Z določilom, da so delavci v večini, se hočejo izogniti najbolj nevarnemu sovražniku napredka — birokratizmu. Praksa je pokazala, da jc bilo to potrebno, saj bi marsikje nameščenci vodili podjetje v svojo korist in v škodo delavcev. Delavski svet in upravni odbor zasedata v določenem razdobju, po potrebi pa tudi bolj pogosto. Na sejah razpravljajo ti organi o proizvodnji, prodaji ali nakupu surovin, o dobičku ali izgubi, skratka, člani delavskih svetov in upravnih odborov, razpravljajo o čim boljšem gospodarjenju. Delavski svet in upravni odbor imata dolžnost, da kolektivu poročata o svojih odločitvah. Praviloma morata dobiti za vse važnejše stvari, ki se tičejo gospodarstva ali urejanja delovnih odnosov v podjetju, pristanek večine delavstva. Tudi višino zaslužkov, upravičenost do dobička in višino letnega dopusta določajo delavci sami. Pravice in dolžnosti posameznikov zapišejo v tarifni pravilnik podjetja. Obseg nalog odgovornosti podjetja do družbe je natančno določen-Podjetje namreč ni last delovnega kolektiva, marveč je last skupnosti. Delovni kolektiv upravlja podjetje v imenu vse skupnosti, zato je skupnosti tudi odgovoren za gospodarstvo. Dolžan je skrbeti za stalno' rast porizvodnje in za napredek podjetja na splošno. Kakor je med pšenico tudi plevel, tako so med dobrimi člani kolektiva tudi slabi in ne le enkrat se je že zgodilo, da so delavci pokazali vrata tistemu, ki je mislil na račun skupnosti polniti svoje žepe, ki je nasprotoval delavcem v upravljanju podjetja, skratka, ki je zaviral gospodarjenje. Marsikateri direktor podjetja je moral zapustiti svoje mesto, ker se ni ravnal po sklepih organov delavskega upravljanja. Tri leta delavskega upravljanja so rodila zavidanja vredne uspehe: delavci in uslužbenci so se mnogo bolj kot doslej zanimali in se zanimajo za gospodarska vprašanja, za rast podjetja, pestrost proizvodnje, boljšo kvaliteto Delavski svet tovarne ..France Leskcvsek“ v Mariboru zaseda ‘^delkov, prilagoditev prozvodnje zahtevam tržišča itd. Trg je v tem novem gospodarskem sistemu, v novi metodi upravljanja, dobil svoje pravo mesto. Kolektiv, ki slabo gospodari, to kaj kmalu občuti na svoji koži. Na tržišču ne tnore vnovčiti proizvodov, zaslužek je manjši in to pomeni, da mora delati °oljše. To pa je velika šola za delavce — upravitelje. Državni aparat se poslej nič več ne vmešava v podrobnosti proizvodnje. Včasih je predpisoval podrobne proizvodne načrte za vsako posamezno pod-ictje, odločal o prodaji blaga itd., zdaj pa je določen le okvirni načrt, imeno-van družabni plan, ki določa le splošne naloge v gospodarstvu. Vse dnevno delo in podrobno gospodarjenje pa je prepuščeno delavcem samim. Način administrativnega ali po domače povedano predpisanega gospo-darstva je bil v prvih povojnih letih nujno potreben. Le tako so lahko jugo-dovanski delavci obnovili porušene tovarne in zgradili nove, saj so vse sile ^družili v eno samo mogočno silo za dvig industrije. Toda tudi takrat so de-javci že sodelovali v gospodarjenju podjetja. Delavska zborovanja ki so bila ^aj pogosta, so opozarjala na napake, delavci so predlagali, kaj je treba izbolj-Sati, torej so se že takrat učili, kako je treba upravljati podjetje, pripravljali '° se za današnjo veliko nalogo — nalogo delavca-upravitelja.« Prav v tem vsesploš-nem odločanju delavcev 0 gospodarjenju svojega Podjetja, v samostojnem Urejanju vseh gospodarjih in drugih vprašanj je svobodni položaj de-avca. Tisočeri delavski Psrlamenti v tovarnah odločajo sami, kako bo-čimbolj okrepili gospodarstvo svojega podaja in gospodarstvo diuzbe sploh. Takšna Pot> po kateri hodi jugo-siovansko ljudstvo, je res najboljša pot k pristni gospodarski demokraciji. Korak naprej Sredi januarja lani je do v jugoslovanski liud-sl domači in tuji no-V|narji so nestrpno pn- hvozni stolp novega jaška na Prelogah kovali začetek zasedanja. Govori, razlage, navdušeni vzkliki, glasovanje. Poslanci so vsi kakor en mož glasovali za sprejem novega ustavnega zakona- j Kakor en mož so izvolili prvega predsednika republike — maršala Tita. Te vesti pa so s prav takšnim navdušenjem sprejeli milijoni delavcev in ostalih | prebivalcev. Zakaj nova ustava, saj je bila prva sprejeta šele pred dobrimi sedmimi leti? Mar se je v tem kratkem času res toliko spremenilo? Da, spremembe na gospodarskem in političnem področju so tolikšne, da so zahtevale nova ustavna določila. Upravljanje gospodarstva po delovnih kolektivih je pomenilo zgodovinsko prelomnico v dotedanjem družbenem razvoju. Prva ustava v svojih določilih ni imela omenjenih delavskih svetov, ni dajala toliko pravic ljudskim odborom itd. Številne ustavne določbe so zastarele in niso bile več v skladu s tem, kar sta življenje in razvoj rodila nove- | ga. Položaj državnega aparata ni več ustrezal sedanjemu razvoju. Ta se mora i vse bolj umikati v ozadje, kajti v ospredje je stopil nov upravljalec — delavec ; — neposredni proizvajalec. Zato so bile potrebne temeljite spremembe tudi v ustavnem življenju. Ljudski ustvarjalnosti, ljudski samoupravi je bilo treba dati pravo mesto. V najvišji predstavniški organ ljudstva, skupščino, zvezno ali republiško, je stopil delavec-upravljalec s svojimi predstavniki. Skupščina je tudi še poslej dvodomna. Sestavljajo jo poslanci zveznega sveta, ki jih volijo vsi državljani, in poslanci Zbora proizvajalcev, : ki jih volijo delavci in nameščenci gospodarskih podjetij in I ustanov, kmetje — člani kmetijskih zadrug in obrtniki. Tako so neposredni proizvajalci dobili v najvišjem oblastvenem organu svoje predstavnike, ki enakopravno odločajo o vseh družbenih zadevah. Delavci nimajo nikjer na svetu takega predstavniškega telesa. S svojimi predstav- j niki pa so delavci — neposredni upravljalci zastopani tudi v okrajnih in mestnih ljudskih odborih. Organom komunalne skupnosti, ljudskim odbornikom in članom zborov proizvajalcev je prepuščeno poslej oblikovanje kraja, ustvarjanje pogojev za g0-spodarski, kulturni in vsesplošni napredek področja, kjer delajo in živijo-Denarna sredstva prispevajo delovni kolektivi dotičnega okoliša. Gospodarsko in kulturno življenje kraja je tako postalo v celoti stvar delovnih ljudi samih-Najvišji predstavniki, organi Ljudske skupščine republik ali Zvezna skupščina — pa odločajo le o tistih stvareh, ki so važne za vso državo. Delovni ljudje sami so postali kovači svoje sreče — kovači lepšega in boljšega življenja. Napak trdijo tisti, ki pravijo, da se v Jugoslaviji vse stvari tako hitro spreminjajo, da zvečer pozabijo tisto, kar so zjutraj sklenili. Ne, vse kar je ' doslej storjenega, so le nove in nove dopolnitve tistega, kar je uzakonila prva ustava. Delavski sveti, zbori proizvajalcev, samostojnost ljudskih odborov, 52 Novi stanovanjski bloki železarne v Jesenicah svobodni položaj delavcev, vse to je le plod nenehnega razvoja, plod rok delovnih ljudi samih. In nič ni čudnega, če tujci strmijo, ko prestopijo mejo Jugoslavije, nič ni čudno, če nekdo zapiše, da vsega tega ne moreš verjeti, če. vse pestrosti življenja in tako čudovitih stvari ne dojameš sam s svojim lastnim očesom. FRAN ELLER: p3 t Že zmlada skoroda me ob prepadu nevarna cesta vodi v dvomen čas; kruha ne stradam, duša pa mi mraz okuša, zapuščena v grenkem gladu. Tuj grem skoz mesto in prezrt sem v gradu; doma brat rodni seje mi poraz, čast in svetinje sramoti na ukaz od zgoraj . .. Taram se v morečem jadu, a ne omahnem, še korak držim. Ne bodo rame se voljno mi vdale v tem raju hlapcev in izdajnikov. Cvete mi sila iz prezdravih cim: poji v srcu kri Miklove mi Zale in uporni duh dedov Serajnikov. Večer na Vrbskem jezeru Dr. ŠAŠEL JOSIP: Narod o svojem govoru Splošno je znano, da imamo koroški Slovenci precej različne govorice. Ziljani na pr. kakega Zvrhnjega Rožana prav lahko razumejo, Spodnjega Kozana ali Podjunčana tam od Pliberka pa morajo že kar dobro poslušati. To različnost narečij označujejo Rožani z rekom: sedem jezikov znam, pa vse koj po slovenje. Pestre so ljudske govorice ne samo med nami Slovenci tu- in onstran Karavank, marveč tudi med Nemci in med vsemi narodi sveta. Pri vsej tej pestrosti pa se Slovenci moremo pohvaliti, da se kljub temu še kar razumemo med seboj, za silo pa tudi z drugimi Slovani. To so mnogi izmed nas sami doživeli po svetu. Le pomislite, kako smo se z ruskimi ujetniki v obeh vojnah gladko sporazumeli. Nemci se s svojim jezikom ne morejo tako pohvaliti. Kdor zna samo kak bavarski dialekt, ta bo tam gori pri Hamburgu slabo shajal; kak Prus pa Švicarja ne zastopi, če oba govorita, kakor jima je jezik zrastel. In vendar vzdržujejo enoten pismen jezik. Pa tudi v pismeni govorici se ne morejo sporazumeti z drugimi Germani, kakor: Holandci, Danci, Švedi itd. Naravno je, da bi se vsakdo rad sporazumel s čim več tujimi ljudmi. Več jezikov znaš, več veljaš! Kako občudujemo včasih tistega, ki zatrjuje, da zares Zna sedem jezikov, med katere šteje tudi mrtve: latinščino in grščino. Predvsem pa čuti prebivalstvo ob narodnostnih mejah živo potrebo, da se neposredno med seboj pogovori. Starejši rojaki še dobro pomnijo, da so nekdaj, ko še ni bilo toliko šol, Slovenci dajali svoje sinove »na Nemce« v službo, Nemci pa svoje med nas; oboji so se tako naučili obeh deželnih jezikov. V poročilih o začetkih našega šolstva pred sto leti pa beremo, da je v Dobrli vesi obstojala vzorna slovenska šola in so še Nemci iz Labotske doline pošiljali svoje fante tja v uk, da so imeli pozneje v življenju lažjo pot. Tako je bilo nekdaj, ko je narod imel še svojo lastno sodbo o vrednosti Jezikov. Tedaj se zdrava pamet še ni zastrupljala z idejami o kakem »Herren-volku«! Take bolne ideje so privedle do svetovne morije, sam nemški narod pa so v dveh vojnah pahn le v tako nesrečo, kakor še nikdar prej v zgodovini. In vendar jahajo nekateri med njimi še vedno iste bojne konjičke, ki so jih že dvakrat prekucnili. Ali je res, da v tretje rado gre? Naš jezik je starodaven. Menda ravno pred tisoč leti se je zapisala slovenščina v tako imenovanih »brižinskih spomenikih« na naših koroških tleh. Ko ta zapis primerjamo z današnjo slovenščino, moremo ugotoviti, da se nismo dosti oddaljili od onih začetkov, vsekakor neprimerno manj, kakor na pr. današnja nemščina od svojega istodobnega starega jezika. Nemščino pa so vsa ta dolga stoletja sem gojili v pismenosti, ki ohranjuje stare oblike. Slovenščina ni bila deležna take nege, ohranjeval jo je samo narod v svoji govorici. Reči smemo: z veliko ljubeznijo jo je ohranieval, da je prišla do nas v tako prvotnih oblikah. Gojil jo je ne samo v vsakdanjem govoru, temveč tudi v izbrani govorici, kakor v pripovedkah, basnih, pesmih itd. Še do naših dni so se prepevale starinske pesmi o Lepi Vidi, Mladi Zori, Trdoglavu in Mar- jetici, kralju Matjažu, kraljeviču Marku itd. Tudi o Miklovi Zali je obstojala pesem, do nas pa je prišla samo pripovedka. Znani so tudi nekdanji ljudski pesniki kakor Drabosnjak na Osojskem Turju, Andrejaš v ožjem Rožu, Le-sičjak v Podjuni, ki so tako strastno vzljubili slovensko besedo in pesem, da so za njo trpeli in žrtvovali premoženje (Drabosnjak) ali pa v revščini nosili nje lepoto od kraja do kraja, od semnja do semnja (Lesičjak). Bogata je slovenščina tako v slovničnih oblikah kakor v besednem zakladu. Naša narečja po poznajo še mnogo besed, ki j:h pismena slovenščina ni sprejela, ki pa so v naši vsakdanji govorici nepogrešljivi. Narod ob Zilji in Dravi, ob Jezerih in na Poljih je znano zgovoren in iznajdljiv v besednih tvorbah. Zato ima tudi toliko izrazov za »govoriti«. Besedo govoriti pa poznajo v svojem narečju menda samo Gorjanci za Obirjem; Ziljani »zborijo«, Poljanci »punajo«, Rožani in Podjunčani »marnvajo«, Štajerci pa »gučajo«. To so osnovne besede za govor, ki še nima barve. Ljudstvo pa ima prav točne izraze za različne načine govorjenja. Slavnostni govor (na pr. pri svatovščini) označujejo z glagolom »besedovati«, govornik (starešina) pa je »besednik«. Tudi »žebrati« pomeni posebno, obredno govorjenje; na vzhodu poznajo za to besedo »modliti«. Prvotno je »žebrati« pomenilo: mrmrati, moledovati. Ta pomen je še ohranjen v izrazu »dol žebrati« pri zagovarjanju različnih bolezni, ki se vrši mrmraje. Pri zagovarjanju poznamo še besedo »zapoveti« v izrazih: kri zapoveti (zagovor proti krvavitvi), strup zapoveti (zagovor proti kačjemu piku). Slavnosten pomen ima še beseda »skazati«, ki se rabi samo v basnih, na pr. Bog je vsem stvarem svoje delo skazal, samo vetrovom nak . . . Jezikoslovci pravijo, da so ljudstva prvotno govorila bolj pojoče kakor danes. Na Koroškem je znano, da govorimo Slovenci s posebnim naglašanjem (intonacijo), ne tako monotono, kakor Nemci. Pa še med Slovenci se Ziljana in Rožana nekako do Borovljan doli takoj spozna po visokem naglašanju. Ta način pojočega izgovarjanja označujejo Sp. Rožani z besedo »dekati« (po korovsko, po roško dekati). Beseda »zadekati« pa je danes največ znana v pomenu: zapravljati pri petju in pijači. Znan je rek: Kar far v nfdelji priheka, v nedeljo pa zadeka! (hekati pomeni obredno petje pri maši). Borovliancem je pojoče izgovarjane tako v krvi, da so to prenesli tudi na nemščino, ki se sedaj tam širi. Zato v Celovcu take »Nemce« takoj spoznajo, da so »von der windi-schen Seiten«. Nasprotno k »dekati« je »robiti«. Robijo oddaljenejši Gorjanci 'in Rutar-jani, ko besede bolj zamolklo, včasih prav »z medvedjim glasom« izgovarjajo. V tem visokem (pojočem) ali nizkem tonu pa je mogoče govoriti: pismeno ali narečno, hitro ali počasi, nežno in Ijubkovalno^ali pa jezno, razločno ali nerazločno, običajno ali spačeno itd., itd. Za vse te načine obstojajo posebne označbe. Oster posluh ima narod predvsem za narečja. Kdor govori v prirojenem jeziku, tega drugi takoj spoznajo, odkod da je približno. Na Ziljane leti menda še najmanj opazk radi izgovarjanja. Pač pa so po svojih posebnostih znani Rožani in Podjunčam. Sp. Rožanc drugi težko zastopijo predvsem zato, ker črko »k« izgovarjajo bolj globoko v grlu in malo slišno; pismeno se to označuje s črko q. Zi- Ijani imenujejo ta način izgovarjanja »čakljati« (tudi: kakljati); še v pesmi Pojejo: Knočom Rožanko, ki mavo čakla, Hočam Zilanko, ki prov marnvati zna. Ložani sami pa poznajo besedo »čakljati« samo v pomenu jecljati. Izgovarjanje q je za Rožanc tako naravno, da se jim trdi »k« pri drugih Korošcih zdi nekako prisiljen. Zato oponašajo Zv. Rožanc (one od Rožeka Sori) z njihovim stavkom: »Pr nas pa vse ko-bile prangajo pa vse lipe v cerkov Srejo«. V Sp. Rožu bi se ta stavek glasil: »Pr nas pa vse qoj biole pranhajo pa Vse liope v cerqov hrejo«; pri tem izgovarjanju je takoj jasno, da pomeni »qoj .iele«: belo oblečena dekleta, »liape« pa: lepa dekleta. Pri govoru »ko-bile« in »l]pe« pa je pomen vsaj dvoumen. »Čakljanje« sega v podjunsko narečje nekako do Sinče in Prible vesi; Pravijo, da v Sinči vesi še govorijo »qaj«, v Pribli vesi pa že »koj«. Beseda »Rož« se rabi v ožjem in širšem pomenu. Ožji Rož obsega občine k ozek, Ledince in Št. Jakob. Prebivalci na Osojskem Turju (Kostanjčani in jeholjani, imenovani Pfgarji) pa štejejo v Rož ves svet južno od Vrbskega )"zera; pravijo, da so tam že Rožani. Na drugi strani pa pri Jerišah in na Rebrci sodijo: »od Apač horta že bol po rošqo marjejo, bol m3xq3”. V jezikovnem smislu pa se smatra za Rož vse ozemlje, kjer se govori rožansko na-‘-cje: torej od Baškega jezera pa nekako do črte Obir—Svinška planina. Seveda pa na tem širokem prostoru govor ni enoten. Rožani južno Dra-Ve riaglašajo besede bolj na koncu in mehčajo pred mehkimi samoglasniki x (q) v č in h (t) v š. Poljanci pa pomikajo naglas proti začetku besede in veči-'orna ne mehčajo navedenih soglasnikov. Tako oponašajo Čezdravci (prebi-Alci okoli Velikovca) govor Poljancev od Pokrč proti zapadu »poqršče •rusce« (oni bi rekli: poqršqc hrušqe) in „Č3m3na, čela pa Čap” (oni: kumina, Ktla pa čep). Pri Jerišah poznajo* samo »qiqal, xiša«, v Galiciji pa se že začne >,ciqal, šiša«. Brelomnica mehčanja je torej nekako na črti Pokrče—Galicija. Podjunsko narečje tudi ni enotno ne po ozemlju, ne po izgovorjavi. Iz PUve Podjune južno od Drave se širi na sever v Velikovško Čezdravlje do rajne narodnostne meje na severu, do Kneže in Krčanj. Rožani smatrajo za posebno značilnost, da v Podjuni govorijo »štu« za: tu in »steka« za: tukaj; zato pravijo, da so od Apač in Lečen doli »štekarji«. ; Osrednji podjunski govor označujejo drugi Korošci kot »pliberško 10svo«. Nekako od Prible vase in Žitare vesi na vzhod preglašajo namreč y.)ak širok »a« v »o«, govorijo »mosvo« (maslo) in »moma« (mama) itd. Ša-Jtvo se jim oponaša, da se je neki pliberški »purgar« nekdaj pohvalil: «V Pli-rci moma take krave, da se pliberško mosvo pr somi svomi nabere«. Od ^e§a tudi označba »pliberško mosvo« za to okanje. Zlasti zaradi tega vladajo rugod proti temu govoru veliki predsodki, to pa neupravičeno. Naši učenjaki Zatrjujejo, da so izmed slovenskih narečij ohranile ravno koroške govo-Ce največ starinskih potez, mnoge še od »brižinskih spomenikov« sem. Med teiT1i pa zavzema podjunski govor prav častno mesto; poleg drugega je ohranil nosniško izgovarjenje nekih samoglasnikov (predvsem o) tako čisto-, kakor noben živi slovenski jezik. Francoski slavist univ. prof. Tesniere je posebno pozornost posvečal temu dejstvu in prišel do zaključka, da so se nosniki, kakor jih izgovarjajo v Repljah, morali ohraniti iz prvotne slovenščine, kar dokazuje, da so se v oni davni dobi izgovarjali povsem čisto, ne tako, kakor na pr. v današnji poljščini. — Podjunsko narečje vzbuja zato med slavisti vsega sveta posebno pozornost. Toliko o naših glavnih narečjih. V teh pa je mogoče govoriti na različne »viže«, počenši od otroškega govora. Otrok začne sprva nerazločno brbrati, blabetati, godljati, lapedrati; v joku cmevka, v nestrpnosti žrči pa čvrči itd. S temi besedami se označuje tudi podoben govor odraslih, ki včasih preide v »čečasti marenj«. Zlasti ženski jeziki imajo široko lestvico izraznih možnosti. Kako mlado dekle, katere jezik prav zvonko teče, dobi vzdevek Jarelica. Navadno pa ženske pladrajo, račljajo, žladrajo, (»moja dečva je žledra pa vse požladra«), rožvajo, nadvse rade pa »koledvajo« in »tarekajo«. Kolikokrat nastane radi takega »tarekanja« razdor med sosedi, ko eden drugemu očita »vaša Taranja je rekla . . .«. Kak preudaren gospodar se nato odreže: »Vaša Taranja pa naši Taranji Taranja nahanja!« Beseda »naganjati« označuje prav poseben način govorjenja, pri katerem se besede hitro zaporedoma ponavljajo, navadno tako hitro, da sobesednik sploh ne pride do sape. Pomeni pa tudi ponavljanje takih besed, pri katerih se jezik rad zaplete na pr.: hitro naganjaj: mvad madvad, mvad madvad . .■ Hiter govor označujejo še izrazi: drajlati, napletati, nasipati ušesa, šklan-drati, naspočftati, brojiti (naštevati napake drugega). Posebno kak prepir med moškim in žensko se pozneje presoja: Zabelila in zagodla mu je, da je dovoli imel! Svojemu možu pa nezadovoljna žena »lafitne (levite) bere«. Kakor znano, so manjši prepiri vsakdanji pojav. Začnejo se navadno nedolžno: »prekarjati, sprekarjati«, potem ostreje »pričkati, spričvati«, končno pa groziti in »ubičvati« (žugati), krabižvati, kvafati«. Beseda »žugati« ima v narečju drug pomen kakor pismeno in sicer: prositi, moledovati za kaj; isto pomeni »trucati«. »Kvafati« označuje nesramno govorjenje, grdo preklinjanje. Prispodobe živalskih glasov podajajo besede: regljati, krakati, mevkati. (mačka mevka), mekati (koza meka), bekati (ovca beka), gavkati ali havkati (pes gavka ali havka) itd. Govorne napake označujejo izrazi: motlati (nerazločno, šepetaje govoriti), sesljati (govoriti na koncu jezika, zlasti izgovarjati č, š in ž'kot c, s in z), toh-njati (nosno izgovarjanje), žnarhati (hreščeče govoriti). Končno naj omenim še — laganje. Prava laž ima sicer kratke noge, ša-luva laž pa je prav običajna. Za šalo se zlaga kdo včasih prav neopazno, poslušalci ugotovijo »ta je pa bosa«; če pa je laž otipljiva: »ta je pa v cokljah«. Včasih jo kdo »izpod pazduhe vzeme«, Nemci bi rekli »aus der Luft ge' griffen«. Tud' za »Jagerlatein« se pri nas reče »ta je pa godčeva«. Dostikrat kdo obljubi, da pride, obljube pa ne drži; tisti, ki ga je pričakoval, ugotovi »lažnika mi je poslal«! Pregledali smo nekoliko ljudskih izrazov, ki imajo za predmet govorjenje na različne načine in ob raznih priložnostih. To naštevanje bi se dalo še izdatno pomnožiti. Pa že prednji zgledi kažejo bogastvo tega narodnega blaga, ljudsko ljubezen do svojega jezika. Te besede so se skovale v dolgih stoletjih s tvorno domišljijo naroda, prenašale od pokolenja do pokolenja do naših dni. Ali jih bomo znali ohraniti tudi nadalje? FRIEDRICH JUNGBAUER O. H. G. Veletrgovina z živili Osrednja poslovalnica: Celovec, 10-Oktober-StraBe 28. tel 1773 in 3326 Podružnice: Velikovec, glavni trg 144, telefon 288 Feldkirchen, sodnijsko poslopje, tel. 380 VVolfsberg, Ritzing 48, tel. 370 • Ognjišča in peči • kmetijske stroje • motorje • Holder-Diesel-traktorje • oklepne blagajne • pisarniška jeklena oprava • odpiranje blagajn • poslovne garaže • ugodni priložnostni nakupi • in plačilni pogoji HANS VVERNIG Celovec — Klagenfurt Paulitschgasse 13 / telefon 3E02 Jljnhini fi i/iaM-cbia pesetu Kdo jo je prvi zapel, kje je zrastla? Rodile so jo razne prilike, posebno ugodne so bile zanjo tiste po prestanih velikih nesrečah, ko narod začuti potrebo po družitvi, ko večina ljudi enako misli, enako čuti. Ta ali ona misel, i izražena v pesmi, je našla dopadenje povsod, je našla pot do slehernih ušes, pa jo potem povsod pojo, vsakomur »leži«. Taka pesem postane obča last, narodna last, pravimo ji narodna pesem. Včasih je avtor take pesmi znan, to je bil pač človek iz naroda, ki je bil oblagodarjen s tankoslušnim, čutečim srcem, katero je znalo prisluhniti ljud- 1 ski duši, zato je njegova pesem tudi znala odpreti pot do srca vsakogar. „Pač srcu le domači glas mehko se in sladko prilega, on srcu pravi ve izraz in spet mogočno k srcu sega — domači glas le nosi spas!” (S. Gregorčič, Pesmi.) I Poleg partizanskih narodnih pesmi imamo nešteto drugih narodnih pe- I srni, katerim ne vemo časa njihovega nastanka, vemo samo to, da jih radi slišimo in tudi sami radi pojemo, seveda, če jih znamo! In tu poglejmo malo vase! Mešam pevski zbor S PD na Radišah Mladina danes ne poje veliko. Malokdaj naletimo na skupino otrok, ki bl si pri igri pela. Na izletih ne slišimo od mladine skoro nebene narodne pe-Srru, kvečjemu kak šlager iz zadnjega filma, in kmalu je pevske zabave konec. Ali ni to žalosten pojav, Tako bi ne smelo biti! Našo mladino je treba dovesti do spoznanja, da je nasa narodna pesem naš veliki narodni zaklad, katerega moramo prav posebno ceniti, ga ljubiti in biti ponosni nanj! Saj ravno narodna pesem najlepše Poudarja lepoto in svečanost kake posebne prilike, ona vzgaja, bodri in tolaži, Pesem je naša najplemenitejša spremljevalka. Ali te ni ganilo, ko si ponoči zaslišal ubrano petje na vasi? Peli so na-r°dne pesmi, ki so se mehko dotaknile tvojega srca. Objelo te je toplo čustvo, da zna naš narod lepo peti, da je bogat, ker živi v njem za lepo, čisto in dobro vneta duša, kajti le taka more tako peti, da gane srce. Ali kako zahrepeni v tujini srce po naši narodni pesmi! To ve le tisti, ki le okusil tujino. Saj se tam tudi poje, toda če zasliši uho v tistem daljnem kraju našo narodno pesem, tedaj se mu vse drugo odmakne in dolgo zadržane s°lze domotožja mu takrat izmijejo dušo velikega hrepenenja po domačem kraju. Včasih je ravno pesem tista, ki razpihne hrepenenje do tolikšne sile, da odtrga tujini in ga pripelje spet domov. v Velika, mogočna, lepa, pomembna je naša narodna pesem, ali ni zato cudno, da jo tako malo pojemo? Pravijo, da sploh pada pevska vnema. In zakaj? Odgovarjajo eni, da so preresni časi, da bi mogli peti ko nekoč, drugod dišimo, da so se stare viže preživele, da ne sodijo v naš čas. Spet drugim so tudi nove pesmi pretuje, da ne najdejo lepote v njih. Ako je kaka pesem le nekaka zaporednost tonov, ki se je odmaknila narodu, potem seveda izgubi skladnost z življenjem našega človeka in je torej napisana le za majhen krog Criako mislečih ljudi. Taka pesem res ne more navdušiti večine poslušalcev. Kritika in aplavz sta zadnji gonilni peresi in tako postanejo pevski koncerti Uavsezadnje le družbene prireditve za del naših ljudi, namesto da bi pomenili °ddih in blagodejno spremembo v narodovem delavniku. Treba bi bilo pesem Približati delovnemu človeku, na drugi strani pa začeti bolj gojiti našo narodno pesem. Ta mu ne bo nikoli tuja, rad jo bo poslušal in jo polagoma spet $am začel peti. Lepa je naša slovenska zemlja, vsak njen predel ima svoje posebne krasote, ima pa tudi svoje posebne pesmi, katerih lepota, milina in prisrčnost pač gotovo pritegnejo vsakogar v svoj čarodejni krog. Prav posebne vrste pa so naše koroške narodne pesmi. Prelepe so, da bi J’b mogli in smeli kdaj pozabiti. Sicer so večji del bolj otožne, a dihajo prisrčno preprostost in ljubko milino nežno čutečega srca. Kakšen bi bil Slovenec ali Slovenka, ki ne bi slišal ali ne bi rad pel pesmi ‘•'KPrnav čez izaro«, ki ne bi bil ponosen na to našo narodno umetnino? Pri-Vrela je iz čistega koroškega srca, ki jo je zapelo tako prisrčno, da je postala Prava narodna last. Koliko pa je še drugih koroških pesmi, ki nam prav tako dvigajo srce, ki nas prav tako uče ljubezni do naše koroške zemlje in ki zato zaslužijo vso našo pozornost, vse naše spoštovanje in ljubezen. Nikoli jih ne smemo pohabiti, pojmo jih radi, vedno lepše se nam bodo zdele. Naštejmo jih tu nekaj: Spomnimo se na pesmi »Lepo je tu na deželi«, ali «Ta paver pa grahovco seje«, ali »Luštno je vigred«, kdo ne bi jih iz srca zapel, ko jih zasliši? Tudi grenka, žalostna ura pozna svojo pesem, takrat je človeku rešiteljica, tolažnica bolnemu srcu. ,,Petje v žalosti zavetje, v bolečini je hladilo:’ (Dr. L. Toman.) To potrjujejo': »So še rožce u hartelnu žavovale«, »Saj n’či frajda več na sviete«, »Pojdam v rute«, »Čej so tiste stazice«, »K’ sem u pvaninco u ves hodiv«. Kako prisrčno pove koroško dekle, kaj ji teži srce, v pesmih: »Je na Dravci mehlica«, ali »Oj ta mlinar«, ali »Šocej, moj sel«, ali »Da bi biva liepa ura« itd. Ali kako razmišlja fantova pesem: »L’pou ptičice pojo«, ali »Dober večer, lubo dakle«, ali »V Šmihelu ’no kajžico ’mam«, »Dečva veš, kaj sem ti djau?« To je samo nekaj pesmi, ali ena je lepša od druge, zato je naša dolžnost, da jih radi pojemo, da jih gojimo, da bomo vedno lahko črpali iz njihovih velikih vrednot. Pojmo jih ob vsaki priliki, bodimo ponosni nanje, saj so lepe in najlepše od vseh pesmi. Vsak pevski koncertni program naj jih spoštljivo upošteva in prikaže kot naše veliko narodno bogastvo. Dajmo tudi naši koroški narodni pesmi časten prostor, ki ga v resnici zasluži! Poje naj jo šola, poje naj jo mati, kateri je dano peti, kako bogato doto bo z njo dala svojim otrokom na pot v življenje! Pojmo koroško pesem ob vsaki priliki, dajmo ji prednost pred drugimi pesmimi. Kajti koroške narodne pesmi so dragotine, ki kot biseri krase našo lepo koroško zemljo! Volno vseh vrst in kakovosti ter svilo in sukanec za vezenje kupite po zmernih cenah v sobi volne ZCZemen/czlz vvoiistube Celovec, Obstplatz 3____________ Automobili Austin, Moris, Lohner-Roller, Panhard KARNTNER autosalon ALEX POLGAR Celovec, Herrengasse 10 Dr. FERDO MILER: Nastanek in razvoj železarske, jeklarske in puškarske industrije v Spodnjem Rožu Predno se bavimo z vprašanjem, kako iz malo obsežne žebljarije in iz rokodelskega dela nastanejo važne in obsežne industrije, — kakšne okolnosti so tvorile potrebne podlage in kateri ljudski sloji so pri tem sodelovali, si oglejmo najprej zunanje okolnosti Spodnjega Roža pred več stoletji. Kakor danes so tudi že takrat tekli iz severnega pobočja Karavank razni Potoki in potočki proti Dravi, ki so kar vabili podjetne ljudi, da se okoristijo ? vodno močjo. Tako teče na primer potok Borovnica iz ljubeljske doline od raznih vrhov, mimo Borovelj proti Dravi, medtem ko teče drugi potok z ‘stim imenom mimo bolj vzhodno ležečega kraja Bajdiše proti Dravi. To so torej trije kraji, Podljubelj, Borovlje in Bajdiše, kjer najdemo že pred več stoletji najprej majhne kovačije, potem kovačnice in fužine, ki se končno razsujejo v velike industrije. Na cesti čez Ljubelj, zasnovani in zgrajeni že od Rimljanov, najdemo Prevoznike, ki so navadno zaradi varnosti pred roparskimi napadi vozili v strnjenih vrstah blago iz severa preko Celovca in Ljubelja do Ljubljane in Potem naprej do morja. Prevozništvo se je v srednjem veku vedno bolj razširjalo in je cvetelo zaradi razvijajoče se trgovine in industrije še v začetku tovega veka, dokler se ni tu in tam pojavila železnica in je začetkom 20. sto-ietja začela žvižgati tudi po Spodnjem Rožu! Prej pa ni cvetelo v Spodnjem ^ožu samo prevozništvo po suhem, temveč so tudi splavi po Dravi prevažali ^lago proti jugu in »bvosarji« so bili za splošni promet ravno tako važni Wkor »furmani«. Iz vrste kmetskih podložnikov so morali nekateri delati P°d gradovi in samostani tudi razne gospodarske in hišne potrebščine ter so sc v tem oziru vedno bolj izurili, tako da so končno take stvari delali tudi '■tarna in jih zamenjavali za druge svoje potrebščine. Prodajati pa je take stvari svoj čas smel samo grajski gospodar in šele počasi so si to pravico pridobili ‘Udi meščani in navadni podložniki, ako so najprej zadostili pozebam grajske in samostanske gospode. Tako so prvotno ob potokih začeli K°vati žeblje, podkve in slične drobnarije najprej z ročnim delom, pozneje Pa so se vedno bolj okoristili z vodno silo. Ljubeljska cesta je prvotno tekla iz Podljubelja naravnost proti Borov-llam mimo njih na Medborovnico k dravskemu brodu in na Žihpolje proti -elovcu. Prilično v začetku 12. stol. so humprški grofje napravili pod svojim uumprškim gradom most čez Dravo in tako pritegnili ves zgoraj omenjeni Promet pod svojo posebno nadzorstvo. Humprški grad je nastal v času velikih n°rnatij. Da jih kratko omenimo: Papež in cesar (tako imenovane rimsko-nernške države) sta si bila v laseh. Istotako pa tudi cerkvena kneza nadškof . zburški, ki je bil na strani papeža, in oglejski patriarh, ki je podprt od svo-|e§a brata vojvode Henrika koroškega stal na strani cesarja. Bil je to samo P^pir zaradi posvetne nadvlade, ki je imel končno posledico, da je cesar pa-Peza ujel in izročil patriarhu, da je salzburški nadškof moral bežati. To ome- njamo samo zaradi tega, ker so razni oblastniki začetkom 12. stoletja razširil' svojo oblast tudi po južni Koroški. V tistih časih namreč ni obveljala noben-1 pravica in zakonita oblast, ampak samo — pest mogočnikov. Ko so se vsi ti mogočniki spet sporazumeli, je dal salzburški nadškof zemljo v okolici Hum-prka obmejnemu grofu Štajerske v »fevd«, po našem bi nekako rekli v uži' vanje in upravo, ter je ta sezidal na gričevju severno od Drave prvotni grad, ki pa je stal menda bolj proti vzhodu kakor sedanji. Nemško ime mu je ; »Hollenburg«, kar mogoče spominja na prvotno »Hohlenburg«, ker je bilo pod tistimi skalami mnogo votlin in brlogov. Slovenci pa so si napravili nekako spakedranko iz besede »hum« in »Berg« v Humprk. — Zanimivo je, da so Humpržani v svojem grbu ovekovečili kačo, kot zastopnico brlogov. Takrat so bile tudi na skromnih podložniških kmetijah v Rožu veže navadno združene s kuhinjo z odprtim ognjiščem. Dim je odhajal iznad ognjišča ali neposredno pod strop ali pod streho. Iz veže so vodile »štinje« pod streho ali v klet. Nad odprtim ognjiščem je visel kotel za kuhanje hrane, ali pa se je kuhalo — posebno pozneje — na nekem podzidku, (pozid, puzad, ime, ki se je dolgo ohranilo še za izraz štedilnik), stali so tam lonci, katere so premikali z burklami (vilami). V bližini so bili spravljeni tudi loparji za premeščanje testa in kruha. Lesene stene hiš so bile navadno ometane, ali pa so bile špranje zadelane z mahom. Levo ob vhodu v hišo je stala krušna peč. V steni poleg vhoda je bila votlina z imenom leva — Huva, v kateri so kurili trske, da so si razsvetljevali prostor. Nasproti hiše ali izbe je bil na drugi strani »velbič«, nekaka shramba za kruh, žito in sadje. Tudi deloma še sedaj znana notranja oprava je bila več kakor skromna, kakor je pač pri tlačanih bila mogoča. Dolga klop ob steni, ena miza in le redko kak stol. Obleka iz ra-ševine in bukovega sukna (hlače so stale kar same) ženska obleka tudi iz domačega blaga — ki je zdržalo mnogo let, cokle in klobuki iz slame ali ličja. Iz-vzemši praznike, je pomenila podložniška hrana stalen — post. V tej in taki skromnosti in navzlic najhujšim izrodkom tlačanstva ni naŠ narod napredoval le v zunanji kulturi, temveč tudi pri delu in v svojih izdelkih ni zaostajal za drugimi narodi, ki so se smeli svobodno razvijati. Tlačen in nesvoboden do leta 1848 se seveda ni mogel ubraniti, da so na zemlji, ki so mu jo ugrabili tuji oblastniki, le ti uživali sadove pridnosti našega delavca in kmeta, kar nam najbolj dokazuje nastanek in razvoj industrije v Sp. Rožu. | Prvotni razvoj žebljarstva ob Borovnici seže v dobo splošnega potresa na jugu Koroške, ko ni zasul samo Dobrač pri Beljaku več kot deset vasi in del Beljaka, ko so se razburile tudi gore Korošica, Grlovc in Žingarca v Spodnjem Rožu ter zasipale gozdove in naselbine, kar je posebno močno zadelo tudi Stari Tržič onstran Ljubelja. In tako so pribežali tamošnji žebljarji na severno stran Ljubelja ter podprli, leta 1348 takrat še bolj redko žebljarstvo v Podljubelju in mogoče tudi kovaško obrt, ki se je razvijala ob potoku v smeri proti Borovljam. Večjo pomembnost je dobilo kovaštvo v Podljubelju, ko so leta 1550 celovški trgovci, njim na čelu neki Ivan Šnelko, napravili v Podljubelju pet fužin, hkrati pa razširili, razume se, da sebi in svoji trgovini v korist, tudi pot čez Ljubelj. Tu zasledimo prvi, če tudi skromni pojav meščanskega kapitala, ki navadno s pomočjo plemstva in njegovega oblastnega vpliva ustanavlja na naših tleh in s pomočjo naših pridnih delavcev fužine in industrije. Ponovni potres leta 1577 pa je porušil tudi železarne v Podljubelju, ki jih v novi obliki najdemo šele po preteku več kot 40 let. Medtem pa je usoda določila Borovljam in tamoš-n j i m kovačijam drugi, važnejši in obširnejši razvoj, ki So ga narekovale v prvi vrsti nastale vojaške potrebe vladarjev. Leta 1558 je namreč avstrijski cesar Ferdinand I. povabil orožarske kovače iz Nizozemskega, — (bili so to mešam, Valoni francoskega porekla in Flami germanskega Porekla), da se naj naselijo v Borovljah in okolici. Tam so, s pomočjo domačinov, ki so se izkazali kot jako spretne in nadarjene, kmalu samostojne učenec uvedli v izdelovanje ročnega strelskega orožja za vojaške potrebe, ki je sčasoma začelo polniti orožarniška skladišča (Zeughaus) na Dunaju in v Grazu, 'n sicer so najprej izdelovali samo puškarske cevi na kovaški način. Prva taka kovačija cevi je v Borovljah gotovo stala pod neko staro lipo, ker so jo v nemških poročilih imenovali kovačnico pod lipo (»Lindenhammer«), Za časa tridesetletne vojne, ki je trajala od leta 1618 do leta 1648 in se Je začela vsled verolomnosti cesarja Rudolfa II., ki je na Češkem obljubil stanovom in ljudstvu versko svobodo, pa je potem te obveze prekršil, je bilo v Borovljah že osem takih kovačij oziroma kovaških fužin za cevi. V teh nemirnih časih je bilo v Borovljah dela vedno dovolj in puškarstvo' se je vsled nadarjenosti in pridnosti delavcev vedno bolj razvijalo. Razvilo se je tudi mojstrstvo in je leta 1751 cesarica Marija Terezija ustanovila ali zaukazala ustanoviti prvo puškarsko udruženje in uveljavila prvi puškarski obrtni red. Tedaj je tudi »milostno« dovolila, ali bolje rečeno zaukazala, ustanovitev vojaško organizirane strelske zveze v Borovljah, s pravico nošenja posebne zastave pri nastopih, okinčane z državnim avstrijskim orlom. To zastavo razbijejo v Borovljah pri slavnostnih nastopih menda še dandanes, kot spomin, da so si Borovljani s svojim naprednim delom in s svojo posebno nadarje-uostjo očuvali slavo v izdelovanju najfinejših pušk do današnjega časa in to celo pri najhujši tuji konkurenci! V zvezi z vojaškimi predpripravami so vojaški krogi Avstrije v bližnjih Goričah ustanovili celo posebno vojaško prevzemno postajo za tiste dele orožja, ki so jih izdelali v Borovljah. Tukaj moramo pripomniti, da je bila puškarska obrt prvotno domača obrt. Tudi v 19. stoletju so še posamezni mojstri izdelovali posamezne dele Puške, ki je romala prilično skozi osem rok mojstrov, predno je bila kolikor toliko gotova. Kovač cevi je izdeloval puškarske cevi prvotno na ta način, da Je železne in jeklene palice v ognju topil in sklenil. Prva večja kovačnica za cevi je bila zgrajena po dohodu Nizozemcev koncem 16. stoletja ob Borov-uici v spodnjem delu Borovelj, imenovanem Podklanec. Puška pa je spoznala Pred sestavo še ključavničarskega mojstra, okovalca, kopitarja, sestavljalca, Pilarja i. t. d., tako da so> Borovlje štele že 1781. leta kar 300 mojstrov, ki so delali s pomočniki, ali pa oddajali delo na dom. Mojstri in pomočniki so morali biti katoliške vere in se udeleževati vseh pobožnosti in procesij pri Prvotno glavni cerkvi v Kapli. Občina Borovlje je bila namreč do konca 18. stol. samo podružnica župnije v Kapli in je dosegla samostojno župnijo 5 65 šele po dolgem moledovanju in po raznih komisijah z dvornim dekretom od 30. juli:a 1798. Poizkusno strelišče za puškarstvo je bilo takrat v bližnji Kožentavri na pozne le Muk: evcm vrtu. Razume se, da se je izdelovanje pušk v Borovljah, posebno od Časa Manje Terezije (1740—1780), k je ves izdelek porabila z* volne priprave, tudi primerno izpopolnjevalo in postalo tako važno, da si je leta 1807 sam cesar »Fronc« osebno ogledal v Borovljah vse podrobnosti izdelovanja! Z’b-tkcm 19. r '. 'a so ste1 v Borovljah že 22 kovačij za orožje, ki so v prvih petnai-nih letih 19. stoletja zdelale za takratno ročno delo veliko število čez 230 000 kosov vojaškega orožja, in sicer puške za pehoto ter karabi-narje in ntole za kavaleriio! Za časa francoske zasedbe Spod. Roža so spravljali izdelano orožje z veliko nevarnostjo s splavi po Dravi do Maribora in potem od tam naprej. Za puško se je plačevalo takrat prilično 17 avstr, goldinarjev, za karabinarje 12 gold. in za pištole 8 gold. Do leta 1831 so iz Borovelj dobavili državi že čez 40.000 kosov raznega vojaškega orožja; poten1 pa je nastal na škodo Borovelj precejšen prelom. Avstrijska država je naenkrat spremenila svoje stališče do Borovelj. Ne slabo plačan' delavci v Borovljah niti njihovi mojstri si niso nabrali toliko sredstev, da bi si bili mogli sami, brez drž. podpore, nabaviti takrat že deloma znane stroje za hitrejše in še točnejše izdelovanje; zato je ostal tudi poskus pleni. Rosthorna, da bi s pomočjo naietih denarnih sredstev uravnali strojne delavnice Borovljam sami’ brezuspešen, ker je bilo takrat pač težko, da bi bil privatniki obrtniškega stanu dobili tako velik kapital na posodo! Od države podprti kapitalisti so si potem izbrali mesto Steyer v Zgornji Avstriji za industrializacijo puškarstvu (glavni povzročitelj Werndl in od tega tudi ime Werndlove puške) in tam so nastale takrat tudi glavne vojaške orožarne. Vojaško skladišče v Goričah p3 so razpustili. Posamezniki so sicer poskusili delati z nekaterimi stroji v Med-borovnici; v Borovljah je 70 mojstrov ustanovilo posebno puškarsko zadrugo, toda razmere na svetovnem trgu so bile močnejše. Da omenimo samo z močnimi kapitalnimi sredstvi ustanovljene tovarne v Liittich-u, v mestu Steyei' in na Dunaju, razen tega pa tudi borzni polom na Dunaju leta 1874, ki je zadel celo mnogo močnejša podjetja, ako jih ni podpirala država sama. V Bo-rovliah so nastale take težkoče, da je v teh letih mnogo puškarjev odpotovalo v tujino — s trebuhom za kruhom! Končno pa je morala poseči vmes tudi avstrijska vlada, kateri so Borovlje tako dolgo in po tako nizki ceni delale za državna naročila. Pa še ena važna okolnost je mogoče vplivala na to, da Borovelj niso popolnoma zanemarili in prepustili negotovi usodi. Vzporedno so v istem času Borovlje postale važne tudi zaradi vedno bolj razvijajoče se posebne jeklarske in železarske industrije, ki se je razvijala s pomočjo meščanskega kapitala in poznejših plemičev, ki so imeli zveze z vlado. Toda o tem pozneje. Ko sta se dva nadarjena borovska puškarja vrnila iz Liittich-a, kjer sta spoznala ustroj bolj moderne puškarske industrije, je vlada končno le uvidela, da je za tak napredek najprej potrebna — šola! In tako je bila leta 1878 v Borovljah ustanovljena prva puškarska strokovna šola, čeprav v slovenskem kraju, po popolnoma nemškem sistemu. Imela je tri glavne oddelke za dela f-elezom, za kopitarstvo in za graverje. Leta 1932 pa je država ukinila zavod ki je bil državni; mesto tega zavoda deluje zdaj mestna kot privatna šola s Pravico javnosti. Leta 1882 so dobile Borovlje zavod za preizkušanje pušk in končno posebno strelišče najprej leta 1884 v Borovljah, pozneje, leta 1903 pa 5,6 posebno moderno urejeno na Dobravi, to je preko Borovnice na višjem delu Borovelj. Leta 1887 so ustanovili Borovljani s pomočjo države, dežele in koroške hranilnice novo puškarsko zadrugo, ki je s pomočjo prej imenovanih faktorjev sezidala moderno, s potrebnimi stroji opremljeno, veliko strojnico, kateri Je sledila leta 1890 tudi še druga. Na ta način je rešilo borovsko puškarstvo spet svoj stari sloves. Borovlje slovijo sedaj po svojih posebnih Puškarskih izumih, po svojih izvanredno sigurnih, pa tudi lepih in celo luksuznih lovskih puškah, saj so nekatere borovskih znamk svetovno znane! Za trenutek pa si oglejmo nekoliko tudi zgodovino kraja Borovlje na splošno. V listinah se Borovlje prvič menujcjo leta 1246, ko sta se dva dediča §ospodarja humprškega gradu, ki se je imenoval plemeniti »Svikerus« (po takratni običajni latinski pisavi), odpovedala pravici nadoblasti nad naseljem (Weiler) Borovlje (v srednjeveški nemščini je ime kraja zapisano kot Vorolah) v korist vetrinjskega samostana cistercijanskih, tako imenovanih »sivih menihov«, ki so prišli iz Francije na povabilo in prošnjo koroškega vojvode hernharda Šponheimskega leta 1142 in so v poznejših letih zgradili v Vetrinju Pri Celovcu svoj samostan. Za njihove potrebe so jim stavili razni takratni mogočniki na razpolago zemljišča in kmetije hkrati z nadoblastjo; tako tudi humprški plemiči v Spodnjem Rožu in v celovški okolici. Borovljani so bili torej nekaj časa tudi podložniki vetrinjskega samostana. Zaradi Borovnice, ki je bila v prejšnjih stoletjih res nevaren in deroč hudournik, je stalo prvo naselje večinoma tam, kjer stoji zdaj cerkev, torej * 67 na višjem delu Borovelj, ki se je imenoval še pred nedavnim časom »Gorica«) medtem ko so kraj pod »Gorico«, ki je bil hudourniku posebno izpostavljen) imenovali »Log« in je stal tam svojčas neki križ, v preteklem stoletju pa spO' menik v spomin na obisk cesarja. Vsled delovanja Borovnice so nastale posebno v 15. in 17. stoletju težke poplave, čeravno so tedaj že z raznimi, seveda še slabimi nasipi branili obrežja. Še proti koncu 18. stoletja se pritožujejo Borovljam, da jim deroči potok pri poplavah odnese most čez potok, tako da so mogli samo' preko Podljubelja priti na sosedne kraje onstran potoka. Leta 1779 je uničil tudi hud požar velik del Borovelj; o tem priča tudi neka podoba v cerkvi. Z razširjajočo se industrijo so sčasoma ugnali v Borovljah tudi hudo Borovnico. Borovlje so se razvijale na vse strani, proti Doljanam na vzhodu, proti Dobravi, onstran potoka na zapadu, proti severu in Podljubelju in na jugu proti Dravi in Medborovnicam. Del Borovelj proti Ljubelju so imenovali po spakedranem nemškem imenu »Gabel« — »Kobov«, ker se tam potok cepi, del proti Medborovnicam so imenovali »Podklancem«. V zadnjih letih so postale Borovlje že mesto, in se ravno z ozirom na valovito romantično lego posebno lepo razvijajo! In sedaj preidemo lahko k najbolj obsežni železarski in jeklarski industriji, ki se je najbolj osredotočila v Borovljah, nastala pa je v zvezi s tozadevnim razvojem v Podljubelju in v Bajdišah. Ta popis pa bi bil preobširen, če bi pritegnili v to razpravo tudi zgodovino železarne v Bistrici v Rožu, ki se je bolj samostojno razvijala in zasluži posebno razpravo. S Fužinami v Bistrici so bile končno povezane tudi fužine v Freibaci na drugi strani Borovnic in spadajo že zaradi manje važnosti v tozadevni popis. Podljubelj Sledove prvotnih železarskih kovačij najdemo, kakor že omenjeno, ob potoku začenši v Podljubelju. V najstarejšem humprškem urbarju (zapis11 zemljišč) je omenjena neka žaga, kot žaga »pri fužini« (leta 1524). Leta 1550 pa je pet celovških trgovcev, na čelu neki Ivan Šnelko, zgradilo ob potoku Podljubelju več kovačij ali fužin, kjer so izdelovali nekakšne rvalne droge za luknanje oziroma razdiranje skalovja pri cestnih delih. Takrat še niso poznali smodnika, pa so v izdolbene luknje v zimskem času vlili vodo, in je potem zmrzlina raznesla skalo. Veliki potres leta 1571 pa je vse te fužine, ki so spremljale potok v bližino Borovelj, razdjal in delavske koče zasul. Kar je se ostalo, je dal sin Šnelkota zopet na razpolago humprškemu gradu. Leta 1621 se je zanimal za bivše fužine neki trgovec iz Ljubljane, p0 imenu Bernardini, ki je pokupil, kar je ostalo in postavil oziroma zgradil nove fužine prilično na istih mestih. Vsled možitve njegove hčere z nekim Lokatelijem preide posest najprej na tega, pozneje pa, spet na podlagi možitve, na nekega Baptista plem. Benaglijo. Rodbina Benaglijo je izkoriščala fužine do konca 18. stoletja, kar smo omenili bolj natančno zato, da se vidi nastop meščanskega kapitala v zvezi z imeni plemenitašev, katerim so služili v srednjem veku tudi naši delavci pod težkimi pogoji. Koncem 18. stoletja pa So začele fužine, deloma vsled slabega gospodarstva, največ pa zaradi potrat-Ilega življenja sedaj bolj petičnih plemičev, hitro propadati! Zadnja potomka rodbine Benaglijo baronica Frančiška se je odločila, da reši, kar se rešiti da in Se je omožila — s sinom nekega kovača iz Krope na Kranjskem, s svojim služabnikom Tomažem Poznik! — Ta pa tuzin s svojo pridnostjo ni samo rešil, temveč jih je s svojo izumljivostjo, delavnostjo in z varčevanjem celo povečal in izpopolnil, dolgove pa poplačal. , udi njegova hči se je poročila z navadnim nastavljencem fužin grofov Egger-jev v Bistrici, nekim Spisom, po njegovi smrti pa z boroveljskim sodnikom Steinbergom. Šele po njegovi smrti leta 1880 je vse te fužine kupil in prevzel ^daj že mogočni industrijalec Avgust Voigt, ki je Podljubelj ravno tako ka-^°r Bajdiše združil v eno ogromno moderno podjetje. Predno pa končno °biščemo še to podjetje in opazujemo njegov razvoj, poglejmo na kratko še na Bajdiše. Med prvimi v Borovljah znanimi lastniki boroveljskih fužin je neki be-Ijaški bogataš in trgovec Jurij Tiferer, ki omenja v svojem testamentu od 24. aprila 1651 prvič tudi svojo fužino v Bajdišah. Njegov sin, ki je podedoval fužine v Borovljah in Bajdišah, jih je še isto leto prodal Francu Lokatelliju, ki je bil že lastnik fužin v Podljubelju in so torej že takrat bile vse tri fužine Združene. Koncem 17. ali začetkom 18. stol. je prevzel fužin? v Bajdišah in v Borovljah neki Martin Hiibmershofen iz Celovca, oženjen s Sabino Zupančič, katere oče je bil posestnik fužine v Bistrici. Zgodovino te rodbine, katere dani so pozneje postali baroni Silbernagel, in njihovo povečanje in dopolnje-Vanje boroveljskih fužin bomo zasledovali v zvezi z zgodovino Borovelj, prnenjamo samo, da je že v zgoraj omenjenem testamentu zapisana tudi ži-Carna. Menda pa je ta propadla, ker so pravilnejšo žičarno napravili tam šele ^eta 1788. Leta 1872 pa najdemo v Bajdišah že štiri pretapljalnice ali čistilnice Zelezja in kovačijo za drobljenje rude, valjarnico i. t. d., torej precejšnjo pod-‘ago za razširjenje fužin, ki so pa leta 1881 podlegle naravnim silam. V zvezi z veliko povodnjo in hudourjem se je od Macne gore utrgalo tudi nekaj Zemlje in skalovja, ker je vse fužine tako poškodovalo, da so lastniki nekaj Prezidali, vse drugo pa modernejše uredili v Borovljah. Sedaj so Bajdiše skoraj brez pomena. Še slabše se je godilo s sličnim poizkusom v Medborovnici v kraju med obema Borovnicama, ki ga Nemci imenujejo Spodnje Borovlje — Unterferlach. Tudi to fužino je ustanovil član rodbine Hiibmershofen. Izdelovali so tu Verige, žeblje in obročke menda samo v 18. stol., toda brez posebnega uspeha, bržkone zaradi premajhnega vodopadca, in tako so te fužine sčasoma propadle. V letih 1842 do 1870 je poskusil tu neki Urfahrer izdelovati puške, vendar tudi on ni imel sreče, niti je ni imela začetkom tega stoletja »družba Wernig« s svojo puškarsko tovarno. Pač pa deluje tu več dobro izurjenih puškarskih Mojstrov, ki že skoraj na industrijski način izdelujejo sloveče puške. In sedaj samo kratke pol urice, pa smo spet v Borovljah. Ako gremo po Zgornjem Rožu proti Borovljam, pridemo še pred mostom na Dobravo, ki je zdaj del mesta Borovelj. V srednjem veku so pri vasi Podgora napravili prekop, ki je vodil vodo skozi Dobravo in je ta voda svoj-čas gnala tudi neke fužine Podgord, kar je znano iz leta 1524. Neki mojster Jurij (zapisano Jorij) je plačeval v bližini Dobrave za svojo kovačijo letn° majhno vsoto humprškemu gradu kot priznanje njihove lastnine, vendar živi j vse to samo še v listinah in spominih! Ivan Martin Hiibmershofen, sin prvega Martina, je pokupil do leta 1713 tudi vse druge fužine v Borovljah in jih tako dobro upravljal, da je s pomočjo teh izdelkov navezal že trgovske stike z Italijo in sam spremljeval svoje blago tudi čez morje. Pri neki taki vožnji je zajel njegovo ladjo silen vihar, ki je ladjo prevračal kakor orehovo lupino. Kakor pripovedujejo, je takrat zn slučaj rešitve iz smrtne nevarnosti obljubil, da bo postavil pod gričkom na Dolih (vasica vzhodno od Borovelj, ki je sestavni del mesta) cerkvico, kar je tudi res napravil. V cerkvici sami visi oljnata slika, ki ponazoruje takratni vihar na morju. Za svoje vsestransko uspešno in cesarju Karlu VI. dopadljivo delovanje je dobil od cesarja naslov »plemeniti Silbernagel« po dekliškem imenu svoje matere. Znan je tudi roman njegovega najmlajšega brata Ivana-ki se je poročil s pravo Turkinjo, toda o tem ob drugi priložnosti. Drugi naslednik Silbernaglov je postal zaradi svojih zaslug v vojni proti Francozom začetkom 19. stoletja baron in je precej razširil boroveljske fužine, zgradil tako imenovano »gosposko« hišo v Borovljah in cerkvico v Baj-dišah. Njegovega dediča, mladoletnega Julija, je zastopal v Borovljah vit. Krontal, na Bajdišah pa upravitelj fužin »frbežar Marks«. Ko so na Bajdišah izdelovali debelo žico s pomočjo ogromnih mehov, ki so stalno poživljali ognje, je nastala tam tudi visoka peč z dvemi kladivi. V Borovljah pa so sredi prejšnjega stoletja poznali že izvlečene tanke žice, ki so se zvijale do tleh kakor dolgi ognjeni črvi. Leta 1872 je bilo v Borovljah že sedem velikih kovaških ognjišč in moderna Siemensova plinska peč za varjenje. Leta 1897 pa je izumil vlačilec žic Jožef Šaunik posebno vrsto žične izdelave, s pomočjo katere se potegne skozi luknje jeklene plošče hkrati večje število žic. To iznajdbo so potem tudi patentirali. Kaj je dobil delavec za ta patent, zgodovina ne ve povedati. Istočasno so uvedli tudi pocinkanje žic. Lastninsko razmerje se je spremenilo že leta 1874. Leto prej je bil namreč znani borzni in denarni polom v Avstriji, ki je spravil v silne težkoče razna fužinska podjetja in tako seveda tudi boroveljske fužine. Da prebrodijo te denarne in poslovne težkoče, so lastniki sprejeli Pavla Mtihlbacherja najprej kot družabnika, ki pa je potem kar vse fužine sam pokupil. Toda že pet let pozneje je prevzel njegov stric Gustav Voigt kot njegov naslednik vse fužine v Borovljah, Bajdišah in v Podljubelju. S tem pa je nastal v izdelavi popoln preokret, začela se je modernizacija! Prečiščenje železa ali jekla iz peči, potrebno za odstranitev premogovnih, žveplenih in drugih nečistočo ustvarjajočih delcev, se je zdaj izvajalo po švedskem vzorcu in so kmalu uvedli tudi izdelavo specialnih žic. Kmalu vi- dirno v Borovljah tudi prvo svetlobno turbino 10 PS in telefonsko zvezo z hajdišami. Leta 1895 je prevzel po smrti Gustava Voigt-a njegov nečak Alfred Voigt fužine in zraven spadajoča zemljišča v vseh treh krajih. Ta po obsež-nosti že veleposestniška zemljišča pa so nujno zahtevala že posebno upravo. ^ ta namen je kupil Voigt gradič in posestvo grofa Kristalnika (Christalnig) 'ki se je menda enkrat štel za Slovenca, misleč na državnozborski mandat,) ter Je v Goričah uvedel posebno gozdno upravo. Hkrati je rešil tudi svoj spor s humprško upravo, do katerega je prišlo zaradi razdelitve gozdov. Začetek 1:ega spora sega daleč nazaj, ko so morali v Bajdišah fužinski ogenj vzdrževati 2 gozdnim lesom in ogljem. Takrat so bili humprški grofje veseli, da so za les, ki takrat zaradi težkoč pri spravljanju in prodajanju ni imel še nobene cene, tnogli vsaj nekaj izkupiti od fužin. Toda v 19. stoletju je začela vrednost lesa vedno bolj rasti, povpraševanje je bilo vedno večje in humprška uprava je hotela imeti glede lastnine v zvezi s svoječasno delitvijo gozdov fužinam v stalno uporabo čisto mizo. Končno so vendarle prišli do sporazuma. Voigtovi so dobili manjši del gozdov, ki je zadostoval za posebno gozdno upravo. Alfred Voigt pa je gledal tudi v daljno bodočnost. Študiral je in izdeloval načrte za železniško zvezo z industrijo živega srebra v Tržiču, z Ljubljano in naprej do morja, in sicer skozi Ljubelj s pomočjo primernega tunela! Toda zmagala je vlada, ki je poudarjala, da je njen načrt sedanje železnice skozi Rož, ki priključi tudi Gorenjsko s predorom v Po-droščici, gospodarsko bolj važen. V tej vezi je Voigt posebno poudarjal važnost posebne veze z Borovljami in dosegel, da je v našem stoletju začela teči Železnica tudi v Borovlje. Povečanje in moderniziranje fužin zdaj hitro napreduje. Ker pa sta nova elektrarna, ki je vedno bolj koncentrirala tudi vse industrijske naprave, in potrebna preosnova zahtevali vedno večja denarna sredstva, je spremenil Alfred Voigt svojo tvrdko, ki se je še vedno imenovala »Paul Mtihlbacher-jevi nasledniki« v akcijsko društvo, ki nosi zdaj ime: »Karntnerische Eisen und Stahlwerks Aktien Gesellschaft« (Koroška železarska in jeklarska družba). Danes KESTAG pripada podržavljeni »Usterreichi-sche Alpine Montangesellschaft«. Tako vidimo po eni strani, kako iz malega raste veliko, na drugi strani pa še bolj poučne okolnosti: Propadlo je izkoriščevalno in kruto gospodstvo fevdalcev in plemičev; popolnoma oslabeli podložnik je postal po letu 1848 počasi bolj svoboden in kmet in delavec sta začela prosteje dihati. Gospodarsko popolnoma izčrpana pa kljub temu iz svoje moči nista mogla v zadovoljivi meri izrabiti vse-občega napredka. Na pozornico stopi zdaj v mirnejšem in neodvisnem položaju nabrani meščanski kapital, ki se prvotno zaradi večjega vpliva veže še z osiromašenim plemstvom, potem pa zagospodari sam ter dobi s tem ne samo veliki gospodarski upliv, ampak tudi politično važnost, ker sicer prinaša delo, ki pa ga po svoji potrebi lahko poljubno ustavlja in spravi s tem mnogo ljudstva tudi v gotovo odvisnost, ki jo, ako hoče, tudi lahko izrablja, kar smo tudi mi koroški Slovenci že doživeli Zato pa je tudi razumljiva nenehna borba delavstva za po-državljenjc tega velikega podjetja. Pri vsem tem razvoju namreč ne smemo prezreti, da sta že od vsega pO' četka pridnost in delavnost delavca in kmeta bili prav realna podlaga celega tega naprednega gospodarskega razvoja. Važnost teh dveh činiteljev celega gospodarstva pa ne bo prenehala nikdar! To je os, okoli katere se svet vrti! Viri: Jakne L., „Zur Geschichte der Ferlacher Gewehrerzeugung” 1930 Hans Wiesner, K. Kalender 1931 Prof. Scheinig, Šmaharjev koledar 1880 Hermann Wiessner, Geschichte der Karntner-Eisenerzeugung Franz Gottfried-Freiherr von, Geschichte der Waffenerzeugung und der Gewerkschaften Waidisch-Ferlach Unterloibl Stephan Singer, Kultur und Kirchengeschichte des unteren Rosentales. Trgovina zelenjave in južnega sadja Karl Prinčič Celovec, Sternallee 3 Franz Rumwolf uvoz mineralnega olja CELOVEC/STAUDERHAUS dobavlja v prvovrstni kakovosti: bencin, Diesel-olje, petrolej, uvozna motorna olja FAVORIT MOTOR OIL kakor vse vrste strojnega olja in maščobe (Stauffer) Trgovina z železom in barvami sredstva za zaščito rastlin veletrgovina gradbenega blaga FRANZ NAPOTNIG CELOVEC — KLAGENFURT Priesterhausgasse 24 / tel. 34-47 PISALNI STROJI novi in rabljeni ter lastna popravljalnica DELAVNICAPISARNIŠKIH STROJEV KI LI AN KČCHL KLAGENFURT — CELOVEC 8. Maistr. 19 — Tel. 10-98 Dr. ANTON SVETINA: Iz pliberške kronike PRVI SLOVENSKI NOTAR V PLIBERKU Koncem leta 1897 je bilo mojemu očetu, Antonu Svetini, podeljeno notarsko mesto v Pliberku, kamor se je preselil sredi leta 1898 iz Gornjega §rada. Tu sem končal prvi razred ljudske šole, ki je bila slovenska. Oče me je v Pliberku vpisal v drugi razred, kljub temu, da nisem razumel skoro besedice nemški. V tem razredu je tedaj poučevala učiteljica Mrak, ki ni znala ali ni hotela znati besedice slovenski. Tako sem spoznal takoj po prihodu v Pliberk dobrote tako zvanih utrakvističnih šol na Koroškem. Kot otrok sem se hitro Priučil nemškemu jeziku; v tretjem razredu sem v znanju nemščine večkrat Prekašal svoje nemške sošolce. Od drugega razreda dalje nisem slišal iz ust ^ojih učiteljev nobene slovenske besede, edino verouk so učili kaplani za Slovence v slovenskem jeziku. Zaradi teh razmer na šoli je poskrbel oče, da so Pliberški kaplani učili mene in moja dva brata slovenščine in nas uvajali v slo-yensko slovnico. S hvaležnostjo se spominjam prvega mojega učitelja sloven-S(-'ine, kaplana Dobrovca, poznejšega župnika v Črni, ki se je moral mučiti, da je vtepel v naše glave pravila slovenske slovnice. V pliberški osnovni šoli Je bilo všolanih razen pliberških meščanskih otrok, ki so bili večinoma nemškega mišljenja, tudi mnogo slovenskih otrok iz okoliških slovenskih vasi. Ponemčevalmi sistem tedanjih utrakvističnih šol naj pokaže naslednji primer: O priliki nadzorovanja šole po šolskem nadzorniku iz Velikovca je dal solski nadzornik učitelju v četrtem razredu nalog, naj vpraša vsakega učenca Posamič, kateri narodnosti se prišteva, kljub temu, da je imel narodnost učen-cev itak že vpisano v katalogu. Dobro se spominjam, da smo Slovenci s ponosom odgovorili: »Ich bin Slovenc«. Nadzornik je hotel verjetno s tem vprašanjem ugotoviti, koliko vpisanih slovenskih otrok se bo izjavilo za hJemce in kak uspeh je bil dosežen pri germanizaciji slovenskih otrok. Pliberška mestna sola je štela med utrakvistične, t. j. dvojezične, njen namen pa le bil v prvi vrsti ponemčevanje slovenskih otrok. Učitelji so bili vsi trdi Nemoi, tudi nadučitelj, ki je poučeval v prvem razredu, je komaj dobro razumel slovenski in je njegov pouk imel predvsem namen, da so se slovenski °troci navadili nemškega jezika, ne pa učili slovenskega. Ponemčevanje pa jim ni preveč uspelo, kakor nam kaže gornji primer iz četrtega razreda. Privatni pouk slovenščine pa je pomagal meni in mojima obema brato-da smo mogli napraviti sprejemni izpit na slovenski nižji gimnaziji v Mariboru, kamor nas je poslal oče študirati, kljub temu, da bi bili imeli bliže v Celovec. Kakor je bil oče sam zaveden, napreden Slovenec, je hotel, da tudi °troci postanemo zavedni Slovenci. Dijaška leta so potekala, kakor potekajo vsem dijakom, ki morajo študirati izven doma. Domov smo prihajali le v počitnicah". Vzdrževali smo 2veze s slovenskimi dijaki iz okolice. Družabno in politično življenje se je Pred prvo svetovno vojno v Pliberku odigravalo, kakor v vseh malih pode-zelskih mestih Koroške in Spodnje Štajerske. V mestu samem, ki je štelo nekaj nad tisoč prebivalcev, je bilo po ljudskem štetju vpisanih le okoli 200 s slo- venskim občevalnim jezikom, ostali pa z nemškim, čeravno je bilo mnogo obrtnikov slovenskega pokolenja in se je v njih družinah govorilo samo slovensko. Na Koroškem ni bilo v tistih časih organizirane napredne slovenske stranke. Prebivalci okoliških občin, ki so bile v slovenskih rokah, so bili večinoma vključeni v slovensko katoliško organizacijo. Tudi slovenske socialistične stranke tedaj na Koroškem ni bilo. Zaradi tega se je moglo renegatstvo v malih mestih tem hitreje razvijati. V teh razmerah se je družabno in politično življenje Slovencev v Pliberku pred prvo svetovno vojno razvijalo v ozkem krogu. Shajali so se enkrat na teden, in sicer ob torkih v gostilni »Pri kroni« na sestanke. Poleg drugih so prihajali na te sestanke: moj oče Anton Svetina, njegov notarski solicitator Silan, uradnik Janko Rožman, slovenski kaplani in ob počitnicah tudi mi dijaki. To so bili le družabni sestanki, na katerih se je gojilo petje ter so se obravnavali splošni slovenski koroški kulturni problemi brez kake politične tendence. Pa že ti skromni družabni sestanki so bili trn v peti pliberškim prenapetim Nemcem in nemčurjem, ki so v njih videli bogve kako nevarno politično ozadje in so udeležence večkrat zaradi tega tudi napadali. Naravne krasote koroške zemlje in tudi pliberške okolice so nas že zgodaj vlekle v naravo in nam dale pobudo, da smo gojili razne športe, kakor turistiko, ribolov, lov, pozimi sankanje in drsanje, poleti pa keglanje, ki je bilo na Koroškem na splošno zelo razvito. Posebno priljubljen šport pa je bil pozimi streljanje ali bolje rečeno balinanje na ledu. Na lov smo hodili največ k lovski družini na Blato, ker je bil ta lov v rokah domačih slovenskih kmetov. Del tega lova je imel v podzakupu slovenski geometer Gvajc v Pliberku, izvrsten strelec in lovec, posebno na letečo divjačino. Tudi moj oče je bil lovec. Zato sem se tudi jaz že kot mlad dijak začel zanimati za to panogo športa, posebno, ker je nas mlade dijake upokojen' mesar in gostilničar Travnik v Pliberku, ki je bil star lovec, navduševal za ta šport in jemal s seboj v naravo, kier nas je seznanjal z življenjem divjačine. Moj oče je bil že v Gorniem gradu med soustanovitelji tamkajšnje podružnice Slovenskega planinskega društva in je tudi na Koroškem ostal zvest član tega društva. Tud' mi dijaki smo se kmalu vpisali v Planinsko društvo, k čemur nas je seveda najbolj gnala lepota naših planin. Saj so nas gore že od blizu vabile v njihovo kraljestvo. Pred nami je leto in dan stal mogočni severni masiv Pece, ne daleč proti vzhodu smo gledali Uršljo goro, zadnji vrh južnih alp, na zahodu se je bliskal vrh Obirja, za njim pa dolga vrsta Karavank. Vse te vrhove smo prehodili pred prvo svetovno vojno kot dijaki-Tako se še danes dobro spominiam, da smo bili leta 1908 kot koroški zastopniki planincev pri otvoritvi Prešernove koče na Stolu. Prišli smo na vrh s koroške strani. Predno smo dosegli vrh, nas je zajela nevihta s tako točo. da so nam komaj oomaeah nahrhtn-k ki - mo 'ih držali oreko glave, ker drugega zavetja ni b !o. Na tem izletu so h'i: n ' e g mene: dr. Silan iz Pliberka, ki Je ravno tisto leto končal pravne študije in je bil v služb kot avsknltnnt na celovškem sodišč", gimn:ski nrcGscr Podboj iz Celovca in moj mlajši brat Stanko. Pozneie smo vsi leta 1912 napravili tudi zlet na Triglav. Vsi trije soudeleženci teh platonskih izletov — prof. Podbok dr. Silan in moj brat Stanko so leta 1914 padli v vojni v Galiciji. Dr. Rudolf S:lan je bil sin pliberškega notarskega uradnika Janeza Silana. Maturiral je leta 1902 na gimnaziji v Celovcu, promoviral leta 1908 na Dunaju za doktorja prava »sub auspiciis impe-vatoris« in je bil tik pred izbruhom prve svetovne voine imenovan za sodnika v Škofji Loki. Njegova zguba ni prizadela samo njegove rodbine m njegovih ožjih prijateljev, temveč vse koroške Slovence, ker bi s svojim globokim Znanjem lahko dosegel visoka mesta v javni upravi. Izmed slovenskih dijakov pliberške okolice naj tu omenim še dva sošolca iz dunajske univerze, živino-zdravnika Toneta Močilnika in jurista Luko Potočnika. Prvi je bil znan med dunajskimi dijaki kot vodja revolucionarjev, saj je bil gromovit govornik nri vseh študentovskih manifestacijah, demonstracijah m štrajkih na Dunaju. Tone Močilnik ni bil samo dober družabnik, pevec in ljubljenec vseh družb, temveč tudi izboren strokovnjak v veterinarski stroki. Prerano v cvetu mladosti je moral umreti. Potočnik Luka je kljub težkim socialnim prilikam, v katerih je živel kot dijak, ker ni imel od doma skoro nikake denarne podpore, vztrajal pri študiju in ga dokončal ter je dosegel visoko upravno mesto v bivšem jugoslovanskem finančnem ministrstvu. Na Dunaju smo1 se koroški slovenski visokošolci pred prvo svetovno vojno shajali vsaj enkrat na mesec in se posvetovali o koroških kulturnih in političnih problemih, med počitnicami pa smo bili povezani s 'slovenskimi učitelji v ferialnem društvu »Gorotan« v Celovcu, ki je imelo v glavnem za cilj dvig kulturnega in prosvetnega dela med korošk mi Slovenci. Sredstva za to delo so šla pri nas dijakih seveda iz. žepov naših staršev. Na tem mestu naj se ustavim pri življenjepisu mojega očeta notarja Antona Svetine. Rojen je bil 4. oktobra 1849 v Beli pri Železni Kapli kot zakonski sin Simona Svetine, fužinskega kovača, in Klare, roj. Pečnik. Tudi njegov ded je bil fužinar, kakor je to razvidno iz poročnega lista Simona Svetine, ki se je Poročil 12. novembra 1837 v Borovljah kot »Stachelmeistcr bei d er Baron v- SilbernagPschen Gewerkschaft, hier, des Gregor Suetina, Stachelmeisters Pliberk v zimskem času allhier und dessen Eheweibes Margareth geb. Smole ehelicher Sohn.« Simona in Klaro Svetina je poročil Ivan Svetina, kanonik v Gospej Sveti. Odkod izvirata Simon in Gregor Svetina, pa mi še ni bilo mogoče ugotoviti, ker tega iz rojstnih matrik v Borovljah ni mogoče razvideti. Morda so predniki kot stari fužinarji prišli na Koroško z Gorenjske, ker izvirajo Svetini iz okolice Jesenic in Žirovnice ter Rodin na Gorenjskem. Priimek Svetina izvira, kakor mi je to nekoč razlagal pokojni jezikoslovec Breznik, iz staroslovenske besede »svent«, kar pomeni: krepak, močan. Oče je torej izhajal iz rodbine fužinar-jev. Na Koroškem je okoli leta 1850 obstojalo še precej fužin, ki pa so od leta do leta zaradi rastoče industrializacije obratov izgubljala na pomenu. Zato je tudi življenska raven fužinar jev postajala od leta do leta slabša. Kolikor mi je oče pravil, se je njegov oče iz fužine v Beli preselil na fužino v Apače nad Dravo, nekako v sredini med Železno Kaplo in Borovljami. Tam je moj oče obiskoval osnovno šolo. Kdo ga je napotil, da se je vpisal leta 1864, star že skoro 15 let, na celovško gimnazijo, mi oče ni nikdar razodel. Študiral je začetkoma odlično, kakor kažejo gimnazijska letna izvestja, v višji gimnaziji pa si je moral z instrukcijami služiti kruh, da se je preživljal. Težke življenjske prilike mu tudi niso' dopustile, da bi se leta 1872 po maturi vpisal na univerzo. Šel je na celovško učiteljišče in se vpisal v tako zvani abiturientski tečaj ter napravil aprila 1873 usposobljenostni izpit za ljudskošolskega učitelja. Za obiskovanje tega tečaja mu je bila odobrena štipendija sto goldinarjev letno. Učiteljeval je na Koroškem osem let. Njegovo učiteljsko delovanje je najbolj razvidno iz spričevala o zaposlitvi, ki mu ga je izstavil okrajni šolski svet v Velikovcu dne 11. oktobra 1881 pod štev. 1476 in ki se glasi: »Gospod Anton Svetina, rojen 4. oktobra 1849 v Beli, sodni kraj Železna Kapla na Koroškem, je bil imenovan z dekretom deželnega šolskega sveta z dne 18. VIL 1873, št. 1284, za provizoričnega učitelja na Jezerskem, katero mesto je nastopil 1. novembra 1873 in ga obdržal do 1. novembra 1875. Od tega časa dalje je deloval kot definitiven učitelj na enorazrednici v Srednjih Trušnjah eno leto in dva meseca. Dne 1. januarja 1877 je nastopil učiteljsko službo na petrazredni ljudski šoli v Velikovcu, ki mu je bila definitivno dodeljena. Na tej šoli je deloval kot učitelj do 30. IX. 1881, ko je zaprosil za odpust iz učiteljske službe. Pred nastopom učiteljske službe na Jezerskem je nadomestoval obolelega učitelja Jožefa Apuhala v Črni od 13. julija do 30. avgusta 1873. Kot učitelj v Velikovcu je moral v času od 1. januarja do 1. aprila 1877 nadomestovati na šoli v Rudi obolelega učitelja Blaža Stotza. Na vseh teh šolskih mestih je razvijal gosp. Anton Svetina nadvse veliko vztrajno pridnost. Povsod je dosegel na podlagi pravilnega pedagoškega in didaktičnega dela ter izvrstne šolske discipline zelo dobre šolske uspehe; tudi njegovo izvenslužbeno zadržanje je bilo vedno- brezhibno. Zaradi tega njegovega vzglednega zadržanja si je gosp. Anton Svetina pridobil v učiteljskih krogih tako veliko zaupanje, da je bil na volitvah v okrajni šolski svet, ki so se vršile dne 27. decembra 1879, izvoljen z veliko večino kot strokovnjak. Ker je gosp. Anton Svetina tudi v okrajnem šolskem svetu nadvse pohvalno deloval, je njegov izstop iz učiteljske službe tem bolj obžalovanja vreden.« To spričevalo okrajnega šolskega sveta v Velikovcu je podpisal predsed-ntk Webenau. Zanimivo je za koroške Slovence vsekakor dejstvo, da je velikovško učiteljstvo volilo za svojega zastopnika v okrajni šolski svet Slovenca, kar nas utrjuje v domnevi, da je bilo leta 1879 tudi koroško učiteljstvo še po večini, Vsaj na deželi, slovenskega mišljenja. Vzrok, zakaj je moj oče opustil učiteljsko službo, pa je naslednji: Tedanji velikovški notar Karl Riebler, ki je bil pozneje v Celovcu tudi njegov pred-stojnik, je pregovoril očeta, da se je vpisal kot privatist na graško univerzo v rimski semester 1877/78. Kot učitelj je potem študiral pravo in dokončal vse Predpisane izpite v najkrajšem roku, tako je vstopil že 4. oktobra 1881 kot jtotarski kandidat v pisarno notarja Riebler ja v Celovcu. Avgusta leta 1886 K napravil notarski izpit v Gradcu in bil nato marca 1887 imenovan za no-’;arja v Železni Kapli. Iz Železne Kaple pa je bil kmalu premeščen na Vransko v Savinjski dolini, kjer se je leta 1890 poročil. Ko je spomladi leta 1893 umrl notar v Gornjem gradu, je bil imenovan za substituta tega notariata in je po-tem zaprosil za ta notariat ter ga tudi dobil. Srce pa. ga je vleklo nazaj v koroško domovino. Leta 1897 je postalo prosto notarsko mesto v Pliberku, za katero je zaprosil in bil na to mesto imenovan. Preselil se je začetkom aprila 1898 v Pliberk in ostal na tem mestu do svoje smrti — 1917. leta. Na vseh mestih, kjer je oče služboval, se je uveljavil tudi v javnem živ-henju. Na Vranskem je bil izvoljen v okrajni zastop, v Gornjem gradu v °krajni in občinski zastop ter je bil župan trga Gornji grad in načelnik okraj- Boiji grob pri Pliberku nega zastopa. Ob odhodu iz Gornjega grada mu je bilo podeljeno tudi častno meščanstvo trga Gornji grad. Kmalu po prihodu v Pliberk so ga vse tri okoliške občine Bistrica, Blato in Libuče imenovale za častnega občana. Že v prvem nastavitvenem dekretu za notarja v Železni Kapli je bilo navedeno, da ie upravičen sestavljati notarske listine tudi v slovenskem jeziku. Kot zaveden Slovenec se je oče te pravice dosledno držal. To je seveda na Koroškem, kjer je pri vseh uradih in sodiščih bila vpeljana nemščina kot edini uradni jezik, dovedlo do tega, da je imel oče na sodišču stalne nevšečnosti in kon-llikte z nemškimi in nemčurskimi sodniki. Stalno so sodniki iskali vzroke, da bi mu škodovali. Končno sc je zagrizenemu renegatu, sodniku Czerny-ju, posrečilo, da je prijavil mojega očeta 5. oktobra 1915, torej med prvo svetovno vojno, na notarsko zbornico v Celovec, češ, da pošilja svojega solicitatorja Janeza Silana k strankam zaradi sestave testamentov. Notarska zbornica je te) zahrbtni prijavi nasedla in kaznovala mojega očeta s kaznijo opomina, notarski uradnik Janez Silan pa je bil nato kaznovan zaradi zakotnega pisarstva, od strani pliberškega sodišča na denarno globo 50 kron. Proti temu sodnemu sklepu je vložil pritožbo na deželno sodišče v Celovcu in hi morda še danes bilo zanimivo ugotoviti, kako je sodišče to pritožbo rešilo. Anton Svetina je bolehal že pred prvo svetovno vojno. Ko je prispela začetkom prve svetovne vojne iz bojišča turobna vest, da je pogrešan njegov sin Stanko — o njegovi usodi ni bilo nikakih obvestil — in da je padel v bojih dr. Rudolf Silan, so te vesti še bolj zrahljale njegovo zdravje. Njegovo bolno srce je nehalo biti dne 31. maja 1917, ravno na dan, ko je bila na Dunaju objavljena jugoslovanska majniška deklaracija. Ob njegovi smrti je pisal tednik koroških Slovencev »Mir« v Celovcu: »Slovencem na Koroškem se sporoča žalosten dogodek, smrt preblagega našega rojaka, gospoda notarja Antona Svetine. Zapustil nas je mož, katerega ločitev ravno mi na Koroškem globoko občutimo, kajti odšel je mož, ki mu bo malo enakih med nami, vzgled rodoljuba, ljubeči družinski oče in vzor človeka sploh. Njegova človekoljubnost in ponižnost je najlepši kras njegovega življenja. Vsakomur je odzdravljal z enako, le njemu lastno iskreno ljubeznivostjo. Da, če nisi bil dovolj spreten pri pozdravljanju, si bil vedno v nevarnosti, da te ne prehiti ponižni gospod notar. ,Ta gospod’ — pravi neki starec — ,so me vedno nagovarjali, če so me kje srečali, drugi gospodje tega nikoli ne storijo.’ Demokratičen mož, ki je ljubil svoje ljudstvo. Zato pa ie bila tudi žalost ob njegovi smrti splošna. Velikanska množica ga je spremljala v nedeljo ob 4. uri na kolodvor, odkoder so prepeljali krsto na Vransko prj Celju v družinsko rakev. Od vseh sosednih občin so prišli zastopniki, šolarji z učiteljstvom, sosedni župniki in zastopniki notarske zbornice v Celovcu itd-Slovenska javnost na Koroškem žaluje za najboljših enim, ki ga je imela!« Anton Svetina je bil prvi slovenski notar na Koroškem. Po njegovi smrti se je njegova družina za stalno preselila na Vransko. Izseljenec Varli se je vrnil Varh se je vlegel in odslej ni več vstal iz postelje. Zima je zamedla bregove pod Osojščico, snega i toHko, d ■ se 'e poštar ni več oglasil. Vas, kjer Je bil Varhov dom, je bila popolnoma odrezana od sveta. Vas je bila nekje na severnem robu dežele. ■ Varh je ležal, počival in se smehljal — tak je bil vse te zadnje dni svojega življenja. Kadar je bil buden, je bral iz svojega, vsega oguljenega molitvenika, Pa tudi s starim Mohorjevim koledarjem se je večkrat posvetoval. V glavnem 1° bilo dobre, vdane volje, le kadar so po naklučju prodrli v čumnato glasovi ijudi, ki so bili pogostokrat taki, kjer bi lahko sklepal, da so izgovorjeni z za-sopljenostjo, z divjostjo — jezo, se je starcu lice pomračilo. Da se je pomiril, se je bolj zatopil v branje, ter skoraj na glas — šepeta je prebiral: (Njegove ustnice so se premikale prav na drobno.) »Vstopni spev ... za postni čas . . . Klical me bo in uslišal ga bom; rešil 8a bom in počastil! Z dolgim življenjem ga bom obdaril .. . Klical me bo . .. Klical me bo . . . « V polmračni čumnati, ki je imela majhna okna. bi moža na postelji ko-'tiaj lahko opazili. Varh je bil suh in droben, napravil je bolj vtis duha — kakor človeka. Redki lasje so bili prilepljen: na lobanjo, ki je izstopala skoraj v pravi obliki — le, da je bila prevlečena s tanko, skoraj prozorno, toda vso drobno, zgubano kožo. V spanju se je bolnik nemirno preobračal, potil in tudi večkrat zastokal. Ki glasovi so bili podobni glasovom otroka. Spal je rahlo spanje, še bolj po-SCsto pa se je nahajal v nekem polspanju. Takrat je veke narahlo spustil, tako c‘a je mižal in ležal popolnoma nepremično ter se vdajal razmišljanju. Izgle-dalo je, da spi, toda bil je buden, toliko buden, da ni smel njegov sin ničesar napačnega spregovoriti v čumnati, če pa se je Petre le spozabil, bi ga starec Prekinil in pričel s svojimi opomini. Kadar je bedel, ni nikoli zastokal. V tem čudnem ždeniu starca je spoznal njegov sin, da se stari najbrže Poslavlja in verjetno premišljuje, kaj naj mu zapusti, v teh zadnih dneh, kot napotilo v življenje. To spoznanje je sina na eni strani potrlo, na drugi pa sPravljalo v nejevoljo. Zaradi tega je prepuščal očeta ženskam — sam je skrbel za vse, kar je bilo del izven hiše. Šele v teh dneh je mladi skoraj na silo vc iz rok. Ta tujec pa mu je ob tej pri- »Mladič, nisva se še dokončno pogovorila!« Oče za vse to sploh ni vedel. Tudi kadar je starec meže premišljeval, se je smehljal, če lahko režanje skoraj mrtvaške lobanje imenujemo smehljaj. Stari Varh je izbiral iz sebe preživele podobe; na to, kar bi še lahko bilo, ni mislil. Na smrt ni mislil. Kdo pa nanjo rad misli? Pa če bi se kdo smehljal °b misli na smrt, bi bil to lahko izsušeni starec Varh, kajti posedoval je dovolj Prepričanja, ki si ga je nabral v mnogih letih, da je lahko zvesto pričakoval :^trgal Kanalčanu očetovo gospodarst kki namignil z besedami: najlepše. . . Posebej pa še sedaj, ko je že bil doma, ko se je že vrnil iz tujine in mu nihče ne more več vzeti vsaj tega, da bo lahko umrl v svoji čumnati, na svoji postelji, tam pač, kjer so umirali že stoletja Varhi... in tam, kjer so se ti Varhi tudi porajali. Prav čudno se mu je zdelo, da so ga prenesli v čumnato. Da, imel sem pravo sliko o Kanalcu. Že prvi dan sem zapazil, da ni slab človek. Verjetno je le ta predložil in dejal: »Zanesite očeta v čumnato — bolan je! Midva z ženo bova tako kmalu odšla — lažje potrpiva kakor bolnik!« Izseljenec Varh se je potapljal v svojo preteklost, se v nekaterih trenutkih še dvignil v sedanjost. Na prihodnjost ni mislil. Ob razmišljanju je imel občutek, da ga je nekaj nevidnega nosilo preko gora, dolin. Zdaj ga je neznana sila dvignila in nato zopet spustila tako, da je padal, grozno padal.. . in se ob takem občutku, vsakokrat, kar nezavestno, oprijemal roba postelje. Ko je izbiral znane like iz svoje zgodovine, se je Varh že popolnoma ločil od samega sebe in svoje usode. Videl je le pred seboj drobnega, skrušenega človečka — izseljenca Varha. Možička je premetavalo po praznini, le-ta se je poizkušal iztrgati od časa do časa iz nuje: trudil se je. Pobral se je in začel plezati. Da, plezal je po strmini, kakor, da bi se hotel zagrizti vanjo; sklonjen hrbet je imel — večkrat je bil sklonjen kakor zravnan! Da, tak je bil ta Varh in tako je bilo njegovo življenje, je premišljeval bolnik. — Več je bil, sem bil? — Je bil? — Je bil sklonjen, nizko sklonjen. Plazil se je po tleh. Glavo je imel obrnjeno navzdol. Da, tak je bil kmet, gospodar, izseljeni gospodar ■— Varh, tam nekje v vasici ob jezikovni meji ali kjerkoli. V njegov smehljaj, v režanje lobanje, se je v takih trenutkih vkradla grenkoba. Kdor bi bil občutljiv opazovalec, bi lahko spremembo opazil in spoznal, da se je človeček Varh smilil -— izseljencu, umirajočemu Varhu. Ta pa razen obžalovanja zanj ni našel ničesar, nikake tolažbe, kajti, kaj bi ob silni ničevosti pozemstva še lahko kdorkoli pomagal namučenemu možičku v praznini. Nekoč se je začelo. Zaneslo ga je daleč v rajh, nato v neko fabriko, od tu zopet v neko taborišče, nato v Beljak, iz Beljaka v njegov lastni hlev, iz hleva v čumnato. Kdo ve in kdo bi mogel dognati, kam in kako globoko bo še padel. Morda bi bil umirajoči bolj prizanesljiv, če bi bil točno vedel, da se tiče vse le njegove osebe. Tako pa, ker je opazoval vse to kot neka tretja oseba in tako pregledoval svoje življenje, je bil še bolj nepopustljiv, še bolj natančen, kakor vsi nauki v njegovem molitveniku, ki se mu je skoro izmuznil iz povešenih, napol sklonjenih rok. Tak je bil ta nepriznani svetnik, čigar režanje v zadnji uri je bilo v soglasju z borno kmečko čumnato. »Klical me bo!« so skoraj avtomatsko drobile ustnice, »klical me bo!« In tako je videl z mežikajočimi, priprtimi očmi: S transportom vračajočih izseljencev 194 5. leta se je pripeljal na Beljaško postajo-Takrat še ni mogel takoj oditi na svoj dom. Kedo? Izseljenec Varh? Da, da, °ni človek, ki ga je tako premetavalo po neznani praznini. (Jaz sam sem bil t0> se je zopet po dolgem prepletanju zganilo in opredelilo v izmučenih Možganih.) Bog mu je torej namenil še novo preizkušnjo. Vlak so obstopili stražarji v Različnih uniformah. Končno je bilo človeku že tako vseeno, kdo ga straži, Ce ga že stražijo vse življenje. O stražarjih je že dobil posebne pojme: pred-vsem strahospoštovanje. To vendar ta vrsta zasluži... Starec Var h pa je bil bogaboječ človek, v resnici in iskreno. Našel je opravičilo tudi za take stvari za stražarje svojega življenja. »U k a z a n o nam je, da moramo ljubiti vse, tudi svoje s°vražnike !« In zaradi tega je izseljenec Varh odpustil neprijazno obnašanje starih in novih stražarjev. Šele takrat, ko je njegova družina vlačila že culo iz vagona in iztovar-jala vso prtljago, je priskočil, kakor, da gre za pomoč nekemu tujcu, ki je v zadregi. Niti zapazil ni, da morda s tem iztovarjanjem niso bili zadovoljni niti stražarji, prav tako, kakor z njim in njegovo odsotno prizadevnostjo ni bila Zadovoljna njegova družina. Nato so se vse družine vračajočih se izseljencev pripravile, da prenoče na kolodvoru. Na večer so prižgali ljudje primitivna ognjišča — na njih so ma-tere grele večerje za otroke. Za tem so otroci prenehali jokati, ko so jih ma-tere podojile. Mladina se je pomirila. Še tisti, ki so preklinjali, so med moli-tvjjo ostalih potihnili in se delali, kakor da sodelujejo. V resnici pa so jim ftusli bežale nazaj in stregle naprej v neznano -—- v zakaj? »Zakaj jih ne puste na domove?« Kam jih hočejo zopet polniti? Zakaj že ni enkrat konec vsega tega prekletega — zelenega, prav tako strupenozelenega zla, kot so bile uniforme policije, ki jih je 42. leta izseljevala? Tako so razmišljali o vsej tej nepričakovani sedanjosti nekateri. Takega ' sPrejema ni pričakoval niti stari Varh! In velika večina teh ljudi, ki so 14. in aprila 1942. leta v dolgi procesiji odhajali skozi Celovec, velika večina je °da taka, kakor Varh. Že zaradi tega so se zmotili v svojih računih stražarji ln njihovi gospodarji. Ker se takega sprejema ni nadejal in ga ni mogel razumeti niti Varh, za-Udi tega ni bila zadovoljna z njim tudi ne velika večina. Da bi bili kakor ovce, jih je nekdo prignal iz nekega hleva? Da bi jih nato prevzel kupec in iztovoril ^^ drobnico na provizoričnem, za ta namen v naprej oskrbljenem prostoru, tudi ta kupec jih bo prodal — preprodal? Da bi zanje veljalo pravilo — Pravice in dolžnosti drobnice, ki naj je mirna in naj bi se naglo navadila no-^ga okolja ter naj bi čakala, da jo končno zaženo zopet v vagone in prepe-jei° — kamor bi pač želeli? Ne, na tak sprejem ni bil pripravljen nihče! Človeček — Varh je bil bolan, naveličal se je življenja in trgovci, ki bi Preštevali čredo, bi skremžili obraz ob taki ovci, zmajali bi z glavo, pljunili bl skozi zobe in menili: »Tegale ovna po polovični ceni!« Ne, na tak sprejem ni bil pripravljen niti bolni, smrtno utrujeni clo-Veček Varh! 6 81 Rezanje lobanje je dobilo ob takih mislih vsaj za spoznanje dobročuden, hudomušen izraz. — Varh, ali imaš tako slabo mnenje o samemu sebi? Oven po polovični ceni? Kaj je čutil takrat Varh, onega večera? Prav gotovo se mu je zdel še silno daleč kraj, kamor je pravzaprav želel priti, o katerem je imel vso to zadnje obdobje še lepšo predstavo, tako, kakor jo dado le želje. Zatem so ga poklicali na posvet mož. Dogovorili so se, da ne gredo veČ v vagone! Na postajo je prispel transport s Volksdeutscherji. »Svinje, sedaj, ko smo prišli že tako daleč, le nekaj kilometrov od domačij, počenjajo z nami še tako komedijo! Ne grem več v nikak vagon, pa če tukaj pocrkamo vsi, kar nas je!« je pljuval iz sebe krepak mož iz onkraj Drave. »Ljudje božji«, je miril Varh, pomirite se, še kratek čas! Toliko smo potrpeli in tudi to bomo prestali!« Bolnik v postelji je sedaj težko sopel. Grenkoba z obraza se je umaknila že naslednji trenutek — onemu znanemu smehljaju. Da, da, tako je spregovoril oni človeček, ne, Varh! Ah, to sta isti osebi-1 Bolnik si je globoko oddahnil, skoraj odleglo mu je. Na tem zborovanju, ko je Varh miril može, se je še posebej čudil onemu-ki je bil najbolj oster. Jezni možakar je gonil še nadalje svojo: »Še ogledovali so nas, tisti stražarji, ki jih je poslala neka provizorična vlada, so se še posmehovali — hinavci!« »Potrpeti bo treba, ljudje božji!« Da, ljudje božji, je dejal! Živina, živina ! Tako naj bi dejal, kajti odpeljali so nas kot živino in sedaj bi hoteli to še nadaljevati! »Ljudje, pamet v roče! Vse bomo uredili. Z nami so vsi oni, ki so ostah doma«, je miril še nekdo poleg Varha najbolj razburjene. »To je sramota, kulturna sramota! Sramota, sramota dvajsetega stoletja!« Varhu, da prav njemu, se je milo storilo ob besedi kulturna! Spomnil ^ je kulturnih prireditev. Spomnil se je, da je to besedo prav v vsem času izse-Ijeništva mnogokrat slišal. Kje? Kako? je v naglici iskal, po zbeganem spominu. Ah, da, dvatisočletna kultura, kulturen narod. Da, da, voditelj dr. Obojen je ob neki priliki dejal, da bo tako velika nacionalna država, taka kulturna država, kakor je Velika Nemčija — že uredila tudi njih vprašanje! Potrebno je potrpljenje! Oh, kako nas je znal potolažiti — to je bilo še v taborišču. Tudi tja nas je prišel obiskat in ni nas zapustil — dr. Vinko Obojen! Menda se je pripeljal od daleč, iz Prage, kamor so ga na silo premestili v službovanje za ves vojni čas. Da, da kulturna • • Varhu se je zasmilil ta dohtar, ki je moral tudi iz domačih krajev, četudi le v službo — je vendar težko oditi tako daleč. Zdi se mi, da vem zakaj smo doživeli tak sprejem, je zopet vzdramil3 neka misel starega Varha. Niso vedeli kam naj gredo z onimi! S kom?, jih je vprašalo takrat nekaj istočasno. Varh se je zavedal, da ne morejo razumeti in pričel je pojasnjevati. D3* kam bodo z onimi? S tistimi, ki so jih naselili na naša posestva! »Kaj nas to briga«, je dregnil zopet oni z onkraj Drave! Varh pa je vrtal in vrtal: »Odgnali so ene, prišli ali prignali so druge in sedaj kam z ljudmi? Kam z ljudmi.« »Kaj bodo napisali za vzrok vsem tistim, ki bodo morali iz naših domačij« — se je posmehnil nekdo iz Podjune. »Morda zopet — aus staatspoli-Zeilichen Griinden!!« »Ne, ne, tega ne bodo storili«, je le še zase mrmral Varh. Dva dni so se nato izseljene družine prerivale po kolodvoru. Drugi dan, ko so pripeli transportu Volksdeutscherjev že stroj in odredili smer Mallnitz, Se je v ljudi na kolodvoru pričel zaganjati celo nek uniformiranec s pištolo. Biti je moral že nekaj posebnega, pri stražarjih, morda celo častnik — morda, Je razmišljal Varh. Na vsak način je bil nekaj takega, da je imel pravico groziti ljudem s pištolo. Tak čas je dandanes, da, tak čas. Sicer si na povratek, on, Varh nikoli ni upal resno misliti, kajti bilo je kaj jjtalo upanja. Posebej pa še po tem, ko jih je obiskal dr. Vinko Obojen. Ko J11*! je pojasnil, da ima ta velikanska država velike skrbi. (Toda te velike drža-sedaj le ni več). Posebej v vojnih časih je težko zanjo; zanje se bo zanimala šele, ko bodo nastopili bolj mirni časi in, da je treba pač sedaj potrpeti. Takrat Je bil Varh še celo prepričan, da ne bo šlo lahko. Če on, dr. V i n k o, ki ga je poznal že iz prejšnjih časov, ki je bil učen, ki je znal posebno lepo vse pojasniti, tako trdi, bo verjetno držalo. Da, lepo Je znal pojasniti, na mehak, na neboleč način. Zanj, za Varha in za mnoge, je bil ta obisk, kakor mehak, vlažen obliž na pekočo rano. Takrat je bil lep, sončen dan, nedelja in težko jo bo pozabiti. Vsi izse-henci so bili zbrani in nek duhovnik je bral mašo, čeprav je bilo to prepo-Vedano in bi lahko bile težke posledice. Vsi so peli cerkvene in zatem še dru-§e domače pesmi. Vse jih je obhajal in z njimi so stopili k obhajilni mizi tudi Fran Eller: KOKOŠKI PSALM 137 Ob rekah daleč v mrkli smo deželi klonili nemo v suženjskih vezeh, pa so veleli nam z očmi na smeh: Zapojte tu, kakor doma ste peli! Kako bi peli vam na tujih tleh? Naj tresk nam zmane čela, izgoreli v goltancih bi jeziki zdreveneli, če zabimo rodine v hudih dneh. — Mi? Ne, to nismo mi: prodani v zimo in v polnoč, mi za tujca kri cedimo in pesmi — bol koroška v njih trepeče — mu pevamo pokorno na ukaz ... Nič nas ni sram. Ves abor nam rezgeče, nam ploska, pa še rdimo ne v obraz. 1940 ' * 83 gospod doktor. Da, taki so bili oni in sedaj so gotovo že doma, zdravi, veseli-Prepričan sem, da že zopet skrbijo za nas — gospod dr. Vinko Obojen. Varhov smehljaj je dobil nov izraz — skoraj blažen. Ženske, ki so medtem že napravile luč v čumnati, so se spogledale in ena je odhitela po gospoda-Najbolj izkušena — sosedova Neža je omenila, da Var h že odhajajo. Tako gledajo, kakor, da že vidijo nebesa. Mnogo izkušenj je imel stari Varh, polno spominov! Star je bil in zaradi tega se je vsega tega nabralo obilo. Njegov sprehod nazaj v vse to valovanj^! ko je opazoval tega drobnega človečka — je bila le obilna žetev — ki jo prebiraš, pregleduješ jeseni. Droben krompir je potrebno obrati — da bo za prašiče, izbrane plodove pa bo kmetovalec prihranil za lastno hrano in še posebej za seme. Stari Varh je menil o tem, kar je pridelal — o izkušnjah, da so med njimi skoraj vse take, ki bodo veljale za večne čase. Zbiral jih je vsa svoja leta — po robeh njiv, tako temeljito, da je od naporov dobil kilo. Zbiral jih je ob krstih otrok, zbiral iz pridig gospoda v nedeljah, pobiral jih je tudi i z u s t d r. V i n k a, ki se je ves razdajal, kadar jih je obiskoval v prosvetnem društvu! zbiral, ko je plačeval davščine, zbiral še posebej, ko je umrla ob porodu mati njegovih otrok. (Otroci so od onih dni kar nekam podivjali — zanje se ni brigal pravzaprav nihče. Posebno Petre — najstarešji je bil tak, pa tudi najmlajši, ki ga je materi v spomin namenil za gospoda — ni bil nič boljši.) Mogoče bi še marsikaj uredil, če ne bi bilo izselitve — toda potrebno je bilo trpeti, drugače ne bi bil mogoč tak dan, prav gotovo ne in prav gotovo ne tak, kakršen je prišel. Po tretjem dnevu, odkar so bili na Beljaškem kolodvoru, se je Varh. po premnogih raznovrstnih intervencijah, sporih, tiskovnih dvobojih raznovrstno opfe' deljenih časopisov — eni so bili zato, da se naj ljudje vrnejo, drugi so molčali o zz^' Ijencih, z otroci vrnil domov. S težavo je prisopel na višavo, zjokal se je in jokal, jokal od veselja in hvalil boga, da mu je naklonil še ta trenutek v življenju. Vsem sosedom je stiskal roke, pozabljal je pri mnogih izpustiti desnico> ki se je je oprijel. Celo onemu človeku, ki se je naselil v njegovo hišo, je naj' prisrčneje stisnil roko in v zlomljeni nemščini — kajti vse življenje se ni navadil te govorice, je odprl svoje razneženo srce: »Nikoli ne bi verjel, da bi mi mogel bog nakloniti toliko sreče, veselja in dobrote.« Medtem so ženske v sobi prižgale polno sveč, dasi sama kost, se je v teh trenutkih ob nihajoči svetlobi sveč, ki so plapolale obraz umirajočega trpin3 osvetlil tako nenavadno, da je bil njegov izraz kar najbolj poseben, svečan-Smehljaj je bil nežen in blažen in čudo — bolnik je odprl solzne oči, ki 50 čudno odbliskavale in izžarevale oster odboj v polmraku. »Boga gleda, boga gleda«, so šepetale ženske in pričele polglasno žebrati žalostni del rožnega venca: »ki je za nas krvavo martran bil«! ki je za nas krvavo martran bil... (Neža je znala obnoviti nedeljsko pridigo in je še p0-hitela, da imajo pri molitvi rožnega venca ustnice čisto svojo vlogo, pamet> so dejali gospod, pa spet svojo. Žebrati rožni venec se ni mogoče naučiti v enem tednu. V tem se je treba vaditi, kakor v vsaki stvari — to je umetnosti ki si jo pridobimo le z vajo.) Mož iz Kanalske doline ni bil vesel tistega, ki se je vrnil. Še manj je bil pripraven na njegov prihod. Vse je bilo prenaglo. Svet se je podiral, sicer za vse to Kanalčan ni dosti vedel. Ne bi se tudi brigal za to, če se ne bi nekega dne, že pred tem časom polovili čudni, obraščeni možje. Zanje je zvedel preko navodila iz žandarmerije, da jih je treba naglo prijaviti. „Wer Banditen fiittert, ndhrt seinen eigenen Henker!” Kljub takemu ostremu opozorilu, ki ga je nalepil strankin zaupnik na njegov skedenj, pri tem le še sam pomagal, da je bil papir lepo uravnan, ni teh ljudi takrat niti prijavil, še manj pa, da jim ne bi postregel! Mož iz Kanalske doline je premišljeval. Dovolj imam že sovražnikov! Zaradi tega razodel tudi onim zaraščenim ljudem, da so ga pač semkaj naselili. Ti se niso pomirjali objasniti, poleg govorjenja o fašizmu, neki Widerstandbewegung-i in politiki, da bo moral pospraviti vse, kar je pač njegovega, čim se bo vrnil pravi, izseljeni gospodar. „Le skrbno gospodarite'', so dejali potem, ko so pojedli; nato so odšli. Še kasneje se je neprijetno počutil, če se je spomnil teh nočnih gostov, ki so se fzeli iz teme. V mraku so odšli in zaukazali tako, kakor doslej ni bil slišal govoriti sličnega v zlomljeni nemščini, 'le takrat se je zavedel, da bo moral nekoč oditi, da bo morda težko kaj odnesel s seboj. Preklel je ljudi in dan, ko so ga pregovorili, da se je °dločil za tak pust kraj, za tako posest, odkoder so na silo odgnali ljudi. Nekje znotraj pa je kljuvalo, želelo z vso silo, da le ne bi bilo tako, da se oni, ki >e bil odgnan, le ne bi več vrnil, da se le ne bi uresničilo, kar so govorili nočni gostje. In dokler se to ni zgodilo, je verjel in bil prepričan, da bo ostal. Toda, ta dan je prišel. Tak nenaden prihod! Ta solzavi starec in njegovi požrešni vampi. Kako ga gledajo, kakor da je on vsemu kriv. Kako so se zagnali v hlev: vsepovsodi so švigale njih oči, medtem, ko je stari revež točil solze. Da, mladi so nevarni! Vendar si je dejal, ne kaže drugače, kakor biti previden. Ni še vse izgubljeno. Stari bo kmalu zaspal in otroci. ..? No, bomo videli. Potrebno je držati postojanko, držati, držati! Tak občutek o Kanalčanu (čutil je) je imel Peter V arh, o nočnem obisku pa ni Vedel ničesar. Kanalčanu je bila odveč moja prijaznost. S težavo se je izgovoril, ob na-Setn prihodu. Zdelo se je, da je v zadregi — pred njim, pred Varhom. »Napraviti vam moram prostor, oče!« Šel je. Nasedel je mož, žal mi ga je. Žal mi je za človeka, ki sem ga takrat Prvikrat videl. O njem nisem doslej slišal drugega, kakor, da je prevzel vse, kar je bilo našega. Na nas se ni spomnil, kako naj bi se, ko nas ni poznal. Vendar bi lahko kaj poslal. Živeli smo v pomanjkanju. Verjetno se je bal! Otroci so se slabo ponašali. Petre mu menda ni podal niti roke. Marica se )e namrdnila ob pozdravu, nato sta oba nekam izginila. Tonce, najmlajsi ima se največ olike in tudi drugačen je kakor onadva. Da, pravega sem izbral in skrbel bom, da bo postal — gospod. Petre in Marica sta medtem že ogledovala hišo, skedenj, se prav neprijetno spogledala s Kanalčanovo ženo, se namrdnila. Nihče ni spregovoril. V hlevu sta preštela živino; ugotovila sta, kaj manjka. Vse, kar sta pac pomnila Po tolikih letih, sta hotela še poiskati. Da, takrat ob izselitvi sta jokala, vsaj Marica in Tonče. Petre, najstarejši ni spustil solze. Ne, nobene! Mati so se posebej še čudili, kako je ta otrok čuden. Petreju je moralo biti hudo, najbolj hudo. Huje kot ostalim. Petre je že živel z živino, jo pasel, ji pokladal in skrbel zanjo. On bo dobil, so že v mladosti govorili ljudje in še on, oce Varh sam, da jaz sem bil vesel moškega prvorojenca. Da, Petre, že določeni gospodar in tako razdedinjeni; verjetno, da mu je bilo najhuje. Za to zemljo je bil ves zagnan Petre, za živino, za domačijo, ki jo bo prenovil. Mislil, mislil je stati Varh in dognal: oster je z njim, ki je bil na naši hiši! Tisti večer, ko smo se vrnili, sem bil menda od sreče utrujen, zbit in že bi verjel, da sem prišel na dom le umret. Človeček Varh se je torej le vrnil — na svoj dom. Sicer se ni vselil v hišo, temveč je potrpel, ničesar ni ukrenil, ko se je pojavil Kanalčan in izjavil, d9 jim je začasno pripravil prostor v hlevu. V hlevu, v hlevu! Da, v hlevu! Pri otrocih je moral založiti še vse sile, da niso podivjali. Petre je kat stiskal pest in grabil za motiko, ki jo je naenkrat imel v rokah, češ, da bo počistil ta gnoj. Tak je bil, da sem se res bal hudih stvari. Toda ta večer, ko sem se zanj najbolj bal, za Petreja sem vedel, da se zna premagati, — da je pravi Varh, moj sin. Tako smo si za prve dneve postlali v hlevu, dokler Kanalčan ne bo našel mesta, kamor bi se preselil. Varh je poizkušal po vrnitvi še nekaj podelovati okrog hiše, toda vse kat je počel, je bilo bolj varanje samega sebe. Te njive, svoje, je moral še obiskatt Z grobo dlanjo je takrat občutil, kako se maje žito v vetru. Le dlan je približal vršičkom, ki so nihali kakor osojski valovi. Ob vsa' kem sunku vetra, ko so klasi tiho zatresli ozračje in dobro podrsali po dlani, je zaslutil val, kako se je razlil po polju. Videl tega ni več, oči so mu odp°' vedale popolnoma. Le občutil je kakor, da bi mu nekdo, nek coprnik brizgal nove krvi, ki se je kakor valovanje toplo širila po vsem telesu. Še je želel, da bi dočakal čas, ko bo vzel klasje med dlani, ga podrgnil in pogledal, kakšna bo žetev. Prisluhniti je hotel, kako se pripravlja žito na zO' renje. Še je moral pokladati živini, se nadihati ozračja v hlevu, končno odit1 še navkreber v gozd, odkoder je videti prelepi svet: ves Rož, ki se z Dravo izgublja nekje ob Humbrškem gradu, ves zgornji del doline, ki jo skoraj zapira posajena gora — Dobrač. Tak je bil ta čudni človeček — starec, da so otroci že med sabo govorili1 ves otročji je že. Prepričani so bili, da je slabo slišal. Tak, so pravili, je tudi s Kanalčanom! Tak je bil, ko bi moral urediti vse one stvari zaradi vrnitve posestva in odškodnine. Bolnikov izraz je bil ob razmišljanju nekam utrujen. V sobi je po odhodu duhovnika brlela le še ena sveča. Ob vratih na stolu je dremala Neža in še v dremavici nekaj migala s prsti, v katerih je imela molek. Stari Varh se je po vrnitvi dobro zavedal, kaj je počel. Vse je opravljaD točnim, premišljenim računom, da ravna popolnoma pravilno. Moral je se urediti, da bo najmlajši nadaljeval študiranje, tako se je zavezal njegovi materi’ Moral se je še praznično obleči in stopiti v nedeljo k prvi in se zahvaliti, da more zopet živeti, ali pa vsaj umreti na domačiji. Iz domačije, kjer je sedaj nekam skupno živel s Kanalčanom, se ni hote geniti. Izgovarjal se je na stare noge, na strmine, ki jih več ne zmore in je vse opravke v dolini pošiljal mlade. Celo na posvete, ki so jih imeli izseljene1' sta hodila vsa žalostna le Petre in Marica. Kanalčan se je po prvi osuplosti le pričel pripravljati na selitev. Z Varhom Je bil v najboljših odnosih. Spopadal se je le z otroci. Zdelo se je, da povzročajo prepir Varhovi otroci — predvsem Petre. Ti so dognali, da manjka celo 'ivine, da manjka to in ono, da je ta ali oni stroj odprodan. Mož se je po mojem mnenju trudil v gospodarstvu, po mnenju Petreja je bil slepar. Z mano, s starim Varhom, se je rad pomenil. V glavnem sva bila 'stih misli o mnogih stvareh. Mislim, da ni bil slab človek, v kolikor pa bi bil, s° ga v to pripravili drugi. , v Otroka sta bila vsak dan bolj nestrpna, to je poslabšalo moje zdravje, ^dtala sta mi, da se ne zanimam za prepis premoženja. Očitala sta, da se ne Zanimam za odškodnino. Kako sta me s tem zadela! S tem, da se ne zanimam! ” resnici se ne zanimam. Bog je vzel, bog bo dal. Kaj vedo take mlade glave 0 odškodnini. Kdo naj jo da? Petre je prodal telico. Kanalčan je trdil, da je to priredil on. V resnici, zdi se mi, da je imel mož prav, pridelal jo je. Petre ■Ie le nekaj tednov zopet doma. Petre je trd in trdi, da manjka in to mnogo manjka — živine. Kanalčan pravi, da so jo prisilno vzeli. Petre, Petre, zaskrb-Jen sem, kajti ne smemo ravnati tako, kakor so ravnali z nami! Bolje bi bilo, ce bi možu odstopili telico! Matere nista imela ta dva otroka in od tod trdota. In za tem so me pripravili. . . Prišel je celo oni iz šole, samo, da sem šel v mesto — na zborovanje, na obletnico! Poslali so pošto in to tako, da sem moral iti. Tako so sporočili: »Če je stari V a r h na višavi mrtev, ga prinesite n a nosilih v dolino in položili ga bomo v Celovcu med nas! Da bo za slovo še slišal, kar se bomo dogovorili. Zjutraj bo zahvalna maša, za tem se bomo zbrali in zahtevali t o, kar je n a š e in ne tega, kar je bilo od drugih ! Torej je moralo biti, če so že tako pisali in sem šel! Šli smo vsi: stari ^arh, njegov sin Petre, sin Tonče (študent) in hčerka Marica. Umirajoči se je ob spominu do kraja bridko nasmehnil. Šel sem ne zaradi ^ebe, tudi ne zaradi otrok, ti tega ne zaslužijo, temveč zaradi vseh nas, ki smo bdi kjerkoli: v Hesselbergu, Frauenaurachu, Wassertrudigenu, Rastatu itd. Kdo bi °bdržal v glavi, kje vse so razvrstili vse naše ljudi, ki so jih v tistih težkih dneh pognali 2 domov. Šel sem zato, da se kaj takega v svetu ne bi več ponavljalo. Šel sem zato, bi skupaj z drugimi le to povedal. Spoznal sem, naj bo v tem ves smisel. Šel sem čistih misli in z dobrim namenom, brez mržnje, ki je ne poznam. Silo nas je veliko, nad dvatisoč in, ko bi morali gospod odpeti mašo, so spo-r°čili, da so prevzvišeni gospod škof prepovedali. Da, prepovedali!... Po licu umirajočega je zdrčala solza. Na čelu in na sencih so izstopale Potne srage. Sveča je plapolala ob prepihu, ko je nekdo domačih odprl vrata bolnik je zaječal. Zatem smo molili v stolnici, brez duhovnika: za mir in pokoj, za duše ftnrlih izseljencev in njih sorodnikov. Na zborovanju so mnogi izseljenci lepo govorili. Padale so tudi ostre besede zaradi odškodnin in na račun prevzvišenega. Le zakaj so prepovedali sveto mašo! Ne bi si bil mislil, da se bo še pobrigal kdo za nas, toda ljudje, ki so v dolini, so se zavzeli tudi za Gorjance. Ta moj Petre bo imel nekaj le prav! Sestavili so celo neke komisije. Baje se bo potrebno trdo zavzeti, da bodo izseljenci kaj dobili. Petre in pa Marica sta pa kljub temu taka, da hočeta kar z glavo skozi zid. Petre je pripovedoval, da so nekateri že dobili nekaj odškodnine! Pripovedoval je, da so takrat po zborovanju še razganjali naše ljudi; z brizgalnicami so prišli gasilci, policija . . . Ne, ne, to ni bilo dobro, to je bil najslabši del zborovanja. Petre, Petre, kam boš zašel, če te bo vse srečalo? Tudi gospod dr. Obojen in še gospod profesor, ki so bili prvi izseljen, sta mi dejala takrat: »Varh, pametni bodite in naj bo pozabljeno, kar je bilo-Potrebno je pričeti novo življenje. Pozabite, Varh, pozabite Varh na gorje in odpuščajte. Odpustiti je treba! Natanko' tako sta dejala kakor, da bi mi iz srca izvlekla to, kar sem hotel povedati Petreju sam. Ni mi žal, da sem šel v Celovec, čeprav je bilo tudi to Petrejevo maslo, vendar videl in slišal sem dovolj: Le zakaj niso pre-vzvišeni dovolili maše? Dr. Obojnu, sem se lahko ob tej priliki zahvalil za obisk — za tolažbo v taborišču. Da, da zlataustainzlat jezik ima! Vse bi bilo le, če ne bi bil Petre tako vroče glave in trdega, pretrdega srca. Pravi, da so storili najpametneje tisti, ki so prvi pognali Kanalčane. Petre, nikake mržnje na našo hišo — ne nakoplji je! Ko sem se vlegel, so me prenesli v čumnato. Petre je dejal, da bo lažje Kanalčanu, kakor meni — v hlevu. Torej ni predlagal tega Kanalčan? Vendar lahko bi umrl tudi v hlevu, le, da ne bi bil Petre tako oster. Trpek izraz umirajočega, otrpel izraz — otrdel. Nekaj je zaskrbelo starega Varha ob njegovih zadnjih trenutkih — ob zadnji uri: morda ni bil to le njegov sin Petre? Mogoče ni hotel, ni mogel več premišljevati c tem, kaj je 'mel Petre vendarle prav! Menda se je zavedel, da se Kanalčan kaj dolgo seli-Ne tega ni hotel dopustiti niti svoji misli. Niti v sebi ni želel dvoma! Lahko je otrpnil ob tem, v zadnjem trenutku, ko se je spomnil, da ie še vedno šest let po vojni uradni lastnik stare, nad štiristo let stare domačije V a r h o v — še vedno Deutsche Ansied-lungs-Gesellschaft m. b. H., Nebenstelle Klagenfurt. Morda ga je zadelo to, ker ni Kanalčan dal pobude, da so ga umirajočega prenesli iz hleva v čumnato - — lastne hiše. * Na pogreb je prišel nekdo od Zveze izseljencev in prinesel prekrasen venec. Pogrebcev ni bilo večje število1, nihče pa tega v tej zimi ne bi mogel zahtevati, niti pričakovati. Tistega dohtarja niti tistega profesorja, o katerih so oče imeli toliko povedati, ni bilo. Za vzgled vsem so očeta povzdignili gospod župnik, ki so v nagrobnem govoru dejali, da so bili oče Varh kristjan, ki je doumel nauk: Če te kdo udari na levo lice, mu ponudi še desno! Na pogrebu je bil tudi Kanalčan, ki se še ni odselil. Midva s sestro ga še pogledala nisva. Ta človek je kaj dobro znal izrabljati očetovo slabost. Potem, ko smo spremili očeta, ga nisva povabila k mizi (v hiši je tako še bil). Na Pragu hiše sem ga srečal in mu omenil, da bi bil že čas, da se že izseli. Bila je huda, zamedena zima, burja je namedla precejšnje zamete — toda nisem ^ogel in ne bi tudi v bodoče popustil: »Naj gre v sneg, hudič prekleti!« Kanalčan je končno odšel. Kaj vse je odvlekel, ne vem. Kaj je vse pravzaprav bilo njegovega in ne našega, tudi ne vem. Vrag bi lahko ločil to, kar je Zamešal. Za kravi, teleta, ki sem ga prodal in drobnico sva se spoprijela. Hotel si je prilastiti prirastek. Tega nisem dopustil, kajti v hlevu še ni bilo živine, kolikor smo je imeli pred izselitvijo. Vseeno ali jo je odprodal on, ali kdo drugi — hočem le to, kar je bilo naše. Dobro je, da ni več očeta, ki so bili dober človek. Ta teden je prinesel poštar pismo. V njem se je oglasil nek advokat v Kanalčanovem imenu in zahteval odškodnino za ves prirastek živine. Grozi s sodnijo: za tele, za kravo, za nekaj ovac, za konja, za vsak kos posebej pravi, bo izterjal, če ne drugače, s sodnijo. Sklicuje se na nek III. povračilni zakon, ^am se na zakone ne spoznam! Vprašal bom na naši Zvezi. Menda je naša hiša ena redkih, ki po očetovi popustljivosti sploh ni prejela ničesar v odškodnino. Kako naj odstopam sedaj še onemu, ki se je hotel okoristiti in se najbrže tudi je. Na rob pripovedovanja o očetu pridjal zato, da bo lahko bolje vsakdo razumel — Petre Varh, 1950 leta. Rok Arih HERMANN PINTER UVOZ— VELETRGOVINA SADJE ZEL E N J AVA JUŽNO SADJE ŽIVILA KONZERVE CELOVEC RENNPLATZ 4 — TELEFON 13-84 Ustoličenje Bilo je blizu pred pol tisoč leti. Pradedje naši stali spet so zbrani, da vojvodo po šegi davno dani na prestol dvignejo pri Gospe Sveti. Pa reče plemič kmet svoj govor znani: Kdo je, ki se nam bliža v bojni četi? Je on mož pravi, mož za dom naš vneti, da ščiti pravdo, da nam vdove brani? Bo vladal modro, vsej deželi dika, v blaginjo narodu in srečo jasno? To zdaj z besedo potrdi naj glasno, preden si plašč bi vojvodski ogrnil. — In knez — kako kmetiču je odvrnil? Kmet, ne razumem tvojega jezika. Fran Eller Ob osemdesetletnici pisatelja Ksaverja Meška Sele so majhna vas, nekje v hribih nad Slovcnjim Gradcem, daleč od vsakdanjega vrveža modernega življenja, Bogu za hrbtom, bi lahko rekli, a v njih živi velik človek, sloveč pisatelj, močan značaj in odločen narodnjak. Ko sem lansko jesen, tisti dan, preden se je Peca čez ušesa pokrila s sneženo kučmo, hodil s prijateljem po hribih nad Slove-njim Gradcem, sem z zadoščenjem videl, kako zelo tamkajšnji ljudje vsi od kraja spoštujejo svojega župnika Ksaverja Meška. Če se mi je dotlej dozdevalo skoraj škoda, da živi Meško nekako izgubljen v odmaknjeni vasici, ko bi moral biti zaradi svojih zaslug vendar vsem na očeh, sem tistikrat spoznal, da je najbolje tako, kakor je, kajti to, da živi Meško v neznatnih Selah, se tako leno ujema z njegovo osebno skromnostjo in v Selah je hkrati tudi sredi okolia, kakršnega je kot pisatelj najrajši zaiemal v svojih delih, v Selah v_ nam je nekako najlažje vsem v srcih in 2lv simbol naše otožne Koroške. Spoznal sem: ko bi bilo kako drugače, bi bilo manj v skladu z Meškom, manj ubrano z njim in zanj manj značilno. Ksaver Meško je doma iz Ključarovcev pri Sv. Tomažu nad Ormožem, kmečki sin, ki mu je bilo omogočeno šolanje, najprej v Ptuju, potem v Celju, kjer je maturiral leta 1894. Odločil se je za duhovski stan in stopil najprej v mariborsko bogoslovje, toda že leta 1897 odšel v celovško v upanju, da bo tam imel več svobode za sproščeni razmah pisateljskega delovanja. S tem ktom se je povezal s slovensko Koroško in tej zvezi je do danes, skozi pol stoletja bridkih preizkušenj in razočaranj, ostal zvest. O tem nam zgovorno Ptica že zgolj zunanja, službena njegova pot: kot kaplan je najprej služboval v Škocijanu pri Klopinjskem jezeru, potem v Žabnicah, od koder je obenem oskrboval tudi Višarje, dalje je bil župni upravitelj v Kneži nad Trgom in v črebinjskem kloštru nad Velikovcem, od koder je odšel v Št. Danijel nad ^tevaljami, kjer je bil obenem za ekspozita tudi v Strojni. Leta 1906 je prevzel župnijo Marija na Zilji pri Beljaku. Tu so ga med prvo svetovno vojno obto-2,li veleizdaje in zaprli. Ob prevratu je moral bežati v Jugoslavijo in je nekaj Casa služboval v Dravogradu, od leta 1921 dalje pa v Selah pri Slovenjem Gradcu, od koder je moral ob Hitlerjevem napadu na Jugoslavijo vnovič na križev pot begunca. Toda dano mu je bilo, da se je po drugi svetovni vojni vtnil v Sele, kjer še danes kljub častitljivim letom zvesto pastiruje. Meško pa ni samo duhovnik, je tudi pisatelj. Že nad petinšestdeset let je njegovo pero v službi človeka in domovine. Na dovzetnega mladeniča je že ob času njegovega šolanja z izredno močjo delovalo okolje. Ptuj je vplival nanj s svojo bolečo narodnostno razklanostjo, še bolj pa ga je v tem razgibalo Celje, kjer so bili pod konec prejšnjega stoletja živahni slovenski narodnostno-poli' tični tokovi. Tako se je v Mešku prebudil in izostril čut za slovenstvo, ki se je razvijal in zorel hkrati z njegovim pisateljskim darom. Bil je sodobnik slo-venske moderne, Cankarja, Ketteja, Murna in Župančiča, vendar ga je njegova krajevna odmaknjenost zadržala nekje na robu, da se jim ni povsem pridružil in se zlil z njimi v eno samo slovstveno družino. Izoblikoval si je svoj izraz, značilno romantično pobarvano besedo, ki zna z otožno, čustveno razgibano vzvalovanostjo seči do srca in je zlasti blizu mehko čutečim, melanholičnim dušam. Ni dvoma, da je prav ta Meškov osebni slog posebno primeren za snov, ki se mu je kot sinu Slovenskih goric in kot pisatelju, ki je živel sredi Korošcev, zlasti prilegala. Meško namreč ni pisal napetih romanov, temveč ponajveč krajše povesti, črtice in novele, ki se zlasti odlikujejo po svoji toplin1 in plemeniti človečnosti. Tudi v njegovih dramah prevladuje v glavnem lirika nad dramatiko, lepa misel nad trdim in dinamičnim življenjem. Meško je kot pisatelj študiral zlasti človeka in njegovo duševnost, igro njegovih razpoloženj. Z bistrim očesom in čutečim srcem si je med ljudmi svoje okolice in zlasti še med ljudmi, ki so mu ostali v živih mladostnih spO' minih, izoblikoval svoje junake in junakinje. Povečini so to majhni ljudje, kočarji, osebenjki, berači, siromaki, značajski posebneži in čudaki, moški, k* se vdajo pijači, ženske, ki pozabljajo na svojo čast. Meško se je s čustveno pri' zadetostjo poglabljal v njihove osebne zgodbe, slikal njihove zmote in napake, pa bil kljub temu, da je moral obsojati njihova neodgovorna dejanja (požige, tatvme itd.), človeško vendarle na njihovi strani in jih je znal razumeti v nji' hovi stiski. Meško je, bi lahko rekli, pesnik našega malega človeka, ki živi sam svoj in pozabljen v svoji tihi bolečini sredi množice glasnejših, močnejših in bogatejših. Z ostro izbrušenim čutom za socialno in narodnostno pravičnost se kot pisatelj sklanja k trpečim, z veliko zavzetostjo prikazuje krivice, ki jih doživljajo, in trpljenje, ki je njihov delež. Dostikrat celo na človeku, ki bi mn površen opazovalec prisodil, da se mu godi dobro, da je srečen, bogat, velja' ven in močan, najde skrito rano, bolečo notranjo razrvanost, značajsko šibkost, kar vse nam celo takega mogočnjaka človeško približa in poniža na raven preprostih vsakdanjih ljudi, s katerimi lahko čutimo. Že večkrat je bilo zapisano, da je Meško steber slovenstva na naši severni meji. Nikjer in nikdar ni bil, ne v knjigi ne v osebnem življenju, narodnostno nestrpen in šovinistično prenapet, vselej pa narodnostno zaveden in občutljiv za krivice, ki jih trpe Slovenci kot majhen narod v celoti in kot posamezniki-Meško je bil in je svetel zgled pravega narodnjaka v osebnem delovanju, ko se v plemeniti človečnosti zavzema za lepo sožitje sosedov in ga boli sleherno nasilje, ki izvira iz zgrešenih pojmov o pravicah narodov in iz premajhne vestnosti narodnih voditeljev. Ravno v zvezi s tem je po prvi svetovni v oj m zapisal nemara svoje najtrše, najostrejše in najbrezobzirnejše besede, ki ravno s tem, da jih je izrekel lirično mehki Meško, še dvakrat bolj pričajo, kako so bile zaslužene in potrebne. Samo takrat mu je tako do vrha prekipela sveta jeza nad malomarnostjo slovenskih voditeljev in politikov, sicer pa je bil v svojem pisanju vseskozi miren in dostojanstven, rajši simbolično privzdignjen kot pa vsakdanje trpek, rajši lirično zatopljen vase kakor pa udarno bojevit na zunaj. Prav te prvine Meškovega pisanja so bralcem tako ljube, zato so njegovi spisi doživeli že po več natisov in so domala vsa njegova dela prevedena v češčino in slovaščino, mnoga pa tudi v nemščino, angleščino in celo švedščino. Zaradi osebne skromnosti je pa premalo poskrbel za lepe in dostoj-ne izdaje svojih del v domovini, kar bi ga že na zunaj uveljavilo med slovenskimi pisatelji, in tudi z izdajo Zbranih spisov ni imel sreče, saj so se že dvakrat ustavili pri prvem zvezku.'1) Meško je v svojih spisih mehak, romantično otožen, tankega posluha za drobna doživetja veselja in bridkosti, za sodobnega človeka strojev in golega jja^uma kar skoraj preveč človek srca. Pričakovali bi, da je tak tudi v osebnem ^vljenju. Toda človeka, ki pozna Meškovo mehko dušo iz njegovih povesti lr) črtic, presenečajo njegova odločna dejanja v življenju, ko ga ne more uklo-niti še taka nesreča, ne potreti še tako trpljenje in razočaranje. Ostal je vseskozi neustrašen, raven mož, pokončen človek, čist značaj, ki ga ni mogoče 0lrtajati v njegovem poštenem ponosu, ne ga pridobiti za poceni dejanje. V tem je njegova osebna plemenitost in ljubeznivost prekaljena z aristokratično vzvišenostjo, z nekakšnim zidom, ki je tako značilen za velike duhove in že vnaprej onemogoča sleherni poskus nepoštenosti v odnosu nasproti njim. Kakor pa je Meško trd in odločen, neizprosen in neuklonljiv v zadevah človeškega ponosa in vesti, tako je ves razumevajoč in dobrotljiv nasproti slehernemu, še tako majhnemu, zavrženemu, nepriznanemu ali prezretemu. O tem )e zgodovina že pričala, marsikaj pa bo moralo še biti povedanega, da bo naš Jubilant prikazan v luči, kakor jo zasluži. Ko bo letos jeseni 28. oktobra Ksaver Meško dopolnil osemdeseto leto, Se ga bo ob njegovem prazniku spominjala tudi Koroška, zavedajoč se, da se sPOminja enega izmed svojih najvrednejših delavcev. V hvaležnosti se bo pridružila domovini, ki ga bo slavila, in v mislih bo sleherni zavedni Korošec Poromal v koroške Sele k velikemu Slovencu, dobremu človeku in priljublje-nemu pisatelju, ki nam raste v simbol slovenske Koroške, in mu želel še mnogo zdravih let, da bo močan doživel še čas, ko bo lahko z radostno besedo Pozdravil enakopravne brate ob Zilji in Dravi, s katerimi je že vse življenje Povezan z vezmi srca in krvi. POSGH t r g ovi n a z m. bi. CELOVEC, Gasometerg. 10 / Tel. 3103 Živila, kolonialno blago, špirituoze vina in tekstilije Jamči za brezhibno kvaliteto in realne dnevne cene *) *) V majhno oddolžkev pisatelju bo letos začelo izhajati pri Mohorjevi družbi v Celju Meškovo Izbrano delo v štirih knjigah, kjer bodo zbrane njegove najlepše in najznačilnejše umetnine od njegovih 'kmečkih zgodb in zgodovinskih povesti preko romana ’>Na Poljani" in lirično-romantičnih črtic iz zbirk „Ob tihih večerih" in ,^Mir božji" Pa do njegovih avtobiografskih spisov in spominov, ki so zlasti dragoceni za dogajanje n® naši severni meji. Franc Leder-Lesičjak ljudski pesnik in pevec iz Korotana. Sto dvajset let je poteklo, odkar se je rodil leta 1833 v Globasnici ljudski pesnik in pevec Franc Leder-Lesičjak. V kratkem izide v založbi Mohorjeve družbe v Celju Lesičjakov zbornik, ki bo obsegal ca. 70 strani. Literarni del je napisal koroški rojak dr. Janko Kotnik, Lesičja-kove pesmi je zbral in uredil za mešani in moški zbor prof. Luka Kramolc-Dodal je še Lesičjakove pesmi v narečju in koroški slovarček ter misli slovenskih skladateljev o pomenu slov. narodne pesmi. K napevom in pesmim je prof. Luka Kramolc napisal sledeče pripombe: Dejstvo je, da je znal Lesičjak s svojimi pesmimi ob spremljavi citer našemu ljudstvu na Slovenskem Koroškem posredovati svoje pesmi tako, da jih je ljudstvo vzljubilo in postajalo narodno vse bolj zavedno in samostojno. Lesičjak je bil naš prvi slovenski učitelj in zborovodja; utrl je pot slovenskemu petju med našim preprostim slovenskim koroškim ljudstvom. Na semnju v Pliberku je sedel v uti, na putrhu z žganjem pa je imel citre: za uvod je zaigral napev, nato zapel izvirno pesem, jo ponovil, nakar je ljudstvo povzelo njegov napev, kar je Lesičjaka izredno zadovoljilo. Lesičjakovi napevi in pesmi ne obravnavajo pretresljivih dogodkov, ne. te pesmi opevajo tegobe preprostega človeka, so naivne, preproste, a vendar se skriva v njih mnogo zdravega humorja, življenjskih resnic in ljudske modrosti- Lesičjak ni pel samo svojih pesmi in napevov. Napev pesmi »Jaz sem en frišen jager« ni njegov, pač pa je njegovo besedilo. Ta pesem sodi med tako zvano makaronsko, to je komično poezijo, kjer se latinski verzi prepletajo z verzi modernih jezikov. Ta pesniška mešanica je cvetela v 16. in 17. stoletju in je obravnavala življenje študentov in nevarnosti samskega stanu. Napev pesmi »Jaz sem en frišen jager« so verjetno zanesli k nam študentje, ki so študirali na nemških univerzah in so dobro poznali študentovsko makaronsko pesem z istim napevom, katera prva dva stiha se glasita: »Hoc carmen compo-suerat ein lustiger Študent.« Izmed njegovih pesmi je najoriginalnejša »Pesem od rojstva«. Tu se je najbolj uveljavil njegov smisel za opazovanje in humor. Ta pesem zveni kot duhovita satira. Isto velja za pesmi »Od nedeljskih jagrov« in »Denarcev ni«. Zdi se pa, da je besedilo »Dokler sem ledik bil« in »Luštno je vigred« okrnjeno. Podobno je z Lesičjakovimi napevi. Ti niso za muzika m-kako razodetje; vsebujejo pa toliko narodnih prvin, da jih je od ljudskih pesmi težko ločiti. Odtod izvira tudi sloves in popularnost, ki je značilna za Lesičjaka kot ljudskega pevca. Objavljenim napevom »Luštno je vigred«, »Dokler sem še ledik bil«. »Od nedeljskih jagrov«, »Pesem od rojstva«, »Bistriški jager« sem — kolikor je bilo potrebno — pr ložil knjižno besedilo, to pa zato, da bodo pesmi lahko peli tudi pevci, ki jim je koroško narečje teže umljivo. Dodal sem pa narečni zapis >n sicer v tisti obliki, ki je Lesičjakovi najbližja in je še živa med Poljanci v Podjuni in med starimi domačini v Mežiški dolini; v pesmi, s katero je Le-sičjak prehodil Podjuno in Mežiško dolino in zašel tudi v Rož, se prepleta podjunsko narečje z mežiškim, vmes pa se kaže tudi vpliv rožanskega narečja- Narečni zapis se mi zdi potreben tudi zato, da se vidi, kako sta umetnik in strokovnjak v teku časa besedilo še izpilila, slovnično popravila ter dokončno 'Zoblikovala, in tako so pesmi postale last vsega slovenskega ljudstva. Za tiste, ki jim je koroško narečno besedilo težko razumljivo, sem dodal »Koroški slovarček«. K pesmim »Pesem od nespametnih ljudi«, »Pesem od Bala«, »Pesem kranjskega rekruta«, »Pesem o Guštinu Paru«, »Pesem od štelinge«, »Pesem Mojega življenja«, »Pesem od vinske trte«, »Pesem rajnega župnika« nisem mogel izslediti napevov. Škoda, da jih ni kdo zbral in zapisal, ko so bili še živi. Mnogo jih je s časom padlo v pozabljenje. Naj bodo ti drobni fragmenti Lesičjakove umetnosti skromen spomenik Našemu slovenskemu koroškemu pesniku, pevcu in vižarju. FRAN ELLER: KAJ BI SE HVALIL Kaj bi se hvalil, da rojen sem bil pevec v dolini pojoči, ko pa usode mi prst je nemil: s hrupom po svetu me toči? Kaj bi se hvalil, da vabljen sem bil ljubo iz oči v oči, ko pa usode mi prst je nemil: daleč od ljubih me loči? Loči in toči; kdo ve kam prst me nemili 'se zrine . . . V eni dolini dom je en sam, kdo mi presteje tujine? UTEHA Posode starih nad raztrupil zli, verolomni nam je svet. Pa nas ne bo z brezupom strupil: nalijemo si novih spet. Nič puhlih treba ni uteh . . . Mi vemo, kaj nam preostaja: sežgan kadi se dom na tleh, trdo bo zidati ga s kraja. 1948 MARIJAN DE REGGI: Stric Joz Stric Joz, tako so ga imenovali vsi na Bregu in po okolici, je živel v prejšnjem stoletju. To je v času zmagoslavnih Radeckijevih pohodov, v času, ko se je kmet otresel grofovske oblasti in ko so tudi delavci že zahtevali svoje pravice. Živel je skoraj do I. svetovne vojne (1839—1913). Znan je bil po svoji dolgi bradi; bil je lepega obraza, velikih modrih oči in visoke rasti. Dolga leta je bil vojak, sicer pa čevljar in nato lovec, ki se je pečal s čebelarstvom, vmes pa je pridno zbiral starine, ki mu jih je zapustil deželni poslanec Petrič (t 1882). Zabaval je ljudi s svojim humorjem in svojo šegavostjo, tako da že nobenega pustovanja ni bilo brez njega. Bil je dober pevec. Vabili so ga na vsako »ohcet«. Njegova zasluga je bila tudi, da so se slovenske poročne sam, katere nas spominjajo' na stare šege in običaje, ohranile prav do danes. Še pred kakimi 200 ali 300 leti so jemali k vojakom mladeniče po 18 let, kakor tudi obnemogle starce. Na stara leta so morali mnogi hoditi od hiše do hiše beračiti z lajno v rokah. Po deželi je bilo tedaj mnogo skrivačev, ki so se hoteli odtegniti vojaščini. Joz je pripovedoval o svojih prednikih, da so bili doma nekje iz Bele Krajine ali Hrvatske. Od tam je pobegnil neki Golob, hoteč se rešiti vojaške suknje, na Karavanke. Priženil se je k Ojcu. Odslej je imel kot posestnik mit pred gosposko'. Po ustnem izročilu je imel več sinov, ki so se poženili po dolini. Tako je šel eden k Trupju, drugi na Breg, tretji k Mlinarju k Št. Jobu, četrti k Štavplnu v Pod turjo in peti k Ohacu v Rogije. Pisali pa so se že Gallob in ne Golob, kot je bilo prvotno njihovo ime.1) Medtem ko so imeli posestniki mir pred »soldaško« službo, je moral na’ Joz kot mlajši sin 12 let služiti pri vojakih. Udeleževal se je vseh dolgih po-_ hodov z nasajenim bajonetom in oprtanim telečnjakom. Bil je v bitkah prl Solferinu in pri Custozzi v Italiji (leta 1864). To so bile ene najstrašnejših bitk v tistem času. Kmalu nato jih je za hrbtom napadel Nemec, in moral je i2 Italije peš na Češko-. S svojim regimentom je šel skozi tesne tirolske doline io Gornjo Avstrijo. Medtem pa se je bitka na Češkem, pri Kraljevem gradcu, že končala s prusko zmago. Med potjo- so se ustavili za nekaj dni na skednju pri nekem krčmarju, kjer je bilo še polno neomlačenega žita. Pričeli so mlatiti, da bi napravili uslugo. »Nehajte vendar!« je privpil gospodar iz hiše, ko je zaslišal ropotanje-»Ali ne veste, da je danes praznik, Velika gospojnica vendar!« ŽitO' so namlatili drugi dan in gospodar jim je prinesel jedi in pijače. Kot že povedano-, so tedaj tisto nesrečno bitko na Češkem zamudili. Večji del vojaščine je Joz prebil v Celovcu in v Trstu. Med »soldati« je bilo tudi dovolj bradatih mož. Zvezdice pa so tedaj nosili pod vratom in ce je kdo nosil brado, si jo je moral ostriči, da so se mu videle. To pa Jožu ni 1) Pri Mlinarjevih iz Št. Joba se je pred dobrimi 80 leti preselil v „ nemce ” v Zabrdec (Afritz) nek Golob iz iste rodovine kot ostali Golobi. Toda tam so ga pričeli pisati z3 Gallop. bilo po volji. Da bi zaradi sarž izgubil svojo brado, tega pa že ne! Hauptman Se je na Joža večkrat jezil, češ, zakaj bi tako sposoben mož ne mogel nositi Sarž zaradi brade!? Kot čevljarski mojster je napravljal čevlje in škornje. Dan za dnem je vlekel dreto, vesel, da je spet v Trstu pri svojem delu. Kmetice iz tržaške okolice so mu na skrivaj nosile brinjevca, da ga je prodajal med vojaki. Steklenice je imel skrite kar pod stolom. Ko je bil J oz odpuščen iz vojske, se je vračal peš čez Predil na Koroško, ki ek pes brez gospodarja, ki se ga je oprijel že v Trstu, ga je potem spremljal do doma. Doma je bil J oz v službi kot lovec pri deželnem poslancu in veleposestniku Petriču. Gojil je tudi čebele in imel preko 200 čebelnih družin. S Petri-Cem je hodil na »jage« v Karavanke. Pod Črniklavo skalo, ob senožeti so imeli svo ojlovsko »uto«2) kjer so se zbirali tudi »ta blaše jagr’«. Včasih so po nerodnosti ustrelili tudi kako srno, kar je bilo prepovedano. Pa si je J oz takoj domislil svoje: Srni je nataknil rogove, prisil »vimna« in srnjak je bil tu! Lovci so se hvalili med seboj, kako dobro streljajo. Nek Beljačan je celo trdil, da pade pod njegovim strelom vedno najtežji zaje. Nekoč so vtaknili njegovemu zajcu težak kamen v trebuh. Seveda se je Beljačan domov grede hvalil pred vsakim, kako težkega zajca je ustrelil. Pomolil mu je še nahrbtnik, da bi potežkal, kako je težak. No, doma je šele videl, s čim ga je Joz obtežil. Tistega lovca potem ni bilo več blizu. Ko se je nekoč stari Kramar na pustno1 soboto bril pri Jožu, da bi mu ne hilo treba hoditi drugam, mu je ta obril po eni strani brado, a po drugi brke. Tak je odšel Kramar domov, ne da bi vedel, kako izgleda. Seveda se je žena Načudila taki prikazni. »O ti salamejnšč’ Joz!« se je stari Kramar gladil po hradi, ko- je videl, kakšen je. Brž je moral nazaj k Jožu, da ga bo obril še po drugi strani. Ko- nesrečni Kramar pride do Joža, mu ta šele pove, da ga je zato tako obril, kar ga bo rabil pri pustnih šemah. Na pustno nedeljo in torek je imel Joz mnogo opravka z maškaradami ln ostalimi pripravami. Tedaj se je zbralo na Bregu ljudi kar iz treh far. Vseh vrst mask je bilo in navadno- so krenili še v Beljak, kjer so se pridružili belja-$kemu sprevodu. S seboj so vzeli tudi stare poročne sani, na katerih so uprizorili slovensko ohcet. To se je ponavljalo skoraj vsako leto do leta 1888. Na neki domači maškaradi so vozili tudi »bolnika« z velikansko golšo ali krofom pod vratom. Ta pa je imel le privezan svinjski mehur, napolnjen s crnim vinom in žemljami. Iz bližnje gostilne so prinesli posodo in kuhinjski n°ž. Brž prebodejo golšo in pričnejo stiskati iz nje tekočino v posodo. Že Prisedejo tudi ostali in začnejo z velikim tekom zajemati iz sklede. Ženske z otroci so se krikom razbežale, misleč, da so ponoreli. No, ko so vse pojedli, vstane bolnik, vesel kazoč pod vratom, kako prijetno mu je sedaj brez golše. Stric Joz je bil s svojo dolgo brado kot rojen za Miklavža. Oblekel si je Primerno haljo in nadel bele rokavice, da je izgledal s svojo dolgo zakrivljeno Palico kot pravi Miklavž. Okrog njega je capljalo nekaj parkljev s prav zanimivimi maskami. Nekemu so iz ust visele še noge s čeveljčki, da je izgledalo, kot da bi ravno požiral otroka. 2) uta — koča 7 97 J oz je bil tudi ustanovitelj prostovoljnega gasilskega društva pri Na^i Gospej pri Sedmih studencih. Ko so se pojavila prva kolesa, je bil Joz prvi v okolici, ki si ga je nabavil-To je bil trocikelj, s katerim se je vozil v Beljak. Z vožnjo pa je šlo bolj p°' časi, tako da si je med potjo lahko zakadil tudi pipo. Posebno priljubljen je bil Joz med siromaki. Usmiljenje je imel do teh nesrečnežev. Njim je posvečal posebno pozornost, zato so ga vedno le imenovali »ta lepi strici«. Nekemu pritlikavcu jc dal napraviti vojaško obleko, ko je šel na nabor. Nekoč so se iz Potinčka norčevali, češ ali ne boš šel žebrat3) in uahtat4)> ko so Joz umrli!? Potinčk se tega tako prestraši, da je še tisti trenutek tekel na Breg. Med potjo, ko sreča samega Joža, se od veselja zjoče! Tudi Joža je to ganilo do solz. Na stara leta se je Jožu nabiral prah po čevljarskem stolu, njegova lovska puška je bila zaprašena in med rogovi na stenah so se nabirale pajčevine: Tako sam vase pogreznjen je ob prebiranju starin obujal spomine na nekdanje čase, ki sem jih skušal bežno opisati. 3) Žebrati — moliti 4) Uahtati — stražiti. Dr. JULIJ FELAHER: »Šibe žgejo” — ljudski običaji priZiljanih OD ČAČ POD DOBRAČEM DO BORLJ V zapadnem delu slovenske Ziljske doline se je v vaseh občin Goriče, •hnerče in Št. Štefan, ki ležijo na sončni strani doline na Ponagorju, ohranil današnjih dni ljudski običaj, ki ga imenujejo »šibe žgati«. Vsako leto zažgejo 23. junija, na predvečer Janeza Krstnika, kres v posa-Iriežnih vaseh na daleč naokrog vidnem kraju. Kres kurijo vedno na istem pestil. Priprave za to se vršijo že teden dni poprej. Fantje sekajo v gozdovih ln gmajni majhne »boršte« ali »porcne« — male smrekice, ki so vsahnile ali Pa v rasti zaostale, in zbirajo »brščo« — suho vejevje. Vse to prepeljejo na kresišče. Zadnji večer pred kresovanjem pa hodijo po vasi od hiše do hiše s s'kurtovcem« — vozom samotežnikom na dveh kolesih z leseno ograjo in '^prosijo »šajte« — polena za kurjenje kresa. Te pa pripeljejo šele na večer kresovanja na kresišče, da bi jih fantje iz sosednih vasi prej ne požgali. Vasi namreč tekmujejo med seboj, katera bo zažgala večji kres. 23. junija se zberejo v mraku na kresišču mladi in stari. »Puršti« — nad P ali 18 let stari fantje, ki so sprejeti v vaško fantovsko skupnost, katero •nienujejo »konto«, zažgejo kres. Šibe smejo žgati samo člani iste; oni organi-zirajo tudi ob priložnosti vsakoletnih žegnov, ki jih obhaja vsaka vas posebej, Prvi rej pod lipo in štehvanje na vasi. Skoro vsi so dobri pevci in po njih se Prenašajo slovenske ljudske pesmi iz roda v rod. Ostali prebivalci vasi — nioški kakor ženske — stojijo okoli kresa in poslušajo. Vsak »puršt« ima ca. 1 m dolgo leskovo palico in na motvozu nataknjene kolobarje. Poleg sresa zabijajo v zemljo dva kola, sprednji je višji, zadnji nižji, in položijo na ista desko, ki jo pritrdijo. Deska leži približno 30 gradov poševno. Kolobarje si narežejo iz smrekovih palic. Isti so ca. 1 cm debeli ln imajo 6—8 cm v premeru. V sredini kolobarja zvrtajo luknjo. Vsak, ki meče šibo, sname po en kolobar z motvoza, ga natakne na leskovo palico, nato ga žge v kresu in ko ves kolobar že močno gori, udari z njim po deski, tako da odleti goreči kolobar s palice daleč v zrak in izgleda kakor majhen kteči meteorček. Udarec s palico na desko ni samo vertikalen, marveč drsi kolobar s pomočjo palice po deski, da zadobi potreben zagon. Pri tem izreče Vsak kakšno kitico, v kateri se spomni svojih znancev in prijateljev, ali s katero zafrkne kakega fanta ali dekle. Vsebina je vzeta iz življenja prebivalcev domače vasi. Naj navedem samo nekaj takih kitic, ki so jih fantje iz Borlj, občina Goriče, izgovarjali, ko so na hribu blizu domače vasi žgali šibe: Šib’la, šajb’la, tot’la šajb’la gre za Birtavega Joža, ki pijan pod klopjo leži in tri dni spi. * 99 Šib’la, šajb’la, tot’la šajb’la gre za Škrb’cavo Tonijo, ki moža zapusti in pri »hondrah«1) spi. Šib’la, šajb’la, tot’la šajb’la gre za Petrčevega Nonta, ki pod gankam stoji in ga maček pošči. Šib’la, šajb’la, tot’la šajb’la gre za Birtavo Marto, ki na mlade gleda in same stare dobi. Vmes pojejo fantje od konte slovenske ljudske pesmi. V Goričah žgejo kres tik vasi blizu cerkve, odkoder je lep razgled in se kres vidi daleč po dolini v vaseh: Borovnica, Bela, Blače, Loče, Napolje, Pazrije, Rute, Suha. V teh vaseh žgejo 23. jnija zvečer sicer kres, ne žgejo pa šib. Tudi na ziljskih planinah, kjer je planšarstvo zelo razvito in so planine sredi zunija že obljudene, kresujejo, ne žgejo pa šib. Pač pa se je ljudski običaj »šibe žgejo« ohranil tudi v Ziljski Bistrici, v Zahomcu, Gorjah, Drevljah in Draščah, kjer se vrši prav tako na opisani način, nadalje tudi v spodnjem delu Ziljske doline v vasi Brnca in njeni okolici, vendar je tam nekoliko drugačen. Tam zakurijo veliki in mali kres. V malem ognju žgejo šibe. Goreče kolobarje vihtijo po zraku tako dolgo, da odletijo s palice. Dekleta iz vasi prisluškujejo1 na skritem prostoru blizu kre-sišča, da zvedo skrivnosti fantov in deklet v vasi, ki jih med vihranjem gorečih šib posamezni v kiticah razodevajo. Običaj na Brnci sem opisal na podlagi pripovedovanja domačina Alojzija de Reggija, p. d. Mlinarja, posestnika iz Brnce, in opis objavil v »Delavski enotnosti« dne 1. januarja 1951. Navedeni običaji so del kulturnega izživljanja slovenskih ziljanov. 1 „honder”: Tako imenujejo v občinah Goriče in Šr. Štefan potujočega rokodelskega pomočnika, ki potuje od vasi do vasi in prosi od hiše do hiše za hrano. pripoveduje mlinarjev pavel: Črtice iz Ziljske doline ODLOMKI IZ ŽIVLJENJA SIROMAŠNE DRUŽINE V prijazni dolinici, obrobljeni z visokimi gorami, se vije kakor srebrn trak reka Zilja od zahoda proti vzhodu. Ob vznožju gora leže prijazne slovenske vasice, ker je sredina doline večinoma močvirnata. Le na enem mestu Se nahaja otoku podoben griček v dolžini okoli dve uri hoda, poraščen z lepim Sozdom smrek, jelk in borov. V sredini tega gozda pa je zopet nekaj polja, skoraj ravna površina in zaradi tega je tam nastala vasica s približno dvajsetimi kišami, ki se razprostirajo ob malem potočku. Ta gozd je bil nekoč obdan z Majhnimi kamni, na katerih je bilo vklesano K. K., kar je pomenilo cesarsko-kraljevsko. Bil je to državni gozd, v katerem so imeli okoliški posestniki stare Pravice. Tako so smeli po velikosti svojega posestva v tem gozdu grabiti določeno količino stelje, pasti določeno število krav in celo sekati določeno množino lesa za plotove in drva. Ta les pa je moral pred odvozom cesarsko-kraljevski gozdar izmeriti ter zaračunati, kakor je tudi izmeril kupe nagrabljene stelje. Ob pobočju tega gozda, kjer prečka potoček gozdno pot, stoji tik ob gozdu prijazna hišica, kakor bi iskala za njim zavetja. Pri Mlinarju ji pravijo. Tu je stanoval moj stric, ki je bil po poklicu kolar. Gospodinjila mu je moja teta, visoka, suha ženska, strogih nazorov. Polja in skoro vse poti so bila tedaj obdana s preprostimi, lesenimi ograjami, te ograje pa so bile toliko od Poti oddaljene, da je na obeh straneh poti bilo še nekaj sveta, ki je bil skupna last in se je imenoval gmajna. Tu sem preživel svojo prvo mladost. Moja mati Hana je bila nekaj let dekla pri kmetih, pozneje priložnostna delavka, nekaj časa pa je bila zaposlena kot tovarniška delavka precej daleč od doma blizu Trbiža. Pri svojem bratu, p. d. Mlinarju, je imela dogovorjen tako imenovani kot, t. j. stanovale v mali kamrici, vendar samo do časa njene poroke. Toda od česa naj bi tam živela. Kmetje so jemali dninarje le tedaj v delo, če je bilo na polju opraviti glavna dela, kakor: košnja, žetev in slično; plačevali pa so dninarje večinoma samo s hrano. Kot dekla pa je vendar zaslužila hrano skozi celo leto in se lepih srebrnih šest goldinarjev. Moj oče, Gašper, je bil delavec v kamnolomih, včasih drvar pri sečnji gozdov, nekaj let tudi rudar. Kadar je bil brezposeln, je stanoval v sosednji vasi pri svoji materi v mali hišici, ki je imela samo eno malo sobico in še manjšo kuhinjo z odprtim ognjiščem. Niti za kozo ni bilo hleva, tako da sta morala imeti z materjo kozo v hlevu soseda. Očetova mati je bila šivilja, ki je šivala na roko domačinom perilo. Moji starši se niso mogli poročiti, saj ničesar niso imeli in mati bi bila zgubila s poroko še pravico do svoje kamrice, katero je teta itak hotela preurediti v kuhinjo. Stricova hišica pri p. d. Mlinarju je namreč imela samo eno sobo-, ki je služila stricu obenem kot kolarska delavnica, nadalje to kamrico in »črno kuhinjo«. Bil pa je pod isto streho precej velik hlev, za hišo pa prizidana prostorna kovačnica z lopo za podkovanje konj. To kovačnico je stric oddajal kovačem v najem, kar je bilo za okoliške kmete zelo ugodno, da so imeli kolarja in ko-vača v isti hiši. Tu sem se rodil. Že po preteku dveh let je morala moja mati spet v službo, mene pa sta obdržala stric in teta pri sebi, ker sama nista imela otrok' Živela je tedaj tudi še mati mojega strica in moje matere, ki je stanovala v kamrici. Ona se je največ bavila z menoj in njo sem imel tudi najrajši. Bila je vdova, njen mož, ki je bil učitelj v Melvičah, pa je prerano umrl. Stara mati je bila pismena in zelo načitana. Nekdaj je morala namreč večkrat zastopati svojega moža v šoli, ker je bil pogosto bolan. Že zgodaj je pričela tudi mene učiti pisanja in čitanja in ko sem bil komaj pet let star, sem že znal pisati iu čitati, kar mi je prineslo prve dohodke v moj šparovček. Domačini, ki so iti6 videli na zeleni tratici pred hišo s tablico za pisanje ali pa s kako knjigo v roki, so se ustavili in babica jim je prav rada povedala, da znam že čitati in p1' sati. Marsikateri, ki se je o tem prepričal, mi je stisnil krajcar v roko, kateregf sem takoj nesel v svoj glinasti šparovček. Imel sem pa tudi še drugi zaslužek-V kovačnici sta delala dva kovača, mojster-domačin in drugi Milan, po narodnosti Hrvat. Oba sta rada pila žganje. V Ziljski dolini namreč ni vinogradov, in tudi sadja tedaj ni bilo mnogo, zato so ljudje pili največ žganje. Kovača sta me pogosto pošiljala po žganje v gostilno na vasi in za vsako pot sem dobil krajcar, ako sem se hitro vrnil. Kadar pa sem bil prepočasen, ali celo če sem medpotoma kje malo sanjaril ali se igral z drugimi otroki, je plačilo izostalo in za kazen me je dal kovač v kot kovačnice klečat. Klečanje jc bilo zelo pogosta kazen, ki mi jo je nalagala tudi moja teta. Ali teta vsaj ul bila tako pozabljiva, kakor je bil kovač. Če je ona naročila, da sem moral k1 v kot klečat, sem vedel, da bo po določenem času, kakor je pač smatrala kot kazen za primerno, prišla in mi dovolila, da vstanem. Kovač pa je prav rad pozabil, da klečim, in ker sem se ga zelo bal, sem večkrat klečal po cele ure-dokler me ni teta pogrešala ali pa da se je stric spomnil name in me rešil-Kljub temu pa sem imel oba kovača rad, saj je bilo tako lepo gledati, kako sta kovala železo, zlasti Milan je s tistim velikim kladivom, katerega jaz nit* vzdigniti ne bi mogel, tako udarjal po žarečem železu, da so se tresla tla. Kako sem si želel, da bi bil tudi jaz tako močan! Kadar sta podkovala konje, sem to rad gledal, le konji so se mi vedno smilili, ker sta jih, če sta bila pijana, večkrat tako surovo udarila ali celo zabila kak žebelj pregloboko pod kopito. Kljub temu, da smo živeli na samem izven vasi in da sem le redkokdaj bil z drugimi otroki skupaj, se nikoli nisem dolgočasil. Moral sem že tedaj vedno kaj pomagati pri delu, tako sem hodil po pitno vodo k precej oddaljenemu izvirku, v bližnjo vas po petrolej, ali za strica po tobak in vžigalice, z-3 kovače po žganje itd. Stric je imel tudi par njivic in najlepše je bilo zame, ce smo na polju delali, saj sem imel celo svoje male grablje, da sem lahko pomagal. S temi grabljami sem tudi grabil v času košnje seno, katero se je stresalo z vozov, kadar so ga kmetje vozili mimo naše hiše s travnikov domov-Posebno tam, kjer je bilo ob poti grmovje, je bilo vedno precej sena. To setu vozil z malim vozičkom domov, da smo imeli steljo za prašiča. S staro materjo pa sva pasla kravo ob poteh po gmajni in tudi v državnem gozdu. Tedaj mi je vedno pripovedovala lepe povestice, katerih je mnogo vedela; če se p3 drugega ni spomnila, mi je pravila o življenju svetnikov, kar je čitala iz debele knjige ter še sama marsikaj dodala. Pozimi je bila soba, ki je služila obenem stricu za kolarsko delavnico in nam vsem za spalnico, najlepše igrišče. Vsak košček lesa, ki ga je stric odžagal, je bil zame igrača. Sestavljal sem si vozove, sanke, živali in vse drugo iz teh odpadkov. Celo hiše in cerkve sem imel iz takih koščkov lesa, saj sem z ogljem naslikal okna in vrata. Stric je delal pozimi vedno pozno v noč pri petrolejki, jaz pa sem spal nad veliko kmetsko Pečjo, ki je imela nadpečje iz lesa. Za zdravje in higijcno seveda to ni bilo najprimernejše, saj se je v sobi cel dan prašilo od žaganja, toda tam nad pečjo je bilo vsaj toplo. Zame najneprijetnejše je bil samo tisti čas, ko sem zvečer prezgodaj zlezel na moje ležišče ali pa se vlegel na klop ob peči in zaspal; naenkrat pa me je teta potegnila za roko ali drugače spravila iz spanja pokonci, ker je bilo treba moliti rožni venec. Teta je namreč strogo držala svoj običaj, da smo morali vsi, predno smo šli spat, skupno moliti rožni venec. V to svrho je postavila k mizi dolgo klop, na katero smo vsi pokleknili, se naslonili s komolci na mizo in teta je molila naprej, mi drugi pa za njo. Klop je bila precej visoka in če sta stric in teta pokleknila ter se naslonila s komolci na mizo, se mi je vedno zdelo, da predstavlja vsak izmed njih tisto kljuko v knjigah, za katero mi je stara mati rekla, da je to vprašaj. Teta je molila nekako pojoč s Povzdignjenim glasom, stric in stara mati pa sta neenakomerno, prvi hitro mrmrajoče kakor medved, druga počasi in tudi pojoč, glasno molila in to kar vsi trije naenkrat, da nisem vedel, katerega bi poslušal. Enkrat sem premišljeval, kako more le to Bog kaj razumeti, vprašati pa si tega nisem upal. Nekoč je prišel stari župnik Kren v našo hišo, ne vem, ob kakem povodu. Pogovarjal se je s teto in tudi babica je prišla blizu. Poklicali so me, moral sem čitati iz molitvenika in tudi nekaj napisati. Dobil sem od župnika kar cel groš, tisti svetli, srebrni groš, ki se mi je zdel že celo bogastvo. Saj se je moj šparovček večkrat izpraznil, če so mi kupili čevlje ali kaj drugega. Še nikoli nisem dobil celega groša, zato sem imel pred župnikom še večje spoštovanje kakor prej, četudi je bil star in pod nosom poln tistega tobaka za njuhanje, od katerega sem enkrat tako neznansko kihal, ko sem ga kupil v trgovini za kovača. Ko je župnik odšel, mi je babica povedala, da bom hodil v šolo, četudi bi mi še ni bilo treba, saj sem dopolnil komaj pet let. Šola se je nahajala kake pol ure hoda skozi gozd v Melvičah na tistem položnem gričku. Župnik je sprejel mojo mater za deklo v župnišče, ker je bila njegova kuharica že stara in bolehna. Pogodila sta se, da bom dobival jaz v župnišču kosilo. O Veliki noči me je babica prvikrat peljala v šolo. Dobil sem platneno torbo, v kateri je bila kamenita tablica in kamenček za pisanje, kar so mi pa že poprej kupili. V šoli sem sedel v prvi klopi, saj sem bil najmlajši. Učitelj je pogosto pokazal mojo tablico drugim učencem, ker sem že mnogo več znal kot oni. Pouk je trajal od 8.—12. ure in od 2.—4. ure, opoldan je bilo poleti dve uri, pozimi pa eno uro prosto. Drugi otroci, ki so bili iz oddaljenih vasi, so Imeli za kosilo s seboj kos kruha, premožnejši tudi slanino, kos klobase ali kaj sličnega, jaz pa sem smel na kosilo v župnišče. Tam smo sedeli z župnikom, kuharico, njeno muco in župnikovim polslepim psom skupno pri mizi, saj sta tudi omenjeni živali dobili vsaka svojo porcijo. Moja mati pa je jedla v kuhinji. Nekaj časa je bilo zelo prijetno. Učenje mi sploh ni delalo težkoč, župnik rne je imel rad in je prišel celo v šolo po mene, ako nisem takoj šel v župnišče, čim je zvonilo- poldan. Iz še danes neznanega vzroka pa me je naenkrat zasovražil. Nič nisem smel več k mizi. Kuharica mi je dajala jesti v kuhinji. Če je •slišala, da pride župnik v kuhinjo, me je skrila pod štedilnik, kjer je bil prostor za drva, župnika pa osorno odpravila iz kuhinje. Po preteku enega leta je moja mati šla drugam služit in dobre hrane v župnišču je bilo zame konec. Moral sem se zadovoljiti opoldne s kruhom in biti vesel, če je tega bilo dosti. Tu in tam mi je kak sošolec premožnejših staršev dal košček klobase ali slanine, če sem mu pomagal napraviti domačo nalogo. Moj učitelj je bil dobrosrčen in prav prijeten mož. Samo za prav nagajive in lene učence je imel leskovo šibo, pravzaprav palčko. Toda, kadar jo je uporabil, je storil to izdatno. Šolarja je vzel čez koleno in tako krepko pritiskal, da so bile klobase kar skozi obleko občutiti. Kot mila kazen je bila udarec po stegnjeni dlani. Večkrat sem si mislil, če bi bil jaz enkrat tepen, bi od sramu umrl. In vendar me je že v drugem letu doletela usoda. Neko nedeljo popoldne sem videl svojega učitelja tako pijanega, da ga je njegova žena vlekla iz gostilne domov in je parkrat padel na tla, da je z njeno pomočjo potem komaj vstal. To sem naslednji dan povedal nekemu sošolcu in ta zopet naprej in tako je zvedel učitelj. Ko je vprašal, kdo je to vest prinesel v šolo, sem se po daljšem obotavljanju javil. Tistokrat sem zelo težko hodil domov, ker je bila na zadnji plati klobasa ob klobasi — do krvi me je učitelj pretepel Bila je le moja sreča, da smo kmalu nato dobili drugega učitelja. Pri tem učitelju je bil pouk že skoraj izključno nemški, čeravno je znal slovensko. Težko je šlo, saj nismo' razumeli, kaj smo čitali in kaj smo se morali učiti na pamet. Pisali smo v gotici. Kot prvo pesem smo se morali naučiti avstrijsko-cesarsko himno v nemškem jeziku, ker se je bližal cesarjev rojstni dan. Vso šolsko .dobo so nam učitelji vtepali nemščino v glavo. Ko sem bil star sedem let, se je vrnila leta 1903 moja mati iz službe domov in si uredila svojo malo kamrico ter mi povedala, da ostane doma in da bom za naprej pri njej na hrani. Bila je vedno žalostna in pogosto je jokala-Vzroka nisem mogel zvedeti. Teta ni bila nič kaj prijazna z materjo. Ko je nastopila zima, sem se vračal prej iz šole, četudi je bila pot skozi gozd dostikrat zasnežena. Dober del te poti so vaščani sproti očistili od snega, od odcepa do naše hišice sva s stricem po strmini na ta način napravila stezo, da sva vlekla malo smreko z vejami vred skozi sneg. Doma sva sedela z materjo pn topli peči, saj sem pred zimo pridno nosil suho vejevje iz gozda, da sva imela kurjavo. Mati je pletla nogavice za kmečka dekleta, kakršne so nosile k zilj- Sltsdl (jravage Hl I a tj enfurt I n h a b e r: Franz Liegl Reparaturvverkstatten Tankstelle Velika zaloga čevljev, popravila vseh vrst in orto-pedicni čevlji Klagenfurt, Volkermarkter Ring 14 CELOVEC, B a h n h o f s t r a s s e 13 ski narodni noši. Tudi jaz sem se naučil pletenja, seveda le na najpreprostejši način in smel sem vzeti le volno od starih razparanih nogavic. Pri mali leščerbi, kateri smo rekli »činkele«, sva sedela. Nekoč sem napravil čisto malo nogavičko brez stopala in jo ponosno nesel pokazati teti ter ji povedal, da napravim te nogavice za našo muco. Nasmehnila se je in mi rekla: »Le delaj nogavice, bodo za ta malega, ki ga bodo sedaj prinesli materi«. Ko sem vpra-sal mater, kdo ji bo prinesel otroka in zakaj, ko še sama nimava dosti za jesti, ni odgovorila in je zopet jokala. Par mesecev pozneje sem res dobil bratca in s tem novo zaposlitev -— pestovanje otroka. Mojo poslikano1 zibelko so prinesli s podstrešja. Ta zibelka je bila že zelo stara, saj je moral pred ponovno uporabo stric pribiti eno desko z žebljem. Na zglavju je bila z oljnato barvo naslikana »trutina noga«, to je zvezda, potegnjena samo z eno črto. Ko sem prišel iz šole, sem moral vsak dan »goniti« zibelko, dokler ni mali kričač zaspal. Če se je zbudil, je dobil »čep« v usta, t- j. platneno krpico, v katero je bil zavit kakor lešnik velik košček žemlje, katerega se je od časa do časa namakalo v mleko. Enkrat sem v nevolji zibelko prevrgel. Mali bratec ni hotel zaspati, ni pomagalo ne zibanje niti ne »čep«, Pa sem vedno močneje potegoval za vrvico, dokler se ni zibelka prekucnila ‘n je mali kričač ležal z vso posteljnino na tleh. Moja sreča, da nihče domačih ni bil doma. Mati je hodila h kmetom na delo, ni več jokala in tudi meni je slo bolje. Saj je vedno prinesla kos kruha, tu in tam še zaseko ali košček klobase domov, da sem imel v šoli za kosilo. Oče je prihajal poredko ob nedeljah domov, bil je nekje daleč na delu. Včasih je prinesel materi nekaj denarja, nteni pa kako žemljo. Slabo je izgledal, roke je imel polne žuljev in velikih prask. Pravil mi je, kako velike kamne valijo in razbijajo v kamnolomu in da se iz teh kamnov gradi tako močan most, da bo lahko cel vlak peljal preko njega. To se mi je zdelo zelo važno, toda meni bi se bolj dopadlo delo tistega delavca, ki je sedel dan za dnem poleg gorskega potoka ob izlivu v Ziljo in s kladivom razbijal manjše kamne, da je nastal gramoz za ceste, katerega je sproti zlagal na lepo oblikovane kupe ter zaslužil za vsak m3 40 krajcarjev. Ničesar ni rabil za to delo kot kladivo z dolgim držajem in lopato. Bratec je rasel in ko je začel hoditi, ni bilo več treba sedeti v sobi in vleči zibelko, ampak sva se igrala na tratici pred hišo. Pri tem sem lahko tu in tam malo čital, kar je bilo moje največje veselje. Mohorjeve knjige je imel stric že Več let naročene. Večernice, koledar, »Lisica zvitorepka«, »Zimski večeri« in slične sem kar po večkrat prečkal. Iz knjige »Lešniki«, ki je vsebovala same mladeniške povestice in pesmice, sem se slednje naučil na pamet. Le žal, da sem imel tako malo možnosti za čitanje. Zvečer sem moral vsakokrat knjigo kmalu odložiti, ker je bila teta mnenia, da si bom pri luči petrolejke pokvaril oči. Najlepše je bilo, kadar sva z babico pasla kravo v gozdu. Nanosil sem kravi najsočnejše trave in listje, divji hmelj in slično na kup, nato pa, dokler je jedla, mi je babica pravila povesti in basnice ali pa sem čital. Tu ni bilo nikogar, ki bi me zaradi čitanja kregal. Nekoč bi mi knjiga kmalu postala usodna. Z bratcem sva bila na tratici, vozil je mal voziček, katerega mu je napravil stric, jaz pa sem bil zamišljen v čitanje lepe povestice. Nisem opazil, da je brat z vozekom na cesti. Šele ko sem zaslišal peket konjskih kopit, sem se zdramil in videl, da ie drvelo kakih 20 konj z bližnjega pašnika proti bratu. Oblak prahu izpod konjskih kopit je zagrnil otroka in šele, ko so konji že izginili in se je prah polegel, sem videl bratca, kako se je pobiral s tal in cmeril, ko je bil vozek razbit, ali njemu se k sreči ničesar ni zgodilo. Ko je bil brat Janez star štiri leta, je oče najel v drugi vasi staro, leseno hišico. Stala je ob bregu nad potokom, pred vrati je rasla velika črešnja, za hišico je bil mal sadovnjak, za istim gozd. Soba jc bila zaradi malih oken temna. Za vežo je bila mala kuhinja z odprtim ognjiščem, drugo polovico hišice pa je zavzemal hlev, ki je imel še manjša okenca, nad hlevom je bil skedenj. V to hišico so se preselili oče, očetova mati in teta s kozo. Oče je kupil par domačih zajcev, ki so se po par letih tako razmnožili, da so izpodkopali lesene stene hleva. To hišico je oče dobil v najem od bogatega in uglednega vaščana. Pogojeno je bilo, da bo moj oče pomagal lastniku hiše pri poljskih in drugih težkih delih ter tako z delom svojih rok odslužil najemnino. Ta ni bila določena v denarju, temveč v številu »šihtov«, t. j. delavnih dni. Zaradi tega oče ni mogel več misliti na kako trajno zaposlitev, temveč samo na priložnostna dela, kadar ga gospodar ni rabil. Zato tudi ni mogel materi dajati denarja in sta se dogovorila, da vzme oče malega bratca k sebi, mati pa da gre zopet v službo. Babica mi je povedala, da se bosta sedaj oče in mati lahko poročila, ker imata stanovanje. Tega nisem bil prav nič vesel, saj sem očeta le malokdaj videl in bal sem se, da se bom moral tudi jaz preseliti k njemu. Ko sva z materjo peljala bratca Janeza za roke skozi gozd iz Loč v Moste in sem nosil njegovo drugo oblekco v eni roki, smo se vsi trije jokali. Kmalu nato je odšla mati v tovarno na delo, jaz pa sem ostal pri stricu in teti v Ločah. V šoli sem dobro napredoval, čeravno doma skoraj ni bilo časa za učenje. Poleti je bilo delo na polju, v jeseni sem pasel krave pri kmetu v sosednji vasi v Pazrijah, za kar sem prejel poleg hrane še par čevljev in »rasaste«1) hlače. Nekoč sva se z očetom peljala k materi. Kako sem se razveselil. Prvikrat sem se vozil z vlakom in š k materi grem! Ona ni vedela, da prideva. Našla sva jo na dvorišču male tovarne verig v Beli peči pri Trbižu. Imela je temen, zamazan in celo strgan plašč na sebi in z nekim kavljem je vlačila težke verige v velikem koritu, napolnjenim z neko brozgo, da so postale svetle. Smilila se mi je in tudi očetu, ki ji je obljubil, da je ne bo pustil dolgo pri tem težkem delu. Morala sva oditi in počakati ob malem jezeru pod veliko skalo, da je bil delovni čas končan in da jc smela mati iz tovarne. Nato smo bili še par ur skupaj. S težkim srcem sva se z očetom od nje poslovila in se spet odpeljala domov. V šoli je bilo vedno lepše, samo nemškega jezika se nisem mogel naučiti, saj ga izven šole skoraj nikoli nisem slišal govoriti, še manj pa sem ga rabil. Bral sem sicer nemško berilo, nisem pa razumel vsebine. Vsaj pravilno ne. Spominjam se, da smo čitali v šoli nemško bajko »Mladenič in smrt«, v kateri je bilo opisano, da je smrt nekoč trudna in zbita obležala v obcestnem jarku-Po cesti je prišel mladenič, ki je medpotoma veselo gledal na vse strani in opazd smrt v jarku. Dobesedni prevod nemškega teksta bi se glasil: »Po cesti je prišel vesel mladenič, ki je metal svoje oči sem in tja«. Slednje se mi je zdelo imenitno in že domov grede sem poskušal mladeniča posnemati. S hitrimi kretnjami sem obračal glavo sedaj na desno, sedaj na levo in zopet naravnost, slično kakor sem nekaj let pozneje videl vojake na komando »desno glej! —' 1) iz domačega, grobega platna. levo glej! — ravno!« Prihodnjo nedeljo je bila šolska maša v Melvičah. Otroci smo stali v cerkvi pred klopmi blizu oltarja, fantje na desni, dekleta na levi strani. Tu mi je prišlo na misel, da me sedaj dosti ljudi vidi in da bo unenitno, če bom malo »metal oči«. Sunkoma sem sukal glavo na desno, nato na levo, visoko in naravnost. Toda ne dolgo. Kmalu je prišla z dolgimi koraki teta nekje od zadaj iz klopi in njena suha, trda roka je krepko padla po mojem licu, ko sem ravno zasukal glavo na tisto stran. »Ali si znorel?« je siknilo polglasno iz nje. Sram me je bilo in prav mirno sem zrl predse. Nisem ji mogel takoj pojasniti mojih misli, doma sem jih razložil babici, ki mi je povedala, da je to v nemškem berilu malo čudno pisano in da tako metanje glave ali oči tudi na prostem ni lepo, kaj šele v cerkvi. Socialno skrbstvo v dobi pred prvo svetovno vojno. Nekoč v pozni jeseni je bil oče nekaj časa zaposlen pri sekanju in spravljanju lesa na Dolški planini. Tedaj je bilo poljsko delo končano in gospodar je dovolil, da gre oče nekaj časa drugam delati. Bilo je ravno proti koncu jesenskih šolskih počitnic, ko je nekega dne prišla očetova mati povedati k stricu v Loče, da se je oče pri delu ponesrečil in naj grem jaz takoj po zdravnika v Šmohor, ker sama tako daleč ni mogla zdoma. Letel sem kar sem le mogel. Normalno je bilo dve uri hoda, jaz pa sem rabil komaj polovico časa. Dolgo sem moral čakati v tisti lepi veliki vili, katero je imel zdravnik dr. Hussa na malem gričku nad trgom. Bil je bradat mož v najlepših letih, precej osoren. Rekli so, da je zelo bogat, saj so bila tudi tla v njegovi vili tako gladka, da sem že v predsobi na tistem mramorju podobnem tlaku skoraj padel. Povedal sem mu, da ima oče zlomljeno nogo in to tako, da je peta spredaj in prsti zadaj. Tako mi je namreč povedala stara mati. Obljubil je, da pride pogledati, čim bo imel čas. Tekel sem nazaj k očetu in mu sporočil, kaj je rekel zdravnik. Zvedel sem, da se je nesreča pripetila že prejšnji dan. Oče je bil z nekaterimi delavci zaposlen pri spravljanju hlodov s planine v dolino. Vozne ceste tedaj še ni bilo. Spuščali so les po tako imenovani riži ali plazu po strmini navzdol. To je najbolje šlo v deževnem vremenu. Oče je bil na spodnjem koncu plaza in je moral s cepinom ravnati one hlode, ki so prileteli povprečno na kup, večina se jih je ustavila po dolžini. Sveži, štiri metre dolgi smrekovi hlodi, ki so imeli v premeru pol metra in še več, so bili zelo težki. Drseli so po strmem plazu kot strele hitro, kamni in skale pa so med potoma pogosto vrgli tak hlod kakor vžigalico visoko v zrak ali izven plaza. Zato je tako delo zlasti na spodnjem kraju plaza zelo nevarno. Z glasnimi klici si dajejo drvarji znake, kdaj naj spuščajo hlode po riži in kdaj morajo začasno prenehati. Klic »varde« od zgoraj pomeni »varuj se«, torej pričetek spuščanja hlodov od zgoraj, klic »auf« od spodaj pa pomeni, da naj se zgoraj oddaja hlodov začasno ustavi, ker je treba v riži nekaj urediti ali popraviti. Ko je oče opazil, da se je nekaj hlodov postavilo ob končni gredi počez in da jih bodo drugi lomili in drobili, je zaupil svoj »auf« ter kmalu odšel v plaz ravnati hlode. Pri tem pa je prišel z levo nogo med dva hloda, ki sta mu nogo stisnila, da je ni mogel več izvleči. Poizkušal je odmakniti gornji hlod, toda ni šlo. Medtem je zadonel od zgoraj klic »varde« in že so prihruneli nadaljnji hlodi, eden je treščil prav blizu očeta in bila je nevarnost, da ga kak hlod ubije. Njegovih klicev niso slišali, ker je les delal prevelik ropot. Z vso močjo je revež poizkušal priti iz nevarnega ob- močja riže in ko se je obrnil in nagnil na stran, je v nogi nekaj počilo in od velike bolečine ter morda tudi od strahu se je onesvestil. K sreči ni bilo več mnogo hlodov zgoraj in ko so drugi drvarji prišli v nižino, so našli očeta med lesom. Noga je bila zlomljena nad gležnjem in stopalo zasukano. Na velikih smrekovih vejah so vlekli ponesrečenca po plazu v dolino in ga prinesli pozno zvečer na njegov dom. Naslednji dan je do večera zaman čakal na zdrav- nika. Ta je prišel šele tretji dan. V temni sobici je brez vsakršnih pripomočkov uravnal nogo, ki je bila otekla kot debelo poleno. Bolnik je stokal in od bolečine vpil. Mojemu bratu, ki je imel tedaj pet let, se je oče smilil. Jezen je bil na bradača-zdravnika, ki tako muči očeta. Vzel je brezovo šibo, katera je bila drugače samo za njega, izpod nizkega stropa in krepko vžgal zdravnika, sklonjenega preko postelje, po zadnji plati. Zdravnik gotovo že prej zaradi težkega slučaja nervozen in ker je uvidel, da je slučaj zaradi njegovega zakasnelega prihoda postal še težji, se je razjezil nad fantom in odšel ter pustil očeta v brezupnem položaju. Šele po nekaj tednih, ko je kost na nogi že napačno zarasla, se je očetu posrečilo, oditi v Gradec na ortopedsko kliniko, kjer so nogo več mesecev ravnali in zdravili. Toda ostala je skoraj 3 cm krajša, tako da je oče celo življenje šepal. Takšna je bila tedaj v naših krajih socialna oskrba delovnega človeka. Tam, kjer teče bistra Zilja ... Ko sedim danes v mraku pri oknu, dobrih 200 km od kraja, kjer sem preživel svojo mladost, se mi zdi, da sem na klopi pred svojo rojstno hišico tam v Ziljski dolini. Potoček šumi, ob robu starega smrekovega gozda poje kos svojo večerno pesem, vrhovi domačih planin se lesketajo v zadnjih sončnih žarkih. Najbolj pozlačen izgleda precej oddaleni Dobrač. Dolga vrsta gora, ki tvorijo nepregledno ograjo naše domače dolinice na severni strani, postaja ob vznožju temna, in čimbolj so tudi vrhovi vedno temnejši, tembolj veličastni in bližje prihajajoči se mi zdijo ti gorski masivi. Kako so lepe in mogočne naše Ziljske planine! Vedno bi jih gledal. Lepe so v letni dobi, ko1 bi najraje poletel na visoke vrhove, kjer je tako čist zrak, da se čuti človek lahkega in bi najraje vedno krožil kakor orel v teh višinah. Tam od zgoraj se vidi tako daleč naokoli in vse je tako majhno, da postanejo tudi vsakdanje skrbi neznatne. Lepe so naše planine v jeseni, ko pobeli njihove vrhove prvi sneg, da so v sončni svetlobi kakor posrebrene, veličastne so pozimi pokrite v debelo snežno odejo, kakor bi bili ti orjaki iz samega kristalnega sladkorja, in spomladi, ko se otresejo tega bremena in grmijo z njih plazovi v dolino. Kako le morejo biti ljudje srečni tam, kjer ni planin in so samo nepregledne, dolgočasne ravnine! Take misli so mi rojile po glavi, ko sem kot mlad fant sedel v mraku pred domačo hišico. Iz petih vasi se je slišalo zvenenje v tišini večera. Vsak zvon sem poznal, velike in male. Najprej je zvonilo z velikim zvonom, ker je bila sobota, ob koncu z malim za verne duše. Zadnje zvenenje je prihajalo od domače cerkvice na hribu v Ločah. Glas tega zvona se mi je zdel najlepši, saj so pravili, da je zelo star in da je v njegovi litini največ srebra. Predno sem se prav zdramil iz zamaknjenosti lepega večera, se je oglasil iz veže rezek glas moje tete, suhe in pobožne ženske: »Boš dal klobuk z glave, ali ne slišiš, da zvoni!« Potegnil sem klobuček z glave, kako sem to le prej pozabil! S palcem sem potegnil preko čela in obraza do prsi in se ozrl, če je teta blizu, kajti tedaj bi moral glasno moliti. Ker je pa ni bilo, sem samo zašepetal »Angel gospodov . ..«, naprej ni šlo, morda se mi je zdelo škoda z besedami ali že z mislimi prekiniti to lepo sanjarenje in občudovanje te harmonije sobotnega večera. Saj ob drugih večerih ni bilo tako lepo, moral sem tudi zvečer še kaj pomagati pri delu, nositi vodo iz potočka, prinesti drva in steljo in slično. Ob sobotah pa je bilo vse to že prej opravljeno, soba pome- JANEZ NOVAK strojno ključavničarstvo motorna kolesa in kolesa prodaja in popravila CELOVEC Feldm. Conradplatz 1 Furnirji, vezane plošče, panel- in druge plošče, vrata, letve in lisene Franz Schnabl Celovec, Gartengasse 37, telefon 48-86 tena, tla, miza in stoli pomiti, delavni dan je ob sobotah za dve uri prej prenehal, kakor ob drugih delavnikih. Prazničen čut se je družil s prijetno mislijo, da je naslednji dan nedelja, ko ne bo treba delati. Morda bom dobil celo dovoljenje, iti na bližje Pazrijško jezero, oddaljeno koma četrt ure hoda od našega doma. Morda bo kateri ribiški čoln nezaklenjen. Peljal bi se po jezeru, naenkrat prenehal z veslanjem in opazoval ribice, kako poskočijo z gladke vodne površine, da v zraku vlovijo mušico. Gledal bi, kako se v lepih čolnih vozijo letoviščarji. Ko bom velik, si kupim velik čoln, ki bo samo moj, morda celo takega z belim jadrom, kakršnega ima sedaj edino pivovarnar iz Šmohorja, ki ima tudi restavracijo ob jezeru. Klic »večerjat« me je zopet zdramil. Po večerji je teta odločila, da moram naslednji dan, torej v nedeljo, na »planino«. Nesel bom za Kraljeve iz naše vasi hrano za pastirja in tros2) za svinje na planino. Nazaj pa naj prinesem ščavje za naše prašiče. To ščavje raste na planini v velikih množinah okoli planinskih koč in hlevov. Mastni listi, podobni listom hrena, so izborna krma za prašiče. Nič ne bo s kopanjem in vožnjo po lepem jezeru; morda drugo nedeljo. Kolikokrat se je v poznejšem življenju še ponovilo, da so lepi upi in načrti kar naenkrat padli v vodo. Sledil je običajni rožni venec, nato sem se spravil v najspo,3) katere prostor je služil za shrambo skrinj in drugih predmetov ter za sušenje koruze, v letnem času pa meni za spalnico. Kmalu sem se sprijaznil z mislijo, da moram na planino. Ko bi mi le kmet preveč ne naložil, naj bi raje kos kruha z zaseko bil večji, kar bom od njega dobil za kosilo. Tisto nedeljo je bil lep sončni dan. Najprej sem moral po ukazu tete seveda k maši in ko sem dobro uro kasneje pričel korakati po precej strmi poti, ki pelje iz Dol, navkreber, je sonce že kar neprijetno pripekalo. Pot je bila kamenita, še nevozna. Previdno je bilo treba stopati z bosimi nogami po precej ostrem kamenju, čevlje obuti bi pa bilo škoda, ko so bili tako dragi. K sreči je bila večina poti obraščena s senčnatim gozdom. Tuintam je z visoke smreke tik ob poti sfrčal velik ptič. »Mrcina grda, kako si me prestrašil!«, sem mu zaklical. Veliki jastrebi so gnezdili na teh starih drevesih. Tu so imeli najlepša skrivališča in vendar tako blizu pod seboj vasi, kjer je bilo dosti perutnine. Kako lepo življenje imajo ptiči, po zraku letijo, kjer ni ostrega kamenja, jaz pa sem se ravno prav pošteno spotaknil, ko sem gledal v zrak, da bi uzrl ptiča. Toda naprej! Počival bom »na Grniškem«, kjer se vsakdo odpočije, kdor gre na planino. Tam je tako lep razgled v dolino. Krepko sem udarjal z dolgo okovano palico po kamenju. Končno sem le dospel do mesta, kjer sem se nameraval malo odpočiti. Tu so snežni plazovi že davno napravili drčo od vrha do doline, plaz je vsako leto poškodoval pot, ki ga je tu prečkala. Tukaj je bil tudi odcep ozke steze, ki je vodila na Loško planino, dočim je glavna pot peljala v Dolsko. Pod odcepom je stala stara, visoka bukev, na njenem deblu je bila pribita lesena tablica, od dežja pobledela, kljub temu, da je imela poslikana deska zgoraj ozko strehico pribito. Na tablici je bil z oljnato barvo okorno naslikan možek, poleg njega pa veliko padajoče drevo. Napis pod to sliko ni bil več čitljiv. Starejši ljudje so pravili, da se je 2) otrobe. — 3) Najspa — kmečka ziljska hiša ima zidane pritlične prostore kjer stanuje družina; nad temi prostori je I. nadstr. leseno, obdano s hodnikom. Dostop do teh je po stopnicah iz veže. Ta prostor se imenuje najspa — „nad izbo”. tu ponesrečil reven bajtar, ko je podiral veliko bukev, ki je po nesrečnem naključju padla na njega in ga tako zmečkala, da so morali drvarji najprej celo drevo razžagati, predno so ponesrečenca že mrtvega izvlekli in odnesli v dolino. Vsedel sem se na mestu, kjer je najlepši razgled. Štirinajst slovenskih vasi sem videl prav razločno in naše Pazrijško jezero izgleda s tega mesta kot veliko ogledalo. Mimo jezera se vije železniška proga in vlak ravno pripelje na našo postajo Goriče-Borlje. Vlak izgleda kakor igračka, kakršno sem videl v mestni izložbi. Čoln, ki pravkar pelje po jezeru, je komaj viden, kakor bi bila orehova lupina na vodi. Lepo bi bilo, če bi imel tak daljnogled, kakor ga ima tisti letoviščar, ki prihaja vsako leto s svojimi šestimi hčerkami v naš kraj. Kar naenkrat zaslišim zvenenje iz vasi, ki je tik pod menoj najbližja v dolini. To so Dole. Ali je mogoče, da že tako dolgo sedim in sanjarim, da je ura že enajst, Ko pa je tukaj tako lepo gledati dolino. Pri tem se spomnim, da je v tej vasi danes žegnanje, ob kateri priliki že takoj po maši, navadno še nekaj pred enajsto uro zvoni poldan. Fantovsko ukanje mi potrdi domnevo, da bo sedaj ples pod lipo. Z daljnogledom bi mogel vse to videti. Ali, saj ni potrebno, v mislih si vse lahko predstavljam. Ko je odzvonilo, se vsujejo ljudje iz cerkve, le redko kateri gre domov. Ostanejo nedaleč od cerkve na prostoru, kjer stoji velika lipa. Okoli njenega debla so nameščene tri klopi v obliki velikih stopnjic. Te zasedejo godci z bleščečimi! trobentami. Vaški i ant je stopijo pod lipo, vsak ima pušeljc, nagelj z roženkravtom in migalco, to je, pozlačenim lanom za klobukom. Najmlajši fantje, ki so letos prvikrat - pod lipo«, nosijo dvoliterske steklenice vina, okrašene z rdečimi trakovi, v rokah. Ena taka kroži med fanti, saj za korajžo in boljši glas vsak rad krepko potegne. Medtem so dekleta v lepih narodnih nošah stopila ob cerkveni zid, Kozolec — ziljski „stug“ odkoder se najlepše vidi pod lipo; vse naokoli pa je polno gledalcev. Mežnarjev L o jz je največji med domačimi fanti, suče si brke, krepko potegne iz velike steklenice, levo roko ima v hlačnem žepu, z desno prime za klobuk s pušeljcem, ga zavihti in glasen »ju-hu-hu-luj« odmeva v zrak. Že pokajo možnarji. Fantje zapojo tradicionalno otvoritveno pesem »Tukaj mi stoji ’na lipica« . . . Ko zapojo prvo kitico, zaigra godba. Tako se menjavajo lepe slovenske stare pesmi in godba. Medtem najmlajši fantje, tisti s Štefani vina, »gor vozijo«. Fantje so si že prej izbrali, katero plesalko bo vsak »peljal« prve, t. j., da bo z njo plesal pod lipo. Dekle zve to na ta način, da pride mladi fant po njo, ji poda steklenico vina in ona mu sledi pod lipo k d etičnemu fantu, ki si jo je izbral. Ta ji ponudi vino, oba pijeta iz steklenice, nato gre plesalka zopet na svoje mesto. Petje in godba traja tako dolgo, da ima vsak fant svojo plesalko. Tudi najmlajši fantje si izberejo plesalke. Nato pa fantje zapojo: »Bo nam daj en dober čas...«. Ko nato zaigra godba plesno melodijo, se vsujejo dekleta, kakor roj čebel ali metuljev, pod lipo, spet pokajo možnarji. Vsako dekle se oklene svojega plesalca in po zeleni trati pod lipo se vrti »prvi rej«. Menjava se še nadalje petje in godba. Jaz pa sem bil tako sam tu visoko nad tem veselim krajem in tako otožen sem postal, da bi se najraje razjokal. Tudi v poznejših letih me je godba pod lipo napravila otožnega, ako sem jo od daleč slišal. Otožnost me je kmalu minila, ko sem dospel na domačo planino in se znebil bremen na hrbtu. Kako mrno1 je tu zgorij! Nekaj lesenih koč, katerim pravijo »fače«, vmes majhni leseni hlevi, vse iz obtesanih debel postavljeno, je tvorilo majhm> vasico. Slišijo se samo kravji zvonci; krave, telički in koze se pasejo v bližini ali stojijo že site v senci ob hlevih. Stara planinčica mi ponudi lonec mrzlega mleka za žejo, tako dobrega, kakor bi bila sama smetana. Kos kruha z zaseko mi je dišal bolj kot najboljša pečenka. Kmalu sem bil okrepčan in se vlegel v senco pod mogočno- smreko. Popoldan sem s srpom nažel velik kup ščavja, ga drobno sesekal s »prto-skom«4) katerega so imeli v vsaki koči, in natlačil v veliko vrečo, kateri sem privezal motvoz, da sem mogel vrečo nositi na hrbtu kakor nahrbtnik. Pri sirarni, katero je imel star Italijan v najem, sem kupil skuto-. Sirarna je bila v posebni koči, v kateri je bilo samo veliko odprto ognjišče, nad njem pa velikanski kotel na lesenem drogu obešen in do vrha napolnjen z mlekom. Stari Italijan Piussi, doma iz Kluž v Furlaniji s špičasto, ostriženo brado, pod nosom ves črn od tobaka za njuhanje, je stal ob ognjišču ter kuril z debelimi bruni, nato pa stopil na klopco ter prav počasi z veliko leseno prekljo- mešal mleko v kotlu. Dolgo sem moral čakati, predno mi je prodal od zunaj vso od dima črno kepo tistega sladkega sira, katerega smo imenovali skuto. Tega je imel na deskah visoko nad kotlom cele vrste. V tistih letih so imeli na vseh naših Ziljskih planinah sirarne Italijani iz Italije v najemu. Za polnomastno mleko so plačevali kmetom le prav malo, v jeseni pa so nosili sir z »žrlini«, t. j. s koši na hrbtu preko bližnjih prelazov v Italijo ter ga tam prodajali z velikimi dobički. Prav veselo sem jo nato mahnil proti domu, saj navzdol sem hitreje stopal kot prej navzgor. Kmalu pa so začele tiste naramnice iz motvoza 4) „ Prtosek” sekira s kratkim ročajem, podobna sablji občutno rezati v rame in ko sem prišel do mesta, kjer se vidi v dolino, sem že zelo rad odložil vrečo in počival. Spet sem gledal na vasi pod menoj, na Pa-zrijško jezero in na gore tam na severni strani doline, pri tem pa razmišljal, ali me bo teta kaj pohvalila, ko bom prinesel toliko krme za svinje, čeravno bi bil najraje del ščavja zmetal iz vreče in si breme olajšal. Sa je bila vreča tako težka, da sem jo' komaj dvignil od tal. Prvotno se mi na planini vreča ni zdela tako težka. Odvezal sem jo n zmetal nekaj krme pod staro drevo. Naenkrat pa je stal mož v zeleni lovski obleki za menoj. Bil je gosposko oblečen, nosil je rjave škornje, čisto novi so se mi zdeli. Črno brado je imel tako pristriženo, kakor brski grof, ki se je vedno vozil v lepi kočiji. Z dolgo planinsko palico je sunil v mojo vrečo: »Kaj pa si si toliko naložil, ko vendar ne moreš nositi«, me je nagovoril. Sedaj sem ga šele spoznal. Bil je Gašprnov Maks, doma iz Melvič, iz naše farne vasi. Pisal se je Juri. Bilo mu je kakih 30 let. V mladosti se je učil čevljarske obrti, potem pa je šel v svet in prišel le redkokdaj domov, toda tedaj vedno v spremstvu orožnika. Občina je morala v takih slučajih-plačevati potne stroške za njega. Delati ni maral. Vedno je potoval in živel prav dobro od samih prevar. Enkrat se je izdajal za grofa, drugič kje na kmetih za zdravnika, sodnika, advokata ali kaj sličnega. Povsod je uspel, da je dobil bodisi kaj denarja ali vsaj dobro jesti in piti. Če so ga prijele oblasti, se je znal vedno spretno izgovoriti, da ga niso mogli občutnejše kaznovati, pač pa so ga vedno poslali v spremstvu v domovinsko občino Brdo. Tokrat mi je na moje vprašanje, odkod prihaja, rekel, da je bil Italiji kanarčke kupovat. To sem mu verjel, saj so pravili, da je enkrat v Celovcu na kolodvoru imel za cel voz ptičjih kletk s kanarčki, katere je v Celovcu prodajal. Kasneje pa se je izkazalo, da je imel v kletkah samo dva kanarčka, ostali pa so bili vrabci, ki iih je rumeno pobarval. Naprtil sem si vrečo, ki je bila sedaj za malenkost lažja in nadaljeval, v družbi Maksa, pot proti domu. Vprašal sem ga, če ni škoda lepih škornjev po tej kameniti poti. Taki škornji' so tedaj stali vsaj 10—12 kron, če ne več. Maks pa se je premeteno nasmejal in mi rekel: »Ni jih škoda, saj sem jih poceni dobil«. Na moje vprašanje, koliko škornji stanejo, mi je pričel pripovedovati- »Take škornje ne dobiš izpod 20 kron. Toda jaz si znam pomagati, mene stanejo samo 2 kroni. Že vidim, da mi ne verjameš, bom ti pa razodel zagonetko-, le poslušaj. Kakor veš sem izučen čevljar zato tudi poznam vse čevljarje. K sreči pa čevljarji mene ne poznajo. Večina ljudi sodi človeka samo po obleki. Ko sem bil v Gradcu, sem šel precej daleč iz mestnega centra in poiskal tam večjo čevljarsko delavnico. Naročil sem par škornjev po meri z natančnim opisom oblike in barve usnja in zahteval, da se mi škornje dostavi prihodnjo soboto ob 11. uri v hotel »Nadvojvoda Ivan«. Račun da bom plačal pri prevzemu škornjev. Nato sem šel na nasprotni konec mesta in tudi tam poiskal večjo čevljarsko delavnico in naročil par enakih škornjev. Tudi tu sem zahteval, da se mi škornji z računom vred dostavijo točno ob 11.15 uri v prej omenjeni hotel. Tisto soboto sem se zglasil v tem hotelu malo pred 11. uro ter najel tujsko sobo. Vratarju sem naročil, da ako kdo prinese nove rujave škornje, naj ga pošlje k meni v sobo. Točno ob 11. je prišel čevljarski vajenec s škornji od prvega mojstra. Pomeril sem desni škorenj in rekel, da je popolnoma v redu. Obul sem nato še levega ter izjavil vajencu, da me spredaj malo tišči. Vprašal sem ga, če bi se to dalo popraviti in pri tem imenoval va- jenca »mladi mojster«. Ta mi je takoj zatrjeval, da bo to uredil. Vzel je levi škorenj s seboj, stisnil sem mu srebrno krono v roko in dogovorila sva se, da pride ob drugi uri popoldne zopet v hotel in mi prinese popravljeni škorenj. Desnega pa sem obdržal in ga dal v omaro. Komaj pa je vajenec odšel, je prišel že vajenec od drugega mojstra s parom škornjev. Z enako pretvezo sem ga spravil do tega, da je odnesel desni škorenj in mi pustil levega. Tudi temu vajencu sem dal eno srebrno krono in bi se moral vrniti že ob drugi uri popoldne z desnim škornjem v hotel. Ko je odšel, sem sezul svoje ponošene čevlje, obul od vsakega para škornjev po en komad ter jo popihal na kolodvor, kjer je odhajal vlak malo po 12. uri proti Dunaju. Kako sta se kaj oba vajenca gledala, ko sta prišla ponovno v hotel, bi sicer rad videl, toda to ni bilo mogoče.« Maks je najbrž opazil, da mu nisem v celoti verjel. Pa mi je pokazal, da imata njegova škornja različne pete, eden malo večjo, drugi manjšo, kar se pa od daleč mi videlo. Med takim pripovedovanjem sem celo pozabil na težko vrečo na hrbtu. Skoraj do doma sem poslušal Maksa, ki je imel toliko doživljajev za povedati, da bi lahko celo knjigo napisal. Prva težka služba v »Nemcih« V starosti Dih let so bili tedaj otroci na kmetih čez poletje oproščeni šolskega obiska in to od Velike noči do začetka novembra, da bi mogli doma pomagati pri delu. Fante revnejših slojev so na splošno, kmečke sinove pa samo tiste, ki niso1 bili kaj prida, dajali v »Nemce« služit. Komaj dobro uro hoda od domačega kraja je jezikovna meja. Zapadno od Šmohorja govori prebivalstvo nemško narečje, ki je precej slično tirolskemu. V tistih vaseh so jemali slovenske fante za razna poljska dela in tamošnji kmetje so bili vajeni te kar najbolj izkoristiti. Služba je bila težka in nekaka šola za poznejše življenje. Kmalu po Veliki noči sem odšel s culo v roki od doma, da si poiščem •službo. Kovčka nisem imel. Napotil sem se v vas, ki je bila najbližja slovenski narodnostni meji, stala je tik ob vznožju visoke gore, skozi vas je tekel večji potok, ki se je iztekal v Pazrijško jezero. Sivo, megleno jutro je bilo, ko sem stopal po blatni, ozki cesti mimo jezera in skozi zadnjo slovensko vas. Kmet Hribar me je ustavil in ko sem mu na njegovo vprašanje povedal, da grem »v Nemce« službo iskat, se je začudil, da grem sam, ker so druge fante sprem- HARMONIKE OD LETA 1874 . . . Helikon harmonike / klavirske harmonike / kromatične harmonike vsa popravila, predelave, novi mehovi, uglasbitev, vsi nadomestni deli • 1. KOROŠKA IZDELOVALNICA HARMONIK R. NOVAK CELOVEC, EBENTALER STRASSE 7 telefon 24-82 / Zahtevajte brezplačne cenike / Razpošiljanje na vse kraje Ijali očetje, kii so sinovom že poprej poiskali službena mesta. Hribar me je pohvalil, da sem korajžen in mi svetoval, naj vprašam žagarja v dotičnem kraju, s katerim je znan, in ta mi bo vedel svetovti. Dve uri sem hodil, ugibal in razmišljal, kakšno kaj bo v prvi službi, in dospel sem do velike žage, katero mi je Hribar označil. Prijazno me je sprejel žagar in po kratkem pomisleku mi priporočil, naj grem k Rannerju, tam da rabijo takega fanta. Opisal mi je tudi, da je hiša ob potoku, nedaleč od cerkve. Stara pritlična hiša, na sredi dvorišča kup gnoja in luže gnojnice, na drugi strani večje gospodarsko poslopje, za katerim je tekel potok, to je bila Rannerjeva domačija. Umazano ženšče v strgani obleki v starosti okoli 30 let je vozilo gnoj iz hleva na dvo-»hooos« (kaj), iz česa sem povzel, da je močno naglušna. V tem se je pojavil rišče. Na vprašanje, kje je gospodar Ranner, mi je odgovorila z zategnjenim med vrati mal čokat rdečelasec, z debelo glavo, na kateri je sedel premajhen, zmečkan klobuk. Na moje boječe vprašanje, če rabi kakega fanta, me je povabil v veliko sobo, v kateri je njegova žena mesila kruh. Mal otrok, z ogromno glavo, na prvi pogled abnormalen, je v dolgi strgani srajci stal poleg nje in prijemal z roko v krušno testo, večji fant, v starosti kakih 7 let, pa se mi je približal in me zvedavo ogledoval. »Ta pa ni tako močan, kakor je bil lanski Franci«, je rekel očetu. Gospodar je vprašal, odkod sem, kaj so moji starši in mi ponudil, da lahko ostanem, če bom pridno delal. Dobil bom za šest mesecev dela dva para čevljev, ene iz govejega, druge iz svinjskega usnja, dve platneni srajci, rasaste hlače ter 10 kron. Malo se mi je zdelo, saj tedaj je delavec pri košnji na dan zaslužil 2 kroni in hrano. Ko je kmet videl, da premišljujem, mi je začel praviti, da so drugi kmetje se že pozimi s starši fantov v naprej pogodili glede službe za njih sinove in da tudi on lahko dobi takoj drugega, močnejšega fanta. Pristal sem, saj sem vse verjel. Nato sem zvedel, da bom spal v hlevu, kjer je postelja za hlapca in deklo Leno, katera mi bo pomagala pri delu; ta je sicer precej gluha, drugače pa pridna. Dobil sem kos kruha in — kozarček žganja. Sprva sem samo pokusil, nisem se upal piti; saj nas je župnik v šoli svaril pred žganjem in navajal k abstinenci. Kmet mi je prigovarjal in rekel, naj le pijem, da bom od žganja postal močan, zato sem spil, četudi je peklo v grlu. Takoj nato sem moral pomagati Leni pri odvažanju gnoja. Takšen kup ga je bilo v hlevu, da sem mislil, da so gotovo samo name čakali z odvažanjem. Popoldan je deževalo, kljub temu smo vozili gnoj na polje. Meni so izročili za vožnjo staro napol slepo kobilo, z drugo mlajšo je vozil gospodar sam. Z Leno sva nakladala in ko smo pripeljali gnoj na njivo, mi je morala pomagati, ker sam nisem mogel zvrniti tovor, če sem se še tako1 opiral s hrbtom pod tovor. Ko smo proti večeru končali, sem bil od dežja docela moker, roke in noge so me bolele, da bi najraje brez večerje zlezel na svoje ležišče v hlevu. Težko so minevali prvi dnevi in tedni, saj sem moral docela nadomestovati hlapca. Ker je bil hrana obilna in izdatna, sem se po malem privadil tudi najtežjega dela. Ko bi le slaboumna Lena ne bila tako trmasta. Tako pa je dosti-krit enostavno prepustila delo meni in se kam skrila, saj itak ni slišala zmerjanja in stalno priganjanja gospodarja. Kadar ni bilo drugega nujnega dela, sem moral klestiti veje z dreves in jih povezovati v tako zvane faže, ki so pozimi služili ovcam za krmo. Gospodar in njegova družina so bili luteranske vere. Na Telovo sem moral biti že ob štirih zjutraj pokonci. Nesti sem moral 25 kg cementa na planino za Negalom, kjer se je gradilo veliko betonsko korito, neke vrste bazen za napajanje živine. Žuril sem se in vendar sem rabil štiri ure hoda s tovorom na hrbtu ter dve uri nazaj. Tako rad bi šel v bližnji Šmohor k procesiji, saj bi tam gotovo videl koga iz domačih vasi, zato sem tako hitel. Po povratku sem se hitro preoblekel in četudi utrujen, odšel v Šmohor. Vrnil sem se opoldan pošteno lačen. Ko sem hotel sesti k mizi, mi je kmet prisolil klofuto, češ, to naj mi bo kosilo, ker sem brez njegovega dovoljenja odšel zdoma. Popoldan me je poslal s kobilo h kovaču, ki je bil oddaljen približno eno uro hoda. Ko je kovač konja podkoval, me je naenkrat prijelo hudo domotožje. Namesto nazaj, sem vlekel kobilo domov k očetu, v prepričanju, da je na praznik doma. Res je bil doma. Potožil sem mu, kako mi gre. On je privezal konja na vrtu k drevesu, šel z menoj v sobo in mi prinesel jesti. Ko sem utešil lakoto, mi je mirno, toda resno zaukazal, naj vzamem konja in se žurim nazaj h gospodarju. Malo pozno sem se vrnil in na moje začudenje nisem bil niti grajan, niti vprašan radi zakasnitve. Težak je bil čas košnje. Od zore do mraka samo težko delo. Gospodar je pogosto priganjal in zmerjal. Vendar je ■iiniMMUtjiiu. i.nnm iLUjm cAljjmihmilJsčlt d tJžtiekem') amilab vik Selanulz KLAGENFURT, Heiligengeistplatz 7 telefon 31-57 tudi to poletje minilo in ko sem končno dobil zasluženo plačilo in mi je gospodinja ob slovesu zavila še lep kos prekajene slanine kot dodatek, sem, četudi ves suh, zdelan in nekam sklonjen ponosno korakal proti domu, saj sem v žepu stiskal 10 srebrnih kron, v veliki coli pa imel zaslužena oblačila in čevlje. Za vedno pa se mi je vtisnila v spomin težka služba »v Nemcih«, izkoriščanje slovenskih fantov po tujih kmetih in trda pest, ki sem jo občutil. Kako lepo je bilo potem doma in kako z veseljem sem čakal tistih par dni, ko sem spet šel v šolo, kjer sem mogel po cele ure mirno sedeti. Poroka staršev Koncem tega leta si je oče našel v Melvičah lepo1 hišico, katero je dobil z vrtom in par njivami v najem. Tu je lahko najemnino plačeval v denarju in mu ni bilo treba isto odslužiti z delom. Zato je imel možnost, da si poišče redno zaposlitev, saj so mu njegovo nogo že prej na kliniki v Gradcu še precej dobro popravili. Ostala je sicer malo krajša, da je moral hoditi s palico in je tudi nekoliko šepal. Sedaj je bila dana možnost, da se z materjo poročita. Ona se je vrnila iz službe ter ostala nekaj časa pri mojem stricu, kjer sem bil tudi jaz. Kot revna človeka in posebno še, ker sta imela že odrasle otroke, sta se dogovorila, da bo poroka brez vsakega šuma in gostije. Oče je stanoval itak blizu cerkve, mater pa sem spremljal jaz k poroki. Peš sva šla skozi loški gozd, bila je otožna. »Tebi in bratcu na ljubo se poročim«, mi je rekla. »Imeti morata očeta in njegovo ime, nihče vaju ne bo več zmerjal kot pankerta«. Kot v sanjah sem bil pri poroki navzoč ter nato v novem domu staršev, srečen pa je bil moj mali bratec, da je imel sedaj mater pri sebi, d očim sem se jaz zvečer zopet vrnil k stricu. Uboga moja mamica! Dvajset let že počiva na domačem pokopališču v Melvičah, leta 1953 pa smo položili k njej v isti grob tudi očeta. Vaša očala narejena v eni uri — Vaša ura popravljena v enem dnevu pri Jcsef Kern dipl. optik in urar—Prodaja užigalnikov CELOVEC, Stauderplatz 4 -4-1 V) r3 U u (U 4-i rs N e • • i-H -M U V) 4-» r3 'O O o, • w»i ti >o u a > o tin ci ‘E2 a$ š: 3 rt $-i rt > OMOnDooOoold r\r\xDxDxhxDr\r\ o i\ o o o CN LD O rrt CN CN OOvnOLnunOCNm ld o O O m xt~ xj- rxj (N (N sD lD vD CN (N OO O i-H Trt Trt *—< T—< t-H O^j Trt m (N oo o -^-(N^rnCNNOvDiri xt-xt-xhr^r^iLnmmmco ltildu^, LnLnLnOLnOLnLnLnLnmLnLninoo —^^rsjo^r^iri^t-TrtTrtTrtTrtCNLnooLn O O O O m m CNi ld vD ^ rn o m o o (N CN xD xh O O 0-0 O O O O xDxDr^m-rt|\LnLn LnooLnsDOOmOOO CN CN'rtO'sD'—i-rtCNir) O O O O O O O O oo m oo o O vD CN T—I Trt T—< T—I O o o CN cNOOtnommo '—'rncNr^OOCNCNCN rt .2 *d >y i ert^ ti U O , ^ o < fcd E 04 b E ^ o 5 * n ti . nd . . rt • ^ 3 ■ rt ti S <* C rt c 5 o 8 ^ -S ►3 q o ti S) K » rt rt *- o >g o< c H o f4 vd f CZ) b£ i > 5 s tuO US storžev do 70—80 kg koruze, 100 kg s 2. Teža enega kubičnega metra (m3) znaša za: pšenico............. ječmen ............. rž ................. oves ....... koruzo v zrnu • • • ajdo ............... krompir ............ zeleno travo • ■ • dobro seno .... slabo seno .... zeleno deteljo • • • suho deteljo .... slamo od žit ... slamo od jarega žita pleve............... silažo.............. silažo zelene pese gnoj hlevski zreli gnoj hlevski polzreli gnoj hlevski od slame rezanico ........... nastilj ............ 700 — 820 580 — 680 650 — 750 430 — 500 do 800 712 650 — 700 340 66 55 380 80 38 42 70 — 120 600 — 700 800 — 900 800 600 500 50— 60 90 — 125 Stroj mesto ročnega in vprežnega dela! Vrsta dela V 10 urah lahko izvrši Koliko ljudi nadomesti stroj človek 1 par vprežne živine stroj Oranje — 0,45 —0,5 5 ha 2,2 — 2,5 ha — Brananje — 3 ha 6,6 ha - — Setev 2 ha 2,5 ha 4 ha 2 Žetev in vezanje . . 0,08 —0,10ha — 6 — 7 ha 60 — 65 Košnja 0,30 —0,40 ha 1,2 ha 3,5 ha 9 — 11,7 Mlačev 0,120 t 2 t 10 — 12 t 91,6 Okopavanje 0,10 ha 2,5 ha 5,6 ha 56 Žetev in mlačev s kombajem — — 6 — 8 ha 105 II. Važni podatki iz živinoreje 1. Hranljiva vrednost krmil 1 kg krmila vsebuje v gramih Krma .= šl ■8= |1 II Krma .5 rt •8 = 4f "5 il £ a 1. ZELENA KRMA zelo mlada trava 780 23 132 sladka trava — pred cvetom 780 13 116 sladka trava — v cvetu 700 13 137 zelena koruza 850 5 80 grahorica 830 20 80 inkartnatka 820 10 78 črna detelja — zelo mlada 830 25 100 črna detelja — pred cvetom 830 20 90 črna detelja — v cvetu 800 17 90 mlada lucerna 810 30 90 lucerna v cvetu 750 25 90 esparzeta 820 25 100 pesno listje 900 12 70 2. SENO prav dobro 150 50 360 dobro 150 40 320 slabo, kislo ali prepozno: pokošeno 180 20 200 planinsko 150 70 420 otava (sladka) 150 70 360 črna detelja: a) pokošena pred cvetom 150 100 400 b) pokošena v cvetu 150 70 340 c) pozno košena 150 40 260 lucerna: a) pokošena pred cvetom 150 150 250 b) pokošena v cvetu 150 80 230 inkartnatka 150 50 260 detelj ni drobir 150 150 450 seneni drobir 150 100 400 grahorica 150 80 260 3. SLAMA IN PLEVE jara 140 10 180 prosena 140 12 220 koruznica 140 10 190 koruznica, zgodaj požeta 200 15 260 ozimna 140 5 120 ajdova 140 17 160 pšenične pleve 135 7 240 ovsene pleve 135 17 270 slama stročnic 140 30 160 pleve stročnic 140 40 200 4. KORENCNICE IN GOMOLJNICE krompir 750 10 200 topinambur 800 10 150 buče 880 5 75 repa 910 4 45 koleraba 870 8 80 korenje 860 8 90 pesa 860 4 80 5. SILAŽA parjen krompir 770 5 170 pesno lalstje 770 10 90 koruza pred mlečno zrelostjo 830 8 90 koruza, mlečno zrela 750 10 140 . MOČNA KRMILA ječmen 130 70 700 oves 130 80 600 koruza 130 70 800 proso pšenični otrobi rženi otrobi 130 130 70 80 700 420 130 80 420 koruzni otrobi 130 60 700 ajdovi otrobi 130 90 460 fižol 14 180 680 repične tropine 10 240 670 grahorica 14 180 700 laneno seme 13 180 1200 lanene tropine 10 270 720 sončnične tropine: a) dobro oluščene 10 300 680 b) slabo oluščene 10 160 500 hrastov žir (posušen) 15 35 700 suhi pesni rezanci 11 37 521 ribja moka 11 420 500 mesna moka 11 600 850 krvna moka 10 750 719 polmastno mleko 87.5 34 154 posneto mleko 900 39 88 sirotka 930 9 64 2. Določitev teže govedi po prsnem obsegu Prsni obseg: Živa teža: 80 cm 52 kg 90 „ 52 „ 100 „ 97 „ 110 „ 125 „ 120 „ 157 „ 130 „ 194 „ 140 „ 236 „ 150 „ 284 „ Prsni obseg: 2iva teža 160 cm 339 kg 170 „ 402 „ 180 „ 474 „ 190 „ 556 „ 200 „ 649 „ 210 „ 754 „ 220 „ 871 „ Če je merjeno govedo starejša žival, ki je dobro hranjena, dolgega trupla, močno trebušasta in visoko breja, je k zgoraj ugotovljeni teži dodati še 5%. Če gre vendar za vole ali govedo, ki je zelo suho, kratkega trupla, za plečami polno in ki je bilo daleč pregnano, je od ugotovljene teže odšteti 5%. Pri obsegu 100 do 150 cm odgovarja teža v kilogramih obsegu v centimetrih. Pri obsegu 155 cm znaša teža dvojno število centimetrov obsega. 3. Določitev žive teže svinj po prsnem obsegu Prsni obseg: Živa teža: Prsni obseg: Živa teža: 70 cm 38 kg 130 cm 160 kg 80 „ 50 „ 140 „ 193 „ 90 „ 64 „ 150 „ 229 „ 100 „ 81 „ 160 „ 269 „ 110 „ 102 „ 170 „ 314 „ 120 „ 130 „ 180 „ 365 „ Pri dolgih živalih je potrebno še par kilogramov dodati, pri kratkih par kilogra- mov odšteti. Pri visoko brejih svinjah je potreben dodatek od 10% do 15%, Pri prsnem obsegu od 110 do 120 cm je število kilogramov žive teže približno enako številu centimetrov od obsega. Če meri prsni obseg 180 cm, odgovarja število kilogramov žive teže približno dvojnemu številu centimetrov od obsega. . Kako ugotovimo starost konj O ovalna oblika zob jedro izgine na zobeh spodnje j na zobeh zgornje čeljusti v j čeljusti v 9. letu . (krajnik je proti zadnjemu letu oster) 1 10. letu 11. letu 2 r^- 2 qj 'd E 0 > d CO LO •B' .§ > 3 g 3 dosež polov višine 1 JJ CO in 0 3 rt rt > JI 54% „ „ 58% d jt 49-54% „ 49-54% „ „ 60-64% „ „ 72% „ „ Mrtva teža zavisi od pasme, spola, starosti in pitanosti ter se giblje pri govedu med 40 do 70% žive teže, pri ovci med 45 in 78%, žive teže, pri prašiču med 70 do 85% žive teže. *) Z nazivom mrtva teža označujemo zaklane živali, ko smo jim odstranili kožo, glavo, odsekano v zatilniku pred prvim vratnim vretencem, noge, odsekane v kolenu in skočnem zglobu ter drob iz prsne, trebušne in kolčne votline brez ledvice in spolne organe pri moških ter vime pri ženskih živalih. 6. Telesna toplota, srednje število žilnega (srčnega) utripa ali bila in dihanje zdravih, mirujočih živali znaša: Vrsta živali toplota znaša srce utriplje dihanje na minuto žrebe po rojstvu do 39.3° C 128 14—15 krat žrebe 3—6 mesecev • • • 64—76 odrasel: 37.5—38.5° C 9—10 krat žrebec 28—32 konj 33—39 kobila 34—40 osel 37.5—38.5° C 45—60 10—12 krat mula 38.8—39.0° C 45—60 10—12 krat tele 38.5—40.5° C 96—108 30—50 krat mlado govedo do 1 leta • • 38.5—40.0° C 91 27 krat odraslo govedo 37.5—39.5° C 40—60 30—32 krat jagnje 38.5—40.5° C 114 15—18 krat ovca 38.5—40.0° C 70—80 12—15 krat koza 38.5—40.5° C 70—80 12—15 krat prašič 38.0—40.0° C 60—88 8—18 krat pes 37.5—39.0° C 60—120 14—20 krat mačka 38.0—39.5° C 100—120 20—30 krat kunec 38.0—40.0° C 120—150 50—60 krat kokoš 40.8° C povpr. 312 povprečno 15—30 krat golob 41.8° C povpr. 240 povprečno 20—40 krat Telesna toplota živali — merjena v danki — je zjutraj najnižja in je najvišja proti večeru. Po krmljenju je za nekaj časa zvišana in pade po napajanju. Prav tako je zvišana telesna toplota ob hudi poletni vročini, po težkem in napornem delu, pri hudem pojanju in proti koncu brejosti. Srce utriplje hitreje v času poletne vročine in naglem ter napornem delu. Hitreje dihajo debele in pitane živali; tudi brejost, zunanja toplota (vročina), naporno in utrudljivo delo vplivajo na dihanje. Pomoč pri porodih domačih živali 1. Ne prenagli se nikdar in ne prediraj mehurja prezgodaj. 2. Čakaj potrpežljivo, da poči mehur sam; šele potem se prepričaj z očiščenimi, z oljem ali mastjo namazanimi rokami in pristriženimi nohti, če je mladičeva lega prava. Ne pusti, da bi nevešči ljudje segali v žival. 3. Če si prepričan, da je mladičeva lega pravilna, nazankljaj tiste dele (sprednje ali zadnje noge, glavo), ki jih dosežeš. 4. Vleci le takrat, ko dobi krava popadke in ko čutiš že glavo v medenični votlini (ker se sicer glava zasuče). 5. Če mladičeva glava ni pravilna ali če so druge zapreke (na primer prevelik ali spačen mladič, zavita maternica itd.), pokliči na pomoč živino-zdravnika. 6. Dokler ne pride živinozdravnik (v primeru potrebe) pusti žival v miru. Krava naj se postavi ali položi z zadnjim delom telesa više kot s sprednjim. 7. Zapomni si, da se uravna napačna lega mladiča najlaže: a) če se porine mladič kolikor mogoče daleč nazaj; b) če krava stoji ali leži z zadnjim delom telesa kolikor mogoče visoko; c) če se vbrizgava v maternico v veliki množini topla voda; č) če se položi pod trebuh krave deska, katero vzdigujeta dva pomočnika. 8. Skušaj poravnati nepravilno lego le takrat, ko žival nima popadkov. 9. Kadar spraviš nepravilno ležeči del v pravilno lego, ga takoj nazankljaj. 10. Pazi, da ne raniš živali in ne delaj surovo in s preveliko silo. 11. Delaj s čistimi, dobro pooljenimi rokami in s kratkimi, čistimi nohti, kajti vsaka nesnaga, ki jo zaneseš v žival, ima lahko za posledico razne bolezni, jalovost ali celo pogin živali. llllll II l IIHIHimiHm Od kleti do strehe ves gradbeni material, kakor: cement, apno vseh vrst, Heraklit, strešna lepenka pri dobavi vsakovrstnega materiala ugodne cene STOISER & VVOLSCHNER betonska tvornica, gradbeni material in keramika CELOVEC, BahnstraBe 27, telefon 25-43 St. Stefan v Labudski dolini VSEBINA Koledar za leto 1954 ............................................... 6 Dobrač — Fran Eller................................................... 31 Uspehi naše kulturno-prosvetne dejavnosti — Dr. Franci Zwitter Karntner Bildungswerk (KB) — Lojze Ude ............................... 36 Koroyka šolska politika na stari poti................................. 40 Pot Demokratične fronte je pravilna — Ogris Franjo.................... 43 Kovači svoje sreče — Peter Dornik..................................... 48 Koroška pot — Fran Eller.............................................. 53 Narod o svojem govoru — Dr. Šašel Josip............................... 55 Ljubimo narodno pesem — Marija Rozman.................................; 60 Nastanek in razvoj železarske, jeklarske in puškarske industrije v Spodnjem Rožu — Dr. Ferdo Miler................................ 63 Iz pliberške kronike — Dr. Anton Svetina.............................. 73 Izseljenec Varh se je vrnil — Rok Arih................................ 79 Koroški psalm 137 — Fran Eller.........................*.............. 83 Ustoličenje — Fran Eller................................................ 90 Jubilej dobrega človeka (Ob 80-letnici pisatelja Ksaverja Meška) • • • • 91 Franc Leder-Lesičjak, ljudski pesnik in pevec iz Korotana ............ 94 Kaj bi se hvalil — Uteha — Fran Eller................................. 95 Stric Joz — Marijan de Reggi........................................ 96 »Šibe žgejo« — ljudski običaji pri Ziljanih — Dr. Julij Felaher ...... 99 Črtice iz Ziljske doline — Mlinarjev Pavel............................101 Gospodarski nasveti .....................................................118 __________________xčTT7)~>n___________________ Za vsebino odgovarja dr. Franci Zwitter, Celovec. ZVEZA SLOVENSKIH ZADRUG V CELOVCU r. z. z o. j. CELOVEC, PAVLIČEVA 7 — Tel. 21-29 Kot zadružna centrala koroških Slovencev združuje: 32 Hranilnic in posojilnic 11 Kmečkih gospodarskih zadrug 5 Živinorejskih zadrug in Južnokoroško semenarsko zadrugo v Celovcu ter ima razpredeno zadružno mrežo preko vsega ozemlja Slovenske Koroške. Z vsestranskim gospodarskim delovanjem služijo naše zadružne ustanove koristim našega ljudstva: HRANILNICE IN POSOJILNICE sprejemajo denarne vloge od vsakogar in jih visoko obrestujejo, svojim članom pa dajejo posojila po zmerni obrestni meri. Zato spada vsak šiling, ki ga ne rabimo, takoj v naše hranilnice, kjer je varen pred tatovi in služi danes meni, jutri Tebi. KMEČKE GOSPODARSKE ZADRUGE dobavljajo svojim članom umetna gnojila — krmila — semenje — stroje vseh vrst — plemensko živino — druge kmetijske potrebščine prevzemajo od svojih članov in zanje vnovčujejo poljske pridelke — seno in slamo — travna semena in deteljo — drva in vsakovrsten les — sadje — živino. ŽIVINOREJSKE ZADRUGE pospešujejo živinorejo — posredujejo pašo — skrbijo za koristno izbiro — vršijo mlečno kontrolo. JUŽNOKOROŠKASEMENARSKA ZADRUGA v Celovcu skrbi za nabavo in razmnožitev priznanega semenja — vrši kontrolo nad semenskimi nasadi — vnovčuje pridelana semena. Vsak dan bolj pestro udejstvovanje naših zadrug in njihove zveze naj bo Tebi vabilo, da postaneš zvest in delaven zadružnik! SLOVENSKA ŠTUDIJSKA KNJIŽNICA CELOVEC SLOUENISCHE STUDIENBIBL. KLAGENFURT S sp KOROŠKI koledar 1954 0094024 COBISS o