73*
T.  Boksov:  Ljubezni  sreča.
narodnem stališči, kolikor toliko   uvažuje  usodne    posledice   verskega preobrata, zvršivšega se v IX. stoletji?
Kaj pa naj si mislimo o trditvi, da je Slovenec, vzprejemši novo vero, onečastil in oblatil pošteno svoje ime? Protestantizem je bil kakor smo že razložili, potreben in koristen, da se je svečeništvo zopet zavedlo svojega poziva, svoje dolžnosti, težke svoje, toda vzvišene naloge. —
Sklepaje pa opozarjamo zlasti slovenske vseučiliščnike, ki se po-gostoma razkrope sirom naše domovine, naj povprašujejo tod in tam (pri kmetih, po gradeh, v samostanih, sosebno naj pregledajo cerkvene arhive) po »starih« slovenskih knjigah, po rokopisih in drugih listinah, važnih za zgodovino našo, v katere prijazni trgovec čestokrat zavija sir, slanino, svilene robce i. t. d. Naj otmo, kar se sploh še da o teti! Trud izvestno ne bode brezuspešen.
Ljubezni sreča.
C
util mi v prsih std kipi, Na te" se mislij  sto budi,
Budi se mislij  sto na te", Ki  moje  vnela si srce".
Krasan s teboj je beli svet, Ki si tako vabljiv mu cvet.
Veselje mi po žilah  vre, Kar meni roža t& cvete
Zavrisnil kar glasn6 bi rad, Da zvati smem jo svoj zaklad.
Oj,  dekle, dekle prelepo Kako te ljubim jaz gorko !
Oj, lep je res ljubezni raj, Mameč poljubov cvetnih slaj!
In žar zaljubljenih očij, Kako je čdroben njih sij !
Zato pa dekle, ko doslej Ti ljubi tudi me naprej !
Z menoj  presrečna si lahkd, Ko vzamem te na dom ženo . T. Doksov.