------    107------
Slovstvene stvari.
„Brencelj"
Eden naših  najhujših   sovražnikov  je naša lastna malomarnost ali „pop ustij i vos t" ,   kakor jo je Mo-
horčič imenoval. V tej popustljivosti je nekaj iztočnega fatalizma in nekaj slovanskega nihilizma: „naj gre, kakor hoče; vse mora priti, kakor je namenjeno; vse vkup je „žajfa".
Čeravno nismo bogati, pa vendar bi tudi dobri narodni časniki lahko shajali, zlasti ker se izdajajo iz domoljubja, nikakor pa iz dobičkarije, ko bi ne bilo nesrečne popustljivosti med Slovenci; kajti mnogo jih je narodnih Slovencev, ki pa vendar na noben časnik niso naročeni, in to ne iz siromašnosti, ampak ker ne sprevidijo važnosti časnikov za sedanji čas.
Tako naša literatura ne more nikamor naprej; pisatelj nekaj časa žrtvuje svoje duševne moči, svoj čas in še svoj denar, — a sčasom mora veselje zgubiti, ko vidi, kako se mu njegove žrtve plačujejo in ko zabrede v dolgove, katere bi lahko plačal, ko bi mu došel denar, kar ga ima dobiti od naročnikov. Tako postane filister, materijalist v ožjem pomenu besede, kakor oni Tržaški trgovec, ki je rekel, ko so ga vabili, naj se naroči na „Bratje": „oves, oves, — altro che pesmice!" Ce se mu tako odgovarja, mora tudi pisatelj postati ^praktičen mož" in svoje duševne moči obrniti na polje, ki mu vaaj življenje zagotovlja. To je pa vendar vsakemu razumnemu Slovencu jasno, da brez slovstva nič ne dosežemo vin nikamor ne pridemo, da ostanemo večni težaki. Človek mora razviti in gojiti tako svoje duševne kakor telesne moči; le to je prirodi prikladno.
Slovstveni izdelki so raznovrstni, niso omejeni samo na beletristiko; v vseh strokah se mora duh izobraziti. Tudi humoristika je človeškemu duhu potrebna. Vsi zdravniki so prepričani, da je smeh človeškemu telesu zel6 ugoden in zdravju koristen. Želodec veliko lože prenavlja v veseli družbi, ki jo zabava humorist, nego kedar človek sam je; to vemo iz lastne skušnje. Humorist je dobrota človeškemu društvu, on je kakor potujoč zdravnik, ki zdravi ljudi zastonj; hi-pohondri, melanholični ljudjč, jezni, žalostni in taki, ki so v velikih skrbeh, se počutijo veliko bolje, kedar so se nasmejali; zato so humoristi v vsaki družbi priljubljeni. Posebno mladi ljudje zapadejo radi melanholiji, ako jim smeh tiste kože, ki se jej pravi po nemški „Zwerchfell", sem ter tje malo ne potrese. Kar je smeh za tel6, to je humor sam, šala, dovtip, sarkazem za naš duh. Drugi duševni izdelki so ali znanstveni ali lepo-znanski; obojni pa so resni, in ako se jim človek vdd z vso dušo, pogosto zgubi tisto ravnovažje čutil, ki je za srečno življenje tako potrebno; učenjak postane čmeren in siten, ,,schongeist" sentimentalen, politikar strasten. Za vse te bolezni je najboljša pomoč — zdrav humor. Mislimo si prepirajočo se družbo: oči plamtijo, lasje po konci, lica rdeča ko kuhan rak, — ena dobra šala vmes pade, in vse je v smehu! Tako vidimo do-brotljive učinke humorja na duševne moči človeške.
Mi Slovenci smo dozdaj humoristiko zanemarjali, ker nismo njene potrebe dosti cenili. Edini humoristični časnik, ki ga imamo, „Brencelj", se od strani občinstva tako zanemarja, da mu žuga že pogin! Dobri humoristi so redko sejani: humorist mora za to rojen biti, kakor pesnik. In vrednik „Brenceljnov" je rojen humorist, tega mu nihče ne more odrekati. Alešovčeva šegavost, njegovi dovtipi niso posiljeni, kakor navadno dovtipi po nemških humorističnih časnikih, in ki jim Nemci pravijo „lach-oder-ich -friss - dich- witze"; Alešovčeva šegavost je prirojena in narodna, to je tista jovialna šegavost, ki se je med našim narodom več najde ko drugodi; razun Dunaja morda v celi Avstriji primerno nikjer toliko.
Pa „Brencelja ima tudi svoje napake, in mislimo, da nam ne bo zameril, če ga nanje opozorimo. Prva je ta,   da  se ozira preveč na prosto ljudstvo;   mogoče,
da ima tam največo podporo; pa nekaj prostora bi lahko odmeril tudi izobraženemu občinstvu, katero ni zadovoljno % domačim platnom, ampak zahteva bolj fino robo. V drugo pa naj se varuje strasti. Segavost je vzvišena nad strastjo, nasprotno ima namen strasti tišiti in tolažiti, ona ima vzvišen stolec nad človeško družbo, od koder jo po svoje sodi. Humorist se ne sme mešati z mečem v roci med bojnike; ampak on stoji nad njimi, in strese za lase zdaj tega, zdaj onega, a nikdar prehudo, kajti to bi bila strast, in segavost strasti ne sme poznati. Ravno ta vzvišenost nad strastjo zahteva od humorističnega lista tudi, da mora stati tako rekoč nad strankami, ne da bi ne smel biti enej stranki posebno vdan , pa ta simpatija do svoje stranke ga ne sme zapeljati k strastni pisavi, in tudi mu ne zabraniti polasati sem ter tja tudi mož svoje stranke. V podobi šale se vsakemu lahko resnica pove, ki bi je v resni podobi ne mogel prenesti. Toraj popolnoma strankarsk humorističen list ne sme biti; saj tudi pravi humorist v družbi ne bo pikal vedno le enega, ampak svojim prijateljem in samemu sebi ne bo zaprinesel.
Ce se je „Brencelj" teh dveh napak včasih krivega storil, zato pa ne smemo prezreti prednosti, ki jih ima pred mnogimi Časniki enake vrste. „Rešpehtarjova ku-harca" je tako dobro po naravi risana, da noben humorističen list bolj zvesto posnete ljudske tipe nima. „Krišpin Krišpovič" sicer ni iz naroda vzeta figura, vendar se je s svojim mogočnim sarkazmom , s svojo mirno ironijo in s svojo naivno šegavostjo že davno vsem bralcem „Brenceljnau prikupil. Tudi politične situacije „Brencelj" izvrstno razume in v lepih podobah in z dobrim humorjem razkaže. Ta&o na pr. sedanje situacije našega ministerstva ni mogoče bolje narisati, kakor je v zadnjem „Brenceljnu", kjer slovenski in češki voznik ministru Auerspergu z nedolžno, pa vendar po malo zlobno ironijo svoje vozove ponujata.
Z eno besedo, „Brencelj" je v resnici humorističen list, in nikakor ne zasluži, da ga Slovenci zanemarjajo. Tega vendar ne  smemo dopustiti,  da  bi naša humori stična literatura popolnoma zaspala!
Ne hodimo nazaj, ampak naprej!
Dostavek vrednistva. Ta dopis smo prejeli od znanega slovenskega pisatelja, ki je v tem obziru že marsikaj britkega skusil. Obrnili smo se potem do gosp. A lesov ca samega, da bi nam povedal, zakaj je „Bren-celj" jel zadnji čas tako redko in neredno izhajati. Zvedeli smo to le, kar je dosti žalostno. Krivde nerednega izhajanja ni iskati pri njem, marveč pri večem delu naročnikov. Teh se mu sicer ne manjka, al naročnina mu le počasi kaplja. Veliko jih je, ki pravijo: „Ce bo le izhajal „Brencelju, ga bom že plačal, naj se mi le pošilja." Al to^tukaj ne velja, marveč ravno narobe bi moralo biti: „Ce bomo plačali, bo „BrenceIj" že izhajal. u — Dandanašnji stanejo listi veliko denarja in hočejo naprej plačani biti. Misliti pa je, da gosp. Ale-šovec, ki le ob svojem peresu živi, ne zasluži toliko, da bi mogel zakladati za list. Kakor nam je pravil, so mu naročniki dozdaj za prejete že liste dolžni blizo 3000 gold.!! Ko bi mu vsaj polovica tega zneska, ki mu po vsi pravici gre, brž došla, bi nemudoma izdal vse zaostale številke in potem bi, ako bi naročniki, kar je pri časnikih brez izjeme navada, naprej pošiljali naročnino, lahko redno izhajal, kakor je izhajal prejšnja leta. Ce pa on za stroške za papir, tisk, podobe itd. ne dobi denarja, kje ga bo jemal, da bi naročnikom vstrezal, ki hočejo list vse leto ali še dalje na upanje prejemati! Preteklo leto je prejel čez 200 gold. manj, nego je on izdal za stroške lista. Tedaj vse delo zastonj, pa še denarna zguba! Mislimo, da je to pojasnilo dovolj!   Podpirajmo tedaj ta edini,  zares humo-
------    108    ___
ristični slovenski list, kajti če nam zaspi, smo krivi edino mi, ne pa g. Alešovec, ki ga bo gotovo z ve seljem vredovai in izdajal, dokler mu bo mogoče, tega smo prepričani.