tema: animirani film
Destilirani trenutki resničnega
Anja Banko
Animirani dokumentarec je s stališča filmske teorije nenavadna žival. Hibrid, simulaker, transkripcija realnosti na način, ki odteguje neposredni stik z njeno materialnostjo. Odvisno pač, iz katere perspektive gledamo, najsibo iz postavk klasičnega ontološkega realizma ali večno drseče postmoderne, ko premišljujemo razmerje animiranega dokumentarnega filma do realnosti. Glavni teoretski zadržek se namreč zgodi na preseku značilnosti obeh zvrsti, torej dokumentarnega kot v grobem objektivnega beleženja stvarnosti v razmerju do animiranega, ki predpostavlja vzpostavitev drugačnega, novega, abstraktnega - umetnega sveta. Kje se torej najdejo zanke, ki vzdržujejo obe zvrsti v enakovredno linearnem razmerju do reprezentacije sveta?
Definicijo animiranega dokumentarca bi lahko izpeljali tudi skozi funkcije animacije v razmerju do arhivskega gradiva oz. načina, na katerega se dokumentarni film vzpostavlja v vlogi pričevalca. Zaradi takšnih in drugačnih razlogov arhivskega gradiva večkrat ni ali pa kot materialnost niti ne more obstajati, na primer v primeru globoko subjektivnega izkustva ali občutja, ki ostaja presežno ali povsem neznano udomačeni besedi, podobi - jeziku. Animacija lahko zapolni vrzeli reprezentacije oziroma predstavi dejanskost na način, ki skozi materialnost, teksturo in strukturo poudarja njeno izkustvenost. Pri tem pa se ne moremo ločiti od vtisa subjektivnosti oz. vizije subjekta, ki z animacijo kot modelom reprezentacije bistveno določa podobo. A vzpostavitev perspektive je pravzaprav nujna za kakršnokoli reprezentacijo oz. transkripcijo dejanskosti. Hibridno telo animiranega dokumentarnega filma načine reprezentacije sveta in njegovega izkustva tako lahko zgolj obogati in ustvarja dialog z gledalstvom kot izziv ukoreninjeni, normirani in tradicionalistični predstavi sveta ter njegove izkušnje.
Kako mnogotera je izkušnja, pa tudi način upovedova-nja, priča množica animiranih dokumentarcev, ki so zdaj že tradicionalno med močnejšimi programi na festivalih animiranega filma, seveda tudi na Animateki. Letos jih je bilo precej tudi med celovečernimi filmi, v tem zapisu pa se bomo osredotočili na programa kratkih animiranih dokumentarcev, ki sta skupaj predstavila dvanajst izjemno raznolikih naslovov. Na eni strani se najdejo filmi, ki izhajajo iz osebnega, celo avtobiografskega izkustva in iz njega ustvarjajo svojevrstno filmsko monado, medtem ko drugi obravnavajo obče teme in animacijo izkoriščajo tudi za prikaz nemogočega arhivskega gradiva (izgubljenega, neobstoječega, manjkajočega ...).
Primer osebnoizkustvene linije je film Ricihe (2019) francoske animatorke Romane Granger. V njem spremljamo očeta, ki s hčerko pohaja po zabaviščnem parku na plaži. Te podobe spremlja posnetek dejanskega pogovora avtorice z očetom, ki je okreval po težki bolezni. Preprosta, izredno vsakdanja izpoved moškega in očeta hkrati je v svojem opisu bolečine presenetljivo in brez zadržkov iskrena. Filmsko vzdušje je toplo, razpoloženje celo hudomušno. Poleg oranžnih, rjavih in oker odtenkov poznega obmorskega poletja, ki se obujajo kot odtenki sepie in tako poudarjajo ozaveščeno dimenzijo minevanja časa, hudomušni ton filma določajo tudi simboli, znamenja ostankov bolezni: jate rumenih račk, ki stalno »serjejo«, in očetov trebuh, na katerem se zdi, da živi še en, vedno nasmejan obraz. Očetova izpoved se v filmu stalno srečuje s pogledom hčerke, avtorice filma, ki svoj pogled nanj sklepa iz lastne podobe majhne deklice. Filmske podobe se tako zdijo kot destilirana upodobitev njunega odnosa, kot ljubezen in večno ohranjen spomin.
82 ekran januar/februar 2 021
tema: animirani film
Dokument - posnetek glasu je vsekakor precej pogost izhodiščni element filmske zgodbe, pri čemer animacija lahko služi kot upodobitev glasu, ki se ali približuje dejanskosti ali pa izhaja iz njene čustvene komponente ter se kot tak vzpostavlja bližje polju interpretacije, poosebitve, metafore, metonimije dejanskosti. Tak primer je tudi film The Fourfold (2020) mongolsko-kanadske avtorice Alisi Telengut. Film se navezuje na tradicije mongolskih in sibirskih animističnih verovanj, o katerih avtorici filma v intervjuju pripoveduje babica. Animacija, ki je nastajala »pod kamero«, oživlja podobe narave. Te se sproti oblikujejo, razlivajo in prelivajo v debelih slojih oljnih barv ter postanejo še bolj oprijemljive z vnosom dejanskih delčkov rastlin. Zaradi izbrane teksture in materialov so podobe pravzaprav haptične in tako precej dobesedno predstavljajo tradicionalno animistično izročilo o povezanosti človeka z naravo. Ni naključno, da je ozadje vseskozi gosta modrina morja, ki je maternica vsega živega, obenem pa je modra tudi modrina neba in najvišjega nebesnega božanstva, ki mu človek v zahvalo daruje mleko - življenjski sok, ki prav tako vseskozi kipi iz filmskih podob, jih briše in preliva.
Obratno pa je v rdečo potopljen film Meso (Carne, 2019) brazilske avtorice Camile Kater. Avtorica ponovno izhaja iz posnetkov intervjujev, v tem primeru s petimi ženskami v različnih življenjskih obdobjih, ki opisujejo svoj odnos do telesa. Film je, tako kot obdobja življenja, razdeljen na pet poglavij - rare, medium, medium well in well done. Zgodbe žensk so različne: od sprejemanja debelosti v otroštvu, prek starajočega se telesa v poznem obdobju življenja, do trans-seksualnega telesa. Vsaka osebna izpoved določa tudi drugo animacijsko tehniko, od stop motion do risanja z vodenkami, vsem pa je skupen preliv z rdečo, ki je barva krvi, mesa,
menstruacije - skrite notranjosti telesa. Film prav z animacijo uteleša in naredi vidno tisto, kar je družbi, pogledu javnosti zaradi sramu ali tabuja večkrat skrito.
Iz druge linije filmov z občo tematiko, ki animacijo še posebej izkoristijo ob manku arhivskega gradiva, velja izpostaviti filma Dom (Home, Anite Bruvere, 2019) in Song Sparrow (Farzaneh Omidvarnia, 2019). Oba obravnavata tematiko migracij, le da je prvi postavljen v daljno, drugi pa v precej sodobno zgodovino. Film Dom je navdihnila londonska stavba, v katero so se stoletja naseljevali priseljenci, ki so ravno stopili na britansko zemljo - od francoskih hugenotov do preganjanih Judov. Glavno vlogo v filmu igra stavba sama, ki jo v prepihu polni in prazni različno pohištvo, ljudje pa so prikazani kot duhovi, narejeni iz prozorne plastike. In ker so v ospredju prav stvari, je njihovo življenje primerno prikazano s stop motion tehniko. Za to tehniko se odloči tudi avtorica filma Song Sparrow, ki sicer ostaja precej bolj dobesedna: nesrečno zgodbo nezakonitih prebežnikov, ki sredi razvite in življenja polne Evrope zmrznejo v hladilniku tovornjaka, predstavi v animaciji z lutkami. Ljubkost njihovega videza pa zgolj poudarja absurdni kontrast med življenjem in nesmiselno smrtjo, ki pravljico demokratične Evrope potisne še globlje v grlo gledalca. Tudi v tem primeru prav animacija kaže tisto, česar raje ne gledamo, ne vidimo. Animacija je pravzaprav v vseh primerih tista, ki iz spomina, zgodovine, resnice ali njihove odsotnosti iztisne bistvo, ki ni zgolj vedenje (spoznavanje), temveč predvsem določeno občutje v razmerju do resničnosti.
ekran januar/februar 2021 5 5