195 Dokumentacija arheološke dediščine v okviru muzealizacije © Jana Puhar Posavski muzej Brežice; janapuhar@gmail.com © Miha Mlinar Tolminski muzej, Tolmin; miha.mlinar@tol-muzej.si © Maša Saccara Pokrajinski muzej Koper; masa.saccara@pokrajinskimuzejkoper.si © Aleksandra Nestorović Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož; aleksandra.nestorovic@gmail.com © Verena Perko Gorenjski muzej Kranj, Univerza v Ljubljani; verena.perko@siol.net Leta 1997 smo arheologi na letnem zborovanju v Mur- ski Soboti predstavili specifične zahteve, ki jih izkazuje arheološka dediščina v muzejih. To je bil že čas snovan- ja novega muzejskega zakona, predvsem pa so v muzeje že prispeli prvi kontingenti enormnega korpusa arheo- loškega gradiva avtocestnih izkopavanj. Takrat je bilo eksplicitno izpostavljeno, da ima arheološko gradivo, pridobljeno s sodobno metodo, specifične zahteve tako glede dokumentacije kot tudi konservatorskih posegov in načina shranjevanja v specialnih depojih. Predlog, da se te specifičnosti upoštevajo v novem zakonu in vne- sejo v podzakonske akte ter postanejo del normativov in regulativ, je bil s strani Skupnosti muzejev Slovenije preslišan. Posledično, četudi ne samo zaradi arheolo- ških smernic, je leta kasneje nastal predlog zakona, ki ni izpolnil pričakovanj in ni ugledal luči sveta. Arheologi pa so se v muzejih čedalje bolj zavedali svoje strokovne nemoči, ne nazadnje se je bilo treba dotakniti etičnega kodeksa muzejskega profesionalnega dela: v kolikšni meri lahko spričo tehnološke, kadrovske in prostorske stiske v naših muzejih sploh še zagotavljamo varovanje in ohranjanje arheološkega gradiva, da komunikacije in interpretacije kot nadgradnje niti ne omenjamo. Skupina arheologov muzealcev se je ponovno odzvala na pereče stanje, se neformalno povezala ter v zadnjih nekaj letih izoblikovala temeljna stališča o odprtih vpra- šanjih muzejske dokumentacije ter varovanja in hrambe arheološkega gradiva. Skupina je upoštevala specifič- nost arheološke izkopavalne metode in značaj arhe- ološkega arhiva (Barker 1998; Grosman 1991; Harris 1989). Izhajala je iz temeljnih zahtev sodobne muzejske dokumentacije, ki je osnovana na izvornem dokumentu; v primeru arheologije na celoti izkopavalne dokumenta- cije arhiva in konservatorski dokumentaciji, ki se nene- hno dopolnjuje z novimi raziskovalnimi spoznanji, po- datki in znanjem, ki nastajajo ob razstavah in v stiku z drugim muzejskim gradivom v dediščinski interpretaci- ji (Van Mensch 1988; Maroević 1984; Maroević 2020; Zlodi 2003). Muzealizacija in s tem dokumentacija kot najbolj presoden element katerega koli gradiva stremi h komunikaciji z javnostjo, kar pomeni, da mora slediti zahtevam po poenotenem dokumentacijskem sistemu, odprtem za uporabnike. Tega pa ni mogoče zagotavljati brez enotnega dokumentacijskega muzejskega sistema, katerega predpogoj je skupni tezaver, ki stvarem in poj- mom določa minimum skupnega pomena, kar omogoča dostopnost do podatkov in vsebin. Trenutno stanje v muzejih je stihijsko. V uporabi je okoli osem različnih, med seboj neusklajenih dokumentacijskih sistemov, ki so poleg vsega v lasti različnih ustanov. Sistemi pravi- loma ne omogočajo muzealizacije arheološke terenske dokumentacije, krona vsega pa je, da je najštevilčneje zastopan med njimi, Galis, v lasti zasebnega podjetja in ne države, muzeji pa lastniku plačujejo visoke licenčne zneske za uporabo. Ob vsem navedenem velja posebej poudariti nasledn- je: če prenos in rokovanje z vsemi izvornimi, tj. izko- pavalnimi podatki nista omogočena, je ogrožen ne le arheološki arhiv, temveč je bistveno oškodovana tudi muzealizacija ter s tem komunikacija in interpretacija arheološke dediščine (Maroević 2020). Posledično ni več mogoče govoriti o zagotavljanju dostopnosti, ki je zahteva tako Ustave RS kot zakonodaje. 1 Zagotavljanje 1 ZVKDS-1, 2. člen (javna korist varstva dediščine), 2008 (Splet 1). Če ne veš, kam ploveš, ti noben veter ne pomaga (Seneka) Arheo 39, 2022, 195–200 1.04 Strokovni članek 196 dostopnosti je nadalje priporočilo številnih mednarodnih listin 2 in jo ne nazadnje ICOM predpostavlja kot ključ- no izhodišče muzejske profesionalne etike. 3 Če k temu dodamo še fizično ogroženost arheološkega gradiva zaradi pogosto neustreznih depojskih prostorov, lah- ko zgroženi sklenemo, da slovenski muzeji s tovrstno hrambo arheološko dediščino na pasiven način ogro- žajo, k čemur veliko prispeva tudi država, ki ne išče skupne, krovne rešitve. Zato skupina predlaga takojš- nje izoblikovanje izhodišč komplementarne terenske in muzejske dokumentacije, ki bo ustrezala zahtevam obeh vključenih strani in sledila potrebam sodobne družbe. Leta 2008 sprejeti Zakon o kulturni dediščini, ZVKD-1, v 66. členu predvideva ustanovitev registra 2 Okvirna konvencija Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo, Faro, 2005; Resolucija Evropskega parlamenta na poti k celostnemu pristopu do kulturne dediščine za Evropo, 2015 (Splet 2); UNESCO Priporočilo o varstvu in promociji muzejev in zbirk, njihove raznolikosti in vloge v družbi, 2015 (Splet 3); Evropska strategija kulturne dediščine za 21. stoletje, 2017 (Splet 4) in druge. 3 ICOM-ov kodeks muzejske etike, Ljubljana, 2005 (Splet 5). skupnih podatkov za premično in nepremično ter nes- novno dediščino in zagotavljanje njihove rangirane dos- topnosti, za arheološko gradivo pa ustrezno preskrbl- jenost depojev na pokrajinski ter državni ravni, saj je arheološka dediščina navsezadnje v domeni države. Naštetega pa ni mogoče doseči brez skupnega, trajnega in vsaj delno obvezujočega izobraževanja v okviru za- vodov in muzejev, ki bo omogočilo širše razumevanje družbene vloge arheološke dediščine in širšo, skupno zavest o pomenu njenega ohranjanja z omogočanjem dostopnosti širši javnosti. Ali, kot pravi Seneka, noben veter, tj. sofisticirano orodje in sistemi, ne pomaga, če ne vemo, h kateremu skupnemu cilju plovemo. Izoblikovana izhodišča po eni strani temeljijo na pristoj- nosti in obvezanosti muzejev prevzeti in hraniti arhiv arheološkega najdišča po vseh zavezujočih muzejskih standardih ter na drugi strani na dolžnosti ustanovitelja muzeja, da poskrbi za osnovne pogoje dela z zbirko ter za njeno varno rokovanje, hrambo in dostopnost. Arhiv Dokumentacija arheološke dediščine v okviru muzealizacije Slika 1. Čakajoč na pristojni muzej. Arheološko gradivo, izkopano v Kranju. Delovni depoji PJP d. o. o. (foto: R. Urankar, 2022). 197 arheološkega najdišča je rezultat raziskave posamezne- ga arheološkega najdišča skupaj z vsemi arheološkimi najdbami, vzorci in celotno dokumentacijo, ki spremlja arheološko raziskavo in poizkopavalno oziroma poteren- sko obdelavo. Biti mora trajno hranjen kot zbirka, dos- topna strokovni in širši javnosti. 4 Dokumentacija arhe- oloških raziskav je izjemno razvita, podprta s sodobno tehnologijo in znanjem, pri čemer sledi zahtevam arheo- loške znanosti in znanstvenoraziskovalnim ciljem. Med terenskimi raziskovalnimi skupinami nastajajo novi sis- temi dokumentiranja, 5 ki omogočajo neposreden prenos podatkov s terena v podatkovno bazo, kjer jim je zagoto- vljena dolgoročna hramba. Muzeji so se na drugi strani znašli v brezizhodni zagati zaradi slabe tehnološke opremljenosti, nezadostnega vla- ganja v strokovna muzeološka znanja in znanja na pod- ročju sodobnih digitalnih tehnologij ter zaradi nerešene- ga vprašanja depojskih prostorov. Zlasti slednje je razlog, da muzeji ne morejo sprejeti tolikšne količine gradiva in hkrati omogočati dostopnosti. 6 Težave tako nastajajo pri muzeološki obdelavi gradiva (akcesija, inventarizacija, interpretacija v smislu omogočanja dostopnosti javnosti) ter zagotavljanju trajne hrambe podatkov in gradiva. Po- sledično je ogrožen obstoj terenske dokumentacije, ki je v večini primerov nastala ob invazivni metodi izkopavanj ter je naš edini vir za vse nadaljnje interpretacije in re- konstrukcije arheološkega najdišča. Slovenski muzeji so tako kljub sodelovanju z odborom CIDOC, večkratnim poskusom urejanja standardov muzejske dokumentacije in že začetim delom na tezavru obtičali pri stihijskih re- šitvah. Muzejsko gradivo je posledično inventarizirano v prenizkem deležu, le deloma digitalizirano in še to v več nekompatibilnih sistemih, pri čemer je občutno premalo dostopno za širšo javnost (Merriman 2004). Register nepremične dediščine in muzejska dokumenta- cija premične ter nesnovne dediščine sta med seboj ne- povezana, kar onemogoča celostni pogled na dediščino 4 ZVKDS-1, 2008, 3. člen, podaja definicijo: »Arhiv arheološkega najdišča« je rezultat raziskave posameznega arheološkega najdišča skupaj z vsemi arheološkimi najdbami, vzorci in celotno dokumen- tacijo, ki spremlja arheološko raziskavo in poizkopavalno oziroma poterensko obdelavo, in mora biti trajno hranjen kot zbirka tako, da se omogoča dostop strokovni in širši javnosti. (Enako definicijo povzema Pravilnik o arheoloških raziskavah, 2. člen (Splet 6).) 5 Tak sistem je tudi Zoot, ki ga je razvil dr. Rafko Urankar iz podjetja PJP, d. o. o., in je predstavljen v tej številki revije. 6 Pri tem so izvzeti muzeji, ki na svojem območju nimajo avtocest in s tem obsežnih arhivov arheoloških najdišč. prostora in soudeležensko upravljanje, ki ga priporočajo tudi mednarodne listine, Evropska komisija, Ustava RS in Zakon o varovanju kulturne dediščine (Merriman 2004; Pirkovič 2022). Lahko se upravičeno vprašamo, ali je jav- nosti v resnici omogočena pravica do uživanja dediščine, ki je zagotovljena z Ustavo RS in velja za enega temeljev demokratične družbe, ali pa so to le pravice na deklarativni ravni. Potrebe in želje sodobne družbe ter način dela na področju dediščine terjajo poenotenje muzejske dokumen- tacije, kar zahteva sistematičen pristop k problemu: obli- kovanje pravilnikov in tezavra na državni ravni s hkratnim standardiziranjem dokumentacijskega sistema za skupno hrambo terenske, izkopavalne, muzejske, spomeniške in prostorske dediščinske dokumentacije, ki bi omogočala trajne, komplementarne in javnosti dostopne (interpretira- ne) arhive premične, nepremične in nesnovne dediščine. Ob vsem tem velja omeniti, da niti ZVKD-1 (5. točka 52. člena; 5. točka 87. člena) niti Pravilnik o varovanju in hranjenju nacionalnega bogastva in muzejskega gradi- va, o vpisu v razvid muzejev in o podelitvi pooblastila za opravljanje državne javne službe muzejev (7.–11. člen: Splet 7) ne vsebujeta natančno opredeljenih pogojev, ki jih mora izpolnjevati muzej za trajno in varno hrambo gradiva. V 4. točki 10. člena Pravilnika o varovanju in hranjenju nacionalnega bogastva in muzejskega gradi- va, o vpisu v razvid muzejev in o podelitvi pooblastila za opravljanje državne javne službe muzejev je navedeno le, da naj ima muzej »osnovno tehnično in programsko opremo za dokumentiranje in varno hranjenje muzej- skega gradiva in dokumentacije«, kot navaja 5. točka istega člena »redno vzdrževanje prostorov, tehnične in programske opreme«. 7 Zato avtorska skupina poziva, da se na ravni muzejskih služb nemudoma oblikujejo standardi in pravilniki o mu- zejski dokumentaciji arheološkega gradiva ter začne gra- diti tezaver, izhajajoč iz zahtev arheološkega gradiva in doktrine, veljavne na področju muzejske dokumentacije. Skupina predlaga tudi preverbo možnosti za nadgradnjo sistema terenske dokumentacije Zoot za muzejske name- ne in v skladu s sodobnimi načeli muzejske dokumenta- cije zagotavljanje ustrezne dolgoročne hrambe dokumen- tacije arheološkega gradiva. 7 V arhivih digitalno hrambo urejata Pravilnik o enotnih tehnoloških zahtevah za zajem in hrambo gradiva v digitalni obliki (2020) ter njemu nadrejeni Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA) (Splet 8). Arheo 39, 2022, 195–200 198 Predlog standardov 1. Arhiv arheološkega najdišča je celota najdiščne, topografske in konservatorske dokumentacije ter gradiva z izkopavalno dokumentacijo (risbe in fotografije gradiva v fazah izkopavanja) in dokumentacijo o konservatorskih posegih na gradivu. 8 2. 2. Pristojni muzejski kustos mora biti vnaprej obveščen o izvedbi arheoloških raziskav na najdišču in o času njihove izvedbe; dolžan je spremljati stanje gradiva in mora biti obveščen o načinu hranjenja ter rokovanja s predmeti. 9 3. 3. Konservatorski posegi, ki se skladno s 25. členom Pravilnika o arheoloških raziskavah izvajajo na občutljivem in ogroženem gradivu, morajo biti opravljeni skladno z dogovorom z odgovornim kustosom arheologom. Posegi sledijo potrebam razstav ter upoštevajo raziskovalne potrebe in potrebe dolgotrajnega ohranjanja gradiva. Prioriteto za konservatorske posege imata občutljivo gradivo (železo, les …) ter gradivo, namenjeno razstavnim predstavitvam. 4. Arhiv arheološkega najdišča naj preide v trajno hrambo muzeja v rokih, določenih s 33. členom ZVKD-1 in 21. členom Pravilnika o arheoloških raziskavah. Država z zagotovitvijo prostorskih kapacitet za hrambo arhiva omogoči izvedbo primopredaje. 5. Akcesija se skladno s 33. členom ZVKD-1 nanaša na celoten arhiv, pri čemer je ključno zagotoviti trajno, dostopno in skupno podatkovno bazo za premično in nepremično dediščino. 6. Kustos skladno s 4. točko 33. člena ZVKD-1 in 3. točko 21. člena Pravilnika o arheoloških raziskavah ni dolžan sprejemati nepopolnih arhivov 8 Skladno z ZVKD-1 je arhiv rezultat raziskave posameznega arhe- ološkega najdišča skupaj z vsemi arheološkimi najdbami, vzorci in celotno dokumentacijo, ki spremlja arheološko raziskavo in poizko- pavalno oziroma poterensko obdelavo, in mora biti trajno hranjen kot celota tako, da se omogoča dostop strokovni in širši javnosti (Splet 1). 9 S 15. septembrom 2022 je pričela delovati spletna aplikacija mini- strstva za kulturo eDediščina, znotraj katere je umeščena aplikacija eArheologija. Uporaba aplikacije je za vse arheološke izkopavalce in muzealce obvezna. V aplikaciji je obvezno obveščanje o pričetku arheoloških raziskav 3 dni pred pričetkom del. Aplikacijo moramo muzealci uporabljati na dnevni ravni in smo tako prek nje obveščeni. arheoloških najdišč, še posebej ne gradiva brez pripadajoče dokumentacije ali s slabo ohranjeno dokumentacijo. 7. Priporočeno je, da se terenska dokumentacija hrani na enem mestu (podatkovna baza/državni arhiv). Dolgotrajno hranjenje digitalnih arhivov predvideva hranjenje na dveh strežnikih, ki sta vsaj 100 km narazen (kot zaščita pred uničenjem v potresu). 8. Predlagamo skupen repozitorij za hrambo celotne slovenske arheološke dokumentacije v digitalni obliki, primerljiv z Registrom nepremične kulturne dediščine. 9. Inventarizacija se nanaša na izkopavalne enote (SE), koordinate najdišča/najdbe in podatke o posebnih najdbah (PN), če se izkopavalec in kustos ne dogovorita drugače (npr. v primerih, da je izkopano gradivo nepomembno in predstavlja velik strošek vzdrževanja, česar pa njegova dokumentarna, kulturna in materialna narava ne podpirajo). V primerih industrijskih ali drugih serijskih izdelkov, odkritih v premešanih plasteh, npr. žebljev, zadostuje hramba eksemplaričnega gradiva. Ostalo gradivo se dokumentirano izloči. 10. Pri inventarizaciji velikih količin keramike, razen ko gre za od izkopavalca prepoznano arheološko, datacijsko ali kulturno vrednost predmeta, se odlomke (iz iste izkopavalne enote) stehta, prešteje, poda kratek opis skupka in datacijo, fotografira in vpiše v (elektronsko) inventarno knjigo. Skupek se dokumentira kot eno inventarno enoto. 11. Inventarizacija posebnih najdb, PN, se izvede z navedbo sumarnega opisa ter določitve predmeta (klasifikacija, datacija), velikosti in teže. 12. Kostnih ostankov ne inventariziramo, lahko pa jih shranjujemo pod inventarno številko SE (npr. inv. št. KFc 2009/a) ali jih kako drugače označimo ter hranimo v za to označenem in posebej namenjenem delu depojskih prostorov. 13. Človeški ostanki zahtevajo posebno, profesionalno etično obravnavo; ne inventariziramo jih, shranjujemo jih pod številko npr. groba ali kako drugače in jasno označene shranjujemo v posebej določenem delu skladišča v posebej za to Dokumentacija arheološke dediščine v okviru muzealizacije 199 določenih in označenih zabojnikih, dostopnih zgolj odgovornemu kustosu. 14. Pisanje inventarnih številk: zaradi izjemnih količin gradiva in pomanjkanja strokovnjakov priporočamo, razen v izjemnih primerih, pisanje številk na embalažo ter vodenje katalogov najdišč s fotografijami predmeta in inv. številkami; pri tem je kustosu v veliko pomoč izkopavalna dokumentacija gradiva (ohranjati je treba izkopavalne oznake, posebej PN). Nujno je zagotoviti dosledno sledljivost dokumentacije. Če je predmet na razstavi znotraj muzeja ali je izposojen v razstavni namen izven muzeja, mora biti na njem zapisana inventarna številka. 15. Kustos arheolog je o stanju arheološkega gradiva dolžan obveščati pristojne službe (vodstvo muzeja, ustanovitelja, ministrstvo za kulturo). V okviru Službe za nepremično dediščino in Službe za premično dediščino je treba določiti komisijo za urgentne zadeve. 16. Muzej je dolžan omogočati dostopnost do gradiva in dokumentacije strokovni javnosti, posebej izkopavalcem in raziskovalcem, pod posebnimi pogoji pa tudi laični javnosti. 17. Pri objavljanju gradiva kustosu arheologu pripada podobna avtorska pravica (npr. pisanje kataloga) kot izkopavalcu, priporočamo timsko delo. 18. Enako kot izkopavalec oziroma terenski raziskovalec je tudi kustos arheolog pristojen za interpretacijo, posebej za sekundarno kulturno umeščanje gradiva iz oddaljene, sodobni javnosti težko predstavljive preteklosti. Priporočena sta multiinterpretativnost in vključevanje javnosti. 19. Enako kot izkopavalec je tudi kustos arheolog pristojen za prezentacijo/muzealizacijo arheoloških najdišč, ki naj poteka v skladu z muzejskimi izhodišči in zahtevami sodobne interpretacije ter v tesni povezavi s pristojno enoto Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, katerih gradivo hrani v muzeju. Kustos arheolog je posebej pristojen za upoštevanje potreb lokalne in drugih javnosti ter njihovo vključevanje. Pristojni kustos ima pravico in dolžnost prisostvovati arheološkim raziskavam na območju, ki ga strokovno pokriva določen muzej. 20. Kustos arheolog je posebej pozvan k povezovanju in komunikaciji znanj, pridobljenih s pomočjo izkopavanj in izkopanega gradiva. Pri tem upošteva prispevek vseh soudeleženih v procesih izkopavanj, raziskav in muzealizacije ter jih vključuje v dejavno komunikacijo in širjenje arheoloških znanj. 21. S ciljem omogočati dostopnost širši javnosti in povečevati kulturne kompetence okolja priporočamo izdelavo kakovostnih kopij najdb (muzejskih predmetov) za lokalno ali širšo skupnost pomembnega arheološkega gradiva in digitalnih vizualizacij/rekonstrukcij. 22. Kustos arheolog vodi dnevnik muzejskih opravil, vpisuje akcesije, opravlja inventarizacijo, vodi izposojo in evidenco razstav in izdelav kopij ter spremlja stanje gradiva in druge za zbirko in javnost pomembne posege na gradivu ali dokumentaciji. 23. Kustos skrbi za priročno hrambo podatkov in oblikovanje metapodatkov, vključno z interpretacijami gradiva, ki so na voljo javnosti. 24. Kustos arheolog se s pogodbo obveže, da bo od vseh, ki raziskovalno, študijsko ali ljubiteljsko objavljajo gradivo, pridobil kopijo izvoda ali elektronsko objavo, za dostopnost vseh objav pa je zadolžen knjižničar. 25. Izdelati je treba normative in standarde za muzejsko dokumentacijo. Skupina se zaveda kritičnega stanja arheološke dedišči- ne, izkopane v zadnjih treh desetletjih pospešenih avto- cestnih raziskav. Opozarja na brezizhodnost trenutnega položaja v slovenskih muzejih in nujnost zagotovitve depojev na državni ravni v okviru posameznih pokrajin- skih muzejev, kar bi omogočilo nemoteno znanstveno in strokovno muzeološko delo na gradivu. Muzeji ne more- jo zagotavljati dostopnosti javnosti brez urejene, poeno- tene izkopavalne in muzejske dokumentacije, združene v okviru premične, nepremične in nesnovne dediščine, kar je navsezadnje ne le obveza izkopavalcev in dolžnost dediščinskih ustanov, temveč tudi temelj demokratizacije sodobne družbe (Harrison 2013). Arheo 39, 2022, 195–200 200 Literatura / References BARKER, P. 1998, Tehnike arheološkega izkopavanja. – Ljubljana, Slovensko arheološko društvo in Uprava RS za kulturno dediščino. HARRIS, E. C. 1989, Načela arheološke stratigrafije. – Ljubljana, Slovensko arheološko društvo. HARRISON, R. 2013, Heritage: critical approaches. – London, New York, Routledge. GROSMAN, D., Z. STANČIČ 1991, Iz blata k zvezdam ali računalnik v arheološki sondi. – Arheo 12, 37–44. MAROEVIĆ, I. 1984, Predmet muzeologije u okviru teo- rijske jezgre informacijskih znanosti. – Zagreb, Muzejski dokumentacijski centar, 3–6. https://core.ac.uk/downlo- ad/pdf/33285433.pdf MAROEVIĆ, I. 2020, Uvod v muzeologijo. – Ljubljana, Slovensko muzejsko društvo. MERRIMAN, N. 2004, Public Archaeology. – London, New York, Routledge. PERKO, V . 2014, Muzeologija in arheologija za javnost: muzej Krasa. – Ljubljana, Kinetik, zavod za razvijanje vizualne kulture. PIRKOVIČ, J. 2022, Upravljanje arheološke dedišči- ne. – Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. PIRKOVIČ, J., B. ŠANTEJ 2012, Pravno varstvo nepre- mične kulturne dediščine v Sloveniji. Ljubljana, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. V AN MENSCH, P. 1988, Strukturalni pristup muzeolo- giji, Informatica museologica 1–2. – Zagreb, Muzejski dokumentacijski centar, 99–103. ZLODI, G. 2003, Muzejska vizualna dokumentacija u digitalnom obliku. – Muzeologija 40, 9–105. Dokumentacija arheološke dediščine v okviru muzealizacije Spletni viri / Web sources SPLET 1 / WEB 1: Zakon o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/11 – ORZVKD39, 90/12, 111/13, 32/16 in 21/18 – ZNOrg). Http://pisrs.si/ Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4144 (28. 6. 2022). SPLET 2 / WEB 2: The ICOMOS Charter for the In- terpretation and Presentation of Cultural Heritage Sites. Quebec, Canada, 4 October 2008: http://icip. icomos.org/downloads/ICOMOS_Interpretation_Char- ter_ENG_04_10_08.pdf. SPLET 3 / WEB 3: http://www.icom-slovenia.si/baza- -znanja/unesco-va-priporocila-o-varstvu-in-promociji- -muzejev-in-zbirk/. SPLET 4 / WEB 4: https://www.gov.si/assets/mini- strstva/MK/DEDISCINA/Strategija_21_SvetEvro- pe_2017-06-11.pdf. SPLET 5 / WEB 5: http://www.icom-slovenia.si/filead- min/user_upload/dokumenti/eticni_kodeks/eticni_ko- deks.pdf (28. 6. 2022). SPLET 6 / WEB 6: http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=PRA V11445 (28. 6. 2022). SPLET 7 / WEB 7: http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=PRA V11332 (28. 6. 2022). SPLET 8 / WEB 8: http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=ZAKO4284) (28. 6. 2022).