Halolisfc cerkven list. Danica izhaja vsak petek na cel poli, in velja po posti za celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld. 20 kr., za čet« rt 1.1 . i pld. 15 kr. Y tiskarnici sprejemana na leto 3 gold. 60 kr. , za pol leta 1 gold. £0 kr., za četert leta 90 kr., ako zadene na ia dan praznik, izide Danica dan poprej. Tečaj XXI. V Ljubljani 11. kimovca 1868. List 31. „Gešeaa si Marija. Pomračene ravnine "Večerni zor zlati, Ko zvon iz bele line K molitvi nas bndi. O noj večerni zvon, Pozdravljaj glasni don: „Češena si Marija!" IS Dolin«* noč megleno Preplaši jutra svit, Ko z žarijo rumeno Začne se zvon glasit1. O zbujaj mili glas! Prijazno zjutraj nas: ,,Cešena si Marija!" Življenja jutro mine. Večer nas dohiti, Ko zvon iz bele line Odkltnka naše dni. O poj nam zvrn takrat, Ko bomo v grob šli spAt: „Česena si Marija!" Aagel vari!*. Hrabrosl. Pernč. O moj angel, varh nebeški! Nikdar ne zapusti me! Vodi me skoz rod človeški, Zid i raj serčno prosim te. Kaži le na zemlje krogu Meni vedno pravo pot, Da se enkrat bom pri Bogu Večno veselil ondod. Če skušnjave ura pride, Duh hudobni mi preti, — Naj me Božji strah obide In skušnjavec naj zbeži! Stoj v nadlogi mi aa strani, Angel od Boga poslan! Dušo mojo greha brani, Ouj nad mino noČ in dan. Kedar britko tu življenje Svoje bodem dokončal, Oh , takrat le varuj mene, Ko bom dušo zročeval; Nesi tje me na višave, Kjer je upa srečni kraj, Da zapustil bom nižave, Šel v nebeški lepi raj ! Hrabrosl. Per ne. Marija tolažaica. (Poslovenjena.) Če res povsod , Kjer kolj si bod', Pomoči ni nobene, Beži ves up od mene; Ostane še Mi Mati le: Marija je pomoč, Le beži dvoma noč! M£do ima pravico postave dajati zastran zakona kot sv. zaki amenta? Ce kedaj, je važno v naših dneh to prašanje. Kdo ima pravico staviti postave, ki zadevajo notranjo veljavo zakona, ali Cerkev ali deržavaali kar je isto: komu spada oblast staviti razdiravne zakonske zaderžke fimped. matrimonium dirimentia)? Zakaj kdor ima to temeljno pravico, gotovo tistemu gre tudi poglavitno po-stavodajstvo zakonsko in tedaj tudi sodnijstvo. Kdo tedaj ima razsoditi: ali je zakon veljaven , ali ne ? L Cerkev ima lastno in iz svojega lastnega bistva izvirajočo oblast, staviti razdiravne zaderžke. *) To spričuje: 1. Sv. pismo. Ko so farizeji skušali Jezusa, pra-»aje ga, sme li mož se ločiti od žene iz kterega vzroka kili, jim je on v nasprotji z nepopolno staro postavo jasno pokazal dokonito nerazločljivost zakonske zaveze (Mat. XIX). Tako je naš nebeški učenik že sam postavil razdiraven zaderžek že obstoječe zakonske zaveze (impedimentum ligaminis), kakor ga sedaj imamo in ie tako s svojim ravnanjem pokazal svoji cerkvi, da nji gre oblast, določevati kar zadeva notranjo veljavo zakona. In res najdemo ko j v pervem listu sv. Pavla do Korinčanov (VII, 13—15) določila, kedaj se sme zgoditi ločitev zakona v primerljeji, da eden nejeverskih zakoncev sprejme vero Kristusovo. 2. To pravico Cerkve je stalno izrekel veliki cerkveni zbor trienški vsvoji XXIV seji, rekoč: ,,Kdor bi terdil, da Cerkev ne sme staviti razdiravnih zakonskih zaderžkov, ali da se je ona kedaj motila v stavljenji taci h zaderžkov, ta naj je izobčen." — To je gotovo tako jasno povedano, pravica cerkvena tako očitno imenovana, da o tem katoličan nikakor več dvomiti ne more. 3. Je to jasno iz bistva zakona med verniki. Vsaka zakonska zveza med kristijani je ob enem že tudi zakrament in sicer tako, da se zakrament od pogodbe nikoli ne more ločiti. Ce je pa vsaka zakonska zveza med kristijani že tudi zakrament, tedaj o zadevah in potrebah sv. zakramentov, o določilu njih tvarine itd. ne gre ne posvetni vladi, ne komu druzemu beseda, kakor samo Cerkvi. Da pa zakonska pogodba med kristijani ne more obstati, ako ni ob enem tudi zakrament, to se da do jasnega dokazati; ali ker je „Danica" že v svojem 28. listu, ko je bralcem podala pastirski list knezo-škofa briksenškega in tudi pozneje pretresovaje dr. Sernccv spis o zakonu, to reč precej pojasnila, zato navedemo le 66. stavek izmed W» stavkov, ktere so sv. oče Pij IX v svoji okrožnici od 8. grudna 1864 slovesno preklicali in ko gerdo zmoto za-vergli; glasi se: „Matrimonii saeramentum non est nisi quid contractui accessorium ab coquc separabile, ipsumque saeramentum in una tantum nuptiali bene-dietione situm est." Ker je ta stavek kot zmota zaveržen, Cfr. Aiehner, Comj>. juris ecdeaiastici §. 148 in 149. tedaj je ravno nasprotno resnično, tedaj: Zakrament zakona ni pritikljej zakonske pogodbe; zakrament in pogodba se ne dasta ločiti eden od druzega in zakrament ne obstoji edino le v mašnikovem blagoslovu. — 4. Priča cerkvena zgodovina vseh časov, da je Cerkev res rabila to pravico zakonsko kot sebi lastno. Z neštevilnimi težavami se je imela Cerkev od začetka boriti zoper poganske postave in pa vkoreninjene napake v zadevah zakonskih, da je slednjič na tisto nravno visokost povzdignila zakon, kakor se spodobi tolikemu zakramentu. Se le ko so germanske ljudstva jele pristopati k veri Kristusovi, dobile so cerkvene zakonske postave in določila splošnjo veljavo zoper zakonita deržavne. Od tedaj so pa tudi cerkvene zakonske postave povsod v čislih bile in skoz tisuč let je Cerkev nad zakoni med vernimi čula s svojim zakonodajstvom ter je stavila razdiravne zakonske zaderžke, pa ji ni nihče ugoverjal. V cerkvenem zboru, n. pr. novocezarejskem (1. 314) pa tudi iliberitanskem so zbrani cerkveni glavarji postavili zaderžek svakovstva (imped. affinitatis). Siricij je določil zaderžek očitne pristojnosti (imp. pu-blicae honestatis). Zaderžek obljube (imp. voti) se je obravnaval na cerkvenem zboru iliberitanskem, IV kar-tagenskem, kalcedonskem itd. Naj očitnejši pa se vidi na velikem zboru trienškem, da je cerkev vedno posta-vodajstvo zastran veljave zakona med verniki cenila kot sebi lastno. Se le v 17. stoletji so začeli nekteri (posebno na Francoskem) to pravico Cerkvi iz rok tergati. Iz vsega pa je jasno, da ima Cerkev res lastno in iz svojega lastnega bistva izvirajočo oblast, staviti razdiravne zakonske zaderžke. (Konec nasl.) Mihec Mag one. (Dalje.) Poglavje TU. Natančnost njegova v opravilih. Ker je bil Magonče ognjene lastnije, vroče domišljije , ker je imel serce polno čutil, je bil tega naravni nasledek, da je bil ves živ in na pervi pogled preži v. Sieer pa je dobro vedil o pravem času krotiti se in sam sebe gospodovati. Razvedrilo, kakor je rečeno, je vžival popolnoma. Vse strani obširnega dvora te hiše so bile v malo minutah oteptane od podplatov našega Magončeta. Tudi ga ni bilo vedrila, v kterem bi on ne bil med pervimi. Ali kadar se je znamnje dalo k učenju, za v šolo, k počitku, k jedi, v cerkev, je on kar ureccj vse popustil in tekel svojo dolžnost spol-novat. Kaj mično je bilo viditi njega, ki je bil duša in življenje vseh sokolovanj, da je bil tudi pervi v tistih krajih, kamor ga je dolžnost klicala, kakor da bi ga bil puh tje zagnal. Zastran njegove šolske dolžnosti naj tukaj nekoliko povem iz vradnega naznanila njegovega učenika, mašnika Janeza Francesia, ki ga jc v latinskih razredih imel za učenca. Piše pa tako-le : „Prav rad dam očitno pričanje čednostim drazega svojega gojenca Miha Magona. Bil je pod menoj v šoli celo leto 1857 in nekaj časa leta 58 in 59. Kolikor pomnim, se pervo leto njegove la-tinšine ni nič posebnega zgodilo. Zmiraj se je obnašal dobro. S svojo delavnostjo in pridnostjo je v enem letu izdelal dva razreda latinska; ob koncu tega leta je bil torej pušen v tretjo latinsko šolo. Samo ta reč nam naznanuje zadosti, da je bil pasebnih zmožnost. Ne pomnim, da bi ga bil mogel kterikrat kregati zavoljo kake nerednosti; bil je ves pohleven v šoli, akoravno je bil tako žive kervi, kar se je vidilo na dvorišu ob času oddiha. Tudi vem, da je bil prijatel z naj boljšimi tovarši, in gledal je njih zglede posnemati. Ko je prišel v drugo leto (58—59), sem ga vidil obdajanega od lepega venčka veselih mladenčev, kteri so bili vsi enega duha in enih želja, da nočejo zgubiti tudi betvice časa, temuč vse v to obračati, da bi v uku napredvali. Mihec Magonče je bil med pervimi le-tih. M6gel sem se pa močno čuditi, ker bil je ves spremenjen po telesu in po duši; nekaka nenavadna postavnost, zedinjena z resnobo, se mu je kazala na čelu in na obrazu; to je bilo znamnje, da je bilo v tehtnih mislih njegovo serce. Mislim, da ta zunanja sprememba je izvirala iz njegovega sklepa, da se hoČ3 čisto in popolnoma čednosti vdati; in zares se je zamogel drugim staviti v izgled čednosti. Zdi se mi, kakor da bi te še zdaj vidil, o objokovani učenec, kako zvesto me poslušaš, svojega učenika, ki sem pa le temen učenec tvojih čednost! Res je bilo viditi, kakor da bi se bil čisto znebil starega Adama. Kdor ga je premišljeval tako paznega na svoje dolžnosti, tako brez vse razmišlje-nosti, ki je vender tako lastna mladosti, kdo bi ne bil nanj obračal Dantove verstice: „Sotto biondi capei canuta mente." „Pod rumenimi lasci siva pamet." „Spominjam se, da neki dan sem poskusil njegovo pazljivost in njen sad pri vselej dragem učencu Magonu in sem ga poklical, da naj ubira ali premeri (škandira) dve pesmiški verstici (distih), ki sem ju malo poprej narekoval. „Sem malo zmožen", mi odgovori Mihec spodobno. Zaslišimo to malo, sem mu odgovoril. Pa glej! Opravil je tako dobro, da smo mu jaz in začudeni učenci očitno in dolgo pohvalo naznanovali. Od takrat je bilo Magonovo „malo" v šoli pregovor, ako je bilo treba naznaniti mladenča izverstnega v učenji in v paznosti." Tako spričevanje mu je dal njegov učenik. V spolnovanji vseh druzih dolžnost je bil pri vsih rečeh drugim prelep zgled. Višji v hiši je večkrat rekel, da vsak trenutek časa je zaklad. On tedaj je pogosto ponavljal besede: Kdor zgubi trenutek, zgubi zaklad. Ta misel ga je tako prešino vala, da si ne migi jej a ni pustil uiti, da bi ne bil storil, kar so njegove moči premogle. Imam pred seboj zaznamke pridnosti in obnašanja vsacega tedna skoz ves čas, ko je bil pri nas. Perve tedn* je bilo obnašanje srednje, potlej dobro, naslednjič popolnoma dobro. Čez tri mesce je začel dobivati „prav dobro;" in tako je bilo v vsih rečeh, skoz ves čas, kolikor je živel v tej hiši . . O veliki noči tega leta (1858) je opravil duhovne vaje tako spodbudno, da je bilo tc imeniten zgled za njegove tovarše in pa sladki pokoj za njegovo serce. Spolnil je svoje živo hrepenenje, ki ga je gnalo, da bi storil dolgo spoved, ki jo je res doveršil, in zapisal si je potem nektere sklepe, da se jih bo deržal vse žive dni. Med drugimi je hotel storiti obljubo, da ne bo nikoli zgubil ne trenutka časa. Pa to mu ni bilo dopušeno. Reče pa: Naj mi bode saj dopušeno obljubiti Gospodu, da bom v svojem obnašanji vselej tisto storil, kar je naj boljše. Naj bo, mu odgovori vodja, samo da to za-terjenje ne bo imelo moči obljube. (Težavne obljube delati je namreč nevarno, ker zavoljo človeške slabosti se lahko zgodi, da se prelomijo, in potlej je odgovornost pred Bogom. Treba se je posvetovati z višjimi, ali pa s spovednikom, preden kdo kako težavno obljubo stori.) Napravil si je bil ravno takrat majhen dnevnik, v kterega si je naprej zapisoval zaterdbo, ktero je hotel po vsaki ceni sleherni dan v tednu spol-niti. S pomočjo Božjo, je rekel, in pod varstvom presv. Device Marije hočem svoje reči opravljati: V nedeljo prav dobro. V ponedeljek prav dobro. V torek itd. Vsako jutro mu je bila perva skerb, da je pogledal v svoj mali dnevnik, in večkrat čez dan ie prebral in ponovil sklep, da se hoče obnašati prav dobro. Ako je bil pa kterikrat kaj prestopil, če tudi le v malem, se je za to strahoval z radovoljnimi pokorili, s tem, da si je pritergal kak trenutek razvedrila, si odtegnil kaj, kar je posebno rad jedel, da je kaj obmolil, ali kaj enacega. ... Ta dnevnik so bili njegovi tovarši našli po njegovi smerti in so se kaj prijetno nad tem zgledovali, ker so vidili, koliko si je prizadeval, da bi v čednostih rastel in napredoval. Hotel je, da vse naj stori naj bolje; ko se je toraj znamnje dalo za kako opravilo, je precej popustil razvedrilo, pretergal vsak pogovor, in velikrat razcepil besedo, odložil pero tudi v sredi verstice, da je neutegoma šel, kamor ga je dolžnost klicala. Rekel je včasi: Res je, da dobro storim, ako dokonč&m, kar imam v roci; toda moje serce ni več zadovoljno, ako dalje delam (ko sem klican drugam), temuč serce ne-pokojno postane. Naj veči zadovoljnost čuti serce, ako svoje dolžnosti vse zdajci spolnujem, kakor mi veleva glas višjih ali zvonec, ki me kliče. Natančnost v njegovih dolžnostih ga ni zaderževala v spolnovanji priljudnosti, kakor tirja olika in ljubezen. Torej je bil pripravljen pisati pisma, kjer je bilo potreba. Z naj veči radovoljnostjo in v vsaki priložnosti je drugim snažil obleke; pomagal vodo nositi; postelje postiljal; kratkočase mu prepušal, kdor jih je želel; učil druge keršanski nauk, petje, pojasnoval težavne šolske reči. Nekaf o delu. Članek v avgsburškem tedniku govori o koristi dela za keršansko ljudstvo tako le-: Marsikaj terdih ur je prestati kmetu o vročem poletji, in skušati mora, kaj se pravi s potom po obrazu si kruh služiti. Zjutraj na vse zgodaj ga že najdemo pri opravilu, in tako dela celi dan, tako dolgo, da se pokažejo na mračnem nebu bliseče zvezde. Komaj se je trudno truplo njegovo nekoliko opočilo, se že začnejo križi in težave z drugim dnevom iz novega. Željno se že pričakuje sabotni večer, da bi bilo saj v nedeljo dano počivati. Res, počitek ta je vsakteremu privošiti, ali, žalibog, mnogo lih je, kteri si ga nočejo v prid oberniti. Nekteri, misle kos nedelje porabiti, delajo velik del noči, celo v nedeljo; drugi obernejo nedeljo za daljne pota, sprehode, posedajo po igravnicah in pivarnicah do terde noči; veliko jih je, ki z vlačugarstvom in z druzimi strastmi skrunijo ta sveti dan. Drugi zopet psujejo nedeljo, dan počitka, ter številijo, koliko odstotkov se z nedeljami zgublja, in koliko ur pozneje ugrabi bogati oderuh in skopuh svoje tako zaželene milijone. Mnogo drugih razvad ne maram tukaj naštevati, vprašam le, je li človek le zato na svetu, da bi se leto in dan garal, neusmiljeno natezal, enak neumnemu, in tako vse svoje moči izpil ? Ako bi veljalo to, revež bi bil potem naj večega milovanja vreden. Pa temu ni tako! katoliški kristjan prav dobro ve, kako se mu je v ti reči obnašati, in zgodovina nas uči, da tiste soseske in družine prav dobro žive, ki vejo razmero med delom in dnevom počitka. Dobro bi bilo, ako bi se srenjski udje s predstojnikom na čelu v tem zedinjevali, da naj bi se vselej keršansko praznovale nedelje in prazniki. Paziti pa bi bilo posebno, da se ne oskrunjujejo z ostudnim vlačugarstvom, tistim kričanjem po pivnicah itd. — Strupeni ljudje sicer pravijo: Pustite vendar, da se človek razveseljuje! Prav, tudi jaz priterdim, da se človek mora malo razveseliti; ali prašam, je li sirovost, razujzdanost itd. prava ljudska veselica? Ako tako raz vesel jevan je škoduje nravnosti ter čednosti in oliki, se mora delavec učiti s silo, ako ne gre drugač, da se le po pameti razveseljuje, in pa da se dovolj opočije. — Ugled po Slovenskem In dopisi. Is Ljubljane. O pervem občnem učiteljskem zboru 15. t. m. se bodo tako-Ie opravila versile: Ob 8. uri zjutraj je v stolni cerkvi sv. maša, pri kteri bodo učitelji peli. Ob 9. uri se prične zbor v mestni dvorani na velikem tergu in sicer po ti-le versti: 1. Načelnik osnovalnega odbora ogovori skupščino, in naznanja opravilni red. 2. Voli se pervosednik in dva perovodja. 3. Razgovori: a) Kaj je pomanjkljivega pri naših ljudskih šolali, in česa živo potrebujejo? b) Kako bi se v ljudski šoli z drugimi nauki združeno pospeševalo umno, narodno gospodarstvo in obertnijstvo? c) Kako bi se stalno zbolšale slabe okoliščine o učiteljski plači? Osnovalni odbor: Andrej Praprotnik, učitelj v mestni glavni šoli. Janez Eppich, učitelj v c. k. normalki in pripravniški šoli. Franc. Gerkman, učitelj v c. k. normalki. Matej Močnik, učitelj v mestni glavni šoli. Franc Govekar, učitelj na Igu. — Pri volitvah cč. oo. frančiškanov 2. t. m. so bili na dalje izvoljeni ali pa^poterjeni: Za prokuratorja poterj. prečast. o. Emilijan Štukel; za tajnika preč. o. Frid. Honigman. Za gvardiane ti-le pp. oo.: V Ljubljani Salvator Pintar, farni administrator itd.: v Tersatu Vilhelm Ricoli;^ na Kostanjevici Pacifik Fister; v Novem mestu Ignaci Štavdaher; v Kamniku Rudolf Dolinšek; v Paznu Serafin Pramberger; v Samoboru Hijacint Her-ženiak (zbolel); v Klanjcu Avguštin Pernar : v Nararetu Tadej Gregorič; v Karlovcu Juri Novak; v Brežicah Emilijan Krašovic; v Jaški Felicijan Matavž. Za vikanja v Ljubljani prečast. o. Benvenut Krobat, bivši definitor itd.; sicer novi vikarii preč. oo.: Na Tersatu Jeron. Jankovič, v Kostanjevici Bonaventura Sel, v Novem mestu Rafael Klemenčič, v Karlovcu Ambrož Kostanjevec. Novi profesorji v Novem mestu so pp. oo.: Teodozjj Pristov , Čestislav Zupet, Evgenij Heglar, Stanislav Škrabec, Kalist Medic. V Kamniku sta nova šolska učitelja pp. oo.: Celz Novak in Rajner Kokalj. Godile pa so se volitve pod vodstvom modrega in pobožnega prečast. o. Brunona Jesih-a, velikega vi -zitatorja, iz tirolske okrajne sv. Leopolda. Tristoletnica pri sv. Jakopu. Praznik Marijnega vnebovzetja je bilo ravno tri sto let, kar je umeri sv. Stanislav Kostka. Zagledal je bil luč sveta 20. oktobra 1550 v Rostkavu na Poljskem ob času, ko se je red jezuitarski lepo razcvetal. Njegov oče je bil imeniten starašina poljskega kraljestva; njegova mati, tudi iz plemenite rodovine, ga je redila v pobožnosti in strahu Božjem. Štirnaj8t let starega Stanislava pošlje oče na Dunaj, da bi se tam v vstavu jezuitarskem v potrebnih in koristnih vednostih podučeval. Malo časa je bil v vstavu; ker Maks II, prijazen drugovercem in toraj jezuitom neprijazen cesar, je vstav odpravil. Stanislav je bil tako prisiljen s svojim dve leti starejim bratom bivati med posvetnimi ljudmi, in njuni odgojitelj je po-skerbel stanovanje pri nekem drugovercu. Človeški namen je bil, da bi se nežna cvetlica zadušila ali vsaj osmodila; ker, ako je kje za nevedno in neskušeno mladost kaka nevarnost, je gotovo v velikih mestih, zlasti za tiste, kteri pri drugovercih stanujejo in se slabi tovaršii vdajajo. Skušnja nam kaže dosti takih žalostnih zgledov. Mladenči mislijo , ako se odtegnejo srednjim šolam po manjših mestih in mesticih, da so pretergali tlačivne spone, in sc ondaj še le proste čutijo, ko jim nikdo več ne svetuje, nikdo več jih ne opominja. Pameten človek je vedno prost. Drevesce, prosto na polji ali ob potu zasajeno, se kmali polomi; vihar, človek, žival, nerodnost ga pokonča; ako je pa v postavi, namreč v ograji, sc zanj ni bati. Ako terte ne vežeš, in ji poti ne odločiš, sc bo po tleh vila, in kakšen bo njen sad? Mladost se mora pod postavo in nadzornost deti; drugač mnogo mladcnčev zabrede na krivo pot; življenje — Eo njih pameti sicer prosto, v resnici pa ostrupljeno — ira in namesto se pripravljati za prihodnji — vsaj na vseučiliših — prosto izvoljeni poklic in stan, si kopljejo zgodaj svoj grob; mnogo bistrih glavic krije merzla zemlja, ktere bi bile lahko domovini in narodu v slavo in ponos. Mladeneč Stanislav ni zabredel, dasitudi sta njegov brat in odgojitelj si vse prizadevala, njegovo pobožnost , ako ne odpraviti, vsaj zmanjšati. Stanislav vidi veliko nevarnost; postane še gorečniši. Vsako nedeljo in praznik sc je dobro pripravljal za sv. Obhajilo; ni opušal moliti; ni bilo dneva, da bi ne bil pri sv. maši, in še po noči je vstajal, da je v tihoti ložje in bolj zbrano molil. Da bi mesenost v sebi krotil, je nosil rašovnik in telesu je malo počitka dajal. V drušnjo ni zahajal, imel jo je le pri jedi, ktero je pa hitro zapustil, ako je kteri gost le umazano besedico spregovoril. Tako v dobrem vterjen in mnogo skušen je Stanislav sitnosti, nagajivosti in zopernosti bratove in odgojiteljeve serčno prenašal. Pa naj nujo skušnjo mora še prestati; zboli nevarno. Želi prejeti ss. zakramente za umirajoče, pa luteranski hišni gospodar tega ne privoli in brat ter odgojitelj sta enakih miselj. Stanislav žalosten, da svojega Boga na zadnjo uro prejeti ne sme, se priporočuje sv. Barbari, pomočnici umirajočih, in kmali zagleda dva angelja, ktera mu prineseta sv. Obhajilo. — Mati Božja ga poduči, da njegova zadnja ura še ni odbila, in mu svetuje, stopiti v jezuitovski red. Ko se ozdravi, hoče postati redovnik; pa na Dunaji ne dobi pomoči. Pismeno se poslovi s svojim bratom in z odgojiteljem, se {'ima zahvali za vse dobro, prosi odpušenja za razža-jenje, ter sc poda peš in skrivno na Nemško v Dilingo, kjer je bival sv. Kanizi, jezuitovski provincijal. Da bi mladenča skusil, če je njegov poklic resničen, mu Kanizi ukaže dragim mladenčem streči in njih sobe čediti. Yse rad in tako izverstno opravlja, da so se mu Čudili. Cez tri tedne so ga poslali v Rim in na kolenih je sprosil sv. Frančiška Boržijskega, takratnega jezuitovskega generala, da ga je sprejel v red. V samostanu presrečen sc je učil posebno ponižnosti in pokoršine; očitno se je nerad kazal, in kadar je moralo biti, si je prizadeval ponižnost prikriti, ker ni iskal človeške hvale. Jezusa v presv. Rešnjcm Telesu je toliko ljubil, da je njegov obraz postal ves ognjen, ko je v cerkev stopil; tukaj je občutil toliko ljubezen in dušno veselje, aa so priletni in sveto živeči redovniki ga radi poslušali, ko je o tem govoril. Pa konec njegovega življenja seje bližal. Perve dni mesca avgusta je d j al svojim sobratom, da ne bode konca mcsca dočakal, in ko so govorili od praznika Marijncga vnebovzetja, je prepričavno rekel, da upa ta praznik že letos s svetniki v čast Marije D. v nebesih obhajati. Ko je to govoril, je bil še prav zdrav, kakor si kdo le želeti more. Praznik sv. Lovrenca zboli, predgod velikega Šmarna prejme ss. zakramente umirajočih, in sicer iz ponižnosti na golih tlčh, in na zgodnje jutro okoli 4. ure na praznik Marijnega nebovzetja 1. 1568 je zdihnil svojo angeljsko dušo, še ne 18 let star, mlad v letih, pa bogat v zasluženji in skušen v svetosti, toraj zrel za nebesa, ki je v kratkem času veliko lčt dopolnil in zato so ga sv. oče Klemen VIII leta 1604 svetnikom prišteli; sv. Stanislav je naj mlajši med spoz-novavci, kterega je sv. Cerkev slovesno svetnika oklicala. Ker je pri stranskem pervem altarji na evangeljski strani v štentjakopski cerkvi pod glavno podobo Matere Božje vnebovzetja tudi podoba sv. Stanislava, in ker se hrani v tej cerkvi košček njegove kosti: so šentjakop-ski gospod mestni fajmošter odločili, da se je vsak dan v osmini pri prav okusno ozaljšanem altarji, posvečenem Materi B. in njenemu zvestemu služabniku, brala sv. maša ob 5. uri zjutraj; obilnost pobožnega ljudstva in prelepo petje je kazalo, kako častijo svetnika, ki je bil že na svetu velik častivec Marije D. in je prečudno že tukaj na zemlji z Njo na enem altarji sklenjen. Naj bi pač naša — nadepolna — se učeča mladost posnemala svitli zvezdi vsefh časov, sv. Alojzija in sv. Stanislava! Št. Petindvajsetietnica v Ljubljani. Vsako trenutie, ktero človek na tem svetu živi, je dar Božji. Za kolikanj veči dar neskončno dobrotljivega Boga mora pač človek spoznati, če mu je bilo dano 25 let v svojem poklicu živeti. To so tudi hvaležno spoznali duhovni sošolci te škofije, kteri so bili pred 25 leti za mašnike posvečeni. Da bi se Bogu. naj ooljsemu Očetu, spodobno zahvaliti in se svojih umerlih sošolcev v molitvah spomnili, so se 1. tega mesca gospodje, ki so bili leta 1843 posvečeni, zbrali pri svojem sošolcu, bo-goslovskem prof. L. Klofutarju v Ljubljani. Pobožna in čez vse dobroserčna in prijazna gospa mati pri ČČ. gg. uršulinkah je radovoljno dovolila namenjeno slovesnost v uršulinski cerkvi obhajati, in tu tedaj so se želeli Bogu zahvaliti za veliko dobroto, da jih je 25 let v svoji duhovski službi pri življenji in zdrave ohranil, zraven pa tudi moliti za svoje umerle predrage sošolce, ktere je Bog žc pred več leti v večnost poklical. Zbralo se je imenovani dan ob 8. uri 7 sošolcev: Aleš Luka, fajmošter v Černem verhu, Gruden Jakob, fajm. v Poljanicah, Hudovernik Friderik, fajm. v Lescah, Jerman Jožef, duh. pomočnik v spodnjem Tuhinju, dr. Klofutar Leon., bogoslovski profesor, Plemelj Valentin, fajm. na^koroški Beli, Prelesaik Flori j an, fajmošter v Spitaliču (edini Terček Daniel fajm. v Podzemeljnu zavoljo bolehnosti ni mogel priti); tem se je pridružil tudi sošolec Č. o. Teodor Zajic iz serafinskega reda. Gotovo majhno kardelo, ker skorej polovica sošolcev je že v večnosti. Bila je naj poprej v zahvalo pred izpostavljenim s Rešnjim Telesom od prof. Klofutar j a peta velika maša, kteri je bila h koncu pridjana zahvalna pesem. Vsi pričujoči duhovni sošolci so pri zahvalni pesmi v roke vzeli velike prižgane sveče v spomin svoje vere v Jezusa Kristusa, večne in prave luči, ki razsvetli vsakega človeka , kteri v njega veruje. S temi svečami so se tudi po blagoslovu s pre-svetim Rešnjim Telesom podali v sakristijo in so jih cerkvi darovali. — Po dokončani zahvalni veliki maši so se pričele molitve za mertve sošolce; obmolili so se vsi trije nokturni, potem pa so se začele aiase za mertve. Ena je bila pri velikem altarji z leviti, peta od gosp. Hudovernika Frid. Darovane pa sv. maše niso bile le samo za umerle sošolce; hvaležno spominjali so se mašniki, ki so to slovesnost obhajali , tudi svojih duhovnih dobrotnikov, in bila je po enoglasnem sklepu tudi ena maša brana za ranjcega prevzvišenega škofa Anton Alojzija, kteri so jih mašnike posvetili, ena a za njih nekdanje umerle bogoslovske profesorje, terih le en sam (preč. stolni dekan g. dr. Jan. Zlat. P o ga čar) še živi. Po dokončanih ss. mašah so peli „L i b e r a" s predpisano molitvijo. — Tako je bila v cerkvi dokončana slovesnost, ktero je znano čez vsfe lepo petje čč. gg. uršulinaric posebno povikševalo ter nam mnogotere zveličavne misli obujalo. Ce je že obojna slovesnost, ktera se je za žive in mertve obhajala, močno pretres la in ginila serca naše, je k temu prišlo še tretje (sej je, kakor prigovor pravi, vse popolno trojno), kar je naše že omečene serca še globokeje presunilo in pretreslo. Ko smo iz cerkve stopili, nas preč. g. spovednik uršu-linski v imenu preč. gospe matere povabijo v parlatorij (premreženo sobo za govoijenje). — Ko stopimo v sobano, ostermimo tukaj nad nenadjanim prikazom. Vidimo namreč pred seboj od gospodičin, ktere so v samostanu v odgoji, prečastitljivo vpodobljeno kronanje Marije, Matere Božje v nebesih! V sredi med Bogom Očetom in Bogom Sinom stoji Marija, in nad njeno glavo deržita oba krono; na strani Boga Očeta stoji sv. Angela v uršulinskem oblačilu, pri nji devica Uršula, potem sv. Karol Boromej v kardinalskem oblačilu, sv. Ignacij Lojolan, sv. Frančišk Ksaverijan, zamurko keršujoč; na strani Boga Sina pa so bili: s v. Jožef, sv. Janez Kerstnik, sv. Alojzij in sv. Avguštin, pri čigar nogah je angelj ček vodo zajemal; pred sedežem Božjim pa sta klečala dva kerubina. V tistem trenutku, ko smo bili v sobani, se zasliši na desni strani znotraj v samostanu prelepo petje čč. gg. uršu-linaric, s kterim so naznanovale svoje veselje nad našo slovesnostjo in vošila, da bi nam Bog dal tudi zlato mašo doživeti. Ta pogled in to prelepo petje sta naše serca tako pretresla, da smo bih do solz ginjeni. Bil je namreč že sam pogled tega vpodobovanega Ma-rijnega venčanja zadošti, omečiti in ganiti serca, ker so oči vidile tiste svetnike duhovskega stanu , kterih življenje, ne da bi govorili, že tako mogočno oznanuje dolžnosti vsacega duhovna; bila je pa to tudi od druge strani druga o ti priliki nam storjena dobrota prečast. gospe matere, ktera je našim sercem kaj dobro dela in jih močno ginila. Kakor so tedaj gospe nam z naj boljšim sercem v prelepi pesmi vošile zdravje, in zlato mašo doživeti, jim tudi mi iz hvaležnega serca nasproti kličemo: Bog naj živi in ohrani ljubljanski uršulinski samostan, kteri zavoljo svoje pobožnosti, pridnosti in umetnosti v odgoji dekličev prav deleč okrog slovi! Bog ga obilno blagoslovi s svojimi milostimi, — vsim častitim gospem naj podeli Gospod v večno plačilo — samega Sebe, za kterega edino žive in tako neutrudljivo delajo! — Konec vsi ti ginljivi in prijazni slovesnosti je zadnjič storil prijazen obed pri ljubljanskem sošolcu. K. V Novem mestu, 30. avg. F. Sr. Pridši te dni v Novo mesto, kjer sem pred 7 leti bil v latinskih šolah, si ne morem kaj, da bi ti, draga Danica! kaj malega ne pisal. V petek je bil mestni zbor zarad nove dolenskc železnice. Pač bi radi novomeščani, da bi v mestu imeli železnično postajo; Bog daj, da bi kaj veljala njih beseda. Oni mislijo, da bo še manj kot zdaj od ptujcev obiskovano Novo mesto, ako se napravi železnica čez Toplice, in ne čez mesto. — Res, lahko ljudje pravijo, da Dolenci v Novem mestu spijo, ker ne pride ne ena knjiga tukaj na svitlo; in potrebnega domačega časnika — saj tednika — še zdaj nimajo. Častiti oo. frančiškani so svojo cerkev skorej vso prenovili. Zmalali so strop in prezlatili altarje. Ob stebrih so prav lepo živo naslikane podobe iz življenja sv. Frančiška serahnskega. Stebre sedaj malajo. — V kapitelski cerkvi so dva mala altarja prezlatili, velicega delajo čisto novega, — imel bode gotiško podobo; pod altarno mizo pridejo iz stranskega altarja košice in voščena podoba sv. Feliksa. Novi altar bode neki kvaterno nedeljo posvečen, in takrat bode tukaj tudi delitev sv. birme. — V Laščah bode birmovanje v nedeljo presv. imena Marije D.; nadjati se je lepih pripriv, kakoršne sem vidil letos o birmi v t)obrepoljah, na Kerki in v šent-Vidu pri Zatičini. V Novo mesto pričakujejo po stari navadi mnogo belih Kranjcev in bližnjih Ilervatov na Božjo pot k sv. Feliksu. Sejm se je ta teden tukaj v Novem mesta dobro obnesel, poljski pridelki so bili po nizki ceni, sosebno sadje, kupca še precej veliko. Na tukaj snih Toplicah so tudi vse altarje prezlatili, stranskim podobam, ki so prej le belo barvo imele, so spremenili tisto v zlato in sreberno, kar je veliko bolj častitljivo in vkusno, in se podi za ta lepi kraj, kamor hodi toliko ljudi tudi od drugod v kopli. V Žuženberku so napravili lep medenat (mesengast) križ na pokopališču, ki se deleč vidi in mu v obližju ni enacega. Blagoslovljen je bil letos sv. Mohora in Fortunata — farnih patronov dan, ktere slovesno *) obhajajo. Vprašanje s Gorenskega. Deržavni — deželni — vstavni — narodni — matični — čitavnični — učiteljski — dijaški zbori in ljudski tabori pod milim nebom! Ves svet skoraj je sedaj v zborih in taborih. Kaj pa mi duhovni? Mar nam zborov in taborov ni treba? Res je katoliška cerkev tabor, ki ga vrata peklenske nikdar premagale ne bodo. Toda — te obljube posa-mesni nimamo; marveč smo še v večji nevarnosti kakor pa navadni udje njeni. Toraj so sv. Oče, pervi in pravi čuvaj sionski, napovedali občni zbor, kteri ima biti prihodnje leto. Po mnogih vladikovinah ali škofijah se obhajajo duhovni zbori, da se posvetujejo o nekterih prikaznih in potrebah sedanjega časa in se potegujejo za svoje očitne pravice, ki se jim kratijo. Ali bi ne bilo prav in dobro, da se v ta namen gibati jame tudi slovenska duhovščina; da na priliko prično gg. dekani itd.; da ne poreko kdaj: tedaj je bil čas, pa ste ga zamudili? Vojska je naše življenje in bo — še prav huda duhovna vojska. Bojevati se nam bo za svoje pravice, skcrbeti, da si dobimo v roke pomočkov, s kterim varujemo sebe in svoje.**) Is Puščave. J. Dva vesela dneva sta se tukaj obhajala. Pervi je bil 15. avgust pri sv. Mariji v Puščavi, kjer se je veliki altar blagoslovil. Prav izverstno je ponovljen, vsaki se ga veseli, ki ga pogleda, pa sej je tudi veliko plačilo bilo; vendar tega se sicer malo število farmanov ni ustrašilo. Živa vera, čast Božja jih je navdušila, da so vse z veseljem storili in kolikor je bilo mogoče darovali. Marija v Puščavi slovi daleč okrog, zato pa se je bila tudi velika množica od daleč zbrala. Akoravno je dan poprej strašno deževalo, to kristjanov ni ostrašilo; dan hodi so priromali, da bi Marijo počastili. Cerkev samo so bili čč. oo. benediktinarji postavili 1. 1641, in ljubljanski škof Mihael žl. Lamberg so jo posvetili. Papež Urban VIII so za nedeljo po veliki gospojnici in sedanji papež Pij IX za praznik velike gospojnice in celo osmino popolnoma odpustke podelili. Več jezer pobožnih kristjanov se je 15. in 16. avgusta svečanosti vdeležilo ter prav goreče molitve Bogu darovalo, da bi ponižal sovražnike sv. cerkve, kterih je veliko sedanji čas, da bi nam sv. Očeta v Rimu varoval, kterega od vsih strani stiskajo in žalostijo. — Drugi prav vesel dan je bil 30. avgusta. Okoli 10 pred pol-dnevom se je zbralo lepo število ljudi pri neki pod-družnici fare sv. Lovrenca v Puščavi. Vis. čast. gosp. dekan so blagoslovili malo cerkvico, posvečeno sv. Ra-digundi, ktero so pridni farmani dali prav lepo ponoviti. Veliko teržanov, prav izobraženih gospodov, je pri tem pokazalo svoje poštene kristjanske misli, ker so ob enem *) Za priporočevanje omenjene reči bi nam m6gla biti tvarina po svojih notranjih lastnostih znana. Vr. **) Ker tako kaže, da bi bilo za cerkev na Slovenskem v korist, ako ves narod pristopi v družbo „za brainbo narodnih pravic,44 bi bil gotovo potreben posvet, kako in s kaki ui pogojami naj se to zgodi, da bo na vse strani prav. Vr. f>rav obilno darovali za ponovljenje hiše Božje. Hvala epa vsem, posebno tudi trem gospodičnjam, ktere so prav lepe blazinice darovale za veliki altar. Gospodični e, tako navdušene za olepšavanje kat. cerkev, pač nebi ploskale zmotam lažnjivin prerokov in tudi ne roke dale k civilnemu zakonu. Is Žitalj na Južnostirskem, 31. vel. serp. O. H. — Predraga Danica, odpri enega svojih predalčkov tem versticam, da blagi bralci tudi od veličastne slovesnosti nekega kraja kaj malega izvedo, od kterega še dosihmal niso dobili nobenega dopisa. — Na Južnoštirskem tik hervaške meje v lepi dolini, ki se proteza od rogaške gore do Ptuja, je griček s tersjem obsajen; in glej! tukaj je Kraljici v večnem raju »Mariji T o laž niči" lep spominek postavljen, romarska cerkev, kamor od nekdaj vsako leto pervo nedeljo po vnebovzetju Marije D. dohaja neštevilna množica vernih Boga molit, ki jim na prošnjo prečiste Device nezmernih dobrot deli. Ta sveti hram slovi že od tistega časa pri slovenskih štirskih katoličanih, od kar je krivoverski hrup tudi Slovencem pravo zveličavno vero vzeti protil. V spomin tega, aa so prebivalci žitaljske tare na priprošnjo Device Marije svojo sv. vero stanovitno ohranili, je neki žlahten in pobožen gospod, posestnik rogaške grašine, s pomočjo svojih pridnih podložnikov poslopje zidal v terdno bran vernikom zoper luteranarje na zgoraj omenjenem gričku. Kjer so pobožni poprej le samo pred borno podobo Manjno svojo gorečo vdanost skazovali, so sedaj jim postavili v veličasten altar prelepo iz lesa zrezano podobo Materno z letopisnim naslovom: Ara haeC affLICtorVM ConsoLatrJCI ConseCrata refLoret. Semkaj smo tudi mi letos pribežali ravno sedem dni po tem, ko so štirski Slovenci v Ljutomeru svoj politični tabor tako izverstno dokončali, da bi si tudi v cerkvenem taboru Matere Božje ravno tako sprosili pomoč zoper sedanje zapeljivstvo in neverstvo, kakor so si jo sprosili naši preddeai, ko so ji v čast to lepo cerkev zidali. Svesti smo si, da bodo tudi naše serca pri njej našle v težavah in britkostih pravih tolažil in pa grehov odpušenje na njeno prošnjo. V ta namen so nam tudi gospod fajmošter žitaljski popolnoma odpustke pri-skerbeli za poddružnico »Marije T o laž niče" od sv. Očeta rimskega papeža, kteri se bodo vsako leto do leta 1878 med osmino vnebovzetja, t. j., od 16. do 23. avg. delili vsim tistim, ki bodo v tem času romarsko cerkev „Marijo Tolažnico" v žitalski fari obiskali, svete zakramente pokore in Rešnjega Telesa vredno prejeli, in navadne molitve za odpustke pobožno opravili. Pričeli smo tedaj že letos prav slovesno to opravilo. Pripravljali so se farmam že celo leto na ta sveti čas; kaj krasno so olepšali cerkev, posebno pa veliki altar, prestol Matere Božje. Enajst sto gold. so zložili, da se je zamogel ves altar bogato pozlatiti; kupili so nov kri-žev pot v veliki obliki, in storili tako vse, kar je bilo moč v čast Marije D. Prišel je dolgo priželeni, veseli in zanimivi dan, 16. avg. Donenje zvonov je naznanjalo nastajočo slovesnost, ktera se je pričela z blagoslovlje-njem sv. križevega pota in s pridigo, ktero so imeli velečastiti gospod Horvat, predstojnik Lazaristov v Celji, kot poverjeni blagoslovitelj križevega pota. Že ta slovesnost je globoko segla v serce vsacega nazočega; še veliko večo radost je obudilo oznanilo, da se pričnejo odpustki. Nezmerna množica ljudi se je jela zbirati od vsih strani, iz Hervaškega, rogaškega in ptujskega okraja tako, da je bila zelo prostorna cerkev popolnoma natlačena, ko so prečastiti gosp. Centrih, rogaški dekan, stopili pred večernicami na lečo, in so z do solz ginlji- vim nagovorom pozdravili pobožno zbrano ljudstvo. Pričeli smo po tem vvodnem govoru in spovedovali vsi nazoči duhovniki do poznega večera, in tako je to terpelo celi teden od ranega jutra čez poldan. Zraven so se pa tudi vsak dan Božje službe s pridigami in večernicami slovesno obhajale, kolikor je bilo mogoče pri čviplenem številu duhovnih pomočnikov; zakaj več sosednjih gospodov, ki so bili pomoč obljubili, ni moglo zavoljo ne« previdenih zaderžkov obljube spolniti. Opravila je bilo toraj na kupe, da bi le bilo Bogu in Mariji v čast. Hvala lepa vsim, ki so pomagali, posebno pa gospodu dekanu, šentjanskemu gosp. fajmoštru, trojičkim in gorskim gospodom kaplanom, in profesorjem iz Maribora in Admonta. — Ko smo tako z Božjo pomočjo čez 2000 pobožnih s sv. zakramenti poživili, smo v nedeljo 23. avgusta popoldan z litanijami in „Te Deum" slovesnost popolnoma odpustkov dokončali in se serčno veselili videti, kako imajo ljudje na kmetih še vedno živo vero svojih očetov. V Žavcu — na 2. slovenskem taboru 6. kim. je 15.000 Slovencev zahtevalo: 1. Slovenščino izločljivo v vradih, — vradnikom pol leta odloga, da se jezika v pismu in besedi privadijo, — odbor, ki bo vodil skušnje v tem. 2. Slovensko vradovanje pri cerkveni vladi, — v bogoslovnici učenje v slovenščini, kar se je dosedaj učilo v nemščini. — 3. Dobrih šol za poljodelstvo, vinstvo, svilstvo gozdnjarstvo — berž ko berž. — 4. Ljudske učilnice čisto slovenske, v srednjih učni jezik slovenski, nemščino oziroma italijanščino ko učni predmet, — 5. Zedinjenje slovenskih dežel v Slovensko. O reveži starokopitarji in nevošljivci: koliko bodo pa terpeli! K