666
SILVIN SARDENKO:
MED NEBOM IN MORJEM
KAKOR RIBIČ GREM NA MORJE.
Dva sva ribiča po morji odveslala čolna dva: on v globino vrgel mreže, jaz pa misli vrh morja.
Zamotale v mreže ribe so se živosvetle
kakor jutro sveže; v misli pa so se zapletle
pesmi nove.
LE PRIDI!
Le pridi, sladka poezija! Nocoj je duša moja sama, tako je tiho sredi hrama ko v grški cerkvi mistični.
Ko dihneš s toplim dihom vame, obraz osrečen se zasveti, kot oni, ki ga preseneti veselje skrivno hipoma.
Pri materi se dete sreče navžije — ženin pri nevesti. A jaz v ljubezni tvoji zvesti zdaj ženin sem in zdaj otrok.
Le pridi! pela bova himne. Tvoj dih iskrene misli snival moj duh bo v stihe jih izlival — in angel nosil jih v nebo.
V SORODNEN HREPENENJU.
Ti neskončno silno morje! Jaz sem vate se zagledal, kot golob nad slapom šumnim med skalovjem ostrmi.
Ti sanjavo krasno morje! Jaz sem vate se zaveril, kakor dete se zaveri v bajko deda sivega.
Šumno tvoje valovanje, burno moje hrepenenje: kakor da sta si sorodni iz pozabnih davnih dni.
Morala je moč čarobna, biti silna in visoka, ki brezmejno hrepenenje . vdihnila je v slednjo stvar.
Vendar tvoje valovanje še k pokoju leže včasih, ali moje hrepenenje do gomile ne zaspi.
DAN NA MORJU.
Kakor peruti kraljevega orla lasi so tvoji veliki in zali. Čelo je tvoje prejasno in drzno, kakor valovje ob skalni obali.
Tvoji pogledi ognjeni . . . nemirni, kakor studenci planinski nestalni. Grudi so tvoje mogočnokipeče, kakor snežnikov vrhovi kristalni.
Lica so tvoja mladostna, žareča kakor od jutra ožarjen oblak. V rodu si našem velikem in lepem prvi umetnik in prvi junak.
RAFAELOVA MADONNA.
Ob morju sem jo videl. V naročju krasno dete in v bisernih so bile koraldah kite spete, kot bi jo venčal diadem.
Obraz nebeškomil in nem, zamišljen v blaženstvo ljubezni — Nemara komaj trikrat šesti pomladni maj je zrla cvesti.
Oči tako neskaljene, kot da še misli bilo ni nikoli v njih užaljene, kot da so sence vseh  strasti predaleč jim oddaljene, kot pekel od neba.
Okrog so morski ptiči beli nalahno poletavali, nemara, da so „Morsko zvezdo" krilatci obkrožavali.
SLAVITE MORJA . . . GOSPODA!
In tudi morje slavospev prepeva svet in šumcn  — prejasen nebu  sinjemu, a zemlji nerazumen.
In ono moli pod večer molitve tisočerne, ko vstaja z njega bel oblak med zvezde neizmerne.
In tudi svoj oltar ima v nevidni globočini, demantov seva milijon po mistični tišini.
667
Veliko bije v njem srce: Iz prsi nepokojnih neodoljivo hrepeni po žarkih zlatosojnih.
In tudi upov mnogokaj v grobovih svojih krije, kropit jih hodi noč in dan, buči jim elegije.
In tudi ono videlo vstajenje bo častito: Izdihne ... izkipi nekdaj kot eter bo razlito po večnem Sionu . . .
BRODNIK SANDRO.
Za hip je dvignil vesli na ladji  „Filomeli" in bajko mi je pravil o školjki snežnobeli:
Z očesom bleskovitim izpod samotne skale očarana je zrla v junaške, lepe vale.
Priplul je val kot orel na krilih zmagovitih, odjadral ž njo in ljubil v globinah jo je skritih.
O mlaju jo je vrgel na skalne spet samote — brez sreče, brez življenja, brez bleska, brez lepote — —
In Sandru sta se ustni debeli mučno stresli,
zamislil se je nekam —-------
In spet pognal je vesli.
PLUJMO MIMO.
Odgrnili so se vali grob so temen izkopali, kakor morsko dno globok.
In v globine sem brezdanje vse mladostne vrgel sanje . .. Plavaj, plavaj, morje, črez!
Pogledal v tvojo sem skrivnost — in ves sem ostrmel, kot da bi tebe samega in videl tvoj model  — božanstveni stvaritelj, ti divni Rafael.
668
Kdo bi vedel, kaj v gomilo vekomaj je zatonilo : • Ali biser? Ali bol?
Le pogumno plujmo mimo in nikar se ne solzimo  — onkraj brega — večni maj!
DIVJA GODBA.
-------— Večno delo !
Spet pripihal parnik
s tovorom je tisočerim
v dolgem žvižgu  zopernotulečem,
Zarožljale so verige
ob granitnem bregu.
In valovi pljuskali so besni vse hoteli bi razbiti. A v oblakih žgočega prahu prihiteli so mornarji s težkimi bremeni; komaj vidni ob tovornih silnih skladih.
-----------Živi sužnji
mrtvih velikanov,
ki so sami jih zgradili.
In ponosno
ladja je blestela
s svetlim jeklom okovana —
Ali sužnji — črni kot zamorci.
Jaz sem gledal in poslušal žalostne osode godbo divjo ¦-----------
RIBIČEVA PESEM.
Sama, sama ladja plava v divjem morju obupava. Veslo, sidro, vse je v ladji. A nikogar od nikoder; da jo vodi in zasidra pod pristan.
Sama, sama duša tava, v hrepenenju obupava. Nimam vesla, nimam sidra, da jo vodim in priklenem k srcu spet.
GOSLAR.
Raztrgan jopič
in lice zagorelo,
na rokah gosli
in pel je pesem smelo:
Kako ste vi — uborni, kako sem jaz bogat! — — —
Kaj dni ste preboleli — in ni ljubezni zveste. Kaj  mrakov prebedeli — o sreči nič ne veste. Kaj sladkih ur izpili — in ni sladkosti čiste. Kaj potov prehodili — pokoja našli niste.
A jaz —:
Iz štirih strun ljubezen očarljivo sladkost srebrnoživo in srečo pijem in rajski mir —-------
VEČER.
Le pozen ptič še gostoli, še poleti
na temni grič. In prvo roso žejni mrak
prihaja pit. Na vrh neba rdeč oblak.
In lunin svit v oranžov gaj gre vasovat,
In mlad brodnik zavriska še poslednjikrat
nejasen krik.
669
Ob ladjah dim se vije siv.
In begajoč od morja plava težek vzduh
do nemih koč.
Vse tiho
vse
KAKOR PRAH SE VRAČAM SPET.
In ni za ladjo več sledu ... Kot da po vodi davno zbežala le je senca — vse morje mirno ... ravno...
Umrl bom  —  Le moten žar zatone v širnem morju.
a ista bo svetloba žarela na obzorju.
Umrl bom — Le lahen prah s pogorja dih odveje, a gora bo visoko kipela kakor preje.
Umrl bom — Le droben list v košatem vrhu zvene, a tisoč drugih klilo od veje bo zelene.
Umrl bom — Le tenka nit na struni se odvije, a gosli bodo pele neskaljene harmonije . ..
BRANKO BRANKOVIČ:
NA GROBIŠČU.
Orob sem živi   med grobovi, ki se tod vrste: Pokopane v prsih nosim prešlih dni želje.
Kdo jih je pokopal — veste? — Sam sem bil grobar, znamenja pa nisem stavil si na grob prevar.  —