Lojze Krakar
Oči časa
»Boste mašili luknje v sistemu? (skuše v omaki skuše v omaki) Bil je že tak tu. Deset let je temu. (skuše v omaki postrv)« K. I. Galczyriski, Skuše v omaki
ULAN BATOR     Začetek šole. Strumno kot vojake zvrste dekleta kaplarke učene. Enaka sinja krila. Toda iz vsake kipi drugačna sla, ki v svet jo žene.
¦
Kako capljal bi mlad Mongol v Ljubljani? Na krušno peč se ne bi vzpel nikoli. O, daljni tujec, tu se ne upijani! Na konjih se rojevajo Mongoli.
SERENGETI     Sem, pravi črni John (švigava vidra) letijo vaše lastovke. Okoli capljajo čaplje. Kot oči sokoli na tla - gazele v dalj vihtijo sidra.
Za sejmski kič požirajo Masajci. Kaj brigajo jih večne levje hajke! Mi, splašeni od vojn in hajk, kot zajci za grmom skriti buljimo v Masajke.
114
ALJASKA
Oba spomina sta pračmo rdeča: hlapon, ki z našimi pradedi sniva na kraju, ki ni ravno božja njiva -in Eksima dva, žalostno žareča
od rjavo ognjene vode, ki v saloonu jo kupiš v embalaži iz subkulture. In neka ptica, pa ne z oljko v kljunu bo kmalu že tako na bregu Mure?
MANILA
TOKIO
Gospa Marija bdi in za sirote vso noč gradi palače, za bolnike ležišča teše, riše otrokom slike -ojoj, saj počila bo od dobrote!
Soprog pa 24 ur trenira vkup z boksarji, da se razsliši slava, kako močan je, kakšna modra glava! Kje sem že bral: tu se od glada umira?
Rumenega mravljišča iz betona ne stre ne medved, kadar ga objemlje. Kompjutrski pajac, prepoln bontona, je razkoračen nad vso mapo zemlje.
Vsak dan se sam navije. A odvije ga le neusmiljeno sveta smetišče. Da, vsakdo najde, kar v življenju išče. Skrij, človek, v neodkrite se prerije!
PEKING    Takrat so rekli vsem njim pionirji. In pionirke. Osemdesetletne bile so enako lepe: sveži izviri vabili so vse žejne in podjetne.
Kdo naj bi vedel: kot da je gojenka KP iz vrtca, nam je nasmejano brbljala nekaj. Ni bila učenka. Bila je šef. Vse ji bilo je znano.
115
Oči časa
NEW DELHI    Na pločniku rodi se in umira. Okoli njega hodi sveta krava. Na stojnici banane: kravi trava. In avtobus, tuleč pred njo, zavira.
Kot da smo si pražlahta, nas gostijo. Ne gre mi. Nisem lačen. Hej, večerjat, pa spat! Saj zdaj začne se, nas svarijo. Ne morem spati. Mislim nanj, ki umira.
SAIGON     Kot mišičasti bikec skače v krogu. Izbija oči. In spolovila. Slava doni mu kakor kipu Bude, bogu, ki izumil je, kako nirvana uspava.
Ta 7000-kilska zlata soha nepremakljiva polni kačji tempelj. Človeku zdi se kot sekundna epoha ali na boksarski diplomi štempelj.
IZRAEL    Kjer se rodil je On, tam se ubija. A iz krvi se zmeraj kaj spočenja. Jahve da svetu sonce, dež Elija. Kajn Abele mori. In krog se sklenja.
Dekle v naročju z detetom in puško. Kjer On je bredel pesek, je zdaj njiva. Ta vrže vate bombo, drugi hruško. Ta seka grm - ta kamenje zaliva.
ATENE    Nos bogu so odbili. Invalidke boginje pri blagajni klepetave pa vabijo petičneže, saj bridke noči so v burji sredi stare slave.
Prav takšne razvaline in svetišča vrstijo se po moji rojstni fari. Le eno je: ti kamni so že stari. Pri nas še vse premlada so grobišča.
Ljubljana, v septembru 1990