Narodna In univerzitetna knjižnica

S0354


.ja








Oki ; ji;

bukvH»‘4cii-

ali

Poslovenil

M, Ravnikar Poženčan.

Na svitlo dala:

družba » 1 /.  Iflnliora.

Z  dovoljenjem visokočast. Kerikega  škofijstva,

V Celovcu 1867.

Natisnil Ferd, žl. Kleimnajr.

280354

I. Poglavje.

Arhangel.

Kdor pred seboj razvije zemljovid evropske
Rusije, vidi na severji nekoliko proti jutru nagnjeno
Arhangelsko deželo, ki jo obdaja Belo in Severno
morje, ktero je oddelek Ledenega morja.

Lega tega kraja kaže, da spada k merzlim
evropskim pokrajinam in da je zemlja zelo nero¬
dovitna. Zima je tam dolga in ostra; najkrajši dnevi
so samo po tri ure, in za njimi nastopajo silno
temne noči; še le mesca majnika se začno po¬
toki ledu iznebljevati, ki je pokriva od kimovca sem.

Brez pomoči severnih jelenov, s ktero drago
živaljo je previdnost Božja te kraje obdarovala, bi
prebivavci skoraj nič ne imeli, ob čemur bi v tako
dolgi zimi živeli. Ob kratkem poletji je obilni ribji
lov in prodaja kož divjih -živali največi prihodek te
dežele.

Tudi naselnikov tega kraja, ki nima manj ko
16.226 štirivoglatih milj, ni več ko 260.000 duš,
med kterimi je najti kacih 3000 laponskih in samo-
jedskih družin.

Arhangel ali Šent-Mihael,  poglavitno
mesto te dežele, stoji v močvirnem kraji na Dvini.
Mesto je večidel leseno in šteje 15.000 prebivavcev.
Tu je velika zaloga za kupčijo s Sibirijo, in luka
(barkostaja) je po imenitnosti druga v ruskem ce¬
sarstvu. To luko obiskuje veliko število holandskih,
angleških in nemških bark, ki jih privabi sem kup¬
čija s kožuhovino, z rudami in z lesom za barke.
Tukaj ostajajo barke, ki gredo na lov morskih

4

somov na Ostrovid ali Špiebergen in naNovajo Zemljo.
Tukaj je posebna ladjenica za tesanje in oborože¬
vanje vojsknih bark. Ta okoliščina razodeva, kako
je precej veliko mesto na tako nerodovitnem po-
brežji nastalo, in kako prebivavci tam dobivajo živež
in bogastvo, kjer so primorani vse od drugot dobiti,
še celo žito za živež.

II. Poglavje.

Oča Ozarov in sin Aleš.

V tem mestu je pred štirdesetimi leti živel
pošten in pobožen kupec; vse ga je spoštovalo. Nje¬
gova pamet in poštenost ste mu pomogli do precej
velicega bogastva, kterega si je bil z obširno kupčijo
pridobil.

Juri Ozarov — tako mu je bilo ime — je imel
edinega sina, na kterega je stavil vse svoje zaupanje.
Ta mladeneč je kazal na vse strani prav lepih
čednosti. Bilo mu je ime Aleš.

Oča ga je dal učiti mnogih vednosti, ki delajo
dobrega kupca. Akoravno bi bil mogel svojemu sinu
priskerbeti žlahtnejšo obertnijo, vendar je hotel, naj
bo kakor on kupec, naj zviša in osreči kupčijsko
hišo, ki jo je imel po svojem očetu, kakor jo je on
zvikšal in osrečil. Ti pošteni starši so verh tega
močno skerbeli sinu vdihniti strah Božji, ljubezen
do bližnjega in spoštovanje do postav domače dežele.

III. Poglavje.

Bratov sin Ivan.

Aleš je imel kmalo tovarša v očetovski hiši.
Ozarov je imel edinega brata, ki je bil po smerti
zapustil sina Ivana. Ta je bil toliko bolj milovanja
vreden, ker je bil še ubogo dete mater zgubil.

Kakor je Ozarov pred očeta ljubil, tako je
zdaj ljubil sina; dobrotnik mu je hotel biti, vzel ga
je na svoj dom in ga z Alešem odgojil.

5

Ivan je bil dober deček, zmeraj dobre volje.
Ves vnet je hodil delat in pri vsacem delu je kazal
pripravnost, ktere bi ne bil kmalo kdo pričakoval
od dečka pri tej starosti.

Ko je pa svojo nalogo končal, ni nobenega
vtiska dalj časa ohranil in najzoperniši nasledki so
mu kmalo zginili iz spomiua. Svarjenje ga je več¬
krat do solz ganilo, nikoli ni kaj hudobnega nalašč
storil; pa ta vtis je naglo zginil in naš nespamet¬
nem se je kmalo zapletel v nove bedarije, ne
pomislivši, kaj utegne zopernega iz tega priti za
druge in za-nj. Njegova vneta delavnost ga je spra¬
vila v nektero nespremišljeno početje, ki mu je dosti¬
krat nejevoljo napravilo; toda ta ni dalje terpela,
ko znamenja občutnosti, ki so mu jo napravila
opominjevanja staršev. Reči tudi moramo, da je
ljubeznjiva dobrovoljnost njegovega svojstva naklonila
mu k dobremu preveliko prizanašljivost, da mu je
lehkota pri delu dala veliko prostosti. Pa namesto da bi
bili tega nepokojnega in delavnega duha zdravili in
napeljevali na koristna opravila, so se njegovim be¬
darijam še smejali in njegove bedarije zagovarjali.
Njegovo čudno nagnjenje do raztresenosti je bilo le
čedalje veče, in Aleš ga je kmalo posnemal.

IV. JPoglavje.

Posebna ljubezen do mornarstva.

Ozarov je bil svojega sina za kupčijstvo od¬
ločil in ga v ta namen odgojeval. Ivan je bil ravno
za to oskerbljevan; toda bolj mu je dišala luka ko
stričevi magazini. Z mornarji se pečati, to ga je
najbolj veselilo. Pazno je poslušal njih pripovedo-
vavke, kako daleč in v kterih nevarnostih so popo¬
tovali, popisovanja morij, ki so je prebrodili, 'dežel,
kamor so bili prišli in nevarnosti, v kterih so bili.
Večkrat je šel na barke, in si dal vse na tanko
razložiti; znanil se je z opravili barknega mornarja,

6

namestnika in glavarja, in kazal nepremagljivo nag¬
njenje za daljna popotovanja. Naš mladeneč je tudi
skerbel Alešu razodeti svojo posebno ljubezen do
mornarstva; večkrat in vneto mu je govoril o navadah
in šegah tujih dežel, o pridu, ki ga nese mornarstvo
tako na tanko, da je Aleš brez vedosti s časom sam
prišel ob veselje do kupčije svojega očeta, in se
prepustil ravno tistim naklepom, ki jih je rodila
domišljavost klatoviteškega bratranca. Toliko pre¬
more izgled in beseda pri mladih ljudeh! Oni pre¬
gledujejo reči le od lepše strani, ktera se jim po¬
nuja. Za nje se vnamejo brez ozira na nevarnosti
in težave, dokler jim skušnja oči ne odpre in jim ne
zbudi v sercu bridek kes in žalost, da niso slušali
svetov modrih in razumnih ljudi.

Oče Ozarov je kmalo zapazil, da njegovega
sina kupčija nič več ne veseli. Rad bi bil vedel, za
kteri stan mu serce bije; in Aleš, ki očetu ni ničesa
prikrival, ta mu je kmalo obstal, da ima največe
veselje do mornarstva, da bi mogel priti v najdaljne
kraje. Oče, kot razumen mož, ta se je varoval z osor¬
nostjo po robu staviti se sinovim željam. Samo nevar¬
nosti in neprijetnosti, ki so z nevarnim mornarskim
stanom sklenjene, stavil mu je pred oči in mu je
popisoval prednosti stanu, v kterem so si s po¬
šteno lehkoto Ozaro.vi spredniki ž njim vred spo¬
štovanje vseli someščanov pridobili.

K nesreči je prišel Aleš ob mater nekaj časa
potlej, ko je bil bratranec k hiši prišel. Ko bi bila
ona živela, gotovo bi se ne bil mogel ustavljati
sladkemu prigovarjanju, ljubljene matere. Mati veliko
premore nad duhom dobro izrej enega otroka. Aleš,
od Ivana podpihovau, je ostal vendar gluh očetovim
besedam, in Ozarov je sklenil, poslati oba mladenča
v šolo pomorskih kadetov v Petrogradu, ki je pre¬
stolno mesto velikega ruskega cesarstva.

7

V tej lepej napravi se mladi Rusi skerbno pod-
učujejo v vseh mornarskih vednostih. Verh natoro-
znanskega in političnega zemljopisa, matematike,
zvezdoznanstva in pomorskega stavbništva uče se
tam tudi mehanike, prirodopisja in tujih jezikov.
Ozarov je menil, da bodo te različne vednosti prav
koristne sinu, morda Rode celo svoj namen popustil;
on je mislil, da bo za Aleša, kise jev očetovski hiši
morda premehko deržaj, dobro med tujci živeti, kjer
mu bo treba samemu svoje potrebe oskerbljevati in
nad svojim vedenjem čuvati, kar bo bolje njegov
značaj obdelalo.

V. Poglavje.

Petrograd.

Ozarov sam je peljal oba mladenča v Petrograd.
Poglavitno mesto jima je kazalo toliko čudnih reči,
da se nista mogla naveličati jih občudovati. Lega
tega mesta, ki ga je car Peter Veliki zidal ob za¬
četku osemnajstega stoletja na pobrežji Neve, z mno-
zimi dvori, ki so iz kamna ali opeke, je naša dva
mladenča močno v začudenje pripravila, ker še
nista druzega videla kot revne lesene koče.

Pod Ozarovim vodstvom sta na tanko pregle¬
dala mnogo mestnih posebnosti, pred vsem drugim
dični dvor admiralstva z zlato turnsko veršino, ki
je iz vseh krajev mesta videti; velike magazine
in tesarnice bark, od koder skoraj pod cesarjeva
okna spuščajo barke visocega oklepa; cerkev Ka-
zansko po načertu svetega Petra v Rimu zidano;
dvor eremitažo, kjer je cesarica Katarina II.
rada prebivala. Pokazali so jima najdražo zbirko
demantov, kar jih je na svetu, in med dru-
zirni enega v debelosti golobjega jajca; lepo zbirko
svetinj in knjižnico cesarja samega, potlej prelepi
poletni vert z okrižjem, ki je izverstno delo; cerkev
Izaka s stebri iz granita, ki so vsak iz enega kosa

8

po 52 čevljev visoki in 4 čevlje in pol črez sredo
debeli; bronasto podobo Petra Velicega, ktera ima
za stalo silen kos skale itd. Obiskali so tudi Gostinoj
dvor, silno veliko sejmišče z dvojim nadstropjem,
kjer je kupec pri kupcu po celi dolgi ulici; terdnjavo,
kjer kujejo mnoge zlate in sreberne dnarje; cerkev
svetega Petra in Pavla, kjer so prelepa pokopališča
Petra Velicega in Katarine; v tej cerkvi so tudi
obešena vojaška znamenja zmage, ki so jih Rusi
dobili in zavoljo pomajnkajna prostora niso mogla v
Kazanski cerkvi spravljena biti.

Sli so na desno pobrežje Neve gledat lesene
hišice, podobne izbi ubozega kmeta, ki jo je Peter
sam naredil leta 1703; od tod je čuval nad na¬
predovanjem svojega novegamesta. Na dvorišču te hišice
je majhena šijupka - lastnoročno delo velicega moža.
Ko so pregledali borso, dvor vladajočega starašin-
stva in kosarne cesarske straže, vernili so se po velikem
angleškem obrežji, ki je delo vredno starega Rima,
v akademijo vednosti in umetnosti, kjer je komaj
cel dan zadosti, da se po verhu pregleda nezmerno
bogastvo, ki je v natoroznanskih in umetniških zbir¬
kah. Vse te čudne stvari so naša mladenča tako
zavzele, da sta kmalo pozabila svoje rojstno mesto,
in da nista druzega mislila kot vživati to, kar sta
imela pred očmi.

VI. Poglavje.

Stanovanje med kadetskim zborom.

Dobri oče Ozarov je živo opominjal Aleša in
Ivana, ko sta v kadetsko šolo stopila, da naj zvesto
spolnjujeta dolžnosti, in sosebno jima je priporočal
strah Božji in pobožnost.

»Začetek modrosti je strah Božji“, jima je rekel.
»Kar koli se moreta s pridnostjo pri delu tu naučiti,
to bo imelo le vrednost, če bosta to na vero in
lepo zaderžanj e obračala. Modrost prebiva le v čistih

9

dušah, in vidva bosta le toliko v resnici čislanja
vredna, kolikor bode pobožnost in krepost vajna dela
vodila. Nič ne pomaga izurjenemu in modremu biti.
če ni zraven strahu Božjega in ljubezni do njegovih
zapovedi. Razumnost in znanje je brez teh dveh
lepih čednosti bolj škodljivo kot koristno. “

Oba mladenča so pri teh besedah solze polile;
spoštljivo sta sprejela očetov blagoslov in iz dna
serca obljubila, zmeraj v spominu ohraniti njegove
modre nauke.

Ozarov je Ivana še posebej opominjal, da bi
skerbno berzdal svojo prirojeno lehkomiselnost; le
s koristnimi rečmi se ima pečati, da ne zagrezne v
napake, ktere bi ga v pogubo peljale. Priporočal
jima je, vedno drug druzemu pomagati; potlej pa se
je z žalostnim sercem poslovil in ju izročil Božjemu
varstvu. Ivan se je bil prjdno začel vednosti učiti,
ktere bi ga pripravnišega storile pri opravilih, kterih
se je hotel prijeti; in da-si ravno je ta gorečnost s
časom nekoliko omerznila, vendar je njegova srečna
pripravnost storila, da se je tudi pri malem delu
zmeraj med svojimi tovarši odlikoval, ki ga zato
niso nič manj ljubili, ker je imel dobre lastnosti.
Njegove burke so ga v marsikaj napačnega zapeljale;
toda njegovi tovarši so mu radi odpustili, in celo
njegovi učeniki ga niso ostro kaznovali, ker niso v
tem druzega zagledali kot nepremišljenost, ker na
vse druge strani je bil on posebno izversten rejenec.

Aleš ni tako napredoval: ker je bil pa mlad
in delaven človek in dobrega značaja, zato so ga
sploh čislali. S svojimi posebnimi talenti in z živah¬
nostjo duha je Ivan pri Alešu veliko veljavo zadobil,
da je bil ta kmalo od svojega bratranca skor po¬
polnoma odvisen; Ivanova volja je bila njegova volja.
Da-si ravno ga Ivan po svojej natornej dobrotljivosti
ni nikoli zvodil, vendar lehkomiselnost le-tega ni
bila brez zopernosti za bratranca, ki je bil vajen

10

ravnati po Ivanovem navdihnjenji. Koliko je torej
mladosti ležeče si s premislekom izbrati tiste, s
kterimi se peča! Gibčnost značaja in gorečnost za
posnemanje, ki jej je lastna, ta jo večkrat izpostavi
velikim nevarnostim, ko se znajde v dotiki z dru¬
gimi mladenči, kterih krepost nima dobro uterjenih
pravil.

Aleš in Ivan sta se bila v treh letih v mor-
narstvu dobro izučila, da bi bila mogla s pridom
opravljati razna opravila na ladiji. Previdena z do¬
brimi spričbami šolskih vodjev sta se vernila v
Arhangel.

Veliko veselje je bilo za Ozarova, da je mogel
spet objeti sina, ki je bil zrasel velik in zal mlade-
neč, na duhu s koristnimi in mnogoverstnimi zna¬
nostmi ozaljšan. Tudi je bil zadovoljen z Ivanom,
čigar napredek je bil presladko povračilo skerbi, ki
jo je za-nj imel. Mladenča sta bila od svoje strani
prav srečna, ko sta videla eden svojega ljubega
očeta, drugi svojega strica in dobrotnika. Ozarov je
dal našima mladenčema nektere tedne počitka
Dobro sta si jih bila zaslužila s težavnimi deli.
kierim sta se morala podvreči, da sta s pridom
prestala zadnje preskušnje, s kterimi se konča tečaj
viših učenosti.

VII. Poglavje.

Angleška barka. .

Aleš in Ivan sta bila vsak dan nektere ure v
luki in na barkah. Vselej sta kaj novega našla za
premišljevanje, ker mnogi narodje pridejo v Arhangel
h kraju; njih barke pa imajo mnogo različnosti,
bodi si že pri notranjem gospodarstvu, ali pri vižanji
ljudstva, ali tudi pri vozilu. Posebno sta naša mla-
clenča angleške barke obiskovala. Lepota in terdnoba
v napravi bark tega naroda, hitrost njih hoje, red
in pravilnost, ki je v barkah, izurjenost mornarjev

il

— vse je nju paznost na-se vleklo. Želja ju je bila
obšla, mornarsko življenje s popotovanjem na angleški
barki začeti. Ivan je pričakoval, da bo ob kratkem
dobil službo na kaki ruski barki. Aleša bi bil oče
rajši videl pri kupčiji rabiti svoje pridobljene zna¬
nosti; težko ga je gledal pri stanovitnej želji za
Siornarskim življenjem. Nekterekrat se je kazalo,
kakor bi mladeneč v svojem sklepu omahoval, pa
kmalo je Ivan spet pri njem vso veljavo zadobil.

Vili. Poglavje.

Popotovanje zavoljo izuajdeb v tečajnih (polarnih) krajih.

Med tem časom sta se mladenča seznanila z
nekim angleškim glavarjem, čegar barka je na za-
piku stala. Ta je bil poseben mornar, ki je skoraj
vsa morja že obrodaril in marsiktere koristne reči
skusil. Njegova terdno narejena barka je bila pre-
videna z vsem za popotovanje v tečajne kraje.

Niso na tanko poznali in še zdaj se ne ve,
kakovi so mejniki polnočne Azije in Amerike; in
mnogi učeni so že skušali zvedeti, ali se velik kraj
razteza okoli tečaja, ki se dotika v zahodu pol¬
nočne Amerike in na vzhodu Nove Sibirije, ali če
je Amerika popolnoma odločena od tega kraja. Tru¬
dili so se znajti prehodišče, ktero bi skoz polnočni
zahod peljalo od atlanškega morja v Tiho morje,
ali vsaj kako vozno pot okoli polnočne Azije čez
Behringovo morje. Odgovor na to vprašanje je tako
tehten, da je angleška vlada pervi barki, ktera bi
po tej poti v Tiho morje prišla, obljubila dati 20.000
funtov šterlingov (50.000 gld.) in 5000 funtov šter-
lingov (125.000 gld.) tistemu, kdor bi do severnega
tečaja prišel ali pa še dalje.

Doslej so brodniki vseh narodov zastonj tega
prehoda poskušali, cilja niso dosegli. Dozdaj se

12

kaže po zadnji ruski preiskavi leta 1833, da Azija
ne dosega Amerike v severji.

IX. Poglavje.

Zapeljivost.

Zbujen po veliki obljubi, o kteri smo ravno
kar govorili, sklenil je angleški barkador lotiti se
tega podvzetja in večkrat je o tem z našima mla-
denčema govoril. Ta mož je bil zgovoren, moder in
skušen. Tudi Aleš in Ivan sta sklenila to pot
ž njim storiti in serčno rad ju je sprejel.

Ena reč ju je vendar motila, to je Ozarovo
privoljenje, in zdaj je bil ravno kar iz doma odšel
na dolgo pot po svoji kupčiji Pa mudilo se je, ker
angleški glavar je čakal le ugodnega vetra, da bi
odrinil. Ker mu je bilo veliko ležeče na teh dveh
mladenčih, zlasti pa na Ivanu, od kterega serčnosti
in pripravnosti si je veliko dobička obetal, prizadjal
si je vse, da bi ju pregovoril, da naj nikar ne ča¬
kata odgovora očeta Ozarova. Ni ga bilo sram se
poslužiti vse veljavnosti, kar je je premogel, da bi
zapletel v svarljivo reč dva mladenča, ki sta komaj
iz otroških let prišla. Rekel jima je, da bode po¬
potovanje komaj tri mesce terpelo, da bosta svoje
ime jako poslavila, in da jima bo dal velik del od
angleške vlade obljubljenega plačila, in kakošna bode
Ozarova zadovoljnost! Odškodovala ga bode za lebko
skerb, ki mu jo bosta napravila

Ivana zapeljati ni bilo toliko besedi treba,
Aleš je še omecoval; vest mu je rekla, da hudo
dela; toda Ivanovo in glavarjevo prijazno pregovar¬
janje je lehko njegovo sumnjo premagalo. In glej.
naša dva vertoglavca sta se slepo podala tujemu
zvijačniku. Sla sta in Ozarovu pustila pismo, v
kterem sta na tanko popisala vse posebne vzroke,
ki jima jih daje zvijačni glavar; očetu pravita, da

13

nista hotela priložnosti zamuditi, pričeti mor-
narstvo pod tako imenitnim mornarjem, kakor je
glavar barke Junone; da bi bila rada Ozarovo do¬
voljenje dosegla, pa veter nikogar ne čaka, in sicer
imata v prav kratkem času se verniti. Z eno besedo,
odšla sta. Bog hotel, da bi se jima ne bilo krnalo
kesati zavoljo nju nepremišljenega početja!

X. Poglavje.

Začetek popotovanja.

Naša mladenča imata pred očmi samo nezmerno '
morje in nebo brez oblakov. Z neko grozo sta se
poslovila od rojstne zemlje; vendar novost nju sta¬
novanja, različne reči, ki sta jih na barki našla,
neki nered, ki se kaže perve trenutke, ko odrinejo
— to vse je nju misli odvernilo od tega, kar sta
ravno zdaj zapustila. Zdaj je bilo čas v djanji izpel¬
jevati, kar sta se v kadetskem zboru učila.

Barkino moštvo je štelo štir in trideset moč¬
nih in serčnih mornarjev. Bed in najnatančniša
snaga je bila na barki; vsako povelje je bilo urno
in umetno izpeljevano. Glavarju se ni nič tožilo, in
on je kazal vso razumnost in pridnost, kar je je
imel; dober pa oster je s svojimi podložnimi po
pravici ravnal, in skerbel za njih živež in zdravje;
pa zahteval je tudi, da so na tanko svoje dolžnosti
izpolnjevali od pervega do zadnjega mornarja In ko
so se vsi njegovi ljudje popolnoma na njegovo mor¬
narsko znanost zanesli, ni bilo nikoli najmanjšega
godernjanja. Z našima mladenčema je dobrotljivo
ravnal m ničesar ni v nemar pustil, da bi njuno mornar¬
sko odgojenje zverševat. česar nista dobro umela, to
je jima razlagal; vadil ju je v načertovanji zemlje¬
vidov in v zvezdoglednih računih; naznanjal jima
mnoge klečeti, na ktere je zadel ob svojih mnozih
potih, in pripomočke, ki se jih je posluževal, da bi
jih odstranil. Sicer ju je obložil zaporedoma z

14

vsemi mornarskimi opravili od najmanjšega fanta do
glavarja; z eno besedo, kazalo se je, da ju je hotel
odškodovati kar mogoče za krivico, ki jima jo je
storil z zavezo tega nevarnega početja brez dovo¬
ljenja očeta Ozarova.

XI. Poglavje.

Vest.

Aleša je v nepokoj spravljala misel, da oče ne
bo njegovega popotovanja poterdil. Očital si je, da
ni doma čakal svojega dobrega očeta ali vsaj nje¬
govega pisma, ktero bi mu bilo dalo na znanje
njegovo misel. Sam pri sebi je večkrat rekel, da se
popotovanje, pri tacih okolščinah začeto, ne more
srečno iziti.

To premišljevanje je bilo glas vesti, tega ostrega
sodnika, kterega nam je Bog dal za kažipota in sod¬
nika nepristranskega, nad čegar opominjevanjem se
utegnemo nekaj časa motiti, pa mu ne moremo uiti.
Blagor mu, kdor ve poslušati njegovega ostrega pa
prijaznega glasu; on utegne napak storiti, pa kesa¬
nje in odpuščanje mu celo ne bode odrečeno.

To premišljevanje je moralo pač pomanjšati
veselje, ki si ga je Aleš iz svojega popotovanja
obetal; nič ni prave zadovoljnosti, ko vest ni tiho.

Tudi Ivan ni bil Ozarovih dobrot popolnoma
iz spomina spustil; tudi on si je to očital, kar
Aleš; včasi so mu solze v oči stopile, pa kmalo se
je njegov ferfravasti duh spet na druge misli obernil.

XII. Poglavje.

Novaja Zemlja.

Ker je najlepše vreme streglo našim veslarjem,
prišla je barka brez nesreče na Novo Zemljo (Novajo
zemljo). Ta dežela (ktere ni zameniti z otokom Nova
Zemlja (Terre — Neuve), pri ustji reke Sent-Lov-
renca) je, odvisna od arhangelskega. poglavarstva in

15

obsega 4255 štirvoglatih milj. Sestavljena je iz dveh
velicih otokov Ledenega morja, razločenih od ter-
dega sveta z morsko ožino Vajgac; enega od dru-
zega pa loči ožina Matašnej. Ti otoki so nerodovitni
ter brez ljudi. Po letu, ki terpi samo tri mesce,
obiskujejo je Rusi, ki prihajajo tj e na lov belih lisic,
morskih telet in labudov. Svet je skoraj vedno s
snegom pokrit, pod kterim je samo mahu in nekaj
malega trave najti. Tri mesce v letu solnce ne
vzhaja za te strašne kraje, in gosta tema se le po
burjavi (severni svetlobi) nekoliko razkropi; mraza
vse oterpne. Za nekako pobotanje terpi dan po letu
ravno tako dolgo — tri mesce.

Dozdaj so le pribrežja .teh otokov znana. Pol¬
nočna stran je z visocimi hribi pokrita. Poldanje
pobrežje, najmanj nerodovitno, ponuja ribnate potoke,
divjino in veliko tičev.

XIII. Poglavje.

Ozarovova nezadovoljnost.

Ko je bil Ozarov pismo prejel, od kterega smo
govorili, vernil se je hitro v Arhangel, kjer je upal
s svojimi pomenki in sveti mladenča odverniti od
njunega namena, če ne oba, tako vsaj Aleša, ki gaje zdaj
kot drugikrat želel za predstojnika svoji kupčiji. Iva¬
nove misli je pa stric že davno poznal, da bi si bil
upal spremeniti njegovih namenov.

Ali močno se je zavzel, ko je domu prišel in
našel pismo, ki mu je odhod sina oznanjevalo. Dobro
je vedel, da se je Aleš zapeljati dal. Da-si ravno
je poznal, koliko Ivan pri svojem bratrancu premore,
vendar je pri vsem tem barkadorja krivega delal, da
je bil njegov sin to sklenil; to ga je tudi strašilo,
da sta mladenča v hudobne pesti prišla. Vendar
ubogi oče si ni vedel drugače poniagati: Boga je
prosil, naj ima usmiljenje z neumnežema, in da naj
ju ne kaznuje z vso ostrostjo tistih, ki prelomijo

16

četerto zapoved Božjo: „Spoštuj očeta in mater".
Božja pravica se ni dala omečiti.

XIV. Poglavje.

Dalje popotovanje.

Ko je Ozarov tako žaloval, medtem je barka šla
svojo pot dalje in zmeraj dalje v Ledeno morje, ki
pa mesca kresnika in malega serpana ne zasluži tega
imena; zakaj solnce tačas ne zapusti oboka, in nastopi
tedaj silna vročina. Naša mladenča sta bila iz sebe, ko
sta sama videla to prikazen, od ktere jima je šola
pravila, da je in od kod cla prihaja. Vedela sta
resnico, da terpi v tečajnih krajih proti poletnemu
solnčnemu obratu dan dva mesca in še več, ravno
tako kakor ob zimskem solnčnem obratu temna noč
ta del zemlje zavija.

Glavar se je bil v Arhangelu s kermarjem
previdil, kteri je bil v teh krajih doma, Ta je bil
skušen mornar, bolj znajden v djanstvu ko v teoriji,
ki je bil po dolgi skušnji prav izurjen v svojih opra¬
vilih. Ker je bil mladenčema rojak, bil se je
jima kmalo prikupil; za prijatelja sta si ga
vzela in veliko naukov sta dobila od njegove stare
skušenosti.

Med tem se je solnce začelo nagibati.
Glavar je spoznal, da se zima bliža in mu je nemo¬
goče cilj popotovanja doseči; mislil je torej se v
Arhangel verniti ali pa varno luko poiskati, kjer bi
mogel s svojo barko prezimiti. Tudi kermar je bil te
misli, da ni časa izgubljati za spolnjenje tega sklepa
zavoljo silnih viharjev, ki v teh krajih razsajajo, ko
se zima bliža.

XV. Poglavje.

Vihar.

Silen vihar je prihrul iz južnega zahoda in
gnal barko zmeraj dalje. Zastonj so netvegoma jadra

17

skup povili. Veter se je barke lotil kakor igrače
in je tudi nekaj jadril polomil. Zdaj je bila vzdig¬
njena silno visoko na penastih valovih, zdaj se je
strašen prepad pod njo odperl, in zdelo se je, da
se bo na dno prepada pogreznila. Najgostejša trna
je skoraj brez prenehanja zavijala vse to združeno
morje. Moštvo si je vse prizadjalo, da bi vihar pre¬
magalo, pa zastonj. Ko se je veter spreobernil, pihal
je enako hudo in s seboj pripeljal leden mraz, ki
je vsacega silil krov zapustiti in bežati v spodnji
prostor, doli počakat konca tega strašnega viharja.

XVI. Poglavje.

Vestni zbadljeji.

Aleš in Ivan sedita v kotu svoje kolibe vsa
v strahu. Vsak trenutek je nevarnost veča, in že
tri dni vihar enako divja. Nevarnosti, v kterih sta
bila, sta si mislila mladenča kot pravične kazni za
svojo nepokoršino in žalost, ki sta jo napravila
Ozaro vu.

„Oh zakaj", pravi Aleš, „zakaj sva pozabila
svojih dolžnosti? Ker sva nastopila to popotovanje
brez očetovega privoljenja, zato stavi naju Bog v
tako nevarnost. Oh kakšina obupnost bi bila za
mojega očeta, če bi vedeli najin stan! In če pogi¬
neva , nikoli ne bodo zvedeli najine osode in
kesanja."

Ivan si je tudi grenko očital. Čutil je, s kako
nehvaležnostjo je povračal svojemu stricu dobroto:
zapustil ga je brez dovoljenja in zraven še njegovega
sina napravil, da ga je v tem posnemal. On se je ob¬
toževal, da je Aleša zapeljal; on je spoznal, da je
njegovo obnašanje podžgalo Božjo jezo nad njima.
Glavar je lehko uganil, kaj se v duhu mladenčev
godi, in blezo je imel tudi on prenašati očitanje
vesti.

Utopljenci*

2

18

Iz teh otožnih misli je je zbudil tako silen pok,
da so mislili, barka se je na tisoč kosov razletela.

Vsak je bil strahu ves bled, in glavar je za¬
vpil: „Bog nam pomagaj. Če nam on ne bo na
strani stal, vsi bomo poginili." Zdaj je Ivana in
Aleša vest še bolj pekla; komaj sta si upala Božjo
milost na pomoč klicati; vendar sta pokleknila in
goreče prosila dobrotljivega Boga, da bi jima priza¬
nesel ter jih otel iz tako velike nesreče.

XVII. Poglavje. '

Barka se v led zaltode.

Iz silnih vdarcev, ki so se ob strani barke
razlegali, je glavar kmalo sprevidil, da so jim vzrok
silni ledeni kosovi, ki je valovi ob barko treskajo;
in po pravici se je bal, da bi je ne sterli.

Ko je ravno svoje misli pripovedoval kermarju,
prevagnil jih je en udarec, hujši mimo prejšnili, ter je
enega nad druzega prekucnil. Barka se je silno
vzdignila in zadnjič s silnim treskom nazaj padla,
kakor bi se imelo vse razsaditi, kar je bilo stesa¬
nega. Potlej se je sama ob sebi stresla, se naprej
pognala in zadnjič ostala nepremakljiva, ker j e vihar
strašno dervil in so valovi zmeraj silne kosove ledu
na eno stran barke gnali.

Vsak je zdaj zavednost zgubil zunaj glavarja
in kermaija; vsak je bil prepričan, da so ob
klečet zadeli, in se bodo potopili. Glavar se je tudi
tega bal, pa brihtnost in hladna kri ga niste zapu¬
stili, in sklenil je vse storiti, kar je mogoče, da se
spravi iz tega obupnega stanu.

Spremljen od kermarja se je podal v spodnji
prostor, da bi se prepričal, ali je podsek poškodovan
in ali barka vodo zajema. K svojej velikej zado¬
voljnosti sta spoznala, daje ves ta del nepoškodovan.
Ko sta zapazila, da se valovi z manjšo silo zaga¬
njajo, mislila sta, da je veter potihnil; zupala sta si

19

na krov in videla nad seboj nebo z zvezdami.
Vihar je bil nehal, le morje je bilo še močno ne-
pokojno.

Pri svetlobi zvezd sta se mornarja prepričala,
da barka ni priletela ob kako skalo, ampak da je
nagnana na silno reč ledu, ki se vzdiguje iz dna
morja; morje pa je vsak trenutek donašalo silne
kosove ledu zoper barko.

Barka se je zmeraj bolj zasipala; vihar je
polomil jadrila in jadra raztergal. Nemogoče je
zbežati, sicer so pa v kraji, kjer celo ni prebivati.
Zemljo vidi so kazali blizo Ostrovida (Špicbergen),
kjer dan ob tem času le nekaj ur terpi; mraz je
bil silno občuten: vse to je mornarje obupne delalo.
Eni so obžalovali, da se barka ni koj potopila, kar
bi jih bilo z naglo smertjo rešilo hudega, ktero jih
je čakalo. Drugi morda ravno tako obupni, pa po-
božniši so roke proti nebu povzdigovali in od ondot
iskali zadobiti serčnost in kak žarek upanja.

Med zadnjimi je bil glavar. Ta človek, ki smo
mu lepe lastnosti prilastovali, ni bil ob vso vero
prišel. Spoznal je napako, ktero je bil storil; pa
zaupanje je imel na nezmerno dobrotljivost Gospoda,
ki noče smerti grešnikove, ampak da se poboljša.

Taka vera podpira serčnost pobožnega v ne¬
sreči; on ve, da je osoda ljudi v roči Vsegamogoč-
nega, da jim celo las ne pade z glave brez njego¬
ve vedosti, in da nikoli ne zapusti tistih, ki vse
svoje zaupanje va-nj stavijo.

Aleš in Ivan, od otroških let zrejena v strahu
Božjem, sta bila ravno teh misli. Tudi njima je
glavar v zaupanji rekel, da je z Božjo pomočjo še
en pripomoček, oteti se iz te hude zadrege, in mla-
denča sta bila večo serčnost zadobila, ko so bila
nju leta. Glavar je čutil, da ima v njih pomoč, na
ktero se more z vso gotovostjo zanašati v vsem,
česar bi se za rešenje moštva lotil.

2 *

20

XVHL Poglavje. x
Otiup in zavednost.

Moštvo je bilo jako otožno, kar je njegovo
moč ustavljalo. Sicer so bili ti ljudje trudni, za-
stradani in brez spanja. Zato jim je dal glavar, ko
je bilo morje mirniše, napraviti dobro pojedino, potem
jim je rekel počivat iti, med tem pa bo on sam na
pripomočke mislil, da jih otme iz stiske. Dan se je
zasvital in glavar je z dolgovidom skušal najti, ako
ni blizo kak otok, ki so jih bili pred malo časom
drugi mornarji našli, ki so bili presiljeni med mno-
zimi trudi in zatajevanji na njih prezimiti. Ko barka
ni bila v poglavitnih delih nič poškodovana, zato je
barkador sklenil posnemati svoje sprednike; on je
menil, da ima za svoje ljudi dovolj živeža za čez
zimo. Ko je bila nočna tema popoluama prešla,
zdelo se mu je, da od daleč vidi pečine, ki jih je

lehko ločiti od ledenih gora. Upanje ga je obšlo,

in ko je Boga zahvalil, povedal je berž kermarju o
svojej najdbi. Ko je le-ta spoznal resničnost gla¬
varjevega mnenja, da utegne blizo kak otok ali terd
svet biti, sklenili so nekaj ljudi iz barke preiskovat
poslati, ali bi ne bilo kacega sledu stanovanja ali
kake šupljine, kjer bi zamogli v zavetji biti in pre¬
zimiti.

Glavar je sklical svoje ljudi, ki so se

bili z živežem in spanjem nekoliko poživili, ter jim

je rekel: „Po vsej pravici morem soditi, da bomo
blizo tukaj našli kak otok, kjer bomo zamogli pre¬
zimiti. Dosti živeža imamo še na barki, da bomo
učakali ugodnega časa; če le vemo ga varovati in
si po potrebi pritergati. Ko bo zima minula, dobimo
gotovo pomoč od tod iti. Jaz bom poslal nekaj mož
na preiskovanje, in ta čas, mislim, boste poterpež-
ljivo in vdano čakali izida tega, kar bom poskusil
za rešitev nas vseh.

21

Mornarji so glavarju vsi radi obljubili pokor-
šino, ki je je k njih pridu zahteval. Spet so začeli
upati in pričakovali so, da jih bo glavar iz stiske
rešil, v kteri se znajdujejo. Aleš in Ivan sta bila
tudi tega zaupanja in sta imela sicer več vzroka kot
drugi pokojna biti, zato ko sta bila svojo osodo
Bogu izročila in to daje veliko moč zoper pozemeljske
nevarnosti. Ko je bil kermar potrebo razložil, iti
iskat otoka, kjer bi imeli prezimiti, mislil je tudi, da
najboljša in najgotoviša tovarša, ki bi si jih imel na
to pot čez ledene ravnine pridružiti, bila bi naša
mladenča; na nju pokoršino, serčnost in vdanost se
zamore zanašati. Aleš in Ivan sta veselo to nevarno
poslanstvo sprejela. Ne nevarnost pri plezanji na
griče, ali med potjo čez ledene ravnine, ne terpljenje,
ne mraz ni moglo v njih očeh toliko veljati, kakor
dobrota svojim nesrečnim tovaršem k pridu biti.
Sicer je bilo to dobro delo, ki so je hoteli storiti,
in zanaprej so čutili, da je bo Bog blagoslovil pri
njih početji. Tako je pobožen človek zmeraj pri¬
pravljen se v največe nevarnosti postaviti, če je to
treba, ker ima skerb in navado se v varstvo Vse-
gainogočnega podati, kar človeka še enkrat tako
močnega in serčnega napravi.

XIX. Poglavje.

Odhod na otok.

Trije popotniki, toplo oblečeni, napravili so si
na čevlje železne zareze, da bi jim na ledu ne spod-
letovalo; previdili so se vsak z dobrim kožuhom ter
z okovano palico. Verh tega so se oborožili s puško
in sabljo; ob ledja so si obesili sekiro, vzeli so
tudi obilno smodnika in krogelj s seboj; pa ne zoper
sovražnike svoje enakosti, ampak zoper bele med¬
vede, ki so v tem kraji celo divji in jako nevarni.
Za živež so jim dali Suharja, nasoljenega mesa za

22

tri dni in tudi sklenico žganja. Zadnjič so k vsemu
temu dodjali daljnogled in več smolnatih bakelj.

Z glavarjem so se bili pogodili, da bodo veliko
germado na verhu skale zakurili, kakor hitro
na otok pridejo, in da jim bodo iz barke z enakim
znamenjem odgovorili. Če bo kraj za prezimovanje
ugoden-, ali če bi tam vsaj kake jame našli, v kteri
bi se dalo za silo prebivati, morali bi tri zažigavke
(rakete), ki so jim je za to s seboj dali, pod
nebo spustiti.

Tako napravljena sta Aleš in Ivan goreče molila
in se pod kermarjevim vodstvom na pot podala pet
ur pred dnevom. Sapa je bila mirna, luna v svojem
pervem krajcu je obsvetljevala njih pot; ugodna je
bila tudi svetloba zvezd, ktere so v tern kraji jako
svetle. Mraz je bil oster, in morali so naglo hoditi.

Štiri ure so že hodili med največimi težavami.
Samo zvezde na nebu so jim bile vodnice po ledenih
ravninah polnih runjav. Dolge ovinke so morali de¬
lati, ogibati se nezamerznjenih vodnjakov, in v ved-
nem strahu so bili pred belimi medvedi, zato so hodili,
kar največ mogoče, blizo eden druzega, da bi drug
druzemu pomagal. Trije popotni so zagledali ob
jutranjem svitu černkaste skale, in kmalo so prišli
do otoka, ki se iz barke ni tako daleč zdel, ker se
jim ni senjalo, kako je pot težavna. Aleš in Ivan
sta bila tako vesela, da sta pokleknila in zemljo
poljubila, ki jim je dala to pribežališče najti, kjer
so menili konec terpljenja doseči. Oni si niso bili
v svesti, koliko hudega jih še tukaj čaka.

XX. Poglavje.

Ostrovid ali Špicbergen.

To je s snegom pokrita dežela brez kacega
drevesa ah gerrna, kjer bi moglo oko počiti; le sem-
tertje so videti kaki ostanki razsedlih, od valov
na breg verženih bark; strašno zračje, puščobna pla-

23

nota, dokler seže oko, in ta z golimi ska¬
lami predeliena, nobene žive stvari: vse je

bilo krog njih mertvo, še clo žalostnega krokar¬
jevega krokanja ni bilo slišati, ki oživlja naše s
snegom pokrito polje. Natora je stavila na ogled
le pusto razdjavo in smert. Vendar so se še srečne
imenovali, da so bili na terdem svetu, med tem ko
so bili njih tovarši še na barki v tolikanjih nevar¬
nostih. Ko so se nekoliko počili, pravi jim kertnar
(in to je prav imel), da je ta dežela kos Ostrovida.
Ker bodo naši popotniki dolgo v deželi, menimo, da
je koristno, da te kraje nekoliko bolj popišemo.

Ostrovid obstoji iz enega velicega otoka in
iz množice druzih manjših. To je dežela najbolj v
severji polnočnega polkrožja. Spoznavajo ga ža del
Amerike. Anglež Willoughby ga je najdel leta 1553.
Leži pa med 25. in 45. stopnjo dolgosti, med 77. in
82. stopnjo širokosti.

Skupina otokov ima ime Špicbergen, po naše
Ostrovid, ki je poln hribov in skal, s snegom po¬
kritih. Deset mescev je tam zemlja zmerznjena več
palcev globoko; in v nekterih krajih so tla le iz
ledu, ki se nikoli ne staja, in so pokrita le z neko¬
liko palci zemlje, mahri in plezavek; tam ni skoraj
druzega rastja. Po letu tam ni treba človeku vro¬
čine terpeti.

Izmed vseh živali, ki so človeku koristne, na¬
haja se v tej zapuščenej deželi samo severni jelen,
ki se po letu živi od trave, ktere nekoliko v dolih
raste, kjer je zavetje pred severnimi in vzhodnimi
sapami, po zimi pa od mahu, ki si ga izkoplje izpod
snega. Morje okoli teh otokov je skoraj vse leto
pokrito z debelim ledom, tako da se otoki vidijo
obdani od nezmernega polja, namesto s travo in
rožami z ledom in snegom pokritega.

Po letu, ko je morje prosto, najde se tam polno
rib, in beli medvedje, volkovi in lisice, ki so ob

24

krajih, dobe tu dosti žiyeža. Po zimi gredo dalje
po deželi in so silno nevarni. Tudi je tu morskih
krav, morskih psov, morskih somov in morskih vol¬
kov. Ljudje ne morejo in nočejo živeti v tej strašnej
deželi. Vendar pridejo semkaj vsako leto barke
Rusov in drugih narodov na lov morskih somov. Te
barke ostanejo tu nektere tedne po letu.

Naši trije popotniki so samo to želeli, da bi
se znajdli v kraju, kamor po letu ribiči na lov
morskih somov zahajajo. Upali so dobiti kako kočo
ali kako drugo koristno reč, da bi tu prezimiti
mogli, in da bo poletje njih težave končalo, ker
vsako leto pride ena barka od Arhangela le-sem
iskat Rusov, kteri bi bili utegnili prešnje leto tukaj
zaderžani biti.

XXI. Poglavje.

Podmel.

Zaupanje, ki sta ga Aleš in Ivan imela na pre¬
vidnost Božjo, poterdilo ju je v nade polnej misli,
da zavolj zime ne bodo obnemagali. Vdala sta se
torej svojej osodi, in od prihodnjosti sta pričakovala,
da se njih žalostni stan spet na bolje oberne.

Po jedi so popili nekoliko žganja in šli naprej.
Vsak je vzel kake kose lesa, da bi bilo moč od
novega zakuriti, ko bi bili drugi kraj za počitek
našli.

Prišli so do pota po nekem jarku. Tla, ki so
po njih hodili, zdela so se ledena skorja; toda ker-
mar je menil, da je spodaj potok. On je sodil, da
če so lovci morskih somov v tem kraji koče zidali,
morajo te biti blizo tega potoka, ker jim je za
razkosovanje in spravljanje morskih somov treba
tekoče vode. Šli so dalje po jarku , ki je zmeraj
kviško deržal; toda skale so bile tako sterme, da
so vsak čas pri plezanji svoje življenje v nevarnost
stavili.

25

Vsi vneti so bili dati znamenje nesrečnim to-
varšem, ki so na barki ostali, da so srečno na otok
prišli; pa niso mogli priti na dovolj visok kraj, da
bi se od ondot videla svetloba njih ognja.

Na enkrat je Ivan našel nekaj sežnjev od tal
vhod v nek podmel (votlino pod skalo). Drug drugemu
so pomagali plezati in srečno so prišli do vhoda,
pred kterim je bila več čevljev široka kamnitna
plošča. Ivan je hotel koj v podmel, pa umni kermar
ga je prideržal in ga opomnil, da se je treba varo¬
vati, ker utegne ta podmel biti berlog kacega belega
medveda ali kake druge divje zveri. Ustrelil je torej
enkrat v podmel, kar je napravilo hrum enak gromu,
ki ga brez števila malkov napravlja. Ko je za stre¬
lom vse mirno ostalo in se ni nobena zver prika¬
zala, zupali so si noter skoz zelo nizko luknjo, in
veselo so se zavzeli videti podmel dovolj prostoren,
dati jim pribežališče in zavetje pred vsakim neurjem.
Raztezal se je nektere sežnje noter v skalo; stene
so bile gladke in suhe, tla skoraj povsod gladka
in pokrita s sivo sipo.

XXII. Poglavje.

Znamenje.

„Bodi ga Bog zahvaljen!' 1  reče Aleš, „koliko
hvaležnosti smo mu dolžni za dar, ki nam ga je s
tem podmelom dal!"

Vsi trije so pokleknili in ginjeni molili zahvalno
molitev.

„Zdaj nam druzega ne ostane," pravi kermar,
,,kakor povedati tovaršem o naši najdbi. Skusimo,
ali bi ne mogli priplezati skali do verha. “

Z  neskončnimi težavami so prišli verh skale,
ki je bila veča mimo vseh druzih in je delala neko¬
liko večo ravnoto.

Svitloba dnevna jim je še svetila; toda krog sebe
so videli le sive skale, nakopičene drugo nad drugo

26

ki so dajale prav žalosten pogled mestu, od hudega
potresa razdjanemu. če so se proti morju obernili,
videli so samo veliko planoto ledu, ktero so ravno
kar s toliko težavo prešli. Edina tolaživna reč, ki
so jo videli, bila je barka, ki so jo z daljnogledom
na tanko razločili, in koj so derva zažgali, ki so jih
bili do tje prinesli. Dan je bil pri koncu. Kmalo
potlej so videli zraven barke velik ogenj prižgan za
odgovor njih znamenju, in kermar je spustil od časa
do časa tri zažigavke, kterim so iz barke z ravno
toliko streli odgovorili.

Sladko upanje je prišlo v njih duha, ki je bil
otožen od žalostnega pogleda; in na tihem so Boga
prosili, da bi tudi tovaršem dal srečno do njih priti.

XXIII. Poglavje.

Perva noč na otoku.

Pri svetlobi bakelj so se vernili doli v podmel,
kjer so sklenili noč prebiti.

Z nočjo vred je zavila gosta megla ves obok;
ozračje je bilo mehko in mola*otno, sneg jim je iz¬
pod nog derčal; zdelo se je, da se na odmeko ravna.
Predno so prišli v podmel, slišali so od daleč za¬
molklo šumenje, in kermar je iz tega prerokoval, da
se bo vreme preobernilo, kar mu je napravljalo
veliko skerbi. Iz skušnje je vedel, da se v teh se¬
vernih krajih vihaiji, ki divjajo konec poletja, več¬
krat ponove po tem, ko je zima vse s snegom in
ledom pokrila.

Kakor hitro so v podmel prišli, zakurili so
velik ogenj pred odpertino, da bi odgnali divje zveri.
Večerjali so suhar in osoljeno meso, in ko so Boga
zahvalili, da jih je tako vidno varoval pri njih po¬
četji, poiskali so si počitka. Upali so drugi dan videti
tovarše, ktere bi bil glavar za njimi poslal. Aleš in
Ivan, trudna od težavne poti, sta zaspala v tem
sladkem upanji. Kermar si ni upal kaj tacega mis-

27

liti: bal se je viharja in slabega vremena, kar bi
bilo zamoglo končati tiste, ktere bi bil glavar po¬
slal in še celo samo barko. Svojega strahu ni raz¬
odel mladenčema, da ni nju dobre volje v nepokoj
spravil.

Dobroželjen človek spoštuje dušni mir bližnjega,
in skuša vse odpraviti, kar bi ga t nepokoj spravilo.
Dostikrat zaklene v serce svojo nljevoljo in strah,
da s tem drugih ne spravi v žalost. Edino kedar
jih zamore na nesrečo pazne storiti, stori to za
časa, da se morejo ogniti, ali se vsaj zoper njo
bojevati.

Dolgo časa kermar ni mogel oči zatisniti, tako
so ga dervile skerbi. Strašno šumenje se mu je
razlegalo v ušesa. Veter se je zaganjal in gnal dim
v podmel, tako da mu je sapo jemalo.

česar se je bal, to se je zgodilo. Zbudil je
oba mladenča in šli so do vhoda. Oglje je bilo raz¬
neseno, nebo s černimi oblaki pokrito, veter je hudo
vlekel ter dež in sneg proti vhodu gnal, in daleč se
je čulo silno pokanje ledii in šum valov. Vsa tu-
kajšna ledena natora se je zdela zdaj v puntu.

„Hvala Bogu! 11  pravi Aleš, „mi smo v zavetji ;
če bi nas bilo to vreme med potjo zasačilo, kaj bi
bilo z nami?“

„Res je, da nam je bil Bog milostiv“, pravi
Ivan, „ko nas je v ta podmel pripeljal, kjer uteg¬
nemo mirno pričakovati, da bo vihar minil. Ali kaj
bodo naši tovarši na barki počeli in tisti, ktere je
morda glavar proti otoku poslal? Dobrotljivi Bog
jih varuj!

Dolgo so si trije nesrečni prijatelji svoj nepo¬
koj razodevali. Zadnjič ko so bili več ur prečuli,
in svoje tovarše v varstvo Vsegamogočnega pripo¬
ročili, zavili so se v kožuhe in zaspali nepo-
kojnih misli.

28

XXIV. Poglavje.

Drugi dan.

Ko so se bili zbudili, bil je vihar ponehal;
samo daljnega vriša premetovanih valov je bilo sli¬
šati. Nebo se je bilo zvedrilo, luna je še svetila, in
blede zvezde so migljale, merzel sever je še pihal.
Trije nesrečniki so skušali na skalo splezati, kjer so
bili prednji večer ogenj zakurili in so imeli obširniši
pregled. Silno so terpeli, da bi gori prišli.

Ker je bil mraz hitro za dežjem in snegom
nastopil, bila je skala s poledico prevlečena. Med
tem je za zahodom lune nastopila trna , ki jim ni
dala nič več razločiti; samo na ušesa jim je šel
silni šum valov in polom velicih ledenih kosov, ki
sc se eden ob druzega zadevali. V nepoterpežljivosti'
in polni britkosti so dneva pričakovali.

Kmalo se je prikazal na nebu na jutranji strani
rudečkast lok, ki je polagoma v krožeč zrasel in na
otoke bledo svetil; dan je bil in mogoče je bilo
daleč razločiti.

Ali kako strašen pogled je čakal treh nesreč¬
nikov! Morski led, po kterem so bili na ta otok
prišli, bil je večidel zginil. Valovi so dervili'velike
ledene kosove na pobrežje. Ledene gore so valovi
gnali, da so ob skale butale, ki nekaj teh gor obrob-
ljujejo, in so je hotele v prah zmleti.

Ko so se mogli pri belem dnevi daljnovida
poslužiti, gledali so proti kraju, kjer je bila barka
z ledom obdana, ali bi je ne bilo mogoče zagledati.
Nobenega sledu niso od nje našli, in zdelo se jim
je, da je morje tam, kjer se je bila barka usedla,
prosto in polno visocih valov. Beseda jim je v ustih
zastala, in solze so jim polile obraz. Vsi trije so .
ostali, kakor mertvi; naposled zavpije Aleš: ,,Kaj je
z našimi revnimi popotnimi tovarši? Bog se jih
usmili, če je vihar barko razklal! Vendar so bili

29

morda gnani proti terdemu svetu, kjer bodo pomoč
našli ? Ali kar se nas tiče, glejte, od vsega sveta smo
ločeni zdaj brez pomoči na otoku, kjer ni mogoče
prebivati, ki je ves z ledom in snegom pokrit!“

Kermar, ki je predobro umel nesrečo, ki je
zadela njega, njegova tovarša in vse moštvo, ta je
skerbel se pri zavedi ohraniti in Aleša in Ivana upo¬
kojiti; vedel je, da bi mogla maloupnost njih žalostni
stan le še slabši napraviti.

„Mi ne moremo gotovo vedeti", rekel je s
terdnim glasom, „ali je bil glavar ljudi koj proti
otoku poslal, ko je plamen našega ognja zagledal.
Oni so utegnili tudi pred viharjem na otok priti, če
so za časa odrinili, in mi jih moremo spet najti.
Ko je bila barka ledu prosta, mogla je proti terdemu
svetu gnana biti, kjer bodo naši tovarši skerbeli, da
nas otmo. Nadjajmo se najboljšega in izročimo se
previdnosti Božji, ki nas je srečno privodila na ta
otok. Ta nas bo podpirala in branila, dokler nas
ne pridejo rešit iz težav. Nikar ne obupajmo, ster-
nimo svoje moči in pod varstvom Božjim nam bo
morda mogoče si oskerbeti najpotrebniših reči. Sto¬
rimo, kar nam je mogoče, in Bog nam bo prišel na
pomoč.

Ali ni že to velika sprednost za nas, da smo
trije? Y kako strašnem, stanu bi bil vsak izmed nas,
če bi bil sam na tem zapuščenem otoku? Mi si
moremo drug druzemu pomagati in se z združeno
močjo lotiti del, kterih bi eden sam zastonj po¬
skušal. Zdravi smo in močni, vajeni mraza in truda;
mi bomo v stanu prenesti težave in pomanjkanje,
kar nam bo Bogu všeč poslati."

Tako je ta dobri človek prigovarjal dušno po¬
božnost mladenčema, ki jo je bila žalost pobila.
Verni občutki v Božjo previdnost, ki vse obrača, ti
so v njunih sercih novo moč zadobili in jim spriče-
vanje dali, da jih Bog ne zapusti v nesrečnih

30

okoliščinah. Kot veliko dobroto so spoznali, da so
bili ob viharji na otoku, ne pa na barki, kjer je
bila brez dvoma nevarnost veliko veča.

Tako najdejo pobožni tudi v največih stiskali
nekaj, kar jih tolaži, in jim daje zaupanje na pre¬
vidnost Božjo.

XXV. Poglavje.

Odhod v jarek.

Z otožnim pa zaupanja do Bogu polnim sercem
so se vernili trije nesrečni tovarši v podmel, po tem
ko so bili ogenj verh skale zakurili, kar je oznan¬
jalo njih pričuj očnost tistim tovaršem, kteri bi bili
utegnili pred viharjem na otok priti. Potlej so za¬
čeli misliti, kaj jim je v njih stanu storiti.

Mladenča sta se kermarju zaupala, ker sta ga
skušenega in človeka dobrega sveta spoznala.

Njegova misel je bila, najprej truplo malo
okrepčati in potlej iti na preiskovanje, ali jim za-
more otok dati potrebni živež, ker niso imeli več živeža
ko za drugi dan.

Dobro oboroženi in s svojim malim živežem
prevideni so se podali na pot pri bledej svitlobi
lune. Sli so dalje po jarku. Hodili so varno, da so
se varovali divjih zveri, in skerbno so pazili, kaj bi
jih do kacega človeškega stanovanja pripeljalo, kjer
bi našli derv in živeža, česar obojega so najbolj po¬
trebovali. Pot je bila runjava in spolzka, mraz zlo
skeleč; toda njih, gosta kožuhovina in gibanje v hoji
jih je varovalo. Ze so bili prešli več ur, pa ugledali
niso ničesa, kar bi jim utegnilo k pridu biti.

Luna je bila na oboku svoj tek končala. Samo
zvezde so svetile našim popotnikom, kteri so ne¬
koliko pomoči našli v tem, ker se je sneg bliščal
tako, da so še dovolj videli in bili v stanu dalje iti.
Ali nepokoj, ki je Aleša in Ivana premagal, dajal je
vsakej reči, ki je na pregled prišla, strašno podobo.

31

Ko so še čez štiri ure hodili po soteski ali
jarku, ki se je na vse strani zvijal, sklenila sta
mladenča se ustaviti, da bi razsodili, ali bi se ne
bilo bolje v podmel verniti in z dnevpin vred iti
otoka od druge strani pregledovat.

Ali kermar jim je rekel, da bi znal pokoj za
nje silno žalosten biti, ker nimajo derv, da bi ogenj,
zakurili, da bi se greli in divje zverine odganjali.
On je bil torej te misli, naj bi dalje do dne naprej
hodili, dokler ne bi kaj našli, kar bi jim bilo
k pridu.

Mladenča sta se spomnila, kako čudno jim je
Bog dozdaj pomagal, in od novega sta bila serčna.

XXVI. Poglavje.

Srečna najdba.

Naši trije prijatelji so šli kake tri ure med
skalami brez potov, obdanimi z brezni, ki so se
kazale čedalje ožein so jim žugale vso pot presekati.
Bali so se, da ne bi bili zastonj te nevarne poti
storili, in so mislili se verniti, ter so Boga prosili,
naj jih zdrave in srečne v njih podmel nazaj
pripelje.

Navzdol grede so prišli na enkrat na prostor,
obdan s skalami, ki so zgorej zvod delale, ktera je
bila samo na sredi odperta, in je proti vsem vetrovom
zavetje delala. Ko so to šuplino bolj ogledovali,
terčil je Ivan z nogo ob nekaj, kar se mu ni zdelo
ne kamen ne led. Poskušal je od bliže in je spo¬
znal, da je to les. Kmalo so tod našli več velicih
vej, sem ter tje po tleh raztresenih.

„Bodi Bog zahvaljen!“ tako so vsi zavpili, ne¬
nadoma smo našli, s čimur se bomo greli!

„Več smo našli kot vidva mislita", pravi ker¬
mar. „Te veje so odčesnjene od drevesnega debla,
ljudje so jih morali le-sem prinesti. Tukaj so morali
ljudje biti, ali pa še zdaj v soseščini prebivajo."

32

Rekel je koj ogenj zakuriti in tukaj dne po¬
čakati, kteri bi jim dal bolj na tanko presoditi to
okolico. Tukaj so pojedli, česar niso bili pred po¬
potovanjem snedli, in se pogovorili ostanek živeža
razdeliti za prihodnja dva dni v zaupanji, da bo
Bog druzega živeža poslal, ko ta poide.

Ko so krog ognja leže se menili o daru, kte-
rega jim je dobrotljivi Bog dodelil s temi vejami,
ktere v njih deželi niso bile nič vredne, mislil je
Ivan slišati šum kakega studenca, in je na to svoja
tovarša pazna storil. Našli so res čist studenec, ki
je poganjal izpod skale, in se ene korake dalje
izgubljal v majheno jaško.

„Bog je dober in usmiljen!" zavpil je kermar,
„dozdaj smo si morali žejo s snegom gasiti. Glejte,
ena potreba je že poravnana; previdnost Božja nam
bo dalje pomagala."

Na tem studencu so zajemali in veseli bili
vode, ki je tako dolgo niso imeli in ki jim je bila
toliko prijetniša, ker jih je nasoljeno meso vedno
žejalo.

Ko so pri svetlobi plamena ogledovali jaško,
kamor je studenec tekel, zdelo se jim je, da je na¬
pravljena iz kamnov, ki so okoli in okoli v redu na¬
loženi, in da je votlina, ki je studenec prejemala, z
rokami narejena. Ivan je vzel ogorek, da bi te reči
bliže ogledal; in vsi so se prepričali, da je jaška
človeško delo. Ta najdba jih je spet serčne naredila,
in otožnost, ki je še zjutraj gospodovala oba mla-
denča, ta se je popolnoma izgubila.

XXVII. Poglavje.

Najdena dolina.

Od dolge poti trudni so hoteli zaspati. Skle¬
nili so, da naj eden izmed njih po versti čuje, ko
bosta druga dva spala, da jih bode najmanjše
nevarnosti za časa opomnil.

33

V kožuhe zavita, sta se kermar in Aleš ognju
približala, in Ivan se ponudi pervi za na stražo.
Pod nebom ležati v največem mrazu ni bila zložna
reč; pa naši popotniki so bili Kusi iz Arhangela,
vajeni severnega zračja, in Boga so zahvalili, da so
imeli derv za kurjavo ognja, ki jim je zmeraj nekaj
toplote dajal.

Ob solnčnem vzhodu so šli po sredi neke razpo-
kline, skoz ktero edino je bilo mogoče priti iz ograje,
v kteri so bili; kar se je na enkrat tudi ta zaperta
pokazala z neko počez ležečo skalo. Ko so iskali
ven priti, zagledali so na skali sebi na desnej strani
nekake stopnje v skalo izsekane, kar je čedalje bolj
dalo spoznati človeško delo. Začeli so po skali
plezati po teh stopinjah. Ko so bili nekoliko kviško
prišli, videli so tudi pot s človeškimi rokami nare¬
jeno, ki se je okoli te skale do verha zvijala.

Ko so bili do verha prišli, mislili so se na
enkrat na drugi svet prestavljene, tako so bili za¬
vzeti nad pogledom prijetnih reči, ki so se jim pred
oči stavile. Nad visocimi skalami na vzhodnej strani
se je kazal goreč solnčni krožeč, ki je spodaj svetil
široki dolini, obdani na poldnevnej strani s hribi,
kteri so bili proti severju silno visoki. V jugu je
bilo videti veliko ledeno Morje, ki se je stezalo kot
morska ožina do srede te doline, prerezane s poto¬
kom, ki se je v ožino stekal. Na tleh, s snegom
obsejanih, se je videla prijetna zelenjav, ki je milo
pogled krepčala in se lesketala v rosnih biserjih
pod solnčnimi žarki. Nebo je bilo jasno ter višnjevo,
in prijetniša sapa je tu pihljala. Ker je bila dolina
s silnimi skalami zavarovana zoper gornje in vzhodne
vetrove, in odperta na južno stran, zato jo je solnce
po leti na vso moč lahko grelo, ker je pet mescev
na oboku ostalo. Vročina, ki so jo odbijale v tej
dolini peščene skale krog nje, mogla se je dognati
na silno visoko stopnjo v tem severnem kraji, in

Utopljenci, 3

34

tako naglo rast pospešiti. In ko je bil pred krat¬
kim prijetni čas minul, ni še mogel mraz vseh
zelišč pokončati.

XXVIII. Poglavje.

Derva in žličnik.

Hiteli so porabiti kratki dan, da so pregledali
dolino. Pervo, kar so njih oči srečale, bilo je veliko
derv, ki so ob pobrežji ležala. Iz tega so sodili,
da je zadnji vihar, ki jim je bil toliko britkosti na¬
pravil, semkaj zmetal toliko velicih brun in debel.

Kermar jim je rekel: „Polnočna Amerika je po¬
krita s silnimi gozdi. Velike reke, ki stopajo iz
strug, zgrabijo včasi cele te gozde in ženo drevje
proti morju!

Vetri in viharji je pritirajo v te nerodovitne
kraje, kjer ne raste nobeno drevo, in kjer je
največe pomanjkanje derv. Tu se ustavijo ob
pobrežji in dajo prebivavcem pomoč, varovati se
ostrega mraza. Tako Božja previdnost na vse viže
skerbi za potrebe ljudi po vsej zemlji raztresenih,
da nobeden ne pogine. “

Trije tovarši so šli ob potoku, in Aleš je za¬
pazil, da je kraj ob reki na več krajih pokrit z
žličnikom in s krešo. Odtergal je od tega nektere
zlo šopasta stebla in je kermarju pokazal.

„To je imenitno najdenje 11 , pravi ta, „in za to
moramo Boga zahvaliti. Sok od žličnika je najboljše
zdravilo za cingo (skorbut), ktera bi nas lehko na¬
padla v merzlem ozračji in pri živežu, h kteremu
smo primorani; zelišče kuhano je tudi precej dobra
jed. Grenlandci in Islandci ga devajo v sode kisat,
da ga imajo celo zimo. Kreša tudi cingo ozdravi
in je prijetna za jed, nabrali si je bomo . 11

35

XXIX. Poglavje.

Dobra pojedina.

Ivan je šel naprej proti zalivu in videl ribe.
Po dolgem ob zalivu se je splazil in zapazil na eni
strani lužo, ki jo je ozek rob od zaliva ločil. Kazalo
se je, da je ostala od zadnjega viharja, ob kterem
so od vetra gnani valovi dosti vode na otok nabriz¬
gali. V tej luži se je gibala velika riba, podobna
sulcu, ki se je zastonj trudila nasip podreti, da bi
se v morje vernila.

„Hvala Bogu!“ pravi Ivan ves vesel, „riba je
naša, za več dni nam bo živeža dala.“

Od začetka jo je skušal s sekiro mahniti in
ubiti; pa žival je zmeraj uhajala, šinila na dno in
blatno vodo kalila, da je ni bilo mogoče več videti.

Zadnjič jej je znal mladeneč na konec priti.
Vzel je vejo od necega drevesa, jo napravil kot lo¬
pato, in je nasip tako prederl, da je večidel vode
iz luže odteklo; na glavo jo je vsekal s sekiro, da
jo je omotil; več udarcev zapored jo je popolnoma
ubilo.

Ivan jo je potegnil iz blata, osnažil jo, in ko
je našel, da utegne več ko trideset liber vagati, raz¬
sekal jo je na več kosov, zakuril ogenj, in obrezal vejo
ražnju podobno, da bi te kosove spekli. V tem času
sta kermar m Aleš prišla s svoje poti.

Ivan je ves vesel pokazal svojo ribo. Vsi trije
so Boga zaitvalili, da jim je živeža poslal ob tistem
času, ko jim je zaloga pohajala. Kermar pa je
Ivanu nasproti oznanil veselo novico, da so našli
podmel veliko prostorniši in pripravniši mimo unega,
ki so ga prešnji dan zapustili, in da bodo rajši tega
za svoje stanovanje izvolili, ker se nahaja proti
vzhodu te doline, in ker je dolina sama prijetniše
stanovanje kot jarek, kjer je bil pervi podmel.

3 *

36

Dali so speči kos ribe in so se ž njim pogo-
stovali. Pa dobra jed, ki so jo povžili, spomnila
jib je njih nesrečnih tovaršev, ki so na barki ostali.

Aleš in Ivan sta zdaj svojo osodo vdano pre¬
našala. Boga sta zahvalila, da je nju življenje ohra¬
nil, ko so njih tovarši, kakor si je misliti, grob našli
v brezdnih Ledenega morja.

XXX. Poglavje.

Bel medved.

Kmalo so krenili na pot proti novo najdenemu
podmelu, ker se je bil dan nagnil. Ivan je vzel s
seboj, kar je bilo ribe ostalo, in raženj. Kermar in
Aleš sta vlekla velike kosove lesa za kurjavo po
noči. Veselje jim je kalilo samo to, ker so bili za¬
gledali sled živali, ki je imela podobo vtiska člove¬
ških stopmj. Aleš in Ivan, ki sta nekoliko pred
menila svojo enakost najti, sta se že veselila. Kermar
je pa z glavo zmajal in rekel, da ne more teh sto¬
pinj za drugo spoznati, ko za sled divjega belega
severnega medveda, ki te kraje pogosto obiskuje.

Pri teh besedah so naša mladenča mravlje
spreletele. Vendar ju je podučil kermar, da je člo¬
veku beli medved le tačas nevaren, ko je silno lačen.
Ta medved vaga večkrat po šest sto liber; pokrit
je z dolgo dlako, belo ko sneg, včasi z rumenkasto.

Dokler morje ni zamerznjeno, živi ta žival
samo od rib, od morskih telet, od povodnih tičev,
in še celo od mertvih morskih somov. Ko mu paša
na enem kraji poide, spravi se na kos ledu, da se
prepelje dalej živeža iskat če nič ne najde, verne
se ravno tako. Ko je dolgo časa lačen, tedaj je
silno nevaren, in v svojej zlobi se verze celo na
sebi enacega. Ne boji se večega števila ljudi, in
tistim, ki ga zgrabijo, drago proda svoje življenje.
Te živali je toliko več na Ostrovidu, ker gredo v
teh brezpotnih krajih redkoma nad nje.

37

Kermar pravi, da bi z združeno močjo prav
lehko odgnali vsak njegov napad, in da on celo želi
enega kmalo ubiti, ker bi jim bila njegova koža,
meso in tolšča k velicemu pridu.

„Najlože je medveda ubiti,“ pristavi on, „če
se mu, kedar blizo pride, verže na pot kaka cunja,
rokavica ali kar si bodi. Med tem, ko on to zvesto
pregleduje, je dovolj časa prav pomeriti va-nj in ga
v glavo ustreliti. Če ga pa kdo zgreši, verže se
serdito nad svojega napadnika; in po njih je, če
nimajo sulic ali mečev, da ga za časa prebodejo.

XXXI. Poglavje.

Gost po noči.

Kakor hitro so trije nesrečni tovarši v podmel
prišli in tam ogenj zakurili, kmalo so se prepričali,
da so bili prebivavci v njem. Videlo se je, da je
bil s človeškimi rokami veči narejen. V stene so
bile police zasekane kakor sedeži, in pred temi je
bila velika kamnitna plošča, na štiri stebre operta,
kakor je bilo videti namesto mize.

Kosovi preperelega lesa in oglje je ležalo sem
ter tje razneseno, in zgornja zvod je bila od dima
in saj vsa černa.

Spet so derv na ogenj naložili; puške in sekire
pa so imeli pripravljene za bran zoper medvede, če
bi prilomastili do podmela. Vsi trije so se zavili v
kožuhe, in ko so odmolili, so \si mirno pospali.

Kake polnoči je utegnilo biti, ko se je bil
kermar zbudil in videl, da ie bil ogenj le žerjavica;
vstal je, da bi spet derv naložil.

Ko je prišel do podmelovega vhoda, čul je
neko močno pa hripavo lajanje, kar mu je nazna¬
njalo, da se medved bliža, ker s takim glasom se
ta žival napoveduje. Ta je bil, kakor si je misliti,
ribje čreve našel in pojedel. Potlej ga je njegovo

38

ostri voh pripeljal proti podmelu, kjer so bili
še drugi ribji ostanki.

Kermar je lritro zbudil svoja tovarša in ju na¬
pravil, da se preskerbe zoper medvedov napad. Na
svojo puško je nataknil bodalo in je šel proti vbodu,
kjer je videl medveda priti, kteri je bil le nekaj,
korakov daleč.

Tako je bilo temno, da ni mogel puške prav
nameriti. Pred žival je vergel kos lesa. Medved ga
je vohal, tipal in na vse strani obračal, in v tem
času je puška počila. Ivan je bil prenaglo puško
sprožil in kroglja je šla medvedu skoz vrat, glave
ni zadela. Zver se je serdito vergla čez goreči
ogenj, vzdignila se na zadnje noge nad nasprotnika,
da bi ga na tla vergla in s prednijmi tacami raztergala;
toda serčni kermar mu je naproti šel in ga z bo¬
dalom, ki mu je je v persi zasadil, na tla prekucnil;
več vdarcev, ki sta jih Ivan in Aleš pošasti na glavo
dala, pa jo je popolnoma ubilo.

„Boga moramo zahvaliti, da smo tej nevarnosti
odšli", pravi Aleš, ko je medveda pregledal. „Ta
velika zver bi nas bila vse tri požerla, če ne bi bili
na njen napad pripravljeni. Vašej čuječnosti, zvesti
prijatelj!" je djal dalje, ko se je proti kermar ju
obernil, „imamo se za Bogom zahvaliti za ohranjenje
našega življenja!"

„Jaz sem storil, kar je vsak zvesti prijatelj
dolžen storiti," povzel je kermar besedo. „Bog mi je
dal moč in posebno zavednost, da sem strašno žival
premagal, njemu gre torej vsa čast. Ta medved je
za nas velika dobrota; njegova gosta kožuhovina
nam bo za toplejšo posteljo in odeja zoper mraz,
meso nam bo dalo živeža na precej dolgo časa, in
s tolščo bomo svetili. Noben del 'te živali ne bo
brez prida ostal. Ivo pride veliki mraz in dolge
noči, obiskalo nas bo menim več teh živali, in upam,
da jih bomo zmogli, ako jim gremo serčno in krepko

naproti; prenaglost je vselej škodljiva. En udarec
zgrešen napravi te zveri zlobne, in slepo se zaženo
v nevarnost.

XXXH. Poglavje.

Skerb za prihodnjost.

Pregnanci niso več mislili na spanje. Koj so
imeli z medvedom opraviti, oderli so ga, iztrebili in
na kose razsekali. Pod kožo je bila tolšča dva
persta debela; skerbno so jo obrali. Koža je bila
na sapo razprosterta, da se je sušila, potlej so jo
z raspuščeno tolščo prevlekli, da bi jo voljno ohranili.
Velike kosove mesa, bedro in lierbet so djali na
mraz, da so zmerznili in se dalj časa obranili. Drob
je bil ravno tako očejen, ker je znal tudi pozneje
koristiti kot zavitek za druge kosove mesa; zvite
čreve pa so si obetali za vervce rabiti. Kar se tiče
strebin, te so zanesli daleč od stanovanja.

Med tem delom so imeli čas meniti se o svo¬
jem zdanjem stanji in rajtengo delati za prihodnjost.
čas se je bil že tako naprej pomaknil, da je imela
kmalo nastopiti pet mescev dolga noč, in tistikrat
bodo morali stanovitno v podmelu ostati, ker jim
bodo zunaj hoditi branili veliki mraz, sneg in trna,
ki jo le po redkem luna in burjava obseva, in tudi
soseščina divjih zverin.

Stan teh treh nesrečnikov je bil resnično silno
težaven. Toda od kar so iz barke šli, bili so dobili
toliko ginljivega prepričanja o Božjem varstvu, da
je bilo nepremakljivo njih zaupanje na Boga.

Ko so bili toliko sledu našli, da so bili prej¬
šnje čase ljudje v tej dolini, upal je kermar njih
stanovanje in morda tudi kako orodje, ki jim je
služilo, spet dobiti. Sklenili so iti na preiskovanje
prihodnje dni, dokler jih je še dneva luč obsvetovala.

Riba in medved sta jim obetala živeža več kot
za en mesec, pa ne za ves čas dolge noči. Kermar

40

je upal, da bodo mogli ubiti še več medvedov, ki
jih je sila veliko na Ostrovidu. Smodnika so morali
varovati, ker so ga morali namesto soli za soljenje
mesa rabiti. Torej so bili sklenili zanaprej medveda
vselej z bodalom zgrabiti in ga s sekiro ubiti.

Dokler bi imeli samo z enim medvedom opra¬
viti, gotovo bi ga lekko premagali, ker so trije
na enega; pa sreča ne bi bila tako lelika, če bi je
več medvedov napadlo. Vendar je bil srečni izid
njih pervega boja Aleša in Ivana v serčnosti tako
vnel, da si je vsak izmed nju lastil, da se hoče
sam enega medveda lotiti in ga premagati.

XXXIII. Poglavje.

Nove hoje na pregledovanje.

Drugi dan pred solnčnim vzhodom so se spu¬
stili na vzhodnjo stran doline. Popotniki so našli še
žličnika in kreše v obilnosti in veliko so ga nabrali.
Kar so pa iskali, tega niso našli — ene koče, ki bi
bila pripravna za človeško prebivališče. In trudni
so se vernili v podmel, po tem ko so bili več ko
osem ur zastonj iskali.

Ta večer so tudi sklenili, da hočejo drugi dan
od novega iti na zapadno stran doline in priti do
zalivovega ustja. Vse so pripravili za to pot, in
niso pozabili vzeti s seboj mesa medvedovega in
pečene ribe za dva dni.

Tri ure pred svitom, ko so se bili prej k Bogu
obernili, da njih pot blagoslovi, šli so dobro oboro¬
ženi na pot. Vsaka razpoka skale, mimo ktere so
šli, bila je pregledana in vsak kraj dobro presojen.

Povsod so našli sled ljudi, pa nikjer ne njih
stanovanja. Videli so kolov iz lesa vsekanih, ogorkov
in na pol sežganih polen, kar jih je zmeraj bolj v
misli poterjevalo, da ne more več biti daleč stano¬
vanje tistih, ki so se jih posluževali.

41

Kolikor bolj so se ustju zaliva bližali, toliko
strašneje so bile skale. Zdelo se je, da jih je natora
tukaj nakopičila za jez zoper morske valove.

Zadnjič so dospeli v kraj, kjer so na eni strani
zapirale dolino silne skale, enake razvalini kacega
starega gradu, od druge pa Ledeno morje; na tem
kraji se je zaliv z morjem strinjal.

Sklenili so splezati na stermo skalo, da bi
daleč videli po morji. Silni ledeni kosovi, sprijeti in
nakopičeni, so pokrivali morje, in nad njimi so se
v grozovitem redu vzdigovale ledene gore, ktere so
odbijale žarke zahajajočega solnca. Vse je bilo krog
njih žalostno in zapuščeno; dobro so videli, da se
nobena barka ne more otoku približati, da so torej
samo svoji moči prepuščeni v vseh potrebah.

Poln žalostnega predčutja je mislil vsak le na
svojo osodo. Nekaj trenutkov so stali tihi in za¬
mišljeni ter so žalostno pregledovali ledeno lice ne¬
skončnega morja.

Tako goljufano upanje in huda namera napravite
človeka nekaj časa maloserčnega, da pozabi, koliko¬
krat ga je že otel Bog iz nevarnosti. Naši popot¬
niki so bili prišli na ta otok brez vse pomoči, morda
so se tako smerti ognili, ktera je njih na barki
ostale tovarše zadela. Živeža so imeli samo za tri
dni, nič stanovanja, nič derv, in vendar jih je Božja
previdnost čudno preskerbela z vsemi potrebami, in
prav v kratkem času. Ali jim je bilo zdaj treba
obupati, ko se njih želje niso popolnoma spolnile?
Ali bi ne bili imeli veliko več stanovitni biti v za¬
upanji. na Boga, in misliti na pomočke, da bi to
namestili ali našli, česar so iskali ?

XXXIV. Poglavje.

Hišica.

Ves v žalostnih mislih se je bil Ivan od svojih
tovaršev tje v en dan odtegnil. Oči so mu ušle na

42

neko razpoko, ki je dve silni skali eno od druge
ločila. Poklical je svoja tovarša in razločili so zi¬
dovje na eni skali, ki je kot napušč naprej šterlela.
Težavno so šli v jarek in res so videli hišico iz
kamenja narejeno, nje razpoke pa so bile z mahom
zamašene. Napušč skale je imela za streho; do nje
je bila ena stran černa, in od zgorej luknja, skoz
ktero je dim šel.

Hišica je bila zaperta z vrati, in na obeh stra¬
neh so bila okna z velicimi veternicami. Četerto
stran te precej prostorne hišice je zapirala živa
stena. Okoli hišice je bil širok in globok rov, od
znotrej obložen z velicimi skalami, ki so bile vkup
sezidane; pa tje doli ni bilo lebko priti. Pred vho¬
dom v hišo je bil most, da ga je bilo moč vzdigniti
in spet doli spustiti. Hišna lega je bila tako dobro
zbrana, da ni bila samo v zavetji pred vsacim vetrom,
ampak da se je zraven še tudi videlo na morje in
čez veliko sveta.

Tako prijetno so se bili zavzeli nad to najdbo,
da se je njih žalost na enkrat v šumeče veselje
spremenila.

„Dobrotljivi Bog nas je pripeljal na ta kraj!“
tako so vsi zavpili. „Kako smo mogli maloserčni
biti, ko je Bog tako vidno z nami! 11
. Začeli so na glas klicati. Nihče ni odgovoril.
Potlej so poskakali v rov, in drug druzega podpiraje
so prišli čez zid do vrat. Terkah so, pa tudi nobeden
ni odgovoril. Potlej je Ivan odperl veternico enega
okna. Trna je bilo notri, odperli so veternico druzega
okna. Vse je bilo videti pokojno in brez prebivavcev.
Zadnjič si je Ivan zupal noter skoz okno. Spridena
sapa ga je skoraj zadušila: berž je vrata odperl,
sapa se je prenovila in kermar in Aleš sta tudi
noter šla. Ko je začelo dne zmanjkovati, prižgal je
kermar bakljo. Zdaj so videli, da je bila ta hišica
od znotrej iz obtesanega lesa. Razpoke so bile z

43

mahom zamašene. Ta lesena zapertija je bila obzi¬
dana in pokrita z zvodjo, ki jo je skala delala.
Hišnega orodja ni bilo druzega ko klopi ob zidu in
ena miza; našli so pa eno sekiro, več lopat, grablje,
ražnje, kotle, en sveder, dleto, kladvo in eno žago
— orodje, ki jim je znalo močno koristiti. Tam,
kjer sta se stranska zidova skale tiščala, imela je
ta prostorno votlino s človeškimi rokami narejeno.
Na desno je dalje molela kamnitna plošča, to je
bilo ognjišče; zgorej je bila odpertija, skoz ktero se
je. lehko kadilo in ki so jo z zaklepom zapirali. Na
ognjišču so našli dva železna piskra, kar jih je
močno veselilo, ki so tako lehko živež kuhali; našli
so bili tudi skledo in železen kotel. Rja, ki je to
drago orodje pokrivala, ta jim je znanila, da je bila
ta hišica prebivališče, pa da je že davno zapuščena.
Kaj je bilo s prejšnjimi prebivavci, tega niso mogli
uganiti; pa so kmalo zvedeli, da jih je bilo groza.

XXXV. Poglavje.

Žalostno najdenje.

Pregledovaje votlino so našli odpertijo, ki je
v skalo deržala. Ivan je hotel berž votlino pregle¬
dati, pa baklja je hotela ugasniti in močirna in spri-
dena sapa ga je odvernila.

Kermar je poznal nevarno moč dolgo časa za*-
pertega zraka v podzemeljskih prostorih, in je opom¬
nil oba mladenča, naj ne hodita dalje naprej, dokler
se zrak ne prečisti, ker se je bati zadušenja. Velik
ogenj so zakurili in ga naprej v votlino zaganjali.

Ko je ogenj nekaj časa gorel, strelili so v votlino
in potlej so šli previdno noter.

Vhod je bil čedalje širji in je peljal v veliko
jamo. Ko so si z bakljo svetili, so na enkrat strahu
vsi prepadli videti človeško podobo, zavito v gosto
kožuhovino, z dolgo sivo brado; sedela je na klopi
za mizo in se nepremekljivo deržala ob steno. Ta

44

pogled je bil tako nenaden in strašen, da so se
hoteli koj verniti, kakor so prišli.

Kermar je pervi spet serčnost zadobil in rekel:
„To je inertev človek; ko bi bil živ, gotovo bi ga
bil strel zbudil. Pojmo bliže in bolj na tenko ga
preglejmo. “

Aleš in Ivan sta se približala in od straha
tresla. Kmalo so videli, da je to, česar so se bali,
mertev človek in že ves posušen. Ko so ga stresli,
berž mu je kožuhovina in obleka kakor prah od¬
padla. Zdaj so razumeli, da je ta človek že zdavna
umeri in da je svoje življenje končal brez vse člo¬
veške pomoči.

Kar so tu našli, to jih je v veliko žalost pri¬
pravilo. človek, kterega truplo so ravno kar našli,
bil je verjetno od viharja na ta otok zanesen, morda
z več nesrečnimi tovarši, in ni več od tod prišel.
Moral je svoje žalostno življenje končati od vseh
zapuščen.

„Enaka utegne nas čakati", zavpijeta Aleš in
Ivan. „Tudi mi utegnemo prisiljeni biti več let ne¬
srečno na tem pustem otoku živeti; pomerli bomo
tudi eden za drugim, in takrat gorje mu, kdor bo
zadnji ostal!"

„Ne bodita tako maloverna", reče jima kermar,
in nikar tako hitro ob serčnost ne bodita, ko se
nam kaj neprijetnega primeri. Ali nam dobrotljivi
Bog ni dozdaj čudno pomagal? Ali nam ni naklonil
■nove dobrote z najdbo tega zimskega stanovanja in
orodja, ki je notri? Ali ni vidno, da nas je v svoje
posebno varstvo vzel? Ali je to vzrok, da obupajmo?
Mislimo rajši na dobro, kar nam je Bog storil s
hvaležnostjo, in nikar se naprej nesreč ne bojmo,
ki jih morda nikoli ne bo. Zaupajmo na Boga!"

Te besede z glasom terdega prepričanja so
oba mladenča spet nekoliko podperle; vendar na
njunih obrazih se je brala le žalost in nezadovoljnost.

45

Kermar, ki sam ni bil posebno vesel, je skušal
svoja dva prijatelja z opravilom razvedriti; delo je
prav zdaten pripomoček zoper nevoljo. Najpred
jima je hotel izpred oči spraviti to, čegar pogled je
nju duha z žalostnimi mislimi napolnil. Pred oči
jima je postavil, da je njuna dolžnost pokopati
mertvo truplo človeka, ki je davno že umeri.
Pokopali so ga v neko jamo zunaj rova.

Pokop neznanega človeka je bil silno žalosten
obred, in mladenča sta se ga lotila z otožnim sercem.
Na zadnje je pobožni kermar poprijel za besedo
rekoč: „Naj v miru počiva! Blagoslovimo njegov
grob; on je nelial terpeti. Mi pa ponovimo pri nje¬
govem grobu obljubo, nikoli ne izgubiti zaupanja na
vsegamogočnost Božjo, drug druzemu pomagati ter
poterpežljivo in vdano prenašati vse terpljenje, kar
ga nam bo Bog poslal. Njegova neskončna dobrot¬
ljivost nas ne bo čez našo moč obložila, in če je k
našemu pridu, tako nas bo spet otel iz te puščave."
Mladenča sta roke podala temu jakemu možu, kte-
rega sta kot svojega očeta spoštovala, in sta rada
obljubila, česar ju je prosil.

To noč so v hiši prebili, na drugi dan pa so
sklenili v svoje novo stanovanje prenesti medvedovo
kožo in meso, in kar je še od ribe ostalo, in potlej
vse pripraviti, da bi tukaj čez zimo ostali.

Ko so bili toliko derv nabrali, kolikor jih je
bilo treba po noči za kurjavo, so jamo skerbneje
pregledali, kjer so bili merliča našli, in nabrali so
marsikaj koristnih reči. Na mizi je bila ena sve-
tilnica.

„Zdaj zamoremo tudi luč imeti," pravi kermar,
ko bodo naše baklje pošle. V tej svetilnici bomo
pa našo medvedjo tolščo žgali, ko jo razpustimo; iz
naših rut bomo pa stenj napravili.

46

Potlej so našli še en nož in vilice, en okrož-
nik in cinasto skledo, eno čašo, več medvedjih kož
in plaht, pa zadnje so bile na pol preperele.

XXXVI. Poglavje.

Drugi boj z medvedi.

Drugo jutro so se napravili trije prijatelji na¬
zaj v jamo po to, kar so bili tam popustili. Dan se
je začel zaznavati in svetel krožeč na obnebji je
oznanjal vzhod solnca, ki je ob tem času komaj
prišlo čez skalnate verhe.

Rermar, ki je dobro vedel, da jim bo solnce
kmalo za dolgo časa slovo dalo, je to z žalostjo za¬
pazil. Ko so bili pred jamo, prestrašilo jih je videti
dva medveda; eden je bil silno velik. Vlekla sta in
žerla strebine tistega medveda, ki so ga bili ubili.

„Prijatelja“, je djal kermar, ko je medveda
zagledal, „tu je previdnosti in razumnosti treba.
Težko nam bo te dve zveri končati; ž njimi bo treba
hudega boja, pa bomo dobro odškodovani s kožu¬
hovino, mesom in tolščo, če ju zmoremo. Trije smo
zoper dva in ta boj ni pervi, ki sem ga imel s
temi živalmi. Treba je jima le serčno in previdno
naproti iti. Nikoli ne skočijo na svojega nasprot¬
nika; ampak po koncu po zadnjih tacah teko ne-
prestrašeno naprej, da bi ga z vdarcem sprednjih
tac na tla pobili ali ga s silnim objemanjem zadavili.
Ob tem razločljivem času utegne puška odpovedati
in zver le še bolj razdražiti ; tudi moramo smodnika
varovati. Treba ju je napasti z bodalom in ga jima
v persi zasaditi. Jaz bom napadel velicega, Ivan se
bo lotil manjšega, in Aleš bo tistemu izmed naju
pomagal, kterega bo videl v nevarnosti. Zdaj glejta,
ali je smodnik dobro na prašnici in ali so bodala terdno
nasajena. Vsak naj ima tudi sekiro pripravljeno, da se
je more v pervi potrebi poslužiti."

47

Ivanu, pa še bolj Alešu, je serce utripalo pri
teh besedah in želela sta si, da bi bila nevarnost
že minula. Kermar jima je serce delal, ter jima pri¬
govarjal, da boj ni prenevaren.

Med tem so se bili medvedoma približali za
lučaj daleč. Kermar je zavpil. Serdito sta se medveda
proti njemu obornila, gobce s tacami brisala in spet
začela žreti; kar nič nista porajtala na te, ki so
zdaj prišli.

Trije bojevavci so bili na visočini, in ker¬
mar je velik kamen na oba medveda sprožil. To ju
je vznemirilo; od novega sta svojih nasprotnikov
pogledala; potlej sta se nad kamen vergla in ga
razdražena na vse strani obračala.

Ko se je bil drugi kamen nad nju od druge
strani privalil, vergel se je manjši medved serdito
na to stran in tako sta se bila razločila, Kermar je
šel neke stopinje naprej proti staremu medvedu,
Ivan pa proti mlajšemu. Aleš je od zadej stal, da
bi po potrebi enemu ali druzemu prijatelju pri¬
skočil.

Medveda sta jima na proti šla, zobe kazala in
mermrala ter se svojima nasprotnikama kacih dvajset
korakov daleč ustavila. Kermar je imel oči vperte
v tistega, kterega si je bil izbral ter se mu pribli¬
žal. Ko je medved desno taco vzdignil, da bi ker-
marja z enim vdarcem na tla pobil, zabodel mu je
ta bodalo v persi, da mu je v truplu ostalo.

Medved je padel, pa je hotel spet vstati. Zdaj
ga je kermar s sekiro tako močno po glavi vsekal,
da se je omotičen zgrudil in ga je bilo lehko
končati.

Mlajši medved ni bil tako serčen kakor stari.
Nekaj korakov je šel celo navzrit in se proti sta¬
remu medvedu obernil. Ko ga je videl vsega v kervi,
bil je ves razseljen in ves togoten se je vergel na
Ivana. Ta je bil že bodalo stegnil in mu je v život

48

zasadil. Toda v naglosti ni tako dobro meril kakor
kermar; in rana ni bila za smert.

Medved se je spet vzdignil nad Ivana, ali Aleš,
ki je bil nektere korake proč, pazil je na vsako
njegovo gibanje in mu Litro s krogljo glavo prestrelil;
padel je in kmalo potlej poginil.

Boj, tako srečno končan, je tri tovarše silno
razveselil. Zdaj so imeli obilno pomoč za zimo.
Zdaj je bil ves nepokoj in vsa nevarnost minula.
Aleš in Ivan sta pozabila sti’ah prešnjega dneva in
sta se pečala samo z živalmi, ki so jih bili ustrelili.
Tako se versti v človeškem življenji veselje in žalost;
zato ne izgubljajmo serca ob nesrečnih dogodkih.
Čas pride, ki spomin hudega zbriše, tako je dobrot¬
ljivi Bog naredil.

XXXYII. Poglavje.

Prenašanje živeža v novo stanovanje.

Trije prijatli so drug druzemu srečo vošili in
Boga zahvalili, da jim je nenadoma toliko živeža
poslal. Od konca so mladega medveda v jamo za¬
vlekli, kjer so ga slekli in razsekali. Druzega pa,
ker je vagal pri šest sto liber, tega so s težavo v
jamo zavalili. Pri vhodu so koj ogenj zakurili in
velik kos mesa spekli; dolga pot, nevarnosti in delo
z medvedoma je je bilo zelo sestradalo.

Med tem ko se je pekla pečenka, ki jo je Ivan
po kuharski oskerbel, imela sta kermar in Aleš opra¬
viti s tem, da sta mladega medveda iz kože djala
in razrezala. Ko so odjedli in Boga zahvalili, so
legli in mirno pospali.

Drugo jutro na vse zgodaj so imeli opraviti s
tem, kako bi najpripravniši živež v novo stanovanje
prenesli. Kermar je svetoval, da bi si napravili leso
ali sani, ter leliko vse, kar imajo, proti hišici pre¬
peljali. Les so obrezali s sekirami in tramove po-

49

prek privezali z medvedovimi črevami in žilami, le¬
sena ranta z kaveljnom je bila namesto ojnice.

Starega medveda so sklenili v jami pustiti in
od začetka oditi z drugim živežem. Obe medvedji
koži so po saneh pregernili in gori naložili vse meso.
Dva dni so potrebovali, da so vse te priprave do¬
končali.

Pred odhodom so jamo zagradili z velikimi
tramovi, da medveda, ki je bil notri ostal, niso obis¬
kali volkovi, lisice in druge požrešne živali.

Ko so trije prijatelji premagali mnogo težav,
ki jim jih je napravljala nevarna in runjava pot in
velika teža, ki so jo imeli vleči, prišli so v novo
stanovanje v dvanajstih urah hoda. Tu so našli vse,
kakor so bili pustili. Ko so spravili živež, bila je
njih perva skerb, da si sani pripravniše narede. Ker
so bili žago in sveder našli, tako jim ni bilo težko
zbiti je z lesenimi cveki in je bolj hitre napraviti.
To jim je dalo dela za en dan. Ko so eno noč v
pokoji prebili, vernih so se v jamo po velicega med¬
veda. Poznali so sled divjih zveri, ki so bile prišle
k vhodu jame, pa zavoljo graje niso mogle noter.
Preparali so velicega medveda, iztrebili ga in daleč
zanesli, kar jim ni bilo za rabo. Drugi dan je
bilo osnaženo meso s težavo preneseno v novo
stanovanje.

Mast so v kotlu razpustili in svetilnice napol¬
nili. Meso je bilo na mraz postavljeno, da je zamrz¬
nilo in se dalj časa ohranilo. Precej veliko derv
s o od primorja prinesli, razcepili je in'v skladovnico
Pred hišico zložili Most je bil spet spuščen in
tako napravljen, da ga je bilo mogoče vzdigniti, da
nobena divja zver ni mogla do stanovanja priti.

Ta opravila so jim vzela več dni, ob kterili so
pozabili svojo žalostno osodo. Delo je dobro zdra¬
vilo za žalost in otožnost, da le človek ž njim sklene
zaupanje na Božjo vsegamogočnost in dobrotljivost.

Utopljenci. 4

50

XXXVIII. Poglavje.

Novo najdenje.

Jamo so še bolj na tanko pregledali, ali ne bi
našli še kake koristne reči. V najzadnjem delu so
zagledali ozadje, zaperto z desko, na tečaj kakor
vrata obešeno. Ivo so jo odtegnili, prišli so v dolge
shodi, nad kterimi je skala delala ponatorno zvorl,
ki je segala do velike jame, kjer je bilo več razdel¬
kov kletim enacih.

Natora sama je napravila čudno le-to jamo
znotraj skale. Vse stene so bile popolnoma suhe;
v več krajih so bile niše (vdolbine) s človeškimi
rokami izkopane, te so utegnile biti namesto shramb.

Videlo se je, da morejo tu prav dobro spraviti
svojo zalogo mesa. Ko so teh prostorov z lučjo
pregledovali, našli so zasmoljeno lajto polno soli-
Oh, kako so Boga zahvalili za to najdbo! Dozdaj so
morali meso s smodnikom soliti, ki pa je že pohajal.
Zdaj so imeli obilno soli in za dolgo časa. Našli
so tudi kišto polno žrebljev in druzega železnega
orodja, ki jim je utegnilo zelo prav priti.

Njih veselje je bilo še veče, ko so visoko na
kamnitni plošči, ki je ven šterlela, našli sod smod¬
nika in zraven drug sod poln krogelj. Našli so tudi
svetilnico za na barko, ki je bila še za rabo. Skle¬
nili so jo obesiti na zvod jame, da bi vse prostore
obsvetovala. Ivan je nazaj grede terčil z nogo na
škatljo iz kositarja; pobere jo in najde notri tiiitnik.
peres in popirja, ki ga je bilo nekoliko popisanega.
To pisanje so pregledali, pisano pa je bilo po ho¬
landski in večidel se je moglo še brati. Aleš in Ivan
sta napravila prestavo. Obsegala je dnevnik nekega
barkadorja, ki je z desetimi mornarji celih pet let
preživel na tem zapuščenem otoku. On je preživel
vse svoje tovarše v nesreči; to je bil ta, ki so ga
bili mertvega v jami našli.

51

Iz tega dnevnika so zvedeli, da je temu pet in
dvajset let, kar je poveljnik barke Dobro upanje" v
družbi druzih bark odveslal na Ledeno morje mor¬
skih somov lovit, in je prišel noter do 70. stopnje
širokosti,

Ko pa lov v teh okrajih ni bil obilen, loči) se
je poveljnik od drugih ladij in šel dalje proti severju,
kjer je upal več morskih somov, morskih telet in
mrožev (morskih konj) dobiti. Našel je bil pot po
sredi med ledom, in prišel v kraj, kjer je bilo morje
na široko ledu prosto. Toda v tem kraju se je veter
premenil in toliko ledenih kosov nagnal, da so barko
popolnoma zajeli in jej pot nazaj zaperli. Silne
ledene gore, od vetra gnane, so jo tako terdo stiskale,
da je bila v nevarnosti od njih razsuta biti. K sreči
je bil veter potihnil; ali tako gosta megla je padla,
da ni bilo mogoče dvajset korakov daleč pred se
videti.

Moštvo barke je bilo v prav obupnem stanu;
nikakor mu ni bilo mogoče barko skozi ledene gore
preriniti. Ko je poveljnik svoje pomorske karte
pregledal, bil je te misli, da pobrežje Novaje Zemlje
ne more biti daleč. Poslal je torej štiri mornarje
dobro oborožene in z živežem previdene, po sredi
ledu, da bi poiskali dežele. Barka je bila samo ne-
ktere milje od zaliva, na kterem so se naši prijatelji
znaj d ovali. Božja previdnost je peljala štiri ljudi
naravnost semkaj in prišli so srečno na Ostrovid.
Našli so poderto kočo ravno na tem mestu, kjer so
naši prijatelji prebivali, in vernili so se v barko s
to dobro novico. Zdaj so še spravili vse na suho,
kar so imeli v barki zaloge, in za to so si
sani naredili.

Od začetka so kočo naredili pripravno za sta¬
novanje in so spravili svoje reči na varen kraj.

Še le drugo leto so postavili vnanji zid in na¬
redili rov krog hiše, da bi se lože varovali medved-

4*

52

jih napadov; tudi večo so jamo naredili. Barkador
je načertal od otoka tudizemljovid, kteri se je med
pismi našel. Na tem zemljovidu so bili na tanko
poznamovani vsi kraji, tek potoka, vsaka gora in
vsaka jama. Ta dnevnik je imel v sebi pripomočke,
da se ohrani zdravje v tem ostrem podnebji pri
slabem živežu, h kteremu so bili primorani, kakor
tudi to, kako je pomagati v bolezni.

V vseh teh obzirili je bil dnevnik prav zelo
koristen, pa je imel tudi kaj žalostnih popisov.
Ednajst oseb, na led verženih, je prebilo tu celih pet
let, pa nobena barka ni bila prišla jih rešit, in ena
za drugo so pomerle v strašnej nadlogi. I

Koliko je imel v tej grozni samoti ubogi bar¬
kador prestati, preden ga je smert ločila od terp-
Ijenja, ker je vse svoje tovarše preživel!

XXXIX. Poglavje.

Nejevolja in skerbi.

Te misli so polnile z nemirom Alešu in Ivanu
serce. Le na hudo sta mislila, kar jim je žugalo, in
pozabila sta dobrot, ki jim jih je Bog dodelil v
zapustiji.

Tudi kermar sam je bil zelo v britkosti zavoljo
tega, kar je bil iz tega dnevnika zvedel; toda on si
je prizadeval svojo nezadovoljnost zakriti, da ni
svojih dveh tovaršev popolnoma zbegal. Zadnjič se
je ozerl proti nebu in potolaženega serca je bil.

„Zakaj' sta tako pobita 11 , pravi on, „in zakaj
izgubljata serčnost? Ali se vama je kaka nesreča
primerila? Zakaj vama to, kar sta v tem dnevniku
brala, toliko nezadovoljnost napravlja? Kaj sta notri
našla, kar vama serčnost pobija? Da je ednajst ne¬
srečnih bratov moralo na tem otoku življenje kon¬
čati! To se nam gotovo ne bo zgodilo, ker prihajajo
vsako leto lovci morskih somov na Ostrovid, in nas
bodo na barkah odpeljali. Naš poglavar s svojimi

53

tovarši je morda že prišel v kako luko. kjeroskerb-
ljuje, da nas bodo iskat prišli. Mi moramo tu samo
eno zimo ostati, naše stanovanje daje pripomočkov
dosti, da jo prestojimo, dnevnik nam bo za vodnika.
Ali nas ni Bog do zdaj vodil? Ali moramo z malo-
serčnostjo njegovi previdnosti nehvaležni postati?
Ali se nam ni popolnoma prepustiti njegovemu vod¬
stvu ? Mi smo v Božji roči, in kar bo on z nami
sklenil, to bo nam k dobremu, na-nj se torej zane¬
simo. Maloserčnost naše moči le slabi, zaupanje na
Boga je pa množi."

XL. Poglavje.

Domača dela.

Te krepke kermarjeve besede so to svoje zdale;
mladenča sta obljubila vdati se v svojo osodo in
pripomoči, da se bo dala ta lože prenašati.

Kermar pravi, da morajo napraviti večo zalogo
derv, nabrati še mahii za mečo postelj, nasoliti meso,
eij del pa ga djati prekadit; dalje skopati rov, ki
gre krog njih stanovanja, in zid popraviti, da med¬
vedje ne bodo mogli čez-nj.

Ta dela so jim dala nektere tedne opravka, in
prišla je dolga noč s prav živim mrazom. Gosta
megla, skoz ktero lunini žarki niso mogli predreti,
pokrivala je ves otok; vse je bilo žalostno in pusto
in tako hud mraz, da so mu komaj se branili pri
velikem ognji, ki je noč in dan v njih stanovanji
gorel. Ko so djali snega v kotel tajat, do so imeli
vodo za pitje, je ta koj spet zmerznila, kakor hitro
80  jo nekoliko od ognja djali. Da-si ravno so bili v
ostrem podnebji rojeni in izrejeni, vendar so komaj
prestajali mraz, ki je bil tako silen, da jim je sapa
in  slina skoraj na ustnicah zmerznila; njih kožu¬
hovina je bila komaj dovolj jih nekoliko varovati.
Zdaj j e  prišlo kermarju na misel postaviti eno rusko
poč (po kteri je bila gorkota napeljana), ki bi dolgo

%

54

časa toploto deržala. V neki skalni razpoki, kjer
je bila jama skopana, našel je kermar glino. Vzeli -
so plošče iz skale, ki so bile Škerli, iz njih so na¬
redili peč in zraven napravili kotel, da so v njem
meso kuhali. To delo je bilo težavno, in na pervi
pot jim ni zvedlo; večkrat so se morali ustaviti in
spet od novega začeti. Pa stanovitnost vse težave
premaga. Zadnjič je bila peč dodelana in njena
dobrotljiva toplota trem nesrečnežem veliko polaj-
šanje.

Oh kako so se veselili, ko so to dosegli, in
kake dobičke so si iz tega obetali! Imeli so gorko
stanovanje in luč za razsvečavo nočne teme.

Živeža so imeli dosti; če se njegov okus gerlu
tudi ni prilegal, bilo ga je vendar dosti, da so si
lakot potolažili. Dalje je mehka in pokojna postelj
zvečer sprejemala njih trudne ude.

Niso li imeli dovolj vzroka, hvaliti Boga za
toliko dobrot? Tudi res nikoli niso opustili se '
na-nj hvaležno spominjati v zjutranjih in zvečernili
molitvah.

Nekega dne ko je Aleš s snegom neko posodo
polnil, videl je medveda gredočega proti rovu. Silni
veter, ki je bil pred te dni, je nagnal veliko snega
v rov in zmerzlina ga je koj sterdila, da se je
lehko moglo črez njega priti.

Poln strahu je Aleš popustil svoj kotel, za¬
kričal in se vergel v kočo, zaperl duri naglo za
seboj ter vpil, da se medved bliža.

„Vzemita puške 1 *, pravi kermar, „mi bomo tega
nesrečnega gosta s krogljami sprejeli.“

Berž so veternice odperli. Nebo je bili jasno,
in luna je po snegu bledo svetila Medved je bil
že do rova prišel in skušal čez notranji zid sple¬
zati, da bi na prostor pred hišo dospel.

V tem trenutku sta kermar in Ivan tako dobro
va-nj pomerila, da je bil od dveh krogelj v glavo
zadet, in je nazaj v rov padel.

„IIvala Bogu!“ zavpil je kermar, „lov je bil
leliek in srečen. Želim, da bi imeli mi kmalo enako
obiskanj e. “

Medveda so iz rova potegnili in razrezali kakor
druge. Strebine so nesli za streljaj daleč za vado
lisicam, kterih meso jim je obetalo boljšo jed kot
je bil medved. Rov so otrebili snega, ki je bil
notri, da medvedje niso mogli tako lehko na notra¬
nji prostor.

XLI. Poglavje.

Lisice.

Tega dela - še niso bili dokončali, že so bile
tri lisice zbrane krog medvedovih strebin in so se
naznanjale z zamolklim lajanjem in tuljenjem. Te
prederzne živali so nektere bele, nektere pa plav-
kasto sive. Tace imajo z gosto dlako pokrite, kar
lajša jim tek po snegu in ledu sredi spolzkih skal.
Žive v berlogili, ki si jih v skalne razpoke skopljejo.
Manjše so mimo naših lisic, pa veliko prederzniše
in po zimi hodijo v celih trumah. Njih kožuhovina
je posebno dragocena in zlo iskana; njih meso pa
toliko prijetniše za jed, ko nima tistega neprijetnega
duha, ki ga je pri naših občutiti.

Strebine so bile zlo zmerznjene in tal so se
deržale, tako da so morale tri lisice dolgo cukati,
predno so kak kos odtergale. Tako so bile zlako-
tovane, da sta kermar in Ivan čas imela puške na¬
basati in dve izmed njih ubiti.

Glejte si posebne pečenke za njih kuhinjo!
Lisičja koža jim je dala mečo kožuhovino. Strebin
teh dveh živali niso pozabili nekoliko od hiše vreči,
in upali so kmalo privabiti druzih lisic. Z vodo so

56

nastavo polili, da je dobro zmerznjena bila delj
časa za vado.

XLII. Poglavje.

Aleš zboli.

Kermarju in Ivanu je lisičja pečenka dobro
dišala, Aleš pa ni nič maral za njo. Jesti se mu že
ene dni ni ljubilo, žalostnega in pobitega se je čutil,
in velika trudnost mu je bila v vse ude stopila.

Njegova slabost in trudnost je bila od dne do
dne veča. Težko je dihal, zadnjič so mu čeljusti
otekle, černi madeži so se na njih prikazali in nje¬
gova sapa je začela smerdeti.

Kermar je po teh znamenjih spoznal cingo, ki
je huda bolezen in utegne biti tudi za smert. Merzla
in mokra sapa, nezdrav živež, slaba voda so navadni
vzroki te bolezni.

Kermar je vedel za lek. Božja previdnost jo
na najmerzlejša severna pobrežja, kjer je ta bolezen
navadna, djala nje najboljši lek, namreč žličnik, ki
ga raste obilno v teh krajih.

Spomnimo si, da so ga bili naši trije prijatelji
nabrali veliko zalogo ob prijetnem času, in kermar
ni odlašal se ga posluževati. Ali od začetka lek ni
nič z dal.

Aleš je bil tako truden, da je komaj mogel
postelj zapustiti. Morali so ga pokriti z dvema
medvedjima kožama in z vsemi lisičjimi, da so ga
nekoliko toplejšega ohranili. Pri najmanjšem poti-
panji je šla kri iz otekle zoberine, zobje so se mu
majali, perstena barva se mu je po obrazu razširila
in začernjavke so se na koži pokazale zlasti na
rokah in nogah. Ubogi bolnik je bil silno pobit in
na vseh udih kakor mertvičen, tako da se je bal
najmanjšega zgibljeja. Kermar je bil žalosten, ne¬
varnost mu je bila znana in o tej bolezni ni hotel
svojih misli povedati, ne odgovarjati na obilna vpra-

57

sanja Ivanova, kar je temu še veči nepokoj naprav¬
ljalo. Aleš je bil od svoje strani zelo žalosten in
je le na smert mislil.

Ivan je zapustil blazino svojega bratranca le
pri najpotrebniših opravilih in takrat se ni mogel
najžalostnišim mislim ubraniti. „Aleš, moj ubogi pri¬
jatelj, je djal sam pri sebi, je na umiranji in jaz
sem kriv njegove smerti. Jaz sem ga napravil, da ni
očeta ubogal in je šel na to čudno popotovanje.
Njegova prezgodnja smert je kazen za njegovo ne¬
pokorščino. Kakšina kazen mora mene čakati, mene,
ki sem dvakrat kriv! Nehvaležno sem ravnal do
svojega dobrega strica, in zraven sem mu še sina
vzel. Moj prijatelj Aleš bo umeri, kermar pojde za
njim v grob, in jaz bom sam ostal na tem puščobnem
otoku, da bom brez pomoči poginil ali da bom raz-
tergan in požert od divjih zveri. Zaslužil sem to
strašno kazen; Bog se smili moje duše!“

S tacimi britkostmi in očitki kaznuje vest pre¬
grešno djanje.

Pri tej misli je Ivan točil grenke solze, vendar
je oči proti nebu povzdigoval kot skesan grešnik in
tako-le molil:

Moj Bog! ti si milosti poln, in ne boš zavergel
grešnika, ki spozna velikost svojih napak in se
grehov skesa. Ozri se milostljivo na-me in odverni
od mene roko, ki me je že ostro kaznovala. Usmili
se mojega prijatelja, reši ga iz njegovo bolezni.
Zverni njegovo kazen na me, saj sem jaz najbolj
kriv. Prizanesi mojemu prijatelju, o Bog! in poverni
mu zdravje, da se more spet verniti k svojemu očetu,
ki je v globoki žalosti."

XLIII. Poglavje.

Aleševo okrevanje.

Tako je Ivan molil ves skesan in žalosten.
Kermar, ki je za bolnika pomoči le od Božje do-

58

brotljivosti in milosti pričakoval, saj lek ni nič
zdal, ta je večkrat in goreče molil za zdravje svo¬
jega mladega prijatelja.

Bog je tako goreče želje uslišal in je spolnil
na čudno vižo , ko je bila Aleševa bolezen dosegla
visoko stopinjo in sta se prijatelja bala za njegovo
življenje. Ivan je bil šel noter v jamo tolšče za
svetilnico iskat, z nogo je bil ob neko ploščo vdaril
in se spodtaknil; premaknil jo je. Kako se je zavzel!
Pokrivala je votlino, v kteri so bile zlo koristne
reči. Našli so v dobro zamašenih steklenicah limo¬
novec, gorčico (ženof), jesih, krešo v jesihu namočeno,
več steklenic ruma, veliko kositarjasto škatljo polno
čaja, potlej veliko zalogo cukra, in lepo število
steklenic starega prav dobrega vina.

Kakor se je videlo, je vse te reči barkador
hranil za čas bolezni, pa se j ili n i poslužil, in po
čudnej naklombi Božjej so prišle našim prijateljem
v roke: le-ti so imeli največ dobička od njih.

Kermar je zavpil: „Bog je dober in milostljiv!
s čudeži nam pomaga. Zdaj imam upanje, da bo
naš ubogi prijatelj ozdravel, ker bo to njemu prav
k zdravju."

Koj je dal kisle kreše bolniku, ki jo je rad
jedel; napravil mu je limonovec, in z nekterimi kap¬
ljami jesika je dal čaju več okusa. S pomočjo teh
kislih pijač se je Aleš v malih dneh veliko boljšega
čutil; bolezen je jela moč izgubljati in kmalo
potlej je jesti prosil. Zdaj sta mu dala mesa mlade
lisice na majhene kosce zrezanega z gorčico vred,
in ko je že popolnoma okreval, nekoliko starega
vina in tudi čaja z nekterimi kapljami ruma.

V treh tednih je bil Aleš popolnoma dober in
je zamogel spet navadno jed vživati, ki je obstala iz
lisičjega in medvedjega mesa.

Da bi se kermar in Ivan bolezni obvarovala,
devala sta si jesiha v pijačo, ki je bila samo iz

59

snega in stajanega ledu. Vsak dan sta popila ne¬
koliko čaja z rumom, in meso sta si začinila z
gorčico. Druzega niso pogrešali kot vode iz studenca.

Med tem sta trna in mraz tako naraščala, da
so trije prijatelji komaj delali. Zunaj je bilo nepre-
gledljivo daleč vse zavito v gosto meglo, snega je
veliko napadlo, in z velikim trudom so dobivali svojo
zalogo derv. Že je bila močno pošla. Nič več niso
mogli tako lehko iz rova skidati snega, ki ga je
veter tje vedno zaganjal. Okrog koče ga je bilo na
visoko, kar je močno pomagalo toploto obraniti;
toda vrata so bila tako zamerznjena in s snegom
zametena, da so jih s težavo odpirali. Sicer se niso
clo nič pritoževali zavoljo te neprijetnosti, ki je
imela to veliko dobroto, da jih je medvedjih na¬
padov varovala.

XLIV. Poglavje.

Severni jelen.

če je kdo s puško skoz hišno okno ustrelil,
napravil je strel od znotrej strašen hrum, ki se je
ponavljal skoz več minut. Naši trije prijatelji so iz
tega sklenili, da mora njih jama izhod v druge
jame imeti. Tudi v dnevniku so brali o prostorih,
kterih pa doslej še niso bili našli.

Sklenili so, ko slabo vreme ni pustilo ven ho¬
diti, pregledati vse razpoke in shode, ki so bile v
skali na vse plati. Vsak svojo sekiro je vzel, Ivan je
naprej nosil prižgano svetilnico, Aleš motiko in
kermar ostanek baklje, da bi ga prižgali, če bi svc-
tilnica ugasnila.

Razpoka, ki je bila najdalje na desni, jih je
peljala v nezmerno jamo. Njena široka zvod je poči¬
vala na stebrih ponatorne skale. Tla so bila s
peskom pokrita, na kterem je bilo človeške stopinje
poznati.

60

Vso to jamo so preberskali in našli več rogov
severnih jelenov na kupu. Nič več niso mogli po-
mišljevati, ali so severni jeleni na tem otoku ali ne
in ali so mornarji, ki so bili pet let tukaj pred
njimi, ktere vjeli ali ubili.

Previdnost Božja je djala te živali v najnero-
dovitniše severne kraje, kjer mraz vse konča, da bi
bili prebivavci tega ostrega podnebja za vse njih
potrebe dovolj presk erbij eni.

Severni jelen je podoben jelenu. On in ona
imata glavo olepšano z naprej zavitimi rogovi, ki
pa vendar niso špičaste veje, kakor pri jelenih,
ampak široke veje podobne lopatam, in s kterimi
morejo sneg odkidovati, ki pokriva po zimi mah in
skalnati lišaj, ob kterem žive. To rogovje odpade
vsako leto kakor pri jelenih.

Pri severnem jelenu je vse k pridu; meso je
okusno, tolšča in kri sta za vžitek, koža za obleko;
iz črev delajo vervce in konopce; kite dajejo konce
za šivanje, mehur lehko tekočine derži, iz kosti in
rogov delajo pa mnogotero orodje.

Ukrotena samica da tudi mleko, iz kterega se
dela sirovo maslo in sir. Laponci, Samojedi in Ko-
rajbi v svojih deželah rede velike črede severnih
jelenov, kteri jim tudi sani vozijo. Psi jih na paši
varvajo, in večkrat se zgodi, da se teh čred divji
severni jeleni primejo in dajo brez upora vjeti.

XLV. Poglavje.

Namera.

Ta velika jama je kazala več izhodov, skoz
ktere so trije prijatelji lehko naprej noter šli; naj-
širjega so si izbrali.

Kake pol ure so utegnili že hoditi po le-tem pod¬
zemeljskem hodišču, ko je pot jela peljati tako navdol,
da se je kamenje pod njih stopinjami sproženo dolgo
časa doli kotaljalo. Kermar jih je opominjal varno

61

stopati, ker se je bal, da bi bil tu kak brezen, ka¬
mor bi utegnili pasti.

Ivan je s svetilnieo v roki šel krog necega
skalnega ogla, kar se je na enkrat skalnata plošča,
na ktero je bil stopil, zmajala, odkrušila in v
jamo padla. Ko se Ivan ni imel kam nasloniti, je
padel s ploščo; Aleš pa, ki ga je bil za suknjo za¬
grabil, je bil ž njim potegnjen. Kermar, ki jima je
hotel pomagati, je tudi napak stopil, padel na herbet
in se kobaljal po kamenji, ki se je dalje valilo do
svojega kraja. Kmalo potlej je skala, ki jo je menda
plošča podpirala, telebila z velikim hrumom, zama¬
šila razpoko, skoz ktero so bili noter piišli in jim
pot zaperla. Za tem padcem je bil tako velik vsed,
da sta bila Ivan in Aleš spodej skoraj pokopana.

Padec jih je bil tako omotil, da so nekaj časa
ostali brez zavednosti. Svetilnica je bila ugasnila, in
terda noč je bila krog njih. Kermar, ki je najmanj
prestal, je poklical svoja tovarša. Videti, da mu ne
odgovorita, začel se je za nju življenje bati. Zadnjič
je slišal zdihovanje. Tipama je iskal krog sebe po
trni in otipal je nekaj kosmatega in merzlega kot
led. Roko je spet strani vzel, s kresalom ogenj na¬
pravil, prižgal bakljo in spoznal, da je ošlatal Ivanov
telečak iz kože morskega teleta.

XLVI. Poglavje.

Velika zmešnjava.

Kermar je iskal svojima tovaršema pomagati.
Sam je imel prasko na roči in bunko na glavi. Ivan
se je bil na čelu ranil in je zlo kervavel. Pokrit je
bil z drobirjem do srede života. Pomagal mu je
kermar se ven spraviti in kmalo se je opora vil;
vendar se je pritoževal zavoljo bolečin na vranici in
na desnem pleču.

Aleš je bil še ves omamljen. Na glavo je bil
padel, vendar na nji ni imel druge rane, samo otolkel

62

se je. Roke so bile oderte. Kmalo je bil sam k sebi
prišel, ko sta ga bila tovarša izpod drobirja po¬
tegnila, pa na vseh udih je bil kakor s kolesom
pretert.

Svetilnica je imela še dovolj tolšče in stenja,
da so jo bili mogli spet prižgati.

če bi ne bili s kamenom vred padli, bilo bije za¬
dušilo, ko se je silna skala prekucnila. Boga so za¬
hvalili in si srečo vošili, da so bili to z lehkimi
ranami pobotali.

Pa njih stan je bil zmeraj grozovit; v globocem
prepadu so se znajdli; nazaj se verniti jim je zavaljena
skala branila. Sapa je bila tako težka, da so komaj
mogli dihati; živeža niso imeli s seboj; in ko
bi bili prisiljeni dolgo v njej ostati, smert bi bila
gotova.

Aleš in Ivan sta se tako pritoževala, da je
začel kermar pri vsi svoji skušenosti že sam serce
izgubljati.

„če nam Bog ne pomaga", je djal s trepeta¬
jočim glasom, „tako smo izgubljeni; pa Vsegamo-
gočni, ki nas je varoval v tolikih nevarnostih, on
nam bo tudi tukaj pomagal."

Vsi trije so na kolena padli in Boga za pomoč
prosili. Potlej kermar prime za besedo: „Zaupajmo
na vsegamogočnost Božjo v vsaki nevarnosti; nam
je bila njegova pomoč blizo, tudi v tem prepadu
nas ne bo pustil poginiti. Morda bomo našli kak
izhod ali kak drugi pripomoček za rešitev."

XLVn. Poglavje.

Srečno najdenje.

Dolgo so zastonj iskali; velikokrat so se z ne¬
varnostjo podali v razpoke skal, pa jim niso nič
izhoda kazali. Zadnjič so našli zlo široko odpertino;
varno so noter šli.

63

Ko so že četertljej ure hodili, zasukala se je
pot drugam krog mnogih skalnih voglov. Svet je
deržal na kviško, in merzlejša sapa se je dala
čutiti.

Čistejša sapa jim je dala upanje, da bodo
krnalo našli izhod.

Slišali so šumot studenca, ki je doli s skale
tekel. Kako je bil ta glas prijeten njih ušesom!
Zdaj ni več pomišljevanja; njih rešitev je bila blizo ;
podvizali so stopinje in kmalo so bili pred jaško,
zdolbeno od nepreneliljivega padca čiste vode, ki se
je nekaj korakov preč v votlo skalo izgubljala.

Skala je delala tu ozek, pa silno visok
prepad. Zvod ni bila popolnoma zaperta; sneg in
led sta bila nje odpertino ožo napravila, pa popol¬
noma je nista pokrila, zato je bila sapa tukaj mnogo
bolj merzla.

Trije nesrečni tovarši so se z ginjenim sercem
ustavili pred studencem. „Našli smo, česar smo dolgo
želeli,“ tako so vsi trije zavpili. „Hvala bodi vsega-
mogočnemu Bogu, ki nas s svojo ljubeznjivo roko
podpira in nam daje, česar v svojem žalostnem stanu
potrebujemo. Tudi iz tega prepada nas bo izpeljal;
na-nj zaupajmo, njegova vsegamogočnost in dobrota
ste neskončni.“

XLVIII. Poglavje.

Kdo bi bil to mislil?

Pri tem studencu so se poživili; potem pa so
šli serčno po poti, ki se je pred njimi odpirala.

Spoznali so, da so morali nesrečni, ki so na
tem otoku pred njimi stanovali, do tega studenca
priti; in res se niso goljufali, ker so na poti zagle¬
dali človeški sled, ki je bil v pesku prav razločen.
Da je bila tu človeška roka delavna, to so jim prav
očitno pričali tudi kameni okrog jaške zversteni in
z mehom priterjeni.

64

Tako upanje, ki človeka nikoli ne zapusti, na¬
pravi hladilo za rane, ki je nesreča nareja. Upanje
povzdigne spet serčnost, pomore terpljeuje prena¬
šati in njegov peivi žarek prežene strah.

Iz nova poživljeni so šli dalje po hodišču, ki
je zmeraj nakviško deržalo, in kakor je bilo videti,
ože prihajalo. Na enkrat je bila pot zaperta. Pre¬
gledovali so stene pred seboj, in našli zaperta vrata,
z drobirjem in kamujem, ki se je bilo naletelo, za-
berložene, in ktera blezo že dolgo časa niso bila
odperta.

Odpravili so drobir z lopatami, odperli vrata
in šli dalje. Razpoka skale se je tako zožila, da
so moi’ali po samem iti, in komaj so dvajset korakov
šli, že so se znašli v prostorni jami. Gledali so krog
sebe, in kmalo spoznali, da so v jami, ki je zraven
njih stanovanja, od koder so bili šli na ta ogled.

Zdaj so očitno videli, da so stari prebivavci
koče po ravno tej poti hodili po zimi si na ta stu¬
denec vode zajemat; to pa so spričevali tudi kablji,
ki so je v votlini zraven vrat našli.

Lehko si je*misliti, s kakšno hvaležnostjo so
se čutili presunjene, ko so premislili, kako daleč
seže popisana dobrota, ki jim jo je zdaj dodelila
previdnost Božja. Voda! misli naj si kdo, kaj je
strašna muka žeje in bo umel, kakšini občutki hva¬
ležnosti do Boga so morali njih serca obiti. Še le
po goreči zahvalni molitvi so začeli jesti, česar so
bili močno potrebni za tako težavnim dnevom.

Z veselim in zaupanja polnim sercem so legli v
postelj, kjer so kmalo sladko zaspali.

XLIX. Poglavje.

Nova hoja na pregledovanje.

Med tem se je vzdignil hud veter, in debel
sneg je kocal. Mraz je bil zelo visoko stopnjo
dosegel. Ko so se trije prijatelji zjutraj zbudili, bil

65

je še veter in v koči so bili kakor v sneg pokopani.
Samo dim je bil še prederl skoz gornjo zvod. Temna
noč je bila zunaj; stanico je samo bleda luč v sve-
tilnici obsvetljevala. Zmeraj so morali peč zakurjeno
imeti, da je bila skoraj rudeča, s tem so se mogli
mrazu ubraniti. Vrata in okna so bila vsa s snegom
zasuta. In če bi je bili tudi za kak trenutek strebili,
veter bi bil spet kmalo toliko snega nametel.

Vedno so moraji v koči ostati, pa so imeli
tudi dovolj opraviti. Žagali in cepili so zalogo derv,
ki so jo bili v kočo prenesli. Ali nova 'skerb je
prišla. Po dervih, ki so jih bili že požgali, soditi
so dobro videli, da njih zaloge ne bo dovolj za celo
zimo. Tudi ni bilo dovolj tolšče za njih svetilnico.
Mesa so vendar še za neke mesce imeli; upali so
tudi, da bo debeli sneg kmalo spet kake lisice ali
kakega medveda pred kočo privabil. Samo za kurjavo
jim je predla.

Kerrnar je vedel, da to slabo vreme ne bo
dolgo terpelo in da bo jasno nastalo. Trije popotniki
so torej sklenili iti ob luninem vzhodu proti zalivu,
da bi ondot kar največ mogoče derv prinesli. Vse
priprave so storili za novo popotovanje. Vrezali so
tri medvedje kože in je sešili v podobi širocih
plaščev za dež, ki so segali od pleč do kolen, tako
da jih je bilo moč čez glavo zavihati, ki je skoz
odpertino kviško molela. Lisičje kože so tako na¬
redili, da sq mogli v nje zaviti noge in roke, in
privezali so je s suhimi črevami kakor z vervco. Da
se v sneg niso vdirali, djali so si majhene dilje na
podplate, kakor delajo Samojedje. Te priprave so
jim vzele dva tedna. Naredili so bili tudi sani, na
kterih bi mogli vse domu spraviti, kar bi med potjo
prida našli.

Še druga vesela misel jim je po glavi hodila.
Rogovi severnih jelenov, ki so jih bili v tretji jami
našli, so jim bili gotovo spričevanje, da so te živali

Utopljenci. 0

66

na otoku. Ali bi ne mogli ua poti kterih srečati
ali vsaj njih sled najti?

Živeža so napravili za tri dni, napolnili so ž
njim svoj telečak, in ko so se bili z gorečo molit¬
vijo v Božje varstvo priporočili, šli so na pot obo¬
roženi s puškami in sulicami pri jasnem vremenu in
v živem mrazu.

L. Poglavje.

Mrož (morski konj).

Svoje stanovanje so zapustili pri svitlobi lune.
Zrak je bil tako merzel, da je sapa zmerzovala in
niso smeli razodetega pustiti ne obraza nerok.

Le počasi so mogli po snegu naprej; diljice
so jim pa tako dobro služile, da se niso vdirali.
Velika kožuhovina jih je mraza varovala, da so ga
lehko prestajali.

Srečno so prišli do zaliva, srečali vendar niso
nobene živali. Z žalostjo so videli, da je obmorje z
globokim snegom pokrito, pod kterim so morali od
začetka derv iskati in jih ven vleči, in za le-to delo
niso imeli orodja.

Že so mislili, da je njih pot zastonj, kar so
slišali v zalivu za bližnjim ledenim hribom zamolklo
lajanje medvedje. Mirno so se deržali in pripravili
na boj. Polagoma dalje grede so ugledali dva med¬
veda, ki sta bila mroža sredi med ledenimi kosovi
napadla. Da-si ravno se je ta s težavo zunaj vode
gibal, vendar se je s svojimi dolgimi okli serčno
branil. Medveda sta bila s tako serditostjo na-nj
planila, da nista videla treh sovražnikov, ki so se
bližali in še utegnili sulice v tla zasaditi in puške
pripraviti, da bi je laglje ustrelili.

Kermar in Ivan sta na enkrat ustrelila. Med¬
veda sta padla, pa koj spet vstala in se od novega
divje nad mroža zagnala. Aleš je tretjo krogljo spro¬
žil; in ta je enemu medvedu skoz glavo šla. Med

67

tem sta kermar in Ivan imela dosti časa , da sta
puške spet nabasala in drugi medved je obnemogel
pri drugem strelu. Potlej so tri kroglje mrožu v
persi poslali, ktere so tako dobro zadele,-da je čez
nekaj trenutkov poginil.

Tako bogatega plena niso pričakovali. Zlasti
jim je bil mrož ljub, ne zavoljo oljnatega in neza-
vžitnega mesa, ampak zavoljo masti, ki je imela
služiti za živež svetilnici. Ta, ki so ga ubili, je bil
skoraj tako velik kakor debel vol, pa je bil bolj
ribi ko štirinogati živali podoben. Na obeh straneh
njegove debele okrogle glave sta bila njegova okla
v podobi zakrivljenih vil, dolga, zlo močna in debela
kakor roka. Ta žival je zabada v led, da se naprej
zaganja in črepinokožne živali prebada, ki terdo na
skalah sede in so mu živež. Ta okla so bela in
terda kakor slonova kost, zato se močno rabijo za
ponarejanje zob. Mrož je konju samo v glasu enak,
ki je nekako podoben rezgetanju. Njegova močna in
gosta koža ima tudi svoje dobro. Njegovo meso je
našim ubežnim za lisičjo vado služilo.

Razpuščanje masti od njih novega lova, soljenje
in prekajanje mesa je dalo našim trem prijateljem
za več dni opravila. Zmeraj pa so stregli na lisice,
ter jim mroževe strebine in kosove metali. Več se
jih je na to vado v jelo in je bilo ubitih, tako da
jim ni manjkalo pečenega mesa,

LI. Poglavje.

Nove skerbi in nova pomoč.

Vse so pripravljali za novo pot na preiskovanje,
ki je bilo odločeno za prihodnji dan, in naredili so
lopate za odkidovanje snega. Dobrega vspeha so
pričakovali, ker se je bila prikazala burjava, ki je
tako lepo svetila, da je bilo vse reči razločiti, kakor
pri belem dnevi. Ali kako se je bilo vse premenilo,
ko so se drugo jutro zbudili! Hud veter je vlekel in

5 *

68

s snegom tako silno metel, da ni bilo mogoče oči
odpreti. Terda trna je bila. Naglo so spet zaperli
vrata, ki so jih komaj odperli zavoljo obilnega snega,
ki ga je bil veter nanesel, in kmalo so bile spet od
novega zasuta. Še enkrat so bili v svoje stanovanje
zaperti, in njih upanje severnih jelenov videti in
kakega ubiti je bilo goljufano.

Zdaj so se jim priplazile v serca žalostne in
nepokojne misli. „Kaj bomo počeli ? 11  rekla sta Aleš
in Ivan zdihovaje. „Brez derv za kurjavo se mraza
ne moremo varovati, in če zima dolgo časa tako
terpi, kako se bomo z dervmi preskerbeli ? 11

„ Odložimo to skerb v roke našemu Očetu, kije
v nebesih 11 , djal je kermar, „in storimo svojo dolžnost.
Dobrotljivi Bog nas je dozdaj previdil z vsem, česar
v tej samiji potrebujemo. Kdo bi mogel tako ne¬
hvaležen biti, da bi dvomil nad njegovo vsegamogočno
previdnostjo ? 11

Te besede so je umirile in skerb jim je spet
prešla iz serca. Ko zdaj niso kaj opravila imeli,
svetoval je kermar, da bi še bolj po vseh hodiščih
preberbali, ker niso bili še vsega našli, česar je
dnevnik spominjal. Vsak eno svetilnico so vzeli, in
namerili so se prav varno hoditi.

Zagledali so hodišče, ki je deržalo nakviško po
ponatornih stopnicah, ki so bile od človeške roke
do konca izpeljane. Po tacih stopnicah so prišli v
prostorno in prav suho klet. Ko so jo bliže pre¬
gledali, videli so, da so našli prihranjeno zalogo
starih prebivavcev tega otokih K veselju so zagle¬
dali več lajt in kišt terdo zapertih. V pervi kišti, ki
so jo odperli, so bile srajce, nogovice, rute in druga
pertenina, vse v dobrem stanu; kišta je bila zasmo-
ljena, da je bila močirnosti obvarovana.

To je bilo posebno dobra najdba; njih perilo,
ki ga niso imeli s čim premeniti, je bilo vse zama¬
zano in raztergano. Ena teh lajt je imela v sebi pre-

69

kaj ene ribe in meso severnih jelenov nasoljeno
in prekajeno. Tri kište so bile polne suhega žlič¬
nika, in v družili dveh so bile kože medvedov, mro¬
žev, morskih telet, severnih jelenov in lisic. Nič ni
bilo sprideno.

Ni mogoče izreči, kako veselje so občutili.
Kermar je dal Alešu in Ivanu umeti, kako sta bila
slaba in nespametna, ko sta se pritoževala zoper
slabo vreme in vihar, ki jima je branil ven iti derv
iskat.

„Ali ne vidita zdaj“, reče jima on, „da nam
je to, zavoljo česar se pritožujeta, najbolj ustreglo?Tako
obrača Bog vse; kar se nam neprijetno zdi, to je
dostikrat vir naše sreče . 11

Med tem ko so po jami berskali, kuhalo se je
v kotlu pri ognji medvedje meso. Kermar je hotel
ta dan dobro jed napraviti. Večkrat je slišal praviti,
da Grenlandei in Samojedi po letu žličnik suše in
ga po zimi jedo za prikuho, kar jih cinge obvaruje.
Zajel je kropa v kotlu in djal va-nj dovolj žličnika.
Suho perje se je spet napelo, zeleno postalo in dišalo
kakor kislo zelje. V drugem kotlu so kuhali kos
nasoljenega mesa severnega jelena.

Ta jed jim je prav dobro dišala, in Boga so
za njo zahvalili. Nič več jih ni skerbel živež za
dalje časa.

Ko je gerdo vreme še terpelo, preiskovali so
dalje in prišli v veliko klet, kjer so našli zalogo
derv in premoga za kurjavo. Zadnjega so bili, kakor
se kaže, stari prebivavci iz barke zložili; saj vse
barke iz Angleškega in Holandskega, kjer so derva
bolj redka, vzamejo s seboj dovolj premoga za kur¬
javo, kedar gredo na lov morskih somov.

Aleša in .Ivana je bilo sram nju malovernih
pritožb, in sta si terdno obljubila, da ne bosta več
mermrala zoper Božjo previdnost.

70

LIL Poglavje.

Kerdelo severnih jelenov.

V tem času je veter potihnil in nebo se je
zvedrilo. Koča je bila tako s snegom pokrita, da so
morali trije prijatelji globoko gaz narediti, da so na
dvorišče prišli. Rov je bil skoraj ves zverhoma s
snegom zasut. Skidali so ga in na notranjo stran
nakopičili, da je zmerznil, in tako so si nov zasip
napravili zoper medvedje napade. Pred okni so v
sneg tudi jamo napravili, da bi od tod mogli lisice
streljati.

Zdaj so šli spet k zalivu derv iskat. Vihar je
bil njih prizadevanju na pomoč prišel; več krajev
je bil ob pobrežji pometel in derva so bila odkrita,
da-si ravno so bila skoraj v zemljo primerznjena. Na
sani so si jih naložili in domu pripeljali.

Ko so neko jutro ob lepi lunini svitlobi kočo
zapustili in hoteli po drugi poti k zalivu, zagle¬
dali so od daleč nekaj, kar se je majalo. Previdno
so šli dalje in našli celo kerdelo severnih jelenov,
kteri so koj zbežali, kakor hitro so naše tri prija¬
telje zagledali.

„Te živali", je djal kermar, „ki povsod pod
snegom mah za živež najdejo, nimajo po zimi na¬
vade iti daleč od svojega ležišča, ki si je navadno
v kaki jami napravijo sredi skal. Morda bomo tako
srečni, da ga najdemo, če gremo za njih sledom. 11

Obernili so se proti skalam, kamor so bili
severni jeleni zbežali, pa oni sami še niso zašli.
Prišli so v neki jarek, ki je segal po sredi skal, in
je bil v več krajih s snegom pokrit, na kterem se
je videlo veliko stopinj severnih jelenov, kar ni dalo
dvomiti, da te živali hodijo po tej poti.

Trije popotniki so šli s težavo po jarku. Prišli
so do velike jame, in so našli niže pri izhodu iz
jarka drugo manjšo jamo, v kterej so sklenili počiti se in

71

okrepčati. Tu so se potuhnili, da bi severnih jele¬
nov ne splašili, ako bi se na to stran spustili.

Kako uro je preteklo, ko so bili v tem kraji,
kar zaslišijo šum. Verno so poslušali, in ko so iz
jame pogledali, videli so celo kerdelo severnih jele¬
nov, ki so šli po jarku naprej. Vsi veseli so šli iz
jame. Severni jeleni so se ustavili, ko so jih ugle¬
dali, vzdignili glave, po sapi duhali, potlej pa na
vso naglost zbežali. Za njimi so šli, in prišli v glo¬
bok dol sredi skal. Ta dol je imel samo
dva izhoda, enega v jarek in drugi je bil ta, po
kterem so bili severni jeleni zbežali. Nobene teh
živali ni bilo več videti, samo sneg je bil krog in
krog pomandran, in za gotovo se je dalo misliti, da
imajo tukaj blizo svoje ležišče.

Kmalo so se prikazale, kjer je bila velika in
globoka jama z ozkim vhodom. Zraven tiste so našli
manjo prav prilično , da bi mogli streči na severne
jelene, ko gredo ven ali nazaj na svoje ležišče.

Naši popotniki bi bili radi v tej jami nazaj
prihajajočih severnih jelenov počakali; pa so bili že
vsi z ledom in ivjem pokriti, in niso imeli nič seboj,
da bi si ogenj napravili, sicer je bilo že blizo osem ur,
kar so hodili. Zdaj so morali zadovoljni biti, da
so ležišče severnih jelenov zasledili, in lov so na
prihodnje dni odložili.

LIH. Poglavje.

Strel severnih jelenov.

Trije prijatelji so se zdaj samo o severnih je¬
lenih pogovarjali; zraven so želeli vsaj enega živega
imeti. V jami so imeli veliko zalogo mahu, ki so ga
bili za svojo postelj nabrali, in ki bi bil mogel dolgo
časa eni teh živali za živež biti. Sline so se jim
cedile, kedar so na mleko mislili, ki bi ga zamogli
od nje imeti.

72

Z vsemi potrebnimi pripravami so imeli torej
opraviti. Naredili so terdne konopce iz črev; iz kož
severnih jelenov, ki so je bili v kišti našli, pa so si
vrezali jermene ter iz njih zadergulje naredili. Ko so
bili to pripravili, krenili so neki večer na pot, ko je
lepa kurjava svetila. Na sani so vse naložili, kar so
bili pripravili. Gori so djali tudi pečenega mesa,
derv in premoga za kurjavo, in nekaj orodja, ktero
bi jim utegnilo rabiti. Njih namen je bil severne
jelene po noči zasačiti, ko se k počitku podajo. Ko
so srečno do male jame prišli, so se ondi poskrili.
Ivan se je splazil proti veliki jami, če so severni
jeleni notri, in kmalo se je mogel tega prepričati
po šumu, ki so ga napravljali. Ker bi bil grozno
rad enega izmed njih ubil, hotel je kermarja pre¬
govoriti, da bi ogenj pri vhodu v jamo zakurili in
potlej noter šli, kar bi jim dalo več teh Živah na
enkrat ubiti. Toda kermar je bil preveč previden,
in je predobro vedel, v kakšini nevarnosti bi bili,
če bi vsi severni jeleni butili proti vhodu. Pri tem
bi bili sami lehlco na tla poderti, pohojeni in celo
ranjeni.

Svetoval je čakati, da bodo severni jeleni ven
šli; takrat si utegnejo enega izbrati in ga brez te¬
žave ubiti. Ivan je menil, da naj bi jim rajši zanjke
nastavili, pa bi se gotovo nekteri ujeli; kermar pa
je nasproti rekel, da to ni lehko mogoče, ker bi
severni jeleni s šumom preplašeni priderli, zanjke
pretergali ali pa čez poskakali. Ivan se je moral
udati in čakati, da bodo severni jeleni prostovoljno
zapustili svoje ležišče.

Trije prijatelji so se spravili krog velicega
ognja, in eden izmed njih je na jelene stregel.

Niso dve uri čakali, pa so se severni jeleni
vergli iz jame in ušli proti nasprotnemu izhodu
doline, ker so blezo svoje sovražnike za¬
čutili. Vsi trije so na enkrat ustrelili, pa en sam je

73

dobro zadeL En severni jelen je padel in ni mogel
več vstati. Zraven pobite živali je bil jelenček ostal,
in dal svoj žalostni glas slišati. Ta, ki so ga ubili,
je bila njegova mati.

Ivan in Aleš sta naglo tekla k obema izhodoma
dolinice, da sta mlademu jelenčku pot zaperla, ker-
mar pa je šel proti njemu, da bi mu zanjko krog
vrata vergel. Ko je to večkrat zastonj poskusil, bil
je na zadnje vendar tako srečen, in jelenček si je
brez vpora dal noge zvezati.

LIV. Poglavje.

Prederznost belega medveda.

Spravljanje severnega jelena jim je dalo en dan
opravila, in nekaj kosov so dali kuhat. Mlada žival
pa, kakor hitro so ji zveze odvzeli, je bila pri miru,
jedla mah, ki so ji ga dali, in kmalo se je treh pri¬
jateljev privadila.

Le-ti so šli več dni zapored proti zalivu s san¬
mi, da so se z dervmi previdili, ker veliko mraza
so prestali; toplomer je kazal 26 stopinj.

Neki večer ko so prišli spet k stanovanju z
velikim nakladom derv, zagledali so velikega med¬
veda, ki je s pomočjo snega, ki ga je bil veter krog
njih hiše nanesel, prišel do odpertine v zvodi, skoz
ktero je dim šel. Na pot grede so bili pozabili most
vzdigniti, in medved se ga je poslužil, da je noter
na dvorišče prišel. Blezo ga je bil duh mladega
jelenčka privabil, in pa njegovo žalostno vpitje, ki
ga je dal slišati mater klicaje. Naš medved si je
prizadeval skoz to odpertijo v kočo priti.

Pripravili so se k strelu, ker niso nikoli brez
orožja iz koče šli, pa v mraku so slabo merili. Tri
kroglje so medveda dosegle, pa ga niso ubile. Po
snegu se je zvalil, se spet po koncu spravil in Ivana
na tla vergel. K sreči je bil Ivan tako v kožuhovino
zavit, da ga medved s kremplji ni mogel doseči.

74

V tem trenutku je kermar zver po glavi tako hudo
vsekal, da jo je prekucnil. Dal jim je medved veliko
maščobe za svetilnico, mesa in dobro kožuhovino.

LV. Poglavje.

Lov severnih jelenov.

Ko so po nekoliko dneh navožena derva sežagali
in razklali, spravili so se spet od doma z namenom,
da bi še enega severnega jelena vjeli.

Srečno so prišli v dolino in šli v malo jamo,
kjer so vse za svoj namen potrebno odložili. Velika
jama je bila prazna. Te okoliščine so se poslužili,
da so dolge žreblje zabodli v tla pred vhodom jame,
in na nje zanjke privezali. Žreblje so z vodo polili,
in ko je voda koj zmerznila, ni bilo žrebljev viditi,
ker so bili tudi s snegom pokriti.

Ko je bilo vse napravljeno, vernili so se v
svojo jamo, kjer so tiho bili in prihoda severnih
jelenov pričakovali.

Kaki dve uri potlej so se severni jeleni pri¬
bližali. Več jih je šlo noter, ne zapletši se v zanjke.
Zadnjič je eden bolj velik in bolj okoren, počasi
naprej grede, vtaknil nogo v zanjko. Ko se je hotel
izmotati, je zategnil zaderguljo in bil vjet, ter
si je zastonj prizadeval uiti. Drugi severni jeleni
to videti so naglo ušli.

Kermar mu je zanjko krog rogov vergel, da
bi ga nazaj deržal. Ivan in Aleš sta mu vse štiri
z jermeni zvezala, in ga tako na sani naložila. Hiteli
so ž njim domu. To je bila ena babica, in po nje
debelosti soditi je morala biti breja. Privezali so
jo znotrej jame. Mladi jelenček se jej je koj pri¬
bližal. Uboga žival je bila vsa boječa in se je na
vseh udih tresla; vendar se je kmalo umirila in še
celo začela jesti, čez neke dni je bila popolnoma
krotka

75

LVI. Poglavje.

Posebno hud mraz.

Zdaj so imeli dvoje živih severnih jelenov,
izmed kterih jim je košuta obetala mladiča in mleka.
Zdaj ni bilo druzega treba skerbeti ko za živež
obema. Imeli so mesa severnih jelenov vedno za¬
dosti, in ko jim je zaloga pošla, poiskali so si
ga spet, ker jim je bilo znano ležišče teh živali.

Nič jim ni torej manjkalo, da so zimo v miru
preživeli. Tudi niso opustili Boga zahvaliti za vse
dobro, ki se jim je bilo na tem otoku zgodilo.

Toda človeško življenje je tako, da pride, ko
smo ene skerbi rešeni, kmalo druga, da nikoli ne
pozabimo, da smo pod Bogom.

Mraz je bil vsak dan hujši, in spet se trije
prijatelji niso mogli od koče podati, vendar je
bilo treba mahu nabrati za njih domačo živino.

Ivan in Aleš sta sama prevzela napravljanje
mahu, in kermar je moral tačas kuho preskerbeti in
domača opravila. Ali neki dan sta odrinila po na¬
vadi, oborožena s puškami in sulicami, pa sta se
morala koj verni ti; mraza ni bilo prestati. Zrak je
bil tako oster, da jima je sapo jemal in jo v ivje
spreminjal, ki se je obraza in kožuhovine prijemalo,
Gola roka je lepela k puškini cevi. Tudi sta
čutila, da ju oči zlo bole, in zdelo se jima je, da
se jima bo koža na obrazu i’azpočila.

Tacega mraza še nista skušala, in kermar jima
je na moč svetoval doma ostati, in to toliko več, ko
je bilo njih zaloge mahu dovolj do tačas, da bi naj¬
hujši mraz minil, če bi tudi še celo en mesec terpel.
Ni bilo treba, da bi iz koče hodili ob tako hudem
mrazu.

Lotili so se torej mnogih notranjih opravil.
Kože severnih jelenov in medvedov, ki so jih bili
prešnji prebivavci koče popustili, so bile dosti voljne.

76

Iz njih so si napravili obutalo in obleko, kar res ni
bilo zlo lepo, pa je je vendar varovalo hudega
mraza. Ivan si je izpilil celo šivanko iz žreblja, ki
ga je bil na ognji razbelil.

Z majhenimi pripomočki more človek velike
reči napraviti, če mu je le resnična volja in stano¬
vitnost lastna. Potreba je pripravna in prav znajdljiva
učenica.

LVII. Poglavje.

Velika nepokojnost.

Sredi teh del se je kermar na enkrat pritožil,
da je zelo truden in da se mu ne ljubi jesti. Kri
mu je vrela v glavo, naboden je bil in popolnoma
je zbolel. Postarnost, silna dela, ki jih je imel, ne¬
zdrava jed, morda tudi skrivna otožnost, ko je bil
ločen od žene in otrok — vse to je njegovo moč
pretresalo in mu zdravje podkopovalo. Neko pre-
hlajenje pa je začetek bolezni pospešilo. Kmalo je
bila bolezen od dne do dne hujša, in kermar sam
se je bal, da ne bi omagal.

Zdaj so veliki nepokoji napadli serce obeh
mladenčev. Kermarja sta ljubila kot druzega očeta,
Vedela sta ceniti dobrote, ki jih je njima skazal v
nesrečnih okolščinah, in koliko jima je pomagal ob
vseh priložnostih s svetom in v djanji. On je bil
njuna edina podpora. Njegova skušnja je prišla
njuni mladosti povsod na pomoč. Brez njega bi jima
bilo konec vzeti na tem neprebivavnem otoku.

Mladenča nista šla od bolnikove postelji. Kako
rada bi bila nekoliko njegovih bolečin prenesla! Pa
nič nista mogla za-nj druzega storiti kot mu streči
ih mu sočutje na znanje dajati. Postelj sta mu
napravila iz medvedjih kož tako mehko, kolikor je
bilo mogoče, in ž njimi sta ga gorko pokrila. Noč
in dan sta ogenj v peči kurila, mu večkrat čaja dala,
in sta pazila na vsako njegovo znamenje, da.bi ustregla

77

njegovim željam; pa bolniku je bilo čedalje hujše.
Huda merzlica ga je napadla in ostre bolečine je
čutil po vseh udih. Mladenča sta se s težkim in
boleče stiske polnim sercem k Očetu nas vseh ober-
nila, da bi se usmilil kermarja in mu zdravje po-
vernil.

Ali vse zaupanje je kmalo zginilo. Bolnik je
bil čedalje slabši, in skoraj ni mogel več govoriti.
Pomigal je svojima prijateljema, da se postelji
približata, potlej se je s težavo vzdignil, z levico si
glavo podperl in s slabim glasom djal:

„Ljuba prijatelja! kmalo se bom od vaji ločil.
Bog me kliče iz tega sveta, in moje terpljenje, s
kterim me je v tem življenji ostro skusil, se bo kon¬
čalo. Ne jokajta, Božja previdnost bo nad vama
čula, in ne bo pustila, da bi vi dva poginila. Zane¬
sita se na Boga; on bo zmeraj vaji najgotoviši po¬
močnik in varh. Kakor vama je dozdaj pomagal,
tako vama bo poslal tudi pripomoček, da bosta
mogla ta pusti kraj spet zapustiti. Jaz, jaz ne bom
več v tem srečnem trenutku živel. Ako prideta na¬
zaj v svojo rojstno deželo, priporočam vama svojo
ženo in otroke; potolažita je, kakor sta v stanu, v
moj spominj, ki sem bil vama zmeraj zvest prijatelj.
To je zadnja prošnja, ki jo ima do vaji — umira¬
joči prijatelj. Z Bogom, bodita pobožna, rada delajta,
Bog bo z vama, in vama bo dal, česar bosta potre¬
bovala!" Po teh besedah se je zgrudil na postelj,
zaperl oči in ni se ganil kakor mertvičen na vseh
udih. Njegovega dihanja je bilo komaj čutiti. Pri¬
jatelja sta menila, da je že po njem in žalost ju
je pahnila v neizrečeno zmešnjavo. Začela sta jokati
in zdihovati. In da bi ne bila dalje svojega prija¬
telja v žalost spravljala, šla sta strani, da bi se sama
prav razjokala. Zraven kermarja je ostal samo
mladi jelenček, kteri se ga je bil popolnoma navadil.

78

Mladenča sta se vsa žalosti prepustila in ihtela,
da se -je po jami razlegalo. „Kaj bo z nama, če
izgubiva tako zvestega prijatelja? Kaj si imava na
tem pustem otoku obetati? Kmalo bo eden izmed
naju za njim šel v grob, in kaj bo s tistim, ki
ostane? Bog naj se naju usmili! Najino terpljenje
preseže človeške moči!"

Na kolena sta padla in Gospoda prosila, da bi
jima prijatelja otel ali pa ju ž njim vred s sveta vzel
in tako njih terpljenju konec storil.

Polna vdanosti do Boga sta molila:

„Nebeški Oča! Ti nama veliko terpljenje na¬
kladaš; pa sva si ga tudi zaslužila z razžaljenjem, ki
sva ga očetu napravila. Naj se zgodi tvoja volja!
Daj nama moč to hudo prestati!"

Potlej sta si roke podala, obljubila si stano¬
vitno poterpežljivost in eden druzemu do smerti po
bratovski pomagati.

„Bog nam je vselej na čudno vižo pomagal,"
rekla sta med seboj, „on ne bo nehal naji varovati"

LVIII. Poglavje.

Severna košuta se oteli.

Mladenča se skoraj nista upala bliže k bolni¬
kovi postelji, da ne bi zvedela gotovosti njegove
smerti. Šla sta noter v jamo in se obernila proti
košuti, da bi jej jesti dala. Zagledala sta, da je sto¬
rila, kar ju ni zraven bilo, in da jo mladič že sesa.

Kak drugi čas bi jima bila ta prigodba veliko
veselja napravila; pri teh okolnostih jima pa nič ni
v živo šla.

„Ko bi bil najin prijatelj", sta djala, „videl
tega mladiča starko sesati, oh kako bi se bila mi¬
dva ž njim veselila!"

Oba sta sedla k peči in se žalostnim mislim
prepustila.

79

LIX. Poglavje.

Neprevideno veselje.

čez nekaj časa molčanja in silne žalosti reče
Ivan: »Nehvaležno ravnava z najinim prijateljem,
ker ga v njegovih zadnjih trenutkih zapuščava: nisva
še dovolj uterjena za terpljenje; učiti se morava
tudi smert zvestega prijatelja prenesti. Bog nama
bo za to potrebno moč dal!“

Te besede izgovorivši je vstal, vzel svetilnico,
in ko je Aleš za njim šel, podal se je proti postelji,
na kteri je njun bolni prijatelj ležal. Pa kako sta
se zavzela, ko sta videla bolnika v obraz vsega
mokrega, in ko sta spoznala, da ne diha več tako
kratko in težko. Mlajši jelen je bil to čudovito
ozdravljenje napravil. Ta zvesta žival, ki se je ker
marja popolnoma navadila, je biia prišla ležat svo¬
jemu gospodarju na noge, in je bila v njem od
novega obudila dobrotljivo toploto.

„Bog je usmiljen!* ie zavpil Ivan od veselja
omotičen, najin prijatelj še živi! In oba sta ga vsega
obkuševala.

Kermar ju je gledal z mokrim očesom, potem
jima reče: „Prinesita mi čaja, zelo sem žejen.*

Ivan je berž čaja pripravil; kermar se je začel
potiti, pa je kmalo veliko polajšanje čutil.

Mladenča nista mogla veselja skrivati; to bolj-
šanje, tako očitno, to bi jih bilo kmalo ob pamet
pripravilo. Na kolena sta padla in Bogu zahvalila
za tako veliko in nepričakovano dobroto.

LX. Poglavje.

Postrežba prijaznosti.

Bolniku sta obilno in z vso mogočo skerbjo
stregla. Ko se mu je Ivan približal s škudelico mleč¬
nega čaja, vprašal ga je kermar smehljaje se: Kje
sta dobila to mleko?

80

Pripovedovala sta mu, da se je košuta otelila,
in da jo je Ivan ta dan pervič pomolzel.

»Dobrotljivi Bog“, reče zdaj kermar, ko je
roke sklenil, „med tem ko sem se s smertjo boril,
priskerbel si mi novo zdravilo! Bodi za to zahvaljen! 8

Zanaprej sta bila juha in čaj okrevajočemu živež;
vedni pot mu je dobro storil. Dvakrat na dan sta
mu dajala sladkornatega čaia, v kteri sta diala vselej
nekoliko ruma.

Od dne do dne se je bolnik bolje počutil;
kmalo je začel že za jed prositi. Mladenča sta se
bala, da bi jelenje meso ne bilo za-nj prebavljivo.
Se manj sta si upala mu oljnatega medvedjega mesa
ali nasoljene ribe dati.

Sklenila sta zdaj starki jelenčka vzeti in ga
zaklati. S pravo zadovoljnostjo sta dala prijatelju
kos tega mesa, in zraven sta djala čašo starega
vina, ki je bilo še ostalo.

Močna juha in lehko jelenje meso ga je po¬
krepčalo, da je bilo videti. Počasi je zapustil postelj
in se čutil spet pri moči. Prijatelji so z zahvalnimi
molitvami obhajali ozdravljenje dobrega kermarja.

LXI. Poglavje.

Severna košuta je pripelje k novi najdbi.

Kermarjeva bolezen in ozdravljenje je terpelo
čez mesec dni. Med tem je bil mraz dosegel naj-
višo stopnjo. Trije prijatelji skoz več dni niso
mogli brez nevarnosti iz svoje koče na dalje pote.
Njih zaloge so bile zlo pošle; zato sta sklenila mla¬
denča sama na lov severnih jelenov hoditi. Kermar
še ni bil popolnoma k moči prišel, in po pravici so
se bali, da bi od novega ne zbolel, če bi po pre¬
ostrem podnebji hodil. Mladenčema pa je naročil pridno
se varovati medvedov, ki so zavoljo hudega mraza
živeža pogrešali iu čedalje bolj divjali.

81

On je imel tačas doma opraviti. Jelena sta
bila zmeraj zraven njega; tako sta bila privajena in
krotka, da sta povsod za njim hodila.

Neki dan se je bil kermar v jami zamudil, ki
je bila tik njih stanovanja in košuta je šla s pri¬
vzdignjeno glavo ob steni ter vohala, kakor bi bilo
nekaj posebnega. Na zadnje se je ustavila zraven
luknje, ki je bila popolnoma na verhu skalne zvodi,
in vzdigala je nosnice kar največ mogoče kviško.
Začela je perskati in žvižgati kakor bi nekaj zelo
poželovala.

Kermar je to zagledal in se bal, da bi ta luk¬
nja ne peljala skoz skalo ven, in da bi kak medved
ne skušal se zdaj noter zbasati. Pripravi orožje,
pa kmalo pride do resnice, ko vidi, da se košuta
vsa mirna s sprednjimi nogami na steno opira, da
bi luknjo dosegla.

S svetilnico je posvetil, pa ni druzega ugledal
ko temno luknjo v steno. Skušal je gori splezati, pa
zastonj; prestermo je bilo. Vedel je, da je košuta
nekaj za jed obduhala; pa kaj bi to bilo, tega ni
mogel uganiti.

Med tem sta se Ivan in Aleš vernila. Na lovu
sta bila srečna; velik severni jelen je bil na sani
zavaljen. Ko so ga bili v hišo spravili, povedal
jima je kermar, kaj se je zgodilo, ko nista^ bila
doma. Skušali so, drug druzega na sebi derže, do
luknje priti, pa ni bilo mogoče.

Ivan in Aleš se podasta zdaj k zalivu, dokler
še luna sveti, da bi našla tam lesa, tancega in
pripravnega za lestve. Kmalo prideta z jelko, ki sta
jo na jermenih vlekla. Med železnino sta našla velik
sveder. Ž njim sta izvertala luknje v dervo. Skoz
pa sta djala nalašč za to pripravljene palice, in
kmalo sta imela lestvo, ter sta jo na zid pri¬
slonila. Ivan je šel pervi gori s svetilnico, in kmalo
za njim tudi Aleš.

Utopljenci. 6

82

„Ta luknja d era daleč v skalo", pravi Ivan,
„in kaže se, da je čedalje bolj široka."

Skoz nizko in ozko zagato so prišli v pona-
torno klet, podobno veliki peči prav suhi in snažni.
Tik vhoda so bili kupi mahu iu žličnika prav suhega,
Še so iskali in našli več sodov po versti. Ta mah
je bila neki košuta ovohala.

Aleš je poklical kermarja ter mu povedal, kaj
so našli; potem ga je prosil za kako sekiro ali kladvo,
da bi sode odperli. V pervem je bila moka še dobro
ohranjena, v drugem je bilo polno graha in v tret¬
jem boba. Tako so bile v vseh bogate zaloge člo¬
veškega živeža.

To je bilo veselo zavzetje. Oh, kako so zahva¬
lili dobrotljivega Boga za novi dar, ki jim je bil
tako nenadoma prišel! Verjetno je, da je bil zadnji
prebivavec te koče le-sem živež spravil, da bi ga
zmeraj pri rokah imel, in ga varoval za največo silo,
pa je umeri, predno ga je mogel povžiti.

Zdaj so si mogli trije prijatelji napraviti dobro
mornarsko jed. Kermar, ki je -znal dobro kuhati,
ta je bil tolikanj bolj vesel te najdbe, ker je upal,
da mu bo ta živež veliko spet k moči pripomogel.

On je celo mislil kruh speči; pa to se mu ni
dalo, vendar je napravil peko, podobno mornarskemu
suharju in posebno dobro.

LXn. Poglavje.

Volkovi.

Trije prijatelji so se zmerno posluževali prejetih
dobrot; zmeraj so hranili nekaj zaloge za nepre¬
vidne potrebe.

Potlej so zverstili svoja opravila tako, da niso
bili nikoli leni. Ko je vreme dopuščalo, šla sta Ivan
in Aleš ob gotovih dnevih iskat derv ali pa na lov.
Kermar je preskerbel kuho in imel z druzimi notra¬
njimi deli opraviti. Toda derva je bilo zdaj veliko

83

teže nabirati, zato ker jih je bilo treba izpod debele
ledene skorje kopati. Z lova so se včasi brez divjine
vernili, ker so morali zlo previdni in zvijačni biti,
da so mogli se severnim jelenom približati, ki so
bili bolj plašni in so se preganjavcev bolj varovali.

Na vseh popotovanjih sta se Ivan in Aleš imela
tudi medvedov bati, ki so bili prederzniši in bolj
divji zavoljo pomanjkanja na živežu.

Tudi volkovi so se dali slišati: s strašnim tu¬
ljenjem so se oznanjevali. Ko sta šla mladenča neki
dan k zalivu derv iskat, slišala sta več volkov od
daleč tuliti, in zdelo se jima je, da se zmeraj bližajo.
Pa sta vedela, da se volkovi ognja močno boje; za¬
torej sta na saneh zakurila, in celo pot velik ogenj
ohranila. Volkovi so jima od daleč sledili; šli so s stra¬
šnim tuljenjem do blizo koče, potlej so se pa
umaknili.

Volkove je večkrat lakot gnala, da so se koči
približali in pod snegom kopali, da bi izpod snega
izvlekli strebine, ki so bile lesicam za vado veržene.
Dvoje so jih ustrelili, pa le nju koža je bila za kaj,
meso so na snegu pustili.

LXIH. Poglavje.

Petero medvedov.

Sploh pravijo, da volčjega mesa nobena druga
žival ne je kakor le volkovi sami; in vendar so trije
prijatelji čez nekaj dni zapazili, da so bili zaverženi
cerknjenci vsi požerti; medvedje so se jih bili lotili,
morda je je bila silna lakota primorala. Neki večer,
ko so legli in pokojno pospali, zbudilo je kermarja
zamolklo medvedje lajanje, ker ni tako terdo spal
kakor njegova tovarša.

V strahu, da bi te živali vrat stanovanja ne
polomile, je zbudil mladenča. Ko jim medvedje že
dolgo časa niso nepokoja delali, bili so v nemar

6 *

84

pustili sneg iz rova izkidati, tako da jim je bilo lehko
čez zmerznjeni sneg do vrat priti.

Ivan odpre lino, da bi videl, kaj se zunaj godi.
Zrak je bil miren pa silno merzel. Sneg se je le¬
sketal v svetli burjavi. Pet zastradanik medvedov
gre proti rovu. Trije prijatelji zgrabijo hitro za
puške, pomerijo, strele in dva medveda padeta; pa
se kmalo spet vzdigneta in gresta svojo pot ter
grozno tulita. Drugi, ki niso bili ranjeni, ustavijo se
za nekaj časa; ali potlej se zaženo še z večo zlobo,
poskačejo v rov in skušajo po notranji brežini sple¬
zati noter na dvorišče. Ivan streli in zadene enega
medveda tako dobro, da je na mestu obležal. Zdaj
druga dva ranjenca na-nj planeta in ga začneta
tergati.

Boj tako dolgo terpi, da utegnejo naši prijatelji
večkrat puške nabasati in ustreliti. Trije medvedje
dobe toliko krogelj , da se ne morejo več braniti.
Te divje zveri so bile zato še bolj serdite ena na
drugo. Z velikim prizadevanjem splezata druga dva
medveda čez brežino in prideta noter na dvorišče.
Zdela sta se še bolj divja zavoljo pogostega pokanja
pušek in zavoljo ran svojih tovaršev. Pa naši pri¬
jatelji sprožijo zdaj vsi na eno zver, ki se je koj
zgrudila in dolgo časa vila v kervi, predno je po¬
ginila.

Peti medved, ki ni bil še nobene kroglje dobil,
je med tem prirobnel do ko činih vrat, kamor ni
bilo mogoče va-nj pomeriti. S silo je na vrata butal
in je je z vso težo svojega života skušal polomiti.

Zastonj so naši prijatelji s pestmi in sekirami
tolkli, da bi medveda ostrašili in odpodili. Njegovo
dubanje mu je povedalo, da so tu ljudje in severni
jeleni, in lakot ga je oslepila in oglušila za vsako
nevarnost. Ni bilo drugega pomočka, kakor med¬
veda naravnost napasti.

85

Kermar in Ivan sta zgrabila sulice, in Aleš
svojo težko sekiro. Zdaj je Aleš naglo vrata odperl,
in kermar mu je sulico do ratišča v truplo zasadil,
Ivan ga je pa v trebuh zabodel. Medved pade in
Aleš ga vdari po glavi, da ni mogel več vstati.
Kmalo je bila medvedu črepinja razbita.

„Veliko nevarnost smo prestali 11 , pravi kermar.
„toda Bog nas je varoval, zahvalimo ga zato! Rova
nismo pometli, in medvedje so čedalje prederzniši
od lakote. Najpred je treba to zanikernost popra-
viti.“ Ivan in Aleš se lotita berž dela. Ves sneg sta na
notranji zid zmetala, tako da je bil zasip še viši ko
pred. Z lopato sneg navpik prirežeta in potlej še
vode na-nj vlijeta, tako da je postal leden zid, čez
kterega je bilo medvedom nemogoče.

Še večkrat so medvedje prišli, in so privohali
celo do rova, pa koči se niso mogli več približati.

Prevideni so bili dobro z mnogoterimi zalogami.
Pokojno in lehko so čakali ugodnišega vremena, ko se
divje zveri pretegnejo v druge kraje in gredo med¬
vedje proti morju.

LXIY. Poglavje.

Zima dalje terpi.

Tako so pretekli še štirje tedni. Zmeraj je bilo
silno mraz. Temna noč je še vedno terpela, le da
jo je malo luna ali burjava razsvetljevala.

Klaja za severna jelena je pohajala, in pri¬
jatelji so bili primorani iti v sneg kopat, da so mahu
nabrali, kar je bilo silno težavno delo. Sicer si niso
upali daleč od hiše zavoljo mnogih medvedov, ki se
jih je bilo dokaj po bližnjih krajih nateplo.

Da-si ravno njih stan ni bil tako žalosten,
vendar jim je bila dolga zima in dolga noč silno
dolgočasna; zdihovali so po lepšem času, kteri bi
jim zamogel kako barko pripeljati, da bi jih iz te
samote spravila.

86

Tak je človek: kakor hitro je iz ene velike
skerbi rešen in se znajde v zložniših okolščinah,
zaničuje dobro, kar v miru vživa, in snuje nove želje,
ktere mu ne dado več pokoja, dokler se ne iz¬
polnijo.

LXV. Poglavje.

Vihar.

Neko noč je strašen šum zbudil kermarja. Od
začetka je mislil, da se medvedje ali volkovi bližajo
in svoja tovarša je zbudil, da bi se za splošno bran
'pripravili. Ivan je vrata odverznil, da bi spoznali,
s kterim sovražnikom bodo opraviti imeli. Pa bubne
mu nasproti strašen piš, ki ga je skoraj jjobil in
mu naznanil, da je vzrok temu šumu silen vihar, ki
se je vzdignil. Nebo je bilo vse s černimi oblaki po¬
krito, debel sneg je kocnjal med dežjem in šel skoz
line noter v kočo. Veter je bil tako hud, da se je
zdelo, zemlja se trese na njenih podlagah, in da se
bodo vse skale sesedle.

Ivan in Aleš sta bila silno nepokojna; nikoli
nista kaj tacega videla. Pokanje ledu na morji in
šum valov jima je še veči strah napravljal. Kar ker¬
marja zadene, ki je to prikazen severnih dežel po¬
znal, on se ni ne bal ne čudil, temveč še le upanje
imel, da se kmalo na boljše izide. Vedel je, da se
prehod zime na poletje z nenavadnimi viharji ozna¬
njuje. Mladenča sta ga nepokojno gledala in mu
skušala na obrazu brati, česa se imajo bati ali upati,
on jima pa spregovori:

„Bog je vsegamogočen, in moči natore so
strašne v svoji zlobi. Grešnik se trese pri teh gro-
zovitnih prikaznih, s kterimi Vsegamogočni samo
dobrote oznanjuje, celo z bobnečim gromom in šu¬
mečim viharjem. Iiujovenje vetra nam obeta bližanje
dneva in prihod poletja. Veseli bodimo, poletje bo
kmalo prišlo, in bližamo se spolnjenju svojih želja.

87

Morje se bo iznebilo ledu, barke se bodo vernile na
lov morskih somov in nas rešile pogubljenja. Zane¬
simo se na Boga in prosimo ga, da se nas usmili,
in nam pošlje kmalo rešnika.“

Mladenča sta povzdignila oči in roke proti
nebu, in novo upanje je obšlo njuno nepokojno serce
ter je upokojilo.

LXYI. Poglavje.

Morski som.

Vihar je terpel šest dni, da ni bilo skoraj
mogoče iz koče stopiti.

Ivan in Aleš sta obernila perve mirne dni v
to, da sta šla zaliva pregledat in derv poiskat. Silni
kosovi ledu so bili na breg zmetani; od vetra sterti
in nakopičeni so kazali najčudniše podobe, in temni
dan je dajal njih velikanskim in sanjarskim podobam
nekaj posebno nenavadnega.

Ko sta se pobrežju približala, videla sta sredi
ledenih ostric nekaj černega, kar sta od začetka
imela za gredelj prekucnjene barke. Globoko ginjena
pri tem pogledu se nista mogla ubraniti misli na
svoje tovarše, in tresla sta se. da bi njima ti kosovi
razbite barke razodeli nesrečnega konca angleškega
poglavarja in njegovih mož. Sklenila sta bliže iti in
te reči na lastne oči pregledati. Pot je bila težavna
in nevarna; led je imel veliko runjav, in je pustil
celo nektere prostore, kjer morje ni bilo zamerznjeno.
Toda mladenča sta bila vajena truda in se nista
plašila žugajočih nevarnosti.

Ko sta se tej reči približala, vdaril jima je
neznan duh na nos; vendar sta lezla dalje opiraje
se na svoje krampe in lopate. Kako sta se zavzela,
ko sta spoznala:, da to, kar sta imela za barko, ni
druzega kot silen morski som, veržen v sredo med
led. Imel je prej ko ne šestdeset čevljev dolgosti.
Mladenča sta z začudenjem pregledovala njegovo silno

88

postavo in debelo glavo, ki je znesla najmanj tretji
del celega trupla. Šlatala sta černo in gladko kožo,
kakoršna je ogorjeva. Našla sta jo, da je voljna,
in da je tolščoba, ktero pokriva, dovolj mehka.
Tudi sta zagledala veliko golih červov, ki so se bili
kože morskega soma prijeli. Zadnjič sta se vernila
in povedala tovaršu, kar sta bila našla.

S pogovorom, ki se je bil med kermarjem in
med njegovima tovaršema o tej živali začel, je bil
kermar napeljan, da je jima morskega soma popol¬
noma popisal.

„Morski som“, reče jima on, „je največa riba,
ki je je v morji najti, in spada med kite. V njenem
žrelu more deset ali dvanajst ljudi lehko po koncu
stati. Silne čeljustne kosti, ki služijo morskemu
somu namesto zob, so zagorele, Černe in rumene
barve z mnogobarvnimi marogami. Vsaka stran
gornje čeljusti je obdana z dvesto in petdesetimi
palicami; najmočnejše so na sredi in so po dvanajst
do petnajst čevljev dolge. Spodnja čeljust je ribjih
kosti prazna in obdana z velikimi rebri bele barve,
in nosi jezik, ki je mehek in gobast, bel ter s černimi
marogami opikan.

Na glavi morskega soma, nad očmi in plavu-
tami, gre nakviško močna, gruča z dvema odpertijama,'
skoz ktere žival z veliko močjo vodo brizga. Šum
tega naganjanja, ki se da prav daleč slišati, je po¬
doben šumu vetra, ki se v kaki jami zagolsne. Mor¬
ski som nikoli huje vode ne brizga, kakor tedaj, ko
je ranjen. Šum, ki ga napravlja, je podoben šumu
razburkanega morja. Daleč spodej pod to gručo
in skoraj v kotu ust so oči, ki niso veliko
veče ko volovske, in so obdane s kocinami. Koj za
očmi so plavute primerne velikosti, pokrite z debelo
kožo, ki je černa in z belimi lisami opikana.

Ker ima morski som le dvoje plavut, poslužuje
se jih kakor vesel in plava kakor čoln z dvema

vesloma. Truplo se končuje v silno močen rep, ki
je razdeljen v dvoje enacih klap. Barva teh živali
je prav lepa na solncu.

Plavati more ta žival silno naglo; njih gibanje
dela v vodi čudne vinke. Ko morski som beži, po-
malja se mu zdaj glava, zdaj herbet, zdaj rep
iz vode, potlej spet za nekaj časa pod vodo zgine.

Akoravno ima ta morska pošast silno moč, ima
vendar strašne sovražnike. Najbolj se boji ribe z
žago. Nikoli se ne srečate brez boja in sploh je
riba z žago napadnica, ki mu zasadi svoje orožje v
herbet, da pogine. Morski somi, tako umorjeni, gerdo
smerde, da se njih smrad prav daleč razširi. *

Po tej pripovedi je kermar dostavil: „Jutre
pojdemo vsi vkup pogledat, ali ne bi mogli od tega
morskega soma kaj deleža imeti, predno segnjije in
se začno medvedje, volkovi in mroži na njem pasti."

LXVII. Poglavje.

Lov morskih somov.

Drugi dan so trije nesrečni tovarši šli z orod¬
jem, kar ga je kermar za potrebno spoznal, k pre¬
kucnjeni pošasti. Ko si niso mogli misliti, da bi to
neizrečeno žival s slabimi pripomočki, ki so jih pri¬
pravljene imeli, mogli, razkosati, bili so zadovoljni
prebosti na več krajih nje debelo kožo. Ko so svoja
ostra orodja' vtopili v lego masti med kožo in mesom,
privrelo je obilno olja, ki so ga natočili v sodce in
sešite kože, ki so jih bili iz tega namena s seboj
prinesli. Odsekali so s sekirami nektere velike kosove
tolšče, da bi je raztopili in iz njih dobili živež za
svetilnico; potem pa jim je kermar tako-le začel pripo¬
vedovati: Baski ali velikoveč mornarji vBiskaji sploh
veljajo za tiste, ki so si pervi derznili vojsko napo¬
vedati temu kralju na morji. Vsaj priročnost, ki so
jo bili pri tem nevarnem ribštvu pokazali, in pre-

90

derznost, ki so jo pri tem na znanje dajali, prido¬
bili ste jim v tem obziru tako veljajo, da so vsa
ljudstva, ki so se htela poprijeti te dobre kupčije,
bodila med nje iskat harpunarjev, raztopljevavcev,
poglavarjev bark in veslarjev. Holandci in Angleži
so si pervi naklonili velike dohodke iz tega ribarstv a.
Potlej so se jim pridružili v tem započetji Amerikanci.
Francozi so se ga zadnji lotili; vendar od leta 1785
do 1793 je prišlo na Francosko sto in štirnajst bark
z eno in trideset tisoč bečvami tega olja. Od tega
časa lastniki bark po francoskih lukah niso nehali
pomnoževati te baze započetja.

To dolgo in nevarno brodnarstvo zahteva terdno
narejene barke in terdno vervje, obilno in prederzno
moštvo in zadnjič veliko priprav, namenu primerjenih.
Kakor hitro kacega morskega soma zagledajo in ga
od daleč slišijo vodo srebati in brizgati, poskačejo
vsi ribiči v svoje čolnove. Vsak čoln ima po navadi
po šest ljudi, včasi po sedem kakor je velik. Pri¬
bližajo se morskemu somu z veslanjem, in harpunar,
ki je spredaj, verže ostve, ki jih ima pred seboj.
Večidel skušajo železo zasaditi živali zraven ušes
ali plavut ali v sredo herbta. Železo ostev ima na
koncu podobo pušice z dvojno ostrino; zadej je de¬
belo, da ne more od te strani ne rezati, ne se od¬
vezati. To orodje ima lesen ročnik.

Kakor hitro še morski som ranjenega čuti, po¬
topi se tako naglo, da skoraj ni verjeti, in vleče
konopec (verv) za ostve privezan tako naglo za
seboj, da bi prednji del čolna kar na dno potegnil,
če bi se na vso moč ne pazilo, da se konopec ne¬
prenehoma odvija. Vsak čoln je previden s kupom
konopcev ali vervi, razdeljenih na štir ali pet svitkov,
kterih vsak je dolg kakih osemdeset — sto sežnjev.
Kakor se morski som potaplja, pripušča se več ko-
nopca, in če ga čoln nima več, vzeme se ga iz
druzih. Ribiči na vso moč skerbe, da se tačas, ko

91

se morski som potopi, velika verv ne zmede ali ne
gre preveč na eno stran. Brez te paznosti bi se čoln
gotovo prekucnil. Konopec se mora naravnost po
sredi čolna snovati, in harpunar neprenehoma moči
z gobo rob, po kterem teče, da se po tako naglem
gibanji ne užge. Drug skušen mornar, ki zadej čoln
z veslom viža, pazno gleda, na ktero stran se ko¬
nopec snuje, da se more po tem gibanji ravnati.

Tako gredo za ranjenim morskim somom tako
dolgo, da opeša in pogine, ali da je vsaj v takem
stanu, da mu ni več mogoče dalje bežati. Včasi
vzeme s seboj blizo kacih dva tisoč sežnjev vervi.
Če se vrine žival v led, gredo po poti, kterega si
je napravila, za njo. če se pa umakne pod plavajoč
otok ledu, tedaj je dostikrat treba, izdreti ostve z
rokami iz rane ali pa konopec odsekati in žival
pustiti.

Med tem ko je morski som zapičen, veslajo vsi
drugi čolnovi pred tistim, iz kterega je bil zapičen,
in vlečejo včasi konopec, da bi po napetosti spoznali,
kako je žival še močna. Ko je videti konopec bolj
ohlapen in ne nagiblje sprednjega dela čolna, treba
je ribičem skerbeti, da ga spet nazaj zvlečejo. En
ribič ga deva sproti v svitek, da ga je v stanu ravno
tako lehko snovati, če bi som spet začel bežati.
Tudi gledajo, da preohlapno ne spuščajo konopca
tistim somom, ki celo pri verhu plavajo, ker bi se
lehko nasadil na kako skalo, in bi ostve ven
skočile.

Ranjeni morski somi šverkajo vodo iz vse moči;
tako daleč jih je slišati kakor grom velikih kanonov.
Ko so pa ob vso kri ali ko se utrudijo, ta šum če¬
dalje bolj pojema, dokler popolnoma ne utihne.

Kakor hitro je žival mertva, odrežejo jej rep,
da ne bi zaderževal čolna v teku. Iz njega naprav¬
ljajo mizarski lim, kakor tudi iz plavut. Potlej pri¬
vežejo soma zadej za čoln, in tega spet za zadnji

92

konec štirih ali petih druzih čolnov, da spravijo
žival do barke. Ko do nje pridejo, privežejo mor¬
skega soma s konopci, da je glava proti kermi, in
drugi konec proti premi. Perva skerb je zdaj spra¬
viti se nad čeljusti živali, da jej odvzemo ribje kosti,
ki jih z vretenom na barko vzdignejo. Ta reč je
sama vredna vsega druzegasoma. Odrežejo mu jezik,
in potlej obero od vsega trupla tolščo. Kosovi se
režejo na režnje (šnite) po celi dolgosti trupla, in
mornarji, ki so na barki, režejo je potlej na štir-
jaške kose po čevlji velike, potlej na manje kosove,
ktere zmečejo v sodce. Pri tem delu jim služijo
veliki noži, dolgi po štir do šest črevljev. Tolšča
je pri nekterih morskih somih bela, pri druzih ru¬
mena, in pri nekterih rudeča. Bela je polna nitek in
ne daje toliko olja kakor rumena, le-ta za najboljšo
velja. Ko je tolšča popolnoma obrana, potopi se so¬
movo hrodje samo od sebe in zgine v globokem
morji. Ali to hrodje čez malo dni spet verh vode
priplava za pašo ribam, ticam in medvedom, ki se
eden čez druzega nad njim gostujejo.

Barka dojde potlej v kako luko, ali se pri¬
veže za terd led, in zdaj raztope tolščo, ki je velike
vrednosti.

% LXVm. Poglavje.

Dan se zasvita.

Dolina je bila kmalo vsa drugačna videti; verhi
skalovja so se iznebili snega; pa pri svetlobi lune
so se kazali svetli in z ledom pokriti. Več gričev
se je že prikazalo nad snegom, ki je bil od dežja
skopnel. Mraz je bil zelo ponehal in več ni bil tako
skeleč. Zdaj so lože nabirali mah in lišajevec za
severne jelene. Drugi dan sta Ivan in Aleš šla pervič
od novega iskat derv ob kraji zaliva.

Oh kako prijeten se jima je zdel pogled kraja,
kterega sta tolikokrat prehodila in kjer sta videla

93

zdaj, da se je sila veliko snega ponižalo, ki se jima
je ob vsacem popotvanji veči zdel!

Zaliv je tudi vso podobo premenil. Hribi ledu,
ki so se zdeli, da imajo podlago na dnu morja, in
ki so se kviško silno visoko vzdigovali, ti so zdaj
pri verhu plavali in njih silno butanje je razbijalo
led, ki je morje pokrival. Na več krajih je ležalo
nakopičeno ledovje, ki je bilo podobno razvalinam
kacega mesta; in dalje sredi ledenih planjav so se
semtertje pokazala kaka vodena stegna.

Mladenča sta se domu vernila, ko sta bila na
sani veliko derv naložila. Luna se je skrila za
skale, in mračiti se je začelo, kar sta na enkrat
ugledala zjutranji svit. Upala sta videti solnčni
vzhod na nebesu; pa solnce je bilo še prenizko, in
samo njegov odsvit je nekoliko dan delal, pa jima
je bolj svetil kot pred luna. Da-si ravno je bila ta
prijetna prikazen kratka, napolnila jima je vendar
serca s tolažljivim upanjem, da bo vendar enkrat
napočil beli dan, in naglo sta stopala kermarju svoje
veselje naznanjat.

L XIX. Poglavje.

Vreme se zboljša.

Le-ta je mladenčema to komaj verjel, pa drugi
dan se je tega z lastnimi očmi prepričal; videl je
solnčni vzhod, kterega žarki so se nekoliko bolj nad
ostricami vzdignili.

Kako vesel pogled je bil to za tri nesrečnike,
ko so ugledali žarijo, ktera jim je bila zakrita celih
pet mescev. Občutili so veselje, kakoršnega okuša
slepec, kedar mu odvzamejo zagrinjalo, ki mu je
dolgo časa oči pokrivalo, in kteri pervikrat zagleda
prečudno lepoto v naravi.

Boga so goreče zahvalili za to novo dobroto
in se hvaležno spomnili, kako čudno jih je varoval
in z vsem previchl skoz to dolgo in temno noč.

94

Kmalo so videli solnce v vsi svetlobi, ki je
dalj časa na nebu ostalo. Poslednjič je više izšlo in
ni več zašlo, ker se je severnim deželam čedalje
bolj približalo.

S solncem se je vreme kmalo spremenilo, in
ves okraj je dobil nov pogled. Perve dni je bilo še
mraz, pa ne tako hudo, da bi bili udje premerli,
ali da bi bila sapa zastajala. Zdaj so mogli na pašo
gnati severna jelena, ki sta bila spet vsa živa in
sta veselo mahu in lišaj evca pod snegom iskala.

Kolikor dalj je solnce na nebu ostajalo, toliko
lepše vreme je bilo. Potoki snežnice so tekli s skal;
sneg je skopnel z mahu, kterega je pred pokrival.
Zvečer je bil dostikrat ves kraj zagernjen z meglo,
ki se je vselej v topel dež spremenila.

Doline je bilo zdaj veseliše pogledati. Zemlja
se je lepo zeleno pokrila, zakaj mah in lišajevec
sta čversto poganjala iz zemlje. Solnce, ki je vsak
dan više vzhajalo, je napravilo, da je pognala tudi
trava in žličnik. Severna jelena sta se veselo shajala
na tem pregrinjalu zelenjave in mulila zelene od¬
ganjke.

Samo primorje je bilo še groza pogledati. Res
je, nekteri kraji so bili že ledu prosti; pa ostale
so bile še silne gore, veliki prostori so bili pokriti
z debelim ledovjem, kar je delalo ves poseben obraz.
Od ene strani je bilo videti natoro v mladostni
lepoti, od druge pa v zimski grozovitnosti. Mikavno
in čudno je bilo pogledati zaliv, ki je bil še z ledom
pokrit. Led, nakopičen v najbolj čudne podobe, kazal
je očem zdaj turne in visoka ozidja, zdaj razvaline
po potresu razdjanega mesta, zdaj bogastvo staveb
kake opatije srednjega veka, ki se je vse v solnčnib
žarkih prečudno spreminjalo.

Drugi srečni nasledek solnčne vernitve in zbolj¬
šanega vremena je bil odhod medvedov, ki so se
pobrali k morski strani, ki je bila nekoliko kopna;

95

tje jih je vlekel obilni lov ribji, od kterih so imeli
dovolj živeža.

LXX. Poglavje.

Previdnost.

Z žarijo lepšega časa je raslo tudi upanje naših
prijateljev, da se kmalo kmalo pripelje kaka ladja na
Ostrovid na lov morskih somov. Vsak dan so za to
Boga prosili. Pa mučila je je misel: morda se ne
prikaže nobena ladija v te kraje ali pa da ostane
na drugej strani otoka, kjer bi jih ne mogla zagle¬
dati. Tako človeško življenje nikoli ni prosto nepo-
kojev, in ko solnce najlepše sije, zbirajo se nad njim
spet temni oblaki. Ali ravno to napravi naše moči
delavne, in nas spomni Božje previdnosti, brez ktere
bi nič ne zamogli, naj bodo sicer naše skerbi in
prizadeve še take.

Mladenča sta imela gorečo željo, kmalo rešena
biti iz te žive ječe. Kermar pa, kteri bi se bil tudi
rad kmalo vernil k ženi in otrokom, ta jima je na¬
ravnost povedal, da se ta želja še ne more tako
kmalo spolniti, ker še ni prišla doba, ko se lovci
morskih somov Ostrovidu približajo. Opominjal ju
je k poterpljenju in vdanosti v Božjo voljo, in se
ne preveč podati svojej silnej želji, ker bi se uteg¬
nilo zgoditi, da bodo primorani še eno zimo na tem
otoku ostati.

„Od perve mladosti sem se navadil v dvom¬
ljivih okolščinah si najhujšega v svesti biti“, djal je
ta pobožni človek, „in tako me nobena zopernost ni
zasačila in nobena nesrečna primera me ni popol¬
noma pobila. Mi moramo torej delati, kakor bi nam
bilo še celo leto na tem otoku ostati. Nabirati nam
je treba zalog za se in za jelena, da bi mogli še
eno zimo tu prebiti, ko bi vendar nobene ladije ne
bilo po nas.

96

Če nam kaka barka prej rešitev prinese, predno
te zaloge povžijemo, bomo ob lepem času vsaj ko¬
ristno opravilo imeli in se obvarovali dolgočasne
lenobe, ktera bi nam zmeraj le nove skerbi naprav¬
ljala in nam dobrovoljnost jemala.

Mi smo se poslužili tega, kar so zapustili
Holandci, ki so tukaj umerli. Ali bi tudi mi ne
mogli življenja obraniti drugim utopljencem, če ob-
deržimo kočo in jame v dobrem stanu, kakor tudi
zaloge, ktere si lehko pripravimo.

Kar vama tu svetujem, to zapoveduje storiti
tudi previdnost in ljubezen do bližnjega; torej se
ni obotavljati."

LXXI. Poglavje.

Dela znotraj in zunaj jame.

Res so se po teb besedah lotili dela, kakor bi
imeli še eno zimo na tem otoku prebiti, če bi jih
ta nesreča zares zadela, tako bi bili vsaj za njo
pripravljeni, in od zdaj zanaprej njih stan ni mogel
tako strašen biti, kakor je bil. če bi njih želje bile
dopolnjene, če bi jim prišla kaka barka, ktera bi
jih odpeljala, pa bi bilo njih veselje toliko veče,
kolikor bolj bi se jim sreča negotova zdela.

Ko se je lepo vreme povernilo, bilo je njih
pervo delo posnažiti in prevetriti jamo in kočo. Pol
leta niso mogli zavolj mraza dovolj odpreti ne vrat,
ne lin. Sapa je bila že spridena in nezdrava. Znosili
so na dvorišče zaloge živeža in kožuhovino, ki je
bila že pred pridno stepena in na solnce djana,
ravno tako so storili s perilom in obleko. Potlej so
kočo znotraj in zunaj pospravili, da so jo snažno
naredili. Tudi peč, ki je bila po dolgi rabi poško¬
dovana, so pobili in drugo veliko bolj terdno in
pripravno postavili. Potem so začeli za zimo skerbeti.

Skopali so z motiko kos zemlje in na-nj vse-
jali leče in graha. Pozneje so mislili tudi boba vse-

97

jati. Na skopanih gredicah so nabrali veliko mahu,
ga posušili in ž njim mehove napolnili, s kterimi
so se bili založili.

Kakor se je zaliv polagoma ledu iznebljeval,
mislili so tudi na ribarstvo in zato so pripravili po¬
trebnih vervic. Ternke so bili našli med orodjem
prejšnjih prebivavcev. čreva žival, ki so jih bili ubili,
so obernili v to, da so ternke privezali. Le-ta perva
poskušnja se je dobro skazala; od zdaj so imeli
vsak dan kako ribo pri jedi, in toliko so jih vjeli,
da so nektere lebko sušili in druge prekadili za
prihodnje potrebe.

LXXII. Poglavje.

Ribja lov.

Ko so kočo popravljali, pogrešali so večkrat
tancega lesa za stebre ali deske. Morali so ga iskat
iti k morskemu pobrežju.

Vsi trije so šli tj e s puškami oboroženi in z
sanmi, ki sta jih severna jelena vlekla. Zagledali
so, da so tla povsod močirna in v veliko krajih
mlakužnata, ki ne rode druzega kot mah, lišajevec,
žličnik in nektero germovje. Vesela prikazen so jim
bili zimorodki (tiči) in morske lastavice, ki so jih
pervikrat na tem otoku videli.

Pri zalivu so ostali dvakrat štiri in dvajset ur
pri vednem dnevi, da so nabrali veliko derv, ktere
so bteli potlej v svoje stanovanje spraviti. Tam je
bilo obilno rib, in komaj so ternek v vodo vergli,
že so bile nektere pri vabi. V tem kraji zavolj ži¬
veža niso bili v zadregi, in kar kuho zadene, so je
bili vajeni.

Ena sama reč je kermarja skerbela; okoli
doline so bile skale, da se ni dalo od nobene strani
prosto in daleč na morje pogledati, kar je bilo za
njih potrebna reč, brez ktere bi jim barke, gredoče
mimo teh krajev, lebko ušle.

Utopljenci. 7

98

Lxxm. Poglavje.

Rešitev.

Trije prijatelji so sedeli okoli kotla, kamor so
bili djali veliko ribo z žličnikom kuhat in so jo z
veseljem jedli. O lepoti doline so tako vneto govorili,
da so iz oči zgubili severna jelena, ki sta daleč od
njih letala.

Na enkrat jih je zbudil strel iz puške. Mladi
severni jelenček je kot blisk naglo priskakal čez
skale, ki so dolino zapirale, k svojim gospodarjem.
Drugi severni jelen je pritekel od druge strani.
Daleč je bilo slišati lovski krič.

Trije prijatelji so vsi kmalo po koncu skočili,
da bi videli, kaj je to. Vpitje tujih ljudi je bilo že
prijazen glas njih ušesom. Serce jim' je sladkega
upanja tolklo. Ugledali so štiri ljudi, s puškami
oborožene in po mornarski napravljene. Krič veselja
je ušel našim prijateljem iz persi; s kapami so ma¬
hali in nad tujci vpili, da bi doli v dolino k njim
prišli. Ti ubogi ljudje so bili pri tem pogledu tako
ostermeli, da so komaj svojim očem in ušesom ver¬
jeli, in da so to, kar so videli in slišali, imeli za
gole sanje. Bili so, kakor bi jim bili vsi udje odre¬
veneli, in serce jim je močno utripalo. To ni bila
zmota, ura njih rešitve je odbila. Tujci so vzdignili
klobuke in veselo zakričali; potem so se bližali našim
trem prijateljem. Le-te je bilo silno veselje tako
prevzelo, da iz perva niso mogli ne ene besede
izreči. Oči so jim bile polne solz in njih pogledi so
se najprej obernili proti nebu, potem pa doli k njih
rešiteljem.

Zadnjič je kermar prijel za besedo. Globok
zdihljej mu je iz persi ušel: „0 Bogi kako si ti

dober in usmiljen!“ Trije prijatelji so se objeli rekoč:
»Gospod je uslišal našo molitev in naše terpljenje
končal. Njegova dobrotljivost in mogočnost ste ne-

99

skončni!“ Potlej so tekli proti tujcem jih usmiljenja
in pomoči prosit. Pa že od daleč so slišali znan
glas, ki jih je po njih imenu klical.

„Večni Bog!“ so rekli, »poveljnik, naš prijatelj,
je tukaj. Ni se mu torej nesreča zgodila ob silnem
viharji, ki nas je od njega ločil! On je! da, on je!“

Veselo so mu naproti tekli, in kmalo so mu
bili v naročji.

Kdo bi mogel popisati veselje, s kterim so se
videli tako dolgo Jočeni prijatelji? Besede so jim
zastale na ustnicah, in dolgo so se objete deržali.
Zadnjič so se njih počutki vderli v solzah veselja
in solzni pogled proti nebu je na tanko naznanjal,
kako globoko čutijo dobroto, ki jim jo je ravno kar
Bog skazal. Vse terpljenje je bilo pozabljeno in v
morji sreče so plavali.

Zadnjič je poglavar poprijel besedo rekoč:
„Ljubi prijatelji! danes sem dvakrat srečen, da sem
vas našel. Težavna skerb me je tlačila od tistega
časa, ko ste bili mojo barko zapustili: misel me je
terpinčila, da sem vas spodbudil na to pot in od¬
tegnil iz očetovske hiše. Zato sem se spravil na
pot na Ostro vid, kakor hitro je letni čas dopustil.
Moja barka stoji na zapiku v zalivu na južnem po-
brežji, kjer je varna pred vsako nesrečo. Že zadnjo
noč, ko smo v ta kraj prišli, dal sem trikrat streliti,
da bi vam bližanje barke oznanil in vas na pobrežje
privabil. Do le-sem smo prišli v čolnu vas iskat, in
komaj smo na suho stopili, peljal me je severni
jelen, ki se je visoko na skali prikazal, na vaš sled.
Jaz sem ga mislil za žival, ki prosto živi; ustrelil
sem po njem, pa ga nisem zadel. Preganjaj e ga smo
prišli v to lepo dolino, kjer vas najdemo. Moj namen
je bil, po vsaki ceni ves otok obhoditi, da bi se pre¬
pričal, kakošna je vaša osoda.“

7 *

100

LXSIY. Poglavje,
čudni potje Božje previdnosti.

Trije prijatelji so objeli poveljnika, in ga za¬
hvalili, da si je toliko za nje prizadjal in skerbel.
Tudi so roke podali njegovim tovaršem, in so se
močno srečne šteli med temi dobroželjnimi ljudmi.
V tem srečnem izidu so iz Dova na tenko videli
vodbo Božje previdnosti, ki nad nami čuje.

Poveljnik je poslal tri mornarje po čoln, naj
ga le-sem k dolini pripeljejo, kjer jih hoče s tremi
prijatelji počakati. Med tem časom so se utopljenci in
poglavar popraševali o naključbah, od kar so se bili
ločili; toda ob kratkem so si mogli le poglavitne
prigodbe dopovedati, ktere so bile od obeh strani
posebno važne, in so povsod vidno kazale sled Božje
previdnosti, ktera neprenehoma nad ljudmi čuje.

Zadnjič je čoln prišel. Poveljnik je dal iz njega
prinesti mesa, Suharja, vina in ruma, in kuhar je na¬
pravil dobro pojedino. Oh, kako se je trem pre¬
gnancem prilegla jed iz barke, in suhar, ki ga že
tako dolgo niso imeli, in kako se jim je vino dobro
zdelo! Toda oni so imeli tudi poglavarju kaj po¬
sebnega ponuditi, česar že dolgo časa ni okusil.
Napravili so čaj, svojo severno košuto pomolzli, ter
mu ga z mlekom piti ponudili.

Med jedjo so se menili o zgodbah naših treh
prijateljev. Popisali so ti svoje stanovanje in svoje
domače naprave, kje in kako so našli pomoč, in
kako jim je Bog zmeraj pomagal, in dostikrat prav
na čudno vižo.

Poglavar in trije mornarji so poslušali to pri¬
povedovanje z veliko paznostjo. Kar so pripovedo¬
vali, to se je poglavarju tako posebno zdelo, da je
hotel sam s svojimi očmi videti njih stanovanje in
njih zaloge. Sklenjeno je bilo, da gredo vsi v čoln
in stopijo na suho v zalivu, da od oudot peš v kočo

101

gredo. Vse, kar so imeli, tudi severna jelena s sanmi,
so spravili v čoln in šli.

LXXV. Poglavje.

Kako se je godilo barki Jirnoni.

Med to prepeljavo je poveljnik pripovedoval do-
godbe, ki so se mu bile namerile, kar je bil od njih
ločen:

»Barka je ostala zasajena v led, ko je odšel
kermar z Ivanom in Alešem terdega sveta iskat.
Poglavar in moštvo so dobro videli ogenj, ki so ga
bili trije prijatelji na skali zakurili v znamenje, da
so tje došli. Vsi so bili polni upanja. Videli so
tudi zažigavke in sodili, da so trije prijatelji dobili
jamo za prebivališče vsemu moštvu.

Zdaj so vse pripravili, da bi se preselili iz barke
na suho. Iz poškodovanega jadrila so naredili leso
in sani, da bi gori naložili vse zaloge in je na suho
prenesli črez ledeno polje. Vsi mornarji so pridno
delali, da bi nič ne ostalo na barki.

Poglavar je imel med tem opraviti z zavijanjem,
vseh pisem in orodja mornarjem potrebnega. Že je
bil odločil ljudi, kteri se imajo pervi proti otoku
podati, ko stopi podkermar k njemu ter mu s silno
nepokojnim obrazom naznani, da je treba odhod na
otok podvizati, ker se bo vreme spremenilo in v
kratkem prihrul silen vihar. Poglavar se je kmalo
prepričal, da vleče veter iz severnega zapada.
Zrak je bil močen in sneg je začel iti. Dal je po-'
velje, da se vse pripravi za prenašbo zalog na suho;
pa veter je pihal čedalje hujše in je barko zmeraj
dalje od terdega sveta gnal.

Zdaj je popolnoma zginilo upanje, da je ta
led v dotiki z otokom. Nevarnost pa je bila zmeraj
veča, ker se je veter spremenil v hud vihar iz
severnega zahoda in je gnal barko zmeraj na na¬
sprotno stran. Zdaj je djal poglavar: »Bog pomagaj

102

našim trem tovaršem, kmalo jih ne bomo mogli več
doseči, če se vihar ne potolaži. Zdaj se moramo
Božji volji izročiti, in dati se nesti, kamor vihar
hoče."

Ta besede so moštvo nekoliko potolažile, pa
poglavar je imel že malo upanja, da bi barka mogla
rešena biti; zmeraj se je bal, da bi se od silnega
viharja ne zvernila, ali od silnega ledovja, ki ga je
veter proti nji lučal, ne bila sterta. Verh tega je
bila zgubila jadrila, kermilo pa je bilo tako poško¬
dovano z udarci ledu, da bi ga na planem morji ne
bilo več mogoče vižati, in še veliko manj v sredi
ledu, da je bila igrača vetru in valovom.
Poglavar je med tem svojo nepokojnost matrozom
skrival, ker jim ni hotel serčnosti podreti. Skušal je
se mirno-serčnega kazati, in je s svojimi ljudmi
zaupno govoril, ko jim je serčnost dajal svojo dolž¬
nost storiti, in na tanko slušati njegovih ukazov, ker
le z obranjenjem reda in s porabo človeških
moči, ktere si vzajemno pomagajo, je upati, da
bo nevarnost zmagana.

Ko je poveljnik vse potrebno na barki zauka¬
zal, je šel v kočo, in pisal pisma starišem ter london¬
skemu admiralstvu, v kterem je na tanko popisal
popotovanje od Arhangela na Ostrovid.

Zraven je pridjal svoj dnevnik. On je djal vse
te pisanja v en sodec, kteri je bil potlej zadelan
z brodnarsko smolo. Njegov namen je bil, če bi ne
bilo več mogoče barke rešiti, sodec na morje za¬
gnati v zaupanji, da bi bil gnan v kak kraj proti
terdemu svetu in tam najden.

To je bil edeni pripomoček naznaniti sporočilo
z barke, če bi bila z ljudmi vred zgubljena, in tega
se mornarji zmeraj v največih nevarnostih poslužijo.
Na morskih pobrežjih je navada, da take sodce ali
kište, ko jih iz morja izvlečejo, pošljejo viši oblasti,

103

ktera jih odpre, in pošlje pisma, kamor imajo po
napisih iti.“

LXXYI. Poglavje.

Poglavarjeva pripovest dalje.

„Med tem je začel vihar serdito divjati, in nebo
je bilo pokrito s černimi oblaki. Vendar se je zdelo,
da je mraz nekoliko odnehal. Ledeno polje, kjer je
bila barka zaderžana in ktero je bilo v dotiki z
otokom, je začelo pokati in več silnih ledovij se je
od njega odtergalo. Veter je barko zmeraj dalje
gnal od zemlje na nasprotno stran.

Tri dni in tri še daljše noči je veter zmeraj
nesel silne germade ledu, na kterern je barka čepela,
in vzdigoval valove, kterih res ni bilo mogoče videti,
pa se je toliko strašneji šum od njih slišal. Ob pri¬
hodu dneva je bilo videti morje semtertje prosto, in
valove, ki so se s strašnim šumom vzdigovali. Zdelo se je
tudi, da je bila barka že pervo noč tako daleč od
Ostrovida, da ni bilo več, še celo z daljnogledom ne,
zagledati kermarja, Ivana in Aleša, kar je tudi viso¬
kost valov branila. Zadnjič je veter potihnil, nebo
se je zvedrilo, pa mraz je bil vedno hujši. Barka se
je zmeraj terdo deržala neizmerne ledene ploščevine
in ljudje so bili v najnevarnišem stanu.

Osoda ljudi je postajala zmeraj bolj grozovita. Vsi
mornarji so bili že ob serčnost prišli. Poglavar, ki
je čutil vso silno nevarnost, je zbral vse ljudstvo
krog sebe in je takole govoril:

»Prijatelji moji! naš stan prihaja od dne do
dne nevarniši, in karkoli je mogoče, moramo storiti,
da se spravimo iz tega nevarnega kraja; Bog nam
je to skušnjo poslal. Brez njegove volje nam še las
ne bo padel z glave; pritoževati se bi nič ne zdalo.
Zaupanje moramo v Boga postaviti in serčno z roko
za delo prijeti. Trideset nas je, imamo terdno šalupo;
vlekli jo bomo do tje, kjer je morje ledu prosto,

104

tam jo bomo na vodo djali in potlej iskali svet do¬
seči, kjer so naši trije tovarši, ali poiskali vsaj druzega
otoka. To nas po moji misli edino more rešiti. Ker
bi pa rad slišal v tej reči tudi vaše misli, in ker-
utegne večkrat clo poslednji mornar najboljšo misel
imeti, nočem splošni volji nasproti ravnati; vsak naj
torej svojo misel pove.“

Podkermar, znajden mornar, in več druzib mor¬
narjev so marsikaj ugovarjali iz strahu, da zabredejo
v veliko veče nevarnosti, ko so bile te, v kterih so
se že znajdovali.

Večidel jih je vendar tako veliko zaupnost
imelo na poveljnikovo skušenost in znanost, da so
obljubili povsod za njim iti, kamor bi jih hotel
peljati. “

LXXVII. Poglavje.

Rešivna barka.

„Vse so pripravili za to nevarno pot, in šalupo
so s toliko zalogami prevideli, kolikor jih je mogla
z ljudmi vred deržati. Zlasti niso pozabili v njo
djati derv, premoga, kožuhovine in vsega, kar more
človeka mraza varovati Naredili so velike sani in
več manjših. Za ta dela so potrebovali več dni.

Poglavar je dal vedno kuriti na odru
barkinem in po konci postaviti dolgo ranto,
verh ktere so po noči svetilnico obesili. Od ure do
ure je dal spustiti kako zažigavko in po noči in po
dnevi je bil en človek vedno na straži, ali kdo tem
znamenjem ne odgovori.

Ali vse upanje se je goljufno pokazalo. Nobeno
znamenje se ni videlo in od nikoder drugej niso več
mogli pomoči upati, kakor od nevarne poti v šalupi.
Drugi dan je bil odločen za to poskušnjo.

Po noči pred odhodom vendar zapazi stražnik
znamenje v daljavi in veselo zakliče: „Znamenje,

znamenje, znamenje v južnem zahodu ! 11

105

Poveljnik in vsi njegovi ljudje so na oder ro-
pili in v kratkem so spustili več zažigavk. Zdaj so
videli daleč na južno-zapadnej strani dve zažigavki
kviško iti. Vpitje vstane:

Barka, barka, mi smo rešeni! in gre od ust do
ust. Vsak je objemal soseda, in nihče ni mogel svo¬
jega veselja zaderžati. Na kolena so padli in Boga
so zahvalili s hvaležnimi solzami za nepričakovano
pomoč, ki jim je imela kmalo priti.

Zadnjič so videli od daleč ogenj se svetiti in
silen pok se je dal slišati. Tudi poglavar je dal s
strelom odgovoriti. Znamenja so se menjala do
dneva.

V jutranjem mraku so videli nesrečniki, ki so
sredi tolikanj britkosti po rešitvi koperneli, kako je
velika barka svojo šalupo na morje postavila. Juno-
nino ljudstvo je šlo po ledu svojim rešiteljem naproti.
Kmalo je šalupa prišla do ledene klečeti; poslala jo
je neka danska barka, ki se je bila na lovi morskih
somov zamudila.

Vsi ljudje, in vse kar so mogli vzeti iz barke
v ledu zaderžane, je bilo preneseno v dansko barko,
ki se je potem koj vernila v Kodanj.

Od tod so šli poglavar in njegovo ljudstvo
na Angleško, kjer je žalostni konec njih popotovanja
obudil veliko sočutja. Ob svojem prihodu je berž
pisal poveljnik očetu Ozarovu, ter mu naznanil osodo
sina in sinovca, kar je o njih vedel; skušal gaje
potolažiti z obljubo, da odrine s spomladi na novo
popotovanje proti severnemu tečaju, in da bo na
Ostrovidu na suho stopil nesrečnih iskat. Ravno to
novico je naznanil tudi kermarjevi ženi, in jej poslal
denarjev, da ni imela terpeti pomanjkanja ne ona,
ne nje otroci.

Med tem je imel opraviti s pripravo za novo
popotovanje. Negotova osoda njegovih treh tovaršev
mu je veliko nepokoja delala, in vest si je delal, da

106

je začetnik vsega zlega, ki je Ivana in Aleša zadelo.
Vest mu je ukazovala vse poskusiti, da jih reši iz
jetništva, če bi ne bili že v njem omagali .“

LXXVIH. Poglavje.

Novo popotovanje.

„Ko je bil poglavar na Angleškem, sklenila je
ondotna vlada na spomlad poslati več bark proti
severnemu tečaju. Težave, ki jih je bil poglavar na
pervem popotovanji prestal, in viža, po kteri jih je
bil premagal, te so ga priporočale kot mornarja, ki
ima zraven serčnosti in stanovitnosti tudi krepke
sklepe in globoko znanje. Ni mu torej bilo težko
doseči, da so mu zaupali eno barko, ki je bila na
deržavne stroške s vsem potrebnim obilno previdena.
čisto nova je bila, prav terdna in dobra jadralniea.
Več mornarjev, ki so bili pri pervem popotovanji,
spremljalo ga je tudi pri le-tem. čas in veter sta
poglavarju tako dobro stregla, da je bil pred blizo
Ostro vida kot je mislil. To poletje je bilo prav
ugodno brodnarjem v severnih morjih.

Kakor hitro so priveslali do otoka, dalje sidro
zapičiti in se je podal s svojimi nesrečnikov iskat;
in res Božja previdnost mu jih je naproti pripeljala,
na čudno vižo.“

LXXIX. Poglavje.

Usmiljena previdnost.

Med to pripovestjo je prišla šalupa proti kraju,
kjer je bila koča. Peljali so poglavarja in njegove
tovarše v jamo. Vsi so se čudili skerbi, s ktero so
bili trije prijatelji vse razverstili, in vsaka reč, ki so
jo našli, je dala priložnost k razlagam in pripovestim
o dobrotah Božjih, ki so jih. zmeraj imeli v največih
nesrečah. Vse zaloge so bile pregledane. Odbrali
so, kar so mislili, s seboj vzeti od tega, kar so hotli pu¬
stiti. Sklenjeno je bilo pustiti vse posode in vse

107

orodje, česar so se trije prijatelji posluževali ob
času njih tukajšnega bivanja. Kermar je napravil
tudi popis jame, in je spisal poduk, kako si osker-
-beti živež in si na tem otoku varstvo napraviti.

To pismo so djali v pušico iz kositarja, ki so
jo dobro zaperli in v koči na mizo djali za brod-
naije, če bi je kedaj nesreča na ta otok pripeljala,
da bi spravljenih zalog lahko našli in se prizivih.
Da-si ravno je bil čas drag, vendar je poglavar
ostal, da je bilo to vse v red djano.

Potlej so prenesli v šalupo vse, kar so naši
prijatelji hoteli vzeti s seboj; med drugimi rečmi
tudi oblačila, ki so jih bili sami naredili, in so jih
hotli ohraniti v večen spomin njih stanovanja na
tem otoku. Vzeli so tudi jedila, ki se rada kmalo
spridijo. Z lasti jim je bilo ležeče na severnih jelenih,
ki sta bila tako pohlevna in tako krotka.

LXXX. Poglavje.

Odhod z otoka.

Ko so bile vse te priprave končane, poslovili
so se naši trije prijatelji od otoka, na kteri je je
vezalo toliko ginljivih spominov. Zahvalili so, ko so
solze točili, Božjo previdnost za vse dobrote, ki jim
jih je obilno skazovala v njih obupnem stanu. Gi¬
njeno so se spomnili nevarnosti, v kterih so bili in
kako jim je Bog pomagal.

»Neskončni Bog! Tvoja mogočnost in Tvoja
dobrota ste neskončni. Kamorkoli pogledamo, sre¬
čamo novo dobroto, ki si nam jo skazal. Brez Tvoje
pomoči bi bili mi že davno nadloge poginili. Skusil
si nas z grenkim terpljenjem, pa dodelil si nam po¬
moč ga prenesti; bodi zahvaljen za to, o moj Bog!
Celo terpljenje, ki si ga nam bil naložil, je bilo do¬
brota za nas; poboljšali smo se in prepričali, da je
človeška osoda v Tvojih rokah, in da so vse naše
prizade ve zastonj brez Tvojega blagoslova.

108

Priznnesi nam naše mermranje zoper Tvoje
ravnanje, saj j Tvoja milost brezkončna. Ti hočeš,
naj grešnik svojo napako spozna in se je pokesa. Ti
premeniš v veselje terpljenje, če ga poterpežljivo
prenesemo. Ti si poslal barko nas rešit. Slava, hvala
in dika Ti bodi, Gospod, na vse večne čase!“

Trije prijatelji so poljubili ledeno zemljo, ki
so jo hoteli zdaj za vedno zapustiti; močili so jo s
solzami in šli v šalupo, ki se je naglo obernila proti
barki.

Na barki so bili sprejeti z velicim veseljem,
kajti Tu so na r li več prijateljev, s kterimi so prej¬
šnje leto popotovali.

LXXXI. Poglavje.

Grenlandci in Eskimovci.

Poglavar je imel nalogo, s svoio barko više
proti severju iti. On ni mogel previditi, ali mu bo
vse po godu šlo in s kakošnimi nevarnostmi se bo
imel še bojevati. Tri prijatelje je želei naprej ko
mogoče v njih domačo deželo poslati, kar bi se pa
ne bilo moglo zgoditi, če bi je bil s seboj proti se¬
verju odpeljal.

Tem k pridu, kterih nesreče je bil eno leto
pred kriv, krenil je z barko bolj proti jugu, da bi
srečal kacega ribiča morskih somov, kteri bi je potem
v Arhangel nazaj peljal. Zato je krenil z ladijo v
Baffinov zatok, ki je med Grenlandijo in koncem
severne Amerike. Čas je bil pogoden, in barka
je imela malo pred ledom terpeti.

Barka je prišla pogosto skup z Eskimovci in
Grenlandci, ki bivajo v teh pustih deželah. Ti narodje
so male postave, skoraj k večemu pet čevljev visoki,
pa v pravem razmerji. Obraza so širocega in plošna-
tega, lic okroglih in polnih, kterih kosti naprej mole;
oči majhenih in černih pa malo svetlih, ust velicih,
ustnic nekoliko zavihanih, nosu majhnega, kteri pa

109

. u» i.

ni plošnat. Njih glava je debela, lasje vselej dolgi,
g adki in černi. Moški skoraj nimajo brade, ker jo
sproti pulijo, ko raste. Barva njih obraza je sploh
oljnata in včasi z živo rudečim povzdignjena. Njih
otroci se rode še dovolj beli; vendar nesnažnosti, v
kteri žive, je pripisovati njih temna barva, ki jo
naglo dobe; zares so zmeraj v maščobi in olji, sede
pri gostem dimu svojih svetilnic, umijo se pa po¬
redkoma. Grenlaudci imajo majbine in mesnate roke,
ravno tako noge, persi visoke, pleča široka, zlasti
ženske, ki so od mladosti navajene težke butare
nositi.

Obleka tega ljudstva je silno čudna in še dosti
lepa oziroma na debelo orodje, s kterim jo delajo.
Narejena je iz kož severnih jelenov, morskih telet in
tičev. Suknja je močno podobna vozniški halji, samo
da ni tako dolga in tako široka, in spredej je do
podbradka sešita. Zgorej je kapa ali kapuca, ki si
jo ob mrazu ali deževji čez glavo potegnejo. Ženske
janke se ločijo nekoliko od teh moških sukenj: ka¬
puc imajo večo; spredej in zadej imajo dolgo špi-
časte pole, ki gredo včasih do tal. Ženske janke se
ločijo od moških tudi v tem, da so obilniše olišpane
z usnjatimi jermeni mnogih barv, ki so prav lično
in celo okusno vdelani. Le-ta suknja je navadno iz
kože morskega teleta, vendar včasi rabijo za to kožo
severnega jelena ali tičje kože, lično sešite. Nekteri
Eskimovci nosijo pod vozniško haljo nekako srajco
iz mehurjev morskih telet. Hlače imajo iz kože mor¬
skega teleta ali severnega jelena, zgorej nagerbančene
in okoli života privezane. Njih škornje in črevlji so
iz tega istega blaga, pa iz kože morskega konja.
Moške škornje so z vervcami na zaderguljo terdo
privezane krog kolen, črevlji so ravno tako okoli
gležnja privezani. Ženske škornje segajo do beder,
zgorej so zelo široke, derže je pa obroči iz ribje
kosti: semkaj devajo žene otroke, ko se jih na-

110

veličajo na herbtu nositi. Eskimovcem služijo kitice
severnih jelenov kot konci (nit); prav tanke laknice
vrežejo iz njih, in potlej je sesukajo po dvoje ali
troje vkup, kakor jih potrebujejo. Šivanke imajo ali
iz kosti morskega samoroga, ali iz tancih koščic
tičjih ali ribjih. Nekteri imajo vendar jeklene šivanke,
ki so jih od Evropejcev za kožuhovino primenili.

Moški nosijo kratke lase, in je večkrat na čelu
obrijejo, da jih pri delu ne motijo. Za žensko pa
bi bila sramota si glavo briti; to se jej spodobi
samo tedaj, če je v žalovanji ali ko bi se zakonu od¬
povedala. Vse lase ženske v dveh kitah na teme
privzdignejo in je zavij6 v pisane šopke steklenih
zern. To so biseri, iz kterih delajo Grenlandci Za¬
vratnike, ušesnike, zapestnice, in kar jim služi za
lišp na obleki in črevljih.

Grenlandci imajo za poletje šotore, za zimo
pa hiše. Le-te so široke po dva sežnja, dolge pa od
štirih do dvanajst sežnjev in so le kakor človek vi¬
soke. Oni jih ne zidajo pod zemljo, kakor 'so nekteri
popotniki rekli, ampak na vzvišenih krajih, zlasti na
kakej stermej skali, da jih sneg manj nadleguje. Njih
hiše stoje blizo morja, da lože ribe love. Odperte
so zmeraj proti pobrežju, ki jim živež daje. Zidove
delajo po sežnji debele iz kamnja, eno na drugo
nakopičenega in s perstjo ali rušinami sklemanega.
Na te zidove deno bruna po dolgosti stanovanja.
Na ta bruna pridejo grede in med grede tanke pro-
stice. Vse to pokrijo z germovjem, potlej s šoto, in
po tem s tenko in lehko perstjo, ki je za streho.

Vsaka soba ima svoje ognjišče; postavijo namreč
na tla velik štor stebru nasproti. Na ta štor dejo kam-
nitno ploščo in na ploščo trinogo kozo, ki podpira sve-
tilnico v podobi polomesca. Ta svetilnica hišo raz¬
svetljuje in jo še celo ogreva. Vendar to je še naj¬
manjši prid; nad vsako svetilnico je tudi obešen
kotel, v kterem se kuha južina ali večerja za vsako dru-

111

žino. Ob ognji svetilnice suši se tudi obleka in obu¬
tev, ki jo razgernejo na neke gare ali leso, ki je
privezana k stropu.

Zunaj prebivališča imajo nekako shrambo za
jedi, kamor si devajo čez dan meso ali ribe, veče
zaloge vendar branijo pod snegom. Tam blizo vidiš
tudi njih čolne spravljene, kakor tudi njih druga
orodja in orožje za ribštvo in lov.

Vsaka družina ima svoj šotor. Najbogatejši pa
dajejo eni ali dvema najbolj revnima družinama ali
žlahti stanovanje, tako da more vsak šotor ohraniti
po dvajset oseb.

Spalnica je notri tako postavljena kakor v
zimskih hišah. V šotorih je pa veliko več zložnosti
in manj nesnažnosti.

Zares je čudno videti Grenlandca v ribškej
obleki sive barve, obšitej z belimi gumbi, ko se
guglje v slabem čolnu, kakor hočejo valovi in viharji,
kterim se upira njegova serčnost, kako z lehkoto
reže valove.

Grenlandke žive, čeravno 'je njih celo življenje
od dvajsetih let do smerti samo trud, nadloge in
revščina, vendar sploh delj ko moški. Ti prežive veči¬
del življenje ne morji sredi voda in ledu med sne¬
gom in dežjem zmeraj pri delu in v nevarnostih;
oni le poredko dosežejo petdeset let, in jih je veliko
manj kot žensk, ki žive sedemdeset — osemdeset let.

Ko kak Grenlandec misli, da ga ljudje v koči,
v kteri stanuje ne gledajo lepo, gre preč ter si brez
mermranja ali pritožbe druge hiše poišče. Ko so
vedno pripravljeni drug druzemu pomagati, zato se
nihče iz lenobe ne zanaša na delo druzih. V tej
revnej deželi vlada redka gostoljubnost, da ni najti v njej
berača. Brez te vzajemne velikodušnosti bi bil človek,
ki mora več ur daleč od doma živeža iskat hoditi,
večkrat na poti v nevarnosti gladu poginiti.

112

Sicer pa Grelandci ljubijo svoj rojstni kraj
tako, da ga le redkoma zapuste, naj je podnebje še
tako nepriljudno in grozovitno. Vsi, kteri so bili iz
njih rojstne dežele v bolj tople in lepše kraje izpe¬
ljani, vsi so sredi najboljših evropejskih vžitkov vedno
zdihovali po mogočnih morskih valovih, okusnih
morskih teletih in zakajenih kočah. Kar se tiče njih
nravstvenega nagnenja, popisujejo je mornarji zlasti
vnete za kupčijo in ob enem nagnjene k tatvini in
goljufiji. Vendar če zajdeš med njih domače življenje,
najdeš jih dobre, krotke in voljne.

LXXXII. Poglavje.

Rusovski lovci morskih somov.

Pri vsi mikalnosti, ki ta jo je nova dežela
našim prijateljem ponujala, so vendar le nepoter-
pežljivo čakali, da bi se mogli verniti v svojo rojstno
deželo. Že so bili obhodili navadne barkostaje, pa
dolgo niso našli barke, ki bila namenjena v njih do¬
mačijo. Približavši se predgorju Tarevvell, v jugu
Grenlandije, zagledali so iz visočine koša na jadre-
niku eno barko.

Krenili so proti njej in jo kmalo spoznali
za rusovsko, ki je bila nekaj časa v tem morji za¬
voljo lova morskih somov, v tem trenutku pa je
okoli Norvegije mislila se v Arhangel verniti.

Poglavar je poslal prošnjo na barko, da bi
sprejeli tri popotnike, ki gredo na Rusovsko. Rusov¬
ski poveljnik je hotel najpred vedeti imena teh popot¬
nikov. Ko je zvedel njih imena in njih čudne dogodbe,
sprejel je je prav rad, ker je bil Ivanu v rodu, in
je bil že v Arhangelu zvedel, da je ta z Alešem in
kermarjem na neki angleški barki popotoval na
Ostrovid, kjer so se bili potopili in živeli v najne-
srečnišem stanu, kakor si je bilo misliti, če niso že
omagali. On sam jih je že iskal po mnogih otocih,
pa brez vspeha.

113

LXXXin. Poglavje.

Novice iz domače dežele.

Slovo treh prijateljev od poglavarja in druzega
moštva je bilo ginljivo. Zahvalili so se poglavarju za
rešitev in posebno obljubili nikoli ne pozabiti, kar
je storil za nje.

Ko so na rusovsko barko prišli, obsula sta
Ivan in Aleš poglavarja z vprašanji o očetu Ozarovu.
Kermar je skerbno popraševal o ženi in otrocih.

Poglavar jim je povedal, da so napravila očetu
Ozarovu in kermarjevi ženi pisma Junoninega po¬
glavarja iz Angleškega veliko žalost. Po celem Ar-
hangelu je bilo znano, da so trije rojaki zapuščeni
na Ostrovidu in več mornarjev si je sklenilo tam
na suho stopiti, da bi jih poiskali in v domači kraj
pripeljali.

Kermar je bil potolažen zvedeti, da je ženi in
otrokom, ki so ga vedno objokovali, mornarska
družba tako dobro pomagala, da niso nobene nad¬
loge terpeli. Želja svoje ljube videti je bila toliko
veča, kolikor bliži so bili domovini. Med dolgim
popotovanjem so vsak dan tovaršem pripovedovali kako
novo dogodbo iz njih stanovanja na otoku, in z
vedno novo hvaležnostjo so se spomnili pomoči in
dobrot, s kterimi jih je bila Božja previdnost obilno
obdarovala.

LXXXIV. Poglavje.

Izlandija.

Prepeljava ni bila tako nagla, kakor bi si bili
naši trije prijatelji želeli. Večkrat od nasprotnih
vetrov v stran gnana, morala je barka h kraju iti
in v kaki izlandski luki včasi več dni čakati ugod¬
nejšega vremena in popravljati svoje škode na ladiji.

Ta otok je sama velika gora z globocimi vot¬
linami, obsejana v naročji s kupi rudnin v steklo

Utopljenci. 8

114

spremenjenih, in z zemeljsko smolo. Poveršje da
očem videti samo verhove gor, od snega belih, in večen
led, niže pa podobo zmešnjave in prekuca.

Podnebje tega otoka je sploh takošno kakor v
Švediji in Daniji. Spomlad je tam mila in prijetna,
poletje nič ne nadleguje z nezmerno vročino; jeseni
se versti deževje z lepimi dnevi. Zima se začne že
zgodaj in prinese včasi veliko snega; najbujši mraz
je pa svečana in sušca. Takrat se druži z ostrostjo
zime tudi neprijetnost kratkega dneva.

V nobenem zemeljskem predelu ni najti na
tako malem prostoru toliko plamen bljuvajočih žrel,
toliko studencev vrele vode in toliko tokov lave.
Nektere gore, ki to deželo pokrivajo, so rodovitne
z obilno pašo, druge so popolnoma nerodovitne.
Med zadnjimi so zapomniti posebno tiste, ki je ime¬
nujejo prebivavci jokule ali jokelen in so po letu in
po zimi pokrite s snegom in ledom. Po letu teko
ž njih veliki potoki, kterih so nekterj. kalni, čern-
kasti in večidel zelo smerdljivi.

Eden teh jokulov, ki stoji pet ali šest milj
proti zapadu od morja zraven zatoka Portland, se
je bil vžgal leta 1721 za mnozimi potresi in bljuval
veliko dima in ognja. Velika sila ledu, ki se je stajal,
napravila je dereče hudournike, ki so naredili prav
daleč grozovitne povodnji in nesli do morja silno
veliko zemlje, peska in kamenja, — tako veliko, da
se je pol milje od brega napravila majhena gora, ki
se je s časom zmanjšala, pa se vendar še zdaj nad
valove vzdiguje. Ta povodenj je terpela tri dm, in
je svet, po kterem je tekla, ogolila vse rodovitne
persti.

Druge s snegom pokrite gore, kakor Hekla,
Jokul in še nektere druge so drugačne natore.
Gora Hekla, ki jo štejejo med najglasovitiše
ognjenike na svetu, je dan današnji manj nevarna v
Izlandiji. Strašno je razgrajala v štirnajstem sto-

115

letji, pa od takrat so njena riganja zmeraj bolj
redka; zadnje je bilo leta 1766. Vsi popotniki, ki so
to goro obiskali, jemljejo v misel grič lave, ki dela
krog ognjenika zasip, 40 do 70 čevljev visok. Dve
milji okrog ni ne trave ne zelišč; tla so pokrita z
reko raztajanega kamenja, povsod je lahek kamen
in pepel. Gora Hekla je razdeljena v tri verhe, iz¬
med kterih je srednji najviši; visoka je nad morjem
štiri do pet tisoč črevljev. Njen verh bljuje od časa
do :  časa oblake soparja. Včasi so gori najti votline,
polne vrele vode.

LXXXV. Poglavje.

Vernitev v Arhangel.

Po dolgi vožnji na morji so naši prijatelji zad¬
njič zagledali zvonik svojega rojstnega mesta. Oh
kako jim je serce veselja utripalo! Na kolena so
padli in Boga iz celega serca zahvalili, ko je pla¬
vala barka v arhangelsko luko. Očetu Ozarovu in
kermarjevi ženi so sporočili po posebnem poslu ve¬
selo novico, da so srečno dospeli v domovino tisti,
ktere so mislili že davno zgubljene in že dolgo časa
mertve.

Oh kako je bila novica vernitve sladka! Koliko
zahvale se je zdaj proti nebu vzdigalo!

Drugi poslanec je prinesel novico, da je barka
s tremi prijatelji že prišla v luko. Ozarov je hotel
naproti teči sinu, kermarjeva žepa pa možu; ali v
trenutku, ko sta hotela oditi, bila sta že Aleš in
Ivan v Ozarovem naročji, in kermar je stiskal ženo
in otroke na serce. Vsem je besede manjkalo, in solze
same so zamogle izreči, kaj vsi čutijo.

Ko so pripovedovali naši popotniki, kar se jim
je bilo zgodilo, nikoli niso pozabili dostaviti poslu-
šavcem, kako čudno je je Bog pri življenji obranil.

Ivan in Aleš sta sosebno otrokom priporočala,
naj starše vedno slušajo in se nikoli njih volji ne

8 *

116

ustavljajo. Pokazala sta jim, da je bilo neusmiljeno
terpljenje, ki sta ga prestajala, nasledek nepokorščine
do Ozarova, in da je vsaka solza, ki jo je ta ža¬
lostni oče potočil, težko padla na nju sama nazaj.

Vsi so lep nauk dobili v njuni pripovesti. Mis¬
limo, da bo ravno taka z našimi mladimi bralci, in
da jim bo povest o nesreči dveh mladih nespamet-
nežev vdihnila močne in blagonosne sklepe, in še
večo napravila v njih sercih ljubezen do Boga in
spoštovanje do njegovih svetih zapovedi, ki nam jih
je le k našej večej sreči dal.

LXXXVI. Poglavje.

Sklep.

Oča Ozarov ni očital ne sinu ne bratrancu
njih nepokorščine. Zadosti sta bila storila z velikim
terpljenjem žalosti, ki sta mu jo bila napravila. Za
to sta bila po Božji roki kaznovana in sta postala
pobožna človeka.

Aleš se je popolnoma spravil z očetom; skerbno
se je odslej lotil kupčije, pomagal mu zvesto
pri opravilih, in je bil tako očetu k veselju in
tolažbi.

Ivan se je kazal po prestanih nevarnostih še
bolj terdnega in ser enega; v službo je šel na neko
rusovsko vojskno barko in postal veri poglavar.

Kermar je bil pri opravilih in nevarnostih svo¬
jega dolgega življenja tako opešal, da ni mogel več
na morji služiti. Še več let je živel, in kakor nje¬
gova družina, tako je bil tudi on od očeta Ozarova
obilno z dobrotami obdarovan.

Terpljenje in veselje se vedno versti v človeš¬
kem življenji. Vsak človek se ima več ali manj
bojevati z nesrečo in grenjavami tega sveta. Ena

117

sama podpornja v nesreči in ena sama berzda v
sreči so verne resnice. Če je pa kdo po nemar¬
nosti opustil te pomoči, in je iz veselja v nesrečo
zabredel, ob na to se rada obupnost nesrečnega polasti';
on mermra, on se jezi nad previdnostjo Božjo, ktera
vendar vse prav in po pravici ravna. Njegova ne¬
sreča ga tolika bolj peče, ko si jo je sam zadolžil,
in on kmalo opeša. Kdor pa je vedel svoje zaupanje
na Boga staviti, tega Bog nikoli ne zapusti ob času
poskušnje. Verni človek povzdiguje svoje roke proti
nebu, vedno goreče moli, Bogu daruje svoje terpljenje, in
ako to dalj časa terpi, doseže z molitvijo neizrečeno
tolažbo, zajme serčno vdanost. Ta tako globoka res¬
nica, ktero vsakdanja skušnja poterjuje, je naše čase
popolnoma neznana. Kogar nesreča v sredi lahkote
najde, in revež, ki ni mogel iz nadloge, v kteri je
rojen, oba se derzneta zoper Vsegamogočnega mer-
rnrati. Nesreča ju pelje v obup in dostikrat, da
bi tako ne, v prezgodnjo smert.

Ob da bi bil vsaj zarod, ki spodraša, tej neje¬
veri odtegnjen! Otrokom vdihnimo ljubezen in strah
do Boga, zgodaj jih učimo spoznovati njegovo vsega-
mogočnost, dobrotljivost in modrost; oživimo v njih
verne občutke; dajmo jim razumeti, da človeška osoda
na zemlji je samo od zgorej odvisna, da je nam terp¬
ljenje koristno in pomore k naši resnični sreči —
časni in večni.

tl

-f

t