UC ˇ ITELJEV GLAS VZGOJA & IZOBRAŽEVANJE 56 AKTUALNO VZGOJA & IZOBRAŽEVANJE 56 DRUŽBENA ODGOVORNOST ŠOLSKEGA PROSTORA – REALNOST ALI FIKCIJA? Platon je zapisal ogromno nasvetov in misli, ki jih mnogi še danes razumejo kot vodila za boljše življenje – za nas sta v teh okoliš činah pomembni naslednji, » Človeka me- rimo po tem, kar dela s svojimi sposobnostmi« in »Če človek zanemarja učenje, bo v konec življenja stopil hrom«. Mo- goče sta obe misli preve č filozofski, vendar ko spregledamo pomen, ugotovimo, da sta še kako pomembni za današnji čas, ko v ospredje vse preve č stopajo individualizem, egoizem, razdvojenost in polarizacija – na žalost tudi v šolskem prostoru. Ja, pomembno je zavedanje, da je vsak posameznik individuum, vendar ga moramo ocenjevati po njegovih sposobnostih, ki lahko prispevajo v skupno, družbeno dobro. Dejstvo namre č je, da vsak človek lahko svetu/okolju nekaj da, kajti vsakdo ima v sebi mo č, znanje, veš čine, izkušnje, ki jih svet potrebuje. Samo znati jih je treba uporabiti in/ali usmerjati, pa bo svet lepši. Seveda pa je pomembno spoznanje, da izobraževanje, tako formalno kot neformalno, omogo ča boljše življenje – za vse. Želja po učenju, izobraževanju, nadgrajevanju izkušenj, u čenju novih stvari nas osebnostno in družbeno osre čuje in dela boljše (Platon, 1995, Slokan, 2020). V tem okviru pa se skrivajo tudi temelji družbene odgovornosti vsake organi- zacije, seveda ob predpostavki, če le-to želi videti. TEORETIČNI VIDIK DRUŽBENE ODGOVORNOSTI Družbena odgovornost kot temeljno vodilo vsake organi- zacije oziroma podjetja ni novodoben pojav. V razli čnih oblikah in pojmovanjih se pojavlja vse od za četka civiliza- cije, predvsem v okviru zagotavljanja dobrega za skupnost. Današnji koncept organizacijske družbene odgovor- nosti praviloma ignorira individualno odgovornost posameznika kot nosilca vloge, čeprav je o pravi čnosti oziroma vra čanju tega, kar smo prejeli, razpravljal že Sokrat v dialogu z drugimi filozofi (Platon, 1995). Pojav družbene odgovornosti organizacij, podjetij ali po- sameznikov torej ni nov. Druga čna oziroma boljša je le ozaveščenost ljudi o tem, kot pravi Watson (1991), da je verjetno najbolj pomembna zna čilnost našega planeta ta, da živimo na njem skupaj z drugimi. To dejstvo pa predsta- vlja ogromno težavo vsakomur, ki se ukvarja z vprašanjem »kako ravnati« (Šumi, 2009). Moderna doba družbene odgovornosti organizacij in podjetij se je začela v petdesetih letih 20. stoletja, nato pa so se z Dr. Simon Slokan Inšpektorat za šolstvo in šport Social Responsibility of the School Setting – Reality or Fiction? razvojem empiri čnih raziskav, razumevanjem razli čnih vlog posameznikov in družbe začeli razvijati sodobni trendi in ugotovitve družbene odgovornosti. Sodobne oblike tako vključujejo pomen družbene u činkovitosti organizacije, teorijo deležnikov, teorijo poslovne etike in sodelovanje s skupnostjo. Tematika družbene odgovornosti tako v zadnjem obdobju priteguje vedno ve čjo pozornost, tako na akadem- skem področju kot tudi v praksi (Carroll, 1999; Waldman, Siegel, 2008; VanSandt, Neck, 2003). Pri tem se raziskovalci strinjajo, da imajo pri oblikovanju in implementaciji družbe- ne odgovornosti v življenje najbolj pomembno vlogo vodje (Waldman, Siegel, 2008). Waddockova (2007) in Šumi (2013) glede tega menita, da bodo vodje in menedžerji v prihodnje soočeni z vse večjimi zahtevami in pri čakovanji družbeno odgovornega dela in transparentnosti delovanja. Namre č, družbeno odgovorno vodenje ne pomeni ve č le opravljanja posla, ampak je pomembno tudi, kako je delo opravljeno in kako se doseže storitev (Karp, 2003; Šumi, 2013). Glede na navedeno je v današnjem kompleksnem družbenem okolju vse bolj pomembna integriteta vodij, in sicer kot pristna volja oziroma želja upošte- vati celostno vlogo lastnega podjetja ali organizacije v okolju, kjer posluje. Eti čno ravnanje vodij torej postaja konkuren čna prednost za vse ve č podjetij oz. organizacij, pri čemer raziskovalci ugotavljajo pozi- tivno povezavo med družbeno odgovornim ravnanjem vodij ter njihovim eti čnim vodenjem (De Hoogh, Den Hartog, 2008; Šumi, 2013; Slokan, 2020). Možina in drugi (1994) družbeno odgovornost razumejo kot obveznosti, ki jih ima organizacija do posameznikov, drugih organizacij ter okolij, na katere lahko vpliva njeno delovanje. V širšem pomenu je odgovornost izražena v pričakovanju, da bo vsak zaposleni pripravljen sprejemati pohvale in kritike za lastne dosežke, ki so rezultat izvajanja dodeljenih nalog. Ob tem pa je treba poudariti, da Waldman in Siegel (2008) družbeno odgovorno ravnanje organizacij in podjetij opre- deljujeta kot aktivnost oziroma pripravljenost vse boljših storitev za znane skupine deležnikov, kot so zaposleni, dobavitelji, lokalna skupnost, nevladne organizacije, širše družbeno okolje – npr. okoljevarstvene storitve itd. Shahin in Zairi (2007) menita, da družbena odgovornost zbuja obveznost brezpogojnega uresni čevanja »družbene pogodbe« med organizacijami ter družbenim okoljem. Pri UC ˇ ITELJEV GLAS | 2021 | št. 3 | VZGOJA & IZOBRAŽEVANJE 57 AKTUALNO | 2021 | št. 3 | VZGOJA & IZOBRAŽEVANJE 57 tem morajo biti organizacije odgovorne do dolgoro čnih potreb in zahtev okolice, usmerjene v optimizacijo pozi- tivnih učinkov ter minimalizacijo negativnih posledic za družbeno okolje. DRUŽBENA ODGOVORNOSTI ŠOLSKEGA PROSTORA Segment družbene odgovornosti šolskega prostora je v for- malnem okvirju, zajet v 2. in 2. a- členu Zakona o organiza- ciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI). Omenjena zakonska okvira odli čno povzemata družbeno odgovornost, pri čemer sta pomensko dolo čena kot cilji vzgoje in izobraževanja 1 ter varno in spodbudno u čno okolje. 2 Sami temeljni ciljni vzgoje in izobraževanja, kot so nave- deni tudi v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v RS 2011, poudarjajo: • zagotavljanje kakovostne vzgoje in izobraževanja na vseh ravneh, • podpiranje optimalnega fizičnega in psihi čnega razvoja vsakega posameznika, • zagotavljanje splošne vzgoje in izobraževanja ter znanj kot tudi poklicnih spretnosti in znanj, primerljivih z dr- žavami, ki dosegajo najvišje rezultate na mednarodnih tekmovanjih, • razvoj sposobnosti za vseživljenjsko u čenje in stalni osebni in strokovni razvoj, • zagotavljanje enakih možnosti v izobraževanju – ne gle- de na spol, družbeno in kulturno poreklo, vero, narod- nost, svetovni nazor in fizično ali psihično stanje – ter zagotavljanje podpore in spodbud dolo čenim skupinam, ki jih potrebujejo, • zagotavljanje pogojev za razvoj posebej nadarjenih po- sameznikov, • zagotavljanje sodelovanja med izobraževalnimi zavodi in širšo skupnostjo, • razvoj sposobnosti za življenje za življenje v demokra- tični družbi. Kot izhaja iz omenjenih temeljnih ciljev, se je država ob pripravi normativnih okvirov zavedala pomena sodobnih oblik družbene odgovornosti šolskega prostora. Ob pre- učevanju dodatnih oblik in razlag ciljev vzgoje in izobra- ževanja se poudarja sodobnost družbe, šolskega prostora, enakost in prispevek k razvoju na celotnem podro čju. Ven- dar je temeljno vprašanje, ali se vse to dejansko udejanja v našem (šolskem) prostoru. KJE SMO IN KAM ŽELIMO Iz do zdaj navedenega lahko razberemo, da je družbena odgovornost šolskega prostora dejstvo – tako na formalni kot sociološki ravni. Kaj pa na dejanski, izvedbeni, opera- tivni ravni? Kot opozarjajo raziskovalci, se družbena od- govornost posamezne organizacije udejanja ob zavedanju njenega pomena s strani vodij, ki organizacijo/skupino/ zavod vodijo. Zavedam se, da se do zdaj v šolskem okolju o omenjenem okviru, v takšnem segmentu, še nismo po- govarjali, vendar pa je treba – ob razvoju sistema, spremi- njanju človeških in družbenih vrednot – sprejeti tudi nova dejstva, in to so sodobne oblike vodenja, ki jih vodje mora- jo začeti spoznavati in uporabljati pri svojem vodenju, kot tudi zavedanje vseh zaposlenih, kaj je poslanstvo vsakega posameznika, kakšno vlogo ima v posameznem okolju in kakšni so formalni ciljni vzgoje in izobraževanja. Z razli čnimi oblikami ozaveš čanja, izobraževanja in usposa- bljanja vseh zaposlenih v sistemu vzgoje in izobraževanja, posebej pa vodij, je treba narediti korak naprej v smislu, kaj družba – poleg zakonitosti in strokovnosti – pri čakuje od zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Seveda moramo pri tem izhajati iz predpostavke oziroma prepri čanja, da vsi zaposleni v vzgoji in izobraževanju vsakodnevno ravnajo družbeno odgovorno, ob tem pa je treba zadevo ozavestiti do te mere, da bomo znali svoje delo in delo vseh zaposlenih v vzgoji in izobraževanju, ne glede na to, kaj po čnejo, tudi spoštovati. Ali smo pa to sposobni storiti, bo pa pokazal čas. 1 2. člen ZOFVI – Cilji vzgoje in izobraževanja Cilji sistema vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji so: - zagotavljanje optimalnega razvoja posameznika ne glede na spol, socialno in kulturno poreklo, veroizpoved, rasno, etni čno in narodno pripadnost ter telesno in duševno konstitucijo oziroma invalidnost, - vzgajanje za medsebojno strpnost, razvijanje zavesti o enakopravnosti spolov, spoštovanje druga čnosti in sodelovanje z drugimi, spoštovanje otrokovih in človekovih pravic in temeljnih svoboš čin, razvijanje enakih možnosti obeh spolov ter s tem razvijanje sposobnosti za življenje v demokrati čni družbi, - razvijanje jezikovnih zmožnosti in sposobnosti in ozaveš čanje položaja slovenskega jezika kot jezika države Slovenije; na obmo čjih, ki so opredeljena kot narodno mešana, pa ob slovenskem jeziku tudi ohranjanje in razvijanje italijanskega in madžarskega jezika, - zagotavljanje kakovostne izobrazbe, - spodbujanje zavesti o integriteti posameznika, - razvijanje zavesti o državni pripadnosti in nacionalni identiteti in vedenja o zgodovini Slovenije in njeni kulturi. Vzgojno-izobraževalni zavodi razvijajo zavest o državni pripadnosti in nacionalni identiteti z obeleževanjem državnih praznikov, katerega sestavni del je izvedba himne Republike Slovenije in z drugimi dejavnostmi. Vzgojno-izobraževalni zavodi imajo stalno izobešeno zastavo Republike Slovenije, na obmo čjih, kjer živita italijanska oziroma madžar- ska narodna skupnost, se izobesi tudi zastavo narodne skupnosti. - omogočanje vklju čevanja v procese evropskega povezovanja, - uveljavljanje možnosti izbire na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja, - omogočanje vzgoje in izobraževanja, ki ustreza stopnji razvoja in življenjski dobi posameznika, - zagotavljanje enakih možnosti za vzgojo in izobraževanje na obmo čjih s posebnimi razvojnimi problemi, - zagotavljanje enakih možnosti za vzgojo in izobraževanje otrok iz socialno manj spodbudnih okolij, - zagotavljanje enakih možnosti za vzgojo in izobraževanje otrok, mladostnikov in odraslih s posebnimi potrebami, - vzgajanje in izobraževanje za trajnostni razvoj in za dejavno vklju čevanje v demokrati čno družbo, kar vklju čuje tudi globlje poznavanje in odgovoren odnos do sebe, svojega zdravja, do drugih ljudi, do svoje in drugih kultur, do naravnega in družbenega okolja, do prihodnjih generacij, - spodbujanje vseživljenjskega izobraževanja, - omogo čanje splošne izobrazbe in pridobitve poklica vsemu prebivalstvu, - omogočanje čim višje ravni izobrazbe čim ve čjemu deležu prebivalstva ob ohranjanju že dosežene ravni zahtevnosti, - omogočanje razvoja in doseganje čim višje ravni ustvarjalnosti čim večjemu deležu prebivalstva. 2 2. a- člen ZOFVI – Varno in spodbudno u čno okolje V vrtcih, šolah in drugih zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami se v skladu s cilji iz prejšnjega člena zagotovi varno in spodbudno učno okolje, kjer je prepovedano telesno kaznovanje otrok in vsakršna druga oblika nasilja nad in med otroki in neenakopravna obravnava, ki bi temeljila na spolu, spolni usmerjenosti, socialnem in kulturnem poreklu, veroizpovedi, rasni, etni čni in narodni pripadnosti ter posebnosti v telesnem in dušev- nem razvoju. UC ˇ ITELJEV GLAS VZGOJA & IZOBRAŽEVANJE 58 AKTUALNO VZGOJA & IZOBRAŽEVANJE 58 VIRI IN LITERATURA Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v RS (2011). Ljubljana: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Zavod RS za šolstvo. Dostopno: http://www. belaknjiga2011.si/pdf/bela_knjiga_2011.pdf. Carroll, A. B. (1999). Corporate Social Responsibility – Evolution of a Definitional Construct. Business & Society 38 (3), 268–295. De Hoogh, A. H. B., Den Hartog, D. (2008). Ethi- cal and despotic leadership, relationships with leader's social responsibility, top management team effeciveness and subordinates' optimism: A multi-method study. The Leadership Quartely 19, 297–311. Karp, T. (2003). Socially responsible leadership. Fo- resight 5 (2), 15–23. Možina, S., Kavčič, B., Tavčar, M., Pučko, D., Ivanko, Š., Lipičnik, B., Gričar, J., Repovž, L., Vizjak, A., Vahčič, Al., Rus, V., Bohinc, R. (1994). Management. Rado- vljica: Didakta. Platon (1995). Država. Ljubljana: Založba Mihelač. Shahin, A., Zairi, M. (2007). Corporate governance as a critical element for driving excellence in corpo- rate social responsibility. International Journal of Quality & Reliability Management 24 (7), 753–770. Slokan, S. (2020). Družbena odgovornost Inšpek- torata RS za šolstvo in šport. V: Slokan, S., in drugi, Uporabna etika vključujočega, varnega in spod- budnega učnega okolja. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Slokan, S., Kečanović, B., Logaj, V. (2020). Uporabna etika vključujočega, varnega in spodbudnega uč- nega okolja. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Šumi, R. (2009). Smo policisti družbeno odgo- vorni?. V: Pavšič Mrevlje, T. (ur). Varstvoslovje med teorijo in prakso: zbornik prispevkov. 10. slovenski dnevi varstvoslovja. Ljubljana: Fakulteta za varno- stne vede. Šumi, R. (2013). Vpliv integritete na uslužni stil vo- denja v profitni in neprofitni organizaciji: doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. VanSandt, V. C., Neck, C. P. (2003). Bridging Ethics and Self Leadership: Overcoming Ethical Discre- pancies Between Employee and Organizational Standards. Journal of Business Ethics 43, 363–387. Waddock, S. (2007). Leadership Integrity in a Fra- ctured Knowledge World. Academy of manage- ment Learning & Education 6(4), 543–557. Waldman, D., Siegel D. S. (2008). Defining the so- cially responsible leader. The Leadership Quarterly 19, 117–131. Watson, C. E. (1991). Managing With Integrity: Social Responsibilities of Business as Seen by America's CEOs. Business Horizons 34(4), 99–109. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izo- braževanja. Ur. list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08, 58/09, 64/09 – popr., 65/09 – popr., 20/11, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 47/15, 46/16, 49/16 – popr. In 25/17 – ZVaj.  Avtor fotografi je: Nejc Trampuž