i
i
“Zabret” — 2011/12/6 — 15:09 — page 197 — #1 i
i
i
i
i
i
ŠOLA
ODGOVORNOST, POMNJENJE, SKLEPANJE –
POMOČNIKI, VARUHI, GRADNIKI ALI OSEBNOSTNA
IN MISELNA KONDICIJA MLADIH1
MARTA ZABRET
Šolski center Rudolfa Maistra, Kamnik
V tem prispevku želim prikazati nekatere globalne pojave, ki krojijo tako
učiteljevo poučevanje kot učenčevo učenje. Poučevanje in učenje katerega
koli predmeta je namreč del širšega dogajanja, ki ga sicer preučuje in anali-
zira družboslovje, mi eksaktni operativci pa se običajno držimo varnih meja
svoje stroke. Moj današnji poskus, poseči na obrobje učiteljskega dometa,
je porodila iskrena želja po iskanju somǐsljenikov, ki imajo znanje in moč za
premik pomembne kretnice v naravi našega šolstva.
Kot dolgoletna učiteljica matematike in razredničarka na srednji šoli ter
kot mati treh otrok, od katerih sta dva že zaključila srednjo šolo, lahko na
podlagi svojih izkušenj in opažanj zatrdim, da je povprečni slovenski de-
vetnajstletnik osebnostno in umsko krhek. Obilje kurikulov, projektov in
drugih javnih vzgojno izobraževalnih dobrin, ki jih je ta mladi človek užil
od vrtca do mature, očitno ne deluje v prid osnovni vsakodnevni zdržljivo-
sti, ki jo vse od zore človeštva krepijo predvsem sprejemanje odgovornosti,
pomnjenje in sklepanje.
Pred leti sem ugotavljala, da je permisivnost vgrajena v vse pore vzgoje
in izobraževanja, od priročnikov za novopečene starše do pravilnika o šol-
skem redu v srednji šoli, in domnevala, da gre morda za ekonomsko računico
– da postanejo permisivno vzgojeni ljudje, ki jim je prioriteta lastno ugodje,
vsaj dobri potrošniki. Dandanes se razkraja tudi ta argument: iz sistema, ki
mlade ljudi varuje pred vsakršnim naporom ter sprejemanjem odgovornosti
za njegove odločitve in dejanja, lahko izide le prazen in apatičen siromak z
odporom do življenja. Do tridesetega leta ga morda še varuje Potemkinovo
1Ponatis s soglasjem avtorice in SAZU
Obzornik mat. fiz. 58 (2011) 5 197
i
i
“Zabret” — 2011/12/6 — 15:09 — page 198 — #2 i
i
i
i
i
i
Marta Zabret
domače gnezdo, slej ko prej pa se sooči s povsem vsakodnevnimi napori,
stiskami, odločitvami in izzivi ter . . . podleže.
Našim dijakom sistem in napačno razumevanje prijaznosti omogočata
”neskončno življenj“, torej še eno in še eno in še eno in še eno, če ne uspe
pri zadnjem, pa dobi še eno za povrh. In tako dalje brez konca, kot pri
računalnǐski igrici, ki jo po pritisku tipke za izhod – prejemu novodobnega
popolnega odpustka – lahko poženeš vsakokrat znova. Ne čudimo se torej,
da je sprejemanje odgovornosti za mnoge mlade povsem iracionalno početje.
Pomnjenje in sklepanje – le kdo ju še potrebuje?
Pred dnevi je že četrtič letos poskusil pridobiti pozitivno oceno iz matema-
tike dijak, ki mu je omenjeni ”sistem neskončno življenj“ omogočil prehod
v zadnji letnik srednje šole, ne da bi imel končanega preǰsnjega. Ko se
je izkazalo, da je že prostornina kocke zanj prehud zalogaj, sem mu želela
pomagati. Med nama je tekel naslednji dialog: ”Deniva, da ima vodni re-
zervoar obliko kocke s stranico dolžine dveh metrov. Koliko drži?“ ”Pojma
nimam.“ “Malo pa že lahko pomislǐs – dva metra počez, dva po dolgem, dva
v vǐsino. No?“ ”Kaj pa vem. Površino zračunaš.“ ”Oh . . . Takole ne bo šlo.
Ne govori v prazno, pomisli vendar.“ ”Mah, ne bom. Pa saj nima smisla.
Jaz bom šel na jezike.“ ”Hja, na jezike . . . Upam, da boš prevajal poezijo in
ne kakih tehničnih navodil.“ ”Kakšno poezijo neki. Jaz se bom ukvarjal z
nepremičninami!“
Ob zadnjih rezultatih TIMSS smo kar pokali od ponosa, ker smo se
uvrstili vǐse kot preǰsnjič. Malo manj glasno pa je bilo povedano, da so
naši petnajstletniki bosi pri uporabnih nalogah, zdaj modno imenovanih
”matematično modeliranje“. Dragi univerzitetni profesorji, preizkusite svoje
študente s priredbo kake naloge iz avstro-ogrskih računic Franca Močnika,
npr.: Sveže skladǐsčeno seno izgubi v petih mesecih 11,5 % svoje mase. Za
vsakih 300 kg svežega sena kmet (denimo moj sosed Jože, ki mi je pomagal
posodobiti nalogo) dobi po 25 EUR; za vsakih 100 kg pet mesecev sušenega
sena pa bo dobil po 10 EUR. Naj kmet seno proda sveže ali s prodajo počaka
pet mesecev? Vseh mojih šestdeset dijakov, skoraj samih odličnjakov iz
osnovne šole, je po dveh dneh obupalo.
198 Obzornik mat. fiz. 58 (2011) 5
i
i
“Zabret” — 2011/12/6 — 15:09 — page 199 — #3 i
i
i
i
i
i
Odgovornost, pomnjenje, sklepanje – pomočniki, varuhi, gradniki ali osebnostna in
miselna kondicija mladih
Pomnjenje in sklepanje sta v splošni nemilosti že vsaj četrt stoletja (to
vem, ker ves ta čas poučujem). Pomnjenju se kar na počez pripisuje nalepka
”nepotrebna faktografija, saj se s pritiskom tipke kadar koli doseže kateri koli
podatek”, sklepanju pa ”nepotreben napor, saj vse lahko naredi računalnik“.
Na soočenje zaradi težav pri matematiki sem povabila skoraj meter de-
vetdeset visokega in približno cent težkega dijaka, ki sem ga videla večkrat
iti mimo šole kot vanjo, ter njegovo mater. Gospa je med našim sestankom
izvedla nekaj nujnih telefonskih razgovorov, v odmorih med njimi pa izrazila
razočaranje, ker ”ta otrok ob vsem trudu ne doseže dvojke“, in zabelila, da
je ”matematika edina in povsem nesmiselna ovira na poti tega otroka do
pisarne, v kateri bo podpisal tri pogodbe dnevno, kar bo ITAK vse delo, ki
ga bo moral opraviti“.
Gre za pristop, ki ga srečujem večinoma pri fantih. Razlaga, da je razlika
med šolskimi rezultati fantov in deklet posledica sistema, ki bolje nagrajuje
ustrežljivost in prilagodljivost, po mojem mnenju ni edina. Razlogi so naj-
brž tudi v tem, da marsikatero okolje fante še vedno bolj ščiti pred napori
kot dekleta. Zanimivo pričevanje naj dodam iz glasbenega izobraževanja:
znanec, ki poučuje klarinet in saksofon, je že pred kakim desetletjem opazil,
da je pri igranju tega nekdaj izrazito fantovskega instrumenta opaziti vse
več deklet, in sicer zato, ker veliko fantov ne premore dovolj vztrajnosti za
vsakodnevno vadbo pa tudi hitreje obupajo ob neuspehih.
Slovenska nebesa v vato ovitih dečkov je najbrž treba prevetriti; kako
in pri kom začeti, pa presega moje današnje umovanje. Morda nam pri
tem lahko pomagajo športni trenerji, eni redkih, ki številne mlade uspejo
prepričati v pomen rednega in usmerjenega truda pri poti do uspeha in za-
dovoljstva. Neverjetno dovzetni pa so mnogi moji dijaki tudi za argumente,
ki sem si jih za svoje vsakodnevno tečnarjenje pridobila pri uglednih psiho-
logih: ročno pisanje spodbuja ustvarjalnost, redna obremenitev možganov
s pomnjenjem in sklepanjem, reševanje miselnih zank in računanje peš pa
dokazano pospešijo miselni reakcijski čas, pa tudi upočasnijo in omilijo sta-
rostno demenco . . .
197–200 199
i
i
“Zabret” — 2011/12/6 — 15:09 — page 200 — #4 i
i
i
i
i
i
Marta Zabret
Kdaj je otrok-mladostnik-̌student dovolj ”velik“ za sprejemanje
odgovornosti?
Na vprašanje odgovarjam enako v vlogi matere in učiteljice: Zdaj, takoj,
vedno, v razumnih okvirih. In trdim, da je sprejemanje odgovornosti pred-
vsem pravica. Pravica, ki jo permisivna vzgoja mlademu človeku odvzema
ali vsaj krati. V svoji razrednǐski karieri sem, svoji pregovorni natančnosti v
posmeh, morala razveljaviti na desetine ukorov zaradi banalnih napak v po-
stopku. Trdim, da niti najbolj eminentni slovenski pravniki z ministrom za
pravosodje na čelu ne bi izpeljali izključitve dijaka brez za veljavnost ključne
napake v postopku. Slovenska šola postaja tiskarna spričeval, ognjenik eval-
vacij in gojǐsče zlagane prijaznosti.
Sama ukorov že dolgo ne dajem. Otrokom vzgojno zrelih družin jih ni
treba, otrokom vzgojno zaostalih družin pa jih ni smiselno dajati. Izmi-
šljujem si duhovite alternativne kazni, zanje pridobim starše, dokumentaciji
pa se soglasno in tiho odpovemo. In družno upamo, da bodo ”kaznovani“
mladostniki dozoreli za izzive tega sveta, še preden nas kdo obdolži kršitve
Konvencije o otrokovih pravicah.
Osebnostna in miselna kondicija mladih – naš cilj, njihova pot
Če otroku pripenjanje z varnostnim pasom ni pogodu, ga ”razumevajoči“
starši v pripenjanje ne silijo. Če povprečno sposoben mladostnik ob samo-
stojnem učenju trpi in se dolgočasi, se domače naloge uvrsti v šolsko arhaiko
in ukine. Če učenec ali dijak ne zdrži niti deset minut zbranega poslušanja,
se samodejno okrivi nezanimivo poučevanje ali razglasi ”posebne potrebe“.
Če mlademu človeku nek študij ne dǐsi, ga zamenja in znova zamenja in
spet in spet in tako dalje deset let. Če mu kasneje ni všeč posvojeni otrok,
ga vrne in vzame drugega, ki ga bo prav tako vrnil, če mu ne bo všeč.
Neodgovorno ravnanje nima zgornje meje.
Omogočimo mladim pravico do sprejemanja odgovornosti, negujmo de-
dǐsčino pomnjenja in sklepanja. Osebna in miselna kondicija mladih sta naš
cilj in njihova pot.
200 Obzornik mat. fiz. 58 (2011) 5