List 5.
Ličje.
Važno delo v goricah je vez, ktera se v Ivanjšcku začne in do konca Jakopovšeka trpi, v velikih vinogradih pa še včasih dalje. Poglejmo, s čim ljudje po različnih krajih trte v goricah vežejo.
Po lotmerških goricah, po radgonskih, po Kranjskem, Goriškem in Nemškem vežejo navadno s slamo; po šta-jarskih  in hrvaških Halozah pa z ličjem.
Ličje je nadrta skorja lipovcova. Lipovec pa je nasajeno lipovo grmje navadno na zakopu pod goricami. Lipovca ima vsak gospodar celi kos zemlje nasajenega. So kratke visoke stebla z debelimi glavami, kjer šibje požene, ktero ob Filipovem, kadar začne gnati in v mezgi biti, se poreže, skorja potem sleče in v kuče ali rokovati zveze in posuši. Kadar pride vez, se taka rokovat ličja stolče s peraco ali batom in namoči, da mehka postane. Vezač si jo tedaj dene v kanjir ali v gorzataknjeni predkrilnik in si iz njega ličje jemlje. Vsaka lika ima vitre in se da česati na dvoje ali manjše like. Ličje je jako žilavo in drži močno. Pri vezanji pa mora vezač ali vezavka nož imeti, da ličje odrezava, in z eno liko na več krajih trs zveze.
Lipovec se mora okopavati in gnojiti kakor trs, da daljše šibe požene. Kteri gospodar lipovca nima posajenega, ali si ga zadosti ne pripravi, si ga mora kupiti, ker ga nekteri dosti redijo in ž njim tržijo.
Pri Požunu na Ogrskem na levem pobrežji Donave pa nekteri namesto slame neko dolgo travo, kteri se ostriž pravi, ki je veliki paholci podobna in po mokrih krajih in muzah raste, jemljejo in ž njo trte vežejo. Deca in si-romaški ljudje ono travo berejo in v kuče zvezano in ski-čeno odda vaj o.                                                                     Š.