Jože Horvat 314 KRONIKA KNJIŽEVNOST JANEZ ROTAR: POLITIČNA IN SOCIALNA MISEL PODLIMBARSKEGA Knjiga (disertacija) Janeza Rotarja POLITIČNA IN SOCIALNA MISEL PODLIMBARSKEGA sodi v območje literature zato, ker obravnava predmet, ki mu na splošno pravimo literarni. Na splošno zategadelj, ker Mas-ljevo delo, ki naj bi ga razprava tudi razložila, ni literarno v tem smislu, kakor ga pojmujemo danes. V veliki meri očitno zares pomeni tendenčno, ali kot jo je Podlimbarski sam imenoval, »računajočo umetnost«. Potemtakem se zdi čisto literarno bližanje njegovim književnim tekstom skorajda nemogoče. Po vsem sodeč, se je tega zavedal tudi Janez Rotar, zato je njegova razprava prej kulturnopolitična zgodovina kot literarno dejanje v ožjem pomenu besede. Vendar je treba povedati, da je avtor napisal literarno: Rotarjevo delo je vseskozi usmerjeno k literaturi, predvsem kajpada k njenemu izvoru pri Podlimbarskem, pri katerem se ta literatura prikazuje bolj kot vsebinski in precej manj kot oblikovni problem. In verjetno je to tudi ena od temeljnih lastnosti, ki Maslja ločuje ne le od njegove generacije, ampak od celotnega poznejšega toka moderne. Tako je tudi Rotar videl težišče svoje obravnave v idejnem središču Masljevih preokupacij. Analiza zato ni zaobsegla in vključila Masljevega sodobnega književnega sveta: »Naloga pričujočega dela je, da razišče, v kakšnem miselnem in družbenem okolju je Maselj rastel, kaj je v prvi vrsti vplivalo na njegov razvoj in kakšno druž- janez rotar politična in socialna pod Hinbarskega benopolitično koncepcijo si je pisatelj zgradil« (10). Za metodo pri raziskavi je izbral »historično razvojni princip« (11). Rezultat takšne obdelave je v dvojem: na zunaj nekakšen kulturnozgodovinski in sociološki prikaz dobe na Slovenskem, ko je Fran Maselj živel (1852—1917), na drugi strani pa njegov notranji, duhovni življenjepis. Spričo tega bi se kaj lahko zgodilo, da bi avtor posvečal večjo pozornost splošnemu zgodovinskemu dogajanju, manj pa usodi Podlimbarskega — ki bi ga morda le še oddaljilo od zastavljene naloge, poleg tega pa povzročilo kopičenje pozitivističnih dejstev —• toda osrednji njegov namen kljub temu ni izginil v množici podatkov. Če je namreč avtor hotel osvetliti pisateljevo politično in socialno misel »zgodovinsko razvojno«, je moral preiskati vse vire, Politična in socialna misel Podlimbarskega 315 iz katerih je Podlimbarski črpal pobude za svoj nazor in za svoje odločitve. Ze kar zadeva citate, je treba reči, da so izbrani spretno, da se ne le naravno vključujejo v potek razprave, ampak so bodisi psihološko ali idejno dopolnilo Masljeve narave ali njegovih pogledov na sodobno družbeno dogajanje. To se zdi potrebno poudariti zavoljo tega, ker se je Rotarju posrečilo napisati besedilo tako, da se je izognil faktografski suhoparnosti — zasledujoč rdečo nit Masljeve socialne misli je tedanji svet umel reproduci-rati (kolikor je to za njegovo delo pač bilo potrebno) dokaj živo in nazorno: to pa v resnici ni več gola reprodukcija, marveč ustvarjalnost; tu se začne tudi »literarnost«, ki je delo samo na sebi ne daje. O Maslju vse doslej nismo imeli nikakršnih natančnejših, daljših razprav; v slovstveni zgodovini je veljal predvsem s svojim romanom Gospodin Franjo za zanimivega, »pošteno mislečega, pripovedno nadarjenega, a slovstveno konservativnega ... kritika življenja in modrovalca« (A. Slodnjak). Vendar ga najbrž tudi Rotarjeva knjiga ne bo rešila literarne anonimnosti, ne glede na to, da sama ideja o tendenčni umetnosti znova postaja aktualna (med najuspešnejšimi bi bil danes vsekakor P. Weiss) — toda Podlimbarski se očitno ni povzpel do nikakršne teorije o tej zvrsti pisanja, čeprav predvsem njegov roman gotovo pomeni prvi vzpon tako zelo angažiranega pisanja pri nas. Tako pa njegovo delo bolj ali manj predstavlja le nekakšno naključje, ki se da pač razložiti samo tako, da je Maselj preprosto zaslutil smer zgodovinskega razvoja, da je že spočetka sprevidel, da je narodova »omika« vzročno povezana s socialnim razvojem, in se je v tem smislu zavzemal za evolucijske spremembe v družbi, se navduševal za jugoslovansko državo, razkrinkaval resnično početje avstrijske buržoazije v Bosni itd. Povrh pa se vse njegove zahteve zdijo prej sad idealizma kakor pa rezultat stvarnih, treznih presoj. To med drugim potrjuje tudi tale, sicer zgodovinsko pogojena, precej naivna vera v slovensko občestvo: »Ne daj pa usoda, da bi se slovanstvo kdaj pregrešilo nad človeštvom« (76). V tem smislu je bil Rotar prisiljen obnoviti precejšen del podobnega idealističnega sveta tedanjega časa. Razumljivo je, da ne zato, da bi ga skušal aktualizirati, pač pa ga navesti le v ilustracijo svojim tezam in ugotovitvam. Kar zadeva Gospodina Franja je dognal, da Podlimbarski v svoji ideji o jugoslovanstvu ni pretirano in slepo poveličeval abstraktnega jezikovnega in narodnega ilirizma, ampak da je zastopal tudi ožje nacionalne interese, čeprav mu jih kritika nekoč ni priznavala. Toda analiza tega romana je spet pokazala ozkost, neliterarnost celotne teme: narekovala je sociološko metodo razčlenitve tako Gospodina Franja kot tudi Masljevih starejših tekstov: Gorskih potokov, Potresne povesti, Povesti Ivana Polaja idr. Ob tem pa je očitno, da je odpadla sleherna komparacija, določevanje razmerja Masljevega dela do njegovih sodobnikov doma in na tujem. Po tej knjigi sodeč, Podlimbarski ni imel posebnega literarnega programa —¦ ali pa se je le-ta ujemal z njegovimi nazori o politiki, družbi, narodu? — Pravzaprav razprava temu pritrjuje: literarnokritične in teoretične dejavnosti, podobne npr. Stritarjevi, ni razvijal nikoli; tako rekoč iz človekoljubja se je zavestno in močno »prijel« tendenčnosti, ki mu je končno prinesla tudi priznanje, znano zaplembo romana in pozneje konfinacijo. Vendar ob teh obrobnih pomislekih in vprašanjih, ki so v resnici že zunaj naloge, ki si jo je zastavil avtor, pričujoča knjiga ostaja uspeh; Rotar je zvest cilju in metodi dela napisal izčrpno študijo o Maslju in njegovih pisateljskih idejnih vzgibih. Seveda to le z enega, poglavitnega, če ne že z Jože Horvat 316 edinega aspekta, s katerega je možno najbolj celotno bližanje Masljevi osebnosti in delu. Skratka, cilj razprave je nedvomno dosežen. Če pa je Pod-limbarski že posodobljen, kaj se bo od njega naučila naša sodobna situacija, je le vprašanje. J. Horvat