ed 

metom lileziborom. 

Podučna in kratkočasna povest iz 10 . 
stoletja z,,a slovensko mladost in tud i 
,--,, za odraščene ljudi. 

r wr Z

" 

,6 

r 

( ' oji)odno po nemškem poslovenjena. 

5v. .M 

v CELOVCU 18 5
Založila Sigmundova b k arnl c a.


(Eduard Liegel .) 


Pervo poglavje. 

Hun e 

Po široki ravnini današnjega Ogerškega se je gnal 
umen oblak konjikov. Mali , toda urni konji so se skor o 

z životom tal dotikali, ki so od hitro bežečih podkv á 
bobnele. Zmiraj bolj in bolj se je kadilo, da se je skril a 
v mračnem prahu cela četa konjikov, dokler niso na prostorni travnik prijezdili in se spet iz oblaka prikazali. 
Eden, ki je pred drugimi precej spredaj dirjal, je k o 
bi trenil urno konja vstavil, se zasukal in zakričal na d 
trumo , ki je za njim jahala, z jasnim in terdim glaso m 
Vstavila se je pred njim in stala ravno kakor zid . Ta jezdiški oblak bil je enak viharju, ki za mičkino časa n a 
enkrat prenehavši potem ljutiše in hujše dalje divjá. Kar 
se pred zavolj urnosti in prašenja spoznati ni dalo, se j e 

zdaj, ko je truma mirno stala, lože moglo. Bila je truma 

vojščakov. To se je lahko posnelo s tega, ker so imeli 
dolgo kopje, krive sable, v pasovih na levi strani svitl e 
nože, in male škite. Na herbtu pa `jim je visel lok i n 
tul poln ostrih pšic. Njih obleka je bila bojna hala in 


kratke hlače z neke rujavine, stkane z volne. kos sukna, 
kije ko kratek plašč od ram odskakal . Okorne kratk e 
gliome ali polopanke z špičastimi drogi na petah na mestu jeklenih ostrog so krile noge do kolen, ki so bile p a 
drugot nage. — 

Kadar je vodja četo s hitrim pa bistrim vidom bliskeeih oči pregledal, je skočil urno in lahko s konja, in kakor je vodja vidila, je storila ta hip cela četa. Zdaj pa 
je vsak privlekel izpod kratki blazini podobnega sedl a 
siróvega mesa, in konje so spustili, kamor so kotli iti . 
Lepil jih je bilo viditi spuščene konje, ki jih je bilo naj 
manj dve sto ) kako so se razkropili in na vse strani se 

gnali. Pojali in dervili so se in igrali kakor vesela mladina iz šole gredé ; sarno tu in tam je kterikrat-kakše n 
kak šop trave vgriznil . Možje pa so po kratki travi po 
legli. Vsak je svoje kopje z ostjo v tla zapičil in odvezani škit nanj naslonil. Bili so jezdici precej majhine , 
čokate postave, širokih pleč, debele buče, kratkega vratú , 
suhega ohraza in ni ga bilo viditi skorej le količkaj ru .
dečega lica. Dimasti lasje so jim kakor ščetine na kratk o 
čelo stermeli. Koj na pervi pogled se je lahko spoznalo , 
da ta narod ni evropejski , in res je bil iz severne Azie , 
od kodar se je večkrat in. zlasti na čelu šibe božje, strašnega Atila, po Evropi .pokončevaje valil, dokler se ni nazadnje na Ogerskem vgnjezdil. tirnice so se ta divji narod imenovali in dolgo časa so divjali in razgrajali p o 

evropejskih deželah . 


Počivajoči vojniki pa so sirovo meso, ki so ga sab o 
na tla vzeli, z dolgimi noži rezali in kar sirovega požirali . 
Vodja, še mlad človek toda gerd v obraz, je zdaj spregovoril in djal : 

',Kaj hodnika, da tako dolgo Saksonca ni? Rerbaská, 

ga še nič ne vidiš ? 

Herbaska pa se ozre z malimi in se bliskečimi očmi 
po neizmerni stepi in pravi : „Tam le doli se nekaj vidi , 
černa pika, kakor bi bolha skakala . On je, saksonski sla

otnik in nobeden drug, mehkužnik, ki nas ne more dohajati . oraj mi tudi noče v glavo iti, čemau ga vselej 
nam za pete postaviš, Peréin, éernú ? 

,Da nam krajši čas dela,” — mu Perčin odgovori 
„In tacih imamo le premalo, ker moramo zavolj vjetega 
Sčavzla tako dolgo in nesterpljivo, brez delavnosti mirn i 
biti. Oj Ilerbaska! kako hrepeni moja duša, ali še bolj 
moja roka se oškropiti in broditi v kervi tih kristjanskjh 
psov, tih strahopezdljivcev! Johta, vriskal bom ko spuščeno žrebe na stepi, kadar se bomo napotili proti za 
hodu in kakor kobilice se vsuli v sovražnikovo deželo . 
Kakor travo naše ženske s serpom, bom kosil s sabl o 
Kristjane in nabadal na sulice pasje glave . Nima se mi smiliti naj manjše dete v gnjezdu tih nevernikov, vsi s-e imaj o 
pokončati in njih sela in prebivališča požgati. Komaj da 
mi je še sterpeti ta težki pokoj , to nučivno nedelavnost 
in če bi vi vsi tacih misel bili kakor jaz, davno bi bili že 
planili po vragovih deželah .” 


„Glej , Perčin , tamle gre sužnji naš Saksónec,” j e 
vstavil zdaj Herbaska njega in djal : „V obraz je kakor 
makov cvet, in le poglej, spoten je kak or naši konji ni 
koli ne po nobenem jahanju . Ali ti si mu tudi dal naj 
bolj živega in ognjenega bajsa, ki gaje sama neukrotenost.” 

,,Ali kej druzega zasluži sužnji? po naša zaničljiv o 
Perčin. Zdaj je peršel jezdec do njih. Bil je ves drugaé 
kakor Hunci. Bil je čisto mlad, tankoraven ; kakih osemnajst let je imel toda čednega obraza , višnjevih in prijaznih oči, zlatorumenih las, ki so v dolgih kodrih p o 
plečah mahali. Vroč je bil v obraz ; viditi je bilo, da je 
veliko prestál in se trudil na divjim konju, ki je berž , 
ko je blizu spuščenih prišel, ga skušal s sebe vreči kviško poskočivši. Ali ni se mu ta po volji izšla; zato pa 
je skrivil herbet , pobesil vrat , glavo med noge vtakni l 
in z vsimi štirimi na enkrat poskočil kviško in spet na 
tla, ki so od podkvá zabobnele. Skakal je poredni konj 
v eno mer tako neprenehoma, kakor bi bil vedli, da b o 
tako jezdica naj berž s sebe spravil. Tako znajdene so š e 
celó živali v hudobii ! 

Mladenee je nekoliko časa to skakanje terpel, ali 
ker jcIe vidil, da je vse zastonj, da nič ne opravi in s e 
mu preveč Hunci posmehujejo, ga rudeeica prevzame i n 
solze se mu vlijó po licih . Ce je še tako konja s sam o 
nogo suval, vse ni nič pomagalo. Nameril je s pestjo, 
da bi mu eno na glavo zasmodil, ali ni je mogel glave do 
seči. Ni bilo drugače, mogel je s konja skočiti. Konj pa 


komej čutiti, da ga nima več na sebi jezdica, poskoči i n 
se zameša med drugimi. Njegov gospodar pa se je ločil 
od Huncov in sedel vstran od njih v travo in gledal za 
mišljeno in sanjavo v deljo . 

„Ná, sužnji, jej !” zakriči zdaj nad njim Perč'in, ter mu 
kos mesa, ki je njemu ostal, ribiško zasmodi, kakor 
bi lačnemu psu kost zagnal. On pa se ni zmenil ne zanj, 
ne za mesó , samo kljub in nevolja mu je nekoliko obraz 
in lica prevzela. 

,ehkužnik, ne more prekuhati jedi, ki so za krepke 

može" — se ponorčuje Perčin. — Kakor goveda in osel 
ne mara drnzega, ko travo muliti in zernje žvečiti . Kunci, 
na noge! porabimo pokojen čas brez dela, kakor se prostim možem spodobi . Ce nas ravno nedelavnost tare, s e 
saj lahko vojske igramo. Tega sužnja si mislimo sovražnika, ki nam bo pozneje brez dvombe v pesti prišel ." 

Tako je rekel Peréin, je vstal; in znaminje je bilo t o 
vsim, se na noge spraviti . Več ko na sto glasov se j e 
zaveršal vrisk okrog po ozračju, in konji ga zaslišati pokorni pridejo vsak k svojemu gospodarju, da so nanj e 
sedli. Le divjavi konj Saksonca ni pritekel in se je dalje 
pasel po stepi. 

Kadar je vodja Perein konja zasédel, je zajahal k 

mladenču, ki je še zmiraj v travi sedel. Dregnil ga je z 
ratiščem rekoč : ,,Na noge, gnjila klada! Sem stopi in 
glej me in ne zameži in glej, kako bomo v kratkem po 


tvojih bratih planili. Na noge pasja vera! ali te bom s 
sulico pošegetal ." 

" Saksonec se je počasi vzdignil in z zader''~anirn serdom Bunca v obraz pogledal . Ta se je vmaknil, stopil na 
čelo t'ovarš'ev, ki so se za bitvo pripravljali in vredovali 
in v stisnjenih rajdah s konca počasi potem pa hitriše i n 
hitriše nad samca gnali. Temu pa taka igra pač ni bila 
brez groze in straha. Kakor plaz gromi v delji po visok i 
planini in dričáje se narase kakor gora vse podere in sa-
bo dervi.. na zadnje se pa med strašnim treskom razpraši ; 
ravno tako se je truma hunskih jezdicev proti njem u 
zaletvala, da je pod konjskimi kopiti zemlja gromela. Ne 
kakor roj kobilic, teiuoč kakor sever od viharja gnanje proti 
njemu truma skokoma jahala z nastavljenimi sulicami , 
z grozovitim krikom in strašno zavlečenimi obrazi. Osti 
kopja so mu bliskale mem oči . terdó mem lic, konjske 
kopita so se ga skor! dotikale in ostudno kričanje mu j e 
skozi ušesa bučalo. 

Mladeneč pa je mogel večkrat take skuse prestati, 
ki so mu jih Runci nakladali, če ne bi bil javalne ravn o 
popisano poskušajo tako prederzno in pogumno prestál . 
Ta skušnja pa je bila grozovitniša, kakor vojakova v boj u 
in če je še tako kervoloka bitva, ker se tukaj lahk o 
brani in druzih misel razun boja nima in nevarnosti n e 
vidi. 

Stal je mladejieč pred naskakajočo trumo kakor skala v penečem morju; ki se ob njo valovje razbiti mora . 


Stal je moško z levo nogó naprej in s križem rokama . 

Zobé je terdó vkup tiščal in oči so kljubetno odpert e 
sterméle. Ni se ganil in ne trenil z očmi, ni ga bilo viditi plaha ali bojezni na njegovih licih . Skušnja pa je 
bila še hujši, ko so se Hunci v novie za njim zbrali i n 
še enkrat nad njega jahali posebno ker se ni smel ni č 
ozreti . Ta1i napad na videz so večkrat ponovili , 13šice z 
meči premerili in nadnj mahali, da je bilo le groz a 
viditi. 

„Strahopezdljiva reva ti!” se je Perčin norčeval i n 
ga zasramoval, ko so jenjali napadati — „vidil sim t e 
zamižati pred mojim mečem, ker vender veš, ,da ti ne b o 
stvarice kože ranil . ” 

„Motiš se Perčin! — mu reče mladeneč — res, d a 
sim zamižal ali ne pred tvojo sablo, ampak pred tvojim 
gerdim obrazom.” 

' Perčiá to slišati je kar obledel in zobmi zaškripal . 
Ni je rekel ne bele ne čeme ; obernil se je in šel k tovaršem . 

„Skopljite jamo globoko za tega mladenča ” 
rekel in kazal rnladenéa. 

',Glavo njegovo si mislimo odrezano glavo sovražnik a 
in pobirajmo jo, mem hitro kar se da skakaje, od tál . Da 
se bo pa rada dala pobrati, so ti laneni lasje porok in sice r 
prev na pervi skus. Se to in potem za danes dosti ." — 
Jetnik je to strašno povelje slišal, ali še zmenil se ni, 


nikar prosil, da bi od namena odstopili. Mirno je gledal , 
kako so zanj jamo kopali, . nič se ni branil, ko so mu 
roke vezali, ga v jamo devali in do Vratu zakopali. 

Zdaj so ga jeli kosmati za lase in zlasti je imel do 

kaj od razkačenega Perčina prestati, in le tak vrat, kakor 
gaje on imel, zamore tako ravsanje preterpeti. Vse lase , 
so mu 'skuštrali po celi glavi , vse obličje so zakrili in d o 
tál moleli, kje je tudi dokaj izpipanihi ležalo. Ali ni j e 
prišlo ne prošnje ne tožbe in ne stoka iz njegovih ust . 
Perčin zapové, in nehajo ga kuštrati. Pred njega bacne 
kos mesa, ki ga je popred pred njega vergel : „na pes, 
gledati imaš pred sebó mesó, vroče ga želeti in ga vender ne doseči.” Z noževim repom mu zavihne od oči 
lasé, kakor bi se oskrunil, če bi jih z rokama, „Da te ! 
jokaš ? I.” je vesel zakričal ji je vender tvoja vpornost pošla ?l " 

„Nikakor .” odgovori ponosno Saksonec — „jaz n, e 
jokam, ali solze mi je vaše ruvanje iz solznic prisililo, i n 

to mi je ravno tolika sramota, kakor če kri teče, kadar j e 
kdo ranjen. Ali ti si plaha in bojezljiva stvar, da ga zagrebeš, ki že tako nima orožja, da bi se mogel braniti . 
Sram te bodi, za te je kolovrat in preslica ne pa vojaški 
meč in sulica . ” 

„Zvizdaj, da boš sit in se naveličaš, panjana kača! ” 
mu je rekel zaničljivo Perčin. ,,Ni ga druzega treba, da 
stopim nate, in glava ti je zmečkana ; ali ne, živi, živi, 
da vidiš, kako se bodo mogli še vsi tvoji bratje nam 


podati , mogli pod naš jarem se skerčiti in mogli na m 
služiti.fi 
',Kdor si meč opasuje — pravi Saksonec — naj s e 
ne '

baha, kakor kdor ga je odpasal. g 
Perčin moleé zasede konja in zajaha, za njim jezd i 
cela četa in tudi jetnikov konj . 

Saksonca pa so samega pustili v tleh zakopanega n a 
prostorni stepi . Zastonj je skušal si roke odvezati ; ni šlo, 

mogel je v zemlji obtičati. Solze se mu vderó' po licih , 
ki jih je žejen z ustimi lovil in po'ž',iral. Jel je na glas tožit i 
rekoč : 

,,Zakaj, moj Bog, si me dal tira nevernikom v rok e 
in nisi hotel, da bi umeri z brati? Bil bi tedaj že davn o 
muke preterpel, ki se mi že skoro devet let ponavljaj o 
in so vsak dan teži in manj sterpljive . O mila moja do

movina! Kako dolgo in kako deleč sim od tebe! In oč e 
moj., mati, moja! ah kako moj serce vsak dan po vas hrepeni ! Mati, ali ste koli ozdraveli od tistega vdara divjeg a 
Hunca, ki ste mu hotli svoje dete vzeti, ali pa ste se ž e 
v svete nebesa preselili? O . če ste že v nebesih, ozrit e 
se name, na svojega nesrečnega (Meta. In prosite svetnike , 
da me k sebi vzamejo v sveti raj . N i ga mi tukaj naj 
manjšega veselja , ni mi je pri tih IInncih naj krajše radostne ure ; vse, karkoli si ta hudobni Perčin zmisli, moram preterpeti hi se vsemu vdati . Oj kako vse drugač i n 
kako v4e bolj lepo je bilo pač domá, kjer sim z ljubim 
očetom po tamnem lesu ali po veselem polju in zelenih 


1O 
travnicih smel hoditi in s tovarši igrati ! Ali kadar je star i 

šlehtonj zvečer nam otrokom od hrabrih vitezov, od kraljev, od vil in rusálk, od velikanov in pritlikovcev pripovedaval. O kako mi je dišala medovina, peneči ječrnenovec, krepki kruh in srovo maslo, mleko ali pa mehk o 
pečene ribe, oj tako dobro! esá se pač tudi tukaj n e 
manjka ; ali za sirovega ne maram, kakor ti šavsávi psi , 
raje jém terdo zernje in pijem kobilno mleko. Kako pač 
lepe in čedne so bile hiše v naših mestih! Se s slamo 
krite hiše v naši vasi so lepše in kakor gradovi v primer i 
s gotor‘i tih poganov (ajdov) ki nimajo druzega dežele, 
ko eno samo pusto stepo brez gór, brez hribov, bre z 
gojzdov, polja, vertov, in pa brez — cerkev! Ah cerkve! Kako slovesno in veličastno so verne vabili zvonov i 
v prostorno božjo vežo! Kako pobožno sim vselej rad 
poslušal naše duhovne peti ! Kaj sim si vse mislil in zdel , 
ako sim pri maši streči in čežinati (z mašnim zvončko m 

eežinom — zvoniti) imel, Ti Hunci pa ne poznajo ni č 
druzega in nič boljšega kakor same konje, ki celi dan n a 
njih presedé in prejezdijo . Njih edine želje in misli so 
boj, mor, rop in pa požig . Se čakati ne morejo, da b i 
primirje z našim kraljem jenjalo, da bi potem se spet v 
mojo domovino vsuli in jo razdélili. O Bog, to mi saj daj 
doživeti, da vidim te nevernike tepene in premagane i n 
domu zapodene . Potem rad umrem . Ali kaj, če bi hudobneža Perčina več nazaj ne bilo me odkopat? Zmiraj 
veči je senca moje glave solnce bo zdaj zdaj zašlo in kdo 


ll 
me bo potlej v tami našel? Vem sicer, da me Perein 

umoriti ne smé, ali če bi me kak volk raztergal, bo p a 
očeta nalagal in ne bo po pravici povedal . Oh, volka še 
-treba ni ne, da bi mi glavo zmesaril, vsaka divja mačk a 

mi jo lahko in jaz bi se ne mogel braniti. O gorje! gorje ! 

ti hudobni pogan! Kri moja naj pride čez te, Perčin ! 

Nak, tako ponižal pa se še ne boni, da bi te prosil. Oh 

kako, kakó sim truden!" 

Solnce je vtonilo, večerna sapica je pihala in se z 
mladenčevimi lasmi igrala . Mravlje, ki so ga dozdaj p o 
volji pikale hi po njem lazile, so se po.razišle v mravljišča. 
Vse je vtihnilo in molk je bil po celi stepi. Tudi mladeneeve oči so vkup zlezle in se le po redkania na pol odpirale, vrat se je vdal in glava nagnila . 

Zvezdice so se na nebu jele prižigali in rimska cest a 
je povila s svojim svitlim pasom spij«o zemljo . Na

sprotno #im nebeškim prikaznim se je v delji začulo votl o 

in hripavo tulenje volka zmirej bliže in bliže . Pa je spet 

potihnilo, ko se je na široki stepi lučica prikazala, ki 

je zdaj sem zdaj l je kriljala. Kmalo se tudi zaslišijo konj

ske kopita . 

Sičav pisk prešine zrak, ki se včasih spremeni vjasn i 

klic. Piskal in klical pa je jezdec na urnem -konju, ki j e 

hitro bliže skakaje baklo blizo tal deržal . 

',Saksonec . revni Saksonec! kje pa si?" se zasliš i 

glas mladega človeka. Zakopanec dvigne po koncu glavo, 
pogleda, pa od ognja se mu zablišči, da mora spet zimi


12 
žati. Zató je pa toliko glasneje zaupil, in iskavec se j e 

glasno razveselil in šel za glasom Bil je fantič koma j 
dvanajst let star, ki je zdaj bliže prijezdil, s konja skočil, baklo v tla vtaknil in reveža odkopovati jél. Perst 
mu je letela spod rok, kakor psu spod nog, kadar za mišj o 
koplje, ali kertu, kadar za glistami rije. Zraven pa je 
omilovaje ga govoril : „Ubogi Saksonec! Knutec mi j e 
tiho na uho pošeptal, kako neumno šalo je spet moj 
brat Perčin s tabo imel, zato sim berž konja zasedel i n 
lesem jezdil.” 

„Salo ?” z grenko besedo povzame Saksonec -

„Vsi svetniki! če je to Perčina šala, ne bi ga hotel viditi, kadar ga je resnica ." 

„Skoda za te, Saksonec, da nisi Hunec

vje dalje 

fantič govoril. 

„Zakaj pač ne raje volk ali pa tiger? reče jezn o 
Saksonec — „Meni se pa ti smiliš Tirček , da nisi Krist 
jan, ali oprosti mi 'roke okov, da si zamorem sam po 
magati.” — Ko mu je roke odvezal, se je krpalo odkopal. 

„Ali si žejen?” ga popraša Hunčik in mu pomoli 
tikvo polno kobilnega mleka . Saksonec naglo po njej seže 
in debelo požiraje pije, da se buča sprazni. „To je bila 
kapljica” — reče hvaležno in zadovoljen — bodi ga Bo 
gi. hvala, ki naj ti kdej milostivo poverne! Tireek, al i 
slišiš volka tuliti? Ti si mu gotovo večerjo oduzel . Majhino kasneje bi bil prišel, pa bi me bil zastonj iskal i n 
moje glave po stepi. Samo truplo bi si' bila zemlja pri


13 
deržala. Vidiš-fantič tudi tvoj konj čuti, da je volk 
blizo . " 

Tirček se ozre na konja, ki je ušesa po koncu derže 
in restaje pri bakli stal in s kopitom ob tla bil. 

„Volk?” povzame Tirček zaničljivo in vdari ob no ž 
v pasu. ',Naj le pride volk, mul bom že pokazal. Ali ti, 
ubogi Saksonec, se ves tréseš ." 

--,,Mraz mi je —" reče mladeneč in začne z rokama 
ploskati. „Tvoj brat me je pač pod merzlo odejo vtaknil.” 

„Tedaj greva berž domu” — reče Tirček, gre p o 
baklo, jo izdere iz tal, zasede konja in Saksonec plan e 
tudi nanj in zajahala sta ko bi ju vihar nesel. Zvezde na 
nebu so mem liju letele in plamen se je za baklo vlekel , 
kakor rep. Saksonec, se je z obema rokama fantiča poprijel, ki je pred njem sedé konja vodil . Dotaknil se je 
njegovega noža v pasu, ki bi ga lahko naglo v svoj e 
roke dobil. 

Zdaj pa muLje hudoba jela na tihem šeptati : „Stori, 

kar ti porečem in, ura rešitve, ki si jo že tako želel, j e 
prišla. Zabodi poganskega fanta, verzi njegovo trupl o 
na stepo, in kar si že davno želel, berzonogi konj t e 
ponese stran od tod v tvojo domovino. Hitro, ne obotavljaj se! Morebiti se nikoli več taka priložnost ne b o 
dobila.” 

Ali Saksonec je zavernil hudobo, kakor naš Zveličar , 
ko ga je v puščavi skušat prišla . 

',Kakci? je djal sam sebi — ali s mertjo bi po


14 
vernil njemu, ki rne je pogina rešil? Da bi kri tisteg a 
prelil', i je ravno zdaj moje suhe usta s sladko pijač o 
okrepčal? In kakšina bi se potem duhovnu godila, če b i 
tega umoril? Poberi se satan proč od mene! " 

In hudoba se je pobrala , ker je vidila, da nič n e 
opravi. Konj pa je zmiraj dirjal in pridirjal na zadnj e 
na mesto , kjer so ponočne straže kurile in šotor llunce v 
naznanile. Konj je šel kar sam skozi poznane rajde me d 
šotori in se na posled pri naj večem vstavil . Kornaj p a 
sta jezdica z njega bila, je veselo zarestal in šel, kamor 
ga je bila volja . 

„Možje so v soveiovavnici” — zdaj Tirček pravi — 
toraj naju ne bo nihče motil. Ná, Saksonec, lej, tvoj 
stari rojak ti je lonec mesá skuhal . Jej , ljubi moj Saksonec, in povej mi zraven kako lepo povest od Tomsa , 
ki se našega jezika še zdaj ni popolnoma naučiL" 

' Saksonec se je vsedel k Ognju in jedel mesó, ker 
ga je že zlo lakota terla. Zamišljen in z očmi v ogenj pobešenimi, je čez nekaj časa jel takole pripovedovati : ,,Naj 
lepše povesti, ki jih vém, mi jih je duhoven povedal o d 
božjega sinu, čigar oznanovavec je bil on v rnoji domovini, preden ga niste vi zrna» vred vjeli. Ta božji sin 
je hodil po svetla v telesu in podobi revnega človeka, d a 
bi naše reve sam poskusil hi nam iz njih pomagal . Prišel 
je enkrat v' malo mesto, ki so mu rekli Naim . Nesli s o 
ravno merlie'a k pogrebu. Bil je sin revne vdove in edina 
podpora matere, ki so tedaj za njim bridko žalovali . 


15 

Ranjki je bil gotovo tudi sicer dober človek, ker je mnogo drugih ljudi za njim za pogrebom šlo, kar se pri 
revnih sicer ne godi . Ko je božji sin pogrebce srečal i n 
vidil žalostno mater milo jokati , ji reče : „Ne jokaj!” In 
dotaknil se je nosilnic, da so nosivci postali. In rekel je 
na glas merliéu : „Mladeneč, jaz ti rečem, vstani! In 
mertvi se je obudil, je sedel po koncu , vstal in mati g a 

je nazaj dobila. Njegova mati ! 

Pripovedovavcu je jel kos v ustih rasti in Lalosten j e 

obmolčal . 
„Zakaj si kar na enkrat vtihnil 2rr ga popraša Tirček. 
Saksonec pogleda kviško in zdihne rekoč : In on ga je 
spet materi dal! Da bi pač mene kdo moji materi spet 
dali O dobra moja, mila moja mati! kje ste pač zdaj 
vi?! Kakó se vam godi? ” 

„Kaj tako zdihuješ in hrepeniš po materi?” ga j e 

Tirček spet poprašal in djal : „Dnovi in tedni minejo, d a 

me ni le enkrat v šotor k materi,” 

„Zató , ker ste vi Kunci barbarje, ki ne veste, kaj 

je materna in otročja ljubezen” — mu reče na to Saksonec. — 1)ruzega vam ni mar, kakor vaši konji, rop in 
plen, mor in terpinčenje bližnjih so vaše edine misli . 
Zato je pa tudi Perčin tako nečlovešk in tudi ti fanti č 
boš tak postal , se boš oneč'iovečil, ker vi nimate ljubi:
jočih mater, imate le same sužnje in še te so vam za-. 
ničljive. O ljuba mati moja! ali ne bom nikdar več vidil 


16 

vašega milega obličja? nikoli več slišal vaše sladke govorice?" 

"Boš jih vidil, moj sin!" se oglasi nekdo v njegovem 
jeziku za njim . On se naglo ozre, zagleda častitljiveg a 
starca s sivimi lasmi in ga prijazno pozdravi . 

„Boš vidil spet mater” — je spet ponovil duhoven, 
ki so ga Bunci Tómsa klicali — "boš jih spet vidil, da 

se ne boš nikoli več ločil od njih . V hiši našega Boga 
je dokaj stanovališe' in njegov sin je pred nami tjekaj gel 
mesto pripravit za nas. Tam se bodo vse solze posušile 
in vse tožbe omol'čale . " 

"O da bi bili pač že tamkej l" je izdihnil hrepeneč e 
Saksonec . 

"Bog je vsakemu svojo mejo dal, ki je nima presto 
piti" — je rekel duhoven vmes — in dostikrat je njegov a 

pomoč bliže, kakor mislimo. 
"Ali že ne čakava osem celih let odrešenja? mil o 
Saksonec na to odgdvori . 
„Tisoč let je gospodu, kakor en dan' reče duho

ven „in mi smo povsot v njegovih rokah .” 
To je potolažilo Saksonca, in kar po dnevi ni imel , 

je imel obilno po noči v sanjah . Skor vsako noč se mu je 
sanjalo, da je domá v rojstni deželi, v očetovi hiši pr i 
ljubih stariših pri mili materi ! 


Drugo poglavje. 

........
.
.
. 

Pr ora a prememba . 

Bilo je poleti M. leta. Stal je Saksonski kmet na: 
poldnevni strani pred svojo hišo, v Kejševem, dve uri o d 

mesta Mezibora . Pri njem je stala žena in čedra sedem — 
letna hčerka. Vsi trije so se veselili cveteče terte, ki se 

je po hišni steni ovijala . Vinska terta pa je bila takrat 
v Nemški deželi zlasti v severni redka stvar . To pa je 
1jegov brat iz Laškega prinesel, ki je bil duhoven in po 
opravilih v Rim poslan . 

„Toliko grozdov Še imela nobeno leto lA je začel 
kmet nji praviti :' ,,več, kakor pol drug sto Kako pač 
lepo in prijetno diši. ce ne bo inerzlega dežja, dokler 
cvete, in se jeseni prezgodaj mraz ne začne, je obilo sadtt pričakovati. Ni a nerčesa na torti, ni je.,snedene goserice in ga glodavega červa na sadnih drevesih . Le s teko 
se sicer »dobro pospeši. Ali toda ne tako, Kakor pirnica, 
se, vkoróini ia samo' berst je troha odrejat] , in, ga v tla 

opati ,i 'ter4 jp zaplojena . Kaj več truda prizadene 
požlalmenje lesnikovcev, ako ravno imam tudi v tej reči 


18 

dokaj sreče. Le poglej, ljuba moja , kako čversto ee

plenci žená ! Same žlahtne drevesa so iz rodovitneg a 
Laškega prinešene od brata Bonifaca . V treh letih, če 
.pred ne, jih menim presaditi in v desetih bo sadja, d a 
ga bo le lepo viditi . 

„Ce tačas zmij v tvoje gnjezdo jajca ne znese , 
sosed!” se smejaje nekdo za njim oglasi. — Jaz pravim, 
upanje in čakanje je že marsikoga vkanilo. Vem, Anže , 
če bi te prosil za eno terto, da mi jo daš . Ali čemu sa(Uti, da bi drugi sad brali? Tega ne nikakor! Kako, p a 
kaj, kadar bojo grozdi naj bolj zreli in mikavni in prid e 
kak klatovitez nem in obere terto? in kar njemu ostane , 
poberá njegovi oprodi? " 

„Sim se pa saj do tistega časa terte veselil ” 
odgovori — „in delo mojih rok je žejne napojilo. Ali 

hočem rajši steno prazno gledati in roke križem deržati ? 
Ce bi vsi táko delali kakor ti, sosed, ali bi bilo v cel i 

'

deželi kej razun kislih in pustih lesničnikov , ternúlja ' n 
vinike. Jaz pa pravim : ,úpanje terdó odpira nam nebo.” 
„Mi ,ubogi kmetje e cel:6 nič dobrega nimamo 
pričakovati” — mu odgovori 'sosed — "Kadar se knezi 

-ali vitezi kej sprimejo in kavsnejo, nas pobijat pošlej o 
in mi moramo za nje kri prelijati, ali pa gotovo, ka r 
imamo posesti, zgubiti. Polja nam sicer ne morejo vzeti 
ali hiše nam lahko požgó , živino odženo, drevje pose

kajo, in torto pokončajo. Zato samo polje obdelavam in 
drugega nič. 


19 

„Kadar pride Bon'ifaei moj brat kej k meni” pravi 
Rugov Anže — ti mora glavó na pravi kraj zavit' , ki je, 
zdaj precej po strani nagnjena viditi . Oh take reči bolj 
zna kakor jaz." 

"In jaz si pa upam pravi sosed — ',tvojo glavo , 
ki ravno stoji, kmalo na stran nagniti . Ali mar ne veš, da 

to leto mir s Hunci steče? Da se govori., kako Henrikf 
naš kralj, več ne misli poganom davkov v denarju in živini dajati ? 

Ko je Meta, Rupova žéna, besedo : ,Hu slišala, 

je kar v lice obledela, kakor merlič. Potem je objel a 
hčerko , jo k sebi pritisnila in šla z njo v hišo. Milo je 
mož za njo pogledal in djal sosedu : „Tega nisi lepo storil, 
da si že tako plaho in boječo dušo ženske še bolj vstrašil . 
Beseda „Hunci” meni ne pride celo leto iz ust, če je l e 
ona zraven! Uboga Žena! Dva otroka so ji v zadnje m 
ropanju ubili in naj starejega sinu so ujetega sabo gnali . 
Toliko da tudi ona sama ni obnemogla pod vdarkom 
Huma, ki mu je kotla Obeta vzeti, Stir mesce je le gala 
zw ranami in še zdaj se ji poznajo. In to si vedel, sosed , 
če ravno še takrat nisim bil v Kejševem. 

"Ali pomisli, Anže, enkrat bi bila mogla tvoja žen a 
le zvediti, kakšna je s Humi. Henrik že vse leta vojščake 
vadi, da bi se mogel v- bran postaviti. In tudi ve, zakaj 
nove mesta stavi stare podaljuje in vterduje. Možgani 
da se mi pogušé, če se kmalo spet boj ne ponovi.k 

JeDjala sta govoriti ko je zdaj še 'drug mož" k njima 
2* 


prišel. Imel je v rogi po svojem obrezano debelo palico, 
!!i je z njo na duri vsake hišo v Kej ;ievem poterkal 
lasno vpil : Cujte rožje Kejševoi! Pridite semkaj, gre . 
mo se posvetovat! " 

',Kaj pa je , Silo ? ga poprašata oba . 

„Ne vém!” jima je kratko odgovoril, „Prišel je M e 

ziboréan in~ prinesel pismo od kralja. Kaj bo, bosta e 
zveciila,tr 

„Vse se mi močno zdi, da se moje prerokovanje 
solnuje° — poprime sosed in zmaja z glavó . „Dajte, 
dajte, kMetje,” se :bo reklo, ali pa bodo Rund vzeli." 

Anže' je šel koj k posovetovanju . Samo popred je 
še 'Meto nekoliko potolažil. Zdaj, ko njega doma 
bilo, se hišne duri odpró in v liso stopi mož v sivi kuti . 

Imel je kratko vstrižene lasé in rtdeče 4ea, života je. bil 

precej rejenega ali duše je< bil vedre in vesele. Na nogah 

imel drazega ko z jermeni podvezane podplate in če z 

samo mu je visela bisaga, kamor je milodarove nabiral . 

V hiši je bila sama Meta in njena hčerka . 

vPax vohiscurn,! Mir•vam bodi:! so bile perve njegove besede . ježilo , če ga vam v kratkem ne bo treba 
miru, ker solnce kervavo zahaja. Kaj pa. to pomeni, veš 

mila svakinja. Vidil sim može Kejš.evce na posovetovalgču zbrane. Ali ni taka, jeli ; tudi moi,brat Anž e 
j'Q med,lúiMi',? Nisim ravno zvédav,ast, >li vedil bi le ra d 
kaj spet im*: D4.x:ega je. java nex kej 'Pa sej lahko pokakam da lion'ajo. Ali Reta, meni se vse vidi da si 


'21 

jokala, Kaj pa ti je bilo ? te prašam. Človek niora vse t 
mero delati, tudi jokati z mero. Vidil in vesel sim gledal tu od zvunaj vašo lepo terco , ki je že tako čveisto 
zrasla, kakor tvoja hčerka. Jeli Rozvitika, tebi se že sline 
cedé po grozdju ? Vinska terta pač res je in bo naj 
žlahtniše drevó— Njeni sok okrepča človeka in mu d a 
modrost, prež-ene skerbi in hudo voljo, to se ve, če se 

zmerno zavživa. Zakaj si žalostna Meta? Dokler je ženin 

.

med svati, nimajo stradati . Zv e pride čas sam, ko bo tega 

treba. Poglej hčerko — ali ona še lepše ne cvete, k o 
vaša terta? " 

„Spomnila sim se svojih otrok” — odgovori . Meta 
mnihu in zc1ihne — „ki so mi ju pred osmimi leti Hum i 
umorili, spomnila sim se Ožbéta) ki so ga barbarje vjel i 

in sabo gnali, in ki ga uioj oči ne bodo nikoli več vi 
dne. Oh Bonifac, ljubi svak! še zdaj mi buči njegov o 
kričanje in vpitje po ušesih i t1 

„,Requiescant in pace! Náj v miru počivajo” — pravi 
mnih ,fvoji otroci! Preterpeli so težave današnjih 
dni, ini pa jih imamo še terpeti. Ožbeta pa sini bil naj 
rajše. imel. graje se je pri meni lahko in brez vse tež e 

naučil 'in uéil, kar je meni celó v mladosti Aosto truda 
prizadjalo. Učeniku bine bil sramote delal. Mi ponižajm o 
se pod roko Gospodovo. Lej, že tudi Anže gre ! Njegov 
obraz nič vedrega ne kaže .” 

Rupovo obličje je bilo res vse spremenjeno, ko j e 
nazaj prišel. Čelo jc bilo zgerbano in pred rudeče lica 


so obledele. Le malo se je razjasnil, ko je zagledal brata 

Bonifaca in z žalostnim glasom je začel govoriti : 

_ 
"Kaj zadelo" — prestrašena Meta naglo poprime — 
„v vojsko iti, nad Bunce?" 

"Mene je zadelo.' 

„To ne! reče Anže' skor nejevoljen. „Le počakaj, 
da zgovorim, ljuba moja! Kralj je dal zapoved, da mor a 
vselej deveti, mož iz kmetov v -mesto se preseliti. Ta 
postava je tudi do Kejševega prišla in se mora brez odlašanja spolniti . In mene je ravno zadelo, in iti bomo mogli , 
bodi ga Bogu potoženo, odtod proč v Mezibor. Pomestiti 
se bom mogel, se kakega rokodela lotiti, in, če bo treb a 
in sila, mesto sovražnikom braniti .” 

„To bi bilo zá me” — reče milih in oči so se mu 
kakor blisk svetile — „Veš kaj Anže, skor ti zavidam . 
Meč, kakor sveti Peter nosili, s sulico proti sovražniko m 
kerstjanstva se boriti in ga od ozidja lastnega doma braniti ., — oj kako lep poklic, kako lep posel je to! ” 

Anže pa mu odreče : „Kdor kakor ti nima druzega 
zgubiti, kakor k večemu življenja, se nima pritožiti, č e 
,ga sila mora iz domovine iti . Ali, mili brate! jaz imam 
hišo, kos polja ; eno kravo, dve kozi, zvestega psa, vertič, sadišče in mojo — tvojo terto, brate! tvojo terto , 
ki ima letos več ko sto grozdov ! 

„Pa počakaj in jo pred oberi in poviij, in potlej 
pojdi še le v mesto, Anže” — mu reče, Bonifaci . 


„Kralj je zapovedal, da se moram pred ko more m 
preseliti , še koj te dni” — mu žalostno Anže odgovori. 

„Ti mora že vediti kralj, zakaj tako zapové” — pri 
stavi Bonih& „On ne ravná koj po svoji termi . To se 
vidi že iz tega lahko, da tako vse , kar se dá, pripravlja, 
da bi se mogel Huncom braniti . Težko , če se ta njegov a 
nova postava tudi s temi pripravami ne vjema .” 

"Pa da je, ravno mene moglo zadeti." — je Anže dalje 
tožil — „ki bi bil med vsemi naj rajše kmet ostal . O kako 
ljuba mi je ta mala moja posest! O kaj veselja mi je 1 e 
samo ta terta že storila!” 

„Izderi jo in verzi jo proč reče Bonifacl --
kakor oko in nogo, če te pohujša . Ali pač veš, zakaj j e 
ravno tebe med ,deVetimi naš gospod Bog odločil? Tud i 
jaz bi bil zdaj rajše vojak kakor rgnih. Pa vender ne 
godernjam, in vesel in hvaležen vživam veselje svetá , 
kar ga nam Bog ponuja. Kakó pa, Anže, ali ne bo nič 
povernjeno za to posest? ” 

„Pač!” — reče Anže — „Ali koliko pa meniš ti 
terto? Koliko slednje sadne drevesca, ki sim jih pocepil in poilahtni l 

uln ti” — ga zaverne poprašaje Bonifac . "Koliko 
pa ti meniš varnost za terdnem,zidovjem Koliko meni š 
imenitne pravice svobodnega mestjana v primeri s pod

ložnim in, sužnjim kmetom ? Vse se mi močno zdi, da še ' 
pride čas, koti bodo še Kejševci zavidali, daje tebe zadel o 
v mesto iti. Le premnogokrat ne vidi človek lastne sreee ' 


Anže je majal z glavo , pa vendar ni nič rekel in n i 
dalje tožil. In kadar je brat odšel, se je jel ravnati za 
odhobjo. Kravo so v voz vpregli, ki je vse njih imetj e 
peljala.' Rozi ste pa za vozom privezane šle . Težko, in 
bridkega serca so se ločili oče, mati in hčerka od stareg a 
ljubega doma. On je še županu,' ki je imel njegove 
reči, ki se ne dajo prepeljati, dobiti, rekel besede : „Oče 
župan, ljubi sosed, to si še prihranim, da bom na jese n 
nekaj grozdov obral, in pozneje po tertino sadiko prišel , 
da jo k hiši v Meziboru vsadita . Ce bi pa tudi kej prostora zraven bilo za kako drevesce, mi ne boš branil p o 
nekaj eepljenekov na mojem sadišču priti .” 

„To se tako ve , Anže” — reče župan — „,Ali kaj 
vidim? Se celo starega, na pol slepega psa sabo pelješ ? 
Bolje bi bilo zanj in zate, da ga precej vbiješ, kakor sabo 
v mesto vlečeš.” 

Anže se ozre na psa, ki je s pobešeno glavo in s 
pobešenim repom žalosten zraven Rozvitke šel in je djal : 
Ta pes je Ilunca popadel ravno ko je po mojem sin u 

Obeta mahnil in ga tako sinerti rešil saj za tačas , č e 
ravno ni mogel vbraniti , da bi ga ne bili sabo gnali. Tedaj naj živi, dokler smert sama ponj ne pride . Naj bo 
slep ali, gluh, ali star ali garjev, nič ne dé ! " 

"Bog te spremi tedaj , sosed, in njegov blagoslov! " 

reče župan. 

',Amen!" še vsi rekó in gredo dalje proti .Meziboru . 


ret je poglalTje. 

»udobni sosed. 

Anže je bil zdaj v Meziboru in zidal je hišo na od-_ 
kazanem mestu . Zena in hči ste mu pri delu pomagale, i n 
večkrat je lil vsim trem pot po obrazu. Mesto pa so mu 
odkazali v zágati med dvema hišama, kjer je dozdaj de 
sni sosed dervenico imel. Zato pa je bil temu sosedu tern 
v peti, ki mu je, če je le mogel, kakor bodi, nagaja l 
in posebno pri zidanju. Bil je ta hudobni sosed jirhar, 

,bogat in skop pa brez otrok. Zadnji stan hiše in njegov 

prostorni vert je bil blizo vode `Zale, v kteri je kože na

makal. Pri zidanju hiše se vé, je pa dokaj vode treba, 

in Anže bi bil lahko prav hlizo imel po njo, če bi mu bil 

sosed dovolil, skozi vežo hoditi. Ker mu pa tega ni pustil , 

je mogla njegova žena deleč po njo hoditi , kar je zidanj e 

precej zakasnilo. To pa še ni bilo dosto . Večkrat) kadar je 

kože dobil, je nalašč z vozom tako ob zid, ki še ni ter

dno stal, zadél, da je mnogo' pokvaril in razsul. Ce je 

opeka, ila , ali kaj druzega le količkaj na njegov svet 


molelo, je to vse hudo jezé se in zmerjaje Anžetu, tolik o 

da ne vanj, pred noge zmetal, ki je pa vse molčé in 
tiho terpel. Tako obnašanje in vedenje pač ni pripomoglo , 
pozabiti svoje kdajne posesti na kmetih . Tožil je večkrat 
glasno pričo žene in hčere : „Kako vse drugač'i je zdaj , 
kakor je kdej bilo. Zdaj še le spoznam, kako dobro je , 
dobrega soseda imeti . Hudoben sosed zamore bolj živ :
ljenie ogreniti, ko revščina in nesreča. Revščina in nesreča mine, ali sosed ostane . O Meta, da bi bil pač Bo g 
hotel, da bi bili v Kejševem ostali, da je pač mogl o 
ravno mene med devetimi zadeti .” 

bi se pa ne dalo sprositi drugo mesto — preč e 
Meta" — kjer bi zainogli hišo postaviti . Rada začnem z 
nova zidati in delati." 

"Ze sim vse poskusil — ji on odgovori — pa ne gre , 
je djal mestni župan. O to je pač nesreča, tam biti, kjer 
oveka ne veseli in ga ne more veseliti! " 

Dokler hiše niso postavili , so gostovali blizo o d 
tod, kjer jim je bilo mesto odkazano za zidanje . Prišel je 
enega jutra zidat , kar vidi skor vse poderto . Kdo je to 
storil , se je dalo lahko vganiti, zlasti ko je še sosed pr i 

oknu stal in še ženo k sebi poklical rekoč : „Poglej ga 
poglej, žena, beraškega kmetávsa, kako stoji on:in žena i n 
hči s pobešenimi glavami, pri svetu kakor jirhar, ki mu j e 
voda' kože vzela.” 

In z njim vred se je jirharica zakrohotala .
Anže pa je zaškripal z zobmi in požugal maloprid



nežu ki se mu je pa še le bolj zasmejal. ŠeI je in ga 
tožil. Ali ker so bile že ob času kralja Ahaba krive priče 
in ker že naš Zveličar od nepravičnih _sodnikov govori , 
se ni čuditi, da je bogatega jirharja obveljala, ki je vs e 
na ravnost tajil . Kaj je bilo tedaj Anžetu početi druzega, 
kakor vsako noč čuti in stražiti, da mu spet ne pokonč'á, 
kar je po dnevi postavil. Njegovo zidanje je bilo tedaj 
precej podobno zidanju Jerusalemskega tempeljna, ko j e 
ob času Nehemi'a nekaj Judov moglo s sulicami in meči 
pripravljenih biti, kadar so drugi kanlnje prevažali . Se 
bolj podobno pa je bilo Anžetovo zdanje stanje prejšnjim 
podložnim in sužnjem, ki so mogli po `dnevi polje ple

menitašev in gospodov obdelovati, po noči pa svojega 
lastnega varovati, da ga divja zver ni pokončala . Ali ker 
se ni dalo prenarediti, se je bila treba vdati . In Meta 
njegova žena se je z njim zvesto verstila, in stražila sta 

pol noči on, pol ona. Zato je postlala v kot zidanja ; kjer 

so se po noči na straži verstili, on, ona in pa tudi hči , 
ki ni hotla sama tatu po noči biti, kjer so gostovali . Zraven je stražil tudi še stari pes, ki bi bil še naj bolji stražnik , če bi že ne bil prestar in na pol slep pa je bil vender še za rabo , ker je imel še dobre in tanke ušesa , 
ukor jih imajo sploh te živali . 

Sovražni sosed je pač zapazil, da Anže več ne misl i 
zidanja zapustiti, torej je bilo več noči vse mirno, in 
nikogar ni bilo zidú podirat. Težko če ni mislil jirhar 
Anžeta napraviti, da bi mislil, da ni več nevarnosti, da 


bi po témtakem lože kaj poderl . Ali jirhar se je opekel. 

Komaj je jel podirati, že ga pes za rnečo šavsne in oldešek po plečih obriše, da je prec pete odnesel . 

Preteklo je nekaj dni , preden se je Spet jirhar pri 
kazal in iz hiše prišel . Vidilo se mu je pa, da je z desno 
nogo nekoliko šántal . Toda hudoben človek je kakor medved. Ce ga enkrat zdraži in enkrat stakne, kar išče, toliko 
bob misli nove krivice in novo maščevanje, dokler večidel naposled samega sebe ne pogubi. 

Zidanje je zdaj hitriše šlo spod rok , posebno ker j e 

še pomagača najel in tega je bilo treba, če je hotel hiš o 

pred zimo dodelano imeti . Enkrat so bili vsi pridno zidali in samo V zidanje zamišljeni. Rozvitka je podajal a 

očetu kan nje in druge potrebne reči. Mati ,so pa ravno 
po vodo šli. Kar se zasliši cvilenje. Cvilil je pa pes, ki 
je ležal Mizo že gori omenjenege okna jirharjeve hiše. 
Satal in plazil se je med drevami , kakor bi hotel nekaj 
z berbta opraskati . Anže in Rozvitka hitro priskočita, i n 
uboga Lival se je dergnila ob njegove noge s her4tom in 
se milo vanj ozerala , kakor bi ga prosila . Ker se je iz 

njega kadilo in je_ truplo mokro bilo , se je koj vedilo , 
da je ga kdo poparil, javalne kdo drugi, kot jirhar, ki j e 
še zmiraj pri oknu stal in se prav veselil cvilenja psa i n 
pomilovanj sosedovih . Pes pa ni je~jal pred cviliti, dokler ga ni beta z golido merzle vode polila ; kar je pozneje 

Rozvitka večkrata ponavljal. Globoko je dihal pes oparjen cvilé v kotu zidanja še dolgo, in časih je obliznil roko 


Rozvitiki, ki mu je zmiraj vodo na opeklino kápala. ée 
se je pa le kej premaknil, je zatulil in Rozyitka zajokala. 
Anže je jenjal delati. Roke pod pasho deržé je stal pre d 

psom in ženi, ki je vso prevzelo, govoril rekoč : 

„Ljuba Meta, to ga imamo soseda, da se Bog us

mili! Poganski Hunci bi ne mogli tako brezserčni biti, 
kakor ta kristjanski jirlar? Revno kuže! vem , kaj b i 
rad od mene, ker me gledaš. Smerti te bom izročil, d a 
te mine boleti. Caj, Rozvitka, prinesi kladvo, da mu. 
čepinjo zbijem. Sicer mi bo težko storiti ali mora biti.” 

',Oh oče, nikar, nikar ;" zaprosi Rozvitka in zajoka. 
„Naj živi še zvesta žival, nikar ga ne ubite. ” 

„Jaz -bi tudi ne mogla tega gledati” — se Meta vme s 

oglasi — in bi se za naprej bala roke, ki ji je mogoč e 
kej tacega storiti." 

„To pa vender previdiš, da je smert za ubogo živa l 
dobrota”, ji na to odgovori mož. 
„Le ti ga z roko nikar ne ubij” — ga je spe t 
zaprosila. 

„Naj živi, oče, naj!” pravi spet hčerka . 

Anže nekoliko pomisli in reče : „Ga bomo pa v vodo 
vergli, da naj vtone. Zala naj mu bo grób, in mu opeklino ohladi.” 

Tako je sklenil Anže in nič ni pomagala hčerkina 
prošnja. Ali nekaj druzega je to zaveralo . Pes je bil velik in pretežek, da hi ga nesel, verh tega se ga pa šé 
ui smel nikdo dotakniti, ker ga je vse bolelo. Tudi na 


klicanje ni nič maral, da bi ga mogel do vode pripraviti. 
Mogli so tedaj -umoritev na drug dan preložiti , ko bo 'ž e 
psu bolečina nekoliko prelegla. Anže je bil celi dan nevoljen. Hudobija jrharja, se nad neumno živino znositi , 
se mu je prevelika zdela . Vse ga je prevzelo. 

Rozvita po noči skor nič ni mogla spati, ker j e 
zmiraj slišala psa cviliti, kar ji je vse do serca šlo in n i 
dalo očesa zatisniti . 

Človek še le navadno takrat kej prav rad začne imeti , 
kadar se mu odvzeti žuga. Ravno taka-je bila Rozvitki, 
in ni se ji dobro zdelo , da je dan napočil, ko bo pes 
mogel v Zali vtoniti . Túdi je bil pes danes že bolj volj e 
klic poslušati in je šel za Meto k vodi.noter na most. S 
težkim sercom je poiskala težkega kamna, ga psu na vra t 
privezala, da bi ga tako pred muk rešila . Molčé in volj. 
no je pes terpel, kar je dozdaj z njim počela, ali ko ga 
je zdaj z obema rokama prijela, da bi ga v vodo čez mos t 
pahnila, je na ves glas zatulil. Najpred je plosknil kamen v vodo , ki se je z vratu zmuznil, in za njim pes, ki 
so se čez njega valovi sklenili . Da bi solze mern gredočim 
zakrila, je zavila obraz v predpert in hitro stran od vode 
šla in z njo Rozvitka, ki je glasno zdihvala . Bilo ji je, da 
bi bila a-kar sama za njim v vodo skočila. Kadar ste po 
stranski poti spet do doma prišle, jima pride iz jirhar

jeve veže — pes naprot. Gospodinjo vgledati , je postil 
od mraza terpetajoč in s pobešenim repom, pričakovaje 


kaj bo z njim sklenila, in oči njegove so prašale : Ali m e 
boš spet v smert peljala ? 

Te tihe prošnje Meta ni mogla odreči. Rozvitka pa 
ga je pobožala in žena je rekla možu , ki je ravno zrave n 
prišel. „Naj živi revna žival, ker tako rada živi! Le, ker 
mu je sinu smerti rešil, in zavolj stare zvestobe se g a 
je Anže usmilil in še prideržal, če ravno je bil ves garja v 
in otekel. 

Jirharju pa je še le pozneje lastna škoda oči odperla . 

Bilo je pozno na jesen, ko je Rozvita pred vežo ž e 
pokrite hiše na solncu sédela in se grela, ker je po dolgem 
deževju spet posijalo in zemljo razveselilo. Pes , ki se je 
le počasi ozdravljal, je,ležal pred njo . Zdaj pride sosed 
jirhar memo, in če je ravno pot dovolj široka bila zan j 
in za njegov ne ravno prekumerni trebuh, je vender ps a 
bacnil rekoč : 

,,Spravi se mi spod nog, garjeva merila : 4 da je tuleč 
v Razvito zadel in jo poderl na prag, da se je reva hudo 
na čelo vdarila in na glas zajokala. Anže, ki je bil ravno 
hlizo, sliši, pride, jeza ga zgrabi in namaha jirharja p o 
širocih plečih, da je dosto nesti imel. Ali ta mu ni dobro stekla. Prišel je jirhar s tovarši nazaj in nabili s o 
njega, če ravno se je moško branil, da je mogel več dn i 
preležati., 


Četerto poglavje. 

Poslanstvo. 

Anže jQ precej pred ozdravel, kakor pes, ali kakor 

se otrok , ki se speče, ognja boji in-ana, tako se je Anž e 
varoval jirharja srečati, če ravno mu je ta, kar je mogel , 
škodovati skušal. 

Ali kmalo je imenitna dogodba oči vsih Meziborčanov na se obernila . 

Kralj Henrik se je vernih iz ogledovanja iztočnih mej , 
ki-jih je z gradovi in terdnimi mesti obdal in zavarova l 
proti Sorbom, ki so, večkrat njegove dežele napadali. 

Pri tej priložnosti je tudi prišel v Mezibor, ki j e 

bilo takrat sloveče mesto te dežele. Ta dogodba je bila 
imenitna za mesto, in dokaj ljudi je tjekaj prišlo, ki b i 
radi vidili enkrat svojega vladarja in ga po obličju poznali , 
ali mu svoje prošnje, pritožbe in želje naznanili. Takrat 
je bila navada, da so vladarji še sami z ljudmi govorilY J 
sami sodili in postave dajali, kar zdaj ministri, sovetovavei in vradniki oskerbljujejo . Kralja Henrika je sgrem 


Mala truma konjikov, da bi ga kakega napada Sorbov 

branila in varovala, ki so, če jih je ravno le nekaj sto 
bilo, vender mesto precej oživili. Kralj je šel v grad 
stanovat, ki je stal na naj višem kraju v mestu, ki je bilo 
zdaj vse živo in veselo. uradniki, žlahtniki, vojaki, mes t 
jani, kmetje svobodni in podložni so hodili in. šli, in 
tako se je vedno verstilo. Kralju se je ravno taka godila , 
kakor velikemu postavodajavcu Iozesu, ko je svoje ljudstvo od belega dne do terde noči sodil in spravljal, da bi 
bil onemogel prevelikih opravkov., če bi mu ne bil svak 
Jetro s sovetovanjem in v sojenju pomagal. Tri dni je 
bil že kralj v Meziboru , kar se spet nekaj novega pri 
godi in celo mesto na noge spravi. Cele roje jih je vrelo 
pred mesto na plan k šotorom Hunskih poslancov. Oddelk 
Saksonskih vojakov je stražilo pred šotori, da bi se Huncom nobena krivica ne storila, ki so komaj čakali, da s o 
smeli h kralju iti sporočit, kar so imeli . Radovedni in z 
nekakim strahom so Meziboréani nje ogledavali, ki s o 
že večkrat po njih krajih ropali in razsajali in se do do 

Francoskega -in Laškega podili. Matere so otrokom 

male, plečnate Hunce z zabrnelo poltjo, černimi i n 
stermimi la'smi in z debelimi , gerdimi glavami kazal e 
in jim pravile, da so ti tujci stare ljudi žive pokopavali, otroke ob zid lučali in na sulice nabadali, žensk e 
za lase vkup vezali in v vozove vpregali, se na mertve 

trupla ubitih vsedali in jih kri pili in cele dežel e 
požigali. 


Hunci so se ošabno ozirali na nje, ki so jih ko 
pse zaničevali : njih drobne in svitle oči so že vse v okolici ogledale in zaznamovale za gotov rop prihodnji čas . 
Noben.emu ni bilo neznano , pokaj so poslanci prišli. Vsis 
so znali , da se je konec priinirja med Nemci in Humi 
bližal. Kakor bi bil kralj izrekel, tako bi se bilo zgodilo , 
ali bi se bili spet ponižali in Huncom pred že obljubljeni davek odra jtovali ali ne več. Ako se je pomislilo na 
priprave kralja Henrika, ki je posebno konjištvo povišal in pomnožil, je vsakdo...pričakoval, da se Huncem ne 
bo po godu odgovorilo. Ce bi se pa to zgodilo, nima 
cela dežela druzega pričakovati , ko strašno ma ščevanj e 
sovražnikov, in zato so Meziborčani radovedno e oziral i 
na kraljevo stanovanje, kjer se ima to določiti . 

Med divjimi in groznimi podobami Huncov se j e 
prikazal tudi časi sivček čednega obraza, srebernih las 
in dolge sive brade . Kolikrat je iz šotora stopil, je blago 
slovljal od deleč stoječe ljudstvo v njim razumljive m 
jeziku in delal čez nje sveti križ. Zato so imenovali 
starca jetnika, in so ga obmilovali kakor njega, ki je 
žejen pri potoku , pa do Vode ne more, ali piti ne smé . 

Čudne la razne občutke so imeli Meziborčani, ko 
je dan prišel , da so smeli Hunci pred kralja . Več ur 
pred časom je že množica ljudi napolnila ulice, ki so d o 
kraljevega stanovanja peljale in po kterih bodo Hunci i z 
svojih šotorov prišli . Bila je neizrečena gnjéea, vse s e 
je terco toliko je bilo ljudi- in razpostavljeni vojaki so 


mogli skor z Berdo ljudi s'poti' goniti , da bi mogli bre z 
zaderika poslanci iti. 

Anie je bil tildi med 'gledavci in sicer blizo kraljevega grada. Ne le radovednost, še nekaj druzega, kar 
pa ženi ni povedal, ga je semkaj gnalo. Meta in hčerka 
ste pa doma ostale. Ona že tako ni mogla viditi divji h 

1uncov, ker jo je precej groza spreletela se le spomniti , 
kako so jej ti neč'loveki dva sina umorili in enega sab o 
gnali. 

Pri jirharju je stanovalo več kraljevih konjikov. 
Ravno ta dan pridejo h hiše in jirharza njimi. ugledati 
psa sosedovega , čigar koga je bila še zmiraj vsa garjeva 
pravi vojakom in se slu eja rekoč : „Tukaj Jejte Žival, ki 
je iščete, tam pred dekletom stoji.~i 

Eden konjikov je psu, ki ni čisto nič vedli, kaj se im a 
z njim zgoditi, vergel zadergúzo na vrat, je skočil n a 
konja, kakor vsi drugi in vlekli so psa po sili sabo. Pes 
se je branil in vstavljal, pa vse zastonj. Konjik ga je z a 
sabo vlekel, da mu je jezik iz gobca mahal in 'še cviliti 
ni mogel; ker ga je vere davila. Zato je pa Rozvita bolj 
opila in materi, ki so berž pritekli, s solzami v očeh psa 
pokazala, ki so ga zmiraj dalje vlekli, dokler ga ni bil o 
več izmed ljudi viditi . Zraven jim je áe povedala, kakdi 
se je zgodilo in kaj je sosed rekel, ki se mu je veselj e 
na očeh bralo. 

Kakor je Meti žal délo, da so psa odgnali, je vm

der le rada vidna da ni bilo moža vpričo, ki bi bil berŽ 
3* 


ko ne nesrečo napravil, ker je poznala njegovo náglico . 
Ni jej hotlo iti v glavo, pokaj bi králjevim konjikom 
garjevi pes bil, in celo reč je pripisala inaščevavnosti 
hudega jirharja, ki je vojake težko če ne v to našuntal . 

Anže se je vstopil na vogelni kainen pri neki hiši , 

od kadar je všim čez glave vidil in zdaj zagledal tropi č 
Saksonskih jezdicov, kterih eden je velicega psa za sab o 
vlekel, ki ga je berž za svojega spoznal . Da bi se pa še 
bolj prepričal, ga po imenu pokliče in pes spoznavš i 
gospodov glas zatuli in se hudo napenja, da bi ušel i n 
se verni izmuznil. Anže je hotel s kamna skočiti in ps a 
rešit iti, ali bila je taka gbječa okoli njega, zlasti ker s o 
se Ilanski poslanci bližali, da ni bilo moč nikamor s e 
ganiti in km' alo je zgubil psa iz oči. 

Zdaj so 'unci prišli. Pred njimi je jezdaril oddel k 
Saksonskih in Turingiš'kih vojakov . Bili so dolgi , lepo 
zraščeni možje, ne kakor vojaki pozneje v železni opravi, 
ampak ne z zakritim obrazom in brez visirja . Oglavj e 
so imeli železne čelade in druga obleka je bila iz sukna 
in jirhovine. V rokah pa so deržali vsak sulico ali bojn o 
kopje, levo ramo je kril svitel ščit, v pasu je tičalo ostro 
bodalo in ob boku je mahal dolgi, ravni meč. Njim primerni so bili tudi konji, ki so na njih jezdili . Ponosno 
so grivo stresali in s kopiti tla bili, da je vse gromelo. 
Za njimi je jezdil nemški oznanile ko porok, da se Huneem ne bode nič žalega storilo. Poslanci pa so bili trije 
in različne starosti. Jezdili so male konjičke in bralo se 


jim je že iz drobnih oči, kolikorkrat so se po množic i 
ozerli, zaničevanje, ki so vsi, posebno pa ženske z óke n 
vanje gledali in nekim strahom in grozo navdani bili . 
Prav za prav Buncem ni bilo na obrazu in opravi ni č 
strašljivega znati in najti . 

Niso ga druzega orožja imeli, kakor lesene z bivolovskimi kožami preprežene škite, srednje dolgosti sulico 
kratko krivo sablo in majhino bodalice . Kako je to, da 

je bilo tih malih maŽič'kov vsih tako strah in groza? Mal i 
škorpion , ki leno po tleh Šajtá in v tarnnih kotih tiči — 
strupéna kača, ki je pod rožicami skrita veliko' večeg a 
človeka oplaši in ostraši, da se boji. Z nogo jih na enkrat lahko več kobilic končáš in stareš, ali kadar jih ce l 
oblak pod nebom prileti, da solnce otamné nad sebo, i n 
pod sebo več ur deleč vse zelenje ko bi trenil pokončaj o 
takrat človek spozná svojo nemoč in trepetá . Podoba ni, 
ali njih ravnanje je Hunce tako strašne storilo . Ni ga bilo 
nobenega druzega izraza na obrazih Hunskih spoznati , 
kakor edino zaničevanje in to so imeli vsi, in če so s tint 
morebiti skrivši mislili Nemce strašiti, se niso nikakor 
golufali . 

Dva koraka ali kaj za poslanci je jezdil tisti sivček, 
ki so ga vsi jetnika klicali. Vidilo se je, da ni veliko 
jezdaril, ker ni znal se na konju vesti in po jezdiško 
obnašati. Ljudstvo je mislilo, da je berŽ ko ne Kristjan . 
V tiru pa jih je poterdilo, ko so ga vidili, se pred kamnitn o 
podobo matere božje odkriti, tiho moliti, se pokrižati 


na persi tleči. Ko šo do cerkve prijezdili, ki je bil a 
blizo kraljevega gradu, je povzdignil roke kviško k neb u 
in dokler mu je bilo mogoče je gledal nepremakljivih ()čl, 
v križ" na zvoniku . 

Ko so do kraljevega stanovanja prišli, so sprernljavc i 
poslancov s konj šli in se v grad podali. Ker je zdaj nekoliko gnječa pojenjala, je bilo mogoče Anžetu s kalilna 
stopiti in domú iti . Zena mu je domú pridšemu povedala, 
kaj in kako se je zgodilo s psom in kaj je sosed govoril . 

Le ena kapljica je časi dosti, in čez polni verč b o 
teklo. Taka kapljica je bila tudi v Anžet~vo serce povedba, da je bil spet ijirhar zraven . Čez je steklo, to je , kar 
je že pred sklepal, je zdaj sklenil . Sel je blizo kraljevega 
prebivališča, kamor je bil vender prišel, če ravno je marsiktero pod rebra dobil , ker je ljudstvo še zmiraj čakal o 
vernitve poslancov in pozvedbe, kaj -so sporočili in kaj 
se bo kej njim sporočilo. 


Peto poglavje. 

Kraljeva beseda. 

Med tačasnim in zdanjim dvorstvom je pač velik 
razloček. Kadar zdaj kakšen kralj od kod poslance sprejme, jih sprejme z veliko krasoto v prostornem poslopju 
sedé na zlatem in žametastem prestolu ali tronu. Okoli 
njega sedé mogočniki dežele, naj imenitnlg vojaški glavarji , 
brez števila služabnikov in strežaj, vsi v pisanem sreber

nem, zlatem in demantnem oblačilu in z rednimi trakovi , 
na kterih so vse verste domače in divje živali, levi, medvedi , orli; sokoli, jagnjeta in labudovl. Stene so z dragimi pregrógami prepréžene, z visocimi zerkali in obrazi 
ali kipi okinčane . Od stropa visijo kristalovi svečniki, in 
krasna ura lepo muziko dela. Kako vse drugač je bila 
soba v kraljevem gradu v Meziboru. Ni bilo druzega, k o 
gole štir stene brez rnalarie hi kinča, strop je bil leséu 
in tla so bile kamnitne. Henrik je sicer sedel na prestolu, 
ali ne na zlatem temuč hrastovem . Tudi okoli njega s o 
bili viši iz kraljestva ali bili so kakor žive skale, terdni 


zidi iz železja, jekla, bivolovine in krepkih kosti. Njih 

dolge sulice in ravni meči so bili vsak miglej pripravljeni 

braniti gospodarja. 

Na desni njega je stal sin Otón, ki so ga pozneje velikega imenovali . Imel je tačas eno in dvajset let) pa je 
bil bolj previden in pogumen kakor za njegove leta. Henrik sam je bil visoke postave kakor Saul med svoji m 
ljudstvom, terden in poln kraljevosti. Mirno kakor jezer o 
je imel oči pred se pobešene. Ni je bilo znati strasti na 
njegovem obličju . Ravno tako mirno so drugi gledali, ko 
so Hunski poslanci prišli. Ni ga bilo viditi nobeneg a 
pregiba, nobenega premika, ne slišati nobenega šuma , 
nobenega šeptanja v celem zboru samo stopanje Hunco v s e 

je čelo , ki so prederzno in moško prikoráeali do kralj a 
in ga po svoji navadi pozdravili in tudi on nje, z glavo po ., 
Idin*. Dal je z roko znaminje, da že `smejo govoriti . 
Bolj, kakor same poslance, je pa Henrik gledal siveg a 
moža, ki je Kunce spremil , da bi njih sporočilo predo 
'načne Stopil je pred kralja, se mu nizko priklonil i n 
cesarju v razumljivem jeziku pripovedoval, kar je po hunsk o 

naj starji poslanec pravil . To sporočilo pa je bilo kratko 
in takole : 

,,Loska, mogočni kralj Hunski, sporočuje tebi Hen

riku kralju, da bo v kratkem konec časa, ki njegov o 
ljudstvo mora v pokoju in nedelavnosti biti in ga zavir a 
napati tvoje kraljestvo z ognjem in mečem. nunski na 
rod ves plamti z zarujavelo sablo mahati po bučah svojih 


sovražnikov ; že je stegnil rokó in segel po meču i $ški 
l'n n se ravna zapustiti t

a, na kterih njegovi šotorji 
stojé, kjer so mogli dolgo brez dela biti. Toda naš kralj, 
misii solncn svoje milosti še dalje dati nad tvojo glav o 
nad tvojim krajestvom sijati in konč'avO, ogenj svojeg a 
ljudstva krotiti s to pogodbo, da ti, kralj Enrik spoznal 
čéz se Loskovo prevladstvo in zapovedstvo in se mu podveržeg , in v znaminje zato vsako leto davek odrajtuješ , 
kakor si ga dajal pred 9 letnim pi imirjem ." 

Kadar je Kunec jenjal govoriti in sivec njegov go

vor podomačil, je gledal v kralja z oa'abnim'i očesi in j e 
pričakoval ugodnega in ponižnege odgovora . Ravno tako 
sta tudi una dva poslanca po druzih gledala, da bi vidila , 
kako jih je govorica prevzela oplašila. Ali v-kanili so 
so se vsi trije ; ni ga bilo znati nevolje oblaka ,na nobenega čelu, ne otamnjenja v očéh ne v obrazih ; ni' ga 
bilo viditi strahu ne jeze, ni prišlo iz ustne stoka ne 
glasa ne te r''jega diha. Stali so vsi kakor bi bili iz kamnja, nobedén se ni ganil . 

„Ti si iz našega kraja?” je ogovoril zdaj Enrik sivega moža . ',Kako si prišel Huncom v roke? " 
',Jaz sim iz Saksoncov in služabnik Kristusov" — 

odgovori starček. „Pred devetimi leti so me Hanci spred 
tarja gnali ; moje kerščanske srenje i() pomorili in me 
ne sabo v suznost tirali .” 
',Smilite se mi , častiti oče! reče Enrik . „Rad vas 
odkupim, in dam za vas, kolikor poželé .” 


',O ne, gospod in kralj" — reče sivček in žalostn o 
zmaja z glavó „-jaz moram še jetnik ostati, ker je moja 
osoda zvezana s Saksonskim mladenčem, ki je mogel n a 
Ogerskem pri Huncih za poroka moje zvestosti ostati, Tud i 
bi ne bil več za kej na svetu ; moji Kristjani so pomorjeni ; sam sim in Ujetega mladenča edina tolažba. Druzih 
željá nimam, kakor da bi bil mladeneč srečen in pa z a 
kar vedno Bogá prosim, da bi mojo domovino sužnosti 
rešil in da bi mogel še enkrat, preden umerjeni, v kak o 

kerščansko cerkev priti. 

„Zaupaj našemu Bogu” — mu reče kralj „in upaj ! ” 
Ko je kralj zdaj zapazil, da mlajši Huncov pogovor n a 
ušesa vleče, poprala Enrik rekoč : „Castiti oče, ali kd o 
Huncov razume naš jezik ? ” 

„Da, gospod in kralj” — odgovori sivček — „Peréin 
se je našega jezika toliko naučil, da razume, ali ročno 
govoriti ne more. Zato je tudi med poslanci .” 

„Dobro!” pravi Henrik — „tedaj bo razumel moj 

odgovor, in ga lahko tovaršema povedal.” To je rekel in 

kviško vzdignil kazávec. To znaminje viditi, je šel eden 

njegovih in pripeljal Anžetovega psa v zbor in mu ver v 

od vratu vzel. Pes pa je stal s pobešeno glavo , kakor b i 

ga bilo sramote in starosti sram, in bi vedil, da pre d 

samimi terilnimi junaki stoji in se mu braniti ni mogoče , 

in kakor psu se tudi Huncom ni iiič dobrega dozdevalo. 

Cudno so pogledali Hunci kralja in njegove ljud i 
pogledovali . Zdaj odpre kralj usta in glasno reče Huncom : 


„Tega psa nesite svojemu kralju za davek svobodnih 
Saksoncov. Vi roparji niste druzega vredni l” 

Ko bi dan današnji kralj táko izgo'voril, kaj bi bilo ? 

Brez dvoma bi vsi trikrat po latinsko zavpili vivat 
ali po rusko hurrá na zdravje kralju. Te kratke pa pomenljive besede kralja bi bile sto in stokrat po novina h 
ponatisnjene, v marmor kamen vrezane ali pa v železo 
vlite. Ali takrat je bilo vse tiho in nihče se ganil ni, nikar 
l Cej zinil. Ni ga bilo na nobenega obrazu zasramovanja, 

zaničevanja, ošabnosti ali, strahu, in vender so Hunti 

spoznali, da je kralj svojim po volji odgovoril . To so 

jim brali iz oči, zerkala duše, ki so molče se veselé sijale in se po Humih ozirale, ki bi bile pomen kraljevih 
besedi že tako razumeli, če bi ga jim tudi Perčin ne bi l 
povedal. Ce ravno so skušali razžalenje zakriti, se jim 
je vender jeza in serd zavolj tacega zaničevanje brala na 
tamotnih očeh in na licih, ki so obledele . Zobé so terdó 
vkup tiščali in na celem životu so se jeze tresli . Perčin 
je skonca celó po meč segel, ali oster pogled višega ga j e 
zaderžal . 

Hunec je zdaj odgovoril . — Renčal je jezen , kako r 
serdita ijéna. Govoril je : 

',Tvoja in tvojega ljudstva kri náte, kralj, da s i 
nas tako osramotil . Gremo da nas toliko pride verniv§ 
se, da bodo naši konji vaše reke in jezera popili . Povém 

ti jo, kralj, ne bode laž, da bomo mi zmagali, če saznó 


nebó na nas ne pade ali nas sama zemlja ne požre . Takrat se bomo znosili nad totoliko sramoto in se maše'evali . 4 

Kralj odreče : „Ne bahaj se, kdor meč opasuje , 
kakor kdor ga je odpasal I ” 

To slišati je Perčina rudečica spreletela . Spomnil se 
je, da mu je ravno táko že nekdaj sužnji Saksonec povedal. 

Zdaj je kralj vstal, šel z svojimi spremljavci iz sobe , 
kar so tudi ravno tako hitro poslanci storili . Bolj poča s 
je šel za njimi jetnik, duhovni starček . Ali iz njegovih 
oči in obraza je veselje sijalo in bolj po koncu je nese l 
glavo. Upal je, kakor mu je kralj obljubil, če že za se 
ne, pa saj za domovino. Zunaj so ga čakali Hunci, ki 
so bili že na konjih. Ali on jih je nekaj poprosil in brez 
danega dovolenja je šel, kar so ga stare noge nesle, hitro 
v cerkev. Pokleknil je se priklonil celá do tál ; molil 
je in se na persi terkal ; solze so mu oči zalivale. Vsega 
pozabivši je vperl na zadnje oči, v véliki oltár, kjer j e 
bila podoba Križanega postavljena. Hunci so odjahali, so 
pa za stražo sivčka Perčina in še tri druge postavili pre d 
cerkev, ki bi bili starca rajše prebodli, kakor ga pa čakali. Ker ga tedaj pred iz cerkve ni bilo, je Perčin terd o 
nad njim zarentačil, da je koj vstal in šel na konja, k i 
je bil zanj pripravljen. Komaj pa je na konju bil, sune 
Perčin psa z ratiščem , ki ga je kraljevih konjikov eden 
za njimi gnal, da je na vse gerlo zatulil in se naglo pobrál in tekel dalje, dokler ga ni vstavil klic gospodarja 


Anžeta, ki je bil na ulicah inp psa vgledal . Težko .ga je 
pripravil, da je spet z njim nazaj še,l v grad, kjer se 
mu je taka prigodila . Kaj je pač Anže imel v gradu o 
praviti? 

kraljem bi rad govoril je djal pervemu slu 

žabniku, ki ga je srečal." 

„Kdo si, in kaj bi rad kralju? ” 

,eščan sim iz ezibora in gospodar tega psa, k i 
so nji ga njegovi vojščaki odvzeli in sem v grad vlekli . 
Jaz bi rad pravico imel od kralja." 

Težko bi se bilo komu čudno zdelo, ako bi Enri k 
prec po tako važni dogodbi nobenega ne bil k sebi pustil 
in zaslišati hotel. Toliko bolj je bilo slavno zanj, da v velicih opravkih ni malih pozabil. Zato je bil velik ,kralj . 
Kakor kadar so poslanci prišli je! sedel spet na prestolu , 
ko je Anžetu k njemu priti dovoljeno bilo, samo ta j e 
bil razloček, da zdaj ni imel toliko spremljavcov in strežet 
okoli sebe. Anže se je spodoblo priklonil in molčé pričakoval , kdaj se mu poreče govoriti. 

„Pravico, praviš, bi ti rad” — kralj začne — „pravica ti bodi, govóri in povej mi, kar imaš .” 

še dolgo tega, ko sim bil še kmet in srečen -
je začel zdaj Anže govoriti —'na tvoje povelje o kralj 
pa sim mogel svoj ljubi dom zapustiti in se poméstiti . 
Ali v mestu sim dobil hudega soseda, ki mi kakor more 

in zná nadleguje in življenje greni . Prosil sim gosposke 


mi pomagati, pa ni mi bilo pomoči tedaj prosim od tebe, kralj, pomoči in varstva." 

Tako po domače je dalje vse povedal, kar je jirhar 
že hudega storil njemu, ženi, lasti in psu, ki ima še zdaj 
znaminja" sosedove hudobije. 

Kadar je bil vse povedal, mu reče kralj in pravi : 
,Pojdi v miru , pravica se ti bo zgodila ." 

Ze' čez dva dni se je pokazalo, kaj je pomagalo, d a 
je pri kralju pravice iskal . Jirhar pričo kralja ni mogel 
več tajiti, kakor se je silil in prizadeval, zlasti ker so s e 
tudi nektere priče dobile, ki so Anžetove besede poterdne. Sploh pa je bilo po mestu znano, kako skop in ma-
šč'evaven je bil jirhar, kar mu zdaj nič ni prav hodilo . In 
kralj ga je obsodil , kar je bilo zanj najhujšega, da j e 
mogel nekaj veliko v denarjih plačati, kterih je.. pol Anž e 
dobil. Zraven pa je še zaterdil mestnemu županu in gosposki paziti na jirhaja in ga ostro karati, če se bo š e 
'kterikrat Anžeta lotil. Tako povelje oblastnik se vé lahk o 
dá, ali serce hudobneža poboljšati ne more. 


Sv est o poglavje. 

Težave in reve v vojski. 

Prišel je november 932. leta, in kralja že davno n i 

bilo več v Meziboru , in vender je bilo v mestu še zmiraj vse živo, toda bolj pred mestom kakor v mestu . Kar 
je koli zdrave roke imelo in delati moglo, je mesto otelidovalo. Tudi -več sto kmetov je pomagalo meščanom dobro vedši, da vtegne mesto v sili tudi zanje pribežališč e 
in zavetje biti. Poviševali so mestno ozidje in terdne 
stolpe na njem stavili in druzega več, kar se je potrebn o 
spoznalo. Ne le moški tudi ženske in otroci so pomagali . 
Anže in njegova žena tudi nista bila med zadnjimi. On 
je zidal, ona in hči ste mu pa potrebne reči podajale. Le 
veselje in lepo je bilo viditi toliko gibanja . Vsak je hitel, kar se je dalo; le gnalo jih ie bilo lenih. Večini je pa 
pot po čelu in čez vroče lica tekel. Je bilo, ko bi še en 
babilonski turn zidali . 

" Anže l" na enkrat nekdo zakliče — "Anže pojdi 
malo doli ti imam nekaj malega povedati." 


',Zato zdaj ne vtegnem" — na to reče Anže brat u 
mnihu, ki ga je spodej zagledal — „Zdaj moramo delati, 
da nas zima ne prihiti ing dela ne vstavi .” 

„Kaj te ne bom doli privabil?” — je djal zdaj Bonifaci sam sebi . — „Cuješ Anže! in vedi, da- pride m 
Kejševega in ti nekaj od ondot prinesem. Ali nočeš vediti , 
kaj? Ali nimaš nič prostora pred hišo, kamor bi se tert a 
vsaditi dala, in kos vertiča, kamor bi se kake dve drevesci vtaknile? ” 

,Nak!" odgovori Anže in se ozre ves plašen na bližnje delavce, kjer je bil tudi sosed jirhar med njimi s 
svojimi pomagači — „Cernu mi bode terta — je djal ženi 

ker bodo Hunci kadar si bodi priderli ,? Na mestu 
sadja bomo perst grizli.” Vzame kanien, ki ga mu je on a 
podala, ga položi na zid, dene kladvo in zida '

rsko lopatico ali -kelo proč, in gre re'koč : ,Le dve besedici mi 
ima povedati, toliko časa se bode že dobilo . Pree bom 
spet tukaj." 

"Ali si vender prišel? Se mu Bonifaci nasmeja. 
" Sej tudi ne bil prav storil, če bi ne bil prišel, ker 
visim brez teže te tertene šibe dobil in sprosil od zdanjega gospodarja nekdaj tvoje posesti. In ravno tako te drevesca, še le, ko sim mu dokazal, kako da vtegne še o b 
vse priti , če Hunei pridejo, je dovolil ." 

"Ali pa meniš, da borno v Meziboru varniši , kakor 
v Kejševem ? zapraša Anže brata. Kdo bo mislil na sajenj e 
sadja, ko se nam bo treba za življenje tresti!" 


„Tresti se ? sram te bódi Anže!” ga pokrega Bonifac' Ali si vidil, ali se jé Henrik tresel, ko je Hunc e 
odpravil, kakor jim je šlo? Skor bi se imel tresti, ko je 
s tixn blagor celega kraljestva prevzel ; toda on je junak i n 
se ne trese. In zakaj se bojiš? Ali nimaš pred seboj viso 
kih te-rdnih zidov, ki te varujejo Huncov? Nič še men e 
ne bode zaderževalo, jih nekak s kervavimi glavami o d 
Zidov odgnati. Se vé, da bi se rajši v očitni vojski na 
planem bil. Da ti jo skrivej povém, brate, da sim s e 

skrivši, od kar vém, da se bode gotovo vojska pričela , 
v orožju vadil, pšice metal, fračo lučal in meč sukal . 
Tudi sim v Kejševem na konja sedel in poskusil, ali še 
znam jezditi ali ne več. Nu, pa je že nekoliko šlo, da m e 
saj bajs ni s sebe Yergel? " 

„Pa sej imaš terto in drevesca tukaj!” mu je Anže v 
besedo segel . g 

„O če hudobni sosed zve . da sim terto vsadil, prec 
tisto noč gre in jo skoplje. Kos prostora imam tudi z a 
hišo; kjer bi lahko tri drevesa stale, pa se bojim, da 
bi mi jih jirhar z vrelim né poparil, kakor mi je bil ž e 
ubozega psa. Vem, da zdaj že kej hudobnega misli, ko 
je tebe slišal. ” 

,Bom jaz pravi Bonifaci terto pred tvojo 
hišo zakopal, dokler hudi sovražnik tukaj dela . Bom iz 

tál moleči konec že tako zakril, da ga ne bo vgledal. In 
kadar pomlad pride, se bo že vidlo kaj in kako . še pred 

noejó se vse lahko premeni." 


"Je res — odgovori Anže — ali ne na boljšo stran . 
Terdno sim mislil, da bom mir imel, odkar sim kralju" — 
Strašno zavpitje, ki gaje Meta gori , kjer so zidali, 
zagnala, je oba prevzelo, da sta kviško pogledala. Ko

maj, da sta se še vmaknila skalnati plošči, ki je doli z 
više med ju priletela in se ju skoraj nog dotaknila, 

',Mojster, vi ste spustili , in jaz sam nisim mogel 
ploščo obderžati", sé zdaj oglasi gori na zidovju ede n 
jirharjevih pomagačev 

. „Vidiš, brate!” — opomni Anže Bonifacia kaj 
mi je vse od soseda pričakovati ." 

Monih pa je povzdignil glas in je zažugal jirharjrt 

rekoč : 

„Belialovo seme ti! tudi tvoja ura bo prišla, ki ti 
bo dala plačilo hudobije. Pahnjen boš v naj večjo tmino 
kjer je tulenje in škripanje zob.” 

Arhar pa se na tako žuganje druzega ne ko prav sirovo zakahlá in Anže se verne žalosten zavolj zlosti sosed a 
spet na zidovje delat . 

Zima je prišla, ali dela le ni popolnoma ustavila, 
da bi se lože Huncom branilo . Na ozidju okoli mesta j e 
bilo polno katunja navlečenega za sovražnika, mestjaa i 
so se navadili in izurili,v orožju , v lučanju s fračami i n 
pšicami. Vse, kjer bi mogel sovražnik v mesto , je bil o 
skerbno zadevano in mnogo terdnih in varnih čuvárn 
napravljenih za stražnike . Kralj Enrik pa j.e zbral vojščak e 
in jih je vadil in uril v bojih na videz . V mesta in, terd-


njave je porazdelil prebrisane vojskovodne zapovednik e 
in potrebni živež . Duhovni v občnem pripravljanju tudi 
niso križem rok nosili . Spodbadali so v cerkvah na leci 
ljudstvo , da naj se hrabro in moško brani v boju z nevernimi Hunci. Napravili so post in pokore, in klicali pomoč 
Vsegamogočnega,. da bi se. vse dobro izšlo. Več izmed 
njih kakor tudi Bonifaci jih je obljubilo tudi življenje 
tvegati , da bi se sovražnik kerščanstva premagal. Kar se 
je vsim zdelo in česar se je slednji bal, se je zgodilo, ko 
je zima prešla . Se preden so se .lastavice iz južnih dežel á 
vernile, se je že podil iz Ogerskega sena nesrečono ni 
sever divjih Iluncov . 

Kakor se zbélena lava žareče vali po cvetečih po 7 
ljanah in ta hip vse pokončava in paradiž spremenja v grozn o 
puščavo, tako se je gnala Hunska brezštevilna truma vs e 
osrnelédovaje, kamor je prišla. Mesta, terge, vasi in posamesne hiše so požigali brez prizanašanja in s plemenom 
vred se je dvigalo proti nebesom milo vpitje, mučeni h 
ljudi, moških , ženskih in otrok. Brez usmilenja in bre z 
razločka so ljuti Hunci vse pon'iabali, kar so dosegli in 
kar je živih ostalo, gorje jim! bolje bi biló , da bi bil i 
rnertvi. Hujši kakor levi, tigri ali ijéne so divjali ti-nečloveč'neži Hunci, ki druzega niso imeli človeškega kako r 
podobo, zakaj divja zver večidel le zavolj lakote mori , 

ali tim s pametjo in umom obdarovanim stvarem je bil o 

veselje, se tako rekoč kopati v kervi pomorjenih vragov . 
Pokončevaje , kakor huda ura se je valila Hunska vojska 

4 * 


semkaj pred sebo na tisuče ubozih pred orožje gnavši 
in za sabo smertno tihoto popušč'avši . 

V Meziboru je zapovedal hrabri in modri vojšča k 
grof Vido. Ker, so tedaj Humi ob Zali zmiraj bliže pritiskali in brez števila ljudi prosilo jih v mesto sprejeti, ji h 
grof Vido ni hotel več vzeti , ker je bilo že tako preveč 
pribežancev. Naj malo vsak pomisli , kako so bili reveži 
vsi v strahu in v obupu viditi pred sabo varno zidovje , 
za sabo pa gotovo smert ! Serce stiskajoči jok in krik j e 
napolnil ' krog in krog ozračje. Meziborč'ani v stolpih i n 
po zidovju so jih slišali rjuti in tuliti ; vidni so rojak e 
in brate roké viti in prosé na kolenih klečati ; čuli so 
žalostni stok in zdih, njih vroče prošnje in ponujanj e 
vsih rešenih reči za majhen prostorček v mestu — al i 
mogli so oči in ušesa zatisniti. Ah, kar jih je bilo naj 
bolj revnih so še zmiraj upali terci() serce vojakov s prošnjami in solzami omečiti in so stali cele ure pred zasip i 
in ozidjem in so zamudili zadnji čas se v pobegu rešiti. 

'e le ko se je jela noč delati, in nebo se deleč okoli o d 
zažganih vasi svetiti in se je divje tulenje se bližajočih 
Huncov začulo, so pobežali stran od mesta, ki jih j e 
neusmiljeno od sebe pahnilo. 

Ena sama mati s svojim detetom v naročju je še o 
stala, in mati , kaj mati vsega ne vaga in ne poskusi za 
svoje dete! Splazila se je doli v mestni prerov, da bi s e 
nje proseči glas bolje slišal ali da bi bila varnih zido v 
bliže, YJerzli kamni so slišali nje tožbe, nje mile prošnje, 


53 

ali se niso omečili, ravno tako ne ljudjé nad njo revo, 
ljudjé, nje kerščanski bratje . O vojska, ti strašni plo d 
peklenski I 

Čez dolgo časa vender zadoné na pol glasne besede 
doli z ozidja : „Uboga žena, glej in priveži dete na t o 
prevózo, ki ti jo bom doli spustil .” 

Na to je prec jenjala jokati žena in iskati prevoze . 

Ker so bili oči od solz in smertne bridkosti oslabele, je 
z rokami tapala, da je- dobila prevózo in dete nanjo 
privezala. 

„Ali si že privezala ?” je naglo rešitel za raš a 

Oh, zdaj se je bilo pa še ločiti morebiti za vsele 
materi od deteta, naj večjega zaklada na zemlji! Brezštevilnokrat ga je poljubila na ustica, in ga pritisnila n a 
svoje bolno serce . 

„Hiti, žena, hiti” — je spet zavpil uni na zidu. 

Kar pride materi ena na misel hitro kakor blisk. Z 
obema rokama se je prijela prevoze, da bi tudi ona v 
mesto prišla. 

„Sige že privezala,” zakliče. 

„Kaj pa misliš ?” — reče spet rešnik — „taka teža, 
te ne morem gori privleči ; vere se terga ; — žena. kaj 
si storila?” 

Zdaj spusti mati in začne zmilo jokati . 

„Tako, zdaj pa že gre” — reče uni na zidu , 
vleče počas in previdno otroka po vervi . Se enkrat ga 
mati doseže, še enkrat ga k sebi stisne, še enkrat obim 


eká. Zmiraj više in više je šel od tal, več ga ni mogla 
doseči. -

,,,Daj mi dete nazaj ! začne zdaj žena obupno kričat i 
in poskoči leviško, da bi z razpetima rokama otroka do 
segla. — Dete hočem spet imeti! trinog! daj, da vku p 
umreva! dete, moje dete ! 

Kakor ta mati zdaj želé še marsiktera druga dete, 
ki ga hoče nebeški oče v svoje lepe nebesa vzeti, na 
zemlji žalostna in plakajoča prkleržati . Blagor pa njim 
hi njih otrokom, da se Bog od svojih modrih sklepov n e 
da premakniti ravno tako, kakor ta, ki je otroka k seb i 
vlekel in ki ni bil nobeden drug kakor — Anže. Izmed 
vsih možakov, kar jih je bilo na zidu matere vpitje sli 
šalo , je bil on edini . ki je imel v persih serce občutljivo tudi za drugih reve in zlasti, ker je sam sina zgubil in enake bridkosti skusil . 

S sladkim občutkom, ki ga mu še celó matere jo k 
doli v rovi ni mogel popolnoma odvzeti, dene Anže rešeno dete v naročje. Zdelo se mu je, kakor bi bil v nov o 
dobil pomlajenega sinu Ožbeta, če ravno še ni dobro ve 
del, ali je dete fantič ali punca. Nobeden, kar jih je bilo 
Mizo Anžeta mu ni rekel žale besede , da je eno dete v 
prenapolnjeno mesto vzél, zlasti ker je obljubil in dja l 
dete ko lastno imeti in z njim zadnji kosec kruha delit i 
brez tuje pomoči ali nadlegovanja koga druzega. Sel je 
domu. z ozidja in dete nesel Meti v varstvo, 

jo bo Rozvitka gledala! je djal sam sebi . ,Molči 


55 

molči, pubié!fi je tažil zdaj dete, ki je vpiti jelo. ',Bog 
se usmili tvoje matere, za te je že druga dobljena, ki ti 
ne bo nič manjkalo pri njej .fi 

Tako je tešil dete. Ali kadar domu pride, mu pride 

Meta naprot vsa z zmeršenimi lasmi, z objokanimi očmi, 
z bledimi lici in žalostnim kričanjem . 

',Dete — naša Rozvita — se je z'gubila l" jo tulil a 
nedopovedljivo žalostna, in naslonila je glavo na steno 

in omolčala. 

Anže je kar odrevenel. 

Tiho je gledal otroka v naročju, ki je jokal. Tujega 
je najdel — svojega pa _in poslednjega — zgubil! Pač 
bridka imena. 


Sedmo poglavje. 

Zgubljeno dete . 

Bilo je brezna 933. leta, ko so se Ilunci Mezibor u 
bližali. Voda Zala je že svojo ledeno obleko solkla, al i 
od pomladanskega deževja je še zmiraj velika derla. Ker 

je bilo nekaj časa sem viditi , da bi se bil jirhar spravi l 
z Anžetovimi, se je Rozvita večkrat zmuzila skozi njegovo hišo in vert po vode materi za pranje, ker je bil o 
blizo. Tisti večer, ki smo ga ravno v poprejšnjem poglavju omenili , je spet šla po tej poti skoz jirharjev o 
vežo, in sicer bolj brez skerbi, na vodo, ker je bila nanj 
versta na ozidju stražiti. Nikogar ni srečala med potjo, 
vse je bilo tiho . Meta sama ni vedila, da je šla hčerk a 
po vode. V skerbéh ji je bil samd mož, ki ga ni bil o 
domá. 

Razvita je šla skozi vežo in po vertu , kjer ni bil o 
žive duše. Za njo pa je šel skrivej jirhar, ki ga je lakota 
domu prignala . V človeškem sercu je časi hudobija tako 
zlo vkoreninjena, da je celi lastna potreba vkrotiti ne 


. 

rnaga. 8'-e celo, kadar potres zemljo maje m so vse znaminja sodnega dné, so nekteri hudobneži, ki se ne boj e 
po hišah, ki se že posipajo, hoditi in ropati. Žalostno 

ali resnično ! 

Pri kraju vode je bil lesén stopáj, na kterern so jir

har in njegovi pomagači kože spirali in splavali . Ker je 
bila voda velika, je bil bolj k hiši potegnjen in z vervj o 
priv-ézan. Na tiru stopaju je stala Rozvitka in se ravno 
pripognila vodo zajeti . Kar prešine hudoba kakor blisk 
jirharjevo serce, ki ga je tudi kakor strela naglo vnéla . 

O koliko več časa je treba, da kaj dobrega dozori . Pogleda okoli sebe, če ga kdo razum Vsegavedočega n e 
vidi in odreže gerdoba verv in se hitro splazi v hišo . 
Ze na poti je zaslišal vpitje otroka in šterbonk v vodo , 
in ta hip tudi on buli ob steno, kamor ga je pes treščil , 
ko je začul glas Rozvite . Malo po tem pa je ž'e poslušal 
pri oknu , kako se mu je kej steklo. Zaslišal je psa tuliti 
in časi se mu je tudi zdelo, ko bi slišal otročje vpitje . 
Ali koralo je potihnilo se vedno oddaljevaje. 

Ene trenutke je bil jirhar vesel doveršene osvete, 

ali koralo ga jela vest gristi in ščipati . Stala mu je pred 
očmi deklica na stopaju, ki je vodo zajemala z lepo belim 
škafom, bučalo mu je po ušesih milo vpitje Rozvite, kv~ 

se je ,stopaj pod njo premikati jel, in šterbonk, ki se j e 
slišal od njenega poskoka v vodo. 

Ni bilo dolgo, in Meta je pogrešila svoje hčerke . 
Ker škafa doma ni bilo, je koralo vganila kam je' šla . 


58 
lrr ker človeku vselej naj grozovitniše naj pred na misel 
pride, je hitro šla skoz vežo na jirharjev vert v nema r 
pustivši, da bi jo vtegnil jirhar srečati in jo spodrepiti . 
Težava ji serce skere' i ) ko zagleda verv odrezano in ne ve č 
stopaja na kraju . Dvorezeč meč je prebodil njeno serce , 
ko je zagledala škaf po valovih se verteti . Kakor rnertvaška lica ponoči je zaplakala Meta po zgubljeni hčerki i n 
jo poklicala, ali ah , ni jej odgovorila mila hčerka. 
Enoglasno je šumela voda Zala 'nem njenih nog, ki so s e 
kakor trepetličje tresle . Oh ti merzli valovi so njeno ognjeno hčerko v svoje mokro krilo potegnili in potopil i 
Kakor vodno Mio je vidila v duhu svojo hčerko mertv o 
na dnu morja in polno ropoželjnih rib in druge ostudn e 
zverjadi okoli nje. Gotovo so bile Rozvitne zadnje besede , 
ko je že voda gerlo zalivala, m a ti, ljuba mat i! prede n 
je popolnoma vtonila. Večkrat je Meta roke in nogé nastavila . ko da bi hotla v vodo za hčerjo planiti, in s e 
spet z njo združiti , ali v tistih časih še ni bil samomo r 
tako v navadi, kakor dan današnji . Kar merzlo jo je spre

letelo, lepo dušo kristjansko, ko je zrnislila na tako veli k 
greh. Res, da jej s poginom ljube Rozvite &kor nič n i 
ostalo, kar bi jo bilo še živeti veselilo, ali še eno je 
ostalo, nák dvoje : nje mož in pa vera ! 

Jirllar pa je stal nad obupajočo materjo pri oknu 

in besede so mu silile iz ust : ,,To imaš za toliko kó p 

grošev , ki sim jih mogel zavolj vas pritepuhov plačati 4 

— ali ne le strah, da bi se sosed ne maščeval, mu je 

usta zatisnil, temuč tudi vest, ki se je čedalje bolj oglašaLa in zbujala. 

Meta je hitela domú in tetko pričakovala moža . Samo 
to jej je še iskrič'ieo upa dajalo, da psa Ri bilo domá, ali 
ta up je precej zginil. In zdaj pride Anže z otrokom, ki 

mu je slišati tako nesrečo skorej z rok padel, Dal ga j e 
njej in šla sta oba še enkrat na jirliarjev veri tje k vodi.. 
Viditi nalašč odrezano verv je zaškripal z zobmi in dja , 
O ti pošast jirharska ti! ti, ki si ne davno mene i n 
brata hotel končati, si mi edino dete potopil . Zdaj pa si 
dovolj dozoril za kazen, o gerda pošast ti jirharska , 
gorje tebi ! 

Tako je zažugal sosedu, ki se pa ni upal prikazati, 

ker ni bilo pomagačev doma . K sreči se je namerilo, d a 
sta domu pridši brata Bonifaeia v ,hiši našla, ki, če ravno 
sam ves omamljem, je skušal ž'alostne starše potolažiti . 
Djal je : „Ce bi vtegnilo res biti, da je deklica ali sam a 
v vodo padla, ali da jo je kdo drug potopil, se morat a 
božji volji vdati . On dá otroke in jih spet vzame po svojej rnodrej previdnosti. Z Jobom morata reči : „Bog je 

dal, Bog je vzel, češ'čeno bodi Gospodovo ime. veči 
bridkosti je imel očak Abraham, ki je mogel z lastni m 
rokami sina Gospodu darovati .” 

„Od matere bi naš Gospod Bog gotovo ne bil tacega 
daru terjal. ..,” mu odgovori Meta. 
',Kako moreš kej tacega reči ?" pravi Bonifaci. Morebiti, je Rozvito naj manj grozovitna smeri zadela med 


vsimi otroci, kar jih je v Meziboru . Ali veš , mati, kaj 
se bo zgodilo, naj Hunci privihrajo in mesto v pest dobé ? 
Neeloveč'neži bodo otroke na meč nabadali, dedi, nad ognjem počas pekli, z bélim železom mučili, na duri pribijali, jih s pšicami streljali, slepili in Bog ve vse kaj z 
njimi počenjali." 

nisi bil še unidan rekel, da je moja sreča, ker 
jé mene zadelo v mesto iti ? mu zdaj Anže reče . 

',Sim rekel in pa še pravim" — reče monih . „Ali 
nisi vidil trume nesrečnih, ki so pred sovražnikom pre d 
mesto pribežali? Si jih slišal, kako so prosili , da bi ji h 
v mesto sprejeli, ali pa da bi nagle smerti umeril.? Ali 
ti to ni sreča, da se zamoreš v družbi toliko pogumnih mož sovražniku braniti, ki hrepeni vse pokončati , 
zmagovaje ali pa boreč se umreti? Zena se bo s tabo pr i 
tebi vojskovala in s tabo poginila. Smerti ti ne bo mise l 
na otroka grenila, timveé misel, da boš ktnalo spet z 
njim združen, jo še le sladila.” Poglej, Anže! Bonifaci 
je odperl kuto in Anže ga je vidil vsega v orožju — ,,éas 

je prišel, da je treba Škapulir z mečem svetega Petra zameniti. Ce bo Bog dal, bom marsikterega Hunca na uni 
svet poslal, preden bom sam za njim šel. Tvoje dete j e 
že v nebesih — kdo vé, kako Mizo smo že tudi mi . Ali 

ne pozabimo malega červiča, ki je žejen viditi. Njegova 
mati je še precej bolj nesrečna kakor ti Meta. Tudi se 
mi ta otrok zagotovljenje zdi, da Hunci ne bodo mesta 


61 
zmagali. Ali, bi ga bil Bog,' prašam, materi z rok vzel 

in vama izročil, da bi le ene dva dni dalje živel? " 

Ali Mete to še le ni potolažilo. Priganjala je moža, 

da bi z njo šel doli za vodo gledat, če je ni na breg zagnala mertve hčere . Bonifaci se ni vstavljal teinu početj u 
in se je ponudil tačas, da nazaj prideta, otroka varvati. 

Ali nista dolgo za vodo šla. Koralo sta dosegla zid 
ki jiina je branil dalje iti. In spet se je vtrinjalo tarnanje 

očeta in matere s šumenjem dereče reke. Kakor se lahko 
misli, nista ne Anže ne Meta to noč oči zatisnila, in če s o 
jima le posili vkup zlezle, so jixnajiberž spet odpel% strašne sanje. Kdo more popisati bolečine matere, ki na enkrat 
zgubi, kar je komaj s toliko trudom in prizadetjem pri 
dobila? Naj je čuta ali spala, vedno ji je bila Rozvitn a 
podoba pred očrni, kako je '

z nježnimi rokeatni vila in jih 
prosé iz valov molela, kakó je z milobridkim glasom n a 
polnoč klicala, in kako so jo na zadnje neusmiljeni ver-. 
tinci med se potegnili in jo potopili . 

Mati je jokala za svoje zgubljeno dete in v ravn o 

tisti hiši je jokalo dete po zgubljeni materi, pač da zgubljeni, ker zgubljen je bil vsak, kdor je kervolokim Huneom v roke prišel. 

Ko je drugi dan prišel, je mogla žalost po Rozvit i 
v sercu staršev malo odjenjati , ker je bilo treba sovražnike od zidov zganjati. 


Osmo poglavje. 

Ilozvit a. 

Ko je ravno Rozvita škaf iz vode potegovala, je na 
enkrat zapazila, da se stopáj pod njo premika. Ozre se, 

in vidi, da je že daleč od kraja. Skoči, ali predaleč je 
bilo in v vodo pade. Spet se malo iz vode pomoli, odpr e 
usta, da bi na pomoč zaupila , pa voda jo zalije in gotovo bi bila poginila, če bi jo ne bilo nekaj to pričo za 
grabilo in nad vodo potegnilo. Bil je pes, ki jo je spet 
na stopáj položil, sam nanj zlezli , ki so oba valovi dalj e 
gnali—Strah, mraz in voda, ki jo je popila, jo je tako 
prevzela , da se dolgo ni mogla zavediti . Zavedši se p a 
je jela upiti na pomoč in pes je z njo tulil. Ali ni je bilo 
pomoči od nikogar. Voda pa jo je zmiraj dalje gnala i n 
vanjo pluskala . Ona je po koncu sedela in se psa oklenila, čigar garjeva koža je ji bila dokaj ljubši kakor 
merzlo valovje . Noč je bila vedno umnejši in zmiraj 
tamnejši. 

Kmalo pa se je jela Zala odsvitati od ognja okoli 


63 

zažganih vasi . Pri tem svitu je ugledala od deleč černkas t 
most, ki se ji je vidi], kakor bi se bil premikal. In zrniraj se je bližala temu mostu, kar spozná, da ni most, da 
neizmerna truma konjikov čez vodo brede. Bili so Bunci 
in kihalo bi se bilo zgodilo, da bi bil slab otrok rajd o 
lluneov prederi. Saj zmedla jih je nekoliko deklica, kar 
je divjake tako razkačilo, da so strašno vpitje zagnali . 
Tudi Razvita je upila, pes je lajal in tulil, ker je vidi l 

svojo gospodinjo v nevarnosti se potopiti ; stopaj je je l 
omahovati , koralo bi se bil prekucnil in Hunei so jezni 
sulice dvignili in proti detetu, psu in Brodu nastavil i 
kar je Bog hotel, da je mlad Hunec dekleta k sebi n a 
konja potegnil , in z njo na unkraj brédel . To jo je tako 
prevzelo, da se več ni zavedla . In kadar se je čez dolg o 
časa predramila, je vidla, da je blizo ognja, 'ki jej j e 
oči bleščil, pa je vender dobro djal njenemu mokrem u 
telesu. Se je bila živa, divji Bunci je niso umorili in 
snedli, kakor je mislila. Tudi pes je zraven nje ležal in 
kožih je bil cez njo potegnjen. Ko se je pa nekoliko bolj 
okoli ozerla, je zagledala same ostudne Hunske obraz e 
ki so se pri plamenu še gerši vidili, kakor so bili zarés. 
Scer je še živela ali up jej je koralo pošel, ko je ne deleč zagledala trop ljudi moških, -ženskih, sivcov in otrok, 
ki so jih kakor vole v mesnico gnali, in kterih so že n a 
poti nekaj pomorili in pobili . Le sreča zanjo , daje bil o 
toliko Huntov okoli jetnikov ,'; .Pda ni vidna neizrečene 
morije. 


Ker so kervoloki skoro vsi tjekaj derli, je Rozvit a 
sama ostala. Mizo od nje pri drugem ognju sta bila dv a 

nožka, eden še čisto mlad in eden zlo star, ki oba nista 
bila hunskega naroda. Tiho in zamišljeno sta sedela, stra n 
obernjena od rjoveče drnhali, ki je zdaj veliko vpitj e 
zagnala, med Merim se je pa milo jokanje čelo . Mladi je 
prijel starega za roko rekoč : „Zdaj le, oče, o moj Bog , 
da bi pač mogel ušesa zatisniti!” In djal je obé roke n a 
ušesa, da bi ne slišal, in kadar je spet odmašil sluh, j e 
zdihnil : Gorjé, oče! še zdaj ni konec morije! Kaj odlaša 
Gospod, s strelo pokončati te divje, kervi žejne nevernike ? 
Oče, čujte, naši bratje, naše sestre so, kterih žalostn o 
vpitje podnebje napolnuje!" 

Sivčeii ni nič odgovoril, imel je roke sklenjene na 
persih derž'eč. Po licih so mu tekle debele solze , ki s o 
se kakor razbeljene svinčene kaplje svetile . Molil je -na 
tihem in čez dolgo reče : "Sin, mučeniki so, nebeška 
krona jih čaka, ali kadar pravi čas pride , se bodo ti ne 
verniki kakór pleve po vetru raznesli . Tudi njih kraljestv u 
je Bog mejo postavil" — Starček je na enkrat obmolčal , 
ker se je tako grozoviten krik zaslišal, da še ne tak. Skril 
je obraz in tiho šeptal besede : „Mir in pokoj vašim dušam! kirie eleison!” In ker le ni hotlo žalostno vpitj e 
nehati, povzame in zdihne mladeneč : „0 Gospod, stor i 
že konec moj Bog!” Skusil je kviško poskočiti ali železj e 
na nogah ga je nazaj potegnilo . 


Mlad llunee, še skor fant, se je zdaj bližal, k njim a 
priš-el in se zraven liju usedel. 

ft Nu Tirček! — začne mladeneč govoriti — zdaj 
si se nasitil kervi slabih žen in otrok ,. O to je pač prav a 
jnnakost! Ali se je tvoja roka že naveličala morie, kaj 
poba ? 

„Moje ljudstvo se maščuje nad sramoto, — mu Tir 
ček reče — ki mu jo je kralj Enrik tam v mesta storil . 
Takrat so jo mogli moj oče in brata terpeti in tudi nis o 
druzega smeli početi, kakor s pestmi v žepih namorjati . 
Zdaj pa je prišel čas povračila, in nič ne bo zaderžval o 
naših rok. Samó poglej me, ali vidiš na mojih roka h 
kapljico kervi? Ti si me učil in djal, da se le tisti mor e 
hraber imenovati., ki se z močnejimi bije.” 

„In da je sramota, take, ki se hraniti ne morejo, z 

mečem končavati” — mu odgovori mladeneč . 

„Zato sim zdaj sem prišel, in nisim pri osvetoželjnih 

bratih,” mu spet Tirček reče . 

',Jaz pa še nekaj boljšega vém, kar bi, zdaj lahko 

storil" — odgovori mladeneč . 

„Ti, Saksonec — vesel mladenču Tirček reče — 
ali že veš, da sim danes žensko vjel? Tam le pri ognju 
leži, da se pogreje in posuši . Po vodi je priplavala i n 
pa velik pes z njo, ko srno ravno čez bredli . Perčin jo je 
že hotel prebosti, pa sim mu jo otel in k sebi na konj a 
vzel, Pes je pa za nami plaval . Oče nji je dal na moje 
prošnje življenje in jo meni v varstvo zročil .” 

5 


„Hvala tebi, o Gospod! za eno edino dobro zernic e 
med toliko plevelom, ki mu daš rasti in sad roditi” — 
je pomermral na tihoma starec . 

,ée te to tvoje delo veseli — ga popraša Saksonec 

— zakaj svojega veselja ne povikšaš in več jetnikov n e 
rešiš? Poglej tam jih je še mnogo rešiti " 
„To se pa ne dá” — zmaje sirček z glavó sramota je bila prevelika . 
„Poskusi, Tirček!” zaprosi starec. Morebiti, da 
saj eno življenje rešiš ." 
Na to je fant skočil in šel in kmalo spet nazaj prišel . 
Privlekel je sebo mlado ženó , ki, se le na pol zavedla, 
je komaj šla. V obraz je bila bleda kot merlie', oči s o 
bile debele, lasjé razmeršeni in obleka z kervjó oškropljena. Kakor bi se jej v možganih mešalo-, je gledala v 
plamen ognja, in časih se je polna strahu zganila in oči 
po strani zavila. 

„Več ni bilo mogoče storiti” 
reče Tirček, in si 
Tki obriše kri , mu je iz rane na desni roci tekla. 
„Kri ti teče, ali si ranjen?” ga popraša Saksonec . 

„Ta vbod je bil tej ženski namenjen” — pravi Tir 

ček — pa sim ga z roko odbil ; in to je bilo dobro, če 
ne bi mi brata ne bila ženske pustila . Tako sim novo 
jetnico s svojo kervjo odkupil ." 

',Bog ti za to blagoslovi in ti poverni, kar si storil! " 

reče ginjeno starček, Potem pa, je ogovoril žensko in 


djal : „Uboga sestra! predrami se iz strahu . Rešena si in 
med rojaki, kje si domá? kje so tvoji ostali? ” 

Zena gleda en čas moža, potlej se pa ozre proti 
nebu in zatim na kervavo obleko. Se bolj jo strese, ko 
pred, in sama zase mermrá : „Povsot kri! kri na nebu, kri 
okoli mene, kri na meni! Vidila sim jo liti, kaditi s e 
rudečo, vročo kri — s curki, v potócih! Moje noge s o 

po njej hodile. Ali ta kri po meni — s strahom se je je 
dotikala — ta kri je nedolžnega deteta — mojega deteta ! 

Ali me ni mater klicalo, ko je od divjakov meni v naročj e 
pribežalo ? Ali me ni objemalo itn prosilo, ga varovat i 

i braniti? Da, in ko sim ga objela in k sercu stisnil a 
ga je ostro rnerzlo železo skozi persi prebodlo, da je ru

deč'a kri po meni lila. Cu tile; sim fanta tresti se, ko je 
umiral, ko so mu udje umerzevali, in ko ga je Rune c 
kričeč na meču kviško vzdignil, je še zmiraj ročice p o 
meni stegoval in me klical. Joj me, moje dete, kje si, 
kam si šlo ? 

Zgrudila se je' ženska brez moči na tla. Molčé so 
vsi trije bili. Kar čez nekoliko Tirček pravi : „Pojdi Saksonec, greva moje jetnice gledat, ki sim jo iz vode potegnil .” 

Moléé je Obe pokazal na oklenjene noge . 

„Kaj? zavpije Tirček jezno kdo te je zvezal, 
Saksonec ” 

Tvoj brat Perčin — mu odgovori Obe B 
je, da bi ne ušel in zmage ne dočakal, ki jo meni doseči 
pokonéavši moje brate ." 

5* 


„Da — reče Tirček” — „jutri bo moje ljudstvo tist o 
mesto s slami zravnalo, ki so bili poslanci v njej tak o 
osramoteni . Tako je sklenjeno in tako se bo tudi zgodilo . ” 

Sklenite sklep — pošeptá duhoven — `ali glej, n e 
bo se dopolnil. 1lolofernes je zaničeval mestice Betuli o 
in slaba ženska je pogubila močnega korenjaka . " 

„Pusti, pusti, Tirček! je branil Saksonec Hunčiku , 
ki je hotel s sablo jermen prerezati, s Merim mu j e 
Perč'm noge zvezal. Perčin bi se vtegnil zjeziti in gorj e 
ti potem.” 

„Ali me ni oče za moža postavil, ker sim se kako r 
mož vojskoval?” Jezno Tiréek reče . „Ali nisim dva ujel , 
da bi za to tebe ne smel oprostiti .” Rekel je in prerezal 
jermen. 

,,Duhoven je pa tačas spet žensko predramil in j o 
k Rozviti pripeljal rekoč : „'Tukaj, uboga mati, nate drug o 
dete za zgubljeno. Usmilite se njega in vaša bridkost s e 
bo pomanjšala. Ali nismo štirje reveži vkup? Torej vsi 
vkup nosimo breme .” 

Žena je molčala in Rozvita tudi ni nič rekla . Ali obe 
ste se gledale, se bližale in zajokale. Ro-zvita se je 
spomnila matere, in žena deteta , ki ga je zgubila . 

Med neizmernim številom samo veselih in na glas 

kričečih barbarov so bili ti sami, ki so jokali in žalo 
vali, ker druge jetnike so bili že pomorili . Tudi duhoven in Saksonec sta bila žalostna, ker sta -se bala za 


svojo domovino. Ostala sta pri ognju, ki se je kmal o 
polno Iluncov okoli njega vsuli in ki so se bahali kon

čane mode. Divje razgrajanjo je bilo z nočjo čedalj e 
hujše, kakor manjše . 

Mezibor, ubogo mesto ! ali se ne treseš pred bliž

njo bodočnostjo? 


Deveto poglavje. 

Nask k. 

Ni se treslo mesto Mezibor. ~nIo je in bilo je pripravljeno. Stali so možje pogumnega serca po ozidju dom , 

žene in otroke braniti in se celó močnejšemu in neusmiljenemu sovraLnikn vstaviti. Visoke groblje kamnja so 
bile po zidih in rovih-nakopičene jih na naskakovavc e 
suti kakor točo na polje . Fračarji in pšičarji so prežah 
po Huncih izza obrambja. Velike rnetače so bile na naj 
nevarniših krajih nastavljene in s potrebnimi rečmi previdene. Zenske so bile pripravljene , vodo zavréjati in 
smolo topiti, s čimur bi-se, kakor se spodobi, Hunco m 
glave vmivale . Drugi so pa tačas počivali za nove moč i 
in če bo sila priskočiti . 

Vidili so Hunce blizo jezditi. Bilo je viditi, kakor 

bi mislili Meziborčane že s samim pogledom vstrašiti . Celi 
dan skorej so se neprenehoma gibale trume , kakor voda, 
ki je čez bregove stopila, kakor jezero narasla in se ne 
more prec vmiriti . Prihodnjo noč je bilo polno ognjev 


okoli in okoli mesta, in zraven njih so se razločno strašni 
Kunci spoznali . Kakor bi divja zver tulila, je vriščalo ne 
prijetno petje tujcov, ki niso poznali ne mira ne počitka . 

Pač je vse te reči viditi marsiktero serce v Mezibor u 
strahu tolklo, ali te maloserčnosti se ni nihče upal raz 
odeti nevkrotljivim mož'ém in junakom . 

Po brez spanja pretekli noči sta šla Anže in Bonifaci tudi na ozidje, če bi bila sila pomagati . Razun *
barja in njegovih pomagačev in še nekaj druzih so bile 
tudi ženske med moškimi. Meta je dete stari sosedi izročila in je terdno sklenila z možem osodo deliti . 

Ni ga hujšega hudega, kadar nevarnost proti, kakor 
strah in bojazen . Zató je tudi Mezit)orčanom serce tako 
dolgo nepokojno tolklo, dokler je bil sovražnik le od 

deleč viditi. 

Rilo je v postu 933 . leta, ko so Rutici priderli . 
Enega dne proti poldnevu se odterga od njih armad e 
truma, in se je jela Meziboru bližati . Kmalo se je spoznalo, kdo so bili ti s težkimi bremeni obloženi možje. Ne 
Bunci, ampak rojaki, Saksonci , ki so nesli težke smrekove veje, da bi se z njimi zadelal zakop blizo mestni h 
vrat. Ne samo od teže, tudi in še bolj od misli gotov e 
smerti, so se tresli in omahovali . Ali ni jim bilo mogoče 
kej druzega zvoliti, zakaj za njimi so žugale hunske bodal a 
vsacega, ki bi se verni]., prebosti. Ne daleč za temi, ki 
so veje so šli spet drugi rojaki z dolgimi lestvami 
na ramah, po kterih so mislili Kunci na ozidje zlesti . 


Koj za njimi je šel oddélk sovragov , ki so bili popolno

ma za dolzimi in širocitni ščiti skriti. V sredi med 
njimi so drugi vlekli močne debla z želéznimi štronc i 
in dobro okovane, da bi ž njimi vrata zbili . Dalje so se 
primikali k mestu visoki odri, same neizmerne metáč' e 
za poléna, kameja iti rodove z zažigavnimi in ostudnimi 
rečmi napolnjene. 

Vojska je pač znajdba peklenske hudobe, ki je bila 
že od nekdaj morivka. Zato se pa tudi v boju tako rad e 
in tako lahko božje zapovedi zanemarjajo, da mori cel ó 
sosed soseda, brat brata, sin očeta ! 

Ko so tedaj Saksonci z vejami blizo prišli, so se 

pripravili Meziborčani za bran, svoje ljube rojake ravn o 
tako sprejeti, kakor bi bili Hunci. Roka je segla po težkim kamnu, frače so se sukale, in ostre sulice so s e 
nastavile. Maj, ko bi se bil imel ravno boj začeti z neoboroženimi brati, so ti svoje zelene bremena treščili od 
sebe, se podeni od Huncov v mestni zakop zagnali, kje r 
so se razkropili na manj neva.rniše kraje. Kakor ti so 
tudi storili vsi, ki so lestve nosili, in kar jih niso Humi 
za petami pobili. 

Zdaj pa so sé Bunci zagnali z divjim krikom .
Zakaj li koli borivci , kadar napadejo ali se sprimej o


večidel vpijejo? Ali mislijo s krikom strah pregnati ? al i 
vest prevpiti? ali rane, ki jih bodo dobili , že vnaprej 
manj čuiljive storiti? Kolikor bolj pa je ljudstvo neomikano, toliko bolj in grozovitniše vpije in divjá v boju. 


73 
Zato so H~nci tudi tako vpitje gnali, da so se celó Me

ziborčani med sabo komaj razumeli . 

Da bi naskakajoče Hunce varovali , so njih tovarš i 
za njimi toliko pšic na mesto metali, kakor bi dež šel , 
kar so pa branivci mesta ravno tako storili, in pri obeh 
vojskah so imele metaee Deprenéboma opraviti . 

Anže in Bonifaci tudi nista križem rok deržala . Bila 

sta blizo med pervimi . Anže je Iučal s fračo in dobro 
zadéval . 

„Plosk !” je djal vesél, ko se je pervi Hunec unstra n 
navala zvalil . „pa je tclebil kričún! Si vidil, Bonifaci , 
kako je neverniku moj okrogli kamen ravno v odpert i 
gobec priletel? Aj, poglej! vš-š! plesk! spet jedea ! 

Zdaj so priderli do mestnega zakopa, kjer so pod 
varnim škitom kernirje od sebe djaliJestve privlekli i n 
na zid naslanjali , da bi nanj prišli . Divji boj se je pri

čél na tira kraju Z votlogromečim ropotom je treskal o 
karanje na velike lesene škite Huncov od spodej, kteri h 
je vsak pred po lestvi doli prišel, kakor gori . Doli pa 
so bili na škitih ležé prav taki, kakor tisti kebri, ki ji h 
znak položi . pa kakorkoli z nogxmi migajo, vstati n e 
morejo . Ali zmirej so names#ovale nove trume pobite i n 
ranjene. Skonea so pobirali stresen škite sprednikov , 
ali to so preveč na boj misleči kmalo opustili . Tim bolj 
previdno pa so delali Meziborčani na zidovju, ki se niso 
bali pšic, nanje še zmiraj kakor dež letečih. 

Bonifaci neoskrunivši duhovnost je polijal in paril 


74 
glave Iluncov, ki se po lestvi na zid rili, da so zlobn o 

kričé na njé, ki so pod njimi kviško lezli, cepali. Ker 
so pa zmiraj drugi prihajali, je Anže, to viditi, glasn o 
zaupa; „'IVleta, berž .beljene smole, da tiru kričunon 
gobce zakápim, berž, Meta berž! ” 

In obernivši se je zagledal soseda jirharja vsega ble

dega od strahu in boječnosti na tleh čepéti in za pšicami 
ki so doli padale, z nemirnimi očmi gledati . Se je vidil, 
kako se je plašunski babež pici vmaknil in z zida zginil. Ali zdaj ni bilo časa, se za tacega ničúna meniti, j e 
bilo drugega dosti opraviti. Irancu, ki je že celó do verha 
prišel in toliko da ne na zidu bil, je Bonifaci z enim mahom glavo preklal, in unemu, ki je bil koj za tem, j e 
Anže vrat prehodil, da se je koj zvalil . 

Med tint bojevanjem pa je po celem mestu z vsirn i 
zvonilo, otroci so v trumah hodili po mestu, nje so vodil i 
pobožni duhovni, pesmi peli in Bogá za zmago in pomo č 
prosili. Letele so pa tudi goreče pšice na strehe, ki so 
bile z gorljivimi rečmi ovite in namenjene na verh še 
mesto zažgati. Vrata pa so gromele od vdarkov naskočni h 
hlodov, da se je vse razlegalo . 

Kakor so bili. llunci razkačeni , bi bili Meziboréan e 
že davno premagali, če bi bili bolje priprave imeli in 
jih bolje rabiti znali, Ker pa to ni bilo tako, je bil boj 
skor na obéh straneh enák. Naskok pa je nekaj končalo, na kar niso ne Mezihorčani ne Hunci mislili . 

Obup časi naj večega plašuna spreoberne v junaka . 


Brezoroženi jetniki, ki so jih bili Hunc-i pred sabo pri. 
gnali, niso v rov pridši nikjer dobili varnega kraja. Zbrali 
so se in ber' nekaj posovetovali, potem se na dva kamp a 
razdélili in šli nazaj, kjer so Ilun.ci naskakovali. Bil je 
sklep obupnosti . Napadli so sovražnike z neznanim kriko m 
in z orožjem, ki so ga na tleh okoli od pobitih dobili, 
od zad in od strani. Vsak , naj je bil še tako slab, 

se je močnega čutil in pobil nasprotnika . Hanci prestrašeni niso vedli od kod ta napad tako ponevédoma. Mislili 
so, da je druga armada mestu na pomoč prišla, in so 
prestrašeni zbežali . . Med tim prestankom pa so se možj e 
pod zidom z možmi na zidu pogovarjali in pogojall . 

„Vzemite nas v mesto!” je djal edin spodnjih" — 
mi smo vam pomagali in vam je pomagavcov treba ." 

To je bilo° jasno, ko beli dan, na verh je pa še dolžnost zahvale za nje govorila . Vedili so pa tudi Mezibor

čani, da se druge armade tudi hitro k mestu prirnikajo , 
in da se bo kmalo bitva bila, ki bo reč -določila . :arsikteri hranitelj pa je tudi padel in treba ga je bilo nadomestiti. Torej je mestni zapovednik jim dovolil . čez 
zidovje zlesti in v mesto iti . Lezli so pa po lestvah, ki s o 
jih Hunci popustili, in kterih so nekaj v mesto potegnili , 
nekaj pa prekucnili in zažgali s kernirji vred, ki so spodej bili. Obleienci so se naj pred pozdravljali in veselili 
serčne branitve. Potlej so šteli mertve in hudo ranjene. 
Anže in Bonifaci sta še oba živela in zdrava sta tudi bila, 


samo Anže je imel prasko na levem licu, ki mu jo je mem 

leteča pšica naredila . 

Ali kdo neki tam doli tako milo kriči in ki ga n a 
rokah stran nesó ? Dvakrat nesrečnik je, ki je dušo pred 
truplom zgubil . Ni ga pogubila sovražnikova roka, pogubila ga je lastna boječnost. Skoro ravno tistam, kjer je 
jirhar kamnato ploščo na una dva brata spustil, je bi l 
sam padel doli raz zid in si dve rebra zlomil. Ali to še ni 
bilo naj hujše. Roka božje pravice ga je prijela in vergla 
na ravnost v kotel razbeljene smole, ki se je terc» po d 
zidom za Hunce kuhala Meta in druge žene so kuril e 
in stopljeno smolo braniteljem nosile. Ravno tačas, ko 
jej je mož rekel smole prinesti in ona ravno s ponevo j e 
zajemat šla, je priletel in počil kakor debela skala v kotel . 
Le sreča za Meto, da je imel jirhar tako široke pleča, d a 
ni mogla smola iz kotla skočiti, če ne bi se bila dudo 
opekla. 

Bonifaci, to zvediti, je djal : nAli nisim resnice ,pravil. Se preden sim mislil, so se moje besede spolnile, k i 
sim jih grešniku govoril, ko naju je hotel s kamnat o 

ploščo pogubiti. In ravno taka se bo tudi poganskim 
Humom godila, ki jih je že zdaj mali tropič v beg zapodil." , 

Stražniki in čuvaji so po noči pozvedili, da so se 
poganci od mesta vmaknili. Le enega ognja ni bilo viditi 
blizo mesta. Mestnemu poveljniku pa se je vse to zvijač a 
zdela, in je še bolj čuti vkazal. Ali ni ga bilo ne po 


77 

noči, ne drug dan viditi Iunca. Drugi pa, ki so se i z 
okolice rešili , so pravili, da so druge armade že celó d o 
Kejševega prišle in se tamkej vtaborile in Bunci nji m 
nasprot ravno takó . Meziborčani in celo kraljestvo se j e 
oziralo in čakalo bitve, ki ima razločiti čez toliko in toliko ljudi blagor ali gorjé. Cer bi moč oboje vojske primerjal, bi se bilo bati naj hujšega za celo deelo ; ker 
Henrik je imel le 7000 borivcov, naj manj girkrat manj 
kakor je bilo launcov . 


Deseto poglavje. 
Zvide n 

Henrik., nemški kralj, junak , na kterega se je cel a 
dežela ozirala Henrik, ki se je celih devet let pripravljal za brambo, in vadil v vojski svoje vojake — Henrik , duša cele vojne in naj umniši vodja — Henrik j e 
boin ležal v Meziboru, ko so Bunci ob Zali derli . Celó 
do njegove postlje se je razlegalo žalostno ,vpitje njego

vih podložnih, pred njegovimi -očmi so gorele mesta i n 
vasi, vidil je v duhu brezštevilno begajočih ljudi , moških in ženskih, mladih in starih — slišal je, kako so g a 
na pomoč klicali, da bi jih rešil rév, -v ktere jih je s 
tako sramotivnim odgovorom pripravil . On ni le pogum a 
imel, temue' tudi dosti močnega se je Menil se poskusit i 
s Hunci. Ali kako slab je človek! Kako lahko in naglo se 
mu terilni sklep in volja vstavi! Vse priprave deveti h 
let, vse sklepe in namene je skazilo Henriku samo majhino prehlajenje, ki ga je v postlji biti primoralo . Ta– 
ko so človeški upi večkrat na pések zidani, in le kar 


Gospod sklene, se ne dá podreti . Bolezen, bolj pa, grenk a 

misel, da ne more pornagati revnim podložnim v nečloveških rokah divjih Huncov, Henriku ni dala spati in č e 
so se mu oči posili zatisnile, se mu je še vse hujše v 
sanjah prikazalo, kakor je pa res bilo. Vidil je, da v tacih okoliščinah mu ni rnoč ozdraviti se, torej je storil 
sklep, vstal je, se po vojaško opravil in rekel konja pripeljati. Zdravniki so mu sovetovali, ne hoditi iz postelje, ker še inerzlica ni minula, ali on jim odgovori : 
!,Zdaj ni dobro bolnemu biti . Bog mi bo ta čas, ki ima 
vse razsoditi, dal 'oč, in če mi potlej spet rnoč vzame, 
ko bo svoboda dobljena. je vender dobiček toliko vreden , 
da se smé nekaj let svojega življenja zanj dati .4 

Na t() si ni upal nihče odgovoriti, še celó kraljic a 
ne. In Bog je bil s Henrikom, in Bog mu je dal moč , 
in šel je k svojim vojakom, k svojej vojski . In vsi ga 
ugledati so veselo zakričali in vpitja ni bilo konca n e 
kraja , in strah in bojazen, ki sta se že vgnjezdila bila, 
sta zbežala, in stari pogum , stara serčnost se je sled 
njemu spet vernila , in up se je vernil, da bodo sovražnika premagali , ker vé se iz stare in nove zgodovine, da 
umen in zveden in ljubljen vojskovodja je duša cele vojn e 
in včasi več vreden ko sto-druzih. V tabor pridši je vi

dil svojo vojsko v revnim stanu . Okoli in okoli so I-lonci 

deželo opustotili in ves živež je bil v njih taborišči nakopičen.- Le po malem in po nevarnih potih se je mogla 
hrana ti iz krajev, ki jih še ni sovražnik pokončal. 


80 

Bilo je pomanjkanje skoro vsega, zatorej je bilo določivn e 
bitve želeti. Ali Bunci niso bili nič kej volje napasti, kar 
.ni bila sicer njih navada, in ni jih bilo iz ograde spravit i 
po nikakem . 

Zvečer dné 2 . Brezna 933 . leta se je Henrik posovetoval z druzirni vodji armade, in kakor sitno in težavn o 
je bilo sovražnika v oterjenem ležišču napasti, vender , 
kakor je vsakdo previdil, ni drugač kazalo si pomagat i 
iz tacal zadrég. Henrik je storil načert, kako se ima ju-. 
trišriji dan bitva voditi, ki bo čez celo Nemško razsodila . 
Sinu Otóni je dál nekaj tisoč naj hrabrejših konjikov, da 
bode z njimi v niži za Hunskim taborjem čakal in kada r 
bo treba od ondot sovražnike od zad napasti . 

Gotovo je bil, ker so reči tako revne bilé, izid vojske 
negotov in berž ko ne bi se bilo vse drugač obernilo, č e 
bi Bog ne bil čnl in z na videz majhino rečjo vse določil . 

HunQi so se kakor roj kobilic razlegli okoli. Kejševeua- Oko ni seglo do konca brezštevilnih poganov, k i 
so celo dolgo polje s konji zakrili. V sredi tega neizmernega mergolenja je stal šotor Hunskega kralja Loska , ki 
je bil iz med drugih samo na tim spoznati, da je bil viši . 

Slišali so Bunci, da je Henrik prišel v kerščansko leži 
šče in skoz ob enim s posvetom pred ta večer je Lock a 
pregledoval Kristjanov ležišče in moč. Spremljali so ga 
tisti trije, ki so bili pred poslanci, tedaj Perčin in njegov 
oče, in pa Saksonec, ki je Perein vedno nanj pazil. Nazaj gredoč je prišel Locka tje, kjer so imeli Kristjanske 


81 

jetnike, skor same žene in otroke, kar jih niso pomorili. 

Bilo je tih revnih jetnikov nekaj tisuč. Ni gledal ali je 
dirjal po glavah ali po drugem životu čez nje, kar s o 
ti divjaki že od nekdaj tako delati navajeni bili . Kar z 
viškega plane velik skor ves garjev pes nad Perčinoveg a 
konja, ki bi bil s kopitom krpalo majhnega dekliča zadél. 

Perčin nastavi sulico, da bi jo vanj porinil — kar strašn o 
zarjove. Pene so 'se mu pocédile iz ust in oči daleč vu n 
stopile. Bilo ga je groza viditi. Ves napet je bil, in ni 
mogel skor nič govoriti samo stokal je in kazal psa, ki j e 
zmiraj vanj lajal . Njegov oče in uni tQvarš psa vgledati 
se tudi zaderéta , da kralj konja priderži' in preden j e 
poprašal, kaj vpijejo, je že vedil . 

„Je žé” — zakriči Perčinov oče in z zobmi zaškriplje — „tisti garjevi pes, ki nam ga je kristjanski kralj za 
davek dal. Ta žival je bila priča naše šé neoprane 
sramote ; kakor on naj pogine tudi kristjanski kralj po d 
našimi meči.” In vzdignil je sulico, in sunil psa za vrat , 
kar so tudi drugi Ilúnei se okoli vstopivši storili, in pe s 
je poginil tolikrat ranjen, kolikorkrat ga je mogel kd o 
dregniti. ' 

„Cert in smert za sramoto!” Se je vzdignilo in širilo 
vpitje po -celem taboru . — „Nič več ni čakati, nič 'več 
prizanašati!” 

,,Kako se je pa garjevi pes v naše ležišče pritepel ? " 
popraša hunski kralj ? ',Kdo nam je spet to novo sramoto 
napravil? Smert mu prestrašila, če nam pride v pesti .'' 

6 


Rozvitino življenje je visilo zdaj le na tanki niti, in č e 
bi je ne bili konji strarn spravili in je tista že znana keršéanska jetnica ne bila prideržala, več bi ne živela . 

„Ni dvomiti, da je pes z jetniki k nam prišel”, reč e 
eden Loskovih spremljavcov. 

„Pomorite vse!” je ravno Loska hotel zapovedati , 
ali spet je besede poerl, ne, da bi se mu bili jetniki 

smilili , le ker so imeli njegovi vojščaki drug bolj potreben opravek, jutri zjutraj namreč manj zdelani sovražnik e 
tim hujše napasti. Spodbodel je konja in spremljen o d 
tisočernega vpitja : msmert in čert!" je dirjal v svoj šotor, 
kamor je prec vse vodje poklical in zbral . 

šaksonec je hodil naj zadnji med Loskovhni spremljavci in je pri psu ostal, ki je bil tolike važnosti z a 
osodo obéh ljudstev' Humov in njegovih rojakov. Slišal 
je bil že pred od tega psa in odgovor poslaneom od kralj a 
Henrika iw se je tega veselil . 

Se je stal zraven njega, kar pride mala deklica i n 
pade glas stokaje k psu na tla in ga kliče po imenu. 
Bila je Rozvita, ki se je oni jetnici iz rok zmuznila in priletela svojega zvestega tovarša obmilovat . 

Saksonec slišati pasje imé, začuden samega seb e 
popraš'a : " Ali je mogoče, da bi bil naš pes še živ in d a 
je ta ? 

m0 ti revno kuže!" je zdihala Rozvita in stiskal a 
k sebi kervavo glavo — ',zdaj sim čisto sama med ho.
dimi Hunci! zdaj bom tudi jaz mogla umreti in zastonj. , 


si me iz vode potegnil . Ker nisi hotel, da bi me bil po— 
pred Ilnucov konj pohodil, zato so zdaj tebe vsega prebodli. Tudi tvoja nesreča so bili hudi llunci. Ali te že 
niso hotli pred devetimi leti ubiti, ko si mojemu brat u 
Ožbetu pomagati hotel ? 

Komaj pa je to izgovorila , jo prime nekdo za ram e 
in od psa stran potegne. Skor jezna se deklica ozre in 

pogleda začudenega Ožbeta v obličje, ki je stokal : „Psu 
se pravi — pred devetimi leti — tvoj brat — Obe — 
govori — povej deklica, kdo si? Kako je bilo oči] imé ? 
tvoji materi? Ali nimaš strica, Bonifacia, ki je monih? ” 

Rozvita gleda in gleda zavzeta in vstrašena prašavca, 
ki je bil po obleki ves Ilunec . Posebno pa, kar jej j e 

serce storilo, je bil nje domači jezik in .da pozná strica 
Bonifacia. Vsa boječa pravi : „Moja mati so Meta in moj 
oče Anže ; drugi sosedje jim pa Rupov pravijo . ” 

Komaj pa je izustila, jo objame, in spoznala sta se 
brat in sestra, ki se nista svoje žive dni nikoli vidna. 
Rozvita je še le potlej na svet prišla, ko so bili Obeta 
že Ilunci odgnali, je pa že stokrat od matere slišala praviti od vjetega brata . 

Lej, ponočno nebo spet odsvita od plamenov zažganih mest in vasi, iz sto in sto gerl verši krik, čeri i n 
smert — tisuč in tisuč ubozih jetnikov trepeta za življenje, ki je vedno v nevarnosti ; ali v sred med to strašnoto bijete dve serci proti sercu in neizrečenega veselj a 
solze močijo okervavene tla! In proti Meziboru oberne 

6* 


kesneje Obe pogled in misli, kjer zdihujejo starši po 
zgubljenih, ki pa vender še nista v pesteh divjih lluncov . 
In Ožbe zagotovi sestrico, je pred ne zapustiti kakor v 
smerti. Vé, da imajo njegovi var pi zdaj druzega dosto 

večega opraviti, kakor nanj prežati, nanj, sužnja, ki ji m 
je kakor ena kapljica v jezeru. In pobožni starček, ljudomih tolažnik ujetih Kristjanov, se je tudi veselil znajdenja in v njem spoznal znaminje boljše prihodnosti . Ali 
jetnici, ki jo je Tirček otel, je presunil dvorezeni meč 
serce, viditi, ,,da sta se brat in sestra najdla, ker njenega 
deteta -- ni! 


Enajsto poglavje. 

s ]1 t v a. 

Zmiraj bolj in bolj rudeče je prihajalo nebo v černej noči. Kar dozdaj še zažganega ni bilo, so zdaj Hanci 
zasmodili, teško če ne naj več zato, da bi vidili za jutrišnjo bitvo pripravljati Obe ste se pripravljale

vojni 

za boj in nobena tega ni vedila od druge . 

Se je bila tarna, ko je:Henrik zapovedal drugo jutro 
vojakom tabor zapustiti in na ravno iti . Se v red vstopivši, je jezdil med njimi in jim govoril : 

',Vojaki! glejte, tamle se nebó kerva7o žari. Vaša 
last je, ki gori. Kaj najdete, če se obernete in bežite ? 
Svoje hiše? Pepel bo. Svoje žene? Pobite so. Svoje 
otroke in očete? Pomorjeni so. Bogá Njegovi oltarji so 
poderti ! 

Vojaki! dan maščevanja in plačila je prišel, bodite 
možaki in molite Unega gori, ki .pošlje v sili pomoé . # 

In 70090 mož je pokleknilo in šeptanje juranj e 
sapice se je združilo s tiho molitvijo Bogu vdanih Krist


janov , in vstali so in šli nad sovražnika in na pol pota 

ste se srečale obe armadi in bitva se je začela ob peti h 

23. Brezna 933. leta. 
Zemlja je zagromela — zatresla seje pod bobnečim i 
kopiti na stotisuče. Kristjani so pobožno zaklicali : ,,Je 
zus, Jezus! ali prešumelo je ta klic divje rjovenje strašnih Huncov, ki je kakor voda v brezdno šumeča ve s 
drug glas vzelo. Strašen je bil pervi sprijena. Na obéh 
straneh so se valile perve verste , jezdici s konji vred 
smertno zadeti po tleh in čez nje divjalo neusmiljen o 
klanje v divjej zlobi . 

Kakor pod serpom ž'njice žito, so padali pod meč i 
vojščaki. Vse moči telesne in dušne so se sternile. in vsi 
občutki in želje borivcov se zjedinile, le prav veliko nasprotnikov pomahati. 

Clovečnosti ni bilo več ; ljubezen bližnjega je zbežala 
z jokom in hudoba je pristopila s smehom in ukanjena . 
To so se gnjetli, ruvali , borili , tulili, ukali , vpili, ječali! Vmes so pa še konji restali. To je bil prah, da se 
je megla potegnila in solnce zakrila, ki je ravno vstajalo . 
Tu so trume omahovale, kmalo se vznikale in spet zbiral e 
in spet v sovražnika zaganjale . Dolgo so se borili, ali 
zmaga se še ni nikamor nagnila. Solnce je že iz za gorá 
prišlo, dopoldne preteklo in poldne je bilo že, pa ni 
še Aehala, bitva. Nikomur ni bila jed na mislih in cel® 
žeje niso v bojni togoti čutili. Cele bitine so bile kakor 
morje, kadar vihar na njem razsaja . Valovi ob valove 


87 

butajo in se drobé, da bi se v novič zbrale in v novič 
zagnale val na val . 

Teži, ko vsim drugim vojakom, je bilo kralju Hen

riku, ki je mogel za boriščem na konju sedé mirno gledati in paziti, kako sé vojska ziblje in kako mora zapovedovati. Pregnati je mogel iz misel veselje, bolečino , 
serd, žalost in vse strasti. Deset dolzih ur je že vojsko 
vižal, deset ur je pobijanje terpelo, deset ur je srner t 
s svojo kosó mahala pa še ni bilo konca. Polne kupe j e 
bilo mertvih trupel in cele luže prelite kervi . 

Sedem deset tisoč se jih je bilo s trikrat sto tiso č 
sovragi! Ni bilo tedaj čuda, če so po deset preteklih 
urah Kristjani omagovati jeli. Poln neizrečene bridkosti 
je previdil kralj slabo stanje svojih ljudi . Zdaj, je mislil, 
je treba, da grem sam med nje v boj, in spodbodem 
spehano ljudstvo se na čelo vstopivši na novo v pogum . 
Storil je tako, ali prespehani so bili, njegove prošnje in 

spodbuda niso veliko dosegle . Bolj in bolj so Kristjani 
odjenjevali . Zdaj je menil Henrik, da je čas še naj zadnje poskusiti. Tovaršu reče in pravi : „Pokliči sina Olóna, 

da Hunce od zadej napade .” 

spremljavec je hitro odjahal. 

Poglejmo tačas, ko Henrik svoje vojščake zmirej š e 
skuša vkup deržati in se braniti , in Otona pričakuj e 
nekoliko v Mezibor. 

Tukaj so dobro vedili , da se pol ure od njih bitv a 
bije velike važnosti za celo kraljestvo. Ce bi sovražnik zma


88 

gal, bi še ti kraji, kar jih še niso pokončali, se v pustoto premenili , bi še bilo na tisuče ljudi mu'čivno pomorjenih. Potlej bi bilo tudi jasno, kaj bi se z Meziborom zgodilo, če ravno ima branitelje tako hrabre in pogumne. Zato je bilo v mestu vse tiho, kakor na pokopališču in vse je čakalo tesnega serca, kdaj bo določivn a 
ura udarila. Možje so oboroženi čakali na ozidju, žen e 
in otroci 4o pa po cerkvah Boga molili in prosili, da bi 
dal sovražnike potolči in domovino rešiti. Več oznanovavcov je hodilo do mesta, ki so vojskino stanje naznanovali. Od konca se je vse dobro glasilo, da Kristjani 
stojé kakor zidovi in 'vselej sovražnika odbijajo. Kasneje 
pa se niso več vjemale naznanila, ker so eni zmago, en i 
pa zgubo tje prinašali . Na zadnje pa ni nihče več prikrival, da se kraljevim slaba godi in clo naznanila so zaostale . 

Zdaj pa je šel Bonifaci, pogumni monih , k zapovedniku mesta in djal : „Mili gospod! ali bi ne bilo čas 
in prav, če bi šli kralju na pomoč in Hunce po nevedom a 
od zad napadli? Tako bi se ravno tako borili in morebiti še bolj srečno in koristno kakor v mestu ? Ali čelno 
križem roke derž'ati, ker nas domovina tako zlo potrebuje?” Ta naklep pa je zadél na več oporék . ,,Tu se vidi, 
so (bali, da monih nima žene in otrok, ker brez varpa 
in varnosti hoče naše Huncom izročiti, in preden do borišča pridemo, je morda že bitna končana in mi sm o 
zastonj prišli in pa še na verh v pogubo.fi Grof Vido je 
hvalil pogumnega moniha, ali djal je, da po kraljevi za


89 

povedi ne smé mesta zapustiti, ,,ée je pa taka — reč e 
Bonifaci — pa dovolite ni'eni saj iz mesta iti, da grem i n 
pozvém in vam oznanim, pri čem so reči . 

Ni četert Tore preteklo in že je Bonifaci jezdil proti 
Kejševem. Po stranskih potih je hodil, da bi Ilunco m 
v roke ne prišel . Že je ugledal neizmerni prah se kadit i 
nad borečimi. Slišal je tulenje Iluncov in teptanje brezštevilnih konj, in serce mu je jelo nagliše biti. Ves zamišljen je jezdil, kar ga predrami naglo poktanje . Ce 
ravno po glasu soditi, jih ni bilo več kot eden, se je vender za genu skril, pa ne, da bi se bil b,ál, le da bi vidil, ali je morda sovražnik bliŽo ali kaj je. Hitro pa je 
jahal jezdec doli po sterme-m klancu ; kar se konju, spodtakne, pade, zašumi in kmalo je bilo vse tiho in če z 
dolgo se je še le človeški glas zaslišal : 

',Ježiš ! Maria! je zdihal pobiti . ,,Po me-ni je! Gorje t 
gorje! zdaj je vse zgubljeno! Ali ga ni Kristjana blizo, 

da bi moje sporočilo opravil? Potlej bi že rad umeri . 
Usmili se o Gospod! svojega ljudstva — gorjé --življenj e 
poteka — ali nikogar ni blizo Bonifaci ga slišati nagl o 
priskoči in obličje umirajočega se je razsvitilo, ko je 
zagledal moniha v svetej obleki . ,,Teci berž 4 — mu reče 

— ,,v Vejgarsko niža , kjer kraljev sin Otón čaka . Reci, 
da naj gre hitro na pomoč, če ne je bitva zgubljena. 
Mene je poslal — kralj Henrik — do — gorje! Ná ta 
pásec — v znamnje da.// — Dalje ni mogel govoriti 
in Bonifaci mu je blagoslovil, da bi srečno od smerti 

90 
vstal . Zasedel je konja, zajahal do dobro znane niže Mizo 
Kejševega. Ze je dobil Otóna na poti. 

„Aj! vender enkrat prideš ? !” je zaupil že od deleč 
monihu. „Rečem jo, da so oče danes terdo mojo pokorščino in sterpljivost poskušali. Tudi berz tega kraljevega znaminja bi bil verjél tvojim besedam, ker s o 
vesel glas za moje ušesa. Hitro bratje! Bog z nami in 
pa zmaga!” In kakor huda ura so bučali jezdici po niži 
tje sovražnikom za herbet . Bonifaci tudi z njimi . „Kaj 
mi je boljega početi — je djal — da tudi pomagam v 
bitvi, meč imam in celo ježa mi gre bolj spod rok, kakor 
sim pa mislil.” 

Ozrimo se še nekoliko k ubogim jetnikom med 
Bunci , ki jih je med bitvo truma divjakov stražila, in k i 

so s težkim sercom izida pričakovali. 

Lej! ondi vihrá divji boj, grozna moria — tu p a 

kleči obilno Kristjanov in prosi Boga milosti in zmage ! 
Otročiči, ki so jirn starši ubiti — matere, ki so ji m 
otroke pomorili — stari možje in žene, ki so ob vse 
prišli — nekaj malega deklic in mladenčev, ki so jih Bunc i 
za se prihranili — vsi só s sklenjenimi rokami zdibali gori 
k milemu Očetu v nebesih . V sredi med njimi je častit i 
starček, pobožni duhoven. Veter mu sive lase viha; in 
oči so v nebesa obernjene, roke leviško spete, sama pobožnost ga je . In njega oklenjen je Saksonec , pred nji m 
kleči mala Rozvita in njena nova mati, Kristjana ki jo j e 
Tirček rešil. Duhoven je molil na glas in drugi za njim . 


91 
Tako je molil Mozes verh gore, ko so se Izraelci 
bili z Amalekom, ko so njegove roke jele omahovati i n 
sta jih Aaron in Hur podpirala, da je Izrael premagal 
sovražnika. In okoli te pobožne množice je bilo koló hudih Huncov, ki so nje in njih Boga zasramovali . Ali ni 
bilo viditi-, da bi bil duhovna Bog tako vslišal, kako r 
Mozesa verh gore. Zmiraj veseliše se je slišalo vpitj e 
'

Huncov in poslanci so neprenehoma hodili in zmago oznanovali. Loska zmage vesel zapové za dobri izid in da bi 
pred bitve konec bilo, vjete molikotn v dar zaklati . To s e 
revežem naznani, in divji obup jih zgrabi in njih molitev 
se spremeni v grozno javkanje in tarnanje . S peklenski m 
veseljem planejo kervoželjni Bunci nad uboge od vsi h 
strani, ko so se zmiraj vkup stiskali in kakor lopčie' 
stisnili . Vedno veči je bila gnječa, in zmiraj glasneje kričanje nesrečnikov. Tako so se stiskali v kup ob času vesolnega potópa , ko je valovje od vsih krajev nanje bilo. 
Eden za druzega so se skrivali, še raji bi bili pa v zemlj o 
zlezli, da bi ubežali ostrim pšicaun . 

Samo duhoven, Saksonec, Rozvita in že večkra t 
omenjena jetnica so v sredi mirno stali terdo objeti. „ 0 
Jezus Kristus, usmili se nas vsih!” je povzdignil glas, 
ko bi se je imela ravno moria začeti . In Gospod se je usmilil v naj veči sili, ker kakor pleve so se Hunci na enkrat razkropili . Kakor klasje so padali in smert, ki s o 
jo ravno menili jetnikom poslati, je kosila njih same, in 
kakor reka se je privalil kraljev sin Otón , z oddelkom 


92 

kerščanske armade . Ni se nihče vstavljal, ker je bil tak o 
naglo in neprevidama prišel. 

„Jezus , Jezus!” se je zaslišal glas iz več tisuč ust 
in glave Huncov so letele z vratov , kakor makove glave 
z stebel. Terdo mož pri možu so planili v osupnjene pogane in dedi celo do srede armade. Henrikovi vojščaki 
niso tako berž pozvedili za pomoč, ali kakor bi kakše n 
coper bil so se na enkrat vsi spet ojačili in pogum s e 
jim je vernil v serce in več niso čutili trudnosti in spéhanost ; in zbrali so se, in spet so napadli z nova sovražnike, ki kakor v kleščah od spred in zad zajeti, so s e 
v beg spustili in zatulili od straha, kakor malo popre d 
od veselja. Rešeni jetniki pa so, kakor Izraelovi otroci 
viditi Egipčane v rudečem morju Bogu veselo zahvaln o 
pesem zapeli . 

Bila je to lepa in vesela zmaga, ker naj hujši so

vražniki so bili pokončani. 40.000 jih je ležalo pobitih 
in 50.000 so jih živih vjeli. 

L 

Se dandanašnji se vsako leto spomin te zmag e 
obhaja v cerkvi v Kejš'evem, in še zdaj so viditi tam okoli 

ostanki nasipov in zakopov, ki so jih bili tačas napravili . 


Dvanajsto poglavje . 

Povračilo. 

Ako se človek na borišče ozre, ga groza in stra h 
obide, in bridka žalost serce prešine. Vidi se tukaj popolna zdivjanost človeka, ki ga je Bog po sv'o'jej podobi 
vstvaril. Poglej pomorjene, in vids na zavlečenih obra 
zih vse znaminja nevkrotenega sovraštva, zlobe in divjavosti. Zobe imajo terdo stisnjene in če dobiš ktere usta 
odperte , so jim žnabli zastali, ko so kletvi pot odperli . 
Taka je bila tudi na bitinah pri Kejševem . Vse polno je 
bilo pobitih ljudi in konj, cele 'luže kervi, semtertje razmesarjenih koscov in udov in brezpomočnih umirajočih ! 

Dan se je nagnil in večer je prišel. Zvezde so po 
navadi spet sijale hi sapice pihale. Sove in topirji so če z 
hitine letali tako tiho , da se je kornej čatiio. Zato je pa 
z večini hrupom cel trop lačnih volkov prideri iti p o 
-umorjenih planil. Ali razen tih štirnogatih roparjev s e 
tudi ni manjkalo dvonogatih, ki jim je Bog um in pamet 


dal, ki so pobite obropávali se nezmenivši za prošnje 
hudo ranjenih , ki so še živi sem ter tje v strašnih mukah ležali. Bilo je zjutraj zarano, ko je Bonifaci jezdi l 
po širocih bitinah . Se je imel meč pripasan in pisan i 
opas kraljevega jezdica, ki je s konjem padel in se vbil . 
Bil je še tudi ves poln kervavih madežev in če je bila 
tudi zmaga dobljena, je bil vender žalostnega obraza, viditi toliko divjega okoli sebe . Prišel je do Kejšanskih osmeléd, več ni bilo lepe vase druzega, ko malo pepela i n 
na kup sosutega zida. Komej je še spoznal mesto ., kjer 
je pA~ednjegovega brata hiša stala. Izdihal je rekoč: „Vsega jc konec! tudi krasne teste ni je več, ki sim jo iz 
Laškega prinesel, in jo je moj brat tako skerbno gleštal . 
Ali koliko tisuč še bolj žlahtnih tert je včerajšnji da n 
pokončal, živih tert, ponos, veselje in tolažba odgojivcov! Zdaj bo že Anže previdil, kako je bilo le zanj dobro, da je njega zadelo, v mesto se preseliti . Toda -
glasneje in veseliše reče — moja domovina je rešena težkega jarma hudih Huncov. Lepše kakor pred se bod o 
dvignile mesta in vasi iz pogorišč in blagi ljudje bo 
do v njih prebivali' in srečni. Teško se bodo divji pogani 
še kdej upali v naše dežele priti, in več se ne bode kmetu bati, da bi njegovo polje Hunski konji teptali . Ali 
kakšno vpitje se sliši od tamkej?” 

Oberne konja in jezdi, od kodar je slišal glas priti , 
za osmojeno steno, ki je še po koncu stala . 

„Nos mu moramo saj odrézati” se zasliši zasramo


95 
vavni glas . jo je še naj oranji kazen za poba, ki ni sem 
prišel, da-bi molil." 
„Ravno, kakor z njegovimi brati”, z njim storite ! 
se spet drug oglasi . 
„Raji ga umoriti mladega kregulja, se spet drug 
oglasi — zakaj se je pa kilovec prezgodej speljal?! ” 
Ko je Bonifaci za steno prijezdil, je zagledal tro p 
Kristjanov, zdivjanih vojakov in v sredi med njimi mladega llunea, ki so se ravno zanj posovetovali, kako g a 
umoriti. Trop vjetih Ihmeov s posekanimi nogami in rokami je ležalo na tleh. Mladi llunec — bil je Tirček --
tudi ni prosil za usmilenje. Tamno je gledal pred se, in 

še celó potlej se ni kviško ozerl , ko ga je moaih zagovarjati jél. 

„Sin nima terpeti krivice za očetovo hudobijo”, -
je začel žugaje govoriti Bonifaci — Končati in pobiti gr e 
sovražnika v boju, ali ne spodobi se mučiti brezmožn e 
jetnike. Drugaei niste kristjani in nič boljši od kervolokih lluneov . " d 

„Dajte meni fanta, da tudi mene del doleti . Tudi jaz 

sim se vojskoval s sovražniki " Bonifaeiu ni bilo treba ve

liko besedi Ilunea srnerti oteci in ga k sebi na konja vzeti , 

in odjahal je z otelim proti Meziboru hitro kar se j e 

dalo. Z eno roko je vajet deržal, z eno pa fanta. 

bi mi morebiti rad ušel” — je sam pri seb i 

mislil — ali to bi bila tvoja nesreča . Cudno! lepo, sadonosno terto je včerajšnji boj končal in danes divj o 

7 


90 
meni v roke dal. Ako bi bila una še tako sladko grozdje 
rodila, ne menjal bi za to rad ." 

Ne več daleč od Mezibora je došel kup žen, dekle t 
in otrok, ki so tudi v mesto šli . Bili so jetniki , ki s o 
živi. Iluneom ušli, in v mesto šli strehe in pribežališča 
iskat, ker je bilo njih domovje požgano . Komaj je starega 
moža, ki sta ga dva podpirala čverst ndadeneč in mlad a 
žena vsak pod eno pasho doš'el, zasliši Bonifaci vesel 
glas : „stric, stric! ali ste res vi, stric, Bonifaci ? 

',Stric?” popraša mladeneč zavzet in se ozre na jezdiea — ln tudi Tircek? še bolj zavzet zapraša, ko j e 
mladega Bunca zagledal . 

Vsi so postali, si pravili, in se vsi veseli objeli i n 
objemali. 

I/ Kako buta pač oče in mati vesela" — se zavesel i 
Bonifaci, oba zgubljena otroka na enkrat najti, zlasti p a 
mati, ki jih je žalost vse potlačila ." 

„Kako, stric, pa ste tega Bunca dobili” popraša 
Ožbe — ki je bil edini med pogani, ki je dobro in milo 
z nami jetniki ravnal, in mene in sestro Razvito večkrat 
umora rešil ? 

„Božja volja je bila — reče Bonifaci — da sim še 
o pravern času prišel, ko so mu zdivjani vojščaki ravn o 
nos odrezati boni.” 

„Kje pa so tvoj oče in, brat Perčin? popraša Ožbe 
Tirč'ka,” 

,,Oba sta poleg mene v boju padla' mu Tirček 


Žalosten reče. „,Blagor jim! — se oglasi Bonifaci — bolj e 
za) "ju, kakor pa da bi jima bili živima noge in roke po 
sekali. Ali ta Kunec nam je priča, da Bog vsacemu povern e 

po zasluženju, Kakor je vas, tako je tudi tega Gospoú 
ohranil. Poskusimo , če se bo dal kregulj v goloba spremeniti, ce ne naj pa spet gre v svoje staro gnjezdo . Ali 
zakaj pa ta žena tako milo joka v sredi veselih ? 

„Rahel joka za svojimi otroci — odgovori duhoven 

— ker jih nima več! Ali potolažite se, žena . Bog je velik 
in milosten, on zamore solze tudi vam hitro v veselj e 
spremeniti . Pobožni Job je dobil dvakrat toliko , kar j e 
zgubil.” 
„Da' spet Bonifaci povzame — našemu Bogu j e 

vse mogoče. Tako je dal 'najemu bratu takrat, ko so valovi Rozvito dalje gnali, drugo hčerko za zgubi, °eno, ki 
je prav po čudni poti čez ozidje v mesto in v njegov e 
roke prišla. Njena mati bežé pred Rund, je prosila, jo 
v mesto vzeti, pa jej ni bilo dovoljeno . Tedaj je prosila, 
da bi jej saj dojenčka oteli in moj brat Anže.” — 

„Moje dete je, moja Jévika i” je vesela zavpila n a 
glas žena to slišati. — Jaz sim bila tista mati, ki sim 

dete čez ozidje podala . " 

„Po tem, kar ste tisti strašni večer, ko vas je Tir 
ček smerti otél, govorili, bi mislil, da so Bunci vaše 
dete vam v naročju -umorili!” Reče začudeno duhoven . 

,,Ne, ne! tistar je bilo tuje dete, ki je le k men i 
pribežalo da bi ga varovala . Vsa zmešana sin bila, in 
* 


'98 

visim vedila , kaj govorim . O, dajte, gremo berž 1 poka

žite mi gospod oče hišo, v kteri jé moja Jévika . Ali je, 

koli še zdrava in živa? Hitro, hitro, kaj se tako mudimo ? 

',Vidite — pravi duhoven — kako so se materi nagl o 
solze posušile ; kako berž se je žalost v veselje spremenila, Storite jej to, in spremite jo berž v mesto. Tudi 

vsi drugi bi že radi tje prišli in domače spet vidni . Le 
pojte, jaz bom že za vami če tudi malo kesneje prišel. " 
Ali če ravno so vsi razun Tirčka želeli pred ko se da 
,v mesto priti, so vender vsi vkup počakali in počas zraven duhovna šli in ga močno podpirali . In kadar so jih 
. Meziborčani priti vidili, so se vsuli iz mesta rešenim naprot, in mož, žena, oča, sin, mati, hči, vsi so se obje 
mali in veselja jokali . Tudi mož od Tirčka rešene žen e 
je prišel naprot. Bil je še 'živ, in med tistimi ,- ki so ji h 
Ilunci pred Mezibor prignali, v mesto sprejet. Mesto pa 
se je vse veselja razlegalo. „Rešeni smo, rešeni!” je vse 
kričalo, in ki so se bili popred sperli, so se spravili i n 
revni in bogati so se objemali in bratili ; in zvonovi so 
veselo in slovesno peli in cerkve so se razlegale od zahvalnih pesem, in celó tice pod nebom so se veselile, i n 

solnčice se je smejalo in voda Zala je veselo šumljala. 

Samo v dveh sosednih hišah ga ni bilo slišati glasil . 
Pri jirharju in pa pri Anžetu. Ali fjekaj se je valila zdaj 

ukajoča truma . Mem velike hiše je šla in pred malo j e 
ostala. In tekle so same solze veselja, in druzega se ni 
slišalo, ko zahvala iz njih ust . Na strani pri njih pa je 


stal Tire'ek. Gledal je molčé vesele ljudi, kterih občutk i 
so mu bili dozdaj vsi tuji . Le tamno se mu je dozdevalo , 
da je više veselje mogoče, kakor konja jezditi, kopje metati, sablo sukati, loviti, ropati, požigati in moriti . Iz 
sosedove hiše pa so stopili štirje, ki so imeli černo trug o 
na ramah. Za njimi je šla černo oblečena žena. V sredi 

skozi likajočo množico so šli za pogrebom. Bonifaci je 
križ naredil in djal duhovnu : „Bog mu je povernil, kakor 
so bile njegove dela. Molimo za dušo ranjeega 

In molili so. _ 

Ker pa veselja le ni bilo ne konca ne luiaja, poklič e 
Bonfaci Anžeta k sebi na stran : in potegne izpod kute 
polno inošnó rekoč : „Na, brate! to mi je dal krJlj sam , 
ker sim Otonu nesel sporočilo od njega, daje prišel iz Vejgarš'ke niže. Vzemi.> denar in (rabi -ga kakor veš in znaš , 
da bo prav. Meni denarja ni potreba, in tudi mojemu 
kloštru ne.” 

Zdaj je MI Anže res kakor Job, ki je več dobil, kakor zgubil, in kakor Job, je tudi on s svojimi vred ča

stil in hvalil Bogá naj bolj usmiljenega.-,,Enega le mi manj 
ka n — reče — „psa ; rešil je sina in hčerko, in on je 
bil tudi vzrok, da sta se brat in sestra spoznala .” „Poginil je za rešenje dežele” — reče Bonifaci — Le, ker so 
njega vgledali, so Hanci iz varnega zavetja v taboru rt a 
plan prišli, da je bila zmaga lože . Ker Henriku po dobljeni bitni ni bilo mogoče sovražnika , ki se je razkropil , 
kakor sapa listje raznese dalje poditi, se je vernil na bi


100 
tine, je padel na kolena in se zahvalil za' zmago. Da je 

čast zmage njemu, v čipr rokah je življenje in smert, 
zdravje in bolezen, moč in nemoč, in ki vse po svojej 

modri previdnosti ravná. Kakor duše tako je Henriku 
tudi trupla Bog spet zdravje podelil,, in vsi, ki so s e 
vojskovali, so pokleknili in odkriti molili, nad njimi v 

lepi, prijazni pomladanski sapi so škerjančki žgoleli, kak-or pri rojstvu Kristusovem nebeške trume, in sicer : 
uMir, mir na zemlji, Bogu in ljudem v čast in slavo! " 

Tudi je dal kralj v Kejševem krasno cerkev sozidati , 
in zapovedal, da se ima vsako leto v postu spomin te 
zmage obhajati in na pridigi vselej ponoviti . — 

Kmalo za jirharjem je tudi umerla njegova žena; 
Anže pa, ki je obogatel, je kupil jirharjevo hišo, kjer j e 
celó do konca življenja vesel in v miru živel . On in Met a 

sta le veselje nad otroci vž'ivala in brat Bonifaci jih je večkrat hodil obiskovat. Terta, in drevesca, ki jih je Bonifaci vsadil, so veselo in čversto rasle in kóšato senc o 
dajale. Tiréek pa ni hotel več nazaj iti v svojo domovino . 
Nova mu je bila ljubši, in tudi je dobil boljši mater tu 
kaj , boljši vidno — Meto — in boljši nevidno — kerščansko cerkev, ki je tudi naša mati . Stari duhoven je š e 
doživel veselje, ga v kristjana spreoberniti in kerstiti. 
Potlej pa se je vesel preselil v naj lepši domovino , ki j o 
je Gospod svojim otrokom pripravil, — v svete nebesa ! 

Blagor vsim, ki vižajo barko svojega življenja na 

ravnost v to varno pristanišče! 


Kazalo. 

Stran 
Pervo poglavje . . 1 
Drugo poglavje . 17 
Tretje poglavje . 2 5 

Četerto poglavj e 32 
Peto poglavje . 39 
Šesto poglavje . 47 
Sedmo poglavje . 56 
Osmo poglavje . 62 
Deveto poglavj e 70 
Deseto poglavj e 78 
Enajsto poglavje . 85 
Dvanajsto poglavje . 93 

Natisnila Pichlerjeva vdova na Dunaju.