Izguba in žalovanje pri predšolskem otroku Tina Polajžer, vzgojiteljica predšolskih otrok, Vrtec pri OŠ Kungota – enota Zg. Kungota Smrt in z njo povezano žalovanje največkrat povezujemo s svetom odraslih … A tudi otroci niso izvzeti iz tega bolečega doživetja. V vrtcu se dogaja, da otroci vzgojiteljice in vzgojitelje sprašujejo o smrti, vendar jim tega dela življenja pogosto ne znamo ustrezno predstaviti. Včasih celo mislimo, da je bolje, če otroka poskusimo obvarovati pred to temo. Z udeležbo na izkustvenem seminarju Kako ravnati v primeru izgube in žalovanja pri otroku, ki ga je pripravila humanitarna organizacija Hospic, smo udeleženci pridobili občutek, kaj otrok v času žalovanja najbolj potrebuje. Članek odgovarja na vprašanja, s katerimi se soočamo, ko otroku pomagamo, da izživi svojo žalost v procesu žalovanja. Ključne besede: izguba, smrt, žalovanje, potrebe, predšolski otrok Otrok naj ima priložnost občutiti smrt kot nekaj na- ravnega in skrivnostnega, s pravico do joka in žalosti ob čuječi podpori bližnjega … Dodič, Bom babico še kdaj videl, zdaj, ko je umrla? Uvod Kot je življenjski prihod novega človeka na svet, je ži- vljenjska tudi smrt. Je del življenja. Pred njo ne more- mo obvarovati niti sebe, tudi ne otrok. Misel na smrt nam prinese občutke žalosti in nemoči. Ko izgubimo nam ljubo osebo, se v nas sproži naravna reakcija – žalovanje, ki se lahko pri odraslih in otrocih izraža raz- lično. Z bolečino se je potrebno spoprijeti na zdrav način, saj lahko nerazrešeno žalovanje povzroči re- sne psihične težave v vseh starostnih obdobjih. Pri tem imamo odrasli, ki smo v stiku z žalujočimi otroki, pomembno vlogo. Prav mi smo namreč tisti, ki lah- ko otroku pomagamo, da izživi svojo žalost v procesu žalovanja. V vrtcu se dogaja, da otroci vzgojiteljice in vzgojite- lje sprašujejo o smrti, vendar jim tega dela življenja pogosto ne znamo ustrezno predstaviti. Včasih celo mislimo, da je bolje, če otroka pred tem poskusimo obvarovati. Pri smrti hišnega ljubljenčka ali povožene živali na cesti še nekako gre, težje pa je, če se otrok sooča z izgubo starega starša, sorojenca, starša … Slovensko društvo Hospic je za pedagoške delavce, ki nas je tema pritegnila, v februarju 2019 pripravilo iz - kustveni seminar Kako ravnati ob izgubi in žalovanju pri otroku. Ta nevladna, neprofitna in humanitarna organizacija nudi sočutno oskrbo ljudem v zadnjih stadijih neozdravljivih bolezni, oporo svojcem pri so- očanju z grozečo izgubo v smislu priprave na slovo in kasneje tudi podporo žalujočim odraslim, otrokom in mladostnikom po izgubi bližnje osebe v procesu žalovanja. So torej pravi naslov za razširitev svojih ob- zorij, kako ravnati z žalujočim otrokom. Kako povedati otroku za smrt ljubljene osebe? Ko pride do smrtnega slučaja, je otroku potrebno razložiti vse, kar menimo, da mora vedeti o smrti in je primerno njegovi starosti. Bodimo iskreni in mu povejmo resnico. Izberimo miren kraj, kjer se otrok počuti varno. Govorimo na miren način, s prijaznim in toplim glasom. Nato preprosto počakajmo na otrokov odziv. Potrdimo mu, da je to, kar čuti, v redu, občutke mu pomagajmo ubesediti. Povejmo mu, da ga imamo radi, da smo ob njem, namenimo mu to- liko časa, kolikor ga potrebuje … Naj otrok gre na pogreb? V takšnih situacijah se je potrebno prilagoditi otro- kovim čustvom in potrebam. Še pred pogrebom mu razložimo, kako obred poteka. Vprašajmo ga, če želi iti, in potem njegovo odločitev tudi spoštujmo. Nič ni narobe, če otrok doživi zaključni del poslavljanja. Do- bro je, da je v času pogreba ob otroku odrasla oseba, ki lahko odgovarja na njegova morebitna vprašanja. Naj ne bo to ožji žalujoči, saj tudi ta na pogrebu po- trebuje čas za svoje žalovanje. MED TEORIJO IN PRAKSO 45 Didakta MED TEORIJO IN PRAKSO Didakta 1. Šok, zanikanje Otrok dogodka še ne zmore spre- jeti, zanika, kar se je zgodilo. 2. Jeza Ko otrok izgube ne more več zanika- ti, občuti nemoč, jezo, ima občutek krivde. Sprašuje se, zakaj se je to zgodilo njemu … Lahko je celo jezen na umrlega. 3. Pogajanje Otrok misli, da če bo priden, da bo spet vse, kot je bilo pred izgubo. 4. Prepustitev žalovanju Otrok joče, je brezvoljen, občuti brezup. 5. Sprejetje Otrok je sicer še vedno žalosten, a se že počuti bolje, življenje se ustali in otrok o izgubi ljubljene osebe razmišlja manj pogosto. Doživljanje smrti pri otroku je zelo odvisno od tega, kako močno je bil navezan na umrlo osebo in koli- ko let ima ob izgubi. Doživljanje smrti pri otroku, starem do treh let Otrok do tretjega leta starosti doživlja stisko pred- vsem zaradi ločitve od ljubljene osebe, občuti od- sotnost le-te in čustvene spremembe družinskih članov. Umrlega pogosto išče ali ga kliče. Pri tej starosti sicer smrti še ne razume, kaže pa znake ranljivosti, lahko spremeni odnos do hrane, spanja, veliko joka, moči posteljo, prevzema čustva ljudi, ki ga obdajajo … Doživljanje smrti pri otroku, starem 4–6 let V tem obdobju je za otroka smrt nekaj začasnega, prehodnega. Pričakuje, da se bo umrli vrnil v nje- govo življenje. Sposoben je sprejeti dejstvo, da je oseba umrla, ne pa, da smrt doleti vsakogar in da bo nekoč umrl tudi sam. Ob izgubi ima lahko ob- dobja žalosti, besa, nemira, joka. Lahko začne mo- čiti posteljo, sesati palec, tožiti, da ima krče, glavo- bol, dobi lahko celo izpuščaje. Pogosto ima veliko potrebo po pozornosti in fizičnem kontaktu, zelo je povezan z emocionalnim stanjem ožjih prežive- lih. Postavlja zmeraj ista vprašanja, da bi ugotovil vzrok izgube, lahko celo misli, da je smrt kazen za njegovo neprimerno obnašanje. Pojavi se lahko agresivnost, težave v besednem izražanju občut- kov. Umika se v igro … Kako lahko otroku olajšamo stisko ob smrti lju- bljene osebe? Pri otroku do tretjega leta starosti je najbolje, da ohranjamo strukturo in rutino prehranjevanja, spa- nja, da si prizadevamo za toplo, ljubeče ozračje v njegovem okolju. Pomagajmo mu oblikovati pozi- tivne vzorce vedenja. Pri starejšem otroku pa je pomembno, da mu za- gotovimo čas in prostor, da lahko žaluje. Omogoči- mo mu, da žaluje na svoj način. Morda bo večkrat želel obiskati grob, lahko da bo več govoril o osebi, ki je umrla, da ji bo narisal kakšno risbico ali kaj iz- delal zanjo … Naj izraža vsa čustva, ki jih občuti. Skupne značilnosti, ki se pojavljajo pri večini žalu- jočih otrok Vedeti moramo, da je žalovanje pri vsakem otroku edinstveno, kljub vsemu pa se pojavljajo določene značilnosti, ki se pojavljajo pri večini žalujočih: 46 Didakta Pomembno je, da smo odrasle osebe senzibilne in da se z otrokom o smrti in izgubi pogovarjamo, ko otrok to želi in ko sam izkaže potrebo po pogovo- ru o tej temi. Takrat si vzemimo čas in odgovorimo na njegova vprašanja. Četudi so vprašanja iz dneva v dan enaka. Otrok s poslušanjem naših odgovorov predeluje svoje razumevanje in lastne občutke. O smrti govorimo odprto. Otroka največkrat zanima, zakaj ljudje umrejo, kaj se zgodi z umrlim, vpraša tudi, če je npr. babica zaspala … Zanima ga, če bosta umrla tudi mamica in očka, ali je nekdo umrl, ker je bil poreden, zanima ga tudi, kaj se zgodi s človekom po smrti … Če na katero od vprašanj ne znamo od- govoriti, otroku iskreno povejmo, da odgovora ne poznamo. V tem primeru zadostuje že, da smo ob otroku, da čuti, da mu nudimo ljubezen in toplino. Otroku moramo zagotoviti občutek varnosti. Ohra- njajmo dnevno rutino v vsakdanjem življenju, ne spreminjajmo ritma spanja, prehranjevanja .... Z otrokom se spominjajmo trenutkov, ki jih je otrok doživel s preminulo osebo. Spomin bo otroku ohra- njal sliko umrlega. Če tudi sami občutimo žalost, otroku to povejmo. Ne skrivajmo lastnih čustev, saj lahko tako otrok dobi vtis, da je čustva potrebno skrivati in potlačevati. Česa ne recimo otroku, ko žaluje Izogibajmo se povedim, kot npr. babica je zaspala, dedek je šel na dolgo potovanje, teta je umrla, ker je bila bolna … Otroku je potrebno smrt razložiti na primeren način. Če nekdo umre zaradi dolgotrajne bolezni, mu je potrebno bolezen natančneje razlo- žiti, da otrok ne razvije strahu in posploši, da lahko umre tudi nekdo, ki ga doleti le prehlad. Otroku ne govorimo, naj ne joka, da bo že prebolel in da bo že čez nekaj dni že vse v redu, da ima še drugo babi- co/dedka … Primerne knjige za predšolske otroke za prede- lovanje smrti: V procesu žalovanja so nam v veliko pomoč lahko tudi knjige, ki otrokom približajo pojem smrti, ža- lovanja, izgube, potrtosti … V nadaljevanju je na- vedenih nekaj slikanic, ki se dotikajo obravnavane tematike. • Jazbečeva darila v slovo (Suzan Varley, 2001) • Dedka ni več (Ann De Bude in Rien Broere, 1997) • Medvedkov dedek (Nigel Gray, 1999) • Zakaj je bil rožnati slonček žalosten in kako je spet postal srečen (Monika Weitze, 1999) … Ko v procesu žalovanja pri otroku pride do hujših težav … V tem primeru je potrebno, da poiščemo strokov- no pomoč. Razlike med normalnimi in tistimi re- akcijami, ki opozarjajo na težave pri razreševanju stiske, se najbolj kažejo v neobičajnem trajanju znakov prizadetosti ter v intenzivnosti le-teh (Bo- rucky idr. 2004). Pomoč poiščemo, kadar: • otrok vztrajno zanika smrt; • zapusti prostor vedno, ko kdo omeni ime umr- lega in če ne more spregovoriti o svojih občut- kih; • ima dlje časa motnje spanja; • postane pretirano bojazljiv, se oklepa odraslih, je bolj jokav; • neustrezno izraža jezo in je nasilen do drugih; • se zapre vase in postane depresiven; • se pojavi izraziteje regresivno vedenje (ponov- no začne močiti posteljo, pojavi se sesanje prsta …), ki traja dalj časa (Borucky idr. 2004, 26). V procesu žalovanja otroka nudijo strokovno po- moč otroški terapevti, ki so usposobljeni za to- vrstno pomoč, prav tako svetovalci v zavodih za mentalno higieno, svetovalci društva Hospic in drugi. V Hospicu žalujoče otroke podprejo z individual- nimi pogovori, z vodenimi tematsko-kreativnimi delavnicami, podporo in pomoč nudijo tudi star- šem oz. skrbnikom otrok, strokovnim delavcem v vrtcih in šolah … Vsako leto organizirajo tudi tri in pol dnevni vseslovenski tabor za žalujoče otroke in mladostnike, ki so doživeli smrt bližnje osebe. Ta- bor za levjesrčne je brezplačen, otrokom pa omo- goča, da začnejo ali nadaljujejo pot po izgubi zanje pomembne osebe. Zaključek Izguba, ki jo povzroči smrt, lahko prizadene kogar- koli, ne glede na starost, spol, izobrazbo, družbeni status … Izključeni niso niti otroci. Zanje je tovrstno doživetje še posebej težko. In čeprav se z žalova- njem ukvarjajo predvsem žalujoči v domačem okolju, je v bistvu le-to prisotno v vseh sistemih, kjer se žalujoči otrok nahaja, torej tudi v vrtcu/šoli. Žalosti seveda nikomur ne moremo odvzeti ali mu je zmanjšati, vsekakor pa lahko strokovni delavci v vzgojno-izobraževalnih sistemih po svojih močeh pomagamo. Žalujoči otrok bo lažje nadaljeval ži- vljenje brez osebe, ki mu je bila blizu, če bo imel v svojem okolju ustrezno podporo in razumevanje pri sprejemanju občutkov, ki ga begajo in mu pov- zročajo dodatno stisko. Viri in literatura Akin, T., Cowan, D., Palomares, S., Schilling, D. (2000): Pomoč otrokom pri spoprijemanju z žalostjo, strahom in jezo. Ljubljana: Educy. Borucky, V., Križan-Lipnik A., Perpar, I., Štadler, A., Valenčak, K. (2004): Smrt in žalovanje: Da bi odrasli lažje razumeli otroke. Ljubljana: Otroci. Brecelj-Kobe, M., Trampuž, D. (2002): Družina, izguba in žalovanje. Slovenska pediatrija, 9 (2–3), str. 133–136. Canacakis, J., Pisarski, W. (1995): Spremljam te v tvoji žalosti. Celje: Mohorjeva družba. Cvetkovič, U. (2015): Žalovanje otrok in mladostnikov. Hospic, 20 (2), str. 4–9. Dodič, D. (2014): Bom babico še kdaj videl, zdaj, ko je umrla?: Vodnik skozi žalovanje ob smrti ljubljene osebe. Ljubljana: Corason. Izročki Hospica (izkustveni seminar Kako ravnati v primeru izgube in žalovanja pri otroku, februar 2019). 47