117 Smrt Pravičnega. Po francozkem prosto poslovenila Luiza Pesjakova, Klavdija Prokula Fulvii Rešili.*) ^Vprašala si me, zvesta prijateljica, kaj da se je pri nas zgodilo, odkar sve se ločili. Zvedela si že marši-x *) To pismo se prilastuje Klavdii Prokuli, ženi Poncija Pilata. Navadno poročilo pripoveduje, da si je Pilat, kakor Judež, v obupu sam končal življenje , in da je njegova žena krščena umrla. Grki jo cel6 postavljajo med svetnike. To pismo se v marsikterih rečeh vjema s svetim evangelijem , zlasti v tistih, kterih se je vdeležil Ponci, da ne v vseh, samo po sebi se lahko razume , kajti pisala ga je Klavdija , ki je bila se nevernica. Nadjam se, da bodo prijazni čitatelji „Novic" radi brali priprosto to pismo , da si je tudi pisano iz never-skega stojala. Pisateljica. ktero prigodbo, in skrivnost, ktera jo ogrinja, te straši. Da vstrežem tvoji želji, hočem vse svoje moči napeti in ti natanko popisati žalostno svoje življenje. Ako bodeš včasi pri branji ostrmela, spomni se, da više moči obdajajo naše rojstvo, naše življenje in našo smrt, in da ubogim umrjočim ni dano, uganiti njihove namene ..... Ne bom govorila od prvih let, ktera so mi pretekla v Marboni pri drazem očetu in pri tebi, ljuba prijateljica. Saj veš, da prvo leto trpljenja bilo je šestnajsto mojega življenja; poročena sem bila takrat s Poncijem, sinom imenitne stare rodbine rimske, ko je bil postavljen za oblastnika v Iberi. Stopivši od oltarja pripravljala sem se za odhod in šla s Poncijem; spremljala sem brez veselja, pa tudi brez nevolje ženina, kte-rega bi bila lahko imenovala svojega očeta; toda žalovala sem po očetovi hiši, po milem nebu domovine svoje, po lepem cvetji, ktero sem ondi zapustila, in še zdaj se spominjam vsega tega s solznimi očmi. Mirno so tekla prva leta po moji možitvi, in mati sem bila sinu, kteri mi je ljubši bil ko luč ranega dneva; svoj čas sem delila med spolnitev maternih dolžnost in med veselje, ktero je bilo dovoljeno ženam mojega stanu. Moj sin je dosegel 5. leto, ko je njegov oče bil poklican za deželnega oblastnika na Judovsko. Odšli smo s svojimi služabniki in prišli v Jope; občudovala sem bogato in plodovitno to deželo , ktere se je polastoval moj soprug v imenu rimskega cesarstva. V Jeruzalemu so me obdajale velike časti, al vendar sem ondi živela kakor v samoti, kajti Hebrejci, od nekdaj ponosni in sumljivi, so ptujce črtili, imenovaje jih malikovavce, kteri skrunijo s pričnostjo svojo sveto zemljo , posvečeno Bogu njihovih sprednikov. Prebivala sem veči del s sinčkom v tišini lepega vrta, kjer se je mira družila cveteči terebinti, kjer se je palma še lepše vzdigovala kakor v Delu, in kjer se je naranča za lepoto borila z granatovim jabelkom ; tukaj sredi lepo dišeče vonjave v senci sem vezla zagrinjala ali pa sem prebirala Virgi-ljeve poezije, ktere se glasijo presladko ušesu, ali slajše še občutljivemu srcu. Malokadaj sem vidila svojega sopruga, in zdelo se mi je, da je bil skrbljiv; mogočna njegova roka je vendar bila preslaba, da bi bila ustrahovala judovski narod, kteri je bil od vekov samostojen in razdeljen v tisoč ločeb , ki so se le v enem edinile, in to je bilo pia-meneče sovraštvo do rimskega imena. Ena sama rodbina mi je bila prijazna, rodbina necega sprednika on-dašnje sinagoge; rada sem obiskovala njegovo ženo Sa-lome , ktera je bila izgled vseh ženskih sprednost, in njuno hčer Senido, še le 12 let staro, ali lepo kakor Aaronova roža, s ktero si je lepšala zlate svoje lase. Včasi so govorili od svojega Boga in brali iz svetih knjig. — Fulvija! ali ti hočem povedati vse? — — mnogokrat , kedar je Salome hvalila visocega B^ga Jakobovega, večnega Boga, kteri ne pozmi ne strasti ne pregrehe, kakor naši bogovi, in kteri je usmiljen, vse-gamogočen, edin v sebi, sama milost, čistost in veličanstvo , — kedar sem slišala Senido prepevati, pri harpinih akordih svete himne, ktere je zložil izraeljski kralj , in ktere sem tudi jaz poskušala pri glasu svoje lire; mnogokrat, Fulvija! sem potem v samoti svoji padla na kolena in sebi vkljub sem molila k temu Bogu za svojega sina^ in za vse, kar mi je bilo ljubo in drago na svetu. Častila sem tega Boga, kteremu se upogiba železna osoda, kakor revni sužnik svojemu gospodarju; in vselej sem od molitve vesela in okrepčana vstala. Senida je od nekaj časa bolehna bila, obiskovala sem jo vsaki dan, al eno jutro sem zvedela žalostno novico, da je umrla brez smrtnega boja in trpljenja v naročji svoje matere. Neizmerna je bila moja žalost, in polju- 118 bivši drazega svojega sina, sem se napotila, da bi plakata z nesrečno materjo. Na ulici, v kteri so stanovali, sem v nosilnici komaj naprej mogla, kajti flavtistov, pevcev in ljudstva veliko bilo je okoli hiše. Stopivši v vežo, sem vidila, da se je množica razplatila pred dvema človekoma, ji ogledovaje z zamaknjenimi pogledi. Prvega sem kmali spoznala, bil je oče uboge Senide, al namesti otožnosti, ktero sem mislila najti na častivrednem njegovem obrazu, bilo je brati znamenje globocega zaupanja in presladke neznane nade. Za njim, zavit v svoj plašč, šel je lep mlad človek ; vzdignila sem oči do njega, al pobešila sem jih v hipu, kakor se pobešajo pogledi pred solnčno svitlobo, zdelo se mi je, da se mu je čelo lesketalo, in da je zlata glorija obdajala njegove lase, kteri so mu na rame padali, prav po nazarejski šegi. Mogoče mi ni popisati, kar sem čutila pri pogledu tega moža, vleklo me je k njemu s presilno močjo, kajti neizrekljiva krotkost je počivala nad prelepim obrazom, al ostrmela sem od svete groze pred čudapolno svetlobo nebeških njegovih oči. Za njim sem šla in vedela nisem, kam da grem; vrata so se odprla pred mano in videla sem Senido na mrtvaški postelji in okrog nje tisoč luč in skrinjic z dišečimi kadili; še zmiraj je bila lepa, al njeno čelo je bilo bledejše ko limbar, ki se je nagibal na nje, in mrzla roka tretje „parce" je vtisnila svoje sledi bledim ustom in upadlima licema. Salome je slonela pri nji, nema, otrpnjena, in zdelo se mi je, da nas še videla ni. Neznanec je obstal pred posteljo in Jair, oče mrtve deklice, pade na kolena, rekoč: ,,Gospod, moje hčere ni več, al ako hočeš, bo oživela!" In Gospod je prijel Senido za roko in obrnil na njo mogočne svoje oči, rekoč: „Vstani, moja hči!" — in Fulvija, Fulvija! vstala je, zatisnjene oči so oživele, rudečica je preoblila njena usta, stegnila je roki in zdihnila: ,,Mati moja!" Mati in hči ste se objeli, in Jair zmiraj na kolenih, je poljuboval rob plašča njemu, kterega je imenoval „Učenik" in zavpil: ,,Kaj mi je storiti, da ti ustrežem in da zadobim večno življenje?" „Spoznati in dopolniti zapovedi svete vere: Ljubiti Boga in svojega bližnjega." Izgovorivši te besede zgine ko svitla senca. Ne vede sem pokleknila, in prišla sem potem domu kakor v sanjah. Pri večerji sem Ponciju povedala vse, kar sem vidila, on je majal z glavo in rekel: ,,Videla si Jezusa nazarejskega, njega, kterega sovražijo farizeji, saduceji, herodijani in veliki duhovni; vsaki dan se vekša njihova nevolja, in njihovo maščevanje žuga mu celo s smrtjo; in pri vsem tem govori Nazarenec ko modrijan in dela čudeže kakor Bog sam." „Al zakaj ga sovražijo?" ,,Zato ker je odkril njihovo pregrešnost in njihovo hinavščino ; slišal sem, ko jim je neki dan rekel: „Kačji rod, vi obtežujete svoje brate z bremeni, kterih se sami še s svojimi prsti dotakniti nočete. Vi skrbite, da se vam plačuje davek, al vi ne marate za postavo, za vero, za pravico in za usmiljenje." — Ta govor je resničen in zat6 je ujezil ošabne te ljudi; tajiti ne morem, da horizont je temen za Nazarenčana." ,,Pa ti se boš vendar za njega poganjal, kaj ne, saj imaš vso oblast?" ,,Oblast moja bode zginila ko prikazen, pred divjo njihovo jezo — — al žal bi mi bilo, ako bi tekla kri tega pravičnega." To izrekši je odšel, še bolj skrb-Jjiv ko po navadi, in ostala sem sama, zamišljena in treseča se. — — Velika noč se je približala, in sešle so se v Jeruzalemu množice romarjev iz vseh judovskih dežel, da bi v tempeijnu darovali svoje bogočastne darove. Nekaj dni pred praznikom mi je žalostno rekel Pilat: „Znam- nja so žalostna za Jezusa, njegova glava je postavljena za dar; morda ga bodo izročili še nicoj rokam veiikih duhovnov." Groza me je spreletela pri teh besedah ia ponavljala sem svoje vprašanje: „Kaj ne, da se boš poganjal za njega?" „Mi bo li mogoče?" — mi je bridko odgovoril moj soprug. Ponočna tihota je nastopila, al komaj sem se k spanju vlegla, že so me obhajale skrivnostne sanje. Vidila sem Jezusa, al bil je takošen, kakoršnega je Salome popisovala svojega Boga. Obličje je bilo svitlo ko solnce , nosile so ga kerubinske perutnice, žareči plameni so ga obdajali, in stal je vrh oblakov. Zdelo se mi je, da je sodil rod človeški, ki mu je bil pri zuožji; z roko je ločil pravične od hudobnih; prvi so se vzdignili do njega, biišceči v večni lepoti in drugi so padli v goreče brezno, v brezno, ktero je bilo grozovitnejše ko Plegeton in Tenar. Ko jim je večni sodnik ranjeno svoje telo pokazal in rekel: „Dajte odgovor o krvi, ktero sem za vas prelil!" takrat so pogubljenci gore* prosili, da bi jih pokrile, in zemljo, da bi jih pogoltnila, al zastonj je bilo vse, ne-neumrjoči so bili, neumrjoči za obupanje in za večna pogubljenje. — — O kakošne sanje so bile to, ali prav za prav, kakošno strašno razodetje f Ko je zora zlatila vrh tempeljna, vstala sem s postelje, al srce bilo je še polno grozovitnih podob, usedla sem se k oknu, da bi vživala čisti zrak ranega jutra. Al, kar se iz osredja mesta hrup zažene, kričanje, vpitje in tuljenje — strašnejše ko glas šumečega Oceana — mi zadoni na ušesa, poslušam, srce mi triplje od straha in na čelo mi stopi mrzel pot. Zmiraj bliže prihaja hrup, in kmali se začnejo tresti marmorne stopnice pod stopinjami neizmerne množice, ktera zavije naravnost v sodno hišo. Ustrašena do smrti v naročje vzamem drago dete, ki se je mirno pri meni igralo, ia k soprugu hitim. Pridši do sodne hiše zaslišim velik hrum glasov, tako da si ne upam va-njo stopiti, odgr-nem tedaj le škarlatno zagrinjaio, ktero je viselo pred vratmi. O Fulvija, kaj sem v dvorani zagledala! — Ponci je sedel na slonokoščenem stolu, obdan z vsem kinčem, s kterim Rim lepotici svoje poslance, v negib-nosti njegovega obraza brala sem globoko ginjenje, in pred njim z zvezanima rokama, z razvlečeno obleko, s krvavim čelom je stal: Jezus, Nazarejski. Popolnoma miren je bil, ni kazal ne ponosa, ne strahu, pokojen je bil ko nedolžnost in vdan ko ponižnost, al pri vsem tem me je prevzela groza, ogledovaje tolikanjo krotkost, kajti zdelo se mi je, da slišim besede svojih sanj: „Dajte odgovor o krvi, ktero sem za vas prelil!" Okrog njega je rjula divja truma, ktera ga je bila privlekla do sodnje hiše, in med njo je bilo videti nekaj duhovnov, pismoznancev in farizejev, ki so nosili na čelu širje pergamenoste trakove ali listke , v kterih je bilo zapisanih nekaj vrstic iž njihove vere (postave). Vsi so dihali sovraštvo ; želja po maščevanji bila jim je brati v plamenečih očeh in bilo je, kakor da bi peklenski duhovi družili svoje glase njihovemu grozovit-' nemu tuljenju. Nazadnje Pilat z roko migne, in tihota nastane. „Kaj hočete od mene?" jih vpraša moj soprug. „Mi hočemo smrt tega moža, Jezusa nazarejskega", odgovoril je neki duhoven, razodevaje misli vseh. „Kaifež ga je obsodil, in zdaj smo prišli, da ti potrdiš njegovo sodbo." ,,Kaj je krivega storil?" Na to vprašanje so zavpili: „Prerokoval je tempeijnu pogin! Judovskega kralja se imenuje! Pravi, da 119 Je Kristus, Božji sin! Zasramoval je velike duhovne, Aaronove sinove! Na križ ž njim!" Se zmiraj slišim to vpitje, in še zmiraj vidim rajsko podobo Jezusovo. Naposled ga Ponci krotko vpraša: „Ali si judovski kralj ?" „Kakor si rekel, tako je", bil je njegov odgovor. „Ali si^ Kristus, Božji sin? ali si prerokoval tempeljnu pogin?" Jezus molči. Vpitje pa se ponavlja ko vriski lačnih tigrov: ,,Izroči nam Jezusa, na križ ž njim!" Mogoče mi ni bilo dalje poslušati, poklicala sem sužnjo in jo poslala do sopruga s prošnjo, da bi mi dovolil kratek posluh. Koj zapustil je sodišče in prišel k meni. Padla sem na kolena pred njim rekoč: ,,V imenu vsega, kar ti je ljubo na svetu, v imenu najinega otroka, varuj se, da ne boš kaj pripomogel v smrt modrijana, kteri je podoben neumrjočim bogovom; videla sem ga nocoj v sanjah, obdanega z najvecim veličastvom, ko je sodil rod človeški, kteri se je tresel pred njim; al med nesrečnimi sencami v gorečem breznu spoznala sem obraze vseh, ki zdaj zahtevajo njegovo smrt. O varuj se , da se ne dotakneš njega z grešno roko; sama kapljica njegove krvi naklonila bi ti pogubljenje." ,,In vendar mi ne bo mogoče rešiti ga" — odgovoril je Ponci — ,,rimskih prijateljev je le malo tukaj, in kaj premore slabi ta podpor proti narodu , kterega peklenski duhovi navdihujejo; al bodi pri miru, draga Klavdija, pojdi na vrt, moti se z otrokom, tvoje oči niso ustvarjene, da bi gledale take krvave podobe," Zapustil me je, in bila sem v smrtnih težavah. Jezus je še zmiraj stal pred sodiščem, in zaničevali in zasramovali so ga vojščaki in vse ljudstvo; nič ni bilo enako njihovemu sovraštvu, ko nebeška potrpežljivost trpečega Nazarenca. Ponci vsedel se je ves zamišljen na svoje sedalo in vpitje „križaj ga" ponavljalo se je še strašnejše ko popred. — Navada bila je v Jeruzalemu, da je oblastnik o veliki noči oprostil kterega jetnika, skazaje milost in dobrohotenje cesarjevo , in ravnal je v tem djanji po občini volji ljudstva. Zapazivši morda v te navadi rešilo za Jezusa, Ponci reče: „Kterega hočete, da osvobodim: Baraba ali Jezusa, ki se imenuje Kristu?" „Hočemo Baraba" zavpiia je množica. Baraba bil je tat in morivec, in krivice njegove bile so znane vsej Judeji. Ponci reče na novo: ,,In kaj hočem storiti z Jezusom? Ž njim, ki se imenuje Kristus?" „Na križ ž njim!" ,,In kaj vam je vendar storil?" Edini njihov odgovor bil je: „na križ, na križ ž njim!" Ponci bilje ves pobit; vpitje in tuljenje krvoločni-kovje skoraj že užugalo njegovo oblast, oblast rimskega imena, kterega je zastonj varoval, ker ni imelo v Jeruzalemu druge brambe, ko videz svoje slave; kajti le malo vojščakov vvrstovaio se je našim praporom. — Hrup je zmiraj rastel in nikoli nisem še kaj tacega