ANALIZE & PRIKAZI | 2021 | št. 4-5 | VZGOJA & IZOBRAŽEVANJE 61 MOJ POGLED NA VKLJUČEVANJE PODJETNOSTI IN SAMOINICIATIVNOSTI V SLOVENSKI ŠOLSKI SISTEM Maja Krušič Šega, Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport My Perspective on Integrating Entrepreneurship and Self-initiative into the Slovenian Education System P odjetnost je podro čje, ki ga razvijamo zadnjih deset let. Klju čne kompetence so bile sprejete leta 2008, a vsaka država članica jih je sistemsko umestila gle- de na svoj šolski sistem. Pri nas je bila kompetenca pred desetimi leti velikokrat zabeležena le na papirju. Tudi ministrstvo za šolstvo ni nudilo podpore za razvoj tega področja. A leta 2007 je na ravni EU potekalo sprejemanje sklepov ministrov za spodbujanje podjetnosti in sama sem bila po naključju izbrana za koordinatorko stališ č. Vedno so me zanimali novejši pristopi, spodbujanje razvoja, no- vodobne kompetence, znanja. Na ministrstvu smo imeli ve č razprav, kaj je tradicionalno, temeljno znanje in kaj bi se lahko spremenilo. Sama sem imela izkušnje iz gospo- darstva, kjer se svet vrti druga če, predvsem pa hitreje, in so potrebne dolo čene kompetence, s katerimi pa tako mene kot preostalih šolarjev niso opremili. Gre za kompetence za življenje, samoiniciativnost, kriti čno razmišljanje, timsko delo, izkustveno u čenje, predvsem pa druga čne interaktiv- ne pristope in na čine poučevanja. Že takrat se je izkazalo, da sodelovanje šole z okoljem obogati šolski prostor in nadgrajuje obstoje či sistem. A že po prvi razpravi na ministrstvu o podjetnosti je bilo jasno, da razvoj podro čja nima pravih zagovornikov. Ko zdaj gledam nazaj, menim, da je bilo tako predvsem za- radi napačnega razumevanja. Velikokrat so podjetnost izrecno povezovali z vdorom gospodarstva v šolo oziroma podjetništvom v najslabšem pomenu besede. Zato smo na ministrstvu najprej opravili analizo stanja v Sloveniji, pregledali obstoječe prakse, projekte in kontaktirali vse, ki so se takrat ukvarjali s spodbujanjem podjetnosti in pod- jetništva. Sprva so bili v neformalno skupino povabljeni predvsem predstavniki javnih zavodov, ZRSŠ, CPI in ŠR, ki so klju čni pri dolo čanju standardov v šolskem sistemu. Pogosti sestanki in razprave so prispevali k oblikovanju pozitivne naravnanosti klju čnih akterjev do podro čja. Spoznavali smo tudi primere dobre prakse in raziskovali, katere šole že imajo izkušnje s spodbujanjem podjetnosti in kakšne so le-te. Kaj deluje v našem šolskem sistemu in kaj ne. Skupaj smo iskali možnosti, finančna sredstva, kako to področje spodbuditi in ga intenzivneje umestiti v šolski prostor. Strinjali smo se, da nismo naklonjeni izbirnemu predmetu, ampak transverzalni umestitvi podro čja, torej v vsak predmet horizontalno in vertikalno. Prav tako sem pri analizi projektov zaznala, da so bili v ve čini usmerjeni v učenca, zelo malo pa v opolnomo čenje u čiteljev s pravimi kompetencami. Dolgoro čen razvoj pa vedno temelji na ka- dru, saj u čenci pridejo in gredo, kader ostane. Prav tako je bilo zelo jasno, da moramo postopno vklju čevati vodstveni kader, ravnatelje, in nato tudi njih opremiti s kompetenco podjetnosti. Ni dovolj, da jo razumejo, morajo jo znati po- sedovati in biti zgled zaposlenim. Sama sem bila tudi članica delovne skupine za transver- zalne veš čine, med katere je takrat Evropska komisija umeščala podjetnost, digitalne in jezikovne kompetence. V Bruslju smo se tako sre čevali predstavniki držav članic, za- dolženi za podjetnost, in skupaj z vodjem delovne skupine smo pripravljali Evropski referen čni okvir za podjetnost, ENTRECOMP, ki ga je nato leta 2016 izdala Evropska ko- misija kot kompromisni predlog strokovnjakov, delovne skupine in številnih drugih akterjev. Ponudil je prvi okvir na tem področju in številne države članice spodbudil, da so začele to področje umeščati v šolski sistem. V delovni skupini Evropske komisije smo se zavzemali za dodatna sredstva in tako do čakali prvi razpis za spodbuja- nje podjetnosti leta v obliki projektov za eksperimentiranje politik. Na povabilo Avstrije, smo skupaj s Portugalci, Dan- ci in Luksemburžani prijavili projekt Youth start. Avstrija je bila odgovorna za razvoj modela spodbujanje podjetnosti v osnovni in srednji šoli. Slovenija pa je bila zadolžena za njegovo implementacijo. Ker ministrstvo ne more voditi razvoja podro čja brez svojih javnih zavodov in šol, sem k sodelovanju povabila oba klju čna javna zavoda, ZRSŠ kot ključnega za učitelje in šole ter ŠR, saj so ravnatelji zelo pomemben nosilec dejavnosti, če želimo zagotoviti uspe- šen razvoj umeščanja podro čja ali pa tudi samo u činkovit projekt. So tisti, ki so zgled, tisti, ki odpirajo vrata novim znanjem, spodbujajo, motivirajo in vodijo. Že po struktu- ri smo bili prepoznani kot primer dobre prakse, kako se umesti projekt s strateško vklju čitvijo glavnih nosilcev na področju razvoja. V strokovnih srednjih šolah so že imeli ve č dobrih praks, med njimi izpostavljam projekt Vrata odpiram sam, ki so ga razvili na CPI skupaj s CEED. Velika škoda je, da se projekt ni nadaljeval in širil. Na ravni gimnazij pa nismo zaznali skoraj ni č tovrstnih aktivnosti, zato smo se odlo čili, da k sodelovanju povabi- mo izključno gimnazije ob osnovnih šolah. Glavni namen projekta je bil testirati področje v razli čnih šolskih okoljih. Izjemna dodana vrednost projekta Youth start pa je bila tudi zahtevna evalvacija, ki je pokazala, kaj v našem šol- skem sistemu že imamo, kaj prinaša model Youth start in kako se obnese v šolskem sistemu. ANALIZE & PRIKAZI VZGOJA & IZOBRAŽEVANJE | Maja Krušič Šega | Vključevanje podjetnosti in samoiniciativnosti v šolski sistem | str. 61 - 62 | 62 V okviru projekta smo pridobili 4 mednarodno licencirane trenerke, ki so nato usposabljale naše u čitelje. Usposablja- nje je bilo izklju čno interaktivno, intenzivno in na podlagi številnih vaj, pripravljena pa so bila zelo natan čna gradiva, ki so jih morali u čitelji pogledati že pred samim usposa- bljanjem. A odpor ni bil zaznan samo na ravni ministrstva, pri določenih učiteljih smo ga zaznali tudi pri prvem usposabljanju. zaradi nerazumevanja podro čja in drugač- nega, interaktivnega usposabljanja. Po enem letu pa smo bili presenečeni: ob izjemnih predstavitvah so vsi u čitelji poročali o številnih napredkih, tako pri njihovem rednem poučevanju kot pri u čencih in dijakih. Prav vsi so model, ki je bil sestavljen iz izzivov – vsebinskih sklopov, ocenili kot zelo u činkovit in primeren za transverzalno umeš čanje. Na podlagi zelo pozitivnih izkušenj z 21 osnovnimi in 20 srednjimi šolami smo v okviru pogajanj za strukturne skla- de prepričali tako vodstvo ministrstva kot Evropsko komi- sijo, ki nam je namenila 6 milijonov za razvoj podro čja. Sama sem naloge, ki so nas čakale, razumela tako: na podlagi (samo)evalvacije in številnih pozitivnih odzivov u čiteljev, ravnateljev, u čencev in dijakov ter tudi staršev smo želeli razviti slovenski model spodbujanja podjetno- sti in ga nato umestiti v sistem. Cilj je bil umestiti ve čje število šol ter vse pomembne odgovorne na podro čju izo- braževanja in spodbujanja podjetnosti v šolah. Postopek obeh javnih razpisov, za osnovne in srednje šole, je bil dolg. Najprej so bili na vrsti intenzivni premisleki o tem, kako povezati nosilce šolskih dejavnosti z zunajšolskimi. Kako umestiti šole. To je bilo pomembno predvsem zato, ker sem uvajala popolnoma nov strateški model. Temu so potem sledili tudi drugi razpisi, kot je javni razpis za ključne kompetence, vreden 12 milijonov. Sama sem se zavzemala za idejo, da imamo razvojne, pilotne in im- plementacijske šole. Prve so tiste, ki že imajo izkušnje s spodbujanjem podjetnosti in so kot take lahko razvojni partner v projektu. Pilotne šole testirajo model, ki ga razvijejo razvojni partnerji (ob šolah še javni zavodi, predstavniki glavnih deležnikov v okolju – gospodarstva, sociale, kulture, mladine in športa). Pilotne šole testira- jo in evalvirajo. Nato pa šole iz obeh skupin pomagajo implementacijskim šolam. A trifazni projekt na MIZŠ ni bil sprejet, zato smo sprejeli samo dve. So časno so po- tekala pogajanja, da postanejo ‚zunajšolski› akterji, ki so bili dotlej le zunanji partnerji, enakovredni partnerji v projektu. Takšna je bila praksa v številnih državah, ki so imele podro čje podjetnosti bolj razvito kot mi. Prav tako pa smo na terenu prepoznali številne razvojnike, ki so to področje v šole umeščali bolj intenzivno in uspešno kot pristojni javni zavodi. Zato je vladalo prepri čanje, da bodo vsi ti akterji skupaj lahko razvili slovenski model, ki bo po preizkušnji deloval in bo umeš čen v sistem. Da se podjetnost ne bi umestila samo horizontalno, ampak tudi vertikalno, smo v javnih razpisih predpisali ustanovitev Nacionalnega strateškega sveta za podjetnost za celotno vertikalo. Takrat smo razmišljali tudi o univerzitetnim nivoju, na katerem sem pridobila sredstva, a so le-ta kas- neje zaradi razli čnih razlogov prenesli drugam. Tako ta del sistema še vedno ostaja nepokrit. V javnem razpisu smo tudi opredelili oba že razvita modela, Youth start in Vrata odpiram sam, kot temeljna in predvidevali, da bo ves že izobražen kader v okviru javnih zavodov vklju čen v nadaljnji razvoj. Prav tako pa smo opredelili, da se mora za strokovnjake zunaj šol pripraviti seminar za njihovo umeščanje v šolski pedagoški prostor. Z razpisom projektov leta 2017 smo morali zagotoviti do- voljšnjo maso osnovnih in srednjih šol, da bi kompetentno razvijali podro čje podjetnosti. Zato je bil pogoj vklju čeno- sti na ravni OŠ 120 šol, na ravni gimnazij pa 90 odstotkov vseh gimnazij. Oba projekta je uspešno prijavil ZRSŠ. Dobri dve leti se je izkazovalo, kako zahtevno je to podro čje, predvsem pa kako zahtevna je sodelovalna kompetenca. Združili smo zelo razli čne deležnike, ki so se najprej morali spoznati, nato so morali med seboj sodelovati in šele nato razvijati modele razvoja podjetnosti. Povezati šolske in zunajšolske deležnike, na isti ravni pa še šole kot razvojnike je bilo za oba projekta velik izziv. V fazi usposabljanja se je kazala raznolikost pristopov in poznavanja podjetnosti. Šole so se različno vključevale v projekt in na podlagi razli čnih izkušenj dograjevale znanje. Po štirih letih razvoja in sodelovanja v obeh projektih ocenjujem, da je prišlo do premika. A ne izklju čno na ravni podjetnosti, predvsem na ravni sodelovanja, povezovanja in dojemanja šolskega podro čja. Prav tako se je izkazalo, da ra- zvoj ne gre pospešiti, če prostor na to ni dovolj pripravljen. Smo pa v tem času ustanovili prvi Nacionalni strateški svet za podjetnost v izobraževanju, ki združuje zelo razli čne predstavnike stroke. Skupaj pripravljamo smernice na po- dročju razvoja podjetnosti z jasnim ciljem, da pospešimo razvoj in mlade opremimo s pravimi znanji, kompetencami in veš činami ne samo za trg dela, ampak tudi za življenje. Sam razvoj podjetnosti je prinesel veliko dodatnega znanja in razumevanja, kako umeš čati in razvijati podro čje. Bili smo veliko bitk in premagali marsikatero oviro, spremlja netradicionalne kompetence, kot je podjetnost. Še ved- no je zaradi nerazumevanja podro čja podjetnosti velikokrat otežen razvoj in je potrebna velika mera pravega znanja vodenja, poznavanja zna čilnosti delo- vanja sistema in vseh vklju čenih deležnikov. Še vedno je premalo možnosti za preizkušanje, premalo prakse (case study u čenja), u čenja na podlagi napak, spodbu- de, motivacije, prepoznavanja prednosti in slabosti, zaznavanja priložnosti, idej in ovir, še vedno je premalo povezovanja z okoljem, še vedno ima strah prevelike o či pri spuš čanju novosti v šolski prostor. Še vedno ima- mo veliko tudi priložnosti za izboljšave. Vsi moramo vedno imeti pred o čmi našo odgovornost do u čitelja, od katerega se pričakuje izjemno veliko. Predvsem pa je u čitelj na koncu tisti, ki bo imel odgovornost vse, kar bomo po čeli na ministr- stvu in v javnih zavodih, v projektih, na papirju ali usposa- bljanjih, prenesti na u čence. Zato je toliko bolj pomembno, da učiteljem zagotovimo prava usposabljanja, podporo, svetovanje, couching in spodbudo za to, da bodo znali na pravi na čin opolnomočiti učenca, dijaka ali študenta. Ni do- volj, da cilje spodbujanja podjetnosti zapišemo v u čni na črt in na papir, temve č je treba u čitelje ustrezno usposobiti, da jih bodo znali dose či. Oni so namre č tisti, ki jih moramo opremiti, da bodo samoiniciativnost in podjetnost uspešno razvijali v šolskem prostoru. Z obravnavanjem snovi, pra- vim pristopom do u čenca, do snovi, predmeta bodo lahko mlade navdušili in jih opremili za življenje, tako da bodo šolo zapustili vedo č, kateri so njihovi talenti, prednosti in kako pridobljeno znanje strnjeno predstaviti in uporabiti v praksi ter vnov čiti na trgu dela. Zato so zame prav u čitelji in ravnatelji ogledalo, tisti, ki povedo, kaj deluje in kaj ne ter predvsem kako deluje. Prav oni so glavno vodilo za prihod- nji razvoj šolskega sistema. Ali pa bi vsaj morali biti.