ter konkretna in elektronska glasba s prej nedosegljivo zvočno snovjo (ki na začetku seveda še ni jasno strukturirana). O bistvu avantgardnega govori tudi današnje dogajanje. V sedemde­ setih letih je postalo očitno, da avantgarda usiha, da je izgubila šokantni naboj, ker ne zmore svežih predlogov za novo strukturiranje gradiva in ne vidi več poti do nove zvočne snovi. Skoraj isti hip so začeli zlasti ust­ varjalci, ki so bili avantgardisti, uporabljati term in transavantgarda ali celo neoavantgarda - toda te oznake ni nihče sprejel, niti časniška kritika in poljudna publicistika ne. Nasprotno, uveljavil se je izraz postmoderni­ zem, ki sicer govori o drugih razsežnostih sedanjega stanja, gotovo pa tudi potrjuje, da je avantgarda lahko avantgarda samo dotlej, ko širi in vzdržuje svoj absolutni novum. Če je naboj izčrpan, se prelevi, preide ali kakorkoli že spremeni v modernizem: v selekcioniranje in utrjevanje ter prilagajanje in povezovanje doseženih novosti z ostalim, bolj(e) znanim. Janko Kos: Imam vprašanje. Z vašega stališča bi se dalo govoriti o zgodovinski avantgardi in neoavantgardi na glasbenem področju v tejle zvezi: Russolo je vsekakor bil predhodnik m odem e glasbe, m enda je vpli­ val na razvoj konkretne ali elektronske glasbe. Kot tak je ostal znotraj fu­ turizma in torej bil del zgodovinske avantgarde, m edtem ko bi se območ­ je elektronske in konkretne glasbe v tem smislu lahko imenovalo torej neoavantgarda - z glasbenega stališča seveda. Borut Loparnik: Sodim, da je izraz neoavantgarda pojmovni spa­ ček. Avantgarda ni avantgarda, če ni »neo«, v nobenem primeru. Res pa se avantgarde navezujejo druga na drugo, naj se tega zavedajo (in to pri­ znajo) ali ne - npr. serialna glasba na dodekafonijo, elektroakustična glasba na zvočne poskuse italijanskih futuristov itd. Avantgarde nastaja­ jo v »valovih«, ki vsaj iz časovne distance dokazujejo notranje povezave oz. istosm em ost A tudi v takšnem kontekstu se mi zdi dokaj dvomljiva terminološka opredelitev »zgodovinska avantgarda«, ker nerodno in.o- hlapno zamejuje stvari. Vsekakor se v muzikologiji doslej ni udomačila. Majda Stanovnik: Termin avantgarda spada med tiste, ki pri ek­ saktni rabi delajo težave, četudi odmislimo njihov metaforični izvor. Gre namreč za relacijski pojem, ki se bolj kakor na pojav sam nanaša na raz­ merje označenega pojava s pojavi zunaj sebe, in hkrati za atributiven po­ jem - avantgarda je pač avantgarda nečesa (drugega), v umetnosti p red ­ hodnica dogajanja, k iji časovno sledi in se zgleduje po njej. Brž ko to oz­ nako uporabi literarna zgodovina za kako gibanje, sm er ali pojav, jim pri­ zna, da so uvedli novosti, značilne za literarno produkcijo naslednjega obdobja; tako npr. VVeisgerber, Flaker in drugi z vidika 70. in 80. let že utemeljeno določajo značilnosti avantgard v prvih desetletjih 20. stoletja. Toda relacijska narava term ina spodbuja poleg zgodovinske tudi tipološ­ ko rabo, to pa zgodovinarje po svoje spet navaja k natančnejšemu časov­ nemu določanju in poimenovanju posameznih avantgard. Nerodno je le, da tisto literarno dogajanje, ki ga avantgarda ali avantgarde napovedu­ jejo, še ni imenovano. Pri nas je položaj toliko bolj neprijeten , ker sku­ šamo svoje avantgarde časovno razčleniti analogno kakor tista gibanja, smeri itd., ki imajo nerelacijske in neatributivne oznake, in vzpostaviti zvezo med dvema avantgardnima obdobjema z neustreznima oznakama zgodovinska avantgarda in neoavantgarda. Pri neoavantgardi je perspek­ tiva obrnjena in vsebina kontradiktorna - nova avantgarda, ki je nasled­ nica neke prejšnje, je m orda lahko nova, nikakor pa ni več avantgarda, m edtem ko zgodovinska avantgarda kot predhodnica neoavantgarde pridevka zgodovinska ne potrebuje.