Angelček otrokom prijatelj, očitelj in voditelj. Ui-adil VCji A:i; ' ANTON K R ŽI O. XI. tešaj. V Ljubljani. Izdalo društvo „Pripravniški dom". Natisnila Katoliška Tiskarna. 1903. Stran Golobček sv. očeta . . 114 Kraljiček.........118 Pred novo mašo (s sliko) .119 Veslarjev Cvetko.....123 Moj kozel........124 Plemič......... 133 Zopet imamo ljubega očeta! 134 Bajka o možu, ki si je želel drug križ........13S Nadležna muha .149 Vrč poln solz......150 Nevarna prijaznost (s sliko) 151 Za mater........ 164 Gizdavost mora trpeti is sliko) 168 Izkušnjava........172 V božični noči ... 180 Vojak .........184 Miklavž.........188 Sv. Miklavž in steber .191 Lepi nauki. Izredno lepa čednost ... 2 1. Kako se kaže hvaležnost? 18 2. Sveta maša in naša zahvala .......34 3. Naši dobrotniki v nebesih ....... 50 4. Naši dobrotniki na zemlji 66 5. Najlepša hvaležnost . 82 6. Naši vzorniki.....98 7. Vzroki nehvaležnosti 115 8. S katerimi pomočki si dobimo hvaležnost? .130 9. Častno spremstvo hvaležnosti .....146 10. Starodavna hvalnica . 162 Stran 11. Kako se nam je obnašati do nehvaležnikov ? . .178 Pesmi z napevi. Ledene rože .......14 Tičice, le pevajte.....31 Godba na dvorišču . . 40 Pomladna godba .63 V prvi pomladi.....78 Pomladni dnevi..... 04 Večerni zvonovi .110 Srcé — oltar 120 Tvoj angel ......143 Zveličar .........158 Kje je ljubi Bog doma . . .174 V zabavo in kratek čas. Naloge.......16, 80 Kratkočasnice 32, 48,128,144,160 Demanti . 48, 112. 144, 176 Šaljiva vprašanja . . . 80, 112 Uganka.........175 Slike. Zima..........8, 9 Deček in race.......25 Mati in deca pri molitvi . 41 Bolna d-klica.......57 Sv. Alfonz Ligvorij . 72 Pišče pije.........8« Deklica pri črešnjah . . .104 Deklica umiva psa . . .120 Sv. oče, Pij X...... 136 Pes in mačka — prijatelja . 152 Babica udeva uhan . . . .169 Mali bobnar........I85 Zi Vi/h, ta zimica presneta, Z belo haljico odeta, Spet nas obiskala je; Dneve lepe je spodila. Cvetje krasno zamorila, .Mraza le nam dala je. i a. Prav nič nismo je vabili, Pa prišla je kar posili In se vstavila pri nas. Da bi hitro vsaj minila In pomlad se spet vrnila, Ž njo veselje, cvet in kras! Osojski. Zvez Iz daljnjih krajev trije Kralji Prišli so Jezusa častit, Ko v revnem hlevcu Betlehemskem Ugledal bil je dneva svit. d a. Po morju širnem in puščavah Jim zvezda pot kazala je, In v Betlehem pred reven hlevec Jih srečno pripeljala je. O naj ta zvezdica - vodnica Kazala tudi nam bi pot, Da v raju enkrat bi sešli se, Vseh rešeni prevar in zmot! Osojski. Izredno lepa čednost. ngelček" vam ničesar bolj ne želi, kakor da bi bili srečni vsi, vsi. Ker pa vé, da si človek ne more pridobiti prave sreče, ako ni dobrega in blagega srca, zato se je že veliko trudil, da bi vam z lepimi nauki in opomini zboljšal in olepšal vaša mlada srca, da bi se izogibali greha in si z veliko vnemo prizadevali za vse dobro. Letos bi vam pa rad priskrbel posebno krasno lepoličje za vaša blagočutna srca. Razkazovati vam hoče večkrat neko čednost, ki se med drugimi prav posebno odlikuje, ki je — kakor sem zgorej zapisal — izredno lepa. Čednost, katero imam v mislih, se kaj lepo poda vsem ljudem, malim otro-čičem, dečkom in deklicam, mladeničem in mladenkam, možem in ženam, starčkom in starkam. Kaj menite, katero čednost imam v mislih? Težko, da bi mogli vsi uganiti; zato kar sam povem. Čednost, za katero bi letos tako rad pridobil .Angelček" vaša srca, se imenuje hvaležnost. Pa zakaj tako zelo hvalim to čednost? zakaj se tako potegujem za hvaležnost? Naj vam kar naravnost in na kratko povem: zato mi je tako zelo všeč, ker človek, ki je resnično hvaležen Bogu in ljudem, ne more biti hudoben; kdor pa je nehvaležen, tudi sicer ne more biti dober človek. Hvaležnost se mi zdi najprej zato tako lepa, ker je nji nasprotni greh tako zelo grd — namreč črna nehvaležnost. Nehvaležnost je namreč ostudna spremljevalka vseh drugih grehov ali pravzaprav mati vseh hudobij. Morda se bode komu čudna zdela ta moja obsodba, da iz nehvaležnost! prihajajo vsi grehi, češ saj je 7 poglavitnih grehov, iz katerih izhajajo vsi grehi, to so strupeni studenci, iz katerih izvira vsa hudobija človeška; a nehvaležnosti pa ne najdemo med poglavitnimi grehi. — Veseli me. da znate že tako teme- ljito mislili; zato upam, da me boste tudi razumeli, čevam povem, kaj je vzrok, da ne najdete nehvaležnosti med poglavitnimi grehi in tudi med drugimi grehi ne, ki se še naštevajo v katekizmu ali v „aliznašu". Vidite, vzrok je ta, ker nehvaležnost je tako velika zlobnost, da premaga vseh 7 poglavitnih grehov in še vse druge grehe, ali. da vain povem bolj naravnost: vsak greh ježe sam ob sebi nehvaležnost; grešnik je namreč nehvaležen naravnost Bogu ali pa ljudem in Bogu obenem. Mislim, da zdaj se ne boste več sklicevali na katekizem. Zato se pa rajše sklicujem jaz, ker v s r e d-njem katekizmu se ta reč še ne razlaga tako jasno. Bržkone imate pa tudi „Veliki katekizem". Pa tega vzemite v roko, odprite na strani 173 in berite odgovor na vprašanje 765 ; precej na drugem mestu stoji : (kdor smrtno greši), kaže nesramno nehvaležnost do Boga, svojega najboljšega Očeta. Pa ne le smrtni, marveč tudi vsak najmanjši greh je grda nehvaležnost. Le pomislite nekoliko. Kolika dobrota božja je, n. pr. dar govorjenja: izmed vseh stvari je edini človek, ki zna govoriti. Pa glejte, ta prekrasni dar božji zlorabi grešnik in žali Boga, kolikorkrat se zlaže, zakolne, zmerja ali izpregovori kako drugo napačnost. Ali kolika neprecenljiva dobrota je to, da se moremo z Bogom pogovarjati, da moremo moliti: samo angeli v nebesih imajo še ta dar, na zemlji pa razun človeka nihče drugi. Kaj ne, kako „nesramna nehvaležnost" je to, če kdono če moliti, ali če slabo moli! Večkrat ste že tudi slišati ali brali, kako zelò so nesrečni oni ubogi otroci, ki nimajo ne očeta, ne matere in ne morejo dobiti tudi nobenega drugega človeka. ki bi se jih usmilil in skrbel zanje. Glejte, vi pa imate tako dobre starše, ki tako ljubeznivo skrbé za vas. Zdaj pa pomislite: nili to „nesramna nehvaležnost", če otrok ni poslušen svojim staršem, če jih ne ljubi in spoštuje, če jih žali! In tako si lahko ogledate po vrsti še druge grehe, in povsod boste lahko opazili, kako grd nehva-ležnež je vsak grešnik in da pač ni nobenega greha, ki bi se ga ne držalo vsaj nekaj nehvaležnosti. Pa še neko strašnejšo reč moram omeniti: človek, kateri je nehvaležen Bogu in ljudem, se postavi še na nižjo stopinjo, kakor je žival, je še slabši kakor — brezumna žival! Ne morem drugače, kakor da tudi to nečastno sramoto očitam nehvaležniku. Saj sv. pismo tako uči. Veliki prerok Izaija je pričel svoje preroške opomine s (emi-le besedami: „Poslušajte nebesa, in zemlja vleči na ušesa, ker Gospod govori: Otroke sem si zredil in povikšal, oni pa so me zaničevali. Vol pozna svojega gospodarja, in osel jasli svojega gospoda; Izrael pa ne pozna mene in moje ljudstvo ti e razume!" Le pazite, da bi se tudi Gospod kdaj tako ne pritoževal zoper vas! Sv. Ivan Ber hm an s je nekoč opazoval psa, ko mu je gospodar metal koščke kruha v vodo, da bi ga privadil na lov povodnih ptic. Mladi svetnik se je čudil, kako je psiček pazil na vsak migljej svojega gospoda, kako je vselej urno izpolnil njegovo povelje, skočil v vodo in preplaval reko, da bi vjel kruhek. Berhmans vzklikne: „Meni dà Bog večno plačilo, če sem poslušen in zvesto izpoinujem njegova povelja, njegove zapovedi ; zato ga moram tudi jaz hitro in voljno vbogati, kakor psiček svojega gospoda." Glejte, tako pa dela prava hvaležnost. Da se vam še bolj pristudi grda nehvaležnost, čujte še en zgled. Filip, macedonski kralj, je nekoč sedel na sodnem stolu. Približa se mu sodnik in prosi pravice zoper nekega častnika, ki mu je požgal kočo in se polastil njegovega imetja. Pristavi pa svoji za-tožbi še to-le okoliščino, da je bil onemu častniku rešil življenje, ko se mu je bila ladija ponesrečila, in ga je bil vzprejel v isto kočo, katero mu je zdaj požgal. Priče so potrdile resnico te obtožbe. Kralj se razsrdi in obsodi zlobnega častnika ter mu za kazen dà na čelu neizbrisno vžgati besede : Nehvaležnež! Da, tako sramotilno znamenje na čelu bi moral nositi vsak človek, kateri se noče skrbno izogibati greha in zvesto služiti Gospodu! Na božični večer. se je kazalo, da se bliža božič . . . Bela snežna odeja je bila pokrila polje in gozdove, daljne gore pa so se kazale v sivih meglah. Kroginkrog je vladala mrtva tišina, vsa priroda je spala mirno zimsko spanje, le po vaseh je bilo mnogo življenja. Saj se je bližal dolgo zaželjeni, ljubljeni božič, in veselili so se ga stari in mladi in čakali nestrpno-veselo, kdaj pride tista noč, ki je za vsacega tako lepa. Čudovita in skrivnostna . . . Sveta noč !.. Kako veselje zavlada v srcu, kak mir napolni dušo! . . . Srca vseh. ki so dobre volje, so enaka srcem pastircev ob jaslicah novorojenega lzveličarja. In vse se pripravlja na vsprejem božjega Deteta. Matere snažijo hiše in pekó kruh, gospodarji pospravljajo po gospodarskih poslopjih, otroci delajo jaslice, stari dedje in babice pa sedè pri pečeh zamišljeni in resni, s klenjenimi rokami, kot bi premišljali in računali, koliko božičev so že doživeli do letošnjega od onih srečnih let, ko so, kakor zdaj njihovi vnuki, delali jaslice in šteli dneve in noči, ki so jih še ločili od srečnega večera. Vkljub hlastnemu pripravljanju pa plava po hišah nek svet mir, kakor da vsak tiktak hišne ure oznanja veselo novico: bliža se, bliža . . . Zdi se, da ščinkovci in senice na golih sneženih drevesih prepeva/o o božiču . . . Včasih se spuste pred kako okno, ali pa se zapodé po sredi vasi. kot da veselo napovedujejo z drobnimi glaski : božič, božič . . . In burja, ki sicer mogočno gospodari po prazni cesti in prenaša kupe snega iz kota v kot, žvižga na-dolgo zategajoče okrog hišnih vogalov, kot da v enomer pripoveduje: božič je tu, skoraj bo tu-u u.. In res skozi vsako okno gleda v hišo božič, dolgo, težko pričakovani božič. In vse se ga vzradosti. Taki so bili dnevi pred božičem . . Jutra so bila lahnomeglena, v snežene dneve je sijalo izdaleč onemoglo solnce, noči pa so bile mrzle in zvezdnate kot da bi se smejale beli zemlji. In približal se je sveti večer z vso svojo skrivnostno tihoto in dahnil v vsako hišo milo besedo : mir. . . Popotnik si je poiskal mirne strehe pri dobrih ljudeh, da more z njimi vred v miru praznovati vé-liki Gospodov dan. Nesrečen, kdor sv. večera ne more preživeti v sredi svojih dragih, v domači hiši ; Če mu je usojeno živeti le med tujimi ljudmi. Nesrečen, kdor mora v tuji deželi, pod tujo streho preživeti sveti večer. On gleda srečo zbrane družine, spominja se nekdanjih dni svoje mladosti in zdi se mu, da je nesrečen. ,. Pa vendar! Božič pride in tudi njemu dahne v srce svoj mir ... Saj je tudi on pod božjim nebom, ki krije z isto ljubeznijo vse ... In vendar doma je doma . . . Da. S tihimi koraki se bliža božič in s sladkimi sanjami pade na zemljo tista noč, ki je pred toliko in toliko leti poslala svetu Izveličarja, ko so nemirnemu, obupanemu, s prave poti zašlemu človeštvu zapeli nebeški angeli: mir ljudem na zemlji. In kako lepo zamigljajo zvezde na nebesu. kot da bi med seboj govorile čudno skrivnostno govorico . .. Pri Moranovih so tudi težko čakali božiča. Vsi so se ga veselili, dasi je v hiši vladala neka tiha žalost . . . Zvečer so ded pokadili vse hišne prostore moleč rožni venec in spremljala sta jih Ivan in Mihec. Takoj potem pa so molili vse tri dele počasi in pobožno ... V kotu so stale jaslice, pred njimi je gorela lučea. Ivan in Mihec se jih nista mogla nagledati. Jaslice so jima namreč pomagali sestaviti ded, in ded so znali take reči kot menda nihče drugi. Vse je bilo kot živo : ovce, pastirci, angeli. Včasih se jima je zdelo, da še tupatam kaj manjka, a ded so jih posvarili: „Pustita pri miru; najlepše je tako, kot je." Zato sta naposled odšla in sedla k peči. Ded so kadili iz svoje pipice in dimi tobaka so se nekako neprijetno družili s kadilom, ki je napolnilo vse. hišne prostore. Zato so ded vtaknili pipico v pećnico, vzeli Mihca na koleno in ga zapestovali kot so znali menda samo ded. Prijeli so ga za obe roki. privzdigovali koleno in zapeli tisto znano pesmico : Ci. Ci, Ci, Mihec 'ma Konjče tri, En'ga jezdi, Dva pelja, Pa noben'ga Ne proda. . . Mihec se je zadovoljno smejal in prosil: „Še, še, še . . A ded so menili, da je že zadosti in so odložili težko breme s svojega starega kolena in se nagajivo smejali Mihcu, ki se je pripravljal na jok. „Danes vendar ne boš jokal", velć Mihcu, „ko je sveti večer!" In res se je tako utolažil. Mati so sedeli pri peči in se zagledali v jaslice. Menda so jih motile skrbi. Ivan pa se je vlegel na peč. Pri Moranovih je bila revščina. Živeli so v slabih razmerah. Gospodar je bil v tujini; doma pa so ostali: ded, žena, dvanajstletni Ivan in mali Mihec . . . V sobi je nastala tišina. Vsi so se zamislili. Ded so pozabili na pipo. gledali so predse na tla in najbrže premišljali o domači hiši : prazniki so tu, a denarja nič, revščina povsod . . . Počasi so začeli celo dremati. Pokimali so par-krat z glavo, pa so se menda spomnili pregovora : kdor na sveti večer spi, je celo leto zaspan, in zopet so jeli gledati po sobi. Da bi zmotili sebe in druge, začeli so : .Današnji večer je sveti večer. To je najlepši in najsvetejši večer v letu. Srečen tudi ki more doma praznovati ta večer, pri gorki peči, med svojimi ljudmi . . . Jutrajšnji dan se imenuje : sveti dan. V tem dnevu mirujejo drevesa in kolesa. Vsakdo ga mora praznovati s čistim in pobožnim srcem. Ni ga dneva v letu, ki bi bil tako lep kot je ta dan svet. .." Po teh besedah pa spet utihnejo, kot da nimajo več kaj povedati in se zopet zamislijo. Mihec je sedel med materjo in dedom in mislil Bog ve kaj . Ivan pa je na peči zaspal in zasanjal. Bil je truden . . . Dva dni je zapored sekal smrečice, da jih je sosed peljal v mesto prodajat, in danes je moral doma pripravljati za praznike. Mrazilo ga je po dnevi. Kako dobro mu je dela gorka peč! Sanjalo se mu je, čudno sanjalo . . . Bilo je prav ob tem času pred božičem. On je šel s sosedom v gozd sekat smrečice za božična drevesca . . . Zeblo ju je zelo, in zvečer sta se vračala vsa premrla domov: „Dosti bo denarja", govoril mu je sosed. „Jutri bova peljala v mesto, večje prodava po tri krone, manjše po kroni. .." Ko sta prišla do vasi, drsali so se za vasjo po drsalnici vsi Ivanovi sovrstniki. . . „Pojdi se drsat!" vpili so mu. Ivan se ni menil zanje. „Skoda za podplate!" menil je sosed. „Saj ne grem", rekel je Ivan. Pa ga je prijel sosed in zaklical drsačem: „Poglejte ga! Toliko je star kot vi, pa kako je resen. Niso mu mari igrače, ne kepanje, ne drsanje: skrbi za hišo kot gospodar. .." Otroci so zagnali krik in smeh in se zopet spustili po drsališču. Dva izmed njih sta pala na ledu, drugi so se jima smejali in drsali se dalje. Ivan pa je šel s sosedom domov. Ded so sedeli pri peči in se zadovoljno smejali: „Ali sta jih !" so vprašali Ivana. „No, zdaj se pa fe pogrej. Kdaj odideta jutri; „Zgodaj", odgovori sosed in odide. Zjutraj pride sosed navsezgodaj in napregla sta. Moranov konj je bil nizek in majhen, sosedov pa nekoliko večji. In zapodila sta se po cesti proti mestu. Po sobi je bilo še vse tiho in Ivan je sanjal dalje. Pripeljala sta se v mesto ... Ej. kakšno je po mestu ! Vse živo, vse nemirno ! Na trgu sta se ustavila pa razpostavila smrečice. Kupcev sta imela dosti. Gospodje in gospe so prihajali in odhajali, kupovali drevesca in odnašali s seboj. — Il — „Dobra kupčija", pripomni sosed in prešteva srebrni denar. .. Tudi Ivan je že mnogo iztržil. Misli si: kakšno veselje bo doma, ko prinese denarja. Po vrhu pa kupi še tega in onega, da razveseli mater, deda in Mihca ... Sicer je pa v mestu mraz. Zelo ga zebe; nasloni se konju na vrat in čaka kupcev. Nagiba se že dan. „Treba bo pognati domov", meni sosed. Pa pride neznana gospa. Visoka, lepa gospa ! Dva dečka jo pospremljata in služkinja. Povsod gleda smrečice, a ne ugajajo ji nikjer. Ustavi se tukaj, ustavi tam, a gre zopet dalje. Pri Ivanovem vozu se tudi ustavi. Izbere največjo smrečico, plača in odide. . . Tu se sanje zmedejo . . . Sanja se mu, da je v topli gosposki sobi. Sam ne ve, kako je prišel sem. Zdi se mu, da spodaj na dvorišču čaka njegov voz, da je prodal vse smrečice ... On pa sedi pri bogati mizi, pred njim pa najrazličnejše dobre jedi . . . Tista gospa, ki je od njega kupila smrečico, sedi pri njem in mu ponuja: .Jej, jej!" Kako prijazna je ta gospa ! Izprašuje ga o vsem. Kaj je doma, kje so oče, kje mati, kako žive — vse, vse . . . Ivan ji odgovarja in tako se mu dobro zdi, da se za njega revnega kmečkega dečka meni taka visoka gospa . . . Kako lepo je po sobah ! Vse se sveti, podobe, zrcala, okna, vrata . . . Vse je veliko in lepo, ne kot kjedrugod na kmetih . . . Dva dečka se igrata v drugi sobi in se veselo smejeta . . . Ivan pa gleda in gleda in blagruje srečne, bogate ljudi. . . „Ali ti ugaja pri nas:" ga vpraša gospa. Ivan prikima. „Ali bi bil rad pri nas?" vpraša ga zopet. Ivan zopet prikima. Kdo bi ne bil rad pri takih ljudeh, v takih lepih sobah, pri košarah polnih dobrih jedi in pri obloženih mizah ? „Bodi toraj naš!" se mu zasmehlja gospa. „Tli boš kot domač .. ." Ivan je ves zbegan. Najrajše bi kar obljubil, naj-rajše bi kar ostal — a spomini se mu vračajo na dom, na mater, na deda . . . Kaj bi rekli, če bi ga ne bilo več domov, če pride sam sosed in pove, da je Ivan ostal v mestu pri tujih ljudeh?... Začne premišljati. Ali bi ostal, ali bi šel domov in zopet nazaj? ... A kako bi praznoval božič v mestu med tujimi ljudmi, in ne doma med svojimi? Ded so vedno trdili, da v mestu niso dobri ljudje. Kako bi mu zamerili, ko bi imel rajše mesto nego domačo vas. Doma so že napravljene jaslice; koliko sta si prizadejala z Mihcem, da sta jih napravila ! In kako veselje doma. če njega ne bo . .. Rad bi ostal tu, a še rajše bi šel domov Vse ga je vabilo nase. Spomnil se je pravljic o začaranih gradovih. Tako so mu včasih pripovedali ded : grad se je svetil kot nebesa, vse je bilo v zrcalih in oknih, zunaj pa so se videli vrtovi polni cvetočih rož. Vsega tega se je spomnil, ker tu je bilo vse podobno tistim gradovom. ,Ostal boš pri nasi Pri nas boš obhajal božič, dobro boš jedel in živel boljše kot doma . .." ga je vabila gospa. Ivan prikima, da ostane, a da žene prej konja domov . . . In zopet se mu izpremené sanje nenadoma .. . Vozi domov. Sosed mora biti že zdavnaj doma. Poganja konja v urni dir, da bi bil preje doma. da bi povedal materi in dedu in Mihcu, da odide v mesto, da postane gospod, učen, bogat, imeniten gospod... A boji se deda in s strahom vozi po znani cesti . . . Danes je cesta zelo dolga . . . On vozi po dolgi in široki ravnini, naprej in naprej po beli cesti, okrog-inokrog je snežena planjava, a nikjer sledu od vasi. Vozi. vozi, vozi zelo dolgo. Nikogar ne sreča. Konjiček leti naprej in naprej, a vedno tista brezkončna planjava. On pa sedi na vozu in težko mu je pri srcu. Prodal je vse smrečice, izkupil denar, a nič ni kupil niti za mater niti za Mihca ... In danes je menda sveti večer. Vse hiti domov : vsi, ki le morejo, so doma in molijo, on pa že dolgo vozi, pa še ni dojna . .. Bog ve. če jih ne skrbi doma, kje da je... Mogoče se bodo jezili, če jim ne prinese iz mesta ničesar . .. A zopet ga mine strah, da požene konjiča. Saj mora hiti skoraj doma ... In, ko se doma pogovori, vrne se v mesto k dobri gospej. In če bo morda kdaj gospod, pa pride mati k njemu, in Mihec tudi, pa Je ded bodo radi prišli v mesto, dasi so zoper mestno gospodo. Saj vsi tudi v mestu niso slabi . . . In tako vozi dalje. Nikjer ne more zagledati vasi, vozi po čisto neznani cesti, — nazadnje še ceste zmanjka, a on vseeno podi naprej. Noč že pada . . . Kako se mu čudno vse zdi, da ni vasi niti ceste, niti soseda . . . Začne mesti... Oblaki snega se drvijo po zraku in zapirajo pogled v daljavo ; vsa planjava izginja v tem metežu . . . Pade noč . . . V dalji se zasliši milo zvonenje . .. Čisto znani glasovi zvonov so to. To so domači zvonovi... I, kje je pa vas ? Zakril jo je sneg . . . Ljudje govore nekje. Sanje izginjajo . . . „Vstanimo, prvič zvoni", zakličejo mati. Ivan se prebudi ves prestrašen. „Treba bo v cerkev!" pravijo mati. Ded sloné pri peči kot preje ; Mihec je ob njih zaspal, mati vstajajo, zunaj pa govoré ljudje, v tiho noč pa se glasé božični zvonovi. . . Ivan potegne z roko preko oči... Sam ne ve, ali res sedi na'domači peči. Takoj se spomni dedovih besed: kdor na sveti večer spi, je celo leto zaspan . . . Skoraj sram ga je, da je zespal. Pa kake sanje so bile to! On ni bil še nikdar v mestu, pa kako čudno se mu sanja ! Obide ga veselje, da vendar ni res, kar je sanjal . . . Kaj bi bilo, ko bi vozil sedaj po tisti dolgi planjavi . . . . Konjiček spi v hlevu, 011 pa sedi na peči . . . Hm, in obljubil je, da pride v mesto nazaj . . . Hvala Bogu, da ni res . . . Sicer pa, kako bi bilo, ko bi . . . Ded se prebudé: ,E. da sem zaspal . . Kako neki to?" zagodr-njajo. Vzbudil se je tudi Mihec in se spusti v jok. „Danes vendar ne boš jokal, ko je sveti večer", zagrozč mu zopet ded. „Poglej tam jaslice . . . Zdaj bo prišel Jezušček na svet." Mihec se hitro utolaži in zopet zaspi ... Ne more počakati polnoči... Ded pa vstanejo, da se odpravijo k polnočnici. „No, vstani, da greva", rečejo Ivanu. Ivan skoči urno s peči, a premišlja in premišlja, kaj se mu je sanjalo ... Ne vé, ali bi povedal to dedu, ali bi ne. Pa kaj, saj ni prodal nič smrečic in nič denarja ni v žepu, doma je pa reva. Včeraj je sosed peljal smreke v mesto, a je denar sam obdržal za obresti. In odšli so k polnočnici... Ej, kako lepo pojó orgle' na koru in ob njih pevci pojó: Na polnoči grede Potihnejo črede, Oko! Betlehema Pokojno teže . . . Drugo leto pa se je obrnilo pri Moranovih vse na bolje in Ivan je res prišel v mesto, čeprav ni bilo po dedovi volji. In mogoče bo še gospod. Z Mihcem pa sta ob božiču doma sama postavila prav lepe jaslice, vendar ded niso pustili drugače kot po starem. Kaj se hoče? „Kar je dobrega, se nauči, drugo pusti!" so trdili. „Že toliko let so bile jaslice take, pa bodo tudi letos." In tako je ostalo. Niti Ivan ne pregovori strica, da bi bilo drugače. „Kar je dobrega, se nauči, drugo pusti !" J. E. Rubin. Ledene rože. Allegro. c P• Angel i k Hribar. Mr —s -7—1 --- pp=ì 41« t J C ^ V V t. Zi - ma na o-knu Ri-še cve - ti - ce. 2. Aj, ve cve ten-ke, Ro-ži - ce hla-dne, 3. Ni - ma -te vó-nja, Bar-ve no - be-ne. 4. In na li - va - do Sol-za bo pa - la, P» = y I N u so - bi Bri-še sol ni - ste Na-de po hla-dne skor-je le ro - ža Pri-m u - la S -ce. i-dne ? _fL * U i U P U P Sol-zo v o - Če-su Bi si o - ti Saj vam pre-kina- lu Cve-tje po-ve Va-še o - če-sce Bo se sol-zi Pe-semve - se - lo V pozdrav pomla v ral. ne. lo. di. Etnerika S avl re ska. Zajček. Zajček je prišel sinoči K meni v vas. Malo sva se pomenila — O, pa- ne na glas! Pravil ml je, da je lovcu Hčerka obolela, Da na steni visi puška Čisto zarjavela — — Ha kako je zajček Bil vesel! Mehki šapki Venomer je mei. Ves vesel ušesa Vzdignil je, S Šapko mi v slovo Pomignil je. Danes v jutro ženem Backa past, — V gozdu zajčka Je držala past. Fr. Naloga. (Priobčil O. Cajnko.) Vrste počez brane naj pomenijo : 1. soglasnik, 2. gozdno drevo, „ _ . 3. rokodelca, & 4 k 4. zver, 5. sadno drevo, b. žensko ime, 7. določeno vrsto dni, 8. domačo žival, 0. koristno ptico, 10. nevarno žival, 11. soglasnik. Srednja vrsta navzdol naj pomeni slovenski pregovor, i Rešitev in imena rešilcev prih.) Vabilo k naročbi. Pridno naročajte, priporočujte in širite naš mladinski listič med tovariši in znanci ! „Angelček" stane celo leto 1 K 20 h, Vrt-čevi* naročniki pa ga dobivajo brezplačno. Naročnina se pošilja — običajno že naprej — ,,Upravništvu Vrtca" v Ljubljani (sv. Petra cesta št. 78). Prodajajo se tudi še poprejšnji tečaji, in sicer I,—VIII. tečaj kartoniran po 80 h, IX. in X. pa po I K■ Kdor želi HI. ali IV. tečaj (nevezan), ga dobi brezplačno, ako priloži 20 h za pošiljatev. Odgovorni urednik Anton Krili. Tiska Katol. Tiskarna v Ljubljani.