Premestitev Učitelj Janez Potikar se je nenadoma začutil osamelega. Devet let je služil v Kravjeku in nikdar mu ni prišlo na misel, da bi prosil za premestitev, to leto ga je pa kar nekaj popadlo, da mora proč. Ozrl se je okoli sebe in videl tovariše v dolini, kako imajo vse, kar potrebuje sodoben človek za razvedrilo, knjige, predavanja, teater iii radio, dočim so njemu ta leta pretekla, kakor kalna voda. Čakal je na razpis vso zimo in pomlad, zato se je naročil na najbolj merodajni časopis, da ne bi prezrl razpisa. Vsi tovariši in tovarišice po rovtih so Hstali po časopisih in iskali zaželenega razpisa, ob nedeljah so se shajali pri fari in se povpraševali, ali so bila mesta objavljena, ker so se bali, da so sami prezrli razpis. Smilil se je Janez tovarišem, ker je najdlje služil v tem odljudenem kraju, pa so mu prisrčno svetovali, naj si poišče protektorja. Janezu je bilo perodno. Že heseda »protekcija« se mq je zatikala >na jeziku in jo je goltal kakor ribe in rake, ki jih ni bil vajen, še bolj pa mu je bilo nerodno, ko je pomislil, da bo treba temu in onemu reči za tisto sitno zadevo, za premestitev. Zbiral je misli in korajžo in premišljeval, komu naj reče. Nobenega strica ni imel v ministrstvu, niti ni poznal nobene strojepiske, ki bi služila tam. Stopil je do najbližje tovarišice in ji zaupal stvar. »Namreč«, je dejal, »brez protekcije ne pridem nikamor, jaz pa nimam nobenih zvez.« Tovarišica mu je svetovala naj vloži prošnjo. Globoko se je oddahnil, ko je spisal prošnjo, desetkrat jo je prebral. Vse je bilo prav in podpisal se je s tresočo roko, nato pa ves zadovoljen nesel pismo na pošto. Janez Potikar je služboval v Kra\jeku in je tu čakal zaželenega odgovora in premestitve. Čvrsto je bil prepričan v uspeh svoje prošnje in je čakal pomirjen, saj premestitve morajo biti ob koncu počitnic, počitnice pa so minile in Tijegove premestitve ni hotelo biti. Pač so bili mnogi premeščeni, v merodajnem časopisu so bila imenovanja septembra in oktobra in vse leto, Janez je tako štel leto službe \eč, ni pa bil prestavljen. Maja meseca bi moral biti zopet razpis, ki se je pa zakasnil do julija. Korajža velja, si je mislil Janez in je spet vložil prošnjo in šel iskat protektorja. Tovariš mu je nasvetoval: »Ti«, je rekel, »tvoj župan ima zdaj veliko besedo, ker se razume s poslancem, ako mu boš prav razložil, bo pomagaio«. Janez je skoraj zajecljal: »Ne bo nič iz te moke, noeem se ponižati. »Beseda ni konj«, ga je bodril tovariš. »Glavno je, da te premestijo, pojdi včasih k njemu na polič, pa mu povej«. Janez jc odšel potrt. »Ne bo nič«, si je govoril, »samo ponižal se bom, on se bo pa posta\ljal, kako sem ga prosil«. Njegov prijatelj, ga je pa nekoč s politiko spravil v županovo gostilno z namenom, da poprosi župana, da se zavzame za Janezovo premestitev. Ko sta vstopila, je prišla županova najmlajša hčerka Micka, zmedla se ob pogledu na novega gosta, pa se takoj znašla in prinesla polič in prisedla, češ, to je nekaj kolo- salnega, da jih je prišel tudi gospod učitelj po dolgem času zopet obiskat. Ob tem prisrčnem sprejemu se je nato Janez zmedel in ji rekel, da je prišel gledat, kako se kaj imajo doma, njemu je pa tudi dolgčas samemu. Z velikim razumevanjem je obžalovala njego\o osamelost, tudi ona goji občutje zapuščenosti in je silno vesela, da jo je prišel počastit in razveselit. Ko je v mraku prišel oče župan in prisedel k mizi, ga je janezov prijatelj kar po domače prosil, če bi gospod župan pri gospodu poslancu zastavil svojo vplivno besedo, da bi ugodno rešili Janezovo prošnjo za premestitev. Gospodu županu je zastala mehka beseda in tudi Micka je vzkliknila, kakor, da bi jo kdo prijel za Hogo, ko sta slišala, da hoče gospod učitelj proč. Pa je gospod župan požrl slino in je potisnil nalahko hčerko proti učitelju ter svečano obljubil in zatrdil, da se bo zavzel zanj na \so moč in na vse kriplje, da mu izpolni željo. Zvečer, ko se je zavalil gospod župan v posteljo, je zagotavljal staro in Micko, ki je prišla v sami srajčki še enkrat po zagotovilo, da učitelj Janez Potikar ne sme biti premeščen, ker, da je čisto čeden in pameten fant in bo to čisto dobra partija. In se je oče župan pridušil, da bo takoj jutri pisal gospodu poslancu, da se prošnji učitelja Janeza Potiekarja ne sme ugoditi, ker je v Kravjeku službeno potreben. Čas je bežal in Janez je vedno težje prenašal Mickine poglede, zdaj mehko božajoče, drugič skoraj očitajoče. Mati županja ga je vzpodbudljivo pogledovala in oče župan ga je trepljal očetovsko po rami, da je bil Janez ves lesen od same ljubezni, ki je ni bil vajen. Tedaj je Janez obupal in se pridušil, da več ne prestopi praga, županove gostilne, čeprav ga ne premestijo. In ko Janeza ni bilo teden dni k županovim, je oče župan na prvi občinski seji razložil zbranim možem, da je njihov učitelj zanič in pijanec in ženskar, da ga ne mara in da mora proč. Res je pisal še tisti dan gospodu poslancu, ki pa ni mogel yeč pomagati, ker je prišla na krmilo no\a vlada in so gospoda poslanca odžagali in se je moral sam gospod župan bati, da odleti. Tako je Janez Potikar ostai v Kravjeku in je čakal novega razpisa in pravične premestvitve. S prvim razpisom je vložil novo prošnjo za premestitev^ z drugim razpisom je prosil drugič, sto in sto je bilo premeščenih, na učitelja Potikarja v Kravjeku, ki je imel devet let službe na enorazrednici in je želel med ljudi, pa so pozabili. Shujšal je in tarnal, ker ni bil uslišan. Novi tovariši, ki so prišli na mesta prejšnjih. so mu prav tako iskreno svetovali: »Poišči si protektorja«. — Kaj misliš, da boš brez protekcije premeščen? Še nobeden ni bil in nikoli«. Janez je klonil z glavo in je šel proti domu. »Ne bom prosil nikogar.« Zimo je prebil v Kravjeku. Sneg ga je zatrpal, da ni mogel delj, kot iz sobe do učilnice. Tam pa ni imel časa delati, ker ni bilo nobenega učenca v šoli. Prišla je duhteča vesna s popki in ptičjim žvrgolenjem. Janezu so kipela v prsih medle- ča čustva po ljudeh. In kakor je nomlad premagala zimo, tako je tudi otajala Janezovo zakrknjeno srce. Nekega dne je v razgovoru z gospodom župnikom omenil, da ima vloženo prošnjo za premestitev. Prav na dnu srca se mu je vzbudilo upanje, da bo morda to opozorilo povod za dobro besedo v prid ugodne rešitve njegove prošnje. »Vidite, vidite, hm, težka stvar«, je spregovoril gospod, a Janez ie obstal kakor grešnik. »Nekaj se mi zdi, da niste pri odločilnih prav dobro zapisani... Da, zdaj se ne]saj malega spominjam ...« »Vi se družite z našimi nasprotniki, sporočili so mi, da ste vi organizator nam nasprotne stranke, da hujskate ljudst\o proti nam, da celo zakonsko zvezo sklepate s nčerko našega iiajvečjega nasprotnika.« Janeza je strlo. Skoraj nezavesten je odšel. Gospod pa sp je vsedel ii) napisal pismo tajnjštvu: Učitelj Janez Potikar ne zasluži premestitve. Dnevi so potekali in opomogli Janeza. Postal je korajžen fant in žvižgal na ves svet. Bližal pa se je dan občinskih volitev in Janez je postajal z vsakim dnem bolj neobhodno potrebna oseba. Oče župan se je praskal za ušesi: »Kdo naj mi organizira stranko?«. In župnik je pomislil: »Škoda, da sem odgnal fanta«. In sta se posvetovala vsak s svojo vestjo in sta sklenila, da nemudoma pozoveta učitelja na delo. Da ju pa ne bi videli ljudje, sta šla po stranskih potih in se reveža nista videla prej, dokler nista prišla vsak od ene strani in se znašla pred učiteljem, ki je užival zlato prostost na vrtu. Janez se ni začudil, ker je vedel, da so pred durmi volitve. Ravnodušno je čakal ogovora zasopihanih veljakov, ki sta v zadregi koracala pred njim in se odkašljevala. Nazadnje sta premagala slabosti in je oče župan stopil korak nazaj in dejal gospodu župniku: »No, le pomenita se, jaz lahko počakam.« — »Ne, ne le vi dajte«, je rekel gospod župnik in porinil očeta župana naprej. Župan pa je krepko prijel župnika in ga potisnil proti učitelju. Končno je premagal oče župan strah in zadrego in je bevsknil: »Tako sem menil, da bi prišli nocoj zvečer k nam na kratek razgovor.« — Zupnik je pohitel: »Ne, gospod učitelj, jaz imam \ažen pomenek z vami, nocoj morate k meni.« »Ne, k meni!« je zaklical župan. »K meni!« je vzkliknil župnik. »Zdaj res ne vem h komu naj pridem«, je rekel Janez, »kar tu povejta, ko smo sami«. »Volitve bodo«, je trdo rekel župan. »Da volitve«, je zaklical župnik. Janez je zazdehal: »Kaj bo Micka kandidirala? In orglati ne znam, gospod župnik.« Počasi 6e je obrnil in šel. Še tisti večer je pisal oče župan bivšemu gospodu poslancu in ga prosil, naj za božjo voljo doseže premestitev učitelja Janeza Potikarja in tajništ\o je naslednji dan prejelo pismo, da mora učitelj Janez Potikar nemudoma proč. Čez teden dni je dobil učitelj Janez Potikar premestitveni dekret in ko se je poslavljal od ljudi, je staro in mlado žalovalo po njem. Duje Budak.