DRUŠTVO ZA ANTIČNE IN HUMANISTIČNE ŠTUDIJE SLOVENIJE SOCIETAS SLOVENIAE STUDIIS ANTIQUITATIS ET HUMANITATIS INVESTIGANDIS Letnik X XVI, štev i lka 1, Ljubljana 2024 Keria_2024-1_FINAL.indd 1 23. 12. 2024 09:15:46 Keria_2024-1_FINAL.indd 2 23. 12. 2024 09:15:46 Vsebina David Movrin: Nagrada za življenjsko delo Katji Pavlič Škerjanc ..................... 5 RAZPRAVE I. De re oeconomica ali Gospodarstvo v antiki (prispevki s 15. Grošljevega simpozija, 19.–21. marec 2024, ZRC SAZU) Kaja Stemberger Flegar: Lanam fecit: izdelava tekstila med javnim in zasebnim ................................................................................................... 13 Tina Berden: Rimski Navport, lokalno obrtno središče ...................................... 41 Katarina Šmid: Kaj nam podobe v grobnici povedo o lastniku? Poslikava hipogeja v Neviodunu .................................................................... 63 Julijana Visočnik: Epigrafsko dokumentirani trgovci v vzhodnoalpskem prostoru – primer mercatores in negotiatores ............................................. 73 Bernarda Županek, Luka Križanič, Doroteja Muhić, Matej Dolenec, Nastja Rogan Šmuc, Sabina Dolenec: Vse poti vodijo v Emono: žrmlje in trgovina na dolge razdalje .............................................................................. 93 II. Polonca Zupančič: Ojnona, Paris, Helena – ljubezenski trikotnik v Ovidijevih »Junakinjah« ............................................................................ 105 Sonja Weiss: Pan, Protej in Saturn kot materia providens v kozmoloških interpretacijah renesančnih mitografov .................................................... 119 DIDAKTIKA GRŠČINE Jerneja Kavčič: Nova grščina za klasične filologe: prvi koraki ........................ 137 PREVOD Niketa iz Hon: O kipih Prevedel Kajetan Škraban ............................................................................ 177 Keria_2024-1_FINAL.indd 3 23. 12. 2024 09:15:46 Contents Katja Pavlič Škerjanc: Winner of the National Award for Lifetime Achievements in Education (David Movrin) ................................................ 5 ARTICLES I. De re oeconomica or Economics in Antiquity (contributions from the 15th Grošelj Symposium, March 19–21, 2024, ZRC SAZU) Kaja Stemberger Flegar: Lanam fecit: Textile Production between Public and Private ....................................................................................... 13 Tina Berden: Roman Nauportus, a Local Crafts Centre .................................... 41 Katarina Šmid: What Do Images in a Tomb Reveal about Its Owner? An Analysis of the Wall Paintings in a Neviodunum Hypogeum ............... 63 Julijana Visočnik: Epigraphically Documented Merchants in the Eastern Alpine Region: mercatores versus negotiators ............................... 73 Bernarda Županek, Luka Križanič, Doroteja Muhić, Matej Dolenec, Nastja Rogan Šmuc, Sabina Dolenec: All Roads lead to Emona: “Žrmlje” and Long Distance Trade ................................................................ 93 II. Polonca Zupančič: Oenone, Paris, Helen: A Love Triangle in Ovid’s Heroides ........................................................................................... 105 Sonja Weiss: Pan, Proteus, and Saturn as Materia Providens in the Cosmological Interpretations of Renaissance Mythographers .................. 119 TEACHING GREEK Jerneja Kavčič: Modern Greek for classicists: First steps ................................ 137 TRANSLATION Nicetas Choniates: On Statues (Translated by Kajetan Škraban) ................................................................ 177 Keria_2024-1_FINAL.indd 4 23. 12. 2024 09:15:47 Nagrada za življenjsko delo Katji Pavlič Škerjanc Oktobra 2024 je državno nagrado na področju šolstva za življenjsko delo do- bila Katja Pavlič Škerjanc – profesorica, ki je odločilno prispevala k razvoju stroke, članica Strokovnega sveta za splošno izobraževanje, sodelavka matu- ritetne komisije, ki je pomagala zasnovati sistem z maturo, sodelavka Zavoda RS za šolstvo, ki je z vrsto projektov pomagala prenoviti jezikovni pouk, dol- goletna članica Društva za antične in humanistične študije in prva odgovorna urednica revije Keria: Studia Latina et Graeca. Za njeno poklicno formacijo so bile odločilne tri šole: OŠ Prežihovega Vo- ranca, kjer jo je latinščine učila Olga Gnjezda, Šubičeva gimnazija, kjer jo je učil Silvo Kopriva, ter Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, kjer so takrat pre- davali Kajetan Gantar, Primož Simoniti in Erika Mihevc Gabrovec. Pomemb- no izkušnjo je zanjo pomenilo delo na Izobraževalni skupnosti, predhodnici Ministrstva za vzgojo in izobraževanje, kjer je v osemdesetih administrativno infrastrukturo šolskega sistema spoznala tudi od znotraj. Leta 1987 je zače- la na predlog profesorja Primoža Simonitija poučevati na današnji Gimnazi- ji Poljane, skupaj z njim se je zavzela za konec usmerjenega izobraževanja in vrnitev gimnazije; projekt je uspel in leta 1991 je na Poljanah začela delovati »klasično-humanistična gimnazija«. V tem obdobju je s pomočjo sodelavcev v maturitetni komisiji postavila tudi temelje za latinščino na maturi. Kot stro- kovna sodelavka je za komisijo pripravila maturitetni katalog znanja, ki je pr- vič izšel leta 1993, nato pa z majhnimi dopolnili vsako naslednje leto, njegova soavtorica je ostala vse do leta 2008. Z mnogimi izdajami, visokimi nakladami in daljnosežnim vplivom na cele generacije dijakov in pedagogov sodi morda med najpomembnejše med projekti, ki jih je pomagala postaviti na noge. Kot članica Državne maturitetne komisije ter Strokovnega sveta in svetovalka Za- voda za šolstvo je v tem obdobju na nacionalni ravni s sodelavci vzpostavila tudi nov program Klasična gimnazija, ki deluje še danes in predstavlja osrednjo infrastrukturno pridobitev klasično-humanističnega izobraževanja v Sloveniji. Konec devetdesetih je na Zavodu za šolstvo začela v praksi zbrane izku- šnje prenašati tudi na širši šolski sistem. Med dosežke tega obdobja sodijo Keria_2024-1_FINAL.indd 5 23. 12. 2024 09:15:47 6 David Movrin »evropski oddelki«, prilagoditev gimnazije z izpostavljeno evropsko dimenzi- jo, številnimi izmenjavami, poglobljenim učenjem tujih jezikov ter spoznava- njem demokratičnih inštitucij in modelov sobivanja. Projekt, ki je zaživel ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo, se je tako prijel, da ga nekatere od vklju- čenih šol zaradi dobrih izkušenj izvajajo še danes. Še eno področje, kjer je dosegla vsebinski premik, so medpredmetne povezave. Prepričanje, da šola stoji in pade z organizacijsko kulturo in sodelovalno zmožnostjo zaposlenih, je odmev našlo v priročniku Medpredmetne in kurikularne povezave, ki je izšel leta 2010, pred kratkim pa še v digitalni izdaji. Njena sled v slovenskem šolstvu je deloma povezana tudi z dejstvom, ki pri šolskih praktikih ni samoumevno, da je spoznanja iz razreda in iz nenehnega študija tuje literature ves čas posredovala tudi v svojih strokovnih prispevkih. Dovolj je pogled na njeno bibliografijo; njeni članki »Kaj z učbenikom za la- tinščino«, »Nova podoba pouka latinščine«, »Testiranje pri pouku latinščine«, »Avtentična in tradicionalna izgovorjava latinskega jezika, pro et contra«, »La- tinščina, osemletna klasična gimnazija in naš šolski sistem«, »Gradatim ali po korakih do boljšega prevoda«, »Klasično izobraževanje v Sloveniji« so na novo premislili izzive, s katerimi se je pouk predmeta soočal v luči novih generacij. To je postalo še pomembnejše, ko se je s prispevki začela obračati na širše oko- lje: »Evropski oddelki - programska prilagoditev gimnazije«, »Evropski oddel- ki in tuji jeziki«, Evropski oddelki: prilagoditev programa gimnazija, »(Kros) kurikularne povezave: od fragmentiranosti do holizma«, »Medijska kultura v gimnazijskem kurikulu«, »Združeni v raznolikosti: večjezičnost kot evropska vrednota in izobraževalna prioriteta«, vsi ti članki in priročnik so predstavili in okrepili nov gimnazijski program, ki so ga za svojega vzele gimnazije po vsej državi. Lanski dogodek na ljubljanski Pravni fakulteti, kjer jo je vrsta nekdanjih učencev presenetila ob sedemdesetletnici in obenem spomine nanjo objavila v reviji Clotho, je pokazal, kako še vedno diha s šolskim prostorom in s kako številnimi predstavniki najrazličnejših strok ohranja dejaven stik. Ko smo ji po podelitvi ob letošnjem mednarodnem dnevu učiteljev člani Društva za antične humanistične študije v preddverju Linhartove dvorane Cankarjevega doma čestitali za priznanje, je najprej potožila, da ji je pod žarometi težko, da nerada nastopa in da ve, kako je to po vseh letih v razredu paradoks. Da je bila zanjo največja nagrada v življenju delo samo, zlasti neposredno z dijaki, da je v njem videla ljubezen in razvedrilo, doma ni nikoli rekla, da gre »v službo«, vedno je šla »v šolo«. Potem pa se je zasmejala, da je iskreno vesela, celo ga- njena, da ji ta nagrada veliko pomeni, da pa ve, kako tu ne gre zanjo – da gre za nekaj širšega, za priznanje ljudem, ki se ukvarjajo z antiko in z latinščino, s področjem, ki ga v zadnjih desetletjih presenečeno opazuje, kako je, citiram, »naraslo kot  buhtelj«.  (Tu je z obema rokama v zraku pred seboj pobožala velik namišljen buhtelj.) Bolj razmišljam o tem, bolj posrečena se mi zdi ta Keria_2024-1_FINAL.indd 6 23. 12. 2024 09:15:47 7Nagrada za življenjsko delo Katji Pavlič Škerjanc spontana metafora. Nehote sem se spomnil na novozavezno priliko o ženski, ki je moki dodajala kvas, dokler se ni vse prekvasilo, donec fermentatum est totum. Njeno življenjsko delo – in delo vseh slovenskih učiteljic in učiteljev klasičnih jezikov – je tak kvas. David Movrin Univerza v Ljubljani david.movrin@ff.uni-lj.si Keria_2024-1_FINAL.indd 7 23. 12. 2024 09:15:47 Keria_2024-1_FINAL.indd 8 23. 12. 2024 09:15:47 Razprave Keria_2024-1_FINAL.indd 9 23. 12. 2024 09:15:47 Keria_2024-1_FINAL.indd 10 23. 12. 2024 09:15:47 I. De re oeconomica ali Gospodarstvo v antiki Prispevki s 15. Grošljevega simpozija, 19.–21. marec 2024, ZRC SAZU, Novi trg 2, Ljubljana Keria_2024-1_FINAL.indd 11 23. 12. 2024 09:15:47 Keria_2024-1_FINAL.indd 12 23. 12. 2024 09:15:47 Kaja Stemberger Flegar Lanam fecit: izdelava tekstila med javnim in zasebnim UVOD Izdelki iz tkanin so bili v antičnem Rimu, tako kot danes, nepogrešljiv del vsakdana. Celostni pristop k preučevanju tekstilne obrti je izjemno pomem- ben, ker so tako končni izdelki kot večina orodja za njihovo izdelavo narejeni iz organskih materialov in se zato slabo ohranjajo.1 Pogosto jih lahko arheolo- gi preučujemo le posredno in ob izdatnem opiranju na informacije, ki se jih da izluščiti iz umetniških upodobitev, antičnih besedil in napisov. Izdelava tkanin je bila v rimskih časih profesionalno in zelo specializi- rano delo. Tekstilna obrt v splošnem velja za največji sektor v predindustrij- skih družbah, v katerem je delalo tudi največ ljudi (takoj za poljedelstvom in gradbeništvom).2 Za obdobje kraljevine in zgodnje republike se sklepa, da je bila večina tekstila izdelanega v gospodinjstvih, a so se prve specializacije, kot je na primer barvanje, uveljavile že dokaj zgodaj,3 verjetno zaradi prostorskih specifik dela. V republikanski dobi se je nato način izdelave tkanin postopo- ma, a dokončno preoblikoval v obrt. Prva imena profesionalcev se pojavijo že v 3. stol. pr. n. št.,4 o obstoju tržišča v 2. stol. pr. n. št kot cenejše alternative domačemu delu pa nam priča tudi Katon, saj predlaga nakup oblačil za su- žnje.5 Za cesarsko obdobje pa se predvideva, da je bilo kupovanje že narejenih 1 Kleijwegt, »Textile Manufacturing for a Religious Market«, 82. 2 Aubert, Business Managers in Ancient Rome, 203; Liu, »Trade, Traders and Guilds (?) in Tex- tile«, 126. 3 Sebesta, »Tunica ralla, tunica spissa«, 66; gej tudi Lex Metilla 2398. 4 Larsson Lovén, »Lanam Fecit«, 87. 5 Larsson Lovén, »From royal ladies to female slaves«, 291; Larsson Lovén, »Lanam Fecit«, 89; Cato Agr. 1, 135.1. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.26.1.13-40 Keria_2024-1_FINAL.indd 13 23. 12. 2024 09:15:47 14 Kaja Stemberger Flegar oblačil popolnoma normalno,6 saj le domača proizvodnja tkanin ne bi mogla zadostiti potrebam prebivalstva in vojske7 po oblačilih in drugih izdelkih iz blaga. Že v letu 204 pr. n. št. je na primer samo vojska potrebovala 1200 tog in 12.000 tunik za legije v Afriki, 169 pr. n. št. pa celo 6000 tog in 30.000 tunik v Makedoniji.8 Hkrati pa dva vidika izdelave tkanin, predenje in tkanje, ostaneta vpeta tudi v privatno sfero. V grški, predrimski9 in rimski kulturi je bilo izdelova- nje (predvsem volnenih) tkanin namreč povezano z ženstvenostjo.10 Za boljšo predstavo naj najprej na kratko predstavim glavne korake izdelovanja tkanin, kasneje v prispevku pa bo obravnavana tudi simbolika. PROCES IZDELAVE TK ANIN S tkaninami se je na različnih stopnjah ukvarjala množica bolj ali manj specia- liziranih poklicev (Tabela 1). Izpričani so v pisnih virih, med slednjimi izstopa Plavtova Aulularia, predvsem pa v epigrafiki, natančneje na nagrobnikih.11 Pri epigrafskih virih je pomembno poudariti, da se s poklici navadno komemo- rijajo osvobojenci, veliko manj pa v splošnem sužnji in ženske, kar lahko po- sledično vodi v pristransko statistiko pri preučevanju poklicev, na primer pri zastopanosti števila predilj.12 V rimski dobi je bilo na voljo več surovin za izdelavo tkanin. Volna (lana) je morda najbolj tipična tkanina, ki jo povezujemo z rimskim imperijem, med drugim tudi zato, ker so bile iz nje narejene toge. O pridobivanju volne nam pripovedujejo antični avtorji,13 ki opisujejo specializirano rejo ovac iz različ- nih razlogov, na primer posebne kakovosti ali določene barve volne. Ovce z najbolj fino volno so oblačili v nekakšne jopice, da bi volno zaščitili pred vre- menom in mehanskimi poškodbami. Po volni pa sta bili najpogosteje rabljeni tkanini lan (linum)14 in svila (serica). 6 Larsson Lovén, »Wool Work as Gender Symbol in Ancient Rome«, 234. 7 Glej Liu, »Clothing Supply for Military«. 8 Larsson Lovén, »Female Work and Identity in Roman Textile Production and Trade«, 109; Liv. 29. 36 in Liv. 44. 16. 9 Npr. Gleba, »Textile Production in Pre-Roman Italy«. 10 Larsson Lovén, »Gender and Textile Production in Roman Society and Politics«, 215. 11 Larsson Lovén, »From royal ladies to female slaves«, 290. 12 Larsson Lovén, »From royal ladies to female slaves«, 290. 13 Col. 7. 2; Plin., Nat. 8. 73, 189–190; Mart. 14. 155; Var. R. 2.2. 18–19. 14 Npr. Plin., Nat. 19. 3. Keria_2024-1_FINAL.indd 14 23. 12. 2024 09:15:47 15Lanam fecit : izdelava tekstila med javnim in zasebnim Tabela 1: Nekateri od poklicev, izpričani na različnih spomenikih in v pisnih virih15 Izdelovanje niti Šivanje in krojenje lanifica/quasillaria predica vestifex izdelovalec oblačil Izdelovanje tkanin in podobnih izdelkov sartor/ sarcitor/ sarcinato krojač, izdelovalec in popravljalec oblačil textor tkalec strophiarius izdelovalec trakov za dojke linarius/lintearius izdelovalec lanenega platna centonarius izdelovalec krpank anarius izdelovalec volnene- ga platna paenularius izdelovalec plaščev fallo suknar/valjar Druge specializacije vestiarius izdelovalec oblačil patagiarius izdelovalec obrob pellio krznar segmentarius izdelovalec trakov, paščkov, robov lanarius coactilarius izdelovalec polsti limbularius izdelovalec pasov tonsor strižec Izdelovanje copat in čevljev Barvanje crepidarius izdelovalec copat infector barvar caligarius izdelovalec škornjev purpurarius barvar ali trgovec purpurnega blaga in barvil sutor diabathrarius izdelovalec sandalov Vezenje auri vestor izdelovalec blaga in vezenin z zlatom plumarius izdelovalec vezenin s perjem Drugo sericarius izdelovalec ali trgo- vec svile lanipendus tehtar volne/nad- zornik proizvodnje volne lanarius volnar Orodje za predenje je minimalno. Možno je presti popolnoma brez orod- ja, samo s preslico ali pa s polnim naborom – preslico (colus), vretenom (fu- sus) in predilnim vretencem, pogosto pa upodobitve prikazujejo tudi košaro za shranjevanje predilnega pribora in klobk (calathus).16 15 Povzeto po Larsson Lovén, »Female Work and Identity in Roman Textile Production and Tra- de« in Jerrard, »Organisation of Roman clothing and textile industry«. 16 Larsson Lovén, »Lanam Fecit«, 85; Facsády, »Glass Distaff from Aquincum«, 166; Cottica, »Spinning in Roman World«, 221. Keria_2024-1_FINAL.indd 15 23. 12. 2024 09:15:47 16 Kaja Stemberger Flegar Surova preja, ki je morala biti prej razčesana in oprana, je bila navita na preslici, s katere se je predla nit, ta pa se je navijala na vreteno v levem ali de- snem zasuku (Slika 1). Predenje je bilo v organizacijskem smislu prilagodljivo delo, saj ga je mogoče kombinirati z drugimi opravki, kot je na primer čuvanje otrok.17 To je prišlo prav v zavetju doma, pa tudi pri upravljanju s posestmi, saj so sužnje lahko predle med drugimi opravili. Quasillariae ali predice so edini tekstilni poklic, ki je izpričan izključno v ženski obliki. Povsem drugače pa tkanje zahteva poseben prostor, kjer so postavljene statve, najsi bo to v domači hiši ali v specializirani delavnici. V primeru tkanja doma naj bi delo potekalo v atriju hiše, kjer je bilo vsem na ogled.18 Najdbe iz 17 Larsson Lovén, »Lanam Fecit«, 86. 18 Larsson Lovén, »Lanam Fecit«, 86; Beard, Pompeii, 101. Slika 1: Prikaz predenja s preslico in vretenom Slika 2: Primer statev z utežmi (Annika Je- ppsson og Danmarks Grundforsknings- fonds Center for Tekstilforskning (CTR), Københavns Universitet, Attribution, preko Wikimedia Commons) Keria_2024-1_FINAL.indd 16 23. 12. 2024 09:15:47 17Lanam fecit : izdelava tekstila med javnim in zasebnim Pompejev to potrjujejo.19 Tkanje je veljalo tudi za edino »težje« opravilo rim- skih žena, saj naj bi po mitu o ugrabitvi Sabink prišlo do dogovora, da rimskim ženskam odtlej ne bo treba opravljati težjih del z izjemo tkanja. Predenje eden najbolj zamudnih korakov izdelave tkanin.20 V rimski dobi so poznali dva tipa statev, in sicer navpične statve z utežmi (Slika 2) ter navpične dvovaljčne sta- tve. Pri prvih so niti napeljane od zgoraj in obtežene na dnu z utežmi, blago se izdeluje od zgoraj navzdol. Pri dvovaljčnih statvah pa uteži ni, niti na dnu drži dodaten valj in tke se od spodaj navzgor. Posebni obliki tkanja, za kateri statve niso potrebne, sta tkanje s tkalskimi ploščicami in tkanje z brdcem (Slika 3). Pri slednjem so niti speljane skozi eno deščico z več vzporednimi režami, pri čemer se vzorec dela z votkom. Pri tkanju s tkalskimi ploščicami pa se uporablja nabor večkotnih (navadno štirikotnih) tablic z luknjicami, skozi katere so napeljane niti. S sukanjem tablic med tkanjem se ustvarja vzorec, katerega kompleksnost je odvisna od števila ploščic in luknjic, ki jih imajo, pa tudi od števila zasukov. Obe tehniki sta primerni za izdelavo tkanin manjših širin, zaradi česar sta kot nalašč za izdelavo okrasnih bordur ali trakov. Slika 3: Primer tkanja s tkalskimi ploščicami (levo) in brdcem (desno)21 Naravna barva oblačil v rimskem času je obsegala predvsem različne rja- ve in pastelne odtenke. Nekatere barve so bile predvidene za določene prilo- žnosti, na primer temne za žalovanje ali sijoči beli odtenki za politično udej- stvovanje.22 Med dražje in bolj zaželene barve so verjetno šteli različne rdeči odtenki, pri čemer je zlasti izstopala purpurna, ki je bila v določenih obdobjih rezervirana samo za cesarja.23 Z organizacijo cehov barvarjev (tinctores) se je razširil nabor barvil in čimž, s katerimi se je barve utrjevalo. Naravna barvila 19 Allison, » Engendering Roman Spaces«, 346. 20 Gleba, »Women and textile production in pre-Roman Italy«, 850; Migotti, »Tkanje u rimskoj antici«. 21 Из интернета, preko Wikimedia Commons. 22 Llewellyn-Jones, »Body and Clothing«, 84. 23 Rothe, Toga and Roman Identity, 59–61, 75. Keria_2024-1_FINAL.indd 17 23. 12. 2024 09:15:47 18 Kaja Stemberger Flegar so navadno organskega izvora (insekti,24 mehkužci25 in rastline), po večini pa jih je treba utrditi, da se pri prvem pranju ne sperejo iz oblačil; barvila, kjer to ni potrebno, so zelo redka (npr. žafran).26 Barve se lahko glede na vrsto tkanine, čimžo in količino uporabljenega barvila močno spreminjajo.27 Med tipično stabilne barve se prištevajo silina (isatin, glastum) in tudi indigo28 za modro, pravi brošč (erythros, rubia) za rdečo in rumeni katanec za rumeno (ochra, lutum).29 Treba je poudariti, da črne barve z naravnimi barvili ni mogoče doseči, približali so se ji verjetno s kombiniranjem in večkratnim barvanjem z vijoličnimi in rjavimi odtenki.30 Barvanje tkanin je lahko potekalo na različnih stopnjah, saj lahko barvamo surovo prejo, niti, blago ali izdelana oblačila. O barvah tkanin nam pričajo likovne upodobitve,31 pa tudi pisni viri. Pri slednjih včasih o barvi oblačil lah- ko sklepamo le iz njihovega poimenovanja, kar pa marsikdaj ni enoznačno. Lep primer tega je barva poročne tančice, po kateri je bil ta del obleke široko poznan. Odtenek naj bi bil nekje med rdečo in barvo rumenjaka,32 zanj pa sta se enakovredno uporabljala dva izraza, in sicer sanguineum33 in luteum.34 Tkanine so bile lahko še dodatno okrašene z vezenjem, ki je lahko vsebovalo tudi kovinske elemente (npr. zlate niti),35 perje in drugo. Arheološko gradivo sicer nakazuje, da so okras tkanin po večini prestavljali vzorci, ustvarjeni med tkanjem, pravo vezenje je bilo redkejše.36 Ker so bila oblačila tudi po prehodu na obrtno proizvodnjo razmeroma draga, jih je bilo smiselno popravljati. Med redkimi arheološkimi najdbami blaga poznamo primere krpanja, robljenja, pa tudi preuporabe tekstila.37 K vzdrževanju oblačil je seveda sodilo tudi pranje, ki je pomagalo ohranjati ka- kovost in barvo tkanine. Pri tem so imele pomembno vlogo fulonike, kjer so oblačila (predvsem volno) oprali in s tem odstranili maščobe in umazanijo. Pomemben del procesa je bilo čiščenje tkanin v urinu, ki je potekalo podobno kot stiskanje grozdja – v kadeh in z nogami.38 Delo fulonik, ki ga pokriva Lex Metilla, je bilo najverjetneje dvojno: delovale so kot današnje čistilnice, 24 Npr. koreninska košeniljka. 25 Npr. polž škrlatnik. 26 Llewellyn-Jones, »Body and Clothing«, 87–88. 27 Dean in Diadick Casselman, Wild Color, 58–65. 28 Bancroft, »Black and Blue«. 29 Llewellyn-Jones, »Body and Clothing«, 88. 30 Samanta in Konar, »Dyeing of textiles with natural dyes«, 49. 31 Brøns in Harlow, »White men and rainbow women«, 228. 32 Hersch, Roman Wedding, 96. 33 Juv. 6.225. 34 Plin., Nat. 10. 148; 21.46; Catul. 61.8–10. 35 Gleba, »Auratae vestes«. 36 Croom, Roman Clothing and Fashion, 63; Cool, »Clothing and Identity«, 409. 37 Wild, »The Reuse of Textiles in the Roman World«. 38 Llewellyn-Jones, »Body and Clothing«, 89. Keria_2024-1_FINAL.indd 18 23. 12. 2024 09:15:47 19Lanam fecit : izdelava tekstila med javnim in zasebnim ponujale pa so tudi usluge, s katerimi se je zaključila izdelava volnenih izdel- kov in polizdelkov, npr. česanje, (raz)barvanje in ravnanje tkanin.39 V povezavi z oblačilno kulturo in tekstilom je treba omeniti tudi usnjarsko proizvodnjo, čeravno si usnje in njegovo oblikovanje zaradi obsežnosti zaslu- žita samostojen pregled. Tako kot izdelava blaga je tudi usnjarska obrt v antič- nem Rimu poznala več specializacij (Tabela 1). Pestrost arheoloških najdb, kot so pasovi40 in čevlji,41 pričajo o ustvarjalnosti in mojstrstvu obrtnikov. Čeprav se izdelki iz usnja le redko ohranijo, nam izjemne najdbe, kot so šotori,42 sedla43 ali kopalke,44 nazorno predstavljajo raznolike možnosti uporabe te surovine. O velikosti in pomenu tekstilne obrti govori dejstvo, da so se mojstri zdru- ževali v kolegije, nekakšne stanovske organizacije, ki so verjetno delovale po- dobno kot kasnejši cehi. Med drugim so olajševali dostop do dražjih surovin, kot so pigmenti, čimže, drage kovine in drugi redkejši materialov. Velik del tr- govine s tekstilom je verjetno predstavljal trg s surovo volno, ki je večja mesta nismo mogla proizvajati v zadostnih količinah, kar so seveda uravnavali tudi kolegiji za trgovino z volno.45 Za nekatere poklice, kot je npr. lanarius, ni po- polnoma jasno, s čim natančno so se ukvarjali. V tem primeru bi lahko šlo za nekoga, ki volnene izdelke izdeluje, ali pa je volno in volnene izdelke prodajal. V tekstilni obrti so v posameznih delavnicah delovali tako svobodni dr- žavljani kot osvobojenci in sužnji.46 Obstajajo tudi primeri, ko je lastnik kupil sužnja zato, da bi ga izučil obrti.47 Tradicionalno je veljalo, da so se moški ukvarjali s tekstilom poklicno, medtem ko so ženske to počele doma.48 Novej- še študije pa ugotavljajo, da so bile tudi v poklicnem delu udeležene ženske. K njihovi nevidnosti v tekstilni industriji morda pripomore, da so verjetno osvobojenke in sužnje predstavljale precejšen del delovne sile na podeželskih posestvih, kjer se je na primer predenje in tkanje prepletalo z drugimi zadolži- tvami. O tem priča Katon, ki tkanje opisuje kot moško opravilo, ki je bilo lažje, če so sužnje prej volno sčesale in spredle.49 Sistematična študija ikonografije iz Galije v cesarski dobi je pokazala, da so pri delu s tekstilom upodobljeni tako moški kot ženske.50 Pri določenih po- 39 Bradley, »‘It all comes out in the wash’«, 22. 40 Npr. Hoss, »The Roman Military Belt«. 41 Npr. Greene, »Footwear and fashion on fringe«; Van Driel-Murray, »Fashionable footwear«. 42 Van Driel-Murray, »Warm and dry«. 43 Npr. Connoll in Van Driel-Murray, »The Roman cavalry saddle«. 44 Van Driel-Murray, »Putting some flesh on the bones«. 45 Liu, »Trade, Traders and Guilds (?) in Textile«, 126. 46 Jerrard, »Organisation of Roman clothing and textile industry«, 5. 47 Larsson Lovén, »From royal ladies to female slaves«, 291. 48 Glej npr. Johnes, »Cloth Industry under Roman Empire«. 49 Col. 12. 3. 8. 50 Larsson Lovén, Imagery of Textile Making. Keria_2024-1_FINAL.indd 19 23. 12. 2024 09:15:47 20 Kaja Stemberger Flegar klicih, kot so pranje volne in barvanje tkanin, ženske sploh niso omenjene.51 Moški sicer prevladujejo pri vseh opravilih razen pri predenju, kjer poznamo samo žensko varianto imena poklica in ki so ga po našem dosedanjem po- znavanju povrhu opravljale izključno sužnje.52 Simbolno pa je bilo predenje močno povezano z ženskami in ideali ženstvenosti. V največji meri to velja za predenje volne, medtem ko so denimo lan lahko predli tudi moški, ne da bi veljali za feminilne.53 SIMBOLNI POMEN PR EDENJA IN TK ANJA Izdelavo tkanin srečamo tako v grški kot v rimski mitologiji. Mojstrice prede- nja in tkanja so pogosto boginje, kot je Minerva, ali druga mitološka bitja, kot je npr. Arahna.54 Predenje niti v simbolnem smislu predstavlja ustvarjanje življena. S tem so neposredno povezane sojenice. Nona sprede nit, Decima jo izmeri in Morta jo prereže. Njihovo ime, Parke, pa je po nekaterih teorijah izpeljano iz istega korena kot latinska beseda s pomenom »roditi«.55 To se lepo sklada s teori- jo Judit Pásztókai-Szeőke, ki je predlagala, da so preslice v ženskih grobovih simbol materinstva, saj se nova nit življenja prede iz matere.56 Preslice namreč držijo nespredena vlakna in so v tem pogledu vir nastajajoče niti. A simbolna povezava med življenjem in tkaninami se ne konča s preslicami. Življenjsko nit oziroma usodo, ki so spredle boginje, je bilo kot vsako nit mogoče stkati v oblačilo. Nošenje usode (kot obleke) je tako pogosta metafora v mediteranskih kulturah.57 Povezave med izdelovanjem (volnenih) tkanin in ženskami je moč opaziti že zelo zgodaj v rimski zgodovini. Za prvo veliko mojstrico velja Tanakvil, žena Tarkvinija Priska, ki naj bi prva ustvarila poročno tuniko (tunica recta), pa tudi togo za kralja (toga regia).58 Njena spretnost je bila tako cenjena, da naj bi bili njena preslica in vreteno spravljena v templju Sanka, toga, ki jo je naredila, pa v templju Fortune v Rimu.59 Zaradi nje naj bi si vse ženske za njo morale svojo poročno opravo narediti same.60 Med prve slavne ženske, ki so 51 Larsson Lovén, »From royal ladies to female slaves«, 291. 52 Larsson Lovén, »From royal ladies to female slaves«, 287. 53 Plin., Nat. 19. 3. 18. 54 Larsson Lovén, »Wool Work as Gender Symbol in Ancient Rome«, 234. 55 Sebesta, Weavers of fate, 6. Glej tudi Pokorny, Indogermanisches etymologisches Wörterbuch, 838. 56 Pásztókai-Szeőke, »Mother shrinks, child grows«. 57 Sebesta, Weavers of fate, 6. 58 Larsson Lovén, »From royal ladies to female slaves«, 288; Plin., Nat. 8. 1944. 59 Larsson Lovén, »Wool Work as a Gender Symbol in Ancient Rome«, 230; Plin., Nat. 8. 194. 60 Hersch, »The woolworker bride«. Keria_2024-1_FINAL.indd 20 23. 12. 2024 09:15:47 21Lanam fecit : izdelava tekstila med javnim in zasebnim se ukvarjale z volno, sodi tudi Lukrecija, za katero je veljalo, da se je doma ukvarjala z volno, ostale ženske pa so se le družile in gostile, medtem ko so bili njihovi možje in očetje odsotni zaradi vojne.61 Prepričanje, da je izdelava (predvsem volnenih) tkanin ena od vrlin dobre žene, se je ohranilo skozi celotno republikansko dobo in se je nadaljevalo v ce- sarsko obdobje. Ta ideal je igral vlogo tudi v avgustejski propagandi. Svetonij na primer piše o tem, kako so za Avgustovo garderobo skrbele njegova žena Livija, sestra Oktavija in hčerka Julija, pa tudi vnukinje.62 Treba je poudariti, da o Lukreciji izvemo od piscev iz avgustejskega časa, kot sta Livij in Ovid.63 Tako ni nenavadno, da je bilo predenje del učnega procesa aristokratskih dru- žin tudi, če so oblačila kupovali.64 Ker gre za večstoletno tradicijo, se gojenje mitološke podobe delovne matrone, ki prede volno, dobro ujema s t. i. »pre- novo moralnih vrednot«.65 Cesar Avgust je namreč med svoje reforme uvrstil tudi takšne, ki naj bi povrnile in utrdile moralne vrednote državi. Nekateri izmed tozadevnih zakonov, kot so Lex Julia de adulteriis coercendis, Lex Iulia de maritandis ordinibus in Lex Papia Poppaea, se neposredno dotikajo pra- vic žensk.66 Ti zakoni so med drugim finančno spodbujali večje število otrok, hkrati pa oteževali ločitve. Zanimivo je, da je Livija uživala pravico ius trium liberorum in je bila tudi znana kot univira,67 dasiravno ni ustrezala nobeni od teh dveh pravnih definicij. V tem smislu tudi domnevno ukvarjanje z volno pri ženah cesarjev velja bolj za propagando kot za odraz splošnih običajev.68 Reforme in pozitivni zgledi cesarske družine očitno niso imeli želenega učinka, saj se že Kolumela sredi 1. stol. n. št. pritožuje nad tem, da ženske raje uživajo (in obleke kupujejo), kot da bi vzdrževale tradicionalne vrednote, med katere sodita tudi predenje in tkanje.69 Prav tako tkanje in predenje igrata pomembno vlogo tudi v času Domicijana, ki je poskušal obuditi nekatere mo- ralne in politične vrednote avgustejskega časa.70 Po drugi strani pa je bila povezovati predenja volne z moškimi žaljivo. Kakor so ženske, ki so predle volno, veljale za družbeni vzor, tako so moški, ki so predli, veljali za primer moralnega propada. Nazoren primer, ki ga navaja Pásztókai-Szeőke,71 sta Mark Antonij in Fulvija: prva naj bi predenje sovražila 61 Sebesta, Weavers of fate, 3; Larsson Lovén, »Lanam Fecit«, 86–87. 62 Suet., Aug. 73. 63 Liv. 1 57; Ov., Fast. 2. 741–43. 64 Larsson Lovén, »Lanam Fecit«, 98. 65 Larsson Lovén, »From royal ladies to female slaves«, 289. 66 Za natančno razlago zakonov glej npr. McGinn, Prostitution, Sexuality, and the Law in Ancient Rome. 67 Barrett, Livia, 124–135. 68 Barrett, Livia, 115. 69 Col. 12. preaf. 9–10. 70 Larsson Lovén, »Lanam Fecit«, 90. 71 Pásztókai-Szeőke, »Mother shrinks, child grows«, 128. Keria_2024-1_FINAL.indd 21 23. 12. 2024 09:15:47 22 Kaja Stemberger Flegar in se ga izogibala,72 medtem ko je bil on upodobljen na sigilatnih skodelicah pred povorko žensk, ki so nosile njegovo pahljačo, senčnik, košaro s klobkami in preslico.73 Podobno je doletelo Elgibala, ki je že tako veljal za feminilnega cesarja, ki ne samo, da se je oblačil v ženska oblačila in uporabljal ličila, rad naj bi tudi predel.74 To pa še ne pomeni, da ne obstajajo likovni prizori, kjer moški predejo. Znan je sarkofag iz Rima, ki se nahaja v Museo Nazionale, a ravno zaradi močnih negativnih konotacij predenja volne za moške je ena od interpretacij, da naj bi šlo za predenje lanu.75 Predenje kot simbol pa ni bilo omejeno le na ženske višjih slojev. Na na- grobnikih se po vsem imperiju pojavljajo standardizirane epigrafske formule, ki poleg drugih vrlin poročenih žena hvalijo tudi njihovo spretnost pri izdelavi volne (lanam fecit). Povezava z volno je znana z zgodnjih spomenikov, kot je nagrobnik Klavdije, ob Apijevi cesti (Via Appia), najdemo iz 2. stol. pr. n. št.76 Tudi v bolj obrobnih delih imperija se predenje pojavlja v simbolni vlogi, kot priča upodobitev preslice, košare in klobke na nagrobniku Regine, ki ji ga je na Hadrijanovem zidu, v Arbeji (današnji Southern Shields), postavil mož Barat iz Palmire.77 Geografski in kronološki razmik med tema dvema prime- roma nakazuje, da je bilo predenje kot simbol široko razširjeno in univerzalno prepoznavno po vsem cesarstvu. Preslice in druga predilna oprema se najdejo ne le kot upodobitve na nagrobnikih, ampak tudi kot pridatki v grobovih, za kar so prvi primeri še starejši. Že v prazgodovini na ozemlju današnje Italije namreč srečamo tako preslice kot vretena in predilna vretenca v grobovih, kjer domnevno izražajo status pokojnic kot mater in žena.78 Če upoštevamo, da so rimski pokopi tipično javen dogodek (z nekaj izjemami, kot so pokopi dojenčkov),79 so bile stvari, ki jih je imel ob sebi na pogrebni procesiji pokoj- nik, položene na grmado ali položene v grob na ogled vsem. Seveda so lahko tovrstni predmeti izražali tudi sentimentalni pomen (če je bila denimo po- kojnica pokopana z najljubšo preslico), vendar lahko glede na dosledno rabo formulacije lanam fecit na nagrobnikih z določeno mero gotovosti sklepamo, da so bile preslice del tipiziranega sporočila, namenjenega pogrebcem in osta- lim prisotnim. Preslice se kot simbol predenja in potencialno novega življenja ne pojavljajo samo v pogrebnem kontekstu, ampak so bile prisotne tudi na poročnih procesijah, kjer so simbolizirale ritual prehoda.80 Glede predenja pa 72 Plutarchus, Ant. 10.3. 73 Volkmann, Kleopatra, Taf. 7a-b. 74 Dio Cassius, LXXX, 14, 4 and LXXX, 16, 7. 75 Harlow, »Spinning«. 76 Larsson Lovén, »Wool Work as Gender Symbol in Ancient Rome«, 231; CIL 1.121 (=6.15346). 77 Carroll, »The Insignia of Women«. 78 Gleba, Textile Production in Proto-historic Italy, 72. 79 Toynbee, Death and Burial in Roman World, 46–47. 80 Larsson Lovén, »From royal ladies to female slaves«, 290; Plin. Nat. 8. 194; Plutarchus Quaest. Rom. 31. Keria_2024-1_FINAL.indd 22 23. 12. 2024 09:15:47 23Lanam fecit : izdelava tekstila med javnim in zasebnim so veljale tudi omejitve; če je verjeti Pliniju starejšemu,81 je na podeželju ve- ljalo, da ženske ne smejo presti med hojo po poteh oziroma nositi preslice nepokrite, ker lahko ogrozijo dobro letino.82 Volna, ki je sestavni del formule lanam fecit, ima tudi sama poseben in magičen status. To je morda vsaj deloma povezano s pojavom, po katerem na- stane statična elektrika,83 če volno podrgnemo z jantarjem (ki je še en magičen material).84 Morda se ta povezava na prvi pogled zdi popolnoma arbitrarna in naključna, a glede na to, da poznamo jantarne preslice, na katere je bila med delom navita surova volna, morda pojav v antiki ni bil tako zelo redek. Iz čiste volne (namesto mešanice volne in rastlinskih vlaken, ki se je uporabljala za vsakodnevne toge) so v rimskih časih izdelovali toge svečenikov, ker je veljala za ritualno čisto. Kot taka se ni smela dotikati ritualno nečistih stvari, kot so denimo človeška trupla. Enako se je ob poroki podboje novega doma okrasilo tudi s prepleti volne (vittae),85 isti izraz pa se je uporabljal tudi za volno, vplete- no v lase nevest.86 Nadalje najdemo trakove volne na glavah živali, namenjenih za žrtvovanje, ter okoli svetih dreves, templjev in stebrov, kjer so nakazovali, da so to sakralni prostori, zamejeni od sveta živih.87 Ritualne vrvi, imenovane šimenava (v Hepburnovem prečrkovanju shimenawa, izvorno 標縄), s skoraj enakim namenom še danes najdemo v šintoizmu,88 a jih od običajnih vrvi raz- likuje smer pletenja (S-zasuk) in ne material.89 Simbolni pomen tkanin se še zdaleč ne konča pri surovinah ali načinu izdelave. Dober del končnih izdelkov so predstavljala oblačila. V rimski kul- turi obleka ni bila samo nekaj, kar je ljudi ščitilo pred vremenom in pogledi drugih, četudi je pravno sodila med stvari, ki so nujne za življenje, enako kot hrana, pijača in skrb za telo.90 Rimska obleka je tudi medij za sporočanje, kjer na primer različni sloji svoj status v družbi neverbalno izražajo z oblačenjem. Med najprepoznavnejše primere spadata stola in toga, ki sta bili dolgo časa privilegij žensk oziroma moških z rimskim državljanstvom.91 Togo s purpur- nim robom, na primer, so lahko nosili le otroci patricijev.92 Dober primer so tudi oprave vojakov, ki so bili že na daleč prepoznavni po obleki in obnašanju, 81 Plin. Nat. 8.74. 82 Frankfurter, »As I Twirl This Spindle, …,« 117. 83 Sebesta, Weavers of fate, 3. 84 Causey, Amber and the Ancient World, 20–27. 85 Hersch, Roman Wedding, 138. 86 Sam koncept lasnega okrasa je problematičen, za več glej Hersch, Roman Wedding, 84–89. 87 Povzeto po Sebesta, Weavers of fate, 4. 88 Yonezawa, »Sacred Spaces in Medieval and Early Modern Shintō Rituals«, 78–79. 89 Zeng, »Weaving Traditions with Modernity«, 6–8. 90 Casinos Mora, »Iuris civilis notae ad vestem seu textile pertinentes«, 25. 91 Edmondson, »Public Dress and Social Control in Late Republic and Early Imperial Rome«. 92 Sebesta, Weavers of fate, 3; za togo in stolo glej tudi Larsson Lovén, »Clothes, body language, and visual communication in ancient Rome«; predvsem pa Rothe, Toga and Roman Identity. Keria_2024-1_FINAL.indd 23 23. 12. 2024 09:15:47 24 Kaja Stemberger Flegar habitus atque habitude.93 To je igralo pomembno vlogo predvsem takrat, ko niso smeli nositi orožja, njihov status pa so verjetno izražali predvsem sandali in pas, pri čemer je predvsem slednji imel močno simbolno vlogo.94 Vse to priča o izredno kompleksnem sistemu simbolov, znotraj katerega so oblačila, splošneje rečeno, tkanine igrale pomembno vlogo. PR IMER I IZ SLOVENIJE V Sloveniji je znanih (in objavljenih) le peščica fragmentarno ohranjenih tka- nin. Najlepši primer so verjetno lasne mrežice, najdene v Emoni.95 O mrežicah pišejo že antični avtorji,96 v epigrafiki pa poznamo tudi žensko izdelovalko zlatih mrežic.97 Iz groba 1502 prihaja fragmentarno ohranjena tkanina, ki je po bese- dah izkopavalcev spominjala na kašmir.98 Na podlagi opisov nekaterih grobov lahko posredno sklepamo na ostanke tkanine, prepredene z zlatimi nitmi,99 saj se samo te, ali celo samo zlat prah, pojavljajo v grobovih Emone.100 Drobne zlate jagode, najdene na Ptuju,101 pa bi tudi lahko pripadale lasni mrežici. Trdnih dokazov za množično in tržno proizvodnjo tkanin na območju rimske Slovenije prav tako ni veliko, a je gotovo morala obstajati, da je zadosti- la potrebam prebivalstva. To nam nakazuje tudi Dioklecijanov edikt o cenah iz leta 301, v katerem je v navedbo najvišjih dovoljenih cen za posamezne artikle zajet tudi širok nabor tkanin ter surovin102 in orodij za njihov izdelavo.103 Med njimi je omenjeno oblačilo fibulatorium Petovionicum, katerega ime nakazuje, da se je izdelovalo na ozemlju današnjega Ptuja.104 Njegova cena ni bila ravno nizka, saj je bilo zanj treba odšteti 200 dnevnih izplačil kmečkega delavca.105 V Petovioni je bilo verjetno več različnih delavnic, kot pritiče tako velikemu mestu. Združenje čevljarjev je izpričano epigrafsko,106 v še vsaj eni neobjavlje- ni delavnici koščenih predmetov pa so morda izdelovali tudi orodje za izdelavo 93 Apul., Met. 9. 39. 94 Hoss, »The Roman Military Belt«. 95 Petru, Emonske nekropole, 120; 129. 96 Var., L. 5.130; Non. 869L; Petr 67; Mart. 8. 33. 19; Juv. 2.96. 97 Za auri netrix glej CIL VI.9213; Olson, Dress and Roman Woman, opomba 140. 98 Petru, Emonske nekropole, 126. 99 Npr. Petru, Emonske nekropole, 71, 126, 127. 100 Petru, Emonske nekropole, 89. 101 Vinder, Poročilo o arheološkem izkopavanju in arheološki raziskavi ob gradnji na območju izgradnje suhega zadrževalnika na Ptuju na parc. št. 212, k.o. Ptuj. 102 Kleijwegt, »Textile Manufacturing for a Religious Market«, 85. 103 Flemestad et al., »Observations on Terminology of Textile Tools in Edictum Diocletiani on Maximum Prices«. 104 Tomanič Jevremov, »Obrniške delavnice Poetovione«, 95–96. 105 Horvat in Nestorović, Osrčje Petovione, XXV. 106 AIJ 367. Keria_2024-1_FINAL.indd 24 23. 12. 2024 09:15:47 25Lanam fecit : izdelava tekstila med javnim in zasebnim tekstila.107 Iz Navporta pa prihaja dokaz o trgovini z blagom, natančneje s tunikami in volno, ki jih omenjata svinčeni ploščici za označevanje blaga.108 Podobne svinčene ploščice z napisi so poznane vsaj še iz Celja, a čakajo na natančnejšo objavo.109 Nagrobnikov lanam fecit pri nas ne poznamo, najdena pa sta bila dva re- liefna spomenika, ki upodabljata pripomočke za tkanje. Prvi je nagrobna stela Sura (Slika 4), ki jo je zanj in zase postavil njegov oče, in je datirana v drugo četrtino 1. stol. n. št.110 Čeprav napis ne omenja ne njegove žene ne njunih po- klicev, sta pod napisom pomenljivo upodobljena preslica in vreteno. Glede na grobni kontekst bi upodobitev lahko simbolično povezali z dolžino življenja. Drugi spomenik je votivna ara (Slika 5), shranjena v Pokrajinskem muzeju Celje, ki jo je Kvint Krescencij Marcel posvetil Jupitru. Na njej je upodobljena 107 Tomanič Jevremov, »Obrniške delavnice Poetovione«, 95–96. 108 Lovenjak, »Štiri ploščice z napisi«; Grassl, »Die Rolle von Nauportus (Vrhnika) im Lichte neuer Textfunde«; Za uporabo glej tudi Radman-Livaja, »Le rôle des étiquettes de plomb dans le tavail du textile à Siscia« in Radman-Livaja, »Craftspeople, Merchants or Clients?«. 109 Bausovac in Krajšek, Municipium Claudium Celeia, 91; Žerjal et al., »Katalog gradiva«, kat. št. 66, 402, 1908, 1909, 2167, 2224–2228, 3003, 3017, 3018, 3325, 7657a. 110 Ragolič, Poetovio, št. 391. Slika 4: Nagrobna stela Sura (© Pokra- jinski muzej Maribor, fotografija Boris Farič) Slika 5: Votivna ara, posvečena Jupitru (© Pokrajinski muzej Celje, fotografija Ortolf Harl) Keria_2024-1_FINAL.indd 25 23. 12. 2024 09:15:47 26 Kaja Stemberger Flegar ženska figura, domnevno Junona, ki v roki drži preslico ali baklo ter patero. Ob upoštevanju, da je Junona mitološka matrona, je povezava s prejo smiselna kljub velikosti domnevne preslice, vendar je pri tem spomeniku vseeno inter- pretacija upodobitve manj gotova kot pri prejšnjem. Študije rimskodobnih tkanin in njihove izdelave so v Sloveniji dokaj red- ke. Tipološko je preslice naslovila Anja Dular,111 ki jih je interpretirala kot igle. Glede na velikost ohranjenih primerkov in splošno odsotnost tovrstnih predmetov predvsem s flavijskih figuralnih upodobitev, ki so tem predmetom sočasne, je malo verjetno, da gre za del lasnega okrasa. Tovrstni problemi z interpretacijo »igel« niso omejeni le na Slovenijo.112 Večje koščene »igle« je kot preslice prepoznala že Iva Mikl Curk s krajšim pregledom tekstilnega orodja iz grobov.113 Prav tako se je izkazalo, da so šivanke z več očesi namenjene šivanju las,114 in ne vezenju, kot je bilo to prvotno predlagano za slovensko gradivo.115 Slika 6: Pogostost pojavljanja preslic, predilnih vretenc in vreten na grobiščih v Emo- ni116 in Petovioni117 111 Dular, »Rimske koščene igle iz Slovenije«. 112 Danković, »Roman Bone Distaffs and Spindles«, 86, opomba 5. 113 Mikl Curk, »Nit, šivanka, preslično vreteno in rimski grobovi v Sloveniji«. 114 Stephens, »Ancient Roman hairdressing«. 115 Dular, »Rimske koščene igle iz Slovenije«, 279–180. 116 Na podlagi: Mulh, Poročilo o zaščitnih arheoloških izkopavanjih na lokaciji Potniški center Ljubljana 2007/2008; Petru, Emonske nekropole; Plesničar Gec, Severno emonsko grobišče. 117 Na podlagi: Istenič, Poetovio; Jevremov, »Novosti o obrtniških dejavnostih in nekaj drobcev iz arheoloških izkopavanj v letih 1970-1980«; Saje, Rimsko grobišče pri Osnovni šoli Ljudski vrt; Tušek, »Rimsko grobišče na novi obvoznici ob Potrčevi cesti na Ptuju«; Vomer Gojkovič, »Gro- bišče pri Dijaškem domu v Rabeljčji vasi na Ptuju«. Keria_2024-1_FINAL.indd 26 23. 12. 2024 09:15:48 27Lanam fecit : izdelava tekstila med javnim in zasebnim Kot kaže že študija Ive Mikl Curk, se večina preslic in tudi drugega sloven- skega gradiva, povezanega z izdelavo tekstila, pojavlja v grobovih.118 Redkejše so najdbe iz naselbin.119 Materiali, iz katerih so bili narejeni pripomočki za izdelavo tkanin, so lahko z vidika ohranjenosti prav tako problematični kot tkanine same. Običajno najdemo predvsem koščene izdelke, preslice pa so bile zelo verjetno narejene tudi iz lesa, ki se pri nas slabše ohranja. K temu še prispeva fragmentiranost odkritega materiala. Tako smo na primer vse pred- mete, za katere domnevamo, da so koščene preslice z grobišča Hajdina Murko, našli ob mokrem sejanju, pri čemer je bilo več odlomkov tudi ožganih. Iz tega lahko sklepamo, da so bili predmeti položeni na grmado in sežgani, predvido- ma skupaj s pokojnicami.120 Del manjkajočega gradiva morda predstavlja tudi praksa pars pro toto. Na to bi utegnila kazati večja jantarna »jagoda«, ki močno spominja na sredinski člen jantarnih preslic,121 lahko pa bi bila tudi uporablje- na kot predilno vretence. Jantarna predilna vretenca namreč poznamo tako iz arheoloških (npr. Magdalensberga)122 kot iz pisnih virov.123 Med gradivom so najbolje zastopane ravno preslice (Slika 7). Poznamo jih v več izvedbah, najpogostejše so koščene s čebuličasto glavico, ki pa se le redko ohranijo nepoškodovane. Redkejše so koščene z diskom v sredini.124 Na Ptuju so bili najdeni tudi bolj umetelni primerki. Prav tako poznamo jantarne, med drugim s Ptuja125 ter iz Ljubljane,126 Nevioduna127 in Ribnice.128 Morda bi k tem predmetom morali prištevati tudi steklena predmeta z glavo v obliki ptice129 in tordirano paličico130 s Ptuja. Zanimivo je, da zaenkrat še ne poznamo prstnih preslic, ki se namesto z glavico zaključijo z obročkom.131 118 Mikl Curk, »Nit, šivanka, preslično vreteno in rimski grobovi v Sloveniji«. 119 Preslice npr. v Celju, Žerjal et al., »Katalog gradiva«, kat. št. 5856. 120 Poročilo je še v izdelavi. 121 Bertoncelj Kučar, »Nakit iz stekla in jantarja«, T. 4, 5–8; Stemberger Flega in Predan, »Rezultati raziskav«, 38. 122 Gostenčnik, »The Magdalensberg Textile Tools«, 73. 123 Plin., Nat. 37. 11. 37. 124 Npr. Slabe, Antična nekropola na Pristavi pri Trebnjem, T. 18. 1. 125 Saje, Rimsko grobišče pri Osnovni šoli Ljudski vrt, T. 69:1; Istenič, Poetovio, T. 36, 1; T. 148, 10; Bertoncelj Kučar, »Nakit iz stekla in jantarja«, T. 4, 11–14; Jevremov, »Novosti o obrtniških de- javnostih in nekaj drobcev iz arheoloških izkopavanj v letih 1970-1980«, T. 5, 22. 126 Petru, Emonske nekropole, T. XXVII, 31, T. LV, 11, CXV, 9; Mulh, Poročilo o zaščitnih arheoloških izkopavanjih na lokaciji Potniški center Ljubljana 2007/2008, 121. 127 Petru in Petru, Neviodunum, T. XI, 43. 128 Puhar, »Zlato« s severa«. 129 Vomer Gojkovič, »Rimsko grobišče pri Osnovni šoli Ljudski vrt«. 130 Istenič, Poetovio, T. 149: 9. 131 Glej npr. Danković, »Roman Bone Distaffs and Spindles«. Keria_2024-1_FINAL.indd 27 23. 12. 2024 09:15:48 28 Kaja Stemberger Flegar Koščene preslice132 Jantarne preslice133 Predmeti, ki bi jih lahko interpretirali kot steklene preslice134 Slika 7: Glavni tipi koščenih, jantarnih in steklenih preslic v Sloveniji Postavlja se tudi vprašanje, ali so bile te preslice izdelane izključno za po- kope ali so bile pred pokopom tudi dejansko uporabljene za predenje. Za ko- ščene preslice iz Viminacija se denimo sklepa, da niso bile v praktični uporabi, ampak so bile izdelane namensko kot pridatki.135 Preslice v grobovih so gotovo nosile sporočila o identitetah pokojnih.136 Vretena so interpretacijsko težavna. Izjemo redko jih najdemo v kom- binaciji s predilnimi vretenci.137 Enako kot pri preslicah tudi tu ohranjenost predstavlja veliko oviro. Nazoren primer so najdbe iz Celeje, saj na najdišču Tretja etapa ni bilo prepoznano nobeno vreteno, a kar deset tordiranih ka- veljčkov zanje,138 katerih namen je bilo lažje navijanje niti na vreteno. Podobni primerki preprostih tordiranih kaveljčkov so bili najdeni še na grobiščih 132 Z leve proti desni zrisane na podlagi sledečih objav: Petru, Emonske nekropole, T. LVXVI, 13; Plesničar Gec, Severno emonsko grobišče, T. VII, 23; Petru, Emonske nekropole, T. XCIV, 54; Slabe, Antična nekropola na Pristavi pri Trebnjem, T. 18. 1. 133 Z leve proti desni zrisane na podlagi sledečih objav: Petru, Emonske nekropole, T. LV, 11; na- slednji dve na podlagi Puhar, »Zlato s severa«; Petru, Emonske nekropole, T. XXVII; 31; Istenič, Poteovio, T. 149: 10. 134 Z leve proti desni zrisane na podlagi sledečih objav: Vomer Gojkovič, »Rimsko grobišče pri Os- novni šoli Ljudski vrt«; Istenič, Poetovio, T. 149, 9; Petru, Emonske nekropole, T. CXVII, 5. 135 Danković, »Roman Bone Distaffs and Spindles«, 92. 136 Stemberger, »Identity of Females Buried at Colonia Iulia Emona«, 71–74. 137 Petru, Emonske nekropole, T. XCIV, 51. 138 Žerjal et al., »Katalog gradiva«, kat. št. 470, 471, 518, 672, 1005, 1136, 2405, 4528, 4743, 5525, 6108 in 6275. Keria_2024-1_FINAL.indd 28 23. 12. 2024 09:15:48 29Lanam fecit : izdelava tekstila med javnim in zasebnim Medvedjek139 in Draga.140 Treba je omeniti, da so včasih najdeni tudi v oljen- kah iz grobov, kjer so služili za pritrjevanje stenja, kar kaže na več različnih funkcij teh predmetov.141 Včasih najdemo tudi stožčaste nastavke s kaveljčki, ki so pri predenju lahko enako uporabljali kot tordirani kaveljčki (Slika 8), tako denimo v Celeji,142 Nevioudunu,143 Petovioni144 in Emoni.145 Predilna vretenca, ki so se uporabljala skupaj z vreteni, se najdejo precej redkeje od preslic. Obstaja- jo v različnih izvedbah, od steklenih (Slika 9) in ke- ramičnih (načrtno narejenih146 ali izčrepinjenih)147 do koščenih in jantarnih ter morda tudi kovinskih (npr. svinčenih).148 Zanimivo je, da so izčrepinjena vretenca očitno izdelovali iz katere koli keramike od grobe do namizne in celo fine namizne, kot sta sigila- ta in keramika tankih sten. Problematičnost tipolo- gij, ki temeljijo na obliki, je izpostavila že Margarita Gleba; namesto tega zagovarja funkcionalni pristop, ki bi temeljil na teži, obliki, razmerju med višino in premerom ter velikosti luknje.149 Diskasti predmeti, sploh taki brez konteksta, ki jih zlasti v primeru po- samičnih najdb interpretiramo kot »jagode«, so na- mreč lahko služili kot predilna vretenca, saj so vsi tovrstni predmeti težji od 2 g150 in bi s perforacijami med 3 in 12,2 mm151 lahko bili uporabljeni tudi za predenje To predstavlja sploh pri starejših objavah problem, ker teže pogosto niso navedene. 139 Stemberger Flegar in Predan, »Rezultati raziskav«, 39. 140 Udovč, Draga pri Beli Cerkvi, kat. št. 40. 141 Stemberger Flegar in Predan, »Rezultati raziskav«, 39. 142 Npr. Žerjal et al., »Katalog gradiva«, 7479. 143 Petru in Petru, Neviodunum, T. XV, 38. 144 Istenič, Poetovio, T. 19. 5; Mikl Curk, Poetovio I, T. XVI, 53–65. 145 Mikl Curk, Poetovio I, T. XXVII, 44. 146 Npr. Istenič, Poetovio, T. 55: 6; Kerman, »Rimski in slovanska grobova na Ižišču v Ivancih«, 95. 147 Npr. Žerjal et al., »Katalog gradiva«, 786, 2385, 2641, 2713, 1778, 3815, 4501, 5578, 5660, 5990, 7320. 148 Npr. Žerjal et al., »Katalog gradiva«, 762. 149 Gleba, Textile Production in Pre-Roman Italy, 103–106 150 Mårtensson et al., Technical Report. 151 Crummy, Roman Small Finds from Excavations in Colchester, 67; Alberti, »Construction, Use, and Discard of Female Identities«. Slika 8: Primer stoži- častega nastavka s ka- veljčkom in tordirane- ga kaveljčka Keria_2024-1_FINAL.indd 29 23. 12. 2024 09:15:48 30 Kaja Stemberger Flegar Slika 9: Predilna vretenca z grobišča Medvedjek (© PJP d.o.o., fotografija Kaja Stem- berger Flegar) Tudi šivanke so precej pogoste najdbe iz skupine tekstilnih orodij. Izde- lane so iz različnih materialov, denimo iz kosti ali bakrovih zlitin. Večina pri- merkov prihaja iz grobov, vendar je njihova namembnost pogosto nejasna. Pri starejših avtorjih jih najdemo pod opisom »igla«, kar je, ob pomankanju slikovnega gradiva, lahko šivanka, igla lasnica, igla za spenjanje oblačil (in mrtvaških prtov) ali igla fibule.152 Gre za skupino predmetov, ki bi ji bila boljša in doslednejša terminologija gotovo v korist. Nadaljnji problem predstavlja odstotek fragmentiranosti, saj predmeti, kjer glavica in konica nista ohranjeni, tudi lahko pokrivajo več naštetih kategorij. Četudi skrčimo nabor šivank na »igle«, kjer so ohranjena ušesa, jih še vedno lahko razdelimo v več kategorij. Večušesne igle, kot že omenjeno, so bile verjetno uporabljene za šivanje las,153 igle z razširitvijo okoli ušesa pa so bile verjetno bolj primerne bodisi za spenja- nje obleke in, v grobovih, mrtvaških prtov bodisi za šivanje tkanin, kjer so raz- miki med nitmi precej velike. Prav tako ne gre pozabiti, da so igle z ušesi lahko uporabljene tudi kot lasnice; poseben tip lasnega okrasa, ki ga poznamo samo po imenu crepitula ali crepidula,154 bi bil lahko podoben današnjim lasnicam iz vzhodne Azije. Na našem prostoru bi bila lahko to igla iz Petovione.155 Kovin- ske šivanke so lahko služile tudi v medicinske namene. Interpretacija šivank torej v resnici ni povsem preprosta in zahteva previdnost posebej v grobnih 152 Stemberger, An Analysis of Funerary Evidence and Identity at Colonia Iulia Emona, 155. 153 Stephens, »Ancient Roman hairdressing«. 154 Olson, Dress and Roman Woman, 76; Fest. 46L. 155 Petru, Poetovio, T. XXX, 13. Keria_2024-1_FINAL.indd 30 23. 12. 2024 09:15:48 31Lanam fecit : izdelava tekstila med javnim in zasebnim kontekstih, kjer ena sama šivanka še ne prinese šivilje. Podpisana šivanka s Ptuja pa kaže na to, da gre za resnično osebne predmete.156 Le posamično ali v izredno majhnem številu pa najdemo v arheološkem zapisu rimske dobe v Sloveniji druge predmete, povezane z izdelavo tkanin. Ploščice za tkanje so tako, kljub vztrajnemu iskanju vzporednic v Sloveniji, meni znane samo iz Emone.157 Gre za trikotno varianto, kakršno poznamo tudi iz Viminacija.158 Prav tako je bil v Emoni najden tudi tok za šivanke.159 Sorodni šiviljskemu priboru so še čolnički za tkanje mrež, ki pa bi bili lah- ko uporabljeni tudi za izdelavo lasnih mrežic, najdenih na primer v Celeji,160 Emoni161 in Petovioni.162 Tkalske uteži se najdejo posamično ali v malem števi- lu v naselbinskih kontekstih. Z glavniki za česanje prediva, predvidoma volne, je podobno, le da se ti pojavljajo predvsem v pozni antiki, kot recimo primer z Rifnika (Slika 10). Slika 10: Železen glavnik za česanje prediva, najden na Rifniku (© Pokrajinski muzej Celje, risba Brina Svet) Zanimivo je, da so sestavi opreme za predenje v grobovih izredno red- ki. Le redko namreč najdemo skupaj več predmetov iz te kategorije hkrati, na primer predilna vretenca in preslice. Posamezni se pojavljajo na grobiščih Pristava pri Trebnjem, Petovioni in Emoni. Na Pristavi pri Trebnjem izsto- pa grob 113 s kombinacijo preslice, triočesne in enoočesne igle, predilnega 156 Mikl Curk, Poetovio I, T. XXVII, 42. 157 Petru, Emonske nekropole, T. CXVII, 6. 158 Petković, Rimski predmeti od kosti i roga sa teritorije Gornje Mezije, T. XXXIII, 4–6. 159 Petru, Emonske nekropole, T. XXIV, 24. 160 Bausovac in Krajšek, Municipium Claudium Celeia, 90. 161 Petru, Emonske nekropole, T. XCII, 12, 13. 162 Mikl Curk, Poetovio I, T. XXVII, 44. Keria_2024-1_FINAL.indd 31 23. 12. 2024 09:15:48 32 Kaja Stemberger Flegar vretenca in še vsaj dveh predmetov, ki pa sta preveč poškodovana za natanč- nejšo določitev.163Morda je cel set tudi na Ptuju v grobu 87, kjer so bili skupaj najdeni predilno vretence, kaveljček za vreteno in podologvat predmet, ki bi lahko služil za preslico.164 ZAKLJUČEK Preučevanje tekstilne obrti je že zaradi narave ohranjanja organskih snovi nuj- no interdisciplinarno delo. Podatki, ki jih najdemo pri antičnih piscih ali pri- dobimo s sistematičnimi študijami epigrafskih virov in likovnih upodobitev, nam o tekstilnih izdelkih odstirajo mnogo znanja, ki bi sicer ostalo nedosto- pno. Seveda pa ni zanemarljiv niti prispevek arheologije, sploh če ugotovitve dopolnjujemo z etnografskimi viri in eksperimentalno arheologijo. Od vseh virov za preučevanje tkanin v antiki so na območju Slovenije najštevilčnejše arheološke najdbe. Veliko večino tkanin in z njimi povezanih orodij v Sloveniji trenutno poznamo iz grobiščnih kontekstov, k čemur so verjetno pripomogle bolj sistematične raziskave in objave grobišč, katerih katalogi pa v primerjavi z drugimi vrstami najdišč najdene predmete po- pisujejo temeljiteje. Kakor koli že, kaže se vključenost v širši mediteranski prostor z globoko zakoreninjenimi nadregionalnimi običaji komemoracije. Zato se zdi, da lahko v grobovih rimske Slovenije bolj kot utilitarne vidi- ke tkanin in njihove izdelave opazujemo njihovo ritualno, a tudi vsakdanjo simboliko. Prebivalci antične Slovenije pa so se vsekakor zanimali tudi za praktično plat izdelkov iz tkanin. Vsakdanja oblačila in obutev, uporabni predmeti, pa tudi oskrba legij na naših tleh, vse to je moralo biti vsaj del- no samozadostno. O tem nam govorijo redki epigrafski viri in predvsem omemba v Dioklecijanovem ediktu, pa tudi ostanki tkanin v grobovih. Siste- matično objavljena najdišča z obsežnimi katalogi, kot je Celje–Tretja etapa, kažejo na potencial, ki ga ima študij obrti, tudi tekstilne. Gotovo se bodo v prihodnosti še pojavile delavnice, ki bodo močno razširile naše poznavanje rimskodobnih obrti v Sloveniji. Število posamičnih tekstilnih orodij se z vsakim naslednjim objavljenim najdiščem poveča. Upam, da se nam občasno nasmehne Fortuna in da arheo- logi pogosteje odkrijemo tudi ostanke samih tkanin. A tudi preden se to zgodi, nam materiala za preučevanje tega izredno zanimivega področja ne bi smelo zmanjkati, kakor tudi nimajo umanjkati nova dognanja, sploh če se raziskova- nja lotimo celostno. 163 Slabe, Antična nekropola na Pristavi pri Trebnjem, T. 18. 164 Istenič, Poetovio, T. 19. Keria_2024-1_FINAL.indd 32 23. 12. 2024 09:15:48 33Lanam fecit : izdelava tekstila med javnim in zasebnim Zahvale Zahvalila bi se Dunji Salecl in dr. Maji Bausovac za nesebično pomoč pri pri- dobivanju dovoljenj in slikovnega gradiva iz Pokrajinskih muzejev Maribor in Celje. Kot ponavadi so glavni »krivci« za moje delo dr John Pearce, ddr Stefa- nie Hoss, dr Birgitta Hoffmann, Nik Flegar in Eðvarð Kötturinn Hvibósson, ki mi s svojimi nasveti stojijo ob strani. Zahvala gre tudi Primožu Predanu, ki omogoča in spodbuja obslužbene študije. Kaja Stemberger Flegar PJP d.o.o., Slovenska Bistrica kaja.stemberger@pjpdoo.com BIBLIOGR AFIJA Kratice AIJ ‒ Antike Inschriften aus Jugoslawien CIL ‒ Corpus Inscriptionum Latinarum Druga l iteratura Alberti, Marta. »The Construction, Use, and Discard of Female Identities: Interpreting Spindle Whorls at Vindolanda and Corbridge.« Theoretical Roman Archaeology Jour- nal. 1, št. 1 (2018): dostopno na https://doi.org/10.16995/traj.241 Allison, Penelope M . »Engendering Roman Spaces.« V: Space And Spatial Analysis in Ar- chaeology, ur. Elizabeth C. Robertson, Jeffrey D. Seibert, Deepika C. Fernandez in Marc U. Zender, 333–354. Alberta: University of Calgary, 2005. Aubert, Jean-Jacques. Business Managers in Ancient Rome. A Social and Economic Study of Institores, 200 B.C.–A.D. 250. Columbia Studies in the Classical Tradition. 21. Leiden, Boston in Köln: Brill, 1994. Bancroft, Wilder D. »Black and Blue.« The Journal of Physical Chemistry 28, št. 7 (1924): 715–719. Barrett, Anthony A. Livia: First Lady of Imperial Rome. New Haven, London: Yale Univer- sity Press, 2004. Bausovac, Maja in Jure Krajšek. Municipium Claudium Celeia. Celeia Antiqva 2. Celje: Po- krajinski muzej Celje, 2020. Bertoncelj Kučar, Vladimira. »Nakit iz stekla in jantarja.« Arheološki vestnik 30 (1979): 254–277. Bostock, John, Henry T. Riley in Karl Friedrich Theodor Mayhoff, izd. The Natural History Of Pliny. Prevod John Bostock, Henry T. Riley in Karl Friedrich Theodor Mayhoff London: Henry G. Bohn, 1855. Keria_2024-1_FINAL.indd 33 23. 12. 2024 09:15:48 34 Kaja Stemberger Flegar Bradley, Mark »‘It all comes out in the wash’: Looking harder at the Roman fullonica.« Journal of Roman Archaeology 15 (2002): 20–44. Brøns Cecilie in Harlow, Mary. »White men and rainbow women: gendered colour coding in Roman dress.« V: Textiles and Gender in Antiquity: From the Orient to the Mediterra- nean, ur. Mary Harlow, Cecile Michel in Louise Quillien, 219–240. London, New York in Dublin: Bloomsbury Publishing, 2020. Carroll, Maureen. »‘The Insignia of Women’: Dress, Gender and Identity on the Roman Funerary Monument of Regina from Arbeia.« Archaeological Journal 169, št. 1 (2012): 281–311. Casinos Mora, Francisco Javier. »Iuris civilis notae ad vestem seu textile pertinentes: Notes on Dress in Roman Property Law.« Revista Diálogos Mediterrânicos 13 (2017): 21–35. Causey, Faya. Amber and the Ancient World. Los Angeles: Getty Publications, 2011. Cool, Hilary Elizabeth Mary. »Clothing and Identity.« V: The Oxford Handbook of Roman Britain, ur. Martin Millett, Louise Revell in Alison Moore, 306–424. Oxford: Oxford University Press, 2016. Croom, Alexandra. Roman Clothing and Fashion. Stroud: Amberley Publishing, 2010. Crummy, Nina. The Roman Small Finds from Excavations in Colchester, 1971–9. Colchester Archaeological Report. Vol. 2. Colchester: Colchester Archaeological Trust, 1983. Cottica, Daniela. »Spinning in the Roman World: from Everyday Craft to Metaphor of Destiny.« V: Ancient Textiles: Production, Craft and Society. Proceedings of the First International Conference on Ancient Textiles, held at Lund, Sweden, and Copenhagen, Denmark, on March 19–23, ur. Carole Gillis in Marie-Louise B. Nosch, 220–228. Ox- ford: Oxbow, 2007. Van Driel-Murray, Carol. »Putting some flesh on the bones: leather bikinis and body size.« V: Life in the Limes: Studies of the people and objects of the Roman frontiers presented to Lindsay Allason-Jones on the occasion of her birthday and retirement, ur. Rob Collins in Frances McIntosh, 206–216. Oxford: Oxbow Books, 2014. Van Driel-Murray, Carol. »Fashionable footwear: craftsmen and consumers in the north-west provinces of the Roman Empire.« V: Urban Craftsmen and Traders in the Roman World, ur. Andrew Wilson in Miko Flohr, 132–152. Oxford: Oxford University Press, 2016. Van Driel-Murray, Carol. »Warm and dry: a complete Roman tent from Vindolanda.« V: Leather in Warfare: Attack, Defence and the Unexpected, ur. Quita Mould, 1–16. Leeds: Royal Armouries Museum, 2017. Danković, Ilija. »Roman Bone Distaffs and Spindles: Could They Have Been Used for Spin- ning?« Glasnik Srpskog arheološkog društva 36 (2020): 79–98. Dean, Jenny in Karen Diadick Casselman. Wild Color, Revised and Updated Edition: The Complete Guide to Making and Using Natural Dyes. Revidirana in posodobljena izdaja. New York: Potter Craft, 2010. Dular, Anja. »Rimske koščene igle iz Slovenije / Knochennadeln aus Slowenien.« Arheološki vestnik 30 (1979): 178–293. Edmondson, Jonathan. »Public Dress and Social Control in Late Republic and Early Impe- rial Rome.« V: Roman dress and the fabrics of Roman culture, ur. Jonathan Edmondson in Alison Keith, 21–46. Toronto: University of Toronto Press, 2008. Facsády, Annamária R. »Glass Distaff From Aquincum: Symbol or Tool?« ANODOS Studies of the Ancient World 8 (2008): 165–174. Flemestad, Peder, Mary Harlow, Berit Hildebrandt in Marie-Louise Nosch. »Observations on the Terminology of Textile Tools in the Edictum Diocletiani on Maximum Prices.« Keria_2024-1_FINAL.indd 34 23. 12. 2024 09:15:48 35Lanam fecit : izdelava tekstila med javnim in zasebnim V: Textile Terminologies from the Orient to the Mediterranean and Europe, 1000 BC to 1000 AD, ur. Salvatore Gaspa, Cécile Michel in Marie-Louise Nosch, 256–277. Lin- coln, Nebraska: Zea Book, 2017. Frankfurter, David. »As I Twirl This Spindle, …”: Ritualization and the Magical Efficacy of Household Tasks in Western Antiquity.« Preternature: Critical and Historical Studies on the Preternatural 10, št. 1 (2021): 117–139. Frazer, James G., izd. Ovid. Fasti. Prevod James G. Frazer, uredil G. P. Goold. Cambridge, MA: Harvard University Press, 1931. Freisenbruch, Annelise. The First Ladies of Rome: The Women Behind the Caesars. London: Vintage Books, 2011. Gifford, William, izd. Juvenal‘s satires. With the satires of Perseus. Prevod William Gifford, popravki in opombe John Warrington, uvod Susanna Braund. London: Dent, 1992. Gleba, Margarita. »Textile Production in Proto-historic Italy: from Specialists to Wor- kshops.« V: Ancient Textiles: Production, Crafts and Society: Proceedings of the First International Conference on Ancient Textiles, held at Lund, Sweden, and Copenhagen, Denmark,on March 19–23, 2003, ur. Carole Gillis in Marie-Louise B. Nosch, 71–76. Oxford: Oxbow Books, 2007. Gleba, Margarita. »Auratae vestes: Gold textiles in the ancient Mediterranean.« V: Pur- pureae Vestes II: Symposium Internacional sobre Textiles y Tintes del Mediterráneo en el mundo antiguo, ur. Carmen Alfaro in Lilian Karali, 61–77. Valencia: University of Valencia, 2008. Gleba, Margarita. Textile Production in Pre-Roman Italy. Oxford: Oxbow Books, 2008. Gleba, Margarita. »Women and textile production in pre-Roman Italy.« V: Women in An- tiquity, ur. Stephanie Lynn Budin in Jean MacIntosh Turfa, 844–851. Oxford in New York: Routledge, 2016. Greene, Elizabeth M. »Footwear and fashion on the fringe: stamps and decoration on le- ather and shoes from Vindolanda (1993-2016).« V: Embracing the Provinces: Society and Material Culture of the Roman Frontier Regions: Essays in honour of Dr Carol van Driel-Murray, ur. Tatiana Ivleva, Jasper Bruin in Mark Driessen, 143–153. Oxford in Philadelphia: Oxbow Books, 2018. Harlow, Mary. »Spinning — The Invisible Profession.« V: The Value of Making: Theory and Practice in Ancient Craft Production, ur. Helle Hochscheid in Ben Russell, 123–138. Studies in classical archaeology 13. Turnhout: Brepolis, 2021. Hoffiller, Viktor in Balduin Saria. Antike Inschriften aus Jugoslawien. Heft 1, Noricum und Pannonia Superior. Zagreb: St. Kugli, 1938. Grassl, Herbert. »Die Rolle von Nauportus (Vrhnika) im Lichte neuer Textfunde / Pomen Navporta v luči novih napisov na svinčenih ploščicah.« Arheološki vestnik 68 (2017): 459–469. Hersch, Karen K. »The woolworker bride.« V: Ancient Marriage in Myth and Reality, ur. Lena Larsson Lovén in Agneta Strömberg, 122–135. Newcastle-upon-Tyne: Cambrid- ge Scholars Publishing, 2010. Hersch, Karen K. The Roman Wedding: Ritual and Meaning in Antiquity. Cambridge: Cam- bridge University Press, 2010. Horvat, Jana in Aleksandra Nestorović. Osrčje Petovione: Ptuj v rimski dobi. Ptuj: Pokrajin- ski muzej Ptuj-Ormož, 2022. Hoss, Stefanie. »The Roman Military Belt.« V: Wearing the Cloak. Dressing the Soldier in Roman Times, ur. Marie-Louise Nosch, 29–44. Ancient Textiles Series 10. Oxford: Ox- bow Books, 2012. Keria_2024-1_FINAL.indd 35 23. 12. 2024 09:15:48 36 Kaja Stemberger Flegar Istenič, Janka. Poetovio, zahodna grobišča I: grobne celote iz Deželnega muzeja Joanneuma v Gradcu: katalog / Poetovio, the western cemeteries I: grave-groups in the Landesmuseum Joanneum, Graz. Katalogi in monografije 32. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1999. Jerrard, Marjorie. »Organisation of the roman clothing and textile industry: skill, occupa- tion, and the gender-segmented workforce.« Working paper series (Monash University) 3, (2000): 1–12. Jevremov, Blagoj. »Novosti o obrtniških dejavnostih in nekaj drobcev iz arheoloških izko- pavanj v letih 1970-1980.« Ptujski zbornik 5 (1985): 419–430. Johnes, Arnold Hugh Martin. »The Cloth Industry under the Roman Empire.« The Econo- mic History Review: Second Series 13, št. 2 (1960): 183–192. Kleijwegt, Marc. »Textile Manufacturing for a Religious Market: Artemis and Diana as Ty- coons of Industry.« V: After the Past: Essays in Ancient History in Honour of H. W. Pleket, ur. Willem Jongman in Marc Kleijwegt, 81–135. Leiden, Boston in Köln: Brill, 2002. Larsson Lovén, Lena. »Lanam Fecit: Woolworking and Female Virtue.« V: Aspects of Women in Antiquity: Proceedings of the First Nordic Symposium of Women’s Lives in Antiquity, ur. Lena Larsson Lovén in Agneta Strömberg, 85–101. Jonsered: P. Åströms Förlag, 1998. Larsson Lovén, Lena. The Imagery of Textile Making. Gender and status in the funerary iconography of textile manufacture in Roman Italy and Gaul. Göteborg: Göteborg Uni- versity, 2002. Larsson Lovén, Lena. »Wool Work as a Gender Symbol in Ancient Rome. Roman Textiles and Ancient Sources.« V: Ancient Textiles: Production, Craft and Society. Proceedings of the First International Conference on Ancient Textiles,held at Lund, Sweden, and Copen- hagen, Denmark, on March 19–23, 2003, ur. Carole Gillis in Marie-Louise B. Nosch, 229–236. Oxford: Oxbow, 2007. Larsson Lovén, Lena. »Female Work and Identity in Roman Textile Production and Trade: A Methodological Discussion.« V: Making textiles in pre-Roman and Roman times: People, places, identities. Ancient Textile Series 13, ur. Margarita Gleba in Judit Pász- tókai-Szeőke, 109–125. Oxford: Oxbow Books, 2013. Larsson Lovén, Lena. »Clothes, body language, and visual communicationin ancient Rome.« V: Med hjärta och hjärna. En vänbok till professor Elisabeth Arwill-Nordbladh, ur. Henrik Alexandersson, Alexander Andreeff in Annika Bünz, 429–441. Göteborg: Göteborgs Universitet, 2014. Larsson Lovén, Lena. »Gender and Textile Production in Roman Society and Politics.« V: Textiles and Gender in Antiquity: From the Orient to the Mediterranean, ur. Mary Har- low, Cécile Michel in Louise Quillien, 125–134. London in New York: Bloomsbury Academic, 2020. Larsson Lovén, Lena. »From royal ladies to female slaves: Roman women and spinning.« V: Lanifica. Il ruolo della donna nella produzione tessile attraverso le evidenze funerarie, ur. Maria Stella Busana, Cecilia Rossi in Denis Francisci, 287–198. Padova: Padova University Press, 2021. Liu, Jinyu. »Clothing Supply for the Military. A Look at the Inscriptional Evidence.« V: Wearing the Cloak. Dressing the Soldier in Roman Times. Ancient Textiles Series 13, ur. Marie-Louise Nosch, 13–19. Oxford: Oxbow Books, 2012. Liu, Jinyu. »Trade, Traders and Guilds (?) in Textiles: the Case of Southern Gauland Northern Italy (1st–3rd Centuries AD).« V: Making textiles in pre-Roman and Roman Keria_2024-1_FINAL.indd 36 23. 12. 2024 09:15:48 37Lanam fecit : izdelava tekstila med javnim in zasebnim times: People, places, identities. Ancient Textile Series 13, ur. Margarita Gleba in Judit Pásztókai-Szeőke, 126–142. Oxford: Oxbow Books, 2013. Llewellyn-Jones, Lloyd. »Body and Clothing.« V: A Cultural History of Color in Antiqui- ty, ur. David Wharton, 81–105. London, New York, Oxford, New Delhi in Sydney: Bloomsbury Academic, 2021. Lovenjak, Milan. »Štiri ploščice z napisi.« V: Ljubljanica: kulturna dediščina reke, ur. Peter Turk, Janka Istenič, Timotej Knific in Tomaž Nabergoj, 244–246. Ljubljana: Narodni Muzej Slovenije, 2009. Mårtensson, Linda, Eva Andersson, Marie-Louise Nosch in Anne Batzer, Technical Report: Experimental Archaeology Part 2:2 Whorl or Bead?, 2006. Dostopno na: http://ctr.hum. ku.dk/research-programmes-and-projects/previous-programmes-and-projects/tools/ technical_report_2-2__experimental_arcaheology.pdf McGinn, Thomas A. J. Prostitution, Sexuality, and the Law in Ancient Rome. Druga izdaja. Oxford: Oxford University Press, 2003. Migotti, Branka. »Tkanje u rimskoj antici – ženska vrlina ili gospodarska stvarnost?« Zbor- nik Muzeja Đakovštine 9, št. 1 (2009): 69–84. Mikl Curk, Iva. Poetovio I. Katalogi in monografije 13. Ljubljana: Narodni muzej v Ljublja- ni, 1976. Mikl Curk, Iva. »Nit, šivanka, preslično vreteno in rimski grobovi v Sloveniji / Der Nähfa- den, die Nadel, der Spinnwirtel und die römerzeitlichen Gräber Sloweniens.« Časopis za zgodovino in narodopisje 70/35 št. 1–2 (1999): 303–316. Mulh, Tadeja. Poročilo o zaščitnih arheoloških izkopavanjih na lokaciji Potniški center Ljubljana 2007/2008 (poročilo št. 1/2003 –BV TM). Neobjavljeno poročilo. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Ljubljana, 2008. Pásztókai-Szeőke, Judit. »“The mother shrinks, the child grows. What is it?” The evidence of spinning implements in funerary context from the Roman province of Pannonia.« V: Vestimenta. Aspectos de la Identidad femenina en la Antigüedad, ur. Carmen Alfaro Giner, Julia Martínez Garcia in Jónatan Ortiz Garcia, 125–140. Valencia SEMA, Uni- versitat de València, 2011. Petković, Sofija. Rimski predmeti od kosti i roga sa teritorije Gornje Mezije. Beograd: Arhe- ološki Institut Beograd, 1995. Petru, Sonja. Emonske nekropole: odkrite med leti 1635–1960. Katalogi in monografije 7. Ljubljana: Narodni muzej, 1972. Petru, Sonja in Peter Petru. Neviodunum: (Drnovo pri Krškem): katalog najdb. Katalogi in monografije 15. Ljubljana: Narodni muzej, 1978. Plesničar Gec, Ljudmila. Severno emonsko grobišče / The northern necropolis of Emona. Ka- talogi in monografije 8. Ljubljana: Narodni muzej v Ljubljani, 1972. Pokorny, Julius. Indogermanisches etymologisches Wörterbuch. Št. 3. Bern, München: Francke Verlag, 1959. Puharm Jana. »Zlato« s severa, 4. del: tri jantarne preslice iz Ribnice pri Jesenicah na Do- lenjskem - nit življenja v svetu onkraj, 1. - 2. stoletje. Elektronki vir: https://www.pmb. si/odskrnjena-vrata-depoja/zlato-s-severa-4-del-tri-jantarne-preslice-iz-ribnice-pri- -jesenicah-na-dolenjskem-nit-zivljenja-v-svetu-onkraj-1-2-stoletje. Radman-Livaja, Ivan. »Le rôle des étiquettes de plomb dans le tavail du textile à Siscia.« V: Textiles y Tintes en la ciudad antigua. Actas del III Symposium Internacional sobre Textiles y Tintes del Mediterráneo en el mundo antiguo (Nápoles, 13-15 de Noviembre, 2008), ur. Carmen Alfaro Giner, Philippe Borgard, Jean-Pierre Brun in Rafaela Pierobon-Benoit, 181–196.Valencia: Universitat de València. Servei de Publicacions, 2011. Keria_2024-1_FINAL.indd 37 23. 12. 2024 09:15:48 38 Kaja Stemberger Flegar Radman-Livaja, Ivan. »Craftspeople, Merchants or Clients? The Evidence of Personal Na- mes on the Commercial Lead Tags from Siscia.« V: Making textiles in pre-Roman and Roman times: people, places, identities, ur. Margarita Gleba in Judit Pásztókai-Szeőke, 87–108. Ancient Textile Series 13. Oxford: Oxbow Book, 2013. Ragolič, Anja. Poetovio: römische Grabdenkmäler. Situla 46 = ILSl 2/I. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2023. Rothe, Ursula. The Toga and Roman Identity. London, New York, Dublin: Bloomsbury Aca- demic, 2020. Saje, Špela. Rimsko grobišče pri Osnovni šoli Ljudski vrt, Ptuj: Prvih 100 grobov z oljenko. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, 2016. Samanta, Ashis Kumar in Adwaita Konar. »Dyeing of textiles with natural dyes.« V: Natural Dyes, ur. Emriye Akcakoca Kumbasar, 29–56. Rjeka: InTech, 2011. Sebesta, Judith Lynn. »Tunica ralla, tunica spissa: The colors and textiles of Roman co- stume.« V: The world of Roman costume, ur. Larissa Bonfante in Judith Lynn Sebesta, 65–76. Madison, Wisconsin: University of Wisconsin, 1994. Sebesta, Judith Lynn. Weavers of fate: symbolism in the costume of Roman women. Harring- ton Lecture, št. 42. College of Arts & Sciences, University of South Dakota, 1994. Slabe, Marijan. Antična nekropola na Pristavi pri Trebnjem / The Roman cemetery at Pri- stava near Trebnje. Vestnik 12. Ljubljana: Zavod RS za varstvo naravne in kulturne dediščine, 1993. Stemberger, Kaja. »Identity of Females Buried at Colonia Iulia Emona / Rekonstruiranje identitet žensk z emonskih nekropol.« Arheo 31 (2014): 69–81. Stemberger, Kaja. An Analysis of Funerary Evidence and Identity at Colonia Iulia Emona. Doktorsko delo. King’s College London, 2018. Stemberger Flegar, Kaja in Primož Predan. »Rezultati raziskav.« V: Medvedjek Gmajna. Ar- heologija na avtocestah Slovenije 103, 19–39. Ljubljana: Center za preventivno arhe- ologijo, 2022. Stephens, Jane. »Ancient Roman hairdressing: on (hair) pins and needles.« Journal of Ro- man Archaeology 21 (2008): 110–132. Tomanič Jevremov, Marijana. »Obrniške delavnice Poetovione / Werkstätten in Poetovio.« V: Rimljani: steklo, glina, kamen / Die Römer: Glas, Ton, Stein, ur. Irena Lazar, 90–94. Celje, Maribor in Ptuj: Pokrajinski muzej Celje; Pokrajinski muzej Ptuj; Pokrajinski muzej Maribor, 2004. Toynbee, Jocelyn Mary Catherine. Death and Burial in the Roman World. Nova izdaja. Bal- timore and London: Johns Hopkins University Press, 1996. Tušek, Ivan. »Rimsko grobišče na novi obvoznici ob Potrčevi cesti na Ptuju.« Ptujski arheo- loški zbornik. ob 100-letnici muzeja in muzejskega društva (1993): 385–228. Udovč, Katarina. Draga pri Beli Cerkvi. Arheologija na avtocestah Slovenije 101. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2022. Vinder, Jasna. Poročilo o arheološkem izkopavanju in arheološki raziskavi ob gradnji na ob- močju izgradnje suhega zadrževalnika na Ptuju na parc. št. 212, k.o. Ptuj. Slovenska Bistrica: PJP d.o.o., 2022. Volkmann, Hans. Kleopatra. Politik und Propaganda. München: R. Oldenbourg, 1953. Vomer Gojkovič, Mojca. »Glass finds from Poetovio grave at Ljudski vrt.« V: Annales du 19e congrès de l’Association internationale pour l’histoire du verre Piran 2012, ur. Irena Lazar, 264–270. Koper: 2015. Vomer Gojkovič, Mojca. »Grobišče pri Dijaškem domu v Rabeljčji vasi na Ptuju.« Ptujski zbornik, 6, št. 1 (1996): 230–312. Keria_2024-1_FINAL.indd 38 23. 12. 2024 09:15:48 39Lanam fecit : izdelava tekstila med javnim in zasebnim Yonezawa, Takanori. »Sacred Spaces in Medieval and Early Modern Shintō Rituals.« Pre- vod Kristopher Reeves. Studies in Japanese Literature and Culture 2 (2019): 77–81. Wild, John Peter. »The Reuse of Textiles in the Roman World.« V: Recycling and Reuse in the Roman Economy, ur. Chloë N. Duckworth in Andrew Wilson, 61–88. Oxford: Oxford University Press, 2020. Zeng, Shan. Shimenawa: Weaving Traditions with Modernity – Interdisciplinary Research on the Cultural History of Japanese Sacred Rope. Diplomsko delo. Vermont: Middle- bury College, 2019. Žerjal, Tina, Iris Bekljanov Zidanšek, Jure Krajšek, Irena Lazar, Maja Bausovac, Robert Krempuš, Jožica Hrustel in Andreja Krašna. »Katalog gradiva.« V: Celje, Mariborska cesta, III. etapa, Ana Plestenjak, Andrej Gaspari in Tina Žerjal, 953–1775. Arheologija na avtocestah Slovenije. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2023. IZVLEČEK Izdelava tkanin in povezanih izdelkov je bila v antičnem Rimu ena izmed največjih obrt- nih panog. O tem pričajo zapisi antičnih avtorjev, epigrafski viri, umetniške upodobitve in nenazadnje tudi arheološke ostaline. Na podlagi teh virov si lahko izdelamo predstavo o obrti, pri kateri se večina končnih izdelkov, pa tudi orodij za njihovo izdelavo ne oh- rani. Prispevek prinaša kratek pregled različnih vidikov izdelave tekstila in razpravo o njegovi drugi plati: realnosti izdelave tekstila v tržne namene je vzporedna njegova sim- bolna vloga v rimski kulturi. Tkanje in še zlasti predenje sta bila v rimski dobi povezana s t. i. mundus mulieris. Prav predenje je veljalo tradicionalno za eno glavnih ženskih vrlin, da se je torej ženska »ukvarjala z volno«, medtem ko študije napisov in upodobitev na spomenikih kažejo, da so se v tekstilnih poklicih povečini udejanjali moški; izjema je bilo predenje. Glavni namen pričujočega prispevka je predstaviti, kako se dvojna narava tkanin odraža v slovenskem gradivu in kje lahko najdemo sledi te izredno pomembne, a izmuzljive panoge. Ključne besede: rimska arheologija, tekstilna obrt, tekstilni pripomočki, mitologija, tradicija, pogrebni običaji ABSTR ACT Lanam fecit: Texti le Production between Public and Private The production of textile and associated products accounted for a significant proportion of economic activity in Ancient Rome. From the writings of ancient authors, from the ep- igraphic material and artistic representations, as well as from the archaeological records, its importance is obvious. These sources enable us to form a rough picture of an industry whose final products and also tools are as a rule easily perishable. The present contribu- tion provides an outline of the different aspects of textile production, and discusses its other role – just as it constituted a substantial part of industry and commerce, so did its rich symbolism feature prominently in Roman culture. Weaving, and even more so Keria_2024-1_FINAL.indd 39 23. 12. 2024 09:15:48 40 Kaja Stemberger Flegar spinning were typically associated with the mundus mulieris in Ancient Rome. Spinning wool in particular and woolworking in general was traditionally regarded as a key femi- nine virtue; on the other hand, studies of funerary inscriptions and depictions suggest that the professional textile workforce, with the exception of spinners, was overall mostly male. The foremost aim of this contribution is to present how the dual nature of textile is reflected in the archaeological record of Slovenia, and how this important but elusive craft can be traced. Keywords: Roman archaeology, textile making, textile tools, mythology, tradition, funer- ary practice Keria_2024-1_FINAL.indd 40 23. 12. 2024 09:15:48 Tina Berden Rimski Navport, lokalno obrtno središče Ugodna geografska lega je že v prazgodovini odločilno vplivala na razvoj po- selitve na skrajnem zahodnem delu Ljubljanske kotline, tj. na območju dana- šnje Vrhnike (gl. spodaj, slika 1). Tu sta se stikali najpomembnejši tranzitni poti na območju jugovzhodnih Alp, t. i. argonavtska pot, ki je iz severne Italije čez iliro-italska vrata (Okra, Hrušica) vodila do Ljubljanske kotline in nato po rekah Ljubljanici, Savi in Donavi vse do Črnega morja,1 in t. i. jantarjeva pot, ki je območje severnega Jadrana povezovala z Baltikom.2 Slika 1: Lega Navporta 1 Plinij starejši, Naravoslovje 3, 128. Komentarji: Šašel, »Keltisches portorium in den Ostalpen«; Šašel Kos, »Nauportus, antični literarni in epigrafski viri«, 19–20; Šašel Kos, »A few remarks«; Šašel Kos, »Ljubljanica in mit o Argonavtih«. 2 Buora, Lungo la via dell'Ambra. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.26.1.41-61 Keria_2024-1_FINAL.indd 41 23. 12. 2024 09:15:48 42 Tina Berden Ob izvirih Ljubljanice se je razvila naselbina, ki jo pisni viri3 imenujejo Navport. Strabon poroča, verjetno za sredino 2. stoletja pr. n. št., da so Navport nadzorovali keltski Tavriski. Bil je prekladalna oziroma mitninska postaja za trgovsko blago, ki je z vozovi prispelo iz Akvileje. Blago so tu pretovorili na ladje, s katerimi je po Ljubljanici in Savi nadaljevalo pot vsaj do Segestike (da- našnji Sisak).4 Kljub velikemu pomenu naselbine v 2. in 1. stoletju pr. n. št., ki se odraža v zgodovinskih virih, je z območja Navporta znanih relativno malo mlajšeželeznodobnih najdb,5 tudi lokacija naselbine Tavriskov ostaja neznana. Najstarejše rimsko naselbinsko jedro se je konec 2. ali v začetku 1. stoletja pr. n. št. razvilo na ravnini ob levem bregu Ljubljanice, na območju Stare pošte (gl. spodaj, slika 2: 1). Najdbe kažejo, da je šlo za naselbino Italikov, verjetno trgovcev.6 Na podlagi posameznih drobnih najdb sklepamo, da se je v tem obdobju morda formiralo tudi najstarejše poselitveno jedro na desnem bregu Ljubljanice, na območju Dolgih njiv (gl. spodaj, slika 2: 2).7 V sredini 1. stoletja pr. n. št. je imel Navport status vasi (vicus), kar do- kazujejo epigrafski spomeniki, ki omenjajo vaške načelnike (magistri vici).8 V avgustejskem obdobju je naselbina pripadala Deseti italski regiji in me- stnemu ozemlju kolonije Akvileje.9 Tabula Peutingeriana jo prikazuje kot obcestno postajo.10 Na desnem bregu Ljubljanice, na območju Dolgih njiv (gl. spodaj, slika 2: 2), so Rimljani v zgodnjeavgustejskem obdobju ali nekoliko prej zgradili utrjen emporij z obsežnimi skladišči, svetiščem, tlakovanim trgom in prista- niščem. Gre za civilno postojanko, ki je služila kot prekladalna postaja za tr- govsko blago na poti med severno Italijo in Panonsko nižino ter Podonavjem. Hkrati je bila verjetno povezana tudi z vojaško logistiko med osvajanjem in 3 Strabon 4, 6, 10 in 7, 5, 2; Velej Paterkul 2, 110, 4; Tacit, Anali, 1, 20, 1; Plinij starejši, Naravoslovje, 3, 128. Komentar: Šašel Kos, »Nauportus, antični literarni in epigrafski viri«, 17–33. 4 Strabon 7, 5, 2. Komentarji: Kahrstedt, »Studien zur politischen«; Šašel, »Keltisches portorium in den Ostalpen«; Šašel Kos, »Nauportus, antični literarni in epigrafski viri«, 18–19. 5 Gl. npr. najdišče Dolge njive (sl. 2: 2): Horvat, Nauportus, 89–90, 95, 113–114, 123–125, T. 1:3, 2: 8, 3: 14–17, 4: 10, 11, 13, 14, 5: 1, 8: 2, 12, 12: 1, 6, 13: 7, 16: 1, 3, 4, 17: 1, 13, 21: 12, 25: 11, 12, 14; Božič, »Slovenija in srednja Evropa«, sl. 4: 2; Horvat, »Nauportus. Vrhnika v arheoloških obdobjih«, sl. 8, 9: 2,3; Mušič, Horvat, »Nauportus – an Early Roman trading post«, sl. 41, 43: 13; najdišče Kočevarjev vrt (sl. 2: 3): Berden, Navport (Vrhnika): arheološko najdišče Kočevarjev vrt, 211–215; najdišče Delavsko naselje (sl. 2: 4): Bekljanov-Zidanšek in Žerjal, Poročilo o arheoloških raziska- vah, sl. 41, t. 9: 152; najdišče Stara pošta (sl. 2: 1): Vojaković et al., »Poznorepublikanski Navport«, 102-103, t. 2: 27, 29–31, 4: 49, 52, 54–58; najdišče Gradišče (sl. 2: 5): Žerjal, »Vrhnika/Nauportus – Gradišče«, 342; struga Ljubljanice: Gaspari, Latenske in zgodnjerimske najdbe, Pril 8, T. 7: 12, 15: 20, 18: 39; Gaspari in Erič, »Arheološke raziskave struge Ljubljanice«, t. 6: 9, 7: 1, 2; Gaspari, Deblak s konca 2. stoletja. 6 Vojaković et al., »Poznorepublikanski Navport«; Žerjal, »Nauportus/Vrhnika«, 109. 7 Horvat et al., »Območje pristanišča v Navportu«, 223; Horvat, »Nauportus – Vrhnika«, 97. 8 CIL III 3776, CIL III 3777. Komentar: Šašel Kos, »Nauportus, antični literarni in epigrafski viri«, 22–30. 9 Šašel Kos, »Mejnik med Akvilejo in Emono«; Šašel Kos, »Il confine«; Šašel Kos, »The Problem of the Border«; Šašel Kos, »Boundary between Aquileia and Emona«. 10 Tabula Peutingeriana IV, 1. Keria_2024-1_FINAL.indd 42 23. 12. 2024 09:15:48 43Rimski Navport, lokalno obrtno središče vzpostavitvijo oblasti na območju kasnejše province Panonije. Najdbe kažejo, da je bila v rabi do konca avgustejske dobe.11 Najkasneje v srednjeavgustejskem obdobju se je na ravnini ob levem bre- gu Ljubljanice, na območju Brega (gl. spodaj, slika 2: 3), oblikovalo novo na- selbinsko jedro. Najstarejši ostanki kažejo, da so tu med (zgodnje-)srednjeav- gustejskim obdobjem, in začetkom druge polovice 1. stoletja n. št. stale lesene stavbe, med katerimi so izkopali nepravilno mrežo drenažnih jarkov.12 V bližini, na območju Delavskega naselja (gl. spodaj, slika 2: 4), so bili prav tako odkriti ostanki lesenih stavb z vmesnimi drenažnimi jarki. Stavbe so drugače orientirane in grajene kot tiste z Brega.13 V zgodnjem 1. stoletju n. št. je prišlo do sprememb, ki so močno vplivale na razvoj Navporta. Zgrajena je bila via publica Akvileja-Emona,14 opuščen je bil emporij na Dolgih njivah,15 najdbe iz Ljubljanice kažejo na upad rečnega prometa,16 18 km proti severovzhodu je bila ustanovljena Colonia Iulia Emo- na.17 Navport je izgubil monopolni položaj glavne trgovske prekladalne po- staje na poti iz Italije. Postopoma se je preoblikoval v majhno obcestno naselje ob glavni cesti med Akvilejo in Emono. V sredini 1. stoletja n. št. je še vedno živelo naselbinsko jedro na Bregu (gl. spodaj, slika 2: 3). Starejšo leseno arhitekturo so porušili in v drugi polovici 1. stoletja n. št. zgradili dolge zidane stavbe, ki so morda služile kot skladišča.18 Podobne zidane stavbe so se morda nahajale tudi na območju Delavskega na- selja (gl. spodaj, slika 2: 4).19 Kmalu nato, verjetno v zadnji četrtini 1. stoletja n. št., so domnevna skladišča na Bregu nadomestili z veliko ogrado s tlakova- no notranjostjo, katere namen ostaja nejasen.20 Po 2. stoletju n. št. so jo na- domestile drugače orientirane zidane stavbe, ki pa so zelo slabo ohranjene.21 11 Horvat, Nauportus, 49–57, 97–132; Mušič, Horvat, »Nauportus – an Early Roman trading post«; Horvat et al., »Območje pristanišča v Navportu«. 12 Tica, Pavlovič in Rutar, Poročilo arheoloških izkopavanj; Horvat, »Skupek keramike«; Berden et al., »Selected early imperial contexts«; Čufar et al., »Raziskovalni potencial lesa sodov«; Plohl, Žerjal, Novšak, Končno poročilo; Berden, Navport (Vrhnika): arheološko najdišče Kočevarjev vrt, 235–284; Ipavec et al., Končno strokovno poročilo; Žerjal, »Nauportus/Vrhnika«, 113–114, Fig. 6. 13 Bekljanov-Zidanšek in Žerjal, Poročilo o arheoloških raziskavah; Žerjal, Bekljanov Zidanšek, »Rimska naselbina na Vrhniki«; Žerjal, »Nauportus/Vrhnika«, 114–116, Fig. 8-10. 14 Festus, Brevarium VII 51, 10–13; Tacit, Annales 1, 20, 1. Komentar: Istenič, Rimska vojaška opre- ma, 255. 15 Horvat, Nauportus, 126-129. 16 Istenič, Rimska vojaška oprema, 255, 257. 17 Gaspari, Apud horridas gentis; Šašel Kos, »Colonia Iulia Emona«. 18 Berden, Navport (Vrhnika): arheološko najdišče Kočevarjev vrt, 285–293. 19 Bekljanov-Zidanšek in Žerjal, Poročilo o arheoloških raziskavah; Žerjal, Bekljanov Zidanšek, »Rimska naselbina na Vrhniki«; Žerjal, »Nauportus/Vrhnika«, 116, Fig. 8. 20 Berden, Navport (Vrhnika): arheološko najdišče Kočevarjev vrt, 294–305. 21 Berden, Navport (Vrhnika): arheološko najdišče Kočevarjev vrt, 306-307; Ipavec et al., Konč- no strokovno poročilo; Plohl, Žerjal, Novšak, Končno poročilo; Žerjal, »Nauportus/Vrhnika«, 113–114, Fig. 7. Keria_2024-1_FINAL.indd 43 23. 12. 2024 09:15:48 44 Tina Berden Na Gradišču (okoli 1 km proti JZ) se je najkasneje v drugi četrtini 1. sto- letja n. št. razvilo novo, ločeno naselbinsko jedro (gl. spodaj, slika 2: 5). Do- kumentirani so bili ostanki zidanih stavb in ostanki jam za lesene kole, ki bi lahko kazali na obstoj starejše, lesene naselbinske faze.22 Navport je na pomenu znova pridobil v pozni rimski dobi, kot strateška točka na območju jugovzhodnoalpskega obrambnega sistema Claustra Alpi- um Iuliarum.23 Na Gradišču (gl. spodaj, slika 2: 5) so morda že konec 3. sto- letja n. št. zgradili poligonalni kastel,24 ki je bil morda povezan z burgusom na bližnji vzpetini Turnovšče (gl. spodaj, slika 2: 6).25 O propadu rimskega Navporta vemo zelo malo. Najdbe iz premešanih plasti z Dolgih njiv26 (gl. spodaj, slika 2: 2) in Brega27 (gl. spodaj, slika 2: 3) kažejo, da je naselbina živela še v prvi polovici 5. stoletja n. št. Slika 2: Rimski Navport: 1 –Stara pošta, 2 –Dolge njive, 3 – Kočevarjev vrt, Breg, 4 - Delavsko naselje, Breg, 5 – Gradišče, 6 – Turnovšče 22 Bavec, Horvat, »Vrhnika, Gradišče 5«; Žerjal, »Vrhnika/Nauportus - Gradišče«; Žerjal, »Naupor- tus/Vrhnika«, 117–118. 23 Kos, »Gradnja in opustitev obrambnega sistema Claustra«; Ciglenečki, »Claustra Alpium Iuliarum«. 24 Horvat, Nauportus, 74–77; Žerjal, »Vrhnika/Nauportus – Gradišče«; Žerjal, »Nauportus/Vrhni- ka«, 118–119, Fig. 11-12. 25 Slabe, »Nova podoba arheološkega območja Turnovšče«; Horvat, Nauportus, 77–79; Žerjal, »Na- uportus/Vrhnika«, 119–120. 26 Mušič, Horvat, Mušič, Horvat, »Nauportus – an Early Roman trading post«, 261. 27 Berden, Navport (Vrhnika): arheološko najdišče Kočevarjev vrt, 308–313. Keria_2024-1_FINAL.indd 44 23. 12. 2024 09:15:49 45Rimski Navport, lokalno obrtno središče Pretekle raziskave so naselbino v veliki meri obravnavale z vidika uvože- nih, pretežno italskih izdelkov,28 medtem ko je vloga Navporta kot lokalnega produkcijskega središča razmeroma slabo poznana. Prispevek se osredotoča na arheološke najdbe, ki jih lahko neposredno (ostanki ognjišč in obrtnih delavnic) ali posredno (delovni pripomočki, proi- zvodni odpad, polizdelki, izdelki z razpoznavnimi značilnosti, ki se pojavljajo na geografsko omejenem območju) povežemo z obstojem obrti v naselbini.29 Podatki iz zgodovinskih virov in napisnih kamnov niso bili vključeni v analizo. METALURGIJA Na Bregu so bili na lokaciji Kočevarjev vrt (gl. zgoraj, slika 2: 3) najdeni ostan- ki treh livarskih lončkov.30 Prvi lonček je bil najden v polnilu odpadne jame, ki ga drobne najdbe da- tirajo v tiberijsko obdobje.31 Na ustju se je ohranil zataljen delec brona, ohra- njen izlivek kaže, da so ga uporabljali za ulivanje staljene kovine v kalupe (gl. spodaj, slika 3). Drugi lonček (gl. spodaj, slika 4) izvira iz plasti z območja domnevne ograde s tlakovano notranjostjo in, sodeč po drugih najdbah z istega konte- ksta, sodi v drugo polovico ali zadnjo četrtino 1. in v 2. stoletje n. št.32 Slika 3: Navport, Kočevarjev vrt. Livarski lonček iz polnila odpadne jame; na foto- grafiji je prikazan zataljen delec brona na ustju lončka 28 Gl. npr. Horvat, »The beginning of Roman commerce«; Horvat, Mušič, »Nauportus, a commercial settlement«; Horvat, »Skupek keramike«; Grassl, »Die Rolle von Nauportus«; Berden et al., »Se- lected early imperial contexts«; Berden, Navport (Vrhnika): arheološko najdišče Kočevarjev vrt. 29 Santoro, »Artigianato e produzione«, 35–50. 30 Primerjaj z Bayley in Rehren, »Towards a functional«, Fig. 3: b,c. 31 Horvat, »Skupek keramike«; Berden, Navport (Vrhnika): arheološko najdišče Kočevarjev vrt, sl. 163. 32 Berden, Navport (Vrhnika): arheološko najdišče Kočevarjev vrt, sl. 163. Keria_2024-1_FINAL.indd 45 23. 12. 2024 09:15:49 46 Tina Berden Slika 4: Navport, Kočevarjev vrt. Livarski lonček iz plasti z območja domnevne ograde Tretji lonček izvira iz konteksta domnevno metalurške peči na severnem obrobju območja, ki pa ni podrobneje datirana.33 V slabo datirani plasti z iste lokacije je bil najden tudi polizdelek fibule34 (gl. spodaj, slika 5). Ulita osnova ima razmeroma nizek lok polkrožnega pre- seka z dvema profiliranima gumboma, ki se nadaljuje v uokvirjeno trikotno nogo z gumbastim zaključkom. Opisane značilnosti jo uvrščajo med noriško- -panonske dvogumbaste fibule vrste Almgren 236c po J. Garbschu, ki so jih v 1. in prvi tretjini 2. stoletja n. št. nosili predvsem na območju vzhodne Pano- nije in Norika.35 Pregled fibule pod vrstičnim elektronskim mikroskopom z energijsko-di- sperzijsko spektroskopijo rentgenskih žarkov (SEM-EDS)36 je pokazal, da je bila ulita iz kositrovega brona (gl. spodaj, slika 6, tabela 1). Primerjava rezultatov analize z objavljenimi analizami emonskih fibul37 je bila otežena, saj gre pri slednjih za meritve, ki so bile opravljene z drugačnimi analitskimi tehnikami. Objave emonskega gradiva večinoma tudi ne podajajo natančnih tipoloških opredelitev analiziranih fibul, ki je nujna, če želimo pri- merjati tipološko enake in/ali podobno stare fibule ter identificirati morebitne izdelke iste metalurške delavnice. 33 Tica, Pavlovič in Rutar, Poročilo arheoloških izkopavanj; Žerjal, »Nauportus/Vrhnika«, 114, Fig. 5: 2, 6:2. 34 Primerjaj s Sedlmayer, »Die Fibeln vom Magdalensberg«, Taf. 11: 268−270. 35 Garbsch, Die norisch−pannonische Frauentracht, 29−30, Abb. 4, Karte 7; Garbsch, »Ein Flügel- belfragment vom Lorenzberg«, Abb. 4; korelacija datacije Istenič, Poetovio, zahodna grobišča I, 57−58. 36 Analize je opravil dr. Adrijan Košir z ZRC SAZU, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca. 37 Giumlia-Mair, »Roman Copper-based Finds«, Table 1: 29−33, 35−42, 48−49, 78; Giumlia-Mair, »Technical studies«, 40−41. Keria_2024-1_FINAL.indd 46 23. 12. 2024 09:15:49 47Rimski Navport, lokalno obrtno središče Slika 5: Navport, Kočevarjev vrt. Polizdelek noriško-panonske fibule tipa Alm- gren 236c Slika 6: Navport, Kočevarjev vrt. Analize polizdelka noriško-panonske fibule tipa Almgren 236c pod vrstičnim elektronskim mikroskopom z energijsko-disperzijsko spektroskopijo rentgenskih žarkov (SEM-EDS) Keria_2024-1_FINAL.indd 47 23. 12. 2024 09:15:49 48 Tina Berden Tabela 1: Navport, Kočevarjev vrt. Rezultati analize polizdelka noriško-panonske fi- bule tipa Almgren 236c pod vrstičnim elektronskim mikroskopom z energijsko-dis- perzijsko spektroskopijo rentgenskih žarkov (SEM-EDS) št. meritve mikrolokacija meritve P O C Al Si Cu Sn 001 kovina 0.39 3.27 2.76 0.41 76.96 16.21 002 kovina 82.33 17.67 003 kovina 0.84 7.36 3.94 0.75 63.03 24.09 004 patina 1.58 9.11 3.34 0.25 1.36 37.16 47.20 Na Kočevarjevem vrtu (gl. zgoraj, slika 2: 3) je bilo v različnih plasteh najdenih tudi več kilogramov žlindre, ki je ostanek predelave železove rude (gl. spodaj, slika 7). Najstarejši kosi žlindre izvirajo iz plasti, ki jih po drobnih najdbah datira- mo v srednje-, morda že zgodnjeavgustejsko obdobje, najmlajši so iz premeša- nih plasti, ki so vsebovale poznorimske oziroma recentne najdbe.38 Ostanki železove žlindre in peči so bili najdeni tudi na južnem obrobju naselbinskega jedra na Bregu, tj. na območju Delavskega naselja39 (gl. zgoraj, slika 2: 4). Predstavljene skromne najdbe kažejo na predelavo brona in železa nekje na območju Brega. Najdbe ostankov peči40 in distribucija železove žlindre41 z območja Kočevarjevega vrta (gl. zgoraj, slika 2: 3) kažejo, da je obrtni del verjetno ležal na severnem obrobju naselbine na Bregu, kar je z vidika požarne varnosti tudi najbolj logično. Ostanki žlindre in peči z območja Delavskega naselja42 (gl. zgoraj, slika 2: 4) kažejo na obstoj obrtniških delavnic tudi na južnem obrobju tega naselbinskega jedra. 38 Berden, Navport (Vrhnika): arheološko najdišče Kočevarjev vrt. 39 Bekljanov-Zidanšek in Žerjal, Poročilo o arheoloških raziskavah; Žerjal in Bekljanov Zidanšek, »Rimska naselbina na Vrhniki«; Žerjal, »Nauportus/Vrhnika«, 116, Fig. 10. 40 Tica, Pavlovič in Rutar, Poročilo arheoloških izkopavanj; Žerjal, »Nauportus/Vrhnika«, 114, Fig. 5: 2, 6:2. 41 Neobjavljeno. 42 Bekljanov-Zidanšek in Žerjal, Poročilo o arheoloških raziskavah; Žerjal in Bekljanov Zidanšek, »Rimska naselbina na Vrhniki«; Žerjal, »Nauportus/Vrhnika«, 116, Fig. 10. Keria_2024-1_FINAL.indd 48 23. 12. 2024 09:15:49 49Rimski Navport, lokalno obrtno središče Slika 7: Navport, Kočevarjev vrt. Izbor primerkov železove žlindre TEKSTILSTVO Epigrafska analiza napisov na svinčenih etiketah z najdišča Kočevarjev vrt na Bregu (gl. zgoraj, slika 2: 3) odpira vpogled v drugače težko razpoznavne sledi proizvodnje tekstila. Prva etiketa (gl. spodaj, slika 8: a) govori o uvozu volne za potrebe tekstil- ne obrti,43 druga (gl. spodaj, slika 8: b) pa o dobavi majhnih ali kratkih tunik, ki so bodisi bile uvožene, bodisi so bile izdelek lokalnega obrtnika in naj bi bile namenjene vojski.44 Najdbe vijčkov (gl. spodaj, slika 9: 1), motkov (gl. spodaj, slika 9: 2) in uteži za statve (gl. spodaj, slika 9: 3–4) z iste lokacije (gl. zgoraj, slika 2: 3) se ujemajo z najdbo svinčene etikete, ki omenja uvoz surove volne (gl. zgoraj, slika 8: a) in kažejo na predelavo volne (morda tudi lanu in drugih tekstilnih surovin) v naselbini. 43 Lovenjak, »Štiri ploščice z napisi«, c; Grassl, »Die Rolle von Nauportus«, 465–466. 44 Lovenjak, »Štiri ploščice z napisi«, d; Grassl, »Die Rolle von Nauportus«, 466–467. Keria_2024-1_FINAL.indd 49 23. 12. 2024 09:15:49 50 Tina Berden Slika 8: Navport, Kočevarjev vrt. Svinčeni etiketi (transkripcija H. Grassl, »Die Rol- le von Nauportus«) Slika 9: Navport, Kočevarjev vrt. Izbor vijčkov, motkov in uteži za statve Keria_2024-1_FINAL.indd 50 23. 12. 2024 09:15:49 51Rimski Navport, lokalno obrtno središče LONČARSTVO Ob širokem naboru uvoženega finega namiznega in transportnega posodja iz velikih sredozemskih lončarskih centrov je bilo na Kočevarjevem vrtu na Bre- gu (gl. zgoraj, slika 2: 3) najdeno tudi grobo kuhinjsko posodje, za katerega na podlagi specifičnih receptur lončarskih mas (gl. spodaj, slika 10) in omejene razširjenosti oblik predpostavljam, da izhaja iz lončarskih delavnic, ki so do- mnevno delovale v ožjem geografskem prostoru, v katerem leži Navport. Gre za območje Ljubljanske kotline, od koder so znani predvsem lončarski centri v Emoni,45 in njeni neposredni okolici.46 Slika 10: Navport, Kočevarjev vrt. Groba kuhinjska keramika, izbor domnevno lo- kalnih lončarskih mas Med številnim in raznolikim gradivom, datiranim med avgustejsko in poznorimsko obdobje,47 so bili med drugim najdeni prostoročno izdelani lonci preprostih, poznoprazgodovinskih oblik (gl. spodaj, slika 11: 1), lonci delani na lončarskem kolesu (gl. spodaj, slika 11: 2–4), drobni enoročajni lončki (gl. spodaj, slika 11: 5), preprosti krožniki (gl. spodaj, slika 11: 6), trinožniki (gl. spodaj, slika 11: 7), pekve (gl. spodaj, slika 11: 8) in pokrovi (gl. spodaj, slika 11: 9). 45 Istenič, Plesničar-Gec, »A pottery kiln at Emona«; Istenič et al., »Local production of pottery«; Istenič, »Roman pottery in Slovenia«, 207–208; Žerjal et al., »Pottery and other productions«, 94. 46 Horvat in Sagadin, »Emonsko podeželje«, 215, sl. 6. 47 Berden, Navport (Vrhnika): arheološko najdišče Kočevarjev vrt, 186–207. Keria_2024-1_FINAL.indd 51 23. 12. 2024 09:15:49 52 Tina Berden Slika 11: Navport, Kočevarjev vrt. Izbor grobega kuhinjskega posodja Keria_2024-1_FINAL.indd 52 23. 12. 2024 09:15:50 53Rimski Navport, lokalno obrtno središče IZDELAVA PIGMENTOV Na Kočevarjevem vrtu na Bregu (gl. zgoraj, slika 2: 3) so bili najdeni ostanki štirih modrih kroglic. Tri modre kroglice (gl. spodaj, slika 12: 1, 2, 4) so bile najdene v polnilu odpadne jame, pri čemer drobne najdbe kažejo na datacijo v tiberijsko obdo- bje.48 Četrta kroglica (gl. spodaj, slika 12: 3) je bila odkrita v premešani plasti.49 Njihov premer se giblje med 1,3–2,5 cm. Površina ima rumenkastorja- vo patino, zrnata notranjost je svetlo do temno modra. Pregled kroglic pod optičnim in vrstičnim elektronskim mikroskopom z energijsko-disperzijsko spektroskopijo rentgenskih žarkov (SEM-EDS) je pokazal, da gre za kroglice egipčansko modrega barvila.50 Gre za umetni pigment, ki so ga izdelovali s segrevanjem silikatov, bakra, apnenca in alkalij (fosfor ali žveplo). Iz zmesi so po segrevanju izdelali kro- glice, ki so jih pred uporabo zdrobili in presejali, da so dobili pigment, ki je dal različne odtenke modre barve.51 V rimski dobi so ga izdelovali vsaj na ob- močju Neapeljskega zaliva (Puteoli, Cumae, Liternum), Grčije (Kos) in Egipta (Memfis),52 od koder so ga izvažali po celotnem imperiju.53 Zaradi razmeroma enostavne izdelave in cenenosti je služil kot nadomestek za drage modre pi- gmente iz azurita in lapis lazulija.54 Kroglice egipčansko modrega barvila iz Kočevarjevega vrta bi zaradi eno- stavnega postopka pridobivanja lahko kazale na izdelavo tega pigmenta v sami naselbini. Zaradi lokacije in vloge Navporta v trgovski mreži ne moremo iz- ključiti tudi možnosti, da predstavljajo ostanek trgovskega tovora, ki je poto- val skozi naselbino.55 48 Horvat, »Skupek keramike«; Berden, Navport (Vrhnika): arheološko najdišče Kočevarjev vrt, sl. 163. 49 Berden, Navport (Vrhnika): arheološko najdišče Kočevarjev vrt, sl. 163. 50 Berden, Košir, »SEM-EDS Elemental analysis«. 51 Vitruvij, O arhitekturi 7.11.1; Teofrast, Περὶ λίθων, 55; Riederer, »Egyptian Blue«, 32–34. 52 Skovmøller et al., »Egyptian blue«, 373–374; Rodler et al., »Provenancing ancient Pigments«, Fig. 8; Kovalev et al., »Making and working Egyptian blue«, Fig. 11. 53 Gl. npr. Plunkett Bushe-Fox, Excavation on the Roman site of Wroxeter; Tchernia, »Les fouilles sous-marines de Planier«; Bachmann in Czysz, »Das Grab eines römischen Malers«; Bachmann in von Pfeffer, »Römische Farbtopfe aus Mainz«; Riha, Römisches Toilettgerät; Gliozzo et al., »Pigments and plaster«; Delamare, Repoux, »Compte-rendu d’analyse«; Kovalev et al., »Making and working Egyptian blue«. 54 Skovmøller et al., »Egyptian blue«, 385–386. 55 Berden, Košir, »SEM-EDS Elemental analysis«; v prid zadnji hipotezi Kovalev et al., »Making and working Egyptian blue«, 10. Keria_2024-1_FINAL.indd 53 23. 12. 2024 09:15:50 54 Tina Berden Slika 12: Navport, Kočevarjev vrt. Kroglice egipčansko modrega barvila (Berden, Košir, »SEM-EDS Elemental analysis«, Fig. 3) ZAKLJUČEK Iskanje sledov obstoja obrti v arheoloških plasteh rimskega Navporta je bilo zaradi maloštevilnih ostankov oteženo. Vsi znani ostanki obrtnih dejavnosti v naselbini so omejeni na naselbin- sko jedro na Bregu, kjer so v zadnjih letih potekale najobsežnejše raziskave in je zato arheološko najbolje raziskan del naselbine.56 Ostanki livarskih lončkov in polizdelka noriško-panonske dvogumbaste fibule tipa Almgren 236c kažejo na predelavo brona, ostanki žlindre pa na pridobivanje železa. Najdbe tkalskih pripomočkov in svinčenih etiket govorijo o predelavi volne (morda tudi lanu in drugih tekstilnih surovin). Del grobega kuhinjskega posodja, izdelanega iz lončarskih mas s specifičnimi recepturami, je bil najverjetneje izdelan v do- mačih lončarskih delavnicah. Kroglice egipčansko modrega barvila bi zaradi enostavnega postopka pridobivanja lahko kazale na izdelavo tega pigmenta v sami naselbini ali pa gre za ostanek trgovskega blaga, ki je potovalo skozi Navport. 56 Žerjal, »Nauportus/Vrhnika«, 113–116, Fig. 5–8. Keria_2024-1_FINAL.indd 54 23. 12. 2024 09:15:50 55Rimski Navport, lokalno obrtno središče Metalurgija, tekstilstvo in lončarstvo spadajo v tipični nabor rimskih obr- ti, značilnih za praktično vsako večjo naselbino z območja Caput Adriae.57 V primeru Navporta so te obrti služile predvsem samooskrbi tedanjih prebival- cev. Glede na pomen naselbine so njihovi ostanki zelo skromni. Gre namreč za naselbino, katere gospodarstvo je v temeljilo na trgovini in prometu.58 Zahvala Članek je nastal v okviru projekta Mala naselbina ob veliki cesti – rimski vikus Navport (Z6-50194), ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS). Zahvaljujem se Adrijanu Koširju (ZRC SAZU, Paleonotološki inštitut Iva- na Rakovca) za opravljene naravoslovne analize. Dragotin Valoh je prispeval fotografije predmetov, načrti in karte so delo Mateje Belak (oba ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo), najdbe je zrisala Nataša Grum. Hvala tudi Jani Horvat (ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo), ki je kritično prebrala besedilo in prispe- vala predloge za izboljšavo. Tina Berden ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo tina.berden@zrc-sazu.si BIBLIOGR AFIJA Bachmann, Hans-Gert in Wolfgang Czysz. »Das Grab eines römischen Malers aus Nida- -Heddernheim.« Germania 55, št. 1–2 (1977): 85–107. Bachmann, Hans-Gert in Waltraund von Pfeffer. »Römische Farbtopfe aus Mainz.« Fund- berichte aus Hessen 19/20 (1979/1980): 687–696. Bayley, Justine in Thilo Rehren. »Towards a functional and typological classification of cru- cibles.« V: Metals and mines: studies in archaeometallurgy, ur. Susan La Niece, Duncan Hook in Paul Craddock, 46–55. London: Archetype: British Museum, 2007. Bavec, Uroš in Jana Horvat. »Vrhnika, Gradišče 5. Uvodno poročilo o arheoloških izkopa- vanjih.« Vrhniški razgledi 1 (1996): 107–110. Berden, Tina. Navport (Vrhnika): arheološko najdišče Kočevarjev vrt. Doktorska disertaci- ja, Podiplomska šola ZRC SAZU, 2022. Berden, Tina in Adrijan Košir. »SEM-EDS Elemental analysis of the pigments from Na- uportus.« V: Adriatlas 4. Produzioni artigianali in area adriatica: manufatti, ateliers 57 Gl. npr. Mikl-Curk, »Gospodarstvo na ozemlju današnje Slovenije«, 310–311; Vidrih Perko in Žbona Trkman, »Trgovina in gospodarstvo v Vipavski dolini«; Horvat in Sagadin, »Emonsko podeželje«, 213–216; zadnji pomembnejši sintetični pregled Žerjal et al., »Pottery and other productions«. 58 Horvat, Mušič, »Nauportus, a commercial settlement«. Keria_2024-1_FINAL.indd 55 23. 12. 2024 09:15:50 56 Tina Berden e attori (III sec. a.C. – V sec. d.C.), ur. Daniela Rigato, Manuela Mongardi in Mat- thia Vitelli Casella, 135–144. Pessac: Ausonius, UN@, 2021. https://una-editions.fr/ adriatlas-4/ Berden, Tina, Katarina Čufar in Jana Horvat. »Selected early imperial contexts from Na- uportus: Breg area.« V: Chronologie und vergleichende Chronologien zum Ausgang der Römischen Republik und zur Frühen Kaiserzeit. Tagungsband des internationalen Kol- loquiums anlässlich 70 Jahre Archäologische Ausgrabungen auf dem Magdalensberg: zu- gleich Festgabe für Eleni Schindler Kaudelka, ur. Heimo Dolenz in Karl Strobel, 35–64. Kärntner Museumsschriften 87. Klagenfurt am Wörthersee: Landesmuseum für Kärn- ten, 2019. Bekljanov-Zidanšek, Iris in Tina Žerjal. Poročilo o arheoloških raziskavah pri projektu »In- frastruktura Delavsko naselje«. Parc. št. 2519/1, 2520/1, k. o. Vrhnika (21.6.– 26.7.2017). Ljubljana: Arhej, 2018. Božič, Dragan. »Slovenija in srednja Evropa v poznolatenskem obdobju (Slowenien und Mitteleuropa in der Spätlatènzeit).« Arheološki vestnik 44 (1993): 142–150. Buora, Maurizio, ur. Lungo la via dell’Ambra, apporti altoadriatici alla romanizzazione dei territori del Medio Danubio (I sec. a. C. - I sec. d. C.). Udine: Arti Grafiche Friulane, 1996. Ciglenečki, Slavko. »Claustra Alpium Iuliarum, tractus Italiae circa Alpes and the defen- ce of Italy in the final part of the Late Roman period.« Arheološki vestnik 67 (2016): 409–424. Čufar, Katarina, Jana Horvat, Tjaša Tolar, Tina Berden in Maks Merela, »Raziskovalni po- tencial lesa sodov iz rimskih vodnjakov (Research potential of wood of barrels from Roman water wells)«. Les: revija za lesno gospodarstvo 68, št. 1 (2019): 47–60. Delamare, François in Monique Repoux. »Compte-rendu d’analyse d’une boulette bleue provenant de Magdalensberg (Nachwort from K. Gostenčnik, E. Schindler Kaudel- ka).« Römisches Österreich 41 (2018): 43–50. Garbsch, Jochen. Die norisch−pannonische Frauentracht im 1. und 2. Jahrhundert. Münch- ner Beiträge zur Vor− und Frühgeschichte 11. Veröffentlichungen der Kommission zur Archäologischen Erforschung des Spätrömischen Raetien der Bayerischen Akade- mie der Wissenschaften 5. München: C. H. Beck, 1965. Garbsch, Jochen. »Ein Flügelbelfragment vom Lorenzberg bei Epfach. Bemerkungen zu Fibeln der Frauentracht von Raetien und Iuvavum.« V: Studien zur vor− und frühge- schichtlichen Archäologie. Festschrift für Joachim Werner zum 65. Geburtstag, ur. Georg Kossack in Günter Ulbert, 163–183. Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte. Ergänzungsband 1. München: C. H. Beck, 1974. Gaspari, Andrej. Latenske in zgodnjerimske najdbe iz Ljubljanice. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo: 2002. Gaspari, Andrej. Apud horridas gentis … Začetki rimskega mesta Colonia Iulia Emona. Lju- bljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane, 2010. Gaspari, Andrej. Deblak s konca 2. stoletja pr. n. št. iz Ljubljanice na Vrhniki. Študija o ladjah in čolnih predrimskega in rimskega Navporta z orisom plovbe na Ljubljanskem barju med prazgodovino in novim vekom = The late 2nd century B. C. logboat from the Lju- bljanica river at Vrhnika. Study on the ships and boats of Preroman and Roman Naupor- tus with the outline of the navigation on the Ljubljana marshes between prehistory and the early modern period. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, Muzej in galerije mesta Ljubljane, 2017. Keria_2024-1_FINAL.indd 56 23. 12. 2024 09:15:50 57Rimski Navport, lokalno obrtno središče Gaspari, Andrej in Miran Erič. »Arheološke raziskave struge Ljubljanice med Verdom in Vrhniko (Archaeological research of the Ljubljanica riverbed between Verd and Vrh- nika).« Annales: anali za istrske in mediteranske študije = annali di Studi istriani e me- diterranei = annals for Istrian and Mediterranean studies. Series historia et sociologia 18, št. 2 (2008): 407–430. Giumlia-Mair, Alessandra. »Roman Copper-based Finds From a Slovenian Settlement.« Bulletin of the Metals Museum 25 (1996): 48–63. Giumlia-Mair, Alessandra. »Technical studies on the roman copper-based finds from Emo- na.« Berliner Beiträge zur Archäometrie 18 (2001): 5–42. Gliozzo, Elisabetta, Fernanda Cavari, Damiano Damiani in Isabella Memmi. »Pigments and plaster from the Roman settlement of Thamusida (Rabat, Morocco)«. Archaeome- try 54, št. 2 (2012): 278–293. Grassl, Herbert. »Die Rolle von Nauportus (Vrhnika) im Lichte neuer Textfunde (Pomen Navporta v luči novih zapisov na svičnenih ploščicah)«. Arheološki vestnik 68 (2017): 459–469. Horvat, Jana. Nauportus (Vrhnika). Dela, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ra- zred za zgodovinske in družbene vede = Opera, Academia scientarium et artium Slo- venica, Classis I: Historia et sociologia 33. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1990. Horvat, Jana. »Nauportus. Vrhnika v arheoloških obdobjih.« Vrhniški razgledi 1 (1996): 89–106. Horvat, Jana. »The beginning of Roman commerce along the main route Aquileia – Emo- na«. V: Terre di mare: l’archeologia dei paesaggi costieri e le variazioni climatiche. Atti del Convegno internazionale di studi, Trieste, 8-10 novembre 2007, ur. Rita Auriemma in Snježana Karinja, 444–453. Trieste: Università degli studi di Trieste; Piran: Pomorski muzej - Museo del mare “Sergej Mašera” Piran - Pirano, 2008. Horvat, Jana. »Skupek keramike iz prve polovice 1. stoletja iz Navporta (Assemblage of ce- ramic ware from the first half of the 1st century AD from Nauportus).« V: Emona med Akvilejo in Panonijo, ur. Irena Lazar in Bernarda Županek, 273–299. Zbirka Annales Mediterranei. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, In- štitut za dediščino Sredozemlja, Univerzitetna založba Annales, 2012. Horvat, Jana. »Nauportus – Vrhnika«. V: Manjša rimska naselja na slovenskem prostoru, ur. Jana Horvat, Irena Lazar in Andrej Gaspari, 93–112. Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 40. Ljubljana: Založba ZRC, 2020. Horvat, Jana in Branko Mušič. »Nauportus, a commercial settlement between the Adriatic and the Danube (Navport, trgovska naselbina med Jadranom in Donavo. Nauportus, un insediamento commerciale tra l’Adriatico e il Danubio).« V: Le Valli del Natisone e dell’Isonzo tra Centroeuropa e Adriatico. Atti del convegno internazionale di studi, San Pietro al Natisone (UD), 15–16 settembre 2006, ur. Monica Chiabà, Paola Maggi in Chiara Magrini, 165–174. Roma: Quasar, 2007. Horvat, Jana in Milan Sagadin. »Emonsko podeželje«. V: Emona MM: urbanizacija prostora - nastanek mesta, ur. Boris Vičič in Bernarda Županek, 201–223. Ljubljana: Zavod za var- stvo kulturne dediščine Slovenije, Mestni muzej, Muzej in galerije mesta Ljubljane, 2017. Horvat, Jana, Pavla Peterle Udovič, Tjaša Tolar, Borut Toškan. »Območje pristanišča v Navportu = The port area of Nauportus.« Arheološki vestnik 67 (2016): 177–258. Ipavec, Anja, Jasna Štajdohar, Davor Pečar, Matej Draksler in Samo Hvalec. Končno stro- kovno poročilo o arheoloških izkopavanjih na najdišču Vrhnika – Kočevarjev vrt. Ma- ribor: Samo Hvalec s.p., 2022. Keria_2024-1_FINAL.indd 57 23. 12. 2024 09:15:50 58 Tina Berden Istenič, Janka. Poetovio, zahodna grobišča I: grobne celote iz Deželnega muzeja Joanneuma v Gradcu. Katalogi in monografije 32. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1999. Istenič, Janka. Rimska vojaška oprema iz reke Ljubljanice: arheološke in naravoslovne razi- skave. Katalogi in monografije 43. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2019. Istenič, Janka. »Roman pottery in Slovenia: case studies of Poetovio, Emona and Aege- an cooking ware (Rimska keramika u Sloveniji: primjeri Poetovione, Emone i egej- ske kuhinjske keramike).« V: Rimske keramičarske i staklarske radionice: proizvodnja i trgovina na jadranskom prostoru. Zbornik 1. međunarodnog arheološkog kolokvija, Crikvenica, 23.–24. listopada 2008 = Officine per la produzione di ceramica e vetro in epoca Romana: produzione e commercio nella regione Adriatica. Atti del 1 Colloquio ar- cheologico internazionale, Crikvenica (Croazia), 23-24 Ottobre 2008 = Roman ceramics and glass manufactures: production and trade in the Adriatic region. Proceedings of the 1st International Archaeological Colloquium, Crikvenica (Croatia), 23–24 October 2008, ur. Goranka Lipovac Vrkljan, Irena Radić Rossi in Bartul Šiljeg, 205–211. Crikvenica: Institut za arheologiju, Grad Crikvenica, Muzej grada, 2011. Istenič, Janka in Ljudmila Plesničar-Gec, »A pottery kiln at Emona.« RCRF Acta 37 (2001): 141–146. Istenič, Janka, Malgorzata Daszkiewicz in Gerwulf Schneider, »Local production of pottery and clay lamps at Emona (Italia, regio X).« RCRF Acta 38 (2003): 83–91. Karhstedt, Ulrich. »Studien zur politischen und Wirtschaftsgeschichte der Ost- und Zen- tralalpen vor Augustus.« Nachrichten von der Gesellschaft der Wissenschaften zu Göt- tingen. Phil.-hist. Klasse, Heft 1 (1927): 1–36. Kos, Peter. »The construction and abandonment of the Claustra Alpium Iuliarum defence system in light of the numismatic material = Gradnja in opustitev obrambnega siste- ma Claustra Alpium Iuliarum v luči numizmatičnega gradiva.« Arheološki vestnik 63 (2012): 265–300. Kovalev Ilia, Alexandra S. Rodler, Cecilie Brøns in Thilo Rehren. »Making and working Egyptian blue – a review of the archaeological evidence.« Journal of Archaeological Science 153 (2023): 1–17. Lovenjak, Milan. »Štiri ploščice z napisi«. V: Ljubljanica – kulturna dediščina reke, ur. Peter Turk et al., 244–247. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2009. Mikl-Curk, Iva. »Gospodarstvo na ozemlju današnje Slovenije v zgodnji antiki (L’économie sur le territoire de la Slovénie actuelle dans la haute antiquité).« Arheološki vestnik 19 (1968): 307–320. Mušič, Branko in Jana Horvat. »Nauportus – an Early Roman trading post at Dolge njive in Vrhnika. The results of geophysical prospecting using a variety of independent me- thods = Nauportus–zgodnjerimska trgovska postojanka na Dolgih njivah na Vrhniki. Rezultati geofizikalne raziskave z več neodvisnimi metodami«. Arheološki vestnik 58 (2007): 219–283. Plohl, Borut, Tina Žerjal in Matjaž Novšak. Končno poročilo o raziskavah in izkopavanjih pri projektu »izvedbe nadzora in vodenja prometa na Vrhniki«, parc. št. 2526/3, 2854/45, 2940/1, 2940/2, k.o. Vrhnika. Ljubljana: Arhej, 2020. Plunkett Bushe-Fox, Joscelyn. Excavation on the Roman site of Wroxeter, Shropshire in 1912. Reports of the Research Committee of the Society of Antiquaries of London 1. Oxford: Society of Antiquaries, 1913. Riederer, Joseph. »Egyptian Blue«. V: Artists’ Pigments. A Handbook of Their History and Characteristics 3, ur. Elisabeth West FitzHugh, 23–45. Washington: National Gallery of Art; London: Archetype Publications, 1997. Keria_2024-1_FINAL.indd 58 23. 12. 2024 09:15:50 59Rimski Navport, lokalno obrtno središče Riha, Emilie. Römisches Toilettgerät und medizinische Instrumente aus Augst und Kaiserau- gst. Forschungen in Augst 6. Augst: Römermuseum Augst, 1986. Rodler, Alexandra S., Gilberto Artioli, Sabine Klein, Rainer Petschick, Peter Fink-Jensen in Cecilie Brøns. »Provenancing ancient pigments: Lead isotope analyses of the copper compound of egyptian blue pigments from ancient mediterranean artefacts«. Journal of Archaeological Science: Reports 16 (2017): 1–18. Santoro, Sara. »Artigianato e produzione nella Cisalpina romana: proposte di metodo e pri- me applicazioni.« V: Artigianato e produzione nella Cisalpina, ur. Sara Santoro, 19–69. Flos Italiae 3. Firenze: All’Insegna del Giglio, 2004. Sedlmayer, Helga. Die Fibeln vom Magdalensberg. Funde der Grabungsjahre 1948–2002 und Altfunde des 19. Jahrhunderts. Kärntner Museumsschriften 79. Archäologische For- schungen zu den Grabungen auf dem Magdalensberg 16. Klagenfurt am Wörthersee: Verlag des Landesmuseums Kärnten, 2009. Skovmøller, Amalie, Cecilie Brøns in Maria Louise Sargent. »Egyptian blue: Modern myths, ancient realities«. Journal of Roman Archaeology 29 (2016): 371–387. Slabe, Marjan. »Nova podoba arheološkega območja Turnovšče nad Vrhniko«. Varstvo spo- menikov 22 (1979): 123–144. Šašel, Jaroslav. »Keltisches portorium in den Ostalpen«. V: Corolla memoriae Erich Swobo- da dedicata. Römische Forschungen in Niederösterreich 5, 198–204. Graz in Köln: H. Böhlau, 1966. (= Šašel, Jaroslav. Opera selecta, ur. Rajko Bratož in Marjeta Šašel-Kos. Situla 30, 500–506. Ljubljana: Narodni muzej, 1992). Šašel Kos, Marjeta. »Nauportus, antični literarni in epigrafski viri«. V: Nauportus (Vrhnika), ur. Jana Horvat, 17–33. Dela, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za zgodovinske in družbene vede = Opera, Academia scientarium et artium Slovenica, Classis I: Historia et sociologia 33. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in ume- tnosti, 1990. Šašel Kos, Marjeta. »The boundary stone between Aquileia and Emona = Mejnik med Akvilejo in Emono.« Arheološki vestnik 53 (2002): 373–382. Šašel Kos, Marjeta. »Il confine nord-orientale dell’Italia romana riesame del problema alla luce di un nuovo documento epigrafico«. Aquileia nostra 73 (2002): 246–259. Šašel Kos, Marjeta. »A few remarks concerning the archaiologia of Nauportus and Emona: the Argonauts (Argonavti: mitična preteklost Navporta in Emone).« V: Mediterranean myths from classical antiquity to the eighteenth century = Mediteranski miti od antike do 18. stoletja, ur. Metoda Kokole et al., 13–20. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006. Šašel Kos, Marjeta. »Ljubljanica in mit o Argonavtih«. V: Ljubljanica – kulturna dediščina reke, ur. Peter Turk et al., 110–113. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2009. Šašel Kos, Marjeta. »Colonia Iulia Emona – the genesis of the Roman city = Colonia Iulia Emona – nastanek rimskega mesta«. Arheološki vestnik 63 (2012): 79–104. Šašel Kos, Marjeta. »The Problem of the Border between Italy, Noricum, and Pannonia.« Tyche. Beiträge zur alten Geschichte, Papyrologie und Epigraphik 29 (2014): 153–164. Šašel Kos, Marjeta. »Boundary between Aquileia and Emona reconsidered.« Epigraphica, periodico internazionale di epigrafia 78, št. 1–2 (2016): 221–233. Tchernia, André. »Les fouilles sous-marines de Planier (Bouches-du-Rhône)«. Comp- tes rendus des séances de l’Académie des Inscriptions et Belles-Lettres 13, št. 2 (1969): 292–309. Tica, Gojko, Daša Pavlovič in Gašper Rutar. Poročilo arheoloških izkopavanj na lokaciji Ko- čevarjev vrt – elektro – Vrhnika. Planina: Tica sistemi d.o.o., 2006. Keria_2024-1_FINAL.indd 59 23. 12. 2024 09:15:50 60 Tina Berden Vidrih Perko, Verena in Beatriče Žbona Trkman. »Trgovina in gospodarstvo v Vipavski dolini in Goriških brdih v rimski dobi: interpretacija na podlagi najdišč Loke, Neblo, Bilje in Ajdovščina (Trade and economy in the valley of Vipava river in the Roman time. Commerci ed economia nella valle del Vipacco e nel Collio Goriziano in eta Romana).« V: Zbornik prispevkov v počastitev 75-letnice prof. Sergia Tavana, ur. Rajko Bratož et al., 17–72. Goriški letnik: zbornik Goriškega muzeja 30–31 (2003 –2004). Vojaković, Petra, Iris Bekljanov Zidanšek in Borut Toškan. »Poznorepublikanski Navport: območje Stare pošte (Late Republican Nauportus: the Stara pošta site)«. Arheološki vestnik 70 (2019): 93–126. Žerjal, Tina in Iris Bekljanov Zidanšek. »Rimska naselbina na Vrhniki – ulici Delavsko naselje in Partizanski tabor«. V: Arheologija v letu 2017: dediščina za javnost. Zbor- nik povzetkov, ur. Petra Stipančić in Bojan Djurić, 72. Ljubljana: Slovensko arheološko društvo, 2018. Žerjal, Tina. »Vrhnika/Nauportus – Gradišče, raziskave leta 2018 = Gradišče 2018 research = Gradišče, istraživanja u 2018. godini.« V: Claustra patefacta sunt Alpium Iuliarum: recentna arheološka istraživanja na području kasnoantičkog obrambenog sustava = ne- davne arheološke raziskave na področju poznorimskega obrambnega sistema = recent ar- cheological investigation of the Late Roman barrier system, ur. Josip Višnjić in Katharina Zanier, 326–359. Zagreb: Hrvatski restauratorski zavod, 2019. Žerjal, Tina. »Nauportus/Vrhnika«. V: Roman urban landscape: towns and minor settle- ments from Aquileia to the Danube, ur. Jana Horvat, Stefan Groh, Karl Strobel in Ma- teja Belak, 105–125. Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 47. Ljubljana: Založba ZRC, 2024. Žerjal, Tina, Jana Horvat in Janka Istenič. »Pottery and other productions in the eastern hinterland of Caput Adriae.« V: Adriatlas 4. Produzioni artigianali in area adriatica: manufatti, ateliers e attori (III sec. a.C. – V sec. d.C.), ur. Daniela Rigato, Manuela Mon- gardi in Matthia Vitelli Casella, 93–110. Pessac: Ausonius, UN@, 2021. https://una- -editions.fr/adriatlas-4/ IZVLEČEK Navport je ena najstarejših rimskih naselbin na območju današnje Slovenije ter ključno najdišče za razumevanje zgodnjerimskega obdobja na prostoru jugovzhodnih Alp. Pre- tekle raziskave so naselbino v veliki meri obravnavale z vidika velikih količin uvoženih, pretežno italskih izdelkov, medtem ko je bila njena vloga kot lokalnega produkcijskega središča razmeroma slabo poznana. Skromni arheološki ostanki kažejo na obstoj različnih obrti, kot so predelava brona in železa, tekstilstvo, lončarstvo, morda tudi izdelava pig- mentov. Gre za nabor obrti, ki so služile predvsem samooskrbi tedanjih prebivalcev. Ključne besede: arheologija, rimska doba, Navport, obrt, gospodarstvo Keria_2024-1_FINAL.indd 60 23. 12. 2024 09:15:50 61Rimski Navport, lokalno obrtno središče ABSTR ACT Roman Nauportus: a Local Craf ts Centre Nauportus is one of the oldest Roman settlements in present-day Slovenia and a key site for understanding the Early Roman period in the south-eastern Alps. Previous research has considered the settlement primarily from the perspective of the large quantities of imported products, mainly Italian, while its role as a local production centre has been relatively poorly understood. The sparse archaeological remains indicate the existence of various crafts such as bronze and iron working, textiles, pottery and possibly pigment production. These are a range of crafts that mainly served the self-sufficiency of the in- habitants of the time. Keywords: archaeology, Roman period, Nauportus, craft, economy Keria_2024-1_FINAL.indd 61 23. 12. 2024 09:15:50 Keria_2024-1_FINAL.indd 62 23. 12. 2024 09:15:50 Katarina Šmid Kaj nam podobe v grobnici povedo o lastniku? Poslikava hipogeja v Neviodunu V grobnici1 iz 2. stoletja,2 ki se nahaja na zahodni in tudi največji nekropo- li3 Nevioduna, ob cesti proti Emoni, je leta 1884 starinoslovec Jernej Pečnik (1835–1914)4 naletel na figuralno stensko poslikavo. Žal se ta v fizični obliki ni ohranila in o njej danes priča le nekaj notic z opisi ter risbe oziroma skice, od katerih so najbolj povedni akvareli,5 ki jih je napravil Hans (Ivan) Pečnik.6 Med izkopavanji te nekropole v osemdesetih letih 19. stoletja je bilo sicer od- kritih še več zidanih grobov, od katerih so nekateri bili okrašeni z naslikanim enostavnejšim ornamentalnim okrasjem, a so se tudi ti ohranili le v risbah ozirom skicah.7 Barvna skala slik vsebuje rdečo, temno sivo, zeleno in rumeno barvo.8 Prizori delujejo zelo ploskovito in tudi same drže so mestoma nenaravne. To 1 O grobnici: Deschmann, »Römische Funde von Dernovo«, 24–27; Bezlaj, »Slikani rimski grobi na Krškem polji«, 49; Knez, Petru in Škaler, Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum, 36; Petru in Petru, Neviodunum, 21. Pečnikov opis grobnice in slik je objavil Karel Deschmann (»Römische Funde von Dernovo«, 24–27). Maketo grobnice z reprodukcijami barvnih fresk hrani Narodni muzej Slovenije, ki se mu na tem mestu tudi najlepše zahvaljujem za posredo- vanje fotografij in dovoljenje za objavo. 2 Kastelic, Simbolika mitov, 323–324. 3 O zahodni nekropoli: Petru in Petru, Neviodunum, 17–21; Lovenjak, »Municipium Flavium La- tobicorum Neviodunum«, 102. 4 O Pečniku: Dular, Starinoslovec Jernej Pečnik, 6–35. 5 Barvne reprodukcije so objavljene v Petru in Petru, Neviodunum, sl. 34. 6 V prvem opisu najdb je Karel Deschmann navedel, da je slike na licu mesta napravil graški korespondent centralne komisije Hans Petschnig (1821–1897; Deschmann, »Römische Funde von Dernovo«, 24), a je kasneje avtorstvo bilo zmotno pripisano najditeljevemu istoimenskemu sinu (Petru in Petru, Neviodunum, 21). 7 Kastelic, Simbolika mitov, 323–324. 8 Petru in Petru, Neviodunum, 21. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.26.1.63-72 Keria_2024-1_FINAL.indd 63 23. 12. 2024 09:15:50 64 Katarina Šmid kaže na nizko, obrtniško kvaliteto izdelave, čeprav obenem velja opozoriti na možnost, da so bile prvotne slike v resnici kvalitetnejše, a jih avtor akvarelov bodisi iz neveščosti bodisi iz že v osnovi skicioznega načina slikanja ni mogel ali hotel docela zajeti. Na vzhodni steni se nahaja prizor z vozom, ki pelje velik sod. Voznik je s telesom zasukan proti gledalcu, glavo pa nagiba proti volovski dvovpregi. V dvignjeni desnici nad vpreženima živalima drži palico, druga roka počiva ob telesu. Na zahodni steni je voznik s koničastim pokrivalom na glavi (pileus) na kvadrigi, tako bič v dvignjeni desnici kot konjski galop pa spominjajo na upodo- bitve dirk, kakršne so se odvijale v cirkusu. Na južni steni je upodobljena gostija (convivium), pri kateri je udeleženih pet obedovalcev, na levi so tri ženske, zatem sledita moška. Razporejeni so na ovalnem kavču (sigma, stibadium), pred njimi je trinožna miza, proti kateri z leve prihaja služabnik z vrčem v roki.9 Prizor na vzhodni steni je bil nedvomno dobro znan in velikokrat viden v tedanjem vsakdanjem življenju (gl. Slika 1). Velik sod na vozu lahko namiguje, da gre za vinogradnika, kot je moškega – tudi zavoljo okolja, v katerem je ta go- spodarska panoga cvetela že v antiki – označil že Hans Pečnik, korespondenčni član dunajske Centralne komisije (Einbringen des Weinen).10 Poleg vinogradnika pa bi mož lahko bil tudi utriclarius, torej tisti, ki je zadolžen za transport vina po kopnem in se verjetno ukvarja tudi s trgovanjem z njim.11 Vino se je sprva pre- važalo v amforah, že od začetka 2. stoletja pa so jih za bolj oddaljeni transport, če so le dopuščali dovolj ugodni klimatski pogoji, zamenjali bolj priročni veliki sodi,12 kakršen je tudi na omenjeni stenski sliki. Dejansko bi torej lahko bil pred- stavljen tudi utriclarius, ki pelje vino kupcem, čeprav ti – za razliko od Galije – v tem prostoru zaenkrat še niso epigrafsko izpričani.13 Vsi ti prizori, ki tvorijo okrasje iste grobnice, so vsebinsko na prvi pogled nepovezani in kažejo na avtonomni ikonografski likovni jezik, ki je povzemal bodisi od v sepulkralnem kontekstu znanih tem (gostija, dirka z vozom) bo- disi od prizorov, ki so se odvijali v vsakdanjem življenju pokojnega (prevoz soda).14 Upodobitve poklicev in obrti v nagrobni sferi niso redke in nastopijo 9 Sonja in Peter Petru sta ta prizor zmotno razlagata kot ženitovanje (Petru, Petru, Neviodunum, 21). Dejansko gre za standardno upodobitev gostije (convivium), kjer so udeleženci v polkrogu zbrani na ovalnem kavču (sigma ali stibadium). O upodobitvah convivium v grobnicah: Dunba- bin, The Roman Banquet, 129–132. 10 Deschmann, »Römische Funde von Dernovo«, 27. 11 O poklicu: Kneissl, »Die utriclarii«, 169–182. Utriclarii so bili največkrat epigrafsko izpričani v rimski Galiji (Kneissl, »Die utriclarii«, 169, 182–188, 197–203). 12 Kneissl, »Die utriclarii«, 182. 13 Prim. op. 11. 14 Podobno situacijo na prvi pogled nehomogenega ikonografskega programa se zasledi npr. na mozaičnih tleh grobnice v Ostiji (Isola Sacra, Tomba della Mietitura), kjer so v manjših poljih upodobljeni vsakdanji prizori iz poljedelskega življenja. Nekateri predstavljajo ikonografski unikum, v največjem polju pa sta v ustaljeni shemi prikazana Herakles in Alkestida. O upodo- bitvah na grobnici: Baldassarre, »Arte plebea«, 18–24. Keria_2024-1_FINAL.indd 64 23. 12. 2024 09:15:50 65Kaj nam podobe v grobnici povedo o lastniku? Poslikava hipogeja v Neviodunu z vzpenjanjem srednjega sloja. Zlasti meščanstvo, še posebej tista generacija, ki se ji je kot prvi v družini uspelo z lastnim trudom povzpeti po družbe- ni lestvici, je svoj uspeh želela ovekovečiti tudi z upodobitvijo na nagrobnem spomeniku.15 V sepulkralni plastiki so upodobitve pokojnikov pri ponosnem opravljanju vsakdanjega dela, ki je predstavljalo glavni vir zaslužka, pogoste od flavijske dobe dalje, medtem ko so poprej njihovi poklici oziroma obrti bili nakazani le z atributi ob portretih, samo delo pa je nastopalo le redko.16 V ce- sarski dobi so postajale tovrstne upodobitve v sepulkralnem kontekstu čedalje pogostejše,17 kar sovpada tudi s spremembo mentalitete, ki se je v nagrobni umetnosti kazala skozi večji poudarek na zasebnem življenju.18 Na splošno so 15 Zimmer, Römische Berufsdarstellungen, 55–57; Zanker, »Bürgerliche Selbstdarstellung«, 339; George, »Social Identity and the Dignity of Work«, 28. Žal so številni spomeniki bili najde- ni brez napisa, a se proporcionalno glede na ohranjeni patrimonij sklepa, da je približno 70 % pokojnikov pripadalo sloju osvobojencev, preostali delež pa svobodno rojenim, ki so se z opravljanjem določenega poklica oziroma obrti dokopali do premoženja (cf. Zimmer, Römische Berufsdarstellungen, 6–7). 16 Zanker, »Grabreliefs römischer Freigelassener«, 300; George, »Social Identity and the Dignity of Work«, 22–27. 17 Poudariti sicer velja, da so ti na sarkofagih za razliko od drugih kamnitih nagrobnih spome- nikov nastopali zelo redko, bili tipološko raznoliki in razporejeni skozi različna časovna ob- dobja, tako da so zagotovo bili delani po naročilu in ne za trg (Koch, Sichtermann, Römische Sarkophage, 122). 18 Zanker, »Bürgerliche Selbstdarstellung«, 349–358; Langner »Szenen aus Handwerk und Handel«, 299. Že v zgodnjem cesarstvu so se med 1. in 2. stoletjem navade v pokopih pričenjale spreminjati. Kakor kažejo nekropole Rima, Ostije in Pompejev, je bilo namreč čedalje manj spomenikov postavljenih ob cestah, medtem ko se je povečevalo število tistih, nameščenih v ograjene grobne parcele in grobnice (Zanker, »Bürgerliche Selbstdarstellung«, 349–350). Slika 1: Volovska dvovprega s sodom, Narodni muzej Slovenije (fotografija Peter Petru) Keria_2024-1_FINAL.indd 65 23. 12. 2024 09:15:50 66 Katarina Šmid upodobitve poklicev nastopale redkeje v prestolnici kot v provincah,19 kjer se jih je še posebej veliko ohranilo v severozahodnih, galskih, provincah, in so nemalokrat bile povezane v večji cikel izsekov iz življenja pokojnika,20 medtem ko so v Panoniji prej izjema kot pravilo.21 Zlasti na galsko-rimskih nagrobnih spomenikih je često dokumentirano ži- vljenje pokojnika, ki je predstavljeno z več vidikov, in sicer je podoba opravljanja določenega poklica nemalokrat postavljena ob bok gostiji v družinskem krogu, kar je razvidno tudi iz poslikave neviodunskega hipogeja (gl. Slika 2). Slednja se je v galskih provincah že v zgodnjem 2. stol. razvila iz upodobitvene sheme pogrebne gostije (cena funebris, Totenmahl, funerary banquet), ki je bila pogosta na vojaških stelah 1. stoletja.22 Namesto skromnejših stel je polagoma pričela krasiti večje nagrobne spomenike in grobnice, prizor iz intimnega družinskega življenja pa je nemalokrat spremljal izsek iz vsakdanjega poklicnega udejstvova- nja, ki je po zaslugi finančnega uspeha dejansko omogočalo razkošno gostijo.23 Convivium se je za razliko od upodobitev zgolj pokojnika ali kvečjemu zakoncev na postelji (kline), ki naj bi poudarjale zlasti heroizacijo umrlega, razlagalo kot namig na razkošno, brezskrbno vsakdanje življenje, ki prinaša upanje na srečno posmrtno življenje.24 Opozoriti velja, da sta se motiva »navadne« in pogrebne gostije ikonografsko medsebojno večkrat prepletala, kažeta kar nekaj sorodno- sti in istih upodobitvenih vzorcev (cf. zlasti služabnike, ki prinašajo pijačo in jedačo), zaradi česar je v marsikaterem konkretnem primeru težko z gotovostjo presoditi, ali je bil prizor v osnovi mišljen kot gostija na grobu oziroma v posmr- tnem življenju ali kot »resnična« gostija iz pokojnikovega življenja.25 Odločitev za upodobitev določenega segmenta vsakdanjika bi lahko torej temeljila na dejstvu, da je bil pokojnik po poklicu bodisi vinogradnik bodisi utriclarius ali pa celo lastnik vinograda. Potrebno je poudariti, da je prav pri upodobitvah prizorov z vprego nujna dobršna mera pazljivosti pri interpre- taciji, saj so te na eni strani lahko ilustracija poklica, na drugi strani pa, kot kaže več primerkov iz severne Italije, znotraj sepulkralnega konteksta ne gre izključiti simbolne razlage v smislu cursus vitae.26 Ker gre v neviodunskem 19 George, »Social Identity and the Dignity of Work«, 28. 20 Zanker, »Bürgerliche Selbstdarstellung«, 353; Langner, »Szenen aus Handwerk und Handel«, 299. 21 Cf. Zimmer, Römische Berufsdarstellungen, 231–239. 22 Freigang, »Die Grabmäler der gallo-römischen Kultur«, 323–325. O upodobitvah pogrebne gostije: Dunbabin, The Roman Banquet, 104–110; Stewart, »Totenmahl Reliefs in the Northern Provinces«, 253–257, 267–270. 23 Langner »Szenen aus Handwerk und Handel«, 347–348. Upodobitve skupinske gostije so se si- cer v nagrobnem kontekstu, tako na slikah kot na reliefih, občasno pojavljale vse od zgodnjega do srednjega cesarskega obdobja. Vrhunec so dosegle v 3. stoletju, a so bile veliko manj običaj- ne od upodobitev obedovalca samega ali v družbi soproge (Dunbabin, The Roman Banquet, 130–131). 24 Cf. Dunbabin, The Roman Banquet, 131–132, op. 72. 25 Dunbabin, The Roman Banquet, 131. 26 Zimmer, Römische Berufsdarstellungen, 45. Keria_2024-1_FINAL.indd 66 23. 12. 2024 09:15:50 67Kaj nam podobe v grobnici povedo o lastniku? Poslikava hipogeja v Neviodunu Slika 2: Convivium, akvarel stenske slike, hipogej, Neviodunum, Narodni muzej Slo- venije (fotografija Peter Petru) Slika 3: Kvadriga v galopu, akvarel stenske slike, hipogej, Neviodunum, Narodni mu- zej Slovenije (fotografija Peter Petru) Keria_2024-1_FINAL.indd 67 23. 12. 2024 09:15:51 68 Katarina Šmid primeru za volovsko in ne konjsko vprego, kakršna je običajnejša (a nikakor ne izključna) pri cursus vitae, in ker je konjska vprega prisotna na drugi sliki iste grobnice (gl. Slika 3), kjer se zdi taka simbolna razlaga bolj logična,27 sem mnenja, da gre v tem primeru za prikaz iz vsakdanjika. Upodobitve poklicev oziroma obrti kot glavnega vira zaslužka pokojni- kov so sicer veliko pogosteje izpričane na reliefih, vendar je seveda potrebno imeti pred očmi dejstvo, da se je tudi sicer ohranilo neprimerno večje število nagrobne plastike kot stenskega slikarstva, ohranjeni patrimonij pa pri tem obsega pretežno poslikavo stanovanjskih hiš.28 Vendarle pa nekaj redkih ohra- njenih primerkov dokazuje, da so se slike različnih obrti oziroma poklicev na- hajale tudi v sepulkralnem kontekstu. Na grobnicah so bile sprva domnevno zastopane le na pročeljih, medtem ko so se v 2. stoletju preselile v notranjšči- no, kjer so bile v 4. stoletju že povsem običajne.29 Eden redkih ohranjenih primerkov prihaja iz Ostije, in sicer iz kolumba- rija št. 31 na Via Laurentina (danes Vatikan, Musei Vaticani, inv. št. 79638), pri čemer velja poudariti, da je arhitektura nedvomno starejša kot poslikave, ki segajo v prvo polovico 3. stoletja.30 Na eni stenski sliki je prizor tovorne ladje, Isis Geminiana, kjer sužnji pod nadzorom lastnika Araskantija (Arascantius) natovarjajo žito, drugi, le delno ohranjeni prizor, pa prav tako kot v neviodun- ski grobnici prikazuje gostijo, medtem ko napisi ob njih ohranjajo spomin na njene udeležence. Da prizori poklicev, ki spremljajo upodobitve gostij, v slikarstvu znotraj sepulkralnega konteksta morda niso bili taka redkost, pričajo tudi poslikane notranje stene apnenčastega sarkofaga iz Kerča (antično mesto Panticapaeum) na Krimskem polotoku (St. Petersburg, Ermitaž, inv. št. П.1899-81), datirane- ga med koncem 1. in začetkom 2. stoletja.31 Poleg prizorov religiozne vsebine, povezane bodisi s pogrebnimi oziroma kultnimi rituali, med katerimi zopet najdemo (pogrebno?) gostijo, so tudi upodobitve iz vsakdanjega življenja, lik slikarja med slikanjem pa verjetno nakazuje pokojnikov poklic.32 Na zadnjem prizoru neviodunskega hipogeja je upodobljen mladenič v 27 Vidi infra. 28 Prizori iz vsakdanjika kot okras stavb glede na ohranjeni patrimonij le redko nastopajo in so izra- zito shematično skicirani. Najdemo jih le v poslopjih, kot so taverne in thermopolia (npr. taverna z upodobitvami življenja na forumu in gostov pri pijači in igrah (Pompeji II 4, 3)), ne pa v stano- vanjih. Edina izjema so poljedelska dela na upodobitvah od 3. stoletja dalje, ki nastopajo kot ses- tavni del sakralne idealizirane pokrajine. Podobno so tudi prizori različnih obrti prikazani le na pročeljih oziroma v notranjščini delavnic in trgovin (Mielsch, Römische Wandmalerei, 166–168). 29 Mielsch, Römische Wandmalerei, 2001, 168. 30 Blanck, »Peintures funéraires d’Ostie et de Rome«, 103; Baldassarre, Römische Malerei, 352–354; Dunbabin, The Roman Banquet, 128–129, op. 65. Harald Mielsch poslikavo sicer postavlja v prvo četrtino 4. stoletja (Mielsch, »Stadtrömische Malerei des 4. Jahrhunderts n.Chr.«, 172). 31 Goldman, »The Kerch Easel Painter«, 31–32. 32 Nowicka, »Le sarcophage de Kertsch«, 66; Goldman, »The Kerch Easel Painter«, 33–34. O sarko- fagu Nowicka, »Le sarcophage de Kertsch«, 66–70 s starejšo literaturo. Keria_2024-1_FINAL.indd 68 23. 12. 2024 09:15:51 69Kaj nam podobe v grobnici povedo o lastniku? Poslikava hipogeja v Neviodunu kvadrigi v galopu, kar kaže visoko dvignjeni sprednji par nog konjske četverov- prege. Ta prizor bi lahko prej kot izsek iz dirk v cirkusu, o katerem v regiji ni- mamo nobenih dokazov, predstavljal apoteozo pokojnika. Podobno koncipiran prizor, le da gre za bigo, namreč najdemo tudi na čelni strani skupine sarkofagov iz delavnic v mestu Rim, ki segajo v čas od približno leta 170 do 3. stoletja.33 Na njih predstavlja sklepni del življenjskega cikla, ki sega od kopeli novorojenca, preko upodobitve branja ob spremstvu muz in učitelja, do smrti oziroma objo- kovanja pokojnika v zrelih letih na pogrebni postelji, vse do končne apoteoze, metaforično prikazane z dirko (tokrat mladeniške figure) v vozu.34 V simbolnem pomenu bi tako celotni program neviodunskega hipogeja lahko predstavljal ži- vljenje (prizor z volovsko vprego), smrt (prizor z gostijo) in apoteozo (prizor z bigo) pokojnega. Območje Krškega polja so že v antiki izkoriščali v poljedelske namene, kar med drugim prepričljivo dokazujejo številni ostanki podeželskih vil in osta- le ruralne arhitekture.35 Zaradi nestrokovno vodenih izkopavanj 19. stoletja in posledično uničenih grobnih enot je zgodovino Nevioduna težko rekon- struirati. Sodeč po novčnih najdbah se domneva, da je mesto svoj prvi vrh doživelo med letoma 80–140 ter potem znova 260–280 in okoli leta 340, ko še posebej naraste število novčnih najdb.36 Zgolj na podlagi likovnih upodobitev je datacijo hipogeja težko natančneje opredeliti, saj primerljivo koncipirane zasnove najdemo vse od zgodnjega cesarstva dalje, upodobitve iz vsakdanjega poklicnega oziroma obrtnega delovanja pa so po celem rimskem cesarstvu vselej zasnovane individualno, ne da bi se sledilo kakim ustaljenim vzorcem.37 Poslikava neviodunske grobnice nedvomno dokazuje, da so tudi tu živeli ljudje, ki so s ponosom opravljali svoje vsakdanje delo, si z njim bržkone dvignili družbeni status, obenem pa so tudi dobro poznali rimske kulturne konvencije. Lastnik neviodunske grobnice je tako ob podobi svojega vsakdanjika posmrtno prebivališče okrasil z upodobitvijo gostije, kakršna je često spremljala upodobi- tve opravljanja poklicev oziroma obrti na nagrobnih spomenikih v provincah rimskega cesarstva, in pa s prizorom dirke na kvadrigi, ki je v prenesenem po- menu lahko predstavljala pot v nebo, osebno apoteozo umrlega. Katarina Šmid Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije katarina.smid@fhs.upr.si 33 Amedick, Sarkophage mit Darstellungen aus dem Menschenleben, 77–78. 34 Rim, trg z umetninami (Amedick, Sarkophage mit Darstellungen aus dem Menschenleben, 149, kat. št. 171), Rim, Museo Torlonia, inv. št. 414 (Amedick, Sarkophage mit Darstellungen aus dem Menschenleben, 154, kat. št. 198), Rim, Villa Doria Pamphilj (Amedick, Sarkophage mit Darstel- lungen aus dem Menschenleben, 159, kat. št. 236). 35 Grosman, »Antično posavje«, 65; Lovenjak, »Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum«, 93. 36 Petru in Petru, Neviodunum, 33; Lovenjak, »Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum«, 96. 37 Cf. Zimmer, Römische Berufsdarstellungen, 85. Keria_2024-1_FINAL.indd 69 23. 12. 2024 09:15:51 70 Katarina Šmid BIBLIOGR AFIJA Amedick, Rita. Die Sarkophage mit Darstellungen aus dem Menschenleben. Vita privata. Die antiken Sarkophagreliefs I, št. 4. Berlin: Gebr. Mann, 1991. Baldassarre, Ida. Römische Malerei: vom Hellenismus bis zur Spätantike. Köln: DuMont, 2002. Baldassare, Ida. »Arte plebea: una definizione ancora valida?« V: Kunst von unten?: Stil und Gesellschaft in der antiken Welt von der „arte plebea“ bis heute. Palilia 27, ur. Francesco de Angelis et al., 17–26. Wiesbaden: L. Reichert, 2012. Bezlaj, Jožef. »Najnovejši slikani rimski grobi na Krškem polji.« Ljubljanski zvon 7, št. 1 (1887): 48–50. Blanck, Nicole. »Peintures funéraires d’Ostie et de Rome.« V: Au royaume des ombres: la peinture funéraire antique: IVe siècle avant J.-C.-IVe siècle après J.-C., ur. Nicole Blanck, 103–104. Paris: Réunion des Musées Nationaux, 1998. Deschmann, Karel. »Die neuesten römischen Funde von Dernovo (Neviodunum) in Un- terkrain.« Mittheilungen der K.K. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmalen. Neue Folge 12 (1886): 17–36. Dular, Janez. Starinoslovec Jernej Pečnik. Dobrepolje: Občina in Turistično društvo Dobre- polje, 2014. Dunbabin, Katherine. The Roman Banquet: Images of Conviviality. Cambridge: Cambridge University Press, 2003. Freigang, Yasmine. »Die Grabmäler der gallo-römischen Kultur im Moselland: Studien zur Selbstdarstellung einer Gesellschaft.« Jahrbuch des Römisch-Germanischen Zentralmu- seums Mainz 44, št. 1 (1997): 277–383. George Michele. »Social Identity and the Dignity of Work in Freedmen’s Reliefs.« V: The Art of Citizens, Soldiers and Freedman in the Roman World, BAR 1526, ur. Eve d’Ambra in Guy Métraux, 19–29. Oxford: Archaeopress, 2006. Goldman, Bernard. »The Kerch Easel Painter.« Zeitschrift für Kunstgeschichte 62, št. 1 (1999): 28–44. Grosman, Darja. »Antično posavje.« V: Rimsko podeželje / Roman Countryside, ur. Mitja Guštin, 43–82. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1996. Kastelic, Jože. Simbolika mitov na rimskih nagrobnih spomenikih: Šempeter v Savinjski doli- ni. Ljubljana: Slovenska matica, 1998. Kneissl, Peter. »Die utriclarii: Ihre Rolle im gallo-römischen Transportwesen und Wein- handel.« Bonner Jahrbücher 181 (1981): 169–204. Knez, Tone, Peter Petru in Stanislav Škaler. Municipium Flavium Latobicorum Neviodu- num. Opis antičnega mesta in njegove predzgodovine. Novo mesto: Dolenjska založ- ba, 1961. Koch, Guntram in Hellmut Sichtermann. Römische Sarkophage. Handbuch der Archäolo- gie. München: C. H. Beck’sche Verlagsbuchhandlung, 1982. Langner, Martin. »Szenen aus Handwerk und Handel auf gallo-römischen Grabmälern.« Jahrbuch des Deutschen Archäologischen Instituts 116 (2001): 299–356. Lovenjak, Milan. »Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum.« V: The Autonomous Towns of Noricum and Pannonia = Die autonomen Städte in Noricum und Pannonien: Pannonia I. Situla 41, ur. Marjeta Šašel Kos in Peter Scherrer, 93–105. Ljubljana: Naro- dni muzej Slovenije, 2003. Lupa. 2024. »Die Bilddatenbank Ubi Erat Lupa.« Http://lupa.at/. Keria_2024-1_FINAL.indd 70 23. 12. 2024 09:15:51 71Kaj nam podobe v grobnici povedo o lastniku? Poslikava hipogeja v Neviodunu Mielsch, Harald. »Zur stadtrömischen Malerei des 4. Jahrhunderts n. Chr.« Mitteilungen des Deutschen Archäologischen Instituts: Römische Abteilung 85 (1978): 151–207. Mielsch, Harald. Römische Wandmalerei. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 2001. Nowicka, Maria. »Le sarcophage de Kertsch.« V: Au royaume des ombres: la peinture funéraire antique: IVe siècle avant J.-C.-IVe siècle après J.-C., ur. Nicole Blanck, 66–70. Paris: Réunion des Musées Nationaux, 1998. Petru, Sonja in Peter Petru. Neviodunum (Drnovo pri Krškem). Ljubljana: Narodni muzej, 1978. Stewart, Peter. »Totenmahl Reliefs in the Northern Provinces: A Case-Study in Imperial Sculpture.« Journal of Roman Archaeology 22, št. 1 (2009): 253–74. Zanker, Paul. »Grabreliefs römischer Freigelassener.« Jahrbuch des Deutschen Archäologi- schen Instituts 90 (1975): 267–315. Zanker, Paul. »Bürgerliche Selbstdarstellung am Grab im römischen Kaiserreich.« V: Die römische Stadt im 2. Jahrhundert n.Chr. Der Funktionswandel des öffentlichen Raumes. Xantener Berichte 2, ur. Hans-Joachim Schalles, Henner von Hesberg in Paul Zanker, 339–58. Köln-Bonn: Rheinland-Verlag: in Kommission bei R. Habelt, 1992. Zimmer, Gerhard. Römische Berufsdarstellungen. Archäologische Forschungen 12. Berlin: Gebr. Mann, 1982. IZVLEČEK Prispevek obravnava stenske poslikave hipogeja v Neviodunu, pri čemer se v prvi vrsti osredotoča na upodobitev voznika volovske vprege, ki tovori velik sod. Ta lik je bil običajno razložen kot vinogradnik, kar odseva tudi zgodovinsko pomembnost te gosp- odarske panoge v regiji v rimski dobi. Po drugi strani bi lahko bil tudi utriclarius, torej tisti, ki je zadolžen za prevoz in prodajo vina, ali pa bi predstavljal lastnika vinograda. Upodobitve prizorov iz poklicnega življenja, ki so bile pogoste v galskih provincah, sicer nastopajo v Panoniji le poredko. Izpostaviti velja, da so pogosto bile postavljene ob bok prav prizorom z gostijo, ki se nahaja tudi na južni steni hipogeja v Neviodunu. Na za- hodni steni te grobnice je upodobljen še kočijaž na kvadrigi v galopu, celoten ikonograf- ski program pa morda tako simbolizira tok življenja: življenje (poklicno udejstvovanje), smrt (convivium) in apoteozo (kvadriga v galopu). Ključne besede: Neviodunum, Panonija, utriclarius, vinogradnik, nagrobna umetnost, poklic, apoteoza Keria_2024-1_FINAL.indd 71 23. 12. 2024 09:15:51 72 Katarina Šmid ABSTR ACT What Do Images in a Tomb Reveal about Its Owner? An Analysis of the Wall Paintings in a Neviodunum Hypogeum The article investigates the wall paintings in a hypogeum in Neviodunum, focusing on a charioteer depicted on an ox cart transporting a large barrel. This figure is interpreted as a winegrower, reflecting the historical importance of viticulture in the region since the advent of the Roman era. Alternatively, the figure might represent an utriclarius, a person who transports and sells wine, or possibly the owner of the wine. Such depictions of pro- fessions, common in the Gallic provinces, are rare in Pannonia. Notably, these portrayals of occupations are often associated with images of banquets, as observed on the southern wall of the Neviodunum hypogeum. The western wall features a charioteer in a galloping quadriga. Symbolically, the entire iconographic programme might illustrate the stages of life: profession, death (convivium), and apotheosis (quadriga in gallop). Keywords: Neviodunum, Pannonia, utriclarius, winegrower, funerary art, wall painting, profession, apotheosis Keria_2024-1_FINAL.indd 72 23. 12. 2024 09:15:51 Julijana Visočnik Epigrafsko dokumentirani trgovci v vzhodnoalpskem prostoru – primer mercatores in negotiatores Skozi vso zgodovino je bila trgovina pomembna veja gospodarstva; pri tem se je oblikoval poseben sloj ljudi, ki se je s trgovino, torej z menjavo dobrin, natančneje njihovo prodajo in nakupom, dejansko ukvarjal. Njihov poklic je v prazgodovini, antiki, srednjem in novem veku gotovo zahteval poseben način življenja, ki je bil zavezan potovanjem, mobilnosti, do neke mere tudi nevarnostim. Kako preučevati trgovino, trgovanje in trgovce v antiki!? Ar- heologija in zgodovina (predvsem pisni viri grških in rimskih avtorjev) si na tem mestu morata podati roke ter prispevati vsaka svoj delež, da bi na ta način dobili čim bolj popolno sliko. Pri tem ne smemo pozabiti na možnosti, ki jih ponuja epigrafika. V prvi vrsti pomislimo na predmete za vsakdanjo rabo, ki so jih opremili s preprostimi napisi, torej t. i. instrumentum domesti- cum. Na teh predmetih najdemo žige delavnic, imena mojstrov, ki so izdelke naredili, imena njihovih lastnikov, in z njihovo pomočjo lahko sledimo iz- delkom določene delavnice, kam so jih odnesli lastniki po eni strani in po drugi (morda na tem mestu pomembneje), kam so jih odpeljali oz. prodali. Tovrstnih študij pri nas zaenkrat še ni veliko, pojavljajo se le kot del širših raziskav, samostojne so pa bolj izjema.1 Sploh se zdi, da potenciala napisov tipa instrumentum domesticum pri nas v polnosti še nismo odkrili. Pri pre- učevanju trgovine in njenih glavnih akterjev, torej trgovcev, pa si je mogoče pomagati tudi z nagrobniki in votivnimi napisi, kjer so trgovci omenjeni ali kot pokojniki ali kot dedikanti. Iz celejskega prostora poznamo dva zanimiva primera s to tematiko, ki sta spodbudila pripravo tega prispevka. Iz Celeje (Celeia) namreč izvira nagrobna 1 Izjemo na tem mestu gotovo predstavlja doktorska disertacija Tine Kompare iz 2015, cf. Kom- pare, Rimske tegule na področju severozahodne Istre. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.26.1.73-91 Keria_2024-1_FINAL.indd 73 23. 12. 2024 09:15:51 74 Julijana Visočnik plošča za Avrelija Adjutorja, trgovca, ki je umrl star 35 let. Nagrobnik z napi- som je dragemu soprogu postavila Flavija Valerija:2 D(is) M(anibus) Fla(via) Valer[ia] Aur(elio) Adiutori civi Afro negot(iatori) o(bito) an(norum) XXXV con(iugi) k(arissimo) 5 titulum posuit. Slika 1: Nagrobna plošča za trgovca Avrelija Adjutorja iz Celeje, fotografija iz RICe 91. Na napisu je mogoče prebrati tudi njegov origo, izviral je namreč iz Afrike (civi Afro), kar je za pripadnike mobilnih družbenih slojev nekaj povsem nor- malnega in pričakovanega.3 Tudi drug (sicer votivni) napis prihaja iz Celeje oz. iz njenega zaledja, saj so ga našli pri cerkvi Šentjur na Polju (župnija Loka pri Zidanem Mostu):4 Adsallutae sacr(um). L(ucius) Servilius Euty[c]hes cum suis 5 gubernatoribus v(otum) [s(olvit)] l(ibens) m(erito). 2 CIL III 5230; ILJug 402; RICe 91; lupa 815; HD067161 3 Visočnik, »Foreigners in the area of Celeia«, 275–98 (289). 4 AIJ 151; RICe 246; P. de Bernardo Stempel – M. Hainzmann, Fontes Epigraphici Religionum Celticarum Antiquarum I (Noricum), 2, 639; lupa 6188; HD022284. Keria_2024-1_FINAL.indd 74 23. 12. 2024 09:15:51 75Epigrafsko dokumentirani trgovci v vzhodnoalpskem prostoru Votivni spomenik je posvečen Adsaluti,5 ki bi naj bdela na nevarnimi od- seki plovbe po reki Savi; priporočal se ji je Lucij Servilij Evtih skupaj s svojimi krmarji. Na osnovi njegovega grškega osebnega imena (Eutyches) lahko skle- pamo, da gre za osvobojenca, kar bi lahko posredno potrjeval tudi gentilicij Servilij. Serviliji pa so bili znani po tem, da so se ukvarjali s prevozništvom in trgovino.6 Na tem napisu je tako tudi mogoče najti posredno potrditev za povezovanje trgovine in prevozništva, kar v tistih časih gotovo ni bilo nič neobičajnega. Pod vplivov zgornjih dveh »celejskih« primerov si bomo v nadaljevanju pogledali omembe trgovcev (morda tudi trgovine) na epigrafskih spomeni- kih štirih upravnih enot Rimskega imperija: Venetia et Histria in v provincah: Noricum, Pannonia Superior in Pannonia Inferior, ki so ali zajemale slovenski prostor ali pa so naj imele velik vpliv. Poleg navedene geografske omejitve smo se na tem mestu namenoma osredotočili samo na dve besedi: na besedo mer- cator, ki bi jo današnji bralec iskal in pričakoval na spomenikih, ter na besedo negotiator, ki jo je mogoče najti tudi v deležniški obliki negotians.7 Napise, kjer se pojavi ali beseda mercator ali beseda negotiator, smo zbrali s pomočjo najbolj relevantnih epigrafskih baz; za Venetia et Histria je to rimska baza (edr: http://www.edr-edr.it/default/index.php, datum za- dnjega dostopa 1. avgust 2024), za vse ostale upravne enote pa heidelberška (https://edh.ub.uni-heidelberg.de/inschrift/suche, datum zadnjega dostopa 1. avgust 2024). Najprej smo si podrobneje pogledali besedo mercator, ki je slovenskemu bralcu iz očitnih razlogov bližje, zato so naša pričakovanja glede pojavnosti na epigrafskih spomenikih neupravičeno večja. MERCATOR Beseda se na napisih pojavi relativno pogosto, največkrat v severovzhodni ital- ski regiji: Venetia et Histria, a jo srečamo tudi v drugih upravnih enotah. Venetia et Histria (EDR) Noricum (HD) Pannonia Superior (HD) Pannonia Inferior (HD) 12 primerov 8 primerov 9 primerov 7 primerov 5 Za Adsaluto glej Šašel Kos, Pre–Roman Divinities, 93–119; Šašel Kos, »Savus and Adsalluta«, 99–122. 6 Za Servilije glej Šašel Kos, Pre–Roman Divinities, 98, 111, 113, 115, 117, 134; Visočnik, »Foreigners in the area of Celeia«, 285–287. 7 Druge možnosti (npr. venditor in caupo) so na tem mestu izpuščene, da bi na ta način boljše in lažje razložili pojavnost ene in druge. S semantičnimi razlikami med obema besedama so se v preteklosti že ukvarjali, cf. Kneissl, »Mecator – negotiator«, 73–90. Na tem mestu si bomo pogledati konkretne primere na napisih obravnavanega območja. Keria_2024-1_FINAL.indd 75 23. 12. 2024 09:15:51 76 Julijana Visočnik Venetia et Histria: EDR074597, EDR091023, EDR107926, EDR110570, EDR142139, EDR142891, EDR143137, EDR162774, EDR173018, EDR178591, EDR179858, EDR007197. Med 12 primeri je samo eden počastitveni (EDR110570), vsi ostali so na- grobnega značaja. Prav tako je samo en primer imena, kjer gre najverjetneje za idionim (to- rej samostojno ime, ki ni del dvo ali tri- delne imenske formule): celoten napis se namreč glasi: Ossa Mercatoris (EDR179858), v enajstih primerih je beseda mercator del imenske formule in stoji na mestu osebnega imena (cognomen). Morda gre za izpostaviti napis EDR091023, kjer je uporabljena ženska različi- ca imena: Mercatilla. Ob iskanju in preučevanju trgovcev, ki bi se skrivali za besedo mercator, je potrebno posebej navesti napis EDR007197, saj gre za edini tovrstni primer. Beseda mercator je sicer zapisana s črko k, sicer pa je povsem jasno, da gre za trgovca (in ne za ime ali del imenske formule), ki je bil osvobojenec in pri katerem je zapisan tudi origo: Transalpinus. Napis je tako lep dokaz pomena osvobojencev na področju trgovine, pa tudi tistih trgovskih stikov, ki so pote- kali med Akvilejo in deželami za Alpami (Norik?), ki so italski prostor oskr- bovali s številnimi dragocenimi dobrinami: zlato, železo, itd.8 C(aio) Licinio C(ai) l(iberto) Pilomuso, merkatori Trans- alpino. 5 C(aius) Licinius Andero l(ibertus) vivos fecit sibi et patrono. Loc(us) p(edum) q(uadratorum) XVI.9 Prevod: Gaju Liciniju Filomosu, Gajevemu osvobojencu, čezalpskemu tr- govcu. Osvobojenec Gaj Licinij Anderon je za življenja postavil sebi in patro- nu. Velikost grobne parcele 16 kvadratnih čevljev. Noricum: HD038757, HD051713, HD056589, HD056896, HD056901, HD057268, HD057773, HD067175 V Noriku je razdelitev nekoliko drugačna; beseda je izpričana na šestih nagrobnikih in na dveh votivnih spomenikih: prvi je posvečen Mitri - Deo Invicto Mithrae (HD051713) in drugi cesarjevemu Geniju - Genio Augusti (HD067175). V vseh primerih je beseda v funkciji imena, v večini primerov gre za osebna imena (cognomina), le izjemoma za gentilicij in idionim. 8 Maselli Scotti, »Un mecator Transalpinus ad Aquileia,« 769–72; Ruso, »Relazioni commerciali tra Italia settentrionale ed Europa centrale,« 36. 9 Za sam napis in komentar k njemu cf. Maselli Scotti, »Un mecator Transalpinus«, 769–72 Keria_2024-1_FINAL.indd 76 23. 12. 2024 09:15:51 77Epigrafsko dokumentirani trgovci v vzhodnoalpskem prostoru Pannonia superior: HD004978, HD037868, HD039010, HD039395, HD039417, HD050971, HD068052, HD073161, HD073412 V Zgornji Panoniji je besedo mogoče najti na šestih nagrobnih spomeni- kih, na enem gradbenem (HD073161), in na dveh votivnih, ki sta posvečena Jupitru, Najboljšemu in Največjemu - I O M (HD004978) ter Bakhu in Jupitru, Najboljšemu in Največjemu - Libero patri … I O M (HD039010). Beseda je v vseh primerih uporabljena kot ime; praviloma kot osebno ime (cognomen), le po enkrat kot gentilicij in kot idionim. Dvakrat se ponovno pojavi žensko ime Mercatilla. Prvič skupaj z Mercator in Mercatianus, ki sta oba osebni imeni (HD039395), drugič samostojno povsem samostojno (HD039417). Pannonia inferior: HD001633, HD009646, HD009651, HD012324, HD057376, HD072103, HD072425 V Spodnji Panoniji je zastopanost različnih vrst napisov najbolj pestra in odstopa od uveljavljenega vzorca, ki se je pokazal v prejšnji treh upravnih eno- tah. Samo v enem primeru gre za nagrobni napis, trije so votivni, eden je spet gradbeni, dva pa dejansko spadata v sklop napisov instrumentum domesticum. Votivni nagovarjajo Apolona in Seranejo - Apolini et Seranae (HD001633), Velike bogove - Dis Magnis (HD009646) in tempelj boginje Nemeze - tem- plum Nemesis (HD012324). Za nenavadnim zapisom Apolini et Seranae iz Akvinka (Aquincum) se najneverjetneje skrivata Apolon in Sirona, ki sta tako ali tako veljala za uveljavljeni božanski par. Keltska boginja Sirona praviloma nastopa v paru z Apolonom (Apollo Grannus) in Sirono; uvrščamo ju med t.i. zdravilske pare bogov (kot Mercurius in Rosmerta ali Mercurius in Maia), ki jih povezujemo z vodo in izviri.10 Mercator fecit (HD072103, HD072425) je na glini zapisano dvakrat; gre za napis, ki ga uvrstimo med instrumentum domesticum. Kot je pravilo pri tej vrsti napisov, se tudi tukaj za besedo mercator najverjetneje skriva ime, saj gre ali za izdelovalca predmeta ali pa za njegovega lastnika. V vseh ostalih prime- rih je beseda mercator gotovo uporabljena kot ime in sicer gre za osebno ime v tridelni imenski formuli (cognomen). Edini napis, ki ga dejansko lahko neposredno povežemo s trgovino je na- pis, ki ga uvrščamo med gradbene; ne prinaša pa omembe kakega trgovca, temveč trgovanje (oz. trgovino): HD057376, iz Murse (Osijek): [C(aius)] Aemil(ius) C(ai) f(ilius) Ser[g(ia) Homullinus] dec(urio) col(oniae) Murs(ae) [ob honorem] [fl]aminatus t[abernas L cum] porticib(us) du[plicib(us) in quib(us)] 5 mercatus [ageretur] pecunia [sua fecit]. 10 AE 1982, 0806; cf. Ferlut, »Goddesses as Consorts of the Healing Gods«, 4–11, predvsem 5–6, in Beck, Goddesses in Celtic Religion, 451–62. Keria_2024-1_FINAL.indd 77 23. 12. 2024 09:15:51 78 Julijana Visočnik Prevod: Gaj Emilij Homulin, Gajev sin, iz volilnega okrožja Sergia, deku- rion kolonije Murse je zaradi podeljene svečeniške funkcije (flamen) s svojim denarjem (postavil) 50 tavern z dvojnim stebriščem, v katerih se bo odvijala trgovina. Na osnovi pregledanih primerov v omenjenih upravnih enotah lahko zaključimo, da se beseda mercator na epigrafskih spomenikih praviloma ni uporabljala v pomenu trgovca. Ne da bi preverili stanje v ostalih upravnih enotah tega dejstva sicer ne moremo kratko malo posplošiti na celoten Rimski imperij, gotovo pa so tudi naši izsledki pomenljivi. Zdi se namreč, da je beseda v nekem trenutku prevzela vlogo imena (oz. različnih delov imenske formule) in je kot taka nastopala na napisih. Med vsemi primeri, ki so na napisih do- kumentirani, zaenkrat poznamo le en primer iz Akvileje, za katerega bi lahko rekli, da kot izjema potrjuje nepisano pravilo.11 NEGOTIATOR / NEGOTIANS V drugem delu prispevka bodo podrobneje predstavljene omembe besede ne- gotiator na napisih v zgoraj navedenih upravnih enotah Rimskega imperija, ki po številčnosti niti ne odstopajo od besede mercator; očitne pa so razlike v pomenu oz. vsebini. Venetia et Histria (EDR) Noricum (HD) Pannonia Superior (HD) Pannonia Inferior (HD) 13 primerov 3 primeri 9 primerov 3 primeri Venetia et Histria: negotiator vicanalis (EDR007199), negotiator Roma- niensis (EDR071684), negotiator Corneliensis (EDR078681), negotiator … vini (EDR079474), Opitergine civi(tatis) negutiator (EDR098073), negotiatori Dacisco (EDR117546), Lucius Cantius Fructus    (EDR117664), Fructus Cri- spi lìbertus, negotiator … EDR117666, negotiator margaritarius … ab Roma EDR117667, negotianti vestiario EDR136220, EDR162659, EDR115910, EDR117665. Večina (kar devet) jih je pričakovano iz Akvileje in njene bližnje okolice, po eden pa so iz mest Verona, Mantua, Iulia Concordia in Pola. Iz Akvileje izvira tudi edini votivni spomenik (vsi ostali so namreč na- grobniki), ki je bil posvečen akvilejskemu božanstvu Belinu (oz. Belenu) - EDR071684: 11 Cf. Kajanto, Latin Cognomina, 316–24, kjer je predstavljena skupina imen, katerih pomen je povezan s poklici. Na str. 321 je predstavljen ožji sklop sestavljen iz trgovcev in bankirjev. Poleg imena Mercator je dokumentiran tudi Negotiator, a je slednji izpričan zgolj izjemoma. Keria_2024-1_FINAL.indd 78 23. 12. 2024 09:15:51 79Epigrafsko dokumentirani trgovci v vzhodnoalpskem prostoru Belino Aug(usto). Publicius Placidus, negọ[tiator] 5 Romaniensis., v(otum) s(olvit) l(ibens) m(erito). Prevod: Vzvišenemu Belinu. Publicij Placid, rimski trgovec, je obljubo iz- polnil rad in po pravici. Izbor božanstva se za trgovca morda na prvi pogled zdi nenavaden, a je potrebno pri razlagi konteksta upoštevati vsaj dvoje. Belin je bil v Akvileji izredno priljubljen, pravzaprav velja skoraj za avtohtono božanstvo. Gre za boga svetlobe, pa tudi za božjega zdravilca. In prav tu najdemo stično točko z Merkurijem, ki bi ga na mestu Belina v našem primeru pričakovali. Merkurij je po splošnem vedenju sicer res v prvi vrsti bog trgovine, trgovcev, dobička, velja pa tudi za božjega sla. Predvsem v galskem svetu pa ga poznajo tudi kot zdravilca (t.i. healing god), ki je pogosto nastopal v paru z avtohtonimi bo- ginjami (Rosmerta, Maia).12 Našega Belina je morda mogoče razumeti tudi v tem kontekstu, glede na to, da je dedikant Publicij Placid kot trgovec gotovo poznal Merkurija, a se je morda rajenglede na priljubljenost Belena v Akvileji, raje odločil zanj, saj ga je kljub vsemu mogoče povezati z Merkurijem. Belena oz. Belina praviloma postavljamo v panteon keltskih božanstev ter ga povezujemo s svetlobo in ognjem. Obenem se ga enači tudi z Apolonom, predvsem z Apolonom zdravilcem.13 Vsekakor velja za keltsko božanstvo, čeprav ne sodi med najbolj pogoste. Glede na zapis pri Tertulijanu ga lahko opredelimo še bolj natančno; zapiše namreč, da gre za božanstvo Norikov, in dejansko posvetil Belenu v Noriku poznamo prav z območja Štalenske Gore in Viruna, ki so ga poseljevali Noriki. Belen pa med drugim velja za pomembno božanstvo v Akvileji, dokumentiran je tudi v Konkordiji (Concordia), Altinu (Altinum) in Juliju Karniku (Iulium Carnicum). V Akvileji ga srečamo kot Be- lena Apolona, ki ga razumemo kot boga (sončne) svetlobe, zdravilnih moči ter kot branitelja pred napadi sovražnikov. Etimološko ga je mogoče povezati povezuje s svetlobo, pa tudi z vodo ter posledično z zdravilnimi učinki.14 Trgovci so (poleg vojakov) spadali v najbolj mobilni del rimske družbe, predvsem na njihovih nagrobnih spomenikih je tako mogoče razmeroma 12 Cf. Ferlut, »Goddesses as Consorts«, 4–11, predvsem 5–6. 13 Piccottini, »Belinus«, 35–43, kar je ena izmed novejših razprav o Belinu, ki je vezana prav na obravnavano območje ter na njegove zdravilske moči, ki jih lahko postavimo tudi v kontekst termalnih kompleksov. 14 Več o Belenu (oz. Belinu) najdeš v Šašel Kos, »Belin«, 9–16. Glej še geslo »Belinus«, v Kropej Tel- ban, Supernatural beings, 217; De Bernardo Stempel, Hainzmann, Corpus – Provincia Noricum, 151–56, 486–88. Keria_2024-1_FINAL.indd 79 23. 12. 2024 09:15:52 80 Julijana Visočnik pogosto prebrati na različne načine naveden origo: negotiator Romaniensis (EDR071684), negotiator margaritarius ab Roma (EDR117667), negotiator Corneliensis (EDR078681), Opitergine civitatis (EDR098073), domo Claudia Agripina negotiatori Dacisco (EDR117546), civi Gallo (EDR136220).  Prva dva torej izvirata iz Rima, pri čemer je pri drugem navedeno, da ni navaden trgovec, saj se je ukvarja s prodajo biserov.15 Negotiator Corneliensis priha- ja iz mesta Imola, ki se je v antiki imenovala civitas Corneliensis.16 Zasto- pan je trgovec iz bližnjega mesta Oderzo (Opitergium), na napisu katere- ga je opaznih nekaj posebnosti, ki so gotovo posledica vpliva avtohtonega prebivalstva: tako v onomastiki kot tudi v jeziku: Ego Fl(avius) Nunnus fil(ius) Iaisati Suro Opitergine civi(tatis) negutiator de proprio conparavi (EDR098073).17 Dokumentirana pa sta še trgovca iz Dacije: negotiatori Da- cisco (EDR117546) in Galije: civi Gallo (EDR136220), pri čemer prvi prav- zaprav sploh ni bil iz Dacije, temveč je z Dacijo najverjetneje samo trgoval, glede na to, da ima origo zapisan na napisu kot domo Claudia Agripina, za čemer se gotovo skriva znamenito mesto v Germaniji colonia Claudia Ara Agripinensium (CCAA), torej današnji Köln.18 V treh primerih je mogoče prebrati tudi, s čim so trgovci čisto konkretno trgovali: negotiator margaritarius (EDR117667) – torej z biseri; negotianti ve- stiario (EDR136220) – z oblačili; pri tretjem zaradi fragmentarne ohranjenosti ne moremo biti povsem prepričani, a zdi se, da gre za trgovca z vinom: negoti- atori … vinorum (EDR079474). Akvileja s slovenskim prostorom v antiki ni samo povezana, temveč je na naš prostor in njegov razvoj tudi odločilno vplivala. Na področju trgovi- ne ni nič drugače, številne akvilejske družine, ki so se ukvarjale s trgovino ali prevozništvom, so epigrafsko dokumentirane na naših tleh: Kanciji, Kasiji, Kastriciji, Serviliji;19 Iz Akvileje so se na prostor Emone in tudi na širši slo- venski prostor priselile številne akvilejske družine: Caesernii, Barbii, Cantii, Caeparii, Dindii. 20 Na tem mestu pa je mogoče v sklop trgovskih družin z večjo gotovostjo postaviti še Kancije (EDR117664), ki so v Emoni sicer že potrjeni. 15 Na drugi strani je dokumentiran tudi negotiator vicanalis, ki bi ga najverjetneje morali razu- meti kot navadnega vaškega trgovca (EDR007199). 16 Kurilić, Serventi, »Natpis Gaja Kornelija«, 229. 17 Z imenskimi formulami tega območja se je natančneje ukvarjala F. Mainardis, cf. Mainardis, L’evoluzione delle formule onomastiche. 18 Ruso, »Relazioni commerciali tra Italia settentrionale ed Europa centrale,« 36. 19 Za Servilije glej Šašel Kos, Pre–Roman Divinities, 98, 111, 113, 115, 117, 134; za Kastricije isto delo 99, 117. 20 S tovrstnimi raziskavami sta se v preteklosti ukvarjala predvsem J. Šašel in C. Zaccaria: Šašel, »Caesernii«, 201–221; Šašel, »Ancora un Caesernius«, 165–168; Šašel, »Barbii«, 117–37; 1966, Zac- caria, »Caesernii«, 439–455; Zaccaria, »Gens Cantia«, 21–56; Šašel, »Dindii«, 337–342. Ugotovi- tve je povzela Šašel Kos v uvodu k emonskemu korpusu napisov, cf. Šašel Kos, ILSl 3, 14. Keria_2024-1_FINAL.indd 80 23. 12. 2024 09:15:52 81Epigrafsko dokumentirani trgovci v vzhodnoalpskem prostoru L(ucius) Cantius L(uci) l(ibertus) Frúctus, negotiator, hìc situs est. 5 L(ucius) Cantius Verì l(ibertus) Apollonius. Prevod: Tukaj počiva trgovec Lucij Kancij Frukt, Lucijev osvobojenec. Lu- cij Kancij Apolonij, Verov osvobojenec. Nagrobna ara je na obeh stranskih ploskvah okrašena z erotom, ki stoji na morskem bitju (morda hipokamp?) in ga ima na vajetih.21 Razumevanje upodobitve je sicer gotovo potrebno postaviti v kontekst prehoda v posmr- tno življenje – potovanja na otok blaženih (glede na to, da je pred nami pač nagrobni spomenik), a po drugi strani ne gre povsem zanemariti še druge možnosti, ki bi lahko potrjevala omembo pokojnikovega poklica na samem napisu. Napis in nosilec napisa nista bila redko v sozvočju, in sta vsak na svoj način sporočala isto stvar. Trgovina je bila neposredno povezana s prevozni- štvom po cestah, rekah in morjih; in trgovci pogosto niso bili samo trgovci, temveč tudi prevozniki, saj sta se panogi prepletali. Upodobitev na stranskih ploskvah bi tako lahko posredno govorila o tem, da se je pokojnik za časa ži- vljenja ukvarjal s trgovino in prevozništvom (morda celo po morskih poteh). Kancije v Emoni sicer že poznamo, saj so dokumentirani na dveh nagrob- nih spomenikih. Na nobenem sicer ne piše, da so se ukvarjali s trgovino, ker pa so se k nam priselili iz Akvileje,22 je verjetnost precejšnja. EDR155586 = ILSl 3, 88  L(ucius) Cantius L(uci) f(ilius) Vel(ina) Proculus v(ivus) f(ecit) sibi et 5 L(ucio) Cantio L(uci) l(iberto) Probato patr(i) Cantiae L(uci) l(ibertae) Cirratae mat̂ r(i) 21 O morskih bitjih, ki so bila upodobljena na nagrobnih spomenikih, piše E. Walde. Razumeti jih je mogoče na več načinov: kot izključno estetski dodatek – imajo torej dekorativno funkcijo ali pa lahko v njih prepoznamo simboliko potovanja duše na otok blaženih. Poudarja tudi po- men vode in njene simbolike, saj gre za najbolj pomemben življenjski element, ki lahko kot taka ponuja tudi upanje na posmrtno življenje, cf. Walde, Im herrlichen Glanze Roms, 179–80. 22 To potrjuje tudi volilno okrožje: Velina tribu, ki je bilo značilno za Akvilejo. Keria_2024-1_FINAL.indd 81 23. 12. 2024 09:15:52 82 Julijana Visočnik Pod napisom sta na napisnem polju upodobljena pastirska palica in po- sodica iz kovine, ki bi naj govorila o tem, s čim se je družina ukvarjala. Po eni strani torej pašništvo (živinoreja ?), po drugi pa s trgovino z izdelki iz kovine oz. z njihovo izdelavo. Na stranski ploskvi je še mogoče videti enega ali dva delfina ter girlando. Ni nujno, da navedni predmeti dejansko govorijo o poklicu pokojnika in njegove družine, lahko so seveda povezani z njihovo predstavo o posmrtnem življenju.23 EDR155587 = ILSl 3, 89 L(ucius) Cantius L(uci) l(ibertus) Fidus v(ivus) f(ecit) sibi et Cantiae f(iliae), Cantiae 5 Europae líb(ertae), Optatae an(norum) VI. Vsi Kanciji, ki so na tem mestu zbrani, tako tisti iz Akvileje, kakor oba iz Emone, so večinoma osvobojenci, kar je bila razmeroma običajna praksa. Sužnji so namreč svojim gospodarjem pomagali pri njihovih poslih, in ko so jih na neki točki osvobodili, so poslovanje poznali, imeli pa so tudi dovolj poznanstev, da so lahko zagnali lastno »podjetje«, kar se je velikokrat tudi zgo- dilo. Verjetno tudi v primeru emonskih Kancijev, ki so se priselili v Emono iz Akvileje. Na 13 primerih iz upravne enote Venetia et Histria se lepo pokaže, da so bili trgovci pogosto osvobojenci, namreč v kar petih primerih so zastopani na spomenikih. Nastopajo kot sami trgovci, ali pa kot tisti, ki so spomenik dali postaviti za svojega gospodarja, ki se je ukvarjal s trgovanjem). Nekoliko odstopa nagrobni napis iz Mantove (EDR115910) za trgovca Tomaža, ki je deloval šele v 6. stoletju in je bil očitno kristjan, kar je mogoče razbrati iz samega napisa. Že sama vsebina napisa, izbor besed (tudi imena) in formul je lasten krščanskemu okolju. Za razliko od vseh ostalih, kjer je natanč- na datacija nemogoča, je ta napis datiran na dan natančno: Hic r̄(e)q̄(uiescit) in pace Thomas v̄(ir) h̄(onestus) ne- gotiator p(a)ēn̄(i)t̄(ens) qui vix(it) ann(is) p̄l̄(us) m̄(inus) XXV, dēp̄(ositus) sūb̄ (die) XI kal(endas) Mar(tias), īn̄d̄i(ctione) I sex[i]es p(ost) c(onsulatum) Paulini Iūn̄(ioris). 23 Šašel Kos, ILSl 3, 88. Keria_2024-1_FINAL.indd 82 23. 12. 2024 09:15:52 83Epigrafsko dokumentirani trgovci v vzhodnoalpskem prostoru Prevod: Tukaj v miru počiva trgovec Tomaž, pošten mož, ki se kesa. Živel je okoli 25 let, pokopan pa je bil na 11. dan pred marčevskimi Kalendami šest let po razglasu konzulata Pavlina Mlajšega.24 Noricum: Heidelberška baza razkrije samo tri napise, kjer se najde iskana beseda, a je ob tem potreben komentar. Prvi je že omenjeni primer iz Ce- leje: Aurelio Adiutori, civi Afro, negot. (HD067161, RICe 91). Naslednji pri- mer je nagrobnik s fragmentarno ohranjenim napisom iz Slovenske Bistrice (HD066825, ILSl 2/1, 262), ki po novi razmejitvi med Celejo in Petoviono več ne sodi k Noriku, temveč v Panonijo, torej bi ga morali obravnavati v okviru druge upravne enote.25 Preostane samo še tretji spomenik iz mesta Iuvavum, ki je votivne narave (HD066830) in glede na lokacijo nagovarja tudi Juvava, zaščitnika samega mesta: I(ovi) O(ptimo) M(aximo) et Iuvavo. [P]ro salute Mari Aniceti 5 et negotiationi(s) eiius(!) Prevod: Jupitru, Najboljšemu in Največjemu ter Juvavu. Za rešitev Marija Aniceta in njegovih poslov (trgovskih ?). Še na tem praktično edinem noriškem napisu izrecno trgovec ni omenjen, temveč lahko nanj sklepamo zaradi uporabljene besede negotiatio. Glede na status province Norik in na tradicijo trgovanja med rimsko dr- žavo ter najprej noriškim kraljestvom in pozneje provinco, ki je z raznimi viri potrjeno že za čas pred samo aneksijo, bi vsekakor pričakovali več omemb trgovcev tudi na epigrafskih spomenikih.26 Pannonia Inferior: HD029847, HD033681, HD067976. Iz Spodnje Panonije lahko s pomočjo besede negot-(iator, ians) s trgovi- no oz. trgovci povežemo tri votivne spomenike. Aurelius Hermes negotians (HD029847) je dokumentiran v Intercisi; na votivnem spomeniku se je pri- poročil dobičkonosnemu Merkuriju (Mercurio lucrorum potenti), kar je za 24 Decius Paulinus ali Decius Iunior, ki se je v zgodovino zapisal kot zadnji konzul rimskega senata – od 534 naprej, cf. PLRE III, 973–74. 25 Heidelberška baza očitno tega še ne upošteva, prim. Ragolič, »The territory of Poetovio«, 323–51. 26 Za trgovanje v Noriku ter trgovske stike med državama že v času pred aneksijo Noriškega kraljestva cf. Alföldy, Noricum, 111–13. V kontekstu trgovine je potrebno posebej poudariti po- men naselbine na Magdalensbergu, ki je veljala za pravi trgovski emporij, cf. Dolenz, Ebner– Baur, Schindler Kaudelka, Kall, Kasic, Leitold, Schranz–Prodinger, »Forschungen im Norisch– Römischen Zentralraum Magdalensberg–Zollfeld« s pripadajočo literaturo. Keria_2024-1_FINAL.indd 83 23. 12. 2024 09:15:52 84 Julijana Visočnik trgovca gotovo zelo primeren naslovnik. Naslednji iz Osijeka (Mursa) je po- svečen bogu Mitri (D I M), obljubo je rad in po pravici izpolnil trgovec Anto- nius Barbilus (HD033681). Preostaja še primer iz Akvinka (HD067976), ki ga navajam v celoti: I(ovi) O(ptimo) M(aximo), Iunoni, Neptuno, Marti L(ucius) Val(erius) 5 Italus opt- imo colle- gio negot- iantium d(onum) d(edit). Prevod: Jupitru, Najboljšemu in Največjemu, Junoni, Neptunu, Marsu. Lucij Valerij Ital je dal dar najboljšemu kolegiju trgovcev. Votivni napis na oltarju izstopa na več mestih: Lucij Valerij Ital se obrača na celo vrsto Božanstev: na Jupitra Najboljšega in Največjega, vrhovnega in državnega boga, na Junono, Jupitrovo ženo, zaščitnico zakona in žensk, na Neptuna, ki ga povezujemo z rekami in morji ter posledično s prevozništvom, ter na Marsa, boga vojne. Zdi se, da nastopa v imenu kolegija trgovcev in ne samo zase, v čemer je mogoče morda iskati razlog za večji nabor naslovnikov. Kakor drugi »obrtniki« (collegia dendrophorum, fabrum, centonariorum)27 so se tudi trgovci združevali v kolegije. Skupne oz. združene akcije tistih, ki so se ukvarjali z enakimi posli, so bile gotovo bolj uspešne, varne in v primeru trgovanja morda tudi bolj donosne. Pannonia Superior: HD017023, HD068405, HD039087 HD008805, HD009616, HD022302, HD039548, HD072373, HD040486 Od devetih primerov so trije votivnega značaja; prvega je trgovec Julij Senilis v mestu Scrabantia naslovil na Silvana (HD017023). Naslednjega je primerno suženj vilik Primitiv v mestu Brigetio posvetil Geniju trgovanja in trgovcev - Genio commerci et negotiantium (HD039087). Dedikant se sicer ni ukvarjal neposredno s trgovino, a je bil kot vilik gotovo povezan tudi s trgovi- no, vsaj preko pobiranja določenih pristojbin. Poznamo sicer več vrst vilikov; nam najbolj znan je vilicus stationis, ki je bil suženjskega statusa, zadolženi pa so bili za zbiranje in upravo neposrednih davkov.28 27 Za collegia na splošno glej Verboven, »Introduction: professional collegia: guilds or social clubs«, 187–95; za združenja trgovcev pa Broekaert, »Partners in business«, 221–56 in Ruso, »Relazioni commerciali«, 35–55. 28 Cf. Carlsen, Vilici, predvsem 46–55, kjer avtor natančno razdela različne funkcije vilikov. Keria_2024-1_FINAL.indd 84 23. 12. 2024 09:15:52 85Epigrafsko dokumentirani trgovci v vzhodnoalpskem prostoru Še najbolj pa nas zanima zadnji votivni spomenik, saj je z našega prostora, namreč iz okolice Nevioduna (HD068405, RINMS 136, ILSl 1, 59): Medus C(ai) Trotedi   negotiator(is) Neptuno Oviano [------ Prevod: Medus suženj trgovca Gaja Troteda (je posvetil) Neptunu Ovijanu. Priporočanje Neptunu je za področje trgovanja in prevozništva popolno- ma na mestu; pridan mu je še epitet Ovianus, ki je najverjetneje predkeltskega izvora in se ga povezuje z neko lokacijo (ex fundo Oviano).29 Besedo negotiator pa je na tem mestu mogoče razumeti na dva načina: ali kot del imena, torej kot osebno ime v tridelni imenski formuli (Negotiator),30 ali kot navedbo poklica,31 kot ga razumemo mi. Vsi ostali so nagrobni spomeniki, ki izvirajo iz Savarije (HD008805, HD009616), dva še iz Karnunta (HD022302, HD072373), pa še iz mest Brige- tio (HD039548) in Scrabantia (HD040486). Zanimiv je primer iz Savarije (HD009616): Atta Bataionis f(ilius) ann(orum) LV negotiator [------ Pred nami je namreč trgovec s peregrino imensko formulo (Atta Bataionis f.), torej gre za avtohtonega prebivalca, ki je opravljal poklic trgovca. Do sedaj takih primerov nismo srečali, saj je v glavnem šlo ali za rimske državljane (tria ali duo nomina) ali za razmeroma pogoste osvobojence (tudi na tem mestu je primer osvobojencev: HD040486). Obe imeni sta namreč avtohtonega izvo- ra.32 Na osnovi tega primera lahko sklepamo, da družbeni status ni bil ovira za opravljanje tega poklica, predvsem pa ni bil omejen samo na italsko okolje, temveč so se mu lahko posvetili tudi prebivalci iz provinc. Poleg gentilicijev, ki že sami po sebi govorijo o tem, da so bili trgovci med prvimi kolonisti, ki so se iz italskega okolja selili na novo osvojena ozemlja, tudi na teh napisih najdemo izrecne dokaze za mobilnost tega poklica, ki je 29 Prim. komentar pri RINMS 136. 30 ILSL 1, 59. Takih primerov je sicer izredno malo. 31 RINMS 136. 32 Za imena tipa At(t), At(t)o, Attius in podobna glej Meid, Keltische Personennamen in Pannon- ien, 253–54. Keria_2024-1_FINAL.indd 85 23. 12. 2024 09:15:52 86 Julijana Visočnik sicer samoumevna. Navedba volilnega okrožja, ki v primeru rimskih državlja- nov nastopa kot del imenske formula, se pojavi v primeru Satelijev: P(ublio) Satellio C(ai) f(ilio) / Sca(ptia) Sodali /  negotiator(i) (HD022302). Gentilicij Satellius je sicer samo sporadično izpričan.33 Tribus Scaptia34 bi naj dobila ime po urbs Scaptia, za katerega pa se točno ne ve, kje je bilo locirano. Predvideva pa se, da ga lahko postavi v srednjo Italijo: morda v Lacij, nekje ob Tiberi ali nekoliko severneje. Prav tam, morda v bližini mest Ardea in Aricia ali Velitrae (Etrurija) iščemo tudi omenjeno volilno okrožje (tribus Scaptia). Ko iščemo dokaze za mobilnost, smo še posebej pozorni za navajanje izvora (origo), ki nam izrecno pove, od kod nekdo prihaja oz. kje je njegov doma. V sklopu napisov iz Spodnje Panonije je v tem kontekstu nagrobnik družine Mulvijev (HD072373) še posebej pomenljiv. Marcus Mulvius je bil namreč trgovec, ki je prišel iz daljne Judeje: domo Iudaeus. Glede na značaj mesta Carnuntum je prisotnost trgovcev sicer več kot pričakovana, da pa so dokumentirani tudi taki, ki so prišli iz drugega dela Rimskega imperija, morda vseeno nekoliko preseneča. Čeprav napis ni v celoti ohranjen, je mogoče raz- brati, da gre za družinski nagrobni spomenik, in predvidevamo lahko, da so bili tudi drugi družinski člani vključeni v poslovanje. [M(arcus)] Mulviu[s ---] [---] domo Iudaeus an[norum ---] [--- ne]gotians h(ic) s(itus) e(st). M(arcus) Mul[vius ---] [---]s et M(arcus) Mulvius Ama[---] [---]stus e[t M(arcus)] Mulvius Pro[---] [---]us M[---]s [e]t M(arcus) Mulviu[s ---] [------ Prevod: Tukaj je pokopan Mark Mulvij, … doma iz Judeje, star …, trgo- vec. Mark Mulvij in Mark Mulvij Ama? … in Mark Mulvij Pro? … in Mark Mulvij … Lep primer za trgovino na dolge razdalje je gotovo tudi naš celejski trgo- vec, ki je, kot vemo, prišel iz Afrike (civi Afro).35 Julijana Visočnik Nadškofijski arhiv Ljubljana / Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani julijana332@yahoo.com 33 OPEL IV, 49, EDR001386 (Rim); HD028480 (Numidia), 34 Richardson, »On the Location of the Urbs and Tribus Scaptia«; Taylor, The voting districts, 54–55. 35 Glej zgoraj in Visočnik, »Foreigners in the area of Celeia«, 289. Keria_2024-1_FINAL.indd 86 23. 12. 2024 09:15:52 87Epigrafsko dokumentirani trgovci v vzhodnoalpskem prostoru BIBLIOGR AFIJA Alföldy, Géza. Noricum. London; Boston: Routledge & K. Paul, 1974. Beck, Noémie. Goddesses in Celtic Religion Cult and Mythology: A Comparative Study of Ancient Ireland, Britain and Gaul. Thèse de doctorat d’Études Anglophones. Lyon, Du- blin: Université Lumière Lyon 2, University College of Dublin 2009. Broekaert, Wim. Partners in business: Roman Mechants and the Potential Advanta- ges of being a “collegiatus.” Ancient Society 41 (2011): 221–56. http://www.jstor.org/ stable/44079952 Carlsen, Jesper. Vilici and Roman Estate Managers until AD 284. – Analecta Romana insti- tuti Danici. Suppl. 24. Rome: «L‘Erma» di Bretschneider, 1995. De Bernardo Stempel, Patrizia in Hainzmann, Manfred. Fontes epigraphici religionum Cel- ticarum antiquarum I. Provincia Noricum. 1. Die Gottheiten in ihren sprachlichen und kultischen Erscheinungsformen; 2. Die epigraphischen Testimonien. Wien: Verlag der österreichischen Akademie der Wissenschaften, 2020. Dolenz, Heimo et al. »Forschungen im Norisch-römischen Zentralraum Magdalensberg- -Zollfeld 2002-2022.« V: Roman urban landscape: towns and minor settlements from Aquileia to the Danube, Opera instituti Archaeologici Sloveniae 47, ur. Jana Horvat et al., 183–224. Ljubljana: Založba ZRC, 2024. Ferlut, Audrey. »Goddesses as Consorts of the Healing Gods in Gallia Belgica and the Ger- maniae: Forms of Cult and Ritual Practices.« Open Library of Humanities 2 (1) (2016): 1–26. Kajanto, Iiro. The Latin Cognomina. Helsinki: Societas Scientiarum Fennica, 1965. (Com- mentationes Humanarum Litterarum, XXXVI 2). Kneissl, Peter. »Mercator - negotiator. Römische Geschäftsleute und die Terminologie ihrer Berufe.« Münstersche Beiträge zur antiken Handelsgeschichte 2 (1983), 73–90. Kropej Telban, Monika. Supernatural beings from Slovenian myth and folktales. Ljubljana: Založba ZRC: Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, 2012. Kurilić, Anamarija in Serventi Zrinka. »Natpis Gaja Kornelija s Ilovika i Cornelii u Libur- niji.« Opuscula archaeologica 37/38 (2014): 219–47. Mainardis, Fulvia. L’evoluzione delle formule onomastiche nelle iscrizioni della Transpadana romana (neobjavljena disertacija). Roma, 1997. Maselli Scotti, Franca. Un mercator Transalpinus ad Aquileia. – V: Actes de la VIIe Rencon- tre franco-italienne sur l‘épigraphie du monde romain (Rome, 5-6 juin 1992). Publicati- ons de l‘École Française de Rome 193, 1994, 769–72. Piccottini, Gernot. »Belinus: Eine antike Quellen- und Heilgottheit in Warmbad Villach?« Carinthia I 207 (2017): 35–43. Ragolič, Anja. »The territory of Poetovio and the boundary between Noricum and Pan- nonia (Upravno območje Petovione in meja med Norikom in Panonijo).« Arheološki vestnik 65, (2014): 323–51. Richardson, James. H. »On the Location of the Urbs and Tribus Scaptia.« Hermes 135.2 (2007): 166–73. Rougier, Hélène. »L’ identité professionnelle et l’ expression du métier dans l’ épigraphie portuaire occidentale: différents niveaux de codification.« Dialogues d‘histoire ancien- ne 42.2 (2016/2): 103–121. Ruso, Federico. »Relazioni commerciali tra Italia settentrionale ed Europa centrale. I colle- gia negotiatorum Cisalpinorum et Transalpinorum.« V: Un ponte tra il Mediterraneo Keria_2024-1_FINAL.indd 87 23. 12. 2024 09:15:52 88 Julijana Visočnik e il Nord Europa: la Lombardia nel primo millennio. Dipartimento di Studi Storici dell’Università degli Studi di Milano ‐ Bruno Mondadori Quaderni degli Studi di Sto- ria Medioevale e di Diplomatica, IV, 35–55, Milano – Torino 2021. Šašel, Jaroslav. »Caesernii.« Živa antika 10 (1960): 201–221 (= id., Opera selecta, 1992, 54–74). Šašel, Jaroslav. »Barbii«. Eirene 5 (1966): 117–137 (= id., Opera selecta, 1992, 99–119). Šašel, Jaroslav. »Ancora un Caesernius Aquileiese.« Aquileia Nostra 52 (1981): 165–68 (= id., Opera selecta, 1992, 160–61). Šašel, Jaroslav. »I Dindii – vicende ed economia di una famiglia di Preneste.« Zeitschrift für Papyrologie und Epigraphik 43 (1981): 337–342 (= id., Opera selecta, 1992, 146–51). Šašel Kos, Marjeta. Savus and Adsalluta. – Arheološki vestnik 45, 1994, 99–122. Šašel Kos, Marjeta. Pre– Roman Divinities of the Eastern Alps and Adriatic. Situla 38. Lju- bljana: Narodni muzej Slovenije, 1999. Šašel Kos, Marjeta. »Belin.« Studia mythologica Slavica 4 (2001): 9–16. Taylor, Lily Ross in Jerzy Linderski. The voting districts of the Roman Republic: the thirty-five urban and rural tribes. Ann Arbor: University of Michigan Press, cop. 2013. Verboven, Koenraad. »Introduction: professional collegia: guilds or social clubs?« Ancient Society 41 (2011): 187–95. http://www.jstor.org/stable/44079950 Visočnik, Julijana. »Foreigners in the area of Celeia.« Classica et Christiana 9.1 (2014): 275–298. Zaccaria, C., La gens Cantia, in: Studi sancanzianesi in memoria di Mario Mirabella Roberti (Antichita Altoadr.57), Trieste 2004, 21–56. Zaccaria, Claudio. »Palatina tribus. Cavalieri e senatori di origine libertina certa o proba- bile ad Aquileia. I. – I Caesernii.« V: M. Faraguna in V. Vedaldi Iasbez, ur., Δύνασθαι διδάσκειν. Studi in onore di Filippo Càssola per il suo ottantesimo compleano, 439–55. Fonti e studi per la storia della Venezia Giulia. Studi 11. Trieste: Editreg 2006 Epigrafske baze HD = Epigraphische Datenbank Heidelberg https://edh.ub.uni-heidelberg.de/inschrift/ suche EDR = Epigraphic Database Roma http://www.edr-edr.it/default/index.php LUPA = UBI ERAT LUPA - Roman Stone Monuments https://lupa.at/ Okrajšave AE: L‘Année Epigraphique. AIJ: V. Hoffiller, B. Saria, Antike Inschriften aus Jugoslavien 1: Noricum und Pannonia Supe- rior. – Zagreb 1938. CIL = Corpus Inscriptionum Latinarum. ILJug: A. et J. Šašel, Inscriptiones Latinae quae in Iugoslavia inter annos ... repertae et editae sunt: Situla 5, Ljubljana 1963. – Situla 19, 1978; Situla 25, 1986. ILSl 1: M. Lovenjak, Neviodunum. – Situla 37, Ljubljana, 1998. ILSl 2/1: A. Ragolič, Poetovio: römische Grabdenkmäler. – Situla 46, Ljubljana 2023. Keria_2024-1_FINAL.indd 88 23. 12. 2024 09:15:52 89Epigrafsko dokumentirani trgovci v vzhodnoalpskem prostoru ILSl 3: M. Šašel Kos, Emona. – Situla 47, Ljubljana 2024. OPEL: Onomasticon provinciarum Europae Latina- rum. Ex materia ab A. Mócsy, R. Fe- ldmann, E. Marton et M. Szilágy collecta. Composuit et cor- rexit B. Lőrincz. Vol. I: Aba– Bysanus. Budapest 2005. Vol. II: Cabalicius– Ixus. Wien 1999. Vol. III: Laba- rum– Pythea. Wien 2000. Vol. IV: Qua- dratia– Zures. Wien, 2002. PLRE: The Prosopography of the Later Roman Empire RINMS: M. Šašel Kos, Lapidarij Narodnega muzeja Slovenije / The Roman Inscriptions in the National Museum of Slovenia. – Situla 36, Ljubljana 1997. RICe: J. Visočnik, The Roman Inscriptions from Celeia and its Ager. Celje, Ljubljana 2017. IZVLEČEK Trgovina je bila skozi vso zgodovino pomembna gospodarska panoga. V Rimskem im- periju ni bilo nič drugače, so pa v tem obdobju trgovci nemalokrat tudi epigrafsko do- kumentirani, ali na nagrobnikih ali kot dedikanti na votivnih spomenikih, izjemoma jih je mogoče srečati še na kateri drugi vrsti epigrafskih spomenikov. Avtorica je zbrala omembe trgovcev v 4 upravnih enotah Rimskega imperija: Venetia et Histria (z Akvilejo in drugimi pomembnimi mesti v severni Italiji), Norik ter obe Panoniji, ki so ali slovenski prostor zajemale ali so nanj imele največji vpliv. Zanimali so jo tisti, ki bi bili zapisani kot mercatores, ter tisti, ki so jih označili kot negotiatores (oz. negotiantes). Ključne besede: epigrafika, nagrobniki, oltarji, trgovci, Rim, Venetia et Histria, Noricum, Pannoniae ABSTR ACT Epigraphica l ly Documented Merchants in the Eastern Alpine Region: mercatores versus negotiatores Throughout history commerce has been an important branch of economy. The Roman Empire was no exception, and merchants are often documented in the inscriptions of the Imperial period, usually on gravestones or in dedications of votive monuments, excep- tionally on other kinds of epigraphic monuments as well. The paper gathers the refer- ences to merchants found in four administrative units of the Roman Empire: Venetia et Histria (including Aquileia and other important towns of northern Italy), Noricum, and the two Pannonias. These units either included present-day Slovenian territory or exer- cised the most influence on it. The research focuses on the merchants dubbed mercatores and on those identified as negotiatores (or negotiantes). Keywords: epigraphy, gravestones, altars, merchants, Rome, Venetia et Histria, Noricum, Pannoniae Keria_2024-1_FINAL.indd 89 23. 12. 2024 09:15:52 90 Julijana Visočnik SUMMARY Throughout history commerce has been an important branch of economy. For the ancient period, literary and epigraphic sources provide a more holistic approach to studying the practice and practitioners of the trade. Epigraphic monuments in fact include references to individual merchants in present-day Slovenia and in its immediate vicinity. They are mentioned on gravestones and on altars as dedicants. An analysis of their names, origins (where docu- mented), their chosen deities and the rest of the context is bound to reveal unknown aspects of commercial transactions. One may also expect differen- ces within the administrative units themselves: Noricum, the Pannonias, and Regio X (or Venetia et Histria). To this end our research focuses on checking the occurrences and contexts of the two words used in Latin for a merchant, that is, mercator and negotia- tor (or negotians). It is generally accepted that inscriptions rarely contain the word mercator, if at all. By examining the Roma and Heidelberg Epigraphic Databases we first establish how the word was used in the administrative units mentioned above. It transpires that mercator does appear in inscriptions, no less than negotiator, but relates to commerce or merchants only in two cases. One of them hails from Aquileia, and the word is spelt with a k, that is, merka- tor. The use of the letter k instead of the expected and correct c in inscriptions is not uncommon: inscriptions are still considered a major source for Vulgar Latin, enabling research into the changes which confirm the development of the mainstream language on the one hand and the spoken language on the other. The second example, an inscription from Lower Pannonia, documents the word mercatus used in the context of trading practice. No other inscripti- on in all three provinces employs mercator in the sense of 'merchant'. While the word is not so rare, it is always a name or a part of the composite name formula (usually as a personal name, sometimes also as a nomen gentile). In the sense of 'merchant', then, it is attested only exceptionally, while the majo- rity of occurrences refer to a personal name. The reverse applies to the word negotiator, which might likewise be used as a name, but there is a single instance which leaves it unclear whether the reference is to a professional merchant or to a part of his name. As expected, most epigraphically attested merchants hail from the city of Aquileia (Venetia et Histria). The least, by contrast, hail from Noricum: only two, which is less than expected in light of its historical development and the general context. It is confirmed once again that merchants travelled extensively and that there was long-distance commerce. This is corroborated by the origo of many do- cumented merchants, whose references tell us where an individual came from and how long his journey had been so far. References to merchants on the Keria_2024-1_FINAL.indd 90 23. 12. 2024 09:15:52 91Epigrafsko dokumentirani trgovci v vzhodnoalpskem prostoru monuments provide a number of data: the social sphere to which they belon- ged – Roman citizens, freedmen, slaves, or peregrini – and their origins, which are often explicitly stated or inferrable from references to their tribus. Of si- milar interest is the information in what they traded. Quite a few were Roman citizens, and there were also many freedmen. While mostly documented on funerary monuments, merchants may also be recognised as dedicants on voti- ve monuments, which are more or less dedicated to their tutelary deities. Keria_2024-1_FINAL.indd 91 23. 12. 2024 09:15:52 Keria_2024-1_FINAL.indd 92 23. 12. 2024 09:15:52 Bernarda Županek, Luka Križanič, Doroteja Muhić, Matej Dolenec, Nastja Rogan Šmuc, Sabina Dolenec Vse poti vodijo v Emono: žrmlje in trgovina na dolge razdalje Žrmlje so na rimskodobnih najdiščih relativno pogosta najdba, in enako velja tudi za kolonijo Emono. Gre za pripravo, namenjeno mletju, predvsem žit, pa tudi drugih semen. Občasno so jo uporabljali tudi za mletje plodov, na primer oliv in želoda, ter kamnin, na primer apnenca.1 Za razliko od terilnika,2 ki ga sestavljata (praviloma nekoliko vdolbena) plošča in kamen, s katerim so drgnili zrnje na tej plošči, sestavljata žrmlje dva kamna okrogle oblike. V zgornji kamen je bila – bodisi zvrha ali od strani – izvrtana odprtina za pogonsko ročico, oba kamna sta imela tudi odpr- tino za pogonsko os. Za spodnji kamen, ki se med mletjem ne premika, je bilo predlagano ime spodnjak (v rimskem času meta), za zgornjega tekač (lat. catil- lus). Kamna sta bila obdelana tako, da je zgornja površina spodnjaka nekoliko iz- bočena, spodnja površina tekača pa vbo- čena. Žito so v pripravo navadno vsipali skozi odprtino nad osjo. Drobljenje žit v obliko, primerno za uživanje, je dejavnost, znana že zelo dol- go. Žita in semena so trli že neandertal- ci.3 Možnarji iz epipaleolitske kebaran- ske kulture na Bližnjem vzhodu so bili v 1 Renzulli et al., »Provenance and trade of volcanic rock«, 175. 2 Terminologijo povzemamo po Zvezdi Modrijan, ki razlikuje med možnarji (ang. mortars), terilniki (ang. saddle querns) in žrmljami (ang. rotary querns). Modrijan, Žrmlje, 1–3. 3 https://www.globalbean.eu/recipes/neanderthal-flat-bread/#:~:text=Chris%20Hunt%2C%20 Slika 1: Skica delovanja rimskih žr- melj (Katarina Toman Kracina/ MGML) DOI: https://doi.org/10.4312/keria.26.1.93-101 Keria_2024-1_FINAL.indd 93 23. 12. 2024 09:15:52 94 Bernarda Županek idr. uporabi pred 23.000–15.000 leti.4 Terilniki so igrali pomembno vlogo vsaj od začetkov poljedelstva naprej. V 5. stoletju pr. n. št. so se po Sredozemlju raz- širile žrmlje, kakršne smo opisali zgoraj.5 V rimskem času je razvoj prinesel tudi vodne mline in mline, ki so jih poganjale živali, osnovna oblika žrmelj pa je ostala v uporabi zelo dolgo, z manjšimi modifikacijami še globoko v 20. stoletje, kot hišni ali ročni mlin.6 EMONSKE ŽR MLJE Mestni muzej Ljubljana hrani 37 kosov žrmelj iz rimskodobnih kontekstov. Odkriti so bili v Emoni in njeni okolici. Večinoma gre za manjše ali večje od- lomke bodisi spodnjaka ali tekača. Okvirno jih datiramo v čas od vključno 1. stoletja pa do sredine 5. stoletja. Ker žrmlje v preteklosti niso bile prepoznane kot predmet, ki bi nosil po- membne informacije, in ker datacijsko niso zelo občutljive, pri arheoloških raziskavah v preteklosti niso veljale za najdbe, ki naj bi jim pri odkritju po- svečali posebno pozornost. Zato je večina odlomkov v muzejskem depoju skromno opremljenih z najdiščnimi podatki; podobno velja za mnoge dru- ge rimske žrmlje, odkrite v slovenskem prostoru in drugje. Za emonske žr- mlje, pri katerih imamo podatke o najdišču, lahko rečemo, da so bile odkrite v naselbinskih kontekstih. Izjema so v celoti ohranjene žrmlje – povsem cela spodnjak in tekač – odkrite na najdišču Kozolec, ki je del severnega grobišča Emone.7 Žrmlje so pri arheoloških izkopavanjih našli v jarku, ki je razmejeval grobiščni prostor od prostora, kjer pokopov ni bilo, in ki je po izkopu v 3. stoletju nekaj časa funkcioniral kot odprt jarek. Konec 4. stoletja so ga zapol- nili z zemljino in številnimi predmeti, med katerimi je najbolj presenetljiva velika količina novcev. Med predmeti so bile tudi cele žrmlje. Glede na naravo zasutja grobiščnega jarka ga lahko interpretiramo kot ritualno dejanje, in tudi v jarku deponirane žrmlje zato obravnavamo v povsem drugačnem kontekstu kot ostale iz zbirke Mestnega muzeja Ljubljana. Kljub majhni pozornosti, ki so je bile žrmlje deležne v primerjavi z neka- terimi drugimi artefakti, je bila že leta 1987 objavljena prva, obsežna raziska- va o provenienci terilnikov in žrmelj z območja zahodne Slovenije.8 Avtorja, Aleksander Horvat in Matej Zupančič, sta ugotovila, da so za izdelavo žrmelj a%20palaeoecologist%2C%20provided,remains%20show%20evidence%20for%20pulses, 8. 7. 2024. 4 https://prehistorypodcast.com/2020/12/05/episode-9-distinguishing-the-early-epipalaeolith- ic/, 8. 7. 2024. 5 Santi, Gambin, Renzulli, »The millstone trade«, 2–4. 6 Smerdel, »Mati naša«. 7 Županek et al., »Strukture«, 172–173 (zap. št. 46 in 47, slika 328). 8 Horvat, Zupančič, »Prazgodovinske in rimske žrmlje v zahodni Sloveniji«. Keria_2024-1_FINAL.indd 94 23. 12. 2024 09:15:52 95Vse poti vodijo v Emono: žrmlje in trgovina na dolge razdalje uporabljali tako lokalne kot tudi uvožene kamnine (iz severne Italije). Mateja Golež je izvorni prostor analiziranih žrmelj z območja rimske cestne posta- je Romula (današnja Ribnica pri Jesenicah na Dolenjskem) locirala v Italijo.9 Sabina Kramar in Matej Dolenec sta raziskovala rimske žrmlje z najdišča Lor- manjske njive pri Lenartu.10 Kamnine, iz katerih so bile izdelane, sta uvrstila med trahiandezite oziroma trahite in na podlagi geoloških značilnosti njihov izvor umestila v Evganejsko gričevje pri Padovi, ki je bilo sicer znano rimsko središče za proizvodnjo izdelkov za mletje. Material žrmelj, odkritih v rimski vili pri vasi Mošnje na Gorenjskem, so geologi uvrstili med klastične sedi- mentne kamnine (kremenovi peščenjaki zgornje paleozojske starosti), njihovo izvorno območje pa umestili v okolico tega arheološkega najdišča, saj na tem območju izdanjajo podobne kamnine.11 Raziskave provenience žrmelj, ki so pogosta najdba na rimskodobnih naj- diščih v Sredozemlju,12 so v porastu.13 Spodbuja jih ne samo pogostost teh na videz nekoliko neuglednih najdb, ampak tudi premik k raziskovanju antične ekonomije – in v okviru tega trgovine na dolge razdalje – ki mu sledimo od osemdesetih let naprej. 9 Golež, Raziskave materiala rimskih žrmelj. 10 Kramar, Dolenec, »Mineraloško-petrografske značilnosti žrmelj«. 11 Miletić et al., »Provenance analysis of Roman stone artefacts«. 12 Williams-Thorpe, »Provenancing and archaeology of Roman millstones«, 254. 13 Prim. Peacock, »The Roman millstone trade«; Williams-Thorpe, »Provenancing and archaeology of Roman millstones«; Williams-Thorpe, Thorpe, »Geochemistry and trade«; An- tonelli, Nappi, Lazzarini, »Roman millstones from Orvieto«; Renzulli, Santi et al., »Provenance and trade of volcanic rock«; Antonelli, Lazzarini, »Mediterranean trade«. Slika 2: Žrmlje, odkrite v jarku, ki je v poznorimskem času zamejeval prostor grobi- šča na najdišču Kozolec (foto: Andrej Peunik/MGML) Keria_2024-1_FINAL.indd 95 23. 12. 2024 09:15:52 96 Bernarda Županek idr. Rezultati teh raziskav kažejo, da je večina do zdaj analiziranih rimskih žrmelj izdelanih iz magmatskih kamnin, predvsem predornin. Na območju Sredozemlja so najpogosteje uporabljali riolitne ignimbrite, kamnine, bogate z levcitom, in kamnine srednje in mafične sestave (andeziti, bazalti, havaiti, mu- geriti, trahiandeziti, trahibazalti …). Peacock je k tem dodal še eno pomembno skupino, in sicer kamnine, ki so nastale iz lave v bližini kraja Mayen v Nemčiji (nefelinovi tefriti).14 Manj pogosto so za njihovo izdelavo uporabljali pešče- njake, apnence, konglomerate in globočnine.15 Niso pa bile vse magmatske kamnine enako uporabne. Gostejše kamnine, brez prisotnosti večjega števila por, in pa kamnine iz starejših formacij, ki imajo pore zapolnjene s sekundar- nimi minerali, so bile za mletje manj uporabne kot ostale.16 Za izdelavo kako- vostnih žrmelj mora imeti kamnina nekaj naslednjih pomembnih lastnosti: (i) njena površina mora biti groba, (ii) kamnina mora biti zadosti trdna, da ob mletju ne onesnaži surovine, in (iii) za izdelavo večjih žrmelj mora kamnina izdanjati v zadosti velikih količinah.17 Žrmlje, izdelane iz predornin, so bile pogosto najdene tudi na geoloških območjih, ki jih gradijo globočnine in sedimentne kamnine, kar kaže na tran- sport za žrmlje ustrezne kamnine. Izvor kamnine, ki je sestavljala žrmlje, nam torej daje pomembne podatke za raziskovanje trgovine na dolge razdalje in ugotavljanje poteka trgovskih poti v rimskem času. ANALIZE Analizirali smo 21 odlomkov žrmelj iz Emone, ki jih hrani Mestni muzej Lju- bljana. Z arheometrično (naravoslovno) raziskavo smo poskušali odgovoriti na vprašanje, katere kamnine so bile uporabljene za izdelavo teh žrmelj in ka- kšen je njihov izvor. V ta namen smo odvzeli vzorec, z optičnim mikroskopom v presevni svetlobi opravili mineraloško-petrografsko analizo ter tako določili mineralno in petrografsko sestavo vzorcev žrmelj oz. vrsto kamnin. R EZULTATI Rezultati raziskave so pokazali, da so bile emonske žrmlje izdelane iz različnih magmatskih in sedimentnih kamnin. Osem vzorcev smo uvrstili med magmatske kamnine, ki pripadajo predorninam. Trije vzorci žrmelj so iz levcitovega fonolita, ki spada med 14 Peacock, »The Roman millstone trade«, 49. 15 Williams-Thorpe, »Provenancing and archaeology of Roman millstones«, 262–264; Santi et al., »Leucite phonolite millstones«. 16 Peacock, »The Roman millstone trade«, 44. 17 Williams-Thorpe, »Provenancing and archaeology of Roman millstones«, 262. Keria_2024-1_FINAL.indd 96 23. 12. 2024 09:15:52 97Vse poti vodijo v Emono: žrmlje in trgovina na dolge razdalje alkalno-felzične vulkanite, po en vzorec diabaza, tefrita in olivinovega bazalta pa skupno spadajo med mafične vulkanite. Vzorca avgitnega andezita in kre- menovega andezita smo umestili v skupino vulkanitov srednje sestave. Ostali preiskani vzorci pripadajo sedimentnim kamninam. Od teh jih dvanajst spada v skupino klastičnih sedimentnih kamnin, eden pa v skupino karbonatnih sedimentnih kamnin. Vzorce smo nadalje razvrstili v pet pod- skupin kamnin. Šest vzorcev sodi med drobno- do srednjezrnate kremenove peščenjake, dva med drobnozrnate litične kremenove peščenjake, dva vzorca zastopata drobnozrnate bioklastične litične kremenove peščenjake s karbona- tnim vezivom, pri dveh je šlo za drobnozrnati litični peščenjak, pri enem pa za biomikritni apnenec. Slika 3: Predstavitev preiskovanih vzorcev, makroskopska in mikroskopska slika po- sameznega vzorca ter ime kamnine. Keria_2024-1_FINAL.indd 97 23. 12. 2024 09:15:53 98 Bernarda Županek idr. DISKUSIJA Provenienco 21 analiziranih odlomkov emonskih žrmelj smo določili na pod- lagi mineraloško-petrografskih značilnosti preiskovanih vzorcev ter glede na dosegljive podatke o znanih središčih za proizvodnjo izdelkov iz teh in podob- nih kamnin v literaturi. Izvorno območje smo določili večini obravnavanih žrmelj. Vzorca levci- tovega fonolita izvirata iz kraja Orvieto (osrednja Italija), levcitov fonolit z Monte Vulture (jugovzhodna Italija), vzorca iz tefrita in diabaza s Sicilije, ba- zaltni vzorec pa iz severovzhodne Španije ali južne Francije. Izvorno geograf- sko območje andezita je najverjetneje Anatolija. Sedimentne kamnine, ki so jih uporabili za izdelavo nekaterih emonskih žrmelj, so zelo verjetno lokalne. Emono so oskrbovali kamnolomi, ki so bili relativno lahko dostopni in so ležali v njeni neposredni okolici. Najbližji ka- mnolom kremenovega peščenjaka je bil na južnem pobočju Grajskega griča, apnenec so lomili v Podpeči in v Podutiku,18 izkoriščali pa so tudi škofjeloški konglomerat19 ter kamnine v kamnolomih Skopačnik v občini Škofljica, Staje na Igu20 in v Nabrežinah.21, 22 Potencialni izvor mlinskih kamnov je tudi ka- mnolom v dolini reke Besnice pri Podgradu v Ljubljani. SKLEP Čeprav so bile žrmlje v preteklosti raziskovane v majhnem obsegu in predvsem v zvezi s tehnološkimi vprašanji, so nas v tem prispevku zanimale kot predmet trgovine. Provenienca kamnin, ki so sestavljale žrmlje, nam daje pomembne podatke o trgovini na dolge razdalje in poteku trgovskih poti v rimskem času. Rezultati določanja izvora emonskih žrmelj kažejo, da so v tem rimskem mestu uporabljali tako žrmlje, katerih kamnina je z lokalnih nahajališč, kot tudi žrmlje, uvožene iz oddaljenih krajev. Prvo nakazuje obstoj učinkovite lokalne proizvodnje in deloma tudi tradicije. Drugo je rezultat trgovskih po- vezav med Emono in nekaterimi pomembnejšimi regionalnimi proizvodni- mi središči za kamnite žrmlje v času rimskega imperija. Za preskrbo s kako- vostnimi žrmljami je bila odločilna lega mesta ob mreži državnih cest (viae publicae) med Akvilejo, Petovijo in Siskijo, predvsem pa bližina plovne reke Navporta, saj je bil transport po rekah nekajkrat cenejši od kopenskega. 18 Ramovš, Gliničan od Emone do danes. 19 Djurić, Rižnar, »The rocks for Emona«. 20 Russell, Gazetteer of Stone Quarries in the Roman World. 21 Brecelj et al., Nabrežinski kamnolomi. 22 Ramovš, »Geološke ugotovitve o izvoru«. Keria_2024-1_FINAL.indd 98 23. 12. 2024 09:15:53 99Vse poti vodijo v Emono: žrmlje in trgovina na dolge razdalje Zaključujemo, da so bile kamnine, uporabljene za izdelavo emonskih žr- melj, izbrane tako zaradi svoje kakovosti kot zaradi cenovne dostopnosti. Bernarda Županek Muzej in galerije mesta Ljubljane, Mestni muzej Ljubljana bernarda.zupanek@mgml.si Luka Križanič Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta Doroteja Muhić Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta Matej Dolenec, Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta matej.dolenec@ntf.uni-lj.si Nastja Rogan Šmuc, Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta nastja.rogan@guest.arnes.si Sabina Dolenec Zavod za gradbeništvo Slovenije in Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta sabina.dolenec@zag.si BIBLIOGR AFIJA Antonelli, Fabrizio, Giovanni Nappi in Lorenzo Lazzarini. »Roman millstones from Orvie- to (Italy): Petrographic and geochemical data for a new archaeometric contribution«. Archaeometry 43/2 (2002): 167–189. Antonelli, Fabrizio, in Lorenzo Lazzarini. »Mediterranean trade of the most widespread Roman volcanic millstones from Italy and petrochemical markers of their raw materi- als«. Journal of Archaeological Science 37 (2010): 2081–2092. Brecelj, Aleš, Zvonko Legiša in Ivan Vogrič. Nabrežinski kamnolomi. Trst: Tiskarna Graphart, 1989. Djurić, Bojan, in Igor Rižnar. »The rocks for Emona«. V: Emona MM. Urbanizacija prostora – nastanek mesta (ur. Bernarda Županek in Boris Vičič), 121–144. Ljubljana: MGML, 2017. Golež, Mateja. Raziskave materiala rimskih žrmelj iz Ribnice na Dolenjskem. Končno poro- čilo o rezultatih raziskav. Celje: M. Golež, 2003. Horvat, Aleksander, in Matej Zupančič. »Prazgodovinske in rimske žrmlje v zahodni Slove- niji (prvi rezultati petrografske analize)«. Geološki zbornik 8 (1987): 105–110. Keria_2024-1_FINAL.indd 99 23. 12. 2024 09:15:53 100 Bernarda Županek idr. Kramar, Sabina, in Matej Dolenec. »Mineraloško-petrografske značilnosti žrmelj«. V: Maja Janežič in Ivan Žižek, Lormanjske njive pri Lenartu, 74–77. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (zbirka Arheologija na avtocestah Slovenije, 34), 2013. Miletić, Snježana, Sabina Kramar, Judita Lux, Andrej Šmuc in Nina Zupančič. »Provenance analysis of Roman stone artefacts from sedimentary rocks from the archaeological site near Mošnje, NW Slovenia«. Geologija 59/1 (2016): 35–54. Modrijan, Zvezda. Žrmlje. Tipkopis diplomske naloge. Ljubljana: Oddelek za arheologijo Univerze v Ljubljani, 1990. Peacock, D. P. S. »The Roman Millstone Trade : A Petrological Sketch«. World Archaeology 12/1 (1980): 43–53. Ramovš, Anton. Gliničan od Emone do danes. Ljubljana: Fakulteta za naravoslovje in tehno- logijo, Inštitut za geologijo, VTOZD Montanistika, 1990 (Geološki zbornik 9). Ramovš, Anton: »Geološke ugotovitve o izvoru kamnine mejnika med Aquilejo in Emo- no«. Arheološki vestnik 53 (2002): 383–384. Renzulli, Alberto, Patrizia Santi, Giovanni Nappi, Mario Luni in Daniele Vitali. »Provenan- ce and trade of volcanic rock millstones from Etruscan-Celtic and Roman archaeolo- gical sites in Central Italy«. European Journal of Mineralogy, Vol. 14 (2002): 175–183. Russell, Ben. Gazetteer of Stone Quarries in the Roman World. Oxford Roman Economy Project, 2013, https://www.romaneconomy.ox.ac.uk/databases/stone_quarries_data- base/, 2. 7. 2024. Santi, Patrizia, Fabrizio Antonelli, Alberto Renzulli in Patrizio Pensabene. »Leucite pho- nolite millstones from the Orvieto production centre : new data and insights into the Roman trade«. Periodico di Mineralogia, Vol. 73 (2003): 57–69. Santi, Patrizia, Timmy Gambin in Alberto Renzulli. »The millstone trade from the most exploited Italian volcanic areas: an overview from the Phoenicians to the Roman peri- od«. Annals of Geophysics 64/5 (2012): 2–4. Smerdel, Inja. »Mati naša, daj nam danes naš vsakdanji kruh! O izdelovanju, prodaji in rabi žrmelj v odmaknjenih predelih Slovenije«. Etnolog 12/1 (2002): 141–194. Williams-Thorpe, Olwen. »Provenancing and Archaeology of Roman Millstones from the Mediterranean Area«. Journal of Archaeological Science, Vol. 15 (1988): 253–305. Williams-Thorpe, Olwen, in Richard S. Thorpe. »Geochemistry and Trade of Eastern Medi- terranean Millstones from the Neolithic to Roman Periods«. Journal of Archaeological Science, Vol. 20 (1993): 263–320. Županek, Bernarda, Mateja Ravnik, Alenka Miškec, Gojko Tica, Tina Žerjal, Borut Toškan, Luka Gale, Tatjana Tomazo Ravnik in Špela Karo. »Strukture«. V: Severno emonsko grobišče – raziskave na najdišču Kozolec (ur. Alenka Miškec in Špela Karo), 139–179. Situla 45. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2020. IZVLEČEK V prispevku predstavljamo raziskavo izvora kamnin 21 odlomkov žrmelj, odkritih pri arheoloških raziskavah rimskega mesta Emona. Provenienca kamnin žrmelj nam da pomembne podatke o trgovini na dolge razdalje in o poteku trgovskih poti v rimskem času. Žrmlje – ročni mlini, sestavljeni iz dveh kamnov okrogle oblike, odprtine za pogon- sko ročico na zgornjem kamnu in središčne osi – so se v rimskem času uporabljale pred- vsem za vsakodnevno mletje žit. V postopku raziskave so bili vzorci emonskih žrmelj Keria_2024-1_FINAL.indd 100 23. 12. 2024 09:15:53 101Vse poti vodijo v Emono: žrmlje in trgovina na dolge razdalje pregledani z mineraloško-petrografskimi analizami. Rezultati kažejo, da so del ana- liziranih žrmelj v Emono pripeljali od daleč, kar dopolnjuje naše vedenje o trgovini na dolge razdalje in o poteku trgovskih poti čez emonski prostor. Del analiziranih žrmelj je lokalnega izvora. Sklepamo, da je bila odločitev tedanjih prebivalcev mesta, katere žrmlje kupiti, povezana s kakovostjo kamnine, iz katere so bile izdelane, in z njihovo ceno, na izbiro pa je v nekaterih primerih gotovo vplivala tudi lokalna tradicija. Ključne besede: rimsko obdobje, Emona, žrmlje, arheometrične raziskave, magmatske in sedimentne kamnine, provenienca ABSTR ACT All Roads lead to Emona: “Žrmlje” and Long Distance Trade The article presents a study on the provenance of rocks for 21 quern-stone fragments dis- covered in Emona. Querns, or hand mills, consisting of two round stones, a perforation for a handle, and a central axis, were primarily used in Roman times for daily grain grinding. During the research, Emona's quern-stones were sampled, and the samples were exam- ined through mineralogical-petrographic analyses. The results indicate that some of the analysed quern-stones were brought to Emona from afar, which complements the under- standing of long-distance trade and the course of the trade route through the Emona area. Other quern-stones are of local origin. We conclude that the decision on which querns to purchase was related to the quality of the rock from which they were made and to their price, with local tradition also certainly influencing the choice in some cases. Keywords: Roman period, Emona, rotary quern, archaeometric research, igneous and sedimentary rocks, provenance Keria_2024-1_FINAL.indd 101 23. 12. 2024 09:15:53 Keria_2024-1_FINAL.indd 102 23. 12. 2024 09:15:53 II. Keria_2024-1_FINAL.indd 103 23. 12. 2024 09:15:53 Keria_2024-1_FINAL.indd 104 23. 12. 2024 09:15:53 Polonca Zupančič Ojnona, Paris, Helena – ljubezenski trikotnik v Ovidijevih »Junakinjah« Ovidijeve Junakinje, mladostno elegično delo, v katerem so verze prelite uso- de nesrečno zaljubljenih ali zapuščenih mitoloških žensk, za bralca niso za- nimivo čtivo samo zato, ker je antični pesnik posodil svoj glas ženski in tako izpovedal njihovo plat zgodbe, ki bi sicer ostala zamolčana, pač pa nam je ob tem ponudil tudi priložnost za primerjavo različnih pogledov na eno situacijo – nekatera pisma komentirajo isto zgodbo oziroma imajo celo istega naslov- nika.1 Med slednja spada tudi trojanski princ Paris: v prvi seriji enostranskih pisem mu piše nimfa Ojnona, ki jo je zapustil zaradi lepe Helene (Her. 5), medtem ko sam naslovi svoje pismo Heleni (Her. 16) in je v t. i. dvojnih pi- smih naslovnik njenega pisma (Her. 17), ta pa zgodbo seveda pripoveduje iz svoje perspektive.2 Za modernega bralca je presenetljivo dejstvo že to, da se je v zbirki znašlo tudi pismo podeželske nimfe Ojnone, ki je v primerjavi z ostalimi junakinjami pisem, npr. zvesto Penelopo, zloglasno Medejo, zapuščeno Ariadno in seveda prekrasno Heleno, danes razmeroma nepoznan lik, ki se ga pri povzemanju splošno znane zgodbe o Parisu in Heleni ter o poteku trojanske vojne nače- loma izpušča. Že Homer je ne omeni, medtem ko so morali njen lik v Ovi- dijevem času sicer relativno dobro poznati, v preostalih besedilih, v katerih se pojavi – večinoma gre za besedila, ki so nastala po Pismih junakinj – pa je omenjena le nekajkrat in še takrat ne v ljubezenski povezavi s Parisom, pač 1 Npr. dejstvo, da je Tezej brezobzirno zapustil Ariadno na otoku, deloma omenja Fajdra (Her. 4), celotno zgodbo pa nam potrdi in detajlno predstavi tudi Ariadna sama (Her. 10); lažnivemu Jazonu pišeta tako nesojena prva ljubica Hipsipila, ki jo je pustil na otoku in odjadral dalje po zlato runo (Her. 6), ter Medeja, ki jo je Jazon zapustil v Korintu, ko mu je tamkajšnji kralj po- nudil v zakon svojo hčerko (Her. 12). 2 Medtem ko prvo pismo po nastanku sodi v čas okrog leta 15 pr. Kr., pa sta drugi dve verjetno nastali med letom 4 in 8. Vsa tri pisma so dostopna tudi v slovenskem prevodu: Ojnonino pismo Parisu (Heroides 5). V: Keria: studia Latina et Graeca 23, št. 1 (2021): 223–34 in Parisovo pismo Heleni in Helenino pismo Parisu (Heroides 16&17). V: Keria: studia Latina et Graeca 23, št. 2 (2021): 167–96. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.26.1.105-117 Keria_2024-1_FINAL.indd 105 23. 12. 2024 09:15:53 106 Polonca Zupančič pa je poudarek na njegovi smrti.3 Celotna zgodba gre nekako takole: zaradi zlovešče prerokbe, da bo novorojenček Aleksander povzročil požar v Troji, se kralj Priam in njegova žena Hekuba odločita otroka izpostaviti. V gozdu ga najde pastir, ga vzame za svojega, mu nadene ime Paris in ga vzgaja kot pa- stirja, v katerega se zaljubi nimfa Ojnona in z njim preživlja čas na podeželju. V nekem trenutku ga bogovi določijo za razsodnika, ki mora podeliti zlato ja- bolko najlepši boginji, za naziv pa se spopadejo Hera/Junona, Atena/Minerva in Afrodita/Venera, ki mu v zameno obljubi najlepšo žensko na svetu – to je Helena, potomka Zevsa/Jupitra in smrtnice Lede, ki je postala žena špartan- skega kralja Menelaja. Paris dodeli jabolko Afroditi/Veneri, kmalu zatem pa po spletu usode prispe v rodno Trojo, kjer ga prepoznajo za kraljevega sina. Kljub številnim opozorilom, da bo Paris nad domovino prinesel pogubo, se ta odpravi v Šparto in tam zapelje Heleno, da zapusti moža in hčerko ter odide z njim v Trojo. Razsrjeni Menelaj res zbere veliko grško vojsko in skupaj z naj- večjimi junaki, med katerima sta Ahil in Odisej, sproži znamenito trojansko vojno, v kateri po desetletnih bojih in številnih smrti naposled le zmagajo s pomočjo Odisejeve zvijače. Grki vdrejo v mesto, pobijejo moške in zasužnijo ženske, Helena se po eni izmed različic vrne k Menelaju, po drugi pa postane vojna ujetnica, medtem ko po padcu Troje Parisa smrtno rani puščica. Ojno- na je zaradi svoje zdravilne moči edina, ki ga lahko reši, ker pa se še vedno spominja njegove zavrnitve, mu noče pomagati. Ko si vendarle premisli, je že prepozno, zato tudi sama stori samomor. Ovidij je Ojnonino pismo Parisu zasnoval tako, da junakinja v prvem delu pripoveduje o skupni mladosti in pretekli sreči, ki jo je s Parisom užila na po- deželju (1–32): čeprav je Paris veljal za pastirskega sina in je bila ona kot nimfa višjega porekla, se je želela možiti z njim; večkrat sta ležala skupaj v naravi, Ojnona mu je pokazala številne skrite kotičke in se skupaj z njim odpravila na lov, Paris pa ji je prisegel večno ljubezen in vrezal zakletev na topol. Medtem ko Paris svojo mladost omenja le mimogrede in še to selektivno,4 po drugi strani pa daje veliko večji poudarek na svojem kraljevskem poreklu in no- vem statusu, pa Ojnona precej izpostavi skupno preteklost: s tem prikazom zelo očitno idealizira podeželje in skuša Parisa spomniti na vse svoje zasluge, hkrati pa mu tudi vzbuditi slabo vest zaradi prelomljene obljube. Kot v svoji analizi ugotavlja Gaertner, dobi bralec prek takega nizanja podob iz prete- klosti boljši vpogled v življenje in ozadje nekega lika, s tem pa se načeloma poveča tudi njegova simpatija do njega.5 Zlasti je pomenljiva Parisova odloči- tev, da bo svojo ljubezen »vrezal« v drevo in obljubil Ojnoni večno ljubezen, 3 Glede izvornih besedil glej Knox, Ovid Heroides, 140–41, in Jacobson, Ovid’s Heroides 176–79. 4 V Her. 16.53–8 omenja, kako se je sredi Ide povzpel na drevo in opazoval Trojo v daljavi, v verzih 95–98 pa le bežno omeni Ojnono kot eno izmed deklet, ki so se zaljubile vanj. Ojnono kot Pari- sovo preteklo ljubezen in dokaz za njegovo nezvestobo omeni tudi Helena v Her. 17.194–95. 5 Gaertner, »Homeric Catalogues«, 300. Keria_2024-1_FINAL.indd 106 23. 12. 2024 09:15:53 107Ojnona, Paris, Helena – ljubezenski trikotnik v Ovidijevih »Junakinjah« v nasprotnem primeru pa naj se obrne tok trojanske reke Ksant. Čeprav je ta gesta z moškega vidika lahko »razmeroma varen način, kako hliniti dvoličnost pri zapeljevanju«, kot trdi Farrell,6 pa Bebergal nasprotno opozarja, da v tem ni »nič varnega«, saj je ravno zapis dokaz za resničnosti izjave, medtem ko bi izrečene besede lažje spodbijal.7 Ojnona ima sedaj vso pravico, da Parisa pokliče na zaslišanje: čeprav sprva njena zahteva, naj se urok izvrši in naj se porušijo naravni zakoni, deluje tragi-komično, saj je s fizičnega vidika zahteva nemogoča, se presenetljivo vendarle uresniči, ko v 21. spevu Iliade Ahil zapol- ni Ksant s tako mnogo trupli, da se ta ujezi in obrne svoj tok v drugo smer – Paris je torej bodisi zapisal resnično prerokbo, ali pa so bile Ojnonine molitve in prošnje naposled uslišane. Farrell na podlagi teh verzov dalje ugotavlja, da je Paris »podobno kot Odisej, arhetipski prevarant, a je v njegovih besedah vendarle kanec resnice«: s tem ko zapiše svojo neiskreno izpoved ljubezni do Ojnone, namreč nevede povede dogajanje k trojanski vojni in izpolnitvi lastne prerokbe, česar pa nimfa v tem trenutku seveda še ne ve – Ovidij tako na tem mestu odlično preplete elegično in epsko zvrst: Parisovo mladostno dejanje bo zaznamovalo epsko dogajanje v prihajajoči trojanski vojni.8 Prvi pokazatelj prihodnje pogube je bil po Ojnoninem mnenju prihod treh boginj na razsodbo, ki jo je pretresel, slabo znamenje pa je bilo tudi seka- nje dreves in tesanje ladij za odhod: s tem bi lahko Paris simbolno že nakazal konec zveze z Ojnono.9 Ironija je seveda še toliko večja, če so bila med pose- kanimi tudi tista drevesa, na katera je vrezal njeno ime. Ta del se zaključi z nju- nim dejanskim slovesom, ki naj bi ga po njenih besedah Paris objokoval kot ona sama in nenehno odlašal odhod (vv. 33–54).10 Slednja trditev se je zdela številnim komentatorjem nekoliko nenavadna in neskladna s Parisovim zna- čajem, saj sam slovesa od Ojnone sploh ne omeni: morda je ob odhodu vseeno občutil nekaj žalosti11 ali pa jo je zgolj hlinil, zelo verjetno pa je Ojnona v želji, da bi ga spomnila na preteklo ljubezen in močna čustva, tudi nekoliko »prire- dila« spomin na njuno slovo.12 Dalje je nenavadno tudi to, da ženska, katere ljubimec je na poti po obljubljeno lepotico, občuti le žalost zaradi ločitve, ne pa tudi jeze ali besa, ker jo zapušča – s tem daje bralcu vedeti, da ji je Paris oči- tno zamolčal, kaj mu je pripadlo za nagrado. Ne vemo torej, kaj je Paris Ojnoni zaupal glede svoje prihodnje usode, a ji gotovo ni povedal vse resnice: Parisova pripoved o prihodu treh boginj je namreč precej obširnejša in detajlnejša, v 6 Farell, »Reading and writing«, 322. 7 Bebergal, A Student’s Commentary, 73, ad 21–32. 8 Farell, »Reading and writing«, 328. 9 Tako Bolton, »Gendered Spaces«, 281–82. 10 Glede podobnosti Ovidijeve poezije s Sapfino, zlasti glede »prizora slovesa«, ki se pojavlja v mnogih Pismih (Her. 2, 3, 5–7, 13 in 15), glej Thorsen, »Sappho among heroines«, 123–46. 11 Tako Knox, Ovid Heroides, ad loc. 12 Možne interpretacije navaja Bebergal, A Student’s Commentary, 82, ad 45–46. Keria_2024-1_FINAL.indd 107 23. 12. 2024 09:15:53 108 Polonca Zupančič pismu pa Heleni prizna, da je bila prav ona nagrada, ki si jo je poželel.13 V njegovo pripoved vsaj deloma dvomi tudi Helena, ki ne verjame, da bi boginje prav njemu zaupale razsodbo, po njenem pa je lažna tudi Venerina obljuba, da je prav ona glavna nagrada, ji pa seveda s tem zelo laska.14 Če torej ob slovesu Ojnona še ni vedela, da odhaja po Heleno, je njuna re- akcija bolj razumljiva: Ojnona si ne želi njegovega odhoda, ob tem občuti žalost in strah, da ga ne bo nazaj, Paris pa tako ni popolnoma brezsrčen lik, ampak je mladenič, ki stoji pred odločitvijo svojega življenja in je še vedno neodločen, saj mora izbrati med dvema ženskama, do katerih občuti močna čustva, a obeh hkrati ne more imeti – izbira pa je neizbežna. Če na to izbiro gledamo z vidika izbire literarnega žanra, se zgodi zanimiva tranzicija: Ovidij, ki se je prelevil v zapuščeno Ojnono, sedaj postane Paris na razpotju, razdvojen med elegijo in epom. V trenutku, ko se Paris/Ovidij poslovi od Ojnone in za razliko od nje dobro ve, da je to slovo, morda vseeno občuti žalost, ker bo za sabo pustil velik del svojega življenja, a ga ambicija navsezadnje premaga in vleče naprej k »ep- ski« usodi. Vprašanje pa ostaja, ali bo Paris dejansko postal epski junak ali bo zgolj udejanil novo ljubezen: Homer ga namreč prikazuje kot strahopetca, ki se z lokom15 bori le od daleč, in se raje kot vojni posveča ljubimkanju.16 Dalje je bila v tem oziru za nekatere komentatorje pomenljiva omemba trte in bresta v tesnem objemu,17 saj bralca spominja na zgodbo o Filemonu in Bavkidi, ki sta se v podobi dreves za vedno ovila v objem in tako za večno ohranila svojo ljubezen – bralcu je seveda jasno, da Ojnona ne bo deležna njune usode. Ovidij je verjetno zavestno izbral metaforo iz pastirskega sveta, da bi izpostavil ta kontrast in preko te podobe znova opomnil Parisa na njegov izvor in preživeto mladost s podeželsko nimfo.18 Pearsonova ponuja drugačno razlago: Ojnonina podoba naj bi predstavljala Parisa »kot bistveni, čeprav šib- kejši del narave, ki je združen z njo v njenem elementu, a je odvisen od njene podpore.« Ker pa vinska trta lahko uniči brest, od katerega dobila hranila, je tako tudi Paris tisti, ki je s svojo razsodbo naredil prvi korak k uničenju njune zveze, medtem ko je sama lahko to le nemočno opazovala.19 Simpatija, ki jo vzbudi pri bralcu, je še toliko večja ravno zato, ker je nedolžna žrtev, pasiven naiven lik, ki pravzaprav nima vpliva na Parisa in jo ta mora žrtvovati in izi- grati, če želi dobiti nagrado. 13 Gl. Her. 16.61–88, 137–48 in 165–70. 14 Gl. Her. 17.119–34. 15 Lok je veljal za nemožato orožje, medtem ko je bil nasprotno boj mož na moža izredno spoštovan – Paris je v boju z Menelajem klavrno poražen, pomoč Afrodite, ki ga odnese s prizorišča v spalnico, pa samo še utrdi njegov sloves strahopetca. 16 Tudi Ovidij, ki se je v Metamorfozah naposled res preizkusil v epskem žanru, je še naprej ostal zvest svoji mladostni tematiki, saj je njegova epika prežeta z ljubezenskimi zgodbami. 17 Ojnonino pismo je sicer tudi na drugih mestih prepleteno z motivi s podeželja. 18 Bebergal, A Student’s Commentary, 83, ad 47–48. 19 Pearson, »Simile and Imagery«, 124. Keria_2024-1_FINAL.indd 108 23. 12. 2024 09:15:53 109Ojnona, Paris, Helena – ljubezenski trikotnik v Ovidijevih »Junakinjah« Ta vtis poskuša v naslednjih verzih Ovidij še poglobiti s podobo ženske, ki nestrpno opazuje morje in čaka na Parisovo vrnitev, medtem ko ta na tujem osvaja poročeno žensko – v ta čas se umešča nastanek korespondence med Parisom in Heleno. Ironija je seveda v tem, da bralec zelo dobro ve, da se Paris ne bo vrnil nazaj sam, medtem ko Ojnona to spoznava postopoma, s tem pa se povečuje tudi napetost: ko na ladji zagleda škrlat, še ne ve, da je vanj odet Pa- ris, saj to ni njegova značilna noša. Casali na tem mestu opozarja, da Ojnona pravzaprav pozna le »pastirskega Parisa«, zato bi bil tudi v primeru, ko bi zares on stal na ladji, zanjo enako nerazpoznaven in tuj.20 Sledi dramatično razkritje, da je Paris pripeljal drugo žensko, in Ojnonina burna reakcija, ko razpeta med besom in presunljivo žalostjo divja naokrog in si od nemoči zadaja fizične rane, hkrati pa je to nedvomno znamenje, da jo je Paris resnično za vedno zapustil (vv. 55–76). Dramatičnost tega dogajanja je pesnik še podkrepil z uporabo sedanjika, kar kaže na to, da je »prizor za Ojnono še kako živ: med opisovanjem ga namreč znova podoživlja.«21 To je tudi trenutek, v katerega je Ovidij umestil »nastanek« Ojnoninega pisma: ne preostane ji drugega, kakor da ga v poslednjem (neuspešnem) poskusu nagovori. Zadnji del njenega pisma je tako nizanje številnih argumentov, s katerimi Ojnona Parisu nenehno dokazuje, da sama v marsičem sploh ne zaostaja za Heleno, v marsikaterem pogledu pa je celo varnejša in boljša izbira od nje: v nasprotju z njo ni že poročena, ne zanimata je bogastvo in status, zaradi svojih kvalitet je vredna kraljevskega stanu, poleg tega pa ne bo povzročala vojne (77–158).22 Ojnona vse to ponovi večkrat, zlasti pa je v ospredju ustvarjanje kontrasta med sabo kot primerom krepostne ženske, ki si prav zaradi tega zasluži višji status od trenutnega, ter Heleno, ki je, čeprav pripada višjim kro- gom, pretrgala svoje poročne vezi in s tem pokazala svojo pravo naravo, ki ji ni moč zaupati. Toda pozornemu bralcu ne bo ušlo, da so njeni razlogi ponekod na trhlih temeljih, tekom pisma pa je moč čutiti nenehno nihanje med zmedo in negotovostjo glede njenega sedanjega položaja v odnosu do bivšega ljubim- ca ter med trdnim prepričanjem, da se lahko kosa s Heleno: medtem ko Parisa obtožuje, da ruši poročne vezi med Heleno in Menelajem, se hkrati predstavlja kot njegova zakonska žena,23 a je ta legitimnost v njenem primeru dejansko vprašljiva – Paris se namreč ni nikdar uradno poročil z njo. Lindheim v svoji analizi celo namiguje, da elegični Paris morda niti ne želi imeti takšne »rim- ske« žene.24 Njen nadaljnji argument, da ženska, ki je enkrat prešuštvovala, 20 Casali, »Enone, Apollo Pastore e l’amore immedicabile«, 87. 21 Rittenbaum, The Process of Grieving, 99. 22 Helena v svojem pismu vsaj v začetku ohranja vtis zveste in dostojne žene (Gl. Her. 17.1–20, 91–8, 137–46), ki se ne zmeni za status, saj je sama božanskega porekla in ima tu v Šparti dovolj ozemelj in darov (17.51–64), se bo pa seveda zaradi njenih besed in dejanj ta vtis pri bralcu hitro predrugačil. 23 Npr. 9–10, 12, 80. 24 Sara H. Linheim, »Omnia vincit amor«, 98. Keria_2024-1_FINAL.indd 109 23. 12. 2024 09:15:53 110 Polonca Zupančič ne bo ostala zvesta, je za antičnega bralca pravzaprav brezpredmeten, saj je v nasprotju z Ojnono dobro vedel, da bo Paris umrl, preden bodo Grki dobili Heleno nazaj.25 Tudi Kasandrina prerokba ji pravzaprav nič kaj dosti ne koristi, saj jo je – kot vsa druga znamenja, ki so napovedovala pogubo – razumela prepozno. Lik Kasandre je pomenljiv, ker se pojavi tudi v Parisovem pismu in mu skuša s svojim svarilom preprečiti pot v Trojo:26 v obeh primerih gre za obstranski lik, ki ga Ojnona in Paris ne razumeta povsem, medtem ko je za bralca s tem dodatkom ironija toliko večja. Na tem mestu je zlasti zanimiva Ovidijeva od- ločitev, da bo v svoji verziji Ojnono uvedel brez preroškega daru, ki ga ima v drugih različicah zgodbe. Morda je to storil predvsem zato, da bi zadostil zahtevam žanra, saj v elegični zvrsti ljubimca običajno ne vidita lastne priho- dnosti.27 S tem ko je Ojnoni odvzel njeno edinstveno značilnost, je hkrati še toliko bolj onemogočil njeno zmago v tekmi s Heleno – »toda to je cena, ki jo mora Ojnona plačati, da lahko vstopi v svet elegije,« je dalje prepričan Casali.28 Vsekakor pa je v ozadju tudi potreba po »počlovečenju« likov in dramatizaciji zgodbe: če Ojnona ne ve, kaj jo čaka, je njena tragika še toliko hujša, medtem ko vsevednemu bralcu omogoči, da uživa v védenju o prihodnosti, ki likom ni dano, in še toliko bolj uvidi ironijo njihovih besed.29 Dalje se v vseh treh pismih pojavi zgodba o Helenini ugrabitvi, a jo vsak lik predstavi s svojega vidika in na način, ki mu najbolj služi: ker želi Ojnona Heleno očrniti, to zgodbo izrabi kot potrditev Heleninega samoljubja in ne- zvestobe. Ojnona trdi, da sicer ni gotova glede Tezejevega imena, nedvomno pa je prepričana, da se Helena ni vrnila kot devica in da ga je celo sama spod- bujala k ropu – zelo verjetno ta vtis vzbudi namenoma, da bi ugrabitelju s tem pripisala manjši pomen in zabrisala njegov sloves junaka, s tem pa tudi Hele- ni odvzela del slovesa.30 Nasprotni učinek s kar trikratno omembo31 Tezeja v svojem pismu ustvarja Paris, ki želi slediti njegovemu zgledu, medtem ko Helena sicer ne zanika ugrabitve, trdi pa, da ji vendarle ni vzel nedolžnosti.32 Glede omembe Tezeja ni zanemarljivo, da se Ojnona (zavestno?) zmoti glede njegove starosti: v času ugrabitve je bil namreč star skorajda 50 let. S to potezo je lahko izpostavila podobnosti med Tezejevo in Parisovo ugrabitvijo, zatrdila, 25 Bebergal, A Student’s Commentary, 98, ad 99–106. Zanimivo, da na podobno Parisa opozarja tudi sama Helena (gl. Her. 17.207–20). 26 Gl. Her. 16.121–26 in 279–80. 27 Tako Casali, »Enone, Apollo Pastore e l’amore immedicabile«, 95. 28 Ibid., 88. 29 O ironiji v povezavi z Ojnoninim preroškim darom glej Barchiesi, »Problemi di interpretazione in Ovidio«, 94, in Jacobson, Ovid’s Heroides, 176. 30 Drinkwater, Epic and Elegy, 132. 31 Gl. Her. 16.149–54, 329–30 in 349–50. 32 Gl. Her. 17.21–34. Helena na nekem mestu celo res spodbudi Parisa, naj si jo kot Tezej prilasti s silo, saj bo tako njena krivda manjša (Her. 17.185–8). Keria_2024-1_FINAL.indd 110 23. 12. 2024 09:15:53 111Ojnona, Paris, Helena – ljubezenski trikotnik v Ovidijevih »Junakinjah« da je Helena šla prostovoljno z obema, in tako lažje izoblikovala vtis o Heleni kot nezvesti ženski.33 Da bi še podkrepila ta kontrast, Parisu pripoveduje, kako so tudi njo za- sledovali Satiri in sam gorski bog Favn, a se jim je nenehno skrivala in bežala pred njimi. Naposled se je vanjo zaljubil Apolon in ji vzel nedolžnost, a si jo je – seveda v nasprotju s Heleno – pridobil šele po dolgem boju in ji v zameno za dar podaril zdravilno veščino, ki ji sicer trenutno pri ljubezenski bolečini nič ne koristi. Ker te zgodbe ni najti v drugih virih, se je pojavilo vprašanje o avtentičnosti verzov.34 Tudi če si jo je Ovidij zares izmislil, v tem Bebergal ne vidi nič nelegitimnega, saj lahko njegovi liki svojo življenjsko zgodbo po želji in glede na njihove namene prikrorijo po svoje;35 tega se je, kot smo videli, Ojnona poslužila kar nekajkrat. Morda je Ovidij vpeljal to zgodbo tudi zato, ker je imel Apolon pomembno vlogo v trojanski vojni, saj je med Grki zasejal kugo in se večkrat pojavil v boju – s tega vidika »pooseblja »epsko«, po katerem sega Paris: če je bila Ojnona dovolj dobra izbira za boga, bo tako še toliko bolj za bivšega pastirja. Apolona pa s Parisom nenazadnje povezuje tudi dejstvo, da sta oba del svojega življenja preživela kot pastirja: Apolon je moral namreč zaradi uboja Kiklopov odslužiti eno leto pri Admetu kot preprost pastir.36 Na tem mestu se odpira tudi zanimiva primerjava Ojnone z Asklepijem, ki je veljal za Apolonovega sina in boga zdravilstva;37 oba sta namreč zaradi te veščine do- živela tragičen konec: Ojnona je naredila samomor, ker jih ni želela uporabiti, da bi ozdravila Parisa, Asklepij pa je bil kaznovan s smrtjo, ker jih je uporabljal prekomerno in v življenje budil celo mrtve ter tako rušil naravne zakone. Pozornemu bralcu je tako pesnik nakazal Ojnonino nadaljnjo usodo, hkrati pa je znova poudaril njeno prizadevanje, da bi se postavila ob bok znamenitim osebam iz mitologije. Komentatorji so zato v njenem liku videli predvsem »žen- sko z iluzijami o lastni plemenitosti«,38 »kmečko junakinjo«39 oziroma lik, ki »se nikdar ne bo zavedal lastne nezdružljivosti s Parisovimi epskimi potrebami«.40 Kot ve tudi sama, je najbolj pod vprašanjem njeno poreklo, saj je Helena pol- božanskega izvora, Paris pa kraljevič, medtem ko sama kot studenčna nimfa pripada gozdovom in pastirskemu življenju, od katerega se želi sedaj Paris po- polnoma ločiti in v celoti pripadati kraljevskemu okolju, v katerega so ga uvedli 33 Bebergal, A Student’s Commentary, 107, ad 129. Podobno o Tezeju kot o mladeniču govori tudi Helena (prim. Her. 17. 31–2) 34 Verze 135–48 in 151–2 ima Palmer za nepristne, medtem ko jih večina uvršča v besedilo (tako npr. Knox), Kennedy, The Heroides of Ovid, pa je izpustil zadnjih nekaj verzov. 35 Bebergal, A Student’s Commentary, 111, ad 139–48; enako Fulkerson, The Ovidian Heroine as Author, 6–7. 36 Bebergal, A Student’s Commentary, 111, ad 139–48. 37 Na to v svoji analizi opozori Bebergal, A Student’s Commentary, 116, ad 151–2. 38 Ibid., 61. 39 Jacobson, Ovid’s Heroides, 189. 40 Drinkwater, Epic and Elegy in Ovid’s Heroides, 77. Keria_2024-1_FINAL.indd 111 23. 12. 2024 09:15:53 112 Polonca Zupančič tik pred svojim odhodom v Šparto, to pa je navsezadnje tudi svet trojanske epi- ke: bukolična Ojnona41 in epski Paris pa nista združljiva. Ojnona ne bo nikdar epska junakinja, kot sta recimo Andromaha, s katero se želi primerjati, in seveda njena tekmica Helena. Tudi Parisov največji problem komentatorji vidijo v tem, da je ujetnik treh svetov, med katerimi v resnici le stežka potuje: še nedavno je bil le pastir, sedaj je elegični ljubimec, ki poskuša osvojiti novo izbranko, kmalu pa bo postal epski junak – njegove »epske aspiracije stalno spodkopava njego- va izpoved o njih v elegičnem izrazju,42 očitna pa se tudi stalna preokupacija s statusom: v velikem deležu svojega dolgega pisma opisuje svoje poreklo, nena- vadne okoliščine njegovega rojstva, vezi z bogovi in mladostne junaške podvige, medtem ko zavestno zanemari pomen mladostnih let na podeželju, s tem pa si po Raglanovi lestvici pridobi 10 od 22 točk, ki so ključni elementi junaštva.43 Ker bi se Ojnona Parisu vendarle rada približala, je tudi njeno pismo ne- kakšna mešanica dveh zvrsti: elegične in epske – ker pa se po rodu in statusu vendarle ne more primerjati z epskimi junakinjami, je njen poskus za dolo- čene manj prizanesljive komentatorje le še toliko bolj pomilovanja vreden.44 Podobno kot Paris tudi sama potuje med svetovi elegije, epa in celo tragedi- je, a za razliko od njega podeželja ne more niti noče zapustiti: ta njena tesna povezanost z podeželjem je lepo razvidna iz njenega načina pripovedovanja, ki je prežeto z bukolično metaforiko. Jacobson gre v svoji analizi še dlje: po njegovem Ojnona ni samo reprezentacija podeželja, pač pa »objektivizacija Parisove preteklosti, stalno prisoten opomnik na njegovo minulo hlapčevstvo, ki se ga sedaj želi osvoboditi, tako mentalno in psihološko kakor fizično.«45 Bebergal pa glede samega žanra izpostavlja, da v tradicionalnih pastirskih pe- smih ljubimec najpogosteje ne uspe osvojiti ljubljene osebe, tukaj pa je situa- cija očitno obrnjena: Paris se po zvezi z Ojnono odloči zapustiti podeželje, da bi si pridobil kraljestvo in višji status.46 Tudi sam vidi v vprašanju zvrsti naj- večjo tragiko za Ojnono: »Ne v tem, da jo je Paris zapustil zaradi Helene, pač pa da je njen svet, njeno literarno zvrst, zapustil, ker je dal prednost nečemu bolj veličastnejšemu.«47 Vsekakor je očitno, da Ovidij ne upesnjuje le tematike 41 Za detajlno analizo bukoličnih in pastoralnih elementov Ojnoninega pisma v povezavi z Ver- gilijevo 10. Eklogo glej Lindheim, »Omnia Vincit Amor«, 83–101. 42 Drinkwater, Epic and Elegy, 139. 43 Lord Raglan, The Hero, 174–75. Lord Raglan je leta 1936 raziskoval, kateri elementi oziroma motivi se ponavljajo v junaških mitih od Herakla in Ojdipa do Robin Hooda, pri tem pa je oblikoval seznam 22 ključnih junaških elementov. Pri tem mitološki lik ne potrebuje vseh, da bi s pridobil oznako junaka, pač pa le zadostno število – seveda je boljše čim višje. Tako je npr. na podlagi te lestvice Tezej dosegel 20 točk, Ojdip 21, Herkul 17, Perzej 18, Kralj Artur 19 in Robin Hood 13. Pomanjkljivost tega modela je sicer, da je velik poudarek na junakovi smrti in usodi potomstva, kar pri Parisu izpade. 44 Tako Drinkwater, Epic and Elegy, 94. 45 Jacobson, Ovid’s Heroides, 185. 46 Bebergal, A Student’s Commentary, 71, ad 14. 47 Ibid., 58. Keria_2024-1_FINAL.indd 112 23. 12. 2024 09:15:53 113Ojnona, Paris, Helena – ljubezenski trikotnik v Ovidijevih »Junakinjah« zapuščene ženske, ampak se na metaravni ukvarja tudi z vprašanjem, katero literarno zvrst naj privzame kot pesnik: naj ostane zvest mladostni ljubezenski poeziji, ki jo je udejanil v Ljubeznih,48 ali mu bodo Pisma služila kot most med elegijo in epom, ki ga je v svoji zreli dobi uresničil z Metamorfozami? Njena usoda se zdi še toliko bolj tragična, ker ji bralec ne more pripisati krivde za njen padec, pač pa lahko le opazuje njen propad, ko prosi za vrnitev moža, ki se nikakor ne more več vrniti k njej – da bi poskusila prepričati Parisa, se je morala (vsaj deloma) preleviti v epsko junakinjo: odpovedati se je morala vsemu, kar je, in uporabiti vsako možno zvijačo in retorični prijem, ki ga lahko – a zaman: čeprav v pismu Ojnona menja različna čustva od jeze, razočaranja, groženj do prošenj, po mnenju teh komentatorjev nikdar popolnoma ne doja- me, da Parisu praktično ni več mar zanjo. Njeno pismo je tako še zadnji Ojno- nin obupani poskus, da bi dosegla njegovo vrnitev, čeprav upanja za to ni več: Ovidij nas s tem kot bralce »sili, da prisluhnemo in se znotraj sebe odzovemo na Ojnonin obupani jok, ki nima konca«.49 Ker je Paris zanjo nedosegljiv, mi kot bralci postanemo novi naslovniki njenih tožb, preko katerih želi Ojnona doseči nek čustveni odziv in tolažbo. Rosati dalje meni, da je glavni namen teh pisem, da junakinje soočijo preteklo srečo s sedanjo žalostjo – poslednji cilj (načeloma nedosegljiv) pa je vrnitev odsotnega ljubimca, tako da bi se lahko preteklost ponovila. Bistvo elegije je vendarle v tem, da sreča izmuzljiva in je bodisi v preteklosti bodisi v negotovi prihodnosti, nikoli pa v sedanjosti.50 Ker torej Ojnona piše zatem, ko je izgubila vse upanje, jo to spreminja v tragični lik, ki se ne zaveda povsem realnosti svojega sveta in (zavestno) živi v zablodi – po- temtakem je vseeno, ali bi njeno pismo prišlo do naslovnika. Nasprotno podobo Ojnone predstavijo drugi komentatorji, ki v njenem pismu ne vidijo ženske, ki se ponižuje zaradi moškega, ampak božanstvo, ki se zaradi ljubezni do smrtnika znajde v »nerodni situaciji, a se z njo spopade v slogu«:51 želi si ga pridobiti nazaj, vendar to počne previdno, da ohrani svoje dostojanstvo. Čeprav je prizadeta in jezna, ostaja mirna, zbrana in se obvla- duje, predvsem pa se nikdar ne spustil tako nizko, da bi Parisa prosjačila. Prav nasprotno: »je ponosna in vzvišena, bojevita in napadalna, prezirljiva in ostre- ga jezika«, je celo izjemno inteligentna v nasprotju s kratkovidnim Parisom, ki bo izpustil priložnost, da se izogne vojni, obleganju mesta in nenazadnje smrti. Pozorni bralec bo gotovo uvidel, da se Ojnona za »kmečko« dekle iz- raža zelo artikulirano in učeno, njene besede pa resnično vzbujajo celo pale- to občutij in spodbujajo globlji razmislek. V tem primeru imamo pred sabo retorično podkovan lik, ki želi pri bralcu vzbuditi vtis naivne, razočarane in 48 O sočasnem nastanku Pisem in Ljubezni glej Thorsen, »Dating the young Ovid«. O vsebinskih in oblikovnih razlikah pa glej poglavje »Sapphic self-reflections«, 147–70. 49 Bradley, »Ovid ‘Heroides’«, 162. 50 Rosati, »Dinamiche temporali nelle Heroides«, 159. 51 »Heroides 5«, 60. Keria_2024-1_FINAL.indd 113 23. 12. 2024 09:15:53 114 Polonca Zupančič skrušene ženske, medtem ko je v resnici njeno pismo le spreten manipulativen trik, s katerim Ojnona iz verza v verz spodkopava Helenin ugled, slika Parisa v slabi luči, saj nanj prelaga vso krivdo in mu skuša vzbuditi slabo vest, sebe pa prikaže kot nedolžno žrtev, ki trpi po krivici. To podobo le še utrjuje z ne- nehnim kontrastom med idilično skupno preteklostjo na mirnem podeželju in strahom pred bodočimi vojnimi spopadi.52 Ovidijeva Ojnona tako resnično ni neka naivna pastirica, ampak izšolana govornica, ki zelo dobro ve, kako zasno- vati govor, da bo pri bralcu dosegel želeli učinek. Vseeno je trditev tovrstnih komentatorjev, da je njeno pismo zgolj spretna manipulacija, verjetno neko- liko pretirana – Ojnona je bila zaradi zavrnitve gotovo tudi zares, ne samo na videz strta in ponižana, je pa seveda povsem mogoče, da je ta občutja v pismu nekoliko potencirala, določene detajle pa interpretirala po svoje. Jill Connelly na podlagi analize Penelopinega pisma ponuja še nekoliko drugačno, psihoanalitično branje Pisem junakinj: meni, da poskušajo posa- mezne junakinje z vračanjem v preteklost razumeti svojo sedanjo situacijo in se morda na podlagi tega lažje odločiti, kako naprej.53 V luči tega se Bebergal sprašuje, kakšen je potemtakem Ojnonin namen: je pismo res napisala z na- menom, da bi ga Paris prebral? Uvodne vrstice kažejo temu v prid, toda sam pušča odprto tudi možnost, da Ojnona vendarle ne piše z namenom, da bi pri- dobila Parisa nazaj, pač pa hoče le razgrniti svoja čustva in tako poiskati nek načrt za naprej – v tem primeru njeni argumenti niso sredstvo prepričevanja, ampak so zgolj povzetek vseh njenih misli in dejstev v želji, da bi vse zaobjela na papirju in na to pogledala od zunaj. Pismo ji nadomešča psihoterapevta, saj na ta način povnanji lastna občutja in zna z njimi bolje rokovati: Ojnona naj bi na ta način vendarle dojela, da je Parisova vrnitev k njej dejansko nemogo- ča. Če je to res, potem je Ovidij zasnoval pismo, ki sploh ni bilo namenjeno Parisu za dejansko branje in je potemtakem »Ojnonin poskus, da se spopade s svojimi demoni, nato pa nadaljuje s svojim življenjem«. Ko pismo vidimo v tej luči, se potemtakem Ojnona iz naivne zaljubljenke prelevi v »žensko, ki si skuša pomagati s pomočjo pisne terapije« – pisati tako začne »v trenutku procesa žalovanja, ko se njena rana lahko začne celiti in se iz na prvi pogled zlomljene nesrečnice prelevi v žensko na robu samoodkritja.«54 Torej obsta- jata (kot zgoraj v primeru Parisa) pravzaprav dve Ojnoni: prva je razočarano dekle, ki poskuša izraziti svoja občutja in s pismom morda tudi vplivati na svojega bivšega ljubimca, »nova« Ojnona pa je tista, ki prav v procesu pisanja, povnanjenja čustev in podoživljanja dogajanja dozori kot ženska in ugotovi, da je pismo namenjeno predvsem njej sami, zato ne čuti več potrebe, da bi ga odposlala. Da je temu tako, morda nakazuje tudi dejstvo, da je Ovidij to pismo 52 Ibid., 60–61. 53 Connelly, Renegotiating Ovid’s Heroides, 52. 54 Bebergal, A Student’s Commentary, 63–64. Keria_2024-1_FINAL.indd 114 23. 12. 2024 09:15:53 115Ojnona, Paris, Helena – ljubezenski trikotnik v Ovidijevih »Junakinjah« umestil med enojna Pisma, medtem ko je, nasprotno, pismo Parisa Heleni pi- smo z odgovorom. Seveda je možna tudi interpretacija, da je Ojnona pismo odposlala in se je izgubilo na poti ali pa se je Paris odločil, da nanj ne odpiše. To interpretacijo nekoliko spodkopava uradna verzija mita: vemo namreč, da se Ojnonina »življenjska zgodba ne konča s tem pismom: viri … nam po- ročajo, da bo prav Ojnona zagotovila Grkom ob napadu pomembno pomoč in se s tem maščevala, ker je bila zapuščena.«55 Če bi po toliko letih resnično predelala svoja čustva in Parisu odpustila, ga morda ne pri prepustila smrti – tako pa je v njenem poslednjem dejanju čutiti nekaj te mladostne grenkobe in bolečine ob ljubimčevi zavrnitvi, za katero se mu lahko po spletu usode maščuje in tako občuti karmično zadoščenje. Če je bila ob Parisovem odhodu nemočna in pasivna žrtev, ki ni bila deležna niti pojasnila, kaj šele opravičila za njegovo dejanje, se bo sedaj prelevila v žensko, od volje katere bo odvisno Parisovo življenje – oziroma smrt. Na ta način si Ojnona vendarle pridobi nazaj nekaj teže, ki ji jo števil- ni komentatorji (po krivici) odvzemajo: Bebergal je v svoji spremni besedi npr. zapisal, da Ojnona »v pismu poudarja svojo pomembnost v svetu in svojo prejšnjo vlogo pri Parisu, a pri tem ne dojame, da sploh ni ključnega pomena ne za Parisa niti za mitološki kanon«.56 Toda po drugi strani je bila prav ona njegova prva ljubezen, prva učiteljica v ljubezenskih veščinah in tudi tista, ki mu je posredno zadala smrt – kako bi torej lahko trdili, da ni pomembno vpli- vala na Parisovo življenje? Resda ni del epskega ali tragiškega cikla, a morda nam želi Ovidij ravno s tem, ko jo je postavil ob bok ostalim likom, sporočiti, da si med Junakinje zasluži priti vsaka ženska, ki trpi zaradi nesrečne ljubezni: njeno trpljenje ni kljub nižjemu poreklu nič manjše kot ljubezenska bolečina neke plemkinje. Morda pa je bila njena dodana vrednost ravno v tem, da je pesnik z novimi in netipičnimi liki razširil svoj repertoar, tako pa je navseza- dnje poskrbel tudi za to, da njena usoda ne bo utonila v pozabo. Konec koncev ne pozabimo, da »resnična Ojnona« kot podeželska nimfa ni znala ne brati ne pisati, s pomočjo Ovidijevega besednega mojstrstva in govorniškega talenta pa je vendarle lahko izpovedala vsa mogoča čustva, ki jih morda niti ne bi znala dobro ubesediti, kaj šele zapisati – in to v verzih. Ovidijeva interpretacija tega lika tako ni samo zelo dramatična upodobitev neke imaginarne situacije, ampak tudi precej prepričljiva psihološka študija zapuščene ženske, ki bralcu omogoča mnogoplastno razlago. Polonca Zupančič Škofijska gimnazija Vipava polonca.etc@gmail.com 55 Alessandro Barchiesi, »Future Reflexive«, 339. 56 Bebergal, A Student’s Commentary, 60. Keria_2024-1_FINAL.indd 115 23. 12. 2024 09:15:53 116 Polonca Zupančič BIBLIOGR AFIJA Barchiesi, Alessandro. »Future Reflexive: Two Mode of Allusion and Ovid’s Heroides.« Harvard Studies in Classical Philology 95 (1993): 333–65. Barchiesi, Alessandro. »Problemi di interpretazione in Ovidio: continuità delle storie, continuazione dei testi.« Materiali e discussioni per l’analisi dei testi classici 16 (1986): 77–107. Bebergal, Craig. A Student’s Commentary on Heroides 5, 16, and 17. Florida State University, doktorska teza, 2013. Bolton, Catherine M. »Gendered Spaces in Ovid’s Heroides.« Classical World 102 (2009): 279–90. Bradley, Edward M. »Ovid ‘Heroides’ V: Reality and Illusion.« Classical Journal 64 (1969): 158–62. Casali, Sergio. »Enone, Apollo Pastore e l’amore immedicabile: giochi ovidiani s udi un topos elegiaco.« Materiali e discussioni per l’analisi dei testi classici 28 (1992): 85–100. Connelly, Jill L. Renegotiating Ovid’s Heroides. University of Chicago, doktorska teza, 2000. Drinkwater, Megan. Epic and Elegy in Ovid’s Heroides: Paris, Helen, and Homeric Intertext. Duke University, doktorska teza, 2003. Farell, Joseph. »Reading and writing in the Heroides.« Harvard Studies in Classical Philolo- gy 98 (1998): 307–38. Fulkerson, Laurel. The Ovidian Heroine as Author. Cambridge: Cambridge University Press, 2005. Gaertner, Jan F. »Homeric Catalogues and Their Function in Epic Narrative.« Hermes 129 (2001): 298–305. Jacobson, Howard (ur.). Ovid’s Heroides. Princeton: Princeton University Press, 1974. Knox, Peter E. (ur.). Ovid Heroides: Select Epistles. Cambridge: Cambridge University Press, 1995. Lindheim, Sara H. »Omnia Vincit Amor: Or, Why Oenone Should Have Known it Would Never Work Out (Eclogue 10 and Heroides 5).« Materiali e discussioni per l’analisi dei testi classici 44 (2000): 83–101. Murgatroyd, Paul; Reeves, Bridget in Sarah Parker: Ovid’s Heroides: A New Translation and Critical Essays. New York: Routledge, 2017. Pearson, Catherine S. »Simile and Imagery in Ovid’s Heroides 4 and 5.« Illinois Classical Studies 5 (1980): 110–129. Raglan, Lord. The Hero: A Study in Tradition, Myth, and Drama. Dover, 2003. Rittenbaum, Ann H. The Process of Grieving in Ovid’s Heroides. Washington University, doktorska teza, 1997. Rosati, Gianpiero. »Dinamiche temporali nelle Heroides.« V: La representation du temps dans la poésie augustéenne. Zur Poetik der Zeit in augusteischer Dichtung, ur. Jurgen P. Schwindt, 160–75. Heidelberg: Universitatsverlag, 2005. Thorsen, Thea S. Ovid’s early poetry from single Heroides to his Remedia amoris. Cambridge: Cambridge University Press, 2014. Keria_2024-1_FINAL.indd 116 23. 12. 2024 09:15:53 117Ojnona, Paris, Helena – ljubezenski trikotnik v Ovidijevih »Junakinjah« IZVLEČEK Ovidijeve Junakinje so hvaležno delo za interpretacijo, saj omogočajo primerjavo tako s kanoničnimi deli kakor med posameznimi pesmimi znotraj zbirke – v nekaterih pis- mih se namreč pojavlja ista zgodba oziroma lik: mednje sodijo podeželska nimfa Ojnona (Her. 5), trojanski princ Paris (Her. 16) in lepa Helena (Her. 17). Za modernega bralca je zanimivo zlasti pismo Ojnone, ki je v primerjavi z ostalimi junakinjami pisem danes razmeroma nepoznan lik, ki so ga v splošno znani zgodbi o trojanski vojni pogosto iz- pustili. V svojem prispevku se zato osredotočam predvsem na zasnovo, vsebino in pomen njenega pisma, kot ga je oblikoval Ovidij, pri tem pa želim izpostaviti posamezne pasuse, ki so jim komentatorji pripisovali posebni pomen – zlasti so zanimivi prizori, ki se po- javijo v vseh treh pismih, a jih vsak lik predstavi s svojega zornega kota in na način, ki mu najbolj služi. V zadnjem delu prispevka navajam nekaj možnih interpretacij, kako je mogoče brati Ojnonino pismo kot celoto in interpretirati vlogo Ojnone znotraj samega mita, pisemske zbirke in žanra. S tem želim potrditi pomembnost njene zgodbe za Parisa, za samega Ovidija in za širši kontekst Junakinj ter ji povrniti nekaj teže, ki ji jo številni komentatorji (po krivici) odvzemajo. Ključne besede: Ovidij, Heoides, Pisma junakinj, Ojnona, Paris, Helena, pisemska literatura ABSTR ACT Oenone, Paris, Helen: A Love Triangle in Ovid ’s Heroides Ovid’s Heroides is a work that readily lends itself to interpretation, as it allows com- parison both with its canonical Greek sources and between the individual letters/poems within the collection if they feature the same story or character. Such examples include the rural nymph Oenone (Her. 5), the Trojan prince Paris (Her. 16), and Helen of Troy (Her. 17). For the modern reader, the letter of Oenone is particularly interesting because, compared to the other heroines of the letters, Oenone is a relatively unknown character today, and was often omitted from the generally known story of the Trojan War. In my contribution, I therefore focus mainly on the design, content and meaning of her letter as written by Ovid, and in doing so I want to highlight the individual passages to which commentators have attributed a special meaning. Particularly interesting are the scenes that appear in all three letters but are presented from each character's own perspective in the light most favourable to the narrator. .The last part of the paper lists some possible interpretations of how Oenone’s letter can be read as a whole and how her role can be interpreted within the myth itself, within the collection of letters, and within the genre. My aim is to confirm the importance of her story for Paris, for Ovid himself, and for the wider context of the Heroides, and to restore to it some of the weight of which it is (un- justly) deprived by many commentators. Keywords: Ovid, Heoides, Oenone, Paris, Helen, epistollary literature Keria_2024-1_FINAL.indd 117 23. 12. 2024 09:15:53 Keria_2024-1_FINAL.indd 118 23. 12. 2024 09:15:53 Sonja Weiss Pan, Protej in Saturn kot materia providens v kozmoloških interpretacijah renesančnih mitografov UVOD Dei gentiles, ki jih bomo obravnavali, se odlikujejo po svoji dvojni naravi in posledično ambivalentnem razumevanju njihove vloge in delovanja, ki ima korenine že v antičnih tekstih in pozneje v srednjeveški recepciji mitov. Pri tem se je težko odločiti, komu naj pripade prvo mesto v tej obravnavi: naj bo to mračni bog Saturn, ki je imel pomembno vlogo v renesančni kulturi (ume- tnosti, filozofiji, astrologiji), na videz neugledni bog Pan z živalskimi atributi, čigar ime kot po naključju sovpada z grških izrazov za vesolje, ali izmuzljivi bog Protej, ki ga že antična besedila, nedvomno prav tako zaradi njegovega imena, razumejo kot ključ do razumevanja počel narave? Značilno za dela renesančnih mitografov, kar velja tudi za Boccaccia in Contija, je, da si v svojih pogledih na mitološko snov ne prizadevajo toliko za izvirne sinteze kolikor za enciklopedično navajanje najrazličnejših virov, pri čemer se močno opirajo na srednjeveško in prek tega na poznoantično izroči- lo. Iz tega razloga bomo skušali iz bogate in včasih težko pregledne hermenev- tične tradicije izluščiti zgolj posamične teme, ki so bodisi skupna točka bodisi predmet razhajanja interpretacij omenjenih treh likov. Med izbranimi avtorji Boccaccio, čigar pristop ima po splošnem mnenju sicer korenine v srednje- veški mitografiji,1 s svojim (v letu 1372 še) nedokončnim delom Genealogiae deorum gentilium predstavlja nekakšen most med srednjeveško in renesančno mitografijo: odlikujejo ga vztrajnost pri zbiranju različnih virov, prizadevanje 1 Seznec, The Survival od the Pagan Gods, 220–24; Solomon, »Introduction« v: Boccaccio, Gene- alogy, XX; in Pàmias, »The Reception of Greek Myth«, 59. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.26.1.119-134 Keria_2024-1_FINAL.indd 119 23. 12. 2024 09:15:53 120 Sonja Weiss za neposredno citiranje grških avtorjev (v ta namen se je celo učil grščine) in dosledno, čeprav ne vedno točno navajanje virov, med katerimi so mnogi še vedno uporabljeni zgolj posredno. Čeprav je mit zanj predvsem literarna produkcija pesnikov, gre za enciklopedično zbirko različnih razlag in alego- rij, ki se dotikajo različnih področij človeškega vedenja. Pri tem svoje delo zastavi kot herojsko potovanje po labirintih antične modrosti.2 Vzporedno z iskanjem skritega smisla (sensus) mitov rad ponudi evhemeristične razlage, ki jih ni težko vključiti v krščanski kontekst; in kadar to ni mogoče, pogansko izročilo, potem ko ga je nadrobno predstavil, brez obotavljanja zavrne: tako v okviru svoje razlage Proteja najprej pojasni Talesov nauk o vodi kot počelu, ki naj bi ga predstavljal Protej, in se mu nato prizanesljivo nasmehne (Genealogia deorum gentilium = GDG VII.1.1–6). Na podoben način ob razlagi, ki vidi v Proteju prispodobo za hidromantiko, prerokovanje iz vode, pokaže odpor do tovrstnih praks, ki jih imenuje sacrilegia (GDG VII.9.6–7). Pri Contiju prav tako lahko zasledimo nasprotujoč odnos med prepriča- njem, da so miti vir starodavne modrosti, in občasnim prezirom do na videz nemoralne vsebine nekaterih zgodb,3 skupaj z mnenjem, da so zgolj snovna oblika spoznanj ljudi pretekle dobe, ki teh spoznanj niso mogli izraziti na pri- mernejši način. V tem vidijo nekateri previdnost, ki jo narekuje strah pred ob- tožbo herezije, če bi se avtor pretirano ogreval za pogansko sporočilo mitov, ki jih razlaga.4 Tako je tudi pri Contiju nekaj evhemerističnih razlag, s katerimi rad zaključi svoje ekspozicije (na primer pri Saturnu, Proteju in Prometeju) in da s tem vedeti, da za vse prej povedano obstaja tudi preprosta, razumska raz- laga. A kljub temu največ prostora in misli nameni filozofski interpretaciji, s katero skuša iz mitov izviti skrito modrost, ki na koncu vodi k priznanju enega Boga. Razlage, ki jih črpa iz filozofije starih piscev, niso vedno enotne, a ga to ne skrbi, saj ga bolj kot naravna filozofija zanima etika.5 Pri tem se sklicuje tako na poganske kot na krščanske filozofe, zaradi česar so njegove Mytholo- giae (1567) za našo temo bolj zanimive kot priročnika Lilia Giraldija (1548) in Vincenza Cartarija (1556), od katerih je prvi bolj zgodovinsko-filološki in drugi izrazito ikonografski. Conti je bil, vsaj kar zadeva vsebino in vire, delno pa tudi v svojem odnosu do mitološkega izročila vir navdiha za Bacona, čeprav je bil odnos slednjega do mita in alegorične interpretacije bolj kompleksen, saj se je s časom spreminjal. 2 Na to lastnost, ki temelji na osebni avtorjevi zgodovini in črpa iz antične herojske epike, pa tudi iz Danteja, opozarja Chance, Medieval Mythograophy 3, 144–152. 3 Na Contijev ambivalenten odnos do starih mitov opozarjata tudi Mulryan in Brown, »Intro- duction« v: Natale Conti’s Mythologiae, xxxv. 4 Lemmi, The Classic Deities in Bacon, 3–6. 5 Čeprav ta pristop prevladuje, se skuša Conti oddaljiti od moralističnega pristopa srednjeveških mitografov, kar je morda razlog, da ne navaja svojih predhodnikov, npr. Boccaccia, čigar delo je gotovo dobro poznal (Iglesias Montiel in Alvarez Morán, »Introduccion«, v: Natale Conti. Mitología, 14). Keria_2024-1_FINAL.indd 120 23. 12. 2024 09:15:53 121Pan, Protej in Saturn kot materia providens Če je v delu Advancement of Learning (1605) mnenja, da so »sporočila« mita plod pozneje dodane razlage, v De sapientia veterum (1609) priznava obstoj neke skrite resnice, ki je mitu predhodna.6 V tem delu izstopa tudi njegov kritični pogled na grško preoddajo tega, kar imenuje reliquiae sacrae in aurae tenues meliorum temporum, kar miti po njegovem so. Zato je kritičen ne le do poznejših alegoričnih interpretacij, ki jih razume kot manipulacije z mitom, ampak že do antičnih filozofov, kot sta Platon in Aristotel. Ti misleci po nje- govem prepričanju izkrivljajo veliko pristnejši odnos do narave, ki so ga kazali predsokratski filozofi in ki bi moral biti po njegovem mnenju zgled moderni znanosti.7 Pozneje je svoj odnos do alegoreze omilil. Mite je videl kot alegorije, vendar ne zavedne: vez med skrito resnico in mitom se ponuja sama od sebe in s tem izključuje obsojanja vredne alegorične špekulacije. PAN ALI KOZMIČNA HAR MONIJA Natale Conti v svoji obravnavi boga Pana med drugimi viri citira tudi odlom- ke iz orfiške himne, ki Pana imenuje »celota kozmosa«, »roditelj vsega«, »tisti, ki tke harmonijo«, »tisti, ki dobro vidi«, »tisti, ki s svojimi načrti preobrazi narave vseh stvari«.8 To antično besedilo, čeprav ne sega ravno do mitičnega Orfeja (verjetneje je nastalo v začetnih stoletjih našega štetja, nekje v 2. ali 3. stol. po Kr.), lepo povzema nekatere ključne teme, ki so se ohranile v alegorič- ni interpretaciji skozi čas. Ujema se s stoiško in novoplatonsko alegorijo Pana kot vesolja9 in se navezuje na pitagorejsko pojmovanje vesolja kot harmonije in povezovanja nasprotij, ki se je ohranilo skozi srednji vek vse do renesanse.10 Panova fizična podoba in njegovi atributi prav tako kažejo na njegovo univerzalno naravo in dvojnost v njej: za njegovo ikonografijo so zelo po- membni poznoantični viri, zlasti Makrobij, ki je Pana razlagal kot Sonce, predvsem njegov zgornji del (»sončni« atributi so rogovi, brada, ognjen obraz; Sat. I.22.4), medtem ko je spodnji predstavljal snovni, zemeljski del, kamor se zliva moč sonca. Če so v Arkadiji res častili Pana kot »gospodarja snovi«, kot trdi Makrobij, je razumljiva tudi srednjeveška navezava na Servi- jevo razlago boga Silvana (silva, ὕλη), čeprav Servij Pana sploh ne omenja (In 6 Rossi, Francis Bacon. From Magic to Science, 94, vidi v tej spremembi stališča predvsem Ba- conov nagib h kompromisni drži, ki bi preprečila, da bi si odtujil še več publike, kot si jo je s svojimi napadi na stare filozofe. Za celovit prikaz razvoja Baconove teorije mita in alegorije skozi njegova dela gl. ibid. 80–95. Za nekoliko drugačen pogled, ki v Advancement of Learning ne vidi tolikšnega odstopanja, gl. Carman Garner, »Francis Bacon, Natalis Comes and the Myt- hological Tradition«, 267–273. 7 To je razvidno tudi iz promocije demokritskega atomizma v spisu Cogitationes de natura rerum. 8 Orphica H.11; gl Conti, Myth. V.6 (str. 141). 9 Gl. Kornut, De natura deorum 29, in Porfirij, Περὶ ἀγαλμάτων 9. 10 Joost-Gaugier, Measuring Heaven, 28, 132–33, 182–87 in 223; Id. Finding Heaven, 204–5. Keria_2024-1_FINAL.indd 121 23. 12. 2024 09:15:53 122 Sonja Weiss Verg. Aen. VIII.10) in se tudi tretji Vatikanski mitograf upre skušnjavi, da bi ga poistovetil z njim (MV III.8.2). Pan kot universa natura se pojavlja v številnih mitografskih in ikonograf- skih delih srednjega veka in humanizma.11 Boccaccio, ki Pana uvršča med naj- starejše bogove kot otroka Demogorgona12 in brata Park, ga razume kot natura creata, ki pa ima tudi sama ustvarjalno moč in obenem podleže ljubezni do tega, kar ustvari (GDG I.4). V ozadju je motiv spopada z Amorjem/Kupidom, ki v skladu z Ovidijevim motom omnia vincit Pana premaga,13 filozofsko pod- lago pa najdemo v novoplatonski ljubezni vesoljne duše do čutno zaznavnega sveta, ki ga ustvari,14 in Empedoklovem nauku o ljubezni in prepiru kot po- čelih vsega porajanja v naravi.15 Podobno sporočilo najde v mitu tudi Conti (amor procreandi materiam excitat), vendar njegova interpretacija vključuje motiv snovi, ki se upira stvarniku (opifex), a je premagana (Myth. V.6 (str. 140)). V Contijevi interpretaciji tako lahko opazujemo zlivanje pojmov narave in snovi. Čeprav je Pan narava, ki jo ustvari Božja previdnost, je hkrati tudi materia omnium rerum naturalium, ki se kot ustvarjena in pasivna resničnost ponuja oblikovanju in delovanju kozmičnih sil, lune in zvezd. V tej razlagi lahko vidimo subtilni premik od upora snovi, ki se bori z oblikovnim princi- pom, k ljubezni stvarstva do Stvarnika, ki se mu snov rade volje podreja (ad procreationem properat). Pomemben del tega podrejanja je spremenljiva narava kozmosa. Čeprav Boccaccio navede odlomek iz Ovidijevih Metamorfoz, ki opisujejo premene bogov v različne živali, med drugim Pana v kozla,16 v nadaljevanju sprejme Teodoncijevo17 različico, po kateri se Pan preobrazi v bitje pol kozje pol ribje 11 Lemmi, The Classic Deities in Bacon, 61–2. Med mitografi velja omeniti predvsem vse tri Vatikanske mitografe, ter ikonografsko delo De deorum imaginibus libellus, na katero sta močno vplivala Petrarcov ep De Africa in Bersuirov Ovide moralisé (Seznec, The Survival of the Pagan Gods, 170–75). Kot forza della natura se pojavi v Knjigi emblemov Andrea Al- ciatija (98). 12 Antiki neznani vrhovni bog, ki ga je Boccaccio prevzel od starejših virov (Ecloga Theoduli Ber- narda iz Utrechta iz 11. stol. in zbirka povzetkov mitov iz Digbyja, znana pod naslovom Liber de natura deorum iz 12. stol.). Lik omenja že Laktancijeva glosa k Stacijevi Tebaidi 4.516. Njegov izvor ni povsem pojasnjen, gl. Chance, Medieval Mythograophy 3, 153, ki ime pojasnjuje kot zloženko grških besed daimon in Gorgon. Po mnenju nekaterih (Seznec, The Survival of the Pagan Gods, 222) gre za ime, ki izvira iz napačnega zapisa Platonovega demiurga iz Timaja (to razlago je ponudil Giraldi v posvetilnem pismu svojega dela De deis gentium); gl. tudi Brumble, Classical Myths and Legends in the Middle Ages and Renaissance A Dictionary of Allegorical Meanings, 96–97. 13 Tako pri prvih dveh Vatikanskih mitografih (I.27 in II.48); drugače Libellus, ki namiguje na upodobitev premaganega Amorja ob Panovih nogah (De deorum imaginibus libellus IX v: Lieb- schutz, Fulgentius Metaforalis, 120). 14 Plotin, Enn. III 9(13).3. Ta naklonjenost se kaže tudi kot skrb vesoljne duše za ta svet (Enn. IV 3(27).1.34–35 in 17.20–29). 15 DK 31 A 28. 16 Ovidij, Met. V.321–31. 17 Eden od negotovih, a pogosto citiranih Boccaccievih virov, ki morda sovpada z avtorjem anonimnega dela Ecloga Theoduli iz 11. stol. (Chance, Medieval Mythograophy 3, 153). Keria_2024-1_FINAL.indd 122 23. 12. 2024 09:15:53 123Pan, Protej in Saturn kot materia providens narave (GDG IV.68.4). Tako preobraženega Pana, čigar kozji del predstavlja višjo, tj. zemeljsko, ribji pa nižjo, tj. vodno naravo, razume kot svet, ki mu načeluje Pan kot natura rerum: per Pana… versum…. intelligo orbem totum cui natura rerum, id est Pan, preest (IV.68.30). Ta nekoliko tavtološka razlaga razkriva aktivni in pasivni princip znotraj samega kozmosa, ki je hkrati pro- stor premén in počelni princip, ki tem premenam načeluje in jih uravnava. V vesolju se namreč višja in nižja narava harmonično dopolnjujeta, kar se od- raža v Panovi muzični naravi in atributu piščali (GDG I.4.5)18 zato je vesoljna narava hkrati vesoljna harmonija. Aktivnejšo vlogo te narave najdemo v spisu Dialoghi d‘amore Juda Abravanela, bolj znanega pod imenom Leone Ebreo; ta se v svoji razlagi mitične strukture kozmosa precej zgleduje po Boccacciu in vidi v Panu la natura universale ordinatrice, tj. urejevalni princip, ki se rodi za prepirom in je kot nekakšno zdravilo, ki pomiri med seboj štiri elemente.19 Posebno pozornost si zasluži preobrazba tega motiva pri Baconu, ki je do- bro poznal Contijevo Mitologijo.20 Podobno kot pri Contiju, Pan predstavlja naravo in snov.21 Prav tako najdemo pri njem podobno razumevanje Panove dvojne narave, le da njegova sestavljena podoba predstavlja višje in nižje v vsaki naravi (nulla enim natura simplex): v človeku je vedno nekaj živalskega, v živali vedno nekaj rastlinskega itd. V primeru kozmosa je njegova višja narava hkrati dejavni vzrok, medtem ko nižja narava izhaja padlega stanja vesolja (SV VI, Pan sive natura). Ta padec Bacon naveže na Panovo genealogijo: po eni od treh različic, ki jih navaja, je njegova mati Hybris,22 kar bi lahko razumeli kot nekakšno dedno zlo, s katerim je v kozmos, čigar oče je sicer Božja beseda (Merkur), vdrl propad (corruptio). Vendar v tem ni nikakršnega kozmološke- ga pesimizma, temveč zgolj potrditev večplastne narave kozmosa, ki ni zato nič manj urejen, le da se namesto k pitagorejski podobi vesoljne harmonije Bacon tu raje obrne k stoiški teoriji usode in vzrokov. V AL in v DAS najde- mo daljši odlomek o Parkah (tega odlomka ni v SV), kjer Parke razume kot posamezne usode (ki jih imajo npr. ljudje, mesta, narodi), Pana pa kot vesolje, ki je vzrok posameznih usod.23 Níti Park razume kot vzročno verigo, s katero vesolje (Pan) urejeno povezuje vse dogajanje znotraj sebe: tudi tu vidimo, da Pan prevzema aktivno vlogo vzroka. Za zaključek tega poglavja velja omeniti še bolj duhovno dimenzijo, ki je 18 Boccaccio velik del poglavja I.4 nameni Panovi ljubezni do nimfe Siringe, ki naj bi predstavljala harmonijo nebesnih sfer. Prim. Conti, Myth. V.6 (str. 140), kjer sedem trstik v piščali namiguje na harmonijo sedmih nebesnih zvokov. 19 Dialoghi d’amore, 115. Boccacciev vpliv se kaže tudi razlagi mita o Siringi in vesoljni harmoniji. 20 Gl. Lemmi, The Classic Deities in Bacon, 51–74 (zlasti za poglavje o Panu). 21 O Panu piše v delih Advancement of Learning II.4 (= AL) (1605), De sapientia veterum VI (= SV) (1609) in v poznejšem delu De augmentis scientiarum II.13 (= DAS) (1623). 22 Gl. Apolodor, Bibl. I.4.1. 23 The Advancement of Learning II.4. Tu Lemmi, The Classic Deities in Bacon, 65, opozarja na vpliv Boccaccievega Pana. Keria_2024-1_FINAL.indd 123 23. 12. 2024 09:15:53 124 Sonja Weiss sicer pri Panu redka: nakazuje jo njegovo poreklo (iz Jupitra ali Merkurja, ki predstavlja Božjo Besedo), vendar je njegova moč večinoma omejena na ču- tno zaznavni oziroma snovni svet. Platonova etimologija, ki Pana razlaga kot govor (λόγος), ker ta zajema vse, je na kratko omenjena pri Contiju, ki pa se ne poglablja v Platonovo razmišljanje o dvojni naravi Pana kot resničnega in lažnega govora.24 Ta duhovna dimenzija je omejena na Panovo vlogo »tistega, ki tke harmonijo«, če se vrnemo k orfiškim verzom na začetku, saj je osnova vsake harmonije sorazmerje, ki je prav tako del pomena grškega izraza λόγος. PROTEJ ALI DUHOVNA SNOV Iz razdelka o Panu so se že izluščili nekateri pojmi, ki po mnenju mitografov označujejo naravo vesolja v antičnih kozmologijah: kompleksen ustroj, ki po- vezuje nasprotja in je harmonično ter razumno urejen, njegova snovna in du- hovna komponenta, njegova spremenljivost. Slednjo je v antiki utelešal morski bog Protej, nepredvidljiv in vse predvidevajoč. Najbolje ga poznamo iz epizo- de iz Odiseje (in odlomka iz Vergilijeve Georgike), kjer je prikazan kot modri starec, ki vidi prihodnost in prepozna preteklost ter sedanjost, a spregovori le tistemu, ki ga je sposoben ujeti in predvsem zadržati v vseh podobah, ki si jih nadane.25 Njegova spremenljivost je dodatno podčrtana z njegovim poreklom, saj prihaja iz varljivega morja: in prav ta dvojnost nestalne narave, ki je vir resnice za tistega, ki zajezi to nestalnost, vznemirja domišljijo. V marsičem je Protej podoben Panu: prav tako je starodaven bog, njegova sposobnost privze- manja različnih (tudi živalskih) podob je prav tako odraz njegove večplastne narave. A če je Pan »vse«, je Protej »prvorojeni«, in če Pan predstavlja vesoljno naravo, je Protej »tisti, ki razkrije počela narave«26 in ki je vir sprememb v snovi. Čeprav tudi Panu antični viri pripisujejo modrost,27 smo videli, da ta lastnost ostaja v ozadju: Panova modrost je kozmična, Protejeva je primarna in usmerjena v prihodnost. Contijeva razlaga sprva preseneti, saj Proteja razume kot vim aeris: zrak in voda (Neptun je Protejev oče) sta namreč povezana v z nekakšno naravno alkimijo, ki jo opisuje že Platonov Timaj (49c–d) in v kateri se zrak se zgosti v vodo in se voda razredči v zrak (in pri Platonu naprej v ogenj). Najprej se zdi, da imamo opraviti s posebno snovjo bolj zračne narave, ki v različnih stanjih tvori živi svet (natura aeris per quem temperatum omnia oriuntur), vendar je v nadaljevanju rečeno, da se vsa živa bitja rodijo iz iste snovi (ex eadem materia) 24 Cra. 408c. 25 Od. IV.382–579 in Georg. IV.387–529. 26 Orphica H. 25. 27 Od njega naj bi Apolon prejel preroški dar (Apolodor, Bibl. I.4.1); prim. εὔσκοπος v orfiški himni (H.11.9). Keria_2024-1_FINAL.indd 124 23. 12. 2024 09:15:53 125Pan, Protej in Saturn kot materia providens glede na delež zraka in toplote.28 Protej je primus existens, kajti snov kot celota obstaja v umu še pred obliko (materia enim omnis in intellectu forma prior existit). Možno je, da je Conti z »zračno« naravo snovi skušal Proteja povezati z novoplatonskim pojmom netelesne umske snovi,29 ki je predhodna posame- znim oblikam v vesoljnem umu30 in ki po prejetju teh oblik tvori bitja čutno zaznavnega sveta. Ta nauk je bil namreč precej razširjen in je vplival tudi na misel judovskih humanistov, med njimi na že omenjenega Leona. Njegova ale- gorični prikaz stvarjenja, med katerim Demogorgon z roko seže v ženski prin- cip Kaosa, sicer močno spominja na Boccaccievo kozmologijo,31 a obenem je v njegovem opisu predstvarjenjskega kaosa viden vpliv Pica della Mirandole in prek njega kabalistične razlage pojmov tohu in bohu, ki v svetopisemskem opisu stvarjenja opisujeta predstvarjenjski kaos. Ta dva izraza se po večinskih razlagah nanašata na isto eniteto, Pico pa je namesto tega sledil judovskemu učenjaku Izaku Abravanelu (Leonovemu očetu), ki je ti dve besedi razumel ločeno kot nanašajoči se na primarno materijo oziroma obliko, ki se vtisne v to snov.32 Abravanel je to misel nadgradil z novoplatonskim prepričanjem, da je oblika v snovi in ne obratno, vendar je v njej in potentia, v možnosti.33 Pico v Conclusiones poudari, da cum audis Cabalistas ponere in Thesua informita- tem, intellige informitatem per antecedentiam ad formalitatem non per priua- tionem.34 V tem pojmovanju primarne brezobličnosti informitas ne pomeni pomanjkanja oblike, temveč predhodnost (antecedentia) le-tej, kar je tudi bi- stvo novoplatonske inteligibilne snovi: pri Plotinu je ta predhodnost obliki prva drugost, ki se izlije iz Enega in je predhodna hipostazi Uma kot mnoštvu 28 Na ta alkimistični pogled na snov kaže tudi besedilo Clauda-Barthélémya Morisota, ki v svojem delu Orbis maritimus pri razlagi Proteja skoraj dobesedno navaja odlomek iz Contija, v čigar frazi pro aeris calorisve ratione occulta izraz ratio razume kot proportio (Orbis maritimus II.45 (str. 683)). 29 Conti, Myth. VIII.8 (str. 246); v Tozzijevi padovanski izdaji iz l. 1616 (str. 442) najdemo na tem mestu še dodatek, ki opozarja, da se snov (tj. Protej) po naravnem vzgibu žene za oblikami ( formasque varias semper expetit naturae impulsu). Večina teh dodatkov sega še v beneško in frankfurtsko izdajo (obe iz l. 1581), ki sta bili zadnji izdaji pred Contijevo smrtjo (Mulryan in Brown, »Appendix« v: Natale Conti’s Mythologiae, 939, in Id., »Introduction«, xlv). 30 Povezavo primarne snovi s Protejem najdemo že v antiki: tako alegorist Heraklit (QH 64–67) navaja razlage, po katerih Protej predstavlja brezoblično snov (ἄμορφος ὕλη), ki je hkrati prva bitnost (πρώτη οὐσία). Novoplatonska alegoreza je to snov dvignila na umsko raven (Proteja kot vseobsegajočo monado omenja Jamblih (Theo. Arithm. 7.10–13), v opisu nezapopadljive sno- vi ga ima morda v mislih tudi Plotin (En. III 6(26).7.14–17)); prim. tudi izraz ἱερὴ ὕλη v orfiški himni (H. 25.3). 31 Dialoghi d’amore, 108–10; prim. Boccaccio, GDG I.3. 32 Ogren, The Beginning of the World, 135–36. 33 Abravanel, In Gen. 38 v: Ogren, The Beginning of the World, 144. To prepričanje se je opiralo na aristotelski hilomorfizem, po katerem oblikovni princip pravzaprav nima ločenega obstoja od tega, kar oblikuje (ibid. 102). 34 Pico della Mirandola, Conclusiones cabalisticae numero LXXI. Secundum opinionem propriam, ex ipsis Hebreorum sapientum fundamentis Christianam religionem maxime confirmantes, 11.31 (str. 532 Farmer). Keria_2024-1_FINAL.indd 125 23. 12. 2024 09:15:53 126 Sonja Weiss oblik.35 V tem smislu Conti Proteja iz orfiške himne razume kot rerum omni- um principium in principium universae naturae. V primerjavi s Panom, ki predstavlja harmonični ustroj vesolja, Protej s svojo modrostjo, ki vidi pri- hodnost, uravnava in »temperira« dogajanje v snovi ter tako skrbi za vesoljni red. Ta njegova lastnost pride do izraza tudi v evhemerističnem delu razlage, s katerim Conti zaključi poglavje: Protej je bil učen mož iznajdljivega in hkrati prilagodljivega uma, ki je potreben tako za vodenje države kot v vsakdanjem življenju. Nekatere stvari zahtevajo strogost, druge usmiljeno ravnanje, to pa predstavlja Protejeva sposobnost, da se spremeni bodisi v vodo ali v ogenj. Tu se najverjetneje kaže vpliv Boccaccieve evhemeristične razlage, povzete po Teodonciju, ki pa ji doda lastno mnenje, da Protejeve preobrazbe predstavljajo različna stanja in afekte človeške duše (GDG VII.9.5). Protejevo varietas ingeni lahko razumemo kot diplomatsko žilico v medčloveških odnosih, s katero na kozmični ravni podobno kot Pan skrbi, da ni ničesar preveč (ne quid nimis). Bacon je v delu De sapientia veterum pomen Proteja kot snovi še razširil. V okviru njegovega pojmovanja narave in znanosti je snov najstarejša resničnost takoj za Bogom in je vir spoznanja.36 Za razliko od predhodnikov se Bacon v svoji razlagi osredotoči tudi na način, kako pripraviti Proteja do tega, da sprego- vori: kakor je v alkimističnih postopkih snov potrebno obdelovati, skoraj mučiti, da jo spravimo v želeno stanje, mora Menelaj izmuzljivega boga ujeti in ukrotiti, da od njega izve, kar želi. Glavna tema Baconovega razdelka o Proteju je tako človekova želja po spoznanju in obvladovanju narave. V tem pogledu Protej, ki je sicer nuncius in interpres skrivnosti narave, izgubi svojo aktivno vlogo: snov je vir spoznanja, a ni modra; Protej spregovori, a šele pod mukami. Aktivno vlogo tu prevzame človek in Protejeva modrost je poznavanje tistega, ki obdeluje na- ravo in pozna vse njene (z)možnosti: kaj je bila, kaj je, in kaj lahko je ali šele bo. To je poznavanje utrpevanja materije (materiae passiones). Spoznanje, vedenje in celo preroški dar pride od poznavanja materije in njenih skrivnosti. Bacon mit poveže tudi s trenutkom stvarjenja, kjer je pomemben pravi čas, tempus maturum, ko je snov pripravljena, da se iz nje dovršijo oblike oz. vrste (species perficiendae). Seveda je tu snov pasivni princip, ki jo obdeluje verbum Divinum. Tu Bacon ločuje med kreacijo, ko je Protej še svoboden med svojo čredo tjulnjev in ko ad imperium Creatoris ustvari species, oz. jih ustvari Stvarnik. Bacon pravi, da gre za direktno dejanje, ki ne poteka po ovinkih, s katerimi ima najverjetneje v mislih številne metamorfoze snovi. Te preobraz- be pridejo do izraza v drugem trenutku, tj. pri obdelovanju snovi, kjer pa ni več na delu Stvarnik, ampak peritus naturae minister, za katerega sklepamo, da je človek. Snov tu ni več svobodna, ampak je zvezana in deluje pod prisilo ter prek različnih metamorfoz. Čeprav Bacon ne omenja posebej homerske 35 Enn. II 4(12).4 in 5. 36 SV VIII; Proteus sive materia. Keria_2024-1_FINAL.indd 126 23. 12. 2024 09:15:53 127Pan, Protej in Saturn kot materia providens epizode o Menelaju in Proteju, sta njegov namig na mučenje snovi in Protejeve različne metamorfoze dovolj zgovorna. SATUR N ALI DVOJNOST Pri Saturnu imamo opraviti ne le z bogom, ampak tudi s planetom, zato bo ta razdelek najdaljši. Znano je, da so v antiki na nebesna telesa gledali kot na božanstva, vendar se je ta divinizacija začela postopno, najverjetneje pod vplivom pitagorejcev. Ob širjenju babilonske astronomije so Grki pet planetov, med katerimi je bil tudi poznejši Saturn, posvetili božanstvom, katerih ime in značaj sta jim najbolj ustrezala. Planet, ki so ga povezovali z bojevitim babi- lonskim božanstvom Ninibom, je bil tako v Platonovem času zgolj nebesno telo, ki je pripadalo Kronosu, bogu, ki je skopil očeta in požrl svoje otroke; šele pozneje je postal utelešeni bog Kronos/Saturn sam.37 Strokovnjaki opozarjajo, da je imel bog Kronos že v antiki izrazito dvojno naravo in da se je ta notranja razklanost še povečala, ko se sta bog in planet postala eno.38 Kot Titan, ki kastrira svojega očeta in pogoltne svoje otroke, je v precejšnjem nasprotju z bogom, ki je vladal zlati dobi rimske mitične preteklo- sti. Na ta paradoks že uvodoma opozori Conti (Myth. I.17 (str. 24)). Podobno se njegova dvojnost kaže v naravi samega planeta, ki je mrzel, počasen, ima težak vpliv in botruje rojstvu ljudi, ki so melanholični, žalostni, grdi, pijanci, tatovi, goljufi ipd., po drugi strani pa botruje značaju nadarjenih, modrih in pogumnih ljudi.39 Saturn je že v antiki spadal med »slabe« planete, vendar se je to spreme- nilo s širjenjem (novo)platonskega izrazito pozitivnega pogleda na kozmos in vse, kar je v njem. K temu je delno pripomoglo enačenje boga Kronosa s Časom (χρόνος),40 predvsem pa njegova razumnost in modrost, ki jo poudarja tudi or- fiška himna, ki Kronosa imenuje Prometeja-vidca.41 Prek astrološkega nauka, po katerem je moč nebesnih teles neposredno povezana z lastnostmi človekove duše, je tako Kronos/Saturn predstavljal inteligenco, razumsko mišljenje, ume- vanje: novoplatoniki pa so ga celo razlagali kot najčistejši Um, drugo hipostazo, ki izhaja neposredno iz Enega.42 Ta pogled se je uveljavil tudi v srednjeveškem in renesančnem novoplatonizmu, ki je vplival na Contija. 37 Cumont, »Les noms des planètes et l’astrolatrie chez les grecs«, 6–13. 38 Klibansky, Panofsky in Saxl, Saturn in melanholija, 182–184. Za celovit pregled vloge Saturna v literarnem izročilu od antike do renesanse napotujem na to izčrpno študijo, ki je prevedena tudi v slovenščino. 39 Podobne lastnosti Boccaccio pripisuje »zgodovinskemu« kralju Saturnu (GDG VIII.1.16–17). 40 Gl. Makrobij, Sat. I.22.8, na katerega je vplivalo tudi babilonsko povezovanje časa s Soncem: Saturnus ipse, qui auctor est temporum et ideo a Graecis immutata littera Κρόνος quasi Χρόνος vocatur, quid aliud nisi sol intellegendus est...? 41 Orphica, H. 13.7. 42 Gl. Plotin, Enn. V 1(10).7.33–35 in V 8(31).12–13. Keria_2024-1_FINAL.indd 127 23. 12. 2024 09:15:53 128 Sonja Weiss Mitografi pozne antike in srednjega veka43 so pripomogli k uveljavitvi do- ločene ikonografije (starec s pokrito glavo, v eni roki drži srp, v drugi zmaja, ki grize svoj rep, včasih pa tudi katerega od otrok, ki jih požira),44 pa tudi specifičnih lastnosti, ki prav tako odražajo njegovo dvojnost. Tak primer je odlomek iz molitve k Saturnu v srednjeveškem astrološkem in magičnem pri- ročniku Picatrix, ki je nastal kot prevod arabskega izvirnika: Tu es dominus Saturnus, qui es frigidus et siccus, tenebrosus, actor boni, in tua amicicia veridicus, in tuis promissionibus verax, durabilis et perseverans in amiciciis et inimiciciis tuis; tui sensus longi et profundi; in tuis dictis et promis- sionibus veridicus, in tuis operibus unus, solus, ab aliis remotus, cum tristicia et dolore, a gaudiis et festivitatibus remotus; tu es senex, ancianus, sapiens et boni intellectus depopulator, tu boni actor et mali. Miser et tristis est ille qui tuis infor- tuniis infortunatur, et bene fortunatus est ille qui tuas attingit fortunas. In te Deus potencias et virtutes posuit et spiritus bona et mala agendi. (III.7.16 (203 Pingree)) Ti si gospod Saturn, ki si mrzel in suh, mračen in dobrodelen, resnicoljuben v svoji naklonjenosti in ki držiš svoje obljube ter si prav tako zvest prijatelj kot zagrizen sovražnik. Tvoje spoznanje seže daleč in globoko; tvoje besede so resnične, tvoje obljube trdne. V svojih delih si sam, odmaknjen od drugih, in v žalosti in bolečini si daleč od veselja in praznovanja. Starec si, starodaven in moder, uničevalec dobrega spoznanja. Delaš dobro in zlo. Žalosten in ubog je vsak, ki ga zadenejo tvoje nesreče, a srečen je tisti, ki je deležen srečne usode od tebe. Tebi je Bog dal moči in vrline ter duha, ki dela dobro in zlo. Z naraščanjem vpliva astrologije v srednjem veku se je krepilo tudi nega- tivno pojmovanje Saturna kot planeta, ki botruje melanholičnemu in težkemu značaju, po drugi pa je filozofija tako rekoč oprala njegovo ime z vztrajnim po- vezovanjem tega božanstva s previdnostjo (providentia, prudenza) in s čistim Božjim umom.45 In nenazadnje je v Dantejevi kozmologiji Saturnovo nebo, kjer so duše blaženih zatopljene v kontemplacijo Boga, najvišje od gibljivih sfer, prosojno, pesnik pa ga primerja celo s kristalom in zrcalom.46 43 Med prvimi velja omeniti Marcijanovo Svatbo Merkurja in Filologije, Fulgencijevo Mitologijo, in Servijeve komentarje k Vergiliju; za razvoj Saturnovega lika pa strokovnjaki poudarjajo predvsem vpliv srednjeveška pisca Remigija iz Auxerra in njegovega komentarja k Marcijanu (9. stol.) ter tretjega Vatikanskega mitografa (12./13. stol.), čigar delo je poznano tudi pod naslo- vom Liber ymaginum (gl. Seznec, The Survival of the Pagan Gods, 170–71 in Pepin, The Vatican Mythographers, 9) in ki je močno vplival na Boccaccia (Klibansky, Panofsky in Saxl, Saturn in melanholija, 224–5). 44 Conti, Myth. II.2 (str. 40); prim. tretji Vatikanski mitograf (MV III.1.5–6). 45 Mojster Eckhart je sedem planetov primerjal s sedmimi blagri, od katerih čistost v srcu pripada Saturnu, ki deli angelsko čistost (Pridige LXVII; citirano v: Klibansky, Panofsky in Saxl, Saturn in melanholija, 220). Prim. spodaj tudi Ficinovo alegorezo v De amore. 46 Raj XXI.16–27. Saturn je tudi pri Danteju večkrat omenjen kot vladar zlate dobe (»ki je pod njim umrlo zlo v prirodi«). Keria_2024-1_FINAL.indd 128 23. 12. 2024 09:15:53 129Pan, Protej in Saturn kot materia providens Astrološka dimenzija je precej okrepila njegovo vlogo v kozmoloških te- orijah, zato se v tem prispevku omejujemo na tiste, ki niso neposredno pove- zane z delovanjem Saturna kot planeta, temveč temeljijo na alegorični razlagi božanskega Saturna in poudarjajo dvoreznost snovno-duhovnega ter aktiv- no-pasivnega principa. Pri Boccacciu Saturn nima vidnejše kozmološke ali filozofske razlage oziroma je ta zelo omejena; le proti koncu navaja Fulgencija in prek njega grškega komediografa Apolofana, da je Saturn sacer νοῦς, lahko pa tudi sator (sejalec) νοῦς, kar bi namigovalo na kreativni božanski um (GDG VIII.1.32). Eden od razlogov bi lahko bil ta, da v njegovi kozmološki hierar- hiji Saturn zavzema nižje mesto od tistega, na katerem najdemo grškega boga Kronosa. Pred njim sta še drugi Jupiter in Nebo, pred katera postavi prvega Jupitra, medtem ko na samem vrhu vlada Demogorgon, iz katerega izhajata večnost in kaos. Saturn se tako pojavi šele v tretji generaciji. Istoveten je s Časom, ki pa je določena dimenzija, zato Saturn ne sodi v sam začetek, kjer vladata Večnost in Kaos, ampak je njegova vloga v nastanku sveta omejena na kreacijo v območju zemeljskega sveta. Drugače je pri Contiju (Myth. II.2 (str. 36)), ki svojo platonsko obarvano razlago Saturna kot časa, ki nastane ob gibanju neba, povezuje z besedilom or- fiške himne, čeprav tam Kronos ni čas, ampak oče veka, παγγενέτωρ αἰῶνος.47 Himna omenja njegovo veliko moč uničevanja in porajanja (δαπανᾶις μὲν ἅπα ντα καὶ αὔξεις), kar vsaj v prvem delu namiguje na pregovorni »zob časa«, in na staro maksimo, da čas uniči vse.48 Saturn, ki mu pogosto pripisujejo uničevalno delovanje, je včasih ločen od Kronosa-časa, ki je njegov sin, včasih pa sovpade z njim, odvisno od tega, ali se poudarja razžiralna moč časa ali njegova vloga v kozmični ureditvi.49 V Saturnovi ikonografiji to ponazarja predvsem njegovo požiranje lastnih otrok, ki po Contiju skupaj z dejanjem, ko te otroke izbruha, predstavlja corruptio in generatio, ki sta nujno posledici minljivosti v času.50 Prav zaradi teh premen (vicissitudines), ki jim botruje čas, se tudi pojem časa prepleta s pojmom vesoljne narave, zaradi česar Conti citira besede Dionizi- ja Halikarnaškega, da Saturn-čas zaobjema vesoljno naravo sveta (universam mundi naturam). Vendar mu je bližja novoplatonska razlaga, po kateri Saturn skupaj z Jupitrom in Venero predstavlja Božji um (mentem illam divinam), ki 47 Orphica H. 13.5. Prim. Platon, Ti. 37d (čas je »gibljiva podoba veka«). 48 Sofokles, OC 609. 49 Leone Ebreo, Dialoghi d’amore, 118 in 132. O zlivanju teh dveh likov v ikonografskem izročilu priča zbirka grafik, znanih pod imenom Mantegnov tarok (Tarocchi del Mantegna), kjer na ločenih kartah Saturna in Časa (Chronico) najdemo isti simbol urobora, ki predstavlja cikličnost časa brez začetka in konca. 50 Ta nujnost je po morda razlog, da se Saturn v Mantegnovem taroku z otožnim izrazom na ob- razu pripravlja, da bo pogoltnil otroka, ki ga drži v rokah. Filozofi so za to okrutno dejanje našli vzvišeno razlago, in sicer željo Kronosa-Uma, da bi njegovi otroci-umske oblike/ideje ostali pri njem, v svetu Uma, in ne bi padli v snovni svet, ki ga predstavlja njihova mati Reja (Plotin, Enn. V 1(10).7.30–32). Za novoplatonske vplive na ikonografijo taroka gl. Germ, Ikonološke študije 63–139 (poglavje IMAGO MUNDI). Keria_2024-1_FINAL.indd 129 23. 12. 2024 09:15:53 130 Sonja Weiss vse zaobjema. Saturn, Jupiter in Venera predstavljajo božji um na različnih ni- vojih, od najvišjega do najnižjega. Saturn je sin Neba/Boga, od katerega prihaja moč Božjega uma. Ta um se v območju etra imenuje Jupiter, ko pa se spusti v nižja telesa z namenom, da jih vzpodbudi k porajanju, se imenuje Venera. Sa- turn je zato vrhovni um, ki ureja zakone vesolja; je providentia, ki določa red, življenje in spremembe v usodah vseh bitij (ad ordinem et vitam et mutationes omnium fortunarum pertineat; Myth. II.2 (str. 40)). Contijeva razlaga trojnega uma je videti kot nekoliko poenostavljena Ficinova alegoreza božanske tria- de Saturn-Jupiter-Venera na višji ravni uma, kjer predstavljajo novoplatonsko triado bivanje-življenje-umevanje, in vesoljne duše, kjer pomenijo umevanje- -gibanje-porajanje.51 V vsakem primeru pa ima Saturn vlogo najvišjega vesolj- nega (angelskega, pri Ficinu) uma, mens superna. Njegovo vlogo Previdnosti pri Contiju lahko primerjamo s Panom pri Baconu, saj se tudi Saturn pojavlja v vlogi urejevalnega principa kozmične usode. Tudi tu je ta red podlaga neneh- nih premen v vesolju, le da Pan predstavlja bolj pasivni, Saturn pa – podobno kot Protej – bolj aktivni in (pod vplivom novoplatonizma) umni princip. Nje- gova aktivna vloga je še zlasti podčrtana v novoplatonskih razlagah Saturna v paru z njegovo ženo Ops, ki v tem dvojcu predstavlja primarno snov, medtem ko je Saturn kreativni Um52 in vesoljna Previdnost. Povezava Saturna-Časa s Previdnostjo je bogato podprta tako v literarnem kot ikonografskem izročilu, ki Previdnost večkrat prikaže s tremi obličji, (tudi živalskimi), ki predstavljajo sedanjost, preteklost in prihodnost, na ravni člove- škega mikrokozmosa pa tri življenjska obdobja.53 Ta povezava je posebej pou- darjena in izčrpno komentirana v Ridewallovem spisu Fulgentius metaphoralis (14. stol.). Ridewall Previdnost imenuje tudi creatrix omnium, ki je vladala zlati dobi, s časom pa jo povezuje to, da je za razvoj modrosti in preudarnosti potre- ben čas. Tudi motiv požiranja otrok je razložen v kontekstu te povezave54 kot delovanje previdnosti, ki se hrani sama s sabo oz. s svojimi deli. Saturnovo vé- denje torej zajema vse, tako kot Protejevo, le da je pri Saturnu poudarjena tako cikličnost kot celovitost spoznanja, kar predstavlja tudi kača, ki grize svoj rep. Charles de Bovelles je pomen urobora razložil z mislijo, da je najbolj resnična modrost zavedanje sebe (hominis in seipsum conversio per serpentem expressa), kot je naročal že delfski rek. Samospoznanje v svojem temelju ni delitev lastnega 51 De amore II.7. 52 Materia prima in inteletto, produttore dell’anima celeste pri Leonu Ebreu, Dialoghi d’amore, 122F. Prim. Cristoforo Landino, Disput. Camald. 3 (str. 124 Lohe), kjer predstavljata kreativni par čas-snov. 53 O tem, kako staro je to izročilo, piše Panofsky v svoji razpravi »Titian’s Allegory of Prudence: A Postscript«, 151–55. 54 Ta v resnici ni Fulgencijeva, temveč se najverjetneje opira na njegovo etimologijo Saturnovega imena kot sacer νοῦς, ki se nanaša na quasi divinum sensum creantem omnia (Myth. 1.2; gl. Chance, Medieval Mythography 2, 285). To etimologijo mimogrede omeni tudi Boccaccio, a brez navezave na Previdnost. Keria_2024-1_FINAL.indd 130 23. 12. 2024 09:15:53 131Pan, Protej in Saturn kot materia providens bistva, temveč neprekinjeno obračanje k sebi (Liber de sapiente XXVII) in po- sledica je razlikovanje, ne delitev, znotraj sebe, dveh koncev in srednjega dela. Spoznanje sebe in posledično modrost sta zato trojna (trina; Liber de sapiente XXVIII). Ta vestigium trinitatis najdemo tako pri Panu, kjer tri Parke, ki jim na- čeluje kot vladar usode, predstavljajo sedanjost, preteklost in prihodnost,55 kot tudi pri Proteju, ki je ter maximus, saj prav tako pozna vsa tri lica časa.56 Prepletanje koncepta večnosti in časa pri Saturnu je mogoče pojasniti s pojmom veka (αἰών), ki ga ne smemo razumeti kot večnost v platonskem smi- slu času predhodne negibnosti bivanja, temveč v starejšem pomenu neskonč- nega trajanja, ki ni negibno, temveč dinamično: in če je grški naturalizem to di- namiko časa dojemal kot ciklično, je v krščanski kozmologiji linearna. To lahko opazujemo pri Baconovem delu De sapientia veterum, ki je zgodbo o Saturnovi kastraciji očeta apliciral na atomizem Demokrita, za katerega pravi, da si je prvi upal zagovarjati večnost snovi in zanikati večnost sveta (SV XII; Coelum sive origines). Slednjega je seveda ustvaril Bog, in sicer iz nekakšnega predstvarjenj- skega kaosa, ki ga opisuje Sveto pismo. Čeprav je ta razlaga, podobno kot Bo- ccacciova zgodba o Proteju, na koncu zvržena kot nekredibilno bajanje čutov (oracula sensus),57 Baconov prikaz Saturna izstopa prav zaradi vloge snovi, ki mu jo nameni: predstavlja namreč nespremenljivo količino snovi, ki je ni mo- goče povečati ali pomanjšati, kar je pravzaprav sporočilo Saturnove kastracije Urana. Gre za svet v njegovi kaotični fazi, ko so stvari nastajale in tudi hitro raz- padle (to predstavlja njegovo požiranje otrok), zato je tu izrecno poudarjeno, da Venera, ki jo antično izročilo povezuje s skopitvijo Urana, nastane šele ob skopitvi Saturna, ko se obdobje kaosa zaključi in nastopi čas složnosti in pora- janja. Tu smo torej daleč od podobe Saturna kot počela reda in razumnosti. Te najdemo pravzaprav več v Proteju kot snovi, ki v podrejenem položaju sobiva s Stvarnikom, dokler ne postane vir spoznanja za človeka. ZAKLJUČEK Prispevek je skušal prikazati, kako se je zlivanje duhovnega in čutno zaznav- nega, ki je zaznamovalo renesančno filozofijo in umetnost, odražalo v nekate- rih temeljnih pojmih filozofije in kozmologije v mitografskih besedilih izbra- nih treh avtorjev, ki so delovali v razponu skoraj treh stoletij. Med temi pojmi so duhovno in snovno počelo, previdnost, vesoljna harmonija, narava, čas in 55 Leone Ebreo, Dialoghi d’amore, 112. 56 Bacon, De sapientia veterum VIII; Proteus sive materia. Prim. orfiško himno Proteju (Orphica H. 25.5). 57 Ti so že davno nehali govoriti resnico, ki jo poznamo ex fide, da namreč snov in stvarjenje pritičeta Stvarniku. Rossi, Francis Bacon. From Magic to Science, 83, opozarja na trenje med Baconovo religiozno in znanstveno držo. Keria_2024-1_FINAL.indd 131 23. 12. 2024 09:15:53 132 Sonja Weiss večnost; skratka pojmi, ki so ob neomajni veri v krščanski kreacionizem vztra- jali in se razvijali skozi čas, njihov razvoj pa se po mnenju teh piscev razodeva skozi skrito sporočilo antičnih mitov in nekaterih mitičnih figur. Obravna- vanim likom Proteja, Pana in Saturna bi prav lahko pridružili še druge, na primer Prometeja, ki prav tako predstavlja kozmično previdnost in uvaja zlato človeško dobo tako kot Saturn, s katerim si večkrat deli vlogo nosilca civiliza- cije. Vendar bi se s tem odmaknili od teme, ki je začrtana v naslovu in s kate- ro skuša članek opozoriti na kompleksno in na videz nasprotujočo si naravo pojmov, v katerih je renesančna misel iskala ključ za razumevanje antičnih pogledov na nastanek in ustroj sveta. Sonja Weiss Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta sonja.weiss@ff.uni-lj.si BIBLIOGR AFIJA Brumble, David H. Classical Myths and Legends in the Middle Ages and Renaissance A Dic- tionary of Allegorical Meanings. Chicago: Fitzroy Dearborn Publishers, 1998. Capuder, Andrej, prev. Dante: Božanska komedija. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1991. Caramella, Santino, ur. Leone Ebreo: Dialoghi d’amore. Bari: Laterza, 1929. Carman Garner, Barbara. »Francis Bacon, Natalis Comes and the Mythological Tradition«. Journal of the Warburg and Courtauld Institutes 33 (1970): 264–291. Chance, Jane. Medieval Mythography 2. From the School of Chartres to the Court at Avignon, 1177-1350. University Press of Florida, 2000. Chance, Jane. Medieval Mythography 3. The Emergence of Italian Humanism, 1321–1475. University Press of Florida, 2015. Cumont, Franz. »Les noms des planètes et l’astrolatrie chez les grecs«. L’Antiquité Classique 4/1 (1935): 5–43. Farmer, Stephen A., ur., prev. Syncretism in the West: Pico’s 900 Theses (1486). The Evolution of Traditional Religious and Philosophical Systems. Tempe: Arizona State University, 1998. Garin, Eugenio, ur. Charles de Bovelles: Liber de sapiente. Torino: Einaudi, 1987. Germ, Tine. Ikonološke študije. Ljubljana: KUD Logos, 2016. Heath, Douglas Denon, Spedding, James, Ellis, Robert Leslie in Mifflin, Houghton, ur. The Works of Francis Bacon. (15 Vols.). Boston : Houghton, Mifflin and com- pany, 1900(?). Dostopno na: https://onlinebooks.library.upenn.edu/webbin/ metabook?id=worksfbacon Iglesias Montiel Rosa María in María Consuelo Alvarez Morán, ur. in prev. Natale Conti: Mitología. 1988. Universidad de Murcia, 1988 (ponatis 2006). Joost-Gaugier, Christiane. Measuring Heaven: Pythagoras and His Influence on Thought and Art in Antiquity and the Middle Ages. Ithaca, New York in London: Cornell University Press, 2006. Joost-Gaugier, Christiane. Pythagoras and Renaissance Europe: Finding Heaven. New York: Cambridge University Press, 2009. Keria_2024-1_FINAL.indd 132 23. 12. 2024 09:15:54 133Pan, Protej in Saturn kot materia providens Klibansky, Raymond, Panofsky, Erwin in Saxl, Fritz. Saturn in melanholija. Študije o zgodo- vini filozofije narave, medicine, religije in umetnosti. Prevod Alfred Leskovec. Ljubljana: Študentska založba, 2013. Kocijančič, Gorazd, prev. Platon: Zbrana dela 1. Celje: Mohorjeva, 2004. Lemmi, Charles W. The Classic Deities in Bacon: A Study in Mythological Symbolism. Johns Hopkins University Press, 1933. Liebschutz, Hans. Fulgentius Metaforalis: Ein Beitrag zur Geschichte der antiken Mythologie im Mittelalter. Leipzig: Teubner, 1926. Lohe, Peter, ur. Cristoforo Landino: Disputationes Camaldulenses. Firenze: Sansoni, 1980. Natalis Comitis Mythologiae, sive explicationes fabularum libri decem. Benetke, 1567. Morisot, Claude-Barthélémy. Orbis maritimi sive Rerum in mari et littoribus gestarum gene- ralis historia. Dijon: Pierre Palliot, 1643. Mulryan, John in Brown, Steven, ur., prev. Natale Conti’s Mythologiae, Vols. 1–2. Tempe, Arizona: ACMRS, 2006. Ogren, Brian. The Beginning of the World in Renaissance Jewish Thought. Ma’aseh Bereshit in Italian Jewish Philosophy and Kabbalah, 1492–1535. Leiden in Boston: Brill, 2016. Pàmias, Jordi. »The Reception of Greek Myth.« V: Approaches to Greek Myth, ur. Lowell Edmunds, 44–83. Baltimore: Johns Hopkins University Press, 1990 (ponatis 2014). Panofsky, Erwin. »Titian‘s Allegory of Prudence: A Postscript«. V: Panofsky, Erwin. Mea- ning in the Visual Arts. Papers in and on Art History:146–168. Garden City, NY: Dou- bleday Anchor Books, 1955. Pepin, Ronald E. The Vatican Mythographers. New York: Fordham University Press, 2008. Pingree, David, ur. Picatrix. The Latin Version of the Ghāyat Al-Hakīm. London: The War- burg Institute, 1986. Rossi, Paolo. Francis Bacon. From Magic to Science. Prev. Sacha Rabinovitch. London: Rou- tledge & Kegan Paul, 1968. Seznec, Jean. The Survival of the Pagan Gods. Prevod Barbara F. Sessions. New York: Harper & Brothers, 1961. Solomon, Jon, ur. in prev. Giovanni Boccaccio: Genealogy of the Pagan Gods (2 Vols.). Cam- bridge, Massachusetts, London: Harvard University Press, 2011. IZVLEČEK Članek analizira vzporednice in odstopanja v ambivalentnem prikazu treh likov grško-rimske mitologije (Pana, Proteja in Saturna), ki so jih renesančni avtorji v svojih kozmoloških razlagah mitov povezovali s snovnim počelom in jim obenem pripisovali last- nosti Božje previdnosti in celo kreativnega počela. Osredotočili se bomo predvsem na dela treh piscev: Boccaccio je s svojo kompilacijo Genealogiae deorum gentilium sicer še zasto- pnik srednjeveške mitografije, a je zaradi svojega bolj znanstvenega in kritičnega pristopa pomemben vir za renesančne mitografe, med katerimi je tudi Natale Conti s filozofsko- moralistično obarvanim delom Mythologiae, katerih sledove lahko zaznamo v nekaterih spisih Francisa Bacona (zlasti De sapientia veterum), kjer avtor podaja svoje znanstvene in filozofske poglede na antični mit in njegovo vlogo v razvoju človeškega védenja. Ključne besede: mit, alegorija, kozmologija, snov, renesansa Keria_2024-1_FINAL.indd 133 23. 12. 2024 09:15:54 134 Sonja Weiss ABSTR ACT Pan, Proteus, and Saturn as Materia Providens in the Cosmologica l Interpretations of Renaissance Mythographers The paper examines the parallels and divergences in the ambivalent portrayal of three figures from Greco-Roman mythology – Pan, Proteus, and Saturn – whom Renaissance authors associated with the material principle in their cosmological interpretations of myth. At the same time, to these figures were ascribed qualities of divine providence and even creative power. The focus is on three writers: while Boccaccio’s compilation Ge- nealogiae deorum gentilium remains representative of medieval mythography, his more scientific and critical approach makes him an important source for Renaissance mythog- raphers, including Natale Conti. In turn, Conti's philosophical-moralist work Mytholo- giae left traces in some of Francis Bacon's writings, particularly in De sapientia veterum, where Bacon presents his scientific and philosophical views on ancient myths and their role in the development of human knowledge. Keywords: myth, allegory, cosmology, matter, Renaissance Keria_2024-1_FINAL.indd 134 23. 12. 2024 09:15:54 Didaktika grščine Keria_2024-1_FINAL.indd 135 23. 12. 2024 09:15:54 Keria_2024-1_FINAL.indd 136 23. 12. 2024 09:15:54 Jerneja Kavčič Nova grščina za klasične filologe: prvi koraki Namen pričujoče objave je pokazati, kako uporabiti staro grščino kot osnovo za učenje novogrškega jezika. Temelji na opažanju, da se lahko velik del bese- dišča, pa tudi slovničnih oblik stare grščine uporabi v novi grščini, ne da bi se pravil slednje posebej učili. Ideja se morda zdi nenavadna, ker se tudi klasični filologi učenja nove grščine ponavadi lotijo s pomočjo enega od številnih uč- benikov, namenjenih učenju nove grščine kot tujega jezika. Ti na podobnosti med staro in novo grščino praviloma ne opozarjajo niti jih ne skušajo izkori- ščati, vse to pa velja tudi za učbenike, ki v svojem naslovu trdijo, da so nastali za potrebe klasičnih filologov.1 A jezikovna dejstva govorijo drugače: kdor pozna vsaj osnove starogrške- ga jezika, lahko te uporabi tudi pri učenju nove grščine. Abecedo denimo, ki se danes uporablja za zapisovanje starogrških besedil in je v resnici zgolj ena od različic starogrškega alfabeta, Grki uporabljajo v nespremenjeni obliki še da- nes. Še več, vsaj nekatere črke novogrškega alfabeta lahko pravilno preberemo, če smo se kadar koli naučili starogrške pisave; to denimo velja za črke α, ε, ι, ο, ου, κ, π, τ, ρ, φ, χ, pa tudi za dvočrkje ου. Res je sicer, da nekatere od teh črk izgovarjamo enako kot v novi grščini zato, ker je naš šolski izgovor stare gr- ščine zgolj približek avtentičnega starogrškega izgovora in ne ker bi jih enako izgovarjali stari Grki.2 Od prej naštetih to velja zlasti za črki φ in χ, ki sta se v stari grščini izgovarjali kot [ph] oz. [kh], medtem ko ju pri pouku stare gršči- ne izgovarjamo kot [f] oz. [h] ali enako kot v novi grščini. To je z vidika nove grščine okoliščina, ki olajša njeno učenje. Tovrstni pojavi pa niso omenjeni 1 V zadnjih letih in desetletjih so nastali najmanj trije tovrstni učbeniki: Natalia Laiou, ur., Νέα Ελληνικά για κλασικούς φιλολόγους, Atene: Ίδρυμα Τριανταφυλλίδη, 1999; Vassiliki Kavagia, ur., Διαδρομές από Αρχαία στα Νέα Ελληνικά, Atene: Εκδοτική Άλφα, 2009; Ilias Κοlokouris, Modern Greek for Classicists: A Graded Reader, New York: Paideia Institute, 2020. 2 Obstaja več različic Erazmove izgovarjave. Pričujoči prispevek izhaja iz tradicije, kakršna se je uveljavila v slovenskem šolskem sistemu. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.26.1.137-174 Keria_2024-1_FINAL.indd 137 23. 12. 2024 09:15:54 138 Jerneja Kavčič zgolj na pisavo. Številne besede, ki se jih naučimo pri pouku stare grščine, lahko uporabimo v novi grščini, ne da bi se posebej učili njihove izgovarjave ali pomena. To denimo velja za besede φίλος »prijatelj«, χώρα »dežela«, κρέας »meso«, κακός »slab«, νέος »nov, mlad« in številne druge.3 Na tovrstnih pojavih temelji pričujoča metoda, ki na začetni stopnji pou- darja podobnosti med staro in novo grščino ter postopoma uvaja glasoslovne, oblikoslovne, skladenjske in leksikalne razlike. Uporabljamo jo pri pouku nove grščine, še zlasti na poletni šoli, ki smo jo v sodelovanju z Univerzo v Atenah, z Ohio State University ter z Masarykovo univerzo v Brnu prvič organizirali na Univerzi v Atenah poleti l. 2023, drugič pa na isti univerzi v letošnjem letu. Gradivo v nadaljevanju skuša klasičnemu filologu, ki pozna osnove starogrške slovnice ter nekaj osnovnega besedišča, pokazati, kako lahko to znanje upo- rabi pri učenju nove grščine. Namenjeno je samostojnemu učenju (zato so v opombah pod črto navedene rešitve nalog), obenem pa ga je mogoče občasno – in če to dopuščajo časovni okviri – uporabljati tudi pri šolskem pouku stare grščine. Ideja ni povsem nova, saj tudi nekateri tujejezični učbeniki stare gr- ščine, namenjeni srednješolski rabi, v svoje gradivo vključujejo elemente nove grščine.4 Z uvajanjem gradiva, ki sledi v nadaljevanju, je smiselno začeti potem, ko so učenci utrdili znanje starogrške pisave in izgovarjave in ko obvladajo tudi prezent glagolov prve konjugacije, pridevnike tipa σοφός ter osebne zaimke, 1. in 2. deklinacijo ter pogostejše besede 3. deklinacije (npr. ὄνομα »ime«, κρέας »meso«). Posamezne naloge pa je mogoče uporabiti že prej; tak primer so naloge v poglavjih 1. 2. in 1. 4., ki opozarjajo na podobnost med pisnimi oblikami nekaterih starogrških in novogrških besed. 1. IZR AŽANJE IMENA, ER AZMOVA IN NOVOGRŠK A IZGOVARJAVA, NOVOGRŠKI PR AVOPIS, GLAGOLI V AKTIVNEM PR EZENTU 1.1. Izražanje imena Zapišite v stari grščini skupaj z določnim členom. V drugem in tretjem prime- ru uporabite oblike nepoudarjenih zaimkov. 5 3 Statistični podatki in dodatni primeri: Jerneja Kavčič, Brian D. Joseph in Christopher Brown, »Teaching Modern Greek to Classicists: Taking Advantage of Continuity«, Keria: Studia Latina et Graeca 22, št. 2 (2020): 119–139. 4 Primer: Andreas Weileder in Herbert Mayerhöfer, ur., Kairos, Bamberg: Buchners Verlag, 2013. O tem in drugih podobnih poskusih gl. Jerneja Kavčič, »The repesentation of Modern Greek in Ancient Greek textbooks: A linguistic perspective«, Vestnik za tuje jezike 12, št. 1 (2020): 75–93. 5 Rešitve: τὸ ὄνομα, τὸ ὄνομά μου, τὸ ὄνομά σου. Keria_2024-1_FINAL.indd 138 23. 12. 2024 09:15:54 139Nova grščina za klasične filologe: prvi koraki ime ______________________ moje ime ______________________ tvoje ime ______________________ Isti izrazi se uporabljajo tudi v novi grščini, le da se pri zapisu opuščata znamenji za pridih in gravis:6 ime ______________________ moje ime ______________________ tvoje ime ______________________ Kljub nekoliko drugačnemu zapisu pa Erazmova izgovarjava stare grščine v tem primeru ustreza novogrški izgovarjavi. Τοvrstne besede je mogoče upo- rabiti tudi v dialogih, kakršen je spodnji:7 Το όνομά σου; ______________________ Ουρανία. ______________________ Preberite zgornji dialog in pri tem upoštevajte, da se samoglasnik o v novi grščini izgovarja razmeroma široko (kot v slovenščini v besedi »oče«). Z Erazmovo izgovarjavo lahko pravilno preberemo tudi nekatere druge besede in stavke. Mnoge od teh besed imajo poleg tega v novi grščini vsaj pri- bližno enak pomen kot v stari grščini. Mnoge besede razumemo tudi zato, ker gre za izposojenke iz modernih jezikov. Na primer:8 Έχω πολλά νέα. _____________________ Σ´ακούω. _____________________ Τι νέα; _____________________ Όλα καλά. _____________________ Πίνετε αλκοόλ; _____________________ Έχετε κόκα κόλα; _____________________ V drugih primerih lahko tudi z Erazmovo izgovarjavo pravilno prebere- mo novogrške stavke, a jih morda ne bomo povsem pravilno razumeli, ker so razlike med staro in novo grščino večje. Na primer: 6 Rešitve: το όνομα, το όνομά μου, το όνομά σου. 7 Pomen: Tvoje ime? - Urania. 8 Pomeni stavkov: Imam veliko novic.- Poslušam te./ Kaj je novega?- Vse v redu. / (Ali) pijete alkohol ? / Imate kokakolo?« Keria_2024-1_FINAL.indd 139 23. 12. 2024 09:15:54 140 Jerneja Kavčič Πώς σε λένε; Kako ti je ime? Με λένε Μαρία. Ime mi je Maria. Τα λέμε! Se vidimo. Πώς τα πας; Kako ti gre? Έτσι κι έτσι. Tako, tako. Čeprav sta si stara in nova grščina do določene mere podobni, ju torej ločijo tudi številne razlike. Tako moramo v stavku »Moje ime je ...« uporabiti glagolsko obliko είναι, ki se v novi grščini izgovarja kot [íne] in pomeni »je« ter »so«. V novi grščini je to torej oblika za 3. os. edn. in mn. prezenta glagola biti. To je beseda, ki ji lahko rečemo lažni prijatelj: ima namreč tako rekoč identično pisno podobo kot starogrški nedoločnik εἶναι (če se izvzame zapis naglasa), a se od slednje bistveno razlikuje tako po izgovarjavi kot po pomenu. Omeniti velja, da z zgodovinskega vidika med besedama ni povezave: novogr- ška oblika είναι namreč ne izhaja iz nedoločnika glagola biti, temveč iz brezo- sebnega glagola ἔνι »da se«.9 »Moje ime je Petros« se tako v novi grščini reče: Tο όνομά μου είναι Πέτρος. Povejte v novi grščini:10 Moje ime je ... ____________________________________ 1.2. Novogrški pravopis Novogrška abeceda je enaka abecedi, ki se uporablja za zapis starogrških bese- dil, nekoliko se razlikuje zgolj raba diakritičnih znamenj. Ta pravopis so Grki uvedli šele leta 1981. Temeljne značilnosti: – uporablja se samo eno naglasno znamenje, stari akut, ki se zapisuje na večzložne besede in nadomešča tudi cirkumfleks in gravis: Νovogrško Starogrško το όνομα τὸ ὄνομα γλώσσα γλῶσσα11 9 Oblika je nastala po analogiji z ostalimi oblikami glagola biti, ki je že v antiki prevzel mediopa- sivne končnice; vmesna oblika, izpričana v bizantinskih besedilih, je εἶνι. 10 Rešitev: Το όνομά μου είναι…. 11 Atiški -ττ- se praviloma nadomešča s sklopom -σσ-. Gre za razvoj, ki je bil končan že razmero- ma zgodaj v antiki (proti koncu klasične dobe). Keria_2024-1_FINAL.indd 140 23. 12. 2024 09:15:54 141Nova grščina za klasične filologe: prvi koraki Kot kažejo navedeni primeri, se pri besedah, ki imajo v stari in novi gršči- ni enako pisno podobo, praviloma ohranja mesto naglasa; – šibki in ostri pridih se opuščata tako v govoru kot v pisavi: Novogrško Starogrško όνομα ὄνομα ο ὁ – enozložnice se pišejo brez naglasa: Νοvogrško Starogrško προς προς (πρὸς) Izjeme so: πού »Kje?/Kam?«, πώς »Kako?« in ή »ali« (loč.). Nenaglašene različice teh besed pomenijo: που »ki«, πως »da«, η (dol. člen, im. edn ž.); – dve piki označujeta dvozložni izgovor: φαΐ [faí] – na znamenja za starogrške dvoglasnike se naglas zapisuje na drugi del, tako kot v stari grščini. Naglas na prvem delu pomeni dvozložni izgovor: τσάι [tsái]. 1.2.1. Vaje Spodnje besede ohranjajo v novi grščini enako pisno podobo in naglasno me- sto kot v stari grščini. Zapišite njihov naglas v skladu z novogrškimi pravopi- snimi pravili: φιλος τυχη σωμα καλος φιλος η τυχη το σωμα αλλος κρεας το κρεας ανεμος Μουσα η ψυχη αληθεια η αληθεια νεος τα νεα κακα νεα τα νεα μου φως σκια μια Označene besede ohranjajo v novi grščini enak pomen kot v stari grščini, poleg tega jih lahko pravilno izgovorimo zgolj z znanjem stare grščine. Prebe- rite te besede in navedite njihov pomen.12 12 Rešitve: φίλος »prijatelj«, τύχη, σώμα, καλός φίλος, η τύχη, το σώμα, άλλος »drug«, κρέας »meso«, το κρέας »meso«, άνεμος »veter«, Μούσα »muza«, η ψυχή, αλήθεια, η αλήθεια, νέος, τα νέα »novice«, κακά νέα »slabe novice«, τα νέα μου »moje novice«, φως, σκιά, μία. Keria_2024-1_FINAL.indd 141 23. 12. 2024 09:15:54 142 Jerneja Kavčič 1.3. Izgovarjava dvočrkij αι in ει Kot kaže primer besede είναι [íne], se v novi grščini izgovarjata: αι [e] (široko, podobno kot slov. »jezik«), enako kot ε ει [i] Razlike med starogrško in novogrško izgovarjavo so v resnici še bistveno večje (gl. sp., 2.1.). Kljub temu pa lahko pravilno razumemo in preberemo števil- ne novogrške besede in stavke, zgolj če upoštevamo navedeno razliko. Mednje sodijo naslednje zelo pogoste novogrške besede, ki vse izhajajo iz stare grščine: και [ke] »in«, »tudi« ναι [ne] »da« εκεί [eki] »tam, tja« V spodnjih stavkih so poleg είναι, ναι in και uporabljene besede, ki jih lahko pravilno razumete zgolj z znanjem stare grščine. Stavke preberite in prevedite!13 Έχω καλά και κακά νέα. ______________________ Έχω και άλλα νέα. ______________________ Τι είναι εκεί; ______________________ Τι έχεις; ______________________ (Τudi: »Kaj ti je?«) O Πέτρος έρχεται; - Ναι, έρχεται. ______________________ 1.3.1. Vaje Sestavite dialoge: – oseba vpraša drugo osebo, kako ji je ime. Slednja odgovori, da ji je ime Katerina. Dialog izrazite na dva načina:14 ___________________________ ___________________________ ___________________________ ___________________________ 13 Pomeni: Imam slabe in dobre novice. Imam tudi druge novice. Kaj je tam? Kaj imaš? (Ali) Peter prihaja? - Da, prihaja. 14 Rešitvi: Το όνομά σου; -Κατερίνα. / Πώς σε λένε; -Κατερίνα.« Keria_2024-1_FINAL.indd 142 23. 12. 2024 09:15:54 143Nova grščina za klasične filologe: prvi koraki – oseba vpraša drugo osebo, kako ji gre in ali je (z njo) vse v redu. Odgovor je pritrdilen:15 ___________________________ ___________________________ Uredite besede v dialog! Vse besede imajo enako pisno obliko in pomen v stari in novi grščini, naglašene besede pa imajo v novi grščini naglas na istem zlogu kot v stari grščini.16 ; ; ´ ´ επεσες εχεις τι ____________________________ . ναι ____________________________ εκει ειναι τι ; ´´ ____________________________ σκια μια ειναι´´´. ____________________________ Πετρος ο ειναι που ; ´´´ ____________________________ ερχεται ´ . ____________________________ ο Πετρος ειναι και που, ; ´´´ ____________________________ αλλα ειναι ερχεται εκει, . ´´´´ ____________________________ 1.4. Νοvogrški glagol: uvod Če upoštevamo novogrški izgovor dvočrkij ει in αι (gl. 1.3.), lahko pravilno preberemo tudi številne novogrške glagolske oblike. Nova grščina ime dve konjugaciji, pri čemer prvo sestavljajo zlasti novo- grški nasledniki nekdanjih tematnih glagolov, na primer έχω »imam«, πίνω »pijem«. V novi grščini zelo pogost glagol je κάνω »storim, počnem«, nasle- dnik starogrškega glagola κάμνω »trudim se«. V novogrško 2. konjugacijo sodijo po večini nasledniki starogrških skrčenih glagolov, pri čemer pa so se izgubili glagoli na -όω; nekateri izmed njih so prešli med neskrčene glagole (npr. πληρόω > πληρώνω »plačam«). Nekateri glagoli, ki jih poznamo iz stare grščine kot neskrčene tematne glagole, so po drugi strani danes podskupina 2. konjugacije, mednje pa sodi tudi naslednik enega najpogostejših starogrških glagolov, λέω »pravim« (< λέγω). Atematnih oz. glagolov na -μι v novi grščini ni. To pomeni, da so se opu- stili ali pa preoblikovali prezentovo osnovo, kot denimo naslednji glagoli: 15 Rešitev. Πώς τα πας; Καλά; - Ναι, καλά. 16 Rešitve: Tι έχεις; Έπεσες; -Ναι. / Τι είναι εκεί; - Είναι μία σκιά. (ali: Μία σκιά είναι.) / Πού είναι ο Πέτρος; -Έρχεται./Και ο Πέτρος, πού είναι; - Εκεί είναι, αλλά έρχεται. (ali: Eίναι εκεί, αλλά έρχεται.) Keria_2024-1_FINAL.indd 143 23. 12. 2024 09:15:54 144 Jerneja Kavčič κερνάω »plačam, ‘častim’« (< κεράννυμι), δίνω »dam« (<δίδωμι), ανοίγω »od- prem« (<ανοίγνυμι). Glagol biti je povečini prevzel pasivne končnice in ima nepravilno spregatev.17 Nova grščina ima aktiv in pasiv ter naslednje čase: prezent, aorist, im- perfekt, futur in perfekt. Perfekt in futur sta novi tvorbi, pri čemer za razlike od stare grščine futur ločuje med dovršnimi in nedovršnimi oblikami. Oblike ostalih časov so v veliki meri podedovane iz stare grščine. Spodaj so navedene oblike indikativa prezenta aktiva nekaterih spregatve- nih vzorcev. Če izhajamo iz primerjave s staro grščino, so slednji brez dvoma najbližje oblike glagolov prve konjugacije. Manjkajoče oblike imajo v novi gr- ščini enako pisno obliko kot v stari grščini, tako da jih lahko dopolnimo sami (paziti pa je treba na izgovor):18 Πίνω »pijem« (1. konjugacija) Ednina Množina 1. os. πίνω πίνουμε 2. os. 3. os. πίνουν Zelo pogosta v novi grščini sta tudi glagola έχω »imam« in κάνω »storim, počnem«. Slednji se uporablja tudi v spodnjih frazah: Τι κάνεις; Kako si? / dobesedno Kaj počneš? Τι κάνετε; Kako ste? (množina in vikanje) / dobesedno Kaj počnete? Πόσο κάνει...; Koliko stane? Πόσο κάνουν…; Koliko stanejo? Iz stare grščine dobro znani glagol χαίρω »veselim se« se po drugi strani uporablja zgolj v nekaterih okamenelih izrazih, medtem ko ga sicer nadome- šča pasivni χαίρομαι: Χαίρετε! Pozdravljeni! (formalni pozdrav; starogrška ednina *Χαῖρε se ne uporablja.) λέω »pravim, rečem« (podrazred 2. konjugacije) 17 V splošnem velja, da je še nekoliko bolje od prezentove ohranjena aoristova osnova. Glagol »pasti« je denimo ohranil aoristovo osnovo πεσ-, medtem ko se je prezentova osnova po zgledu aoristove preoblikovala v πέφτω. 18 Manjkajoče oblike: πίνεις [pínis] (2. os. edn.), πίνει [píni] (3. os. edn.), πίνετε (2. os. mn.). Keria_2024-1_FINAL.indd 144 23. 12. 2024 09:15:54 145Nova grščina za klasične filologe: prvi koraki Ednina Množina 1. os. λέω λέμε 2. os. λες Λέτε 3. os. λέει Λένε Τe oblike se med drugim uporabljajo v že znanih frazah, gl. zg., 1.1.: Πώς σε λένε; Με λένε Μαρία. Kako ti je ime? Ime mi je Maria. Τα λέμε! Se vidimo/vidiva! Pogostejši glagoli tega vzorca so tudi:19 ακούω __________________ (enak pomen kot v stari grščini)20 πάω (< ὑπάγω) »grem », vzporedna oblika je πηγαίνω (pravilni glagol 1. konjugacije) τρώω (< τρώγω) »jem“ Primeri: Πώς τα πας; Kako ti gre? Πάμε! Gremo! Μ´ ακούς; Ναι, σ´ ακούω. Me slišiš? Da, slišim te. Še bolj se od starogrškega vzorca oddaljuje glagol biti. Οblike razen že znane είναι »je/so« so navedene v poglavju 2.2. 1.4.1. Vaje Dopolnite manjkajoče oblike:21 Ο Πέτρος ________________ (έχω) πολλούς φίλους. Ο Πέτρος ________________ (είμαι) φίλος μου. Ο Κώστας και ο Πέτρος ________________ (πίνω) κόκα κόλα. Τι ________________ (έχω) ο φίλος σου; ___________________ (χαίρω), κυρία Μαρία! 19 Poleg tega v ta razred sodijo še: φάω (dovršna oblika glagola τρώω), κλαίω »jočem«, καίω »žgem«, φταίω »kriv sem«. 20 Torej: slišim, poslušam. 21 Rešitve: έχει, είναι, πίνουν, έχει, Χαίρετε, πας, λένε. Keria_2024-1_FINAL.indd 145 23. 12. 2024 09:15:54 146 Jerneja Kavčič Πού _______________ (πάω), φίλε μου; Πώς σε _______________ (λέω); - Με λένε Μαρία. Spremenite glagolske oblike iz ednine v množino in obratno!22 Έχω πολλούς φίλους. __________________________________ Πίνουν κόκα κόλα. __________________________________ Έχετε νέα; __________________________________ Τι κάνεις; Όλα καλά; __________________________________ Ακούω πολλά. __________________________________ Τι λέτε; __________________________________ Τι λέει; __________________________________ Με ακούς; __________________________________ Τρώω κρέας. __________________________________ Τρως κρέας; __________________________________ Izpolnite razpredelnico z glagolskimi oblikami: κάνω, ακούει, κάνει, λες, έχεις, τρώτε, πίνετε, λένε, έχουν, κάνουμε, πάμε:23 1. konjugacija 2. konjugacija 1. os .edn. τρώω 2. os. edn. 3. os. edn. 1. os. mn. 2. os. mn. 3. os. mn. Prevedite:24 Jem meso. __________________________________ Jemo meso. __________________________________ Kako si? __________________________________ Imam veliko prijateljev. __________________________________ Me slišiš? __________________________________ Slišim te. __________________________________ 22 Rešitve: Έχουμε πολλούς φίλους. / Πίνει κόκα κόλα. / Έχεις νέα; / Τι κάνετε; Όλα καλά; / Ακού- με πολλά. / Τι λες; / Τι λένε; / Τρώμε κρέας. / Τρώτε κρέας. 23 Oblike prvega stolpca: κάνω, έχεις, κάνει, κάνουμε, πίνετε, έχουν. Oblike drugega stolpca: λες, ακούει, πάμε, τρώτε, λένε. 24 Rešitve: Τρώω κρέας. / Τρώμε κρέας. / Τι κάνεις; ali Πώς τα πας; / Έχω πολλούς φίλους. / Μ' ακούς; / Σ' ακούω. / Είμαι νέος. / Τα λέμε. / Έχω καλά νέα. / Έχω και κακά νέα. Keria_2024-1_FINAL.indd 146 23. 12. 2024 09:15:54 147Nova grščina za klasične filologe: prvi koraki Sem mlad. __________________________________ Se slišimo. __________________________________ Imam dobre novice. __________________________________ Imam tudi slabe novice. __________________________________ 1.5. Nekaj pisnih sporoči l Na podlagi znanja stare grščine lahko razumemo številna pisna sporočila. Spodnja sporočila zapišite z malimi tiskanimi črkami in jih prevedite:25 KΙΝΔΥΝΟΣ ΘΑΝΑΤΟΣ ________________________ ΤΕΛΟΣ ΕΡΓΩΝ ________________________ ΝΙΚΗ Η ΘΑΝΑΤΟΣ ________________________ (revolucionarno geslo) Ta sporočila so lahko tudi kompleksnejša. Primer je naslednji verz grške- ga pesnika Konstantinosa Kavafisa, ki se je pred nekaj leti pojavljal na javnih prevoznih sredstvih v Atenah. Kaj pomeni?26 ΞΕΝΟΣ ΕΓΩ ΞΕΝΟΣ ΠΟΛΥ ________________________ V pesmi Tα τείχη istega pesnika preberemo spodnji verz. Zapišite ga v skladu z modernimi pravopisnimi oblikami in spremenite povedek tako, da se bo skladal z moderno spregatvijo.27 Μὲ τρώγει τὴν καρδίαν καὶ τὸν νοῦν αὐτὴ ἡ τύχη. _______________________________________ τρώγει = ____________________ Νaslov pesmi Τα τείχη je še ena od besed z enako pisno obliko in pome- nom v stari in novi grščini. Kaj pomeni? Celo v modernem kvizu lahko naletimo na vprašanje, ki ga je mogoče razumeti in nanj odgovoriti zgolj na podlagi znanja stare grščine. Obkrožite pravilni odgovor!28 25 Rešitve: κίνδυνος θάνατος »smrtna nevarnost«, τέλος έργων »konec del«, νίκη ή θάνατος »zma- ga ali smrt«. 26 Pomen: Tujec sem, zelo tujec. 27 Rešitev: Με τρώγει την καρδίαν και τον νουν αυτή η τύχη. »V srcu in umu me razjeda ta usoda.« Drugi del naloge: τρώει, Τα Τείχη »Zidovi«. 28 Pravilna rešitev: b). Keria_2024-1_FINAL.indd 147 23. 12. 2024 09:15:54 148 Jerneja Kavčič Πώς ονομάζεται η θάλασσα, όπου έπεσε ο Ίκαρος; a) Kρητικό πέλαγος b) Ικάριο πέλαγος c) Ιόνιο πέλαγος29 2. ΝOVOGRŠK A IZGOVARJAVA, POZDR AVI IN DRUGE KOR ISTNE FR AZE. OSEBNI ZAIMKI IN ZVALNIK 2.1. Temeljne razlike med starogrško in novogrško izgovarjavo Poleg ι in ει se kot [i] izgovarjajo tudi η, οι in υ: η [i] οι, υ [i] Καλημέρα [kaliméra] Τροία [tría] Καλησπέρα [kalispéra] μοίρα [míra] Καληνύχτα [kaliníhta] οι φίλοι [i fíli] η μέρα [i méra] λοιπόν [lipón] σήμερα [símera] ψυχή [psihí] επίσης [epísis] εσύ [esí] Starogrški pridihnjeni in zveneči zaporniki so prešli v pripornike, pred [i] in [e] pa se γ izgovarja kot [j]; pa v tako se kot [j] izgovarja sklop γ + ει/ι + samoglasnik (npr. γιατί [jatí]): β [v] δ [δ] γ [γ] θ [v] βρίσκω [vrísko] εδώ [eδó] εγώ [eγó] ήρθες [írθes] βρήκα [vríka] δεν [δen] γλυκός [γlikós] αλήθεια [alíθja] πρόβλημα [próvlima] θεός [θεós] γεια σου [ja su] γεια μας [ja mas] γεια σας [ja sas] γιατί [jatí] Drugi del starogrških dvoglasnikov se izgovarja enako kot β, torej [v], ki pred nezvenečimi glasovi (t.j. pred κ, π, τ, φ, θ, χ, σ, ξ, ψ) preide v [f]. Sicer je izgovor [av/ev]: 29 Pri oblikah pridevnikov se odraža odpad končnega -ν, o čemer gl. sp., 4.2. O obliki θάλασσα gl. op. 11. Keria_2024-1_FINAL.indd 148 23. 12. 2024 09:15:54 149Nova grščina za klasične filologe: prvi koraki [av/ev] [af/ef] αύριο [ávrio] ευχαριστώ [efharistó] Εύβοια [évia] ευχαριστούμε [efharistúme] αυτός [aftós] Črka ζ se izgovarja [z]: ζωή [zoí] πειράζω [pirázo], ονομάζω [onomázo], νομίζω [nomízo] 2.2. Osebni zaimki in spregatev glagola bit i Če je upoštevajo temeljne razlike med starogško in novogrško izgovarjavo, je mogoče pravilno prebrati tudi oblike novogrških osebnih zaimkov. Značilnost večine teh oblik je, da se začenjajo na ε-. Vlogo osebnega zaimka za 3. os. edn. in mn. je prevzel zaimek αυτός [aftós], ki se v novi grščini uporablja tudi kot kazalni zaimek. Za razliko od ostalih osebnih zaimkov loči oblike za vse tri spole: αυτός [aftós] »on (ta)«, αυτή [aftí] »ona (ta)«, αυτό [aftó] »ona (to)«; množina: αυτοί [aftí] »oni (ti)«, αυτές [aftés] »one (te)«, αυτά [aftá] »ona (ta)«. Oblike osebnih zaimkov in glagola biti v sedanjiku so naslednje: Ednina Množina 1. os. εγώ είμαι εμείς είμαστε 2. os. εσύ είσαι εσείς είστε/είσαστε 3. os. αυτός/αυτή/αυτό είναι αυτοί/αυτές/αυτά είναι 2.2.1. Vaje Spregajte skupaj z osebnimi zaimki: γράφω, ονομάζω, κάνω, λέω, τρώω!30 Dopolnite z oblikami osebnih zaimkov:31 Σήμερα ____________ δεν αισθάνομαι καλά. Καλά είμαστε. ____________, είσαστε καλά; ____________ δεν είμαστε καλά. ____________ είναι πολύ καλός άνθρωπος. 30 Spregatve: εγώ γράφω, εσύ γράφεις, αυτός/ή/ό γράφει, εμείς γράφουμε, εσείς γράφετε, αυτοί/ ές/ά γράφουν; εγώ ονομάζω, εσύ ονομάζεις, αυτός/ή/ό ονομάζει, εμείς ονομάζουμε, εσείς ονομάζετε, αυτοί/ές/ά ονομάζουν; εγώ κάνω, εσύ κάνεις, αυτός/ή/ό κάνει, εμείς κάνουμε, εσείς κάνετε, αυτοί/ές/ά κάνουν; εγώ λέω, εσύ λες, αυτός/ή/ό λέει, εμείς λέμε, εσείς λέτε, αυτοί/ές/ άς λένε; εγώ τρώω, εσύ τρως, αυτός/ή/ό τρώει, εμείς τρώμε, εσείς τρώτε, αυτοί/ές/ά τρώνε. 31 Rešitve: εγώ, Εσείς, Εμείς, Αυτός, Αυτοί, Αυτή. Keria_2024-1_FINAL.indd 149 23. 12. 2024 09:15:54 150 Jerneja Kavčič ____________ είναι όλοι πολύ καλοί. ____________ είναι πολύ καλή. Dopolnite z oblikami glagola biti in prevedite!32 Τι κάνεις, Μαρία, ____________ καλά; Ναι, καλά ______________. Εσύ, πώς ____________. 2.3. Pozdravi in druge pogoste fraze V spodnjih dialogih naletimo na nekaj novih besed in njihovih oblik, ki jih lahko razumemo na podlagi stare grščine. Kaj pomenijo?33 αγάπη ________________________ αγάπη μου ________________________ αλήθεια ________________________ γλυκός (< stgr. γλυκύς) ________________________ κύριος, κύριε ________________________ λείπω ________________________ όνειρα (im./tož. mn.) ________________________ χαρά ________________________ Νekoliko drugačen pomen kot v stari grščini ima pridevnik καλός, ki po- meni »dober« in ne »lep«. (V tem pomenu se uporabljata zlasti pridevnika ωραίος in όμορφος). Pomen besede το πρόβλημα je po drugi strani dobro znan iz izposojenk v modernih jezikih. Novogrška oblika ohranja enako skla- njatev kot starogrški samostalniki srednjega spola na -μα in je torej naslednja: _______________.34 Drugi izrazi: Γεια σου! »Živjo/Zdravo.« Γεια σας! »Pozdravljeni.« (tudi vikanje) Γεια μας! »Na zdravje.« Καλημέρα! »Dobro jutro/Dober dan.« Καλησπέρα! »Dober dan/večer.« Καληνύχτα! »Lahko noč.« 32 Rešitve: είσαι, είμαι, είσαι. Pomen: Kako si, Maria? Si v redu? - Da, sem v redu. In ti, kako si? 33 Pomeni: ljubezen, moja ljubezen, resnica, sladek, gospod (im.)/gospod (zvalnik), manjkam, sa- nje, veselje. 34 Rešitev: προβλήματα. Keria_2024-1_FINAL.indd 150 23. 12. 2024 09:15:54 151Nova grščina za klasične filologe: prvi koraki Πώς είσαι/Τι κάνεις; »Kako si?« Έτσι κι έτσι. »Tako, tako.« Πώς είστε/Τι κάνετε; »Kako ste?« Όχι και τόσο καλά. »Ne preveč dobro.« Καλά. »Dobro.« Μια χαρά. »Zelo dobro.« Χαίρω πολύ. »Me veseli.« Καλώς ήρθες! »Dobrodošel.« Καλώς σας βρήκα. »Dobro (, da) sem vas našel.« (odgovor na dobrodošlico) Καλώς ήρθατε! »Dobrodošli.«35 Καλώς σας βρήκαμε. »Dobro (, da) smo vas našli.« (odgovor na dobrodošlico) Επίσης. »(Hvala) enako.« Άσε. »Pusti, Raje ne bi (govoril) o tem.« 2.3.1. Vaja Preberite dialoge in rešite nalogo!36 Ι. ΙΙ. Kαλημέρα, αγάπη μου, τι κάνεις; Γεια σας, κύριε Κώστα! 35 Redkeje se uporabljajo tudi glasoslovno starejše oblike dobrošlice z aoristom ήλθα (gl. slika 1). 36 Prevodi dialogov: I. Dobro jutro/dober dan, ljubezen moja, kako si?/Dobro sem, pa ti?/Tako, tako. Pogrešam te. II: Pozdravljeni, gospod Kostas./Pozdravljen, Filip, kako si?/Dobro sem, pa vi?/Vse v redu, hvala. III: Lahko noč, moj fant. Sladke sanje!/ Lahko noč, mama. IV: Živjo, Maria! To je Nikos./Me veseli./Enako. V: Pozdravljen, prijatelj, kako si?/Ne preveč dobro./Res? Zakaj?/Ah, imam veliko težav./Nič hudega. Takšno je življenje.VI: Dobrodošel, prjatelj./Dobro, (da) sem vas našel. VII: Dobrodošli!/Dobro, (da) smo vas našli. VIII: Moj bog, kaj si utrpel/se ti je zgodilo?/Padel sem, a je vse v redu. Slika 1: Glasoslovno arhaična različica no- vogrške dobrodošlice (fotografija Jerneja Kavčič) Keria_2024-1_FINAL.indd 151 23. 12. 2024 09:15:54 152 Jerneja Kavčič Καλά είμαι, εσύ; Γεια σου Φίλιππε, τι κάνεις; Έτσι κι έτσι. Μου λείπεις. Καλά είμαι. Εσείς; Μια χαρά, ευχαριστώ. III. ΙV Καληνύχτα, αγόρι μου. Όνειρα γλυκά! Γεια σου, Μαρία! Από δω ο Nίκος. Καληνύχτα, μαμά. Χαίρω πολύ. Επίσης. V. VI. Γεια σου, φίλε μου, πώς είσαι; Καλώς ήρθες, φίλε! Όχι και τόσο καλά. Καλώς σας βρήκα! Αλήθεια; Γιατί; Άσε, έχω πολλά προβλήματα. Δεν πειράζει. Έτσι είναι η ζωή. VII. VIII. Καλώς ήρθατε! Θεέ μου, τι έπαθες! Καλώς σας βρήκαμε! Έπεσα, αλλά όλα καλά. Poiščite novogrške ustreznice:37 Res? Όνειρα γλυκά! Me veseli. Δεν πειράζει. Hvala enako. Μου λείπεις. Sladke sanje! Χαίρω πολύ. Saj je vseeno./Nič ne de. Αλήθεια; Takšno je življenje. Θεέ μου! Μοj bog! Έτσι είναι η ζωή. Pogrešam te. Eπίσης. Sestavite dialoge! V nekaterih primerih se zahteva raba zvalnika, pri če- mer imajo vse oblike zvalnika enake končnice kot v stari grščini. Kot pomoč si lahko najprej preberete točko 2.4. spodaj!38 – Zjutraj pozdravite prijatelja Aleksandrosa (Αλέξανδρος). Slednji vam od- govori in vas vpraša, kako se ste. Odgovorite, da ste v redu in se zahvalite. ____________________ ____________________ 37 Zaporedje pravilnih odgovorov: Αλήθεια; Χαίρω πολύ. Επίσης. Όνειρα γλυκά! Δεν πειράζει. Έτσι είναι η ζωή. Θεέ μου! Μου λείπεις. 38 Rešitve: Γεια σου, Αλέξανδρε. – Γεια σου, τι κάνεις; - Καλά είμαι, ευχαριστώ. Keria_2024-1_FINAL.indd 152 23. 12. 2024 09:15:54 153Nova grščina za klasične filologe: prvi koraki – Ura je okrog 2h. Gospodu Markopulosu (κύριος Μαρκόπουλος) rečete dober dan. Οn vam odzdravi.39 ____________________ ____________________ – S prijatelji pridete na obisk in gostitelj vam izreče dobrodošlico. Vi odgovorite.40 ____________________ ____________________ 2.4. Zvalnik (vokativ) Novogrški zvalnik v veliki meri ohranja starogrško obliko. Samostalniki moškega spola na -os (starogrška 2. deklinacija) imajo tako praviloma konč- nico ε: o φίλος »prijatelj«: (Γεια σου,) φίλε! o κύριος Αλέξανδρος »gospod Aleksander«: (Γεια σας,) κύριε Αλέξανδρε! Zvalnik nima člena. V nasprotju z zgornjimi primeri imajo nekateri samostalniki na -oς zval- nik na -o. To velja zlasti za lastna imena z naglasom na predzadnjem zlogu: ο Νίκος »Nikos«: (Γεια σου,) Νίκο! ο Πέτρος »Petros«: (Γεια σου,) Πέτρο! Ti samostalniki tvorijo zvalnik v skladu z najosnovnejšim pravilom, ki velja za vsa imena, ki se končujejo na -s: zvalnik se tvori tako, da se odbije končni -s: ο Kώστας »Kostas«: (Γεια σου,) Κώστα! ο Γιάννης »Jannis«: (Γεια σου,) Γιάννη! Nekateri samostalniki της ohranjajo (v nasprotju z zgoraj povedanim) sta- rogrško končnico -a. Ti zvalniki so dediščina starejšega knjižnega jezika ali katarevuse41 in se uporabljajo pri posebej vljudnem naslavljanju. 39 Rešitev: Καλησπέρα, κύριε Μαρκόπουλε. – Καλησπέρα. 40 Rešitev: Καλώς ήρθατε! – Καλώς σας βρήκαμε. 41 V rabi je bil do l. 1976. Keria_2024-1_FINAL.indd 153 23. 12. 2024 09:15:54 154 Jerneja Kavčič ο κύριος καθηγητής »gospod profesor«: (Γεια σας,) κύριε καθηγητά. Ostali samostalniki (t.j. samostalniki ženskega in srednjega spola) nimajo posebne zvalniške oblike. V tej vlogi se uporablja imenovalnik: η Μαρία »Maria« Kαλημέρα, Μαρία. 2.4.1. Vaje Dopolnite z oblikami zvalnika:42 Τι κάνεις, _________________ (φίλος μου). Πού πας, _________________ (Φίλιππος); Είσαι καλά, _________________ (Πέτρος); Χαίρετε, _________________ (κύριος Παπαδόπουλος). Γεια σου, _________________ (Μαρία). Uporabite frazo Γεια σου/σας in zapišite pozdrave navedenim osebam:43 prijatelju Stavrosu (ο Σταύρος) Γεια σου, Σταύρο! gospodu profesorju (ο κύριος καθηγητής) ____________________ prijatelju Filipu (ο Φίλιππος) ____________________ prijatelju Nikosu (o Νίκος) ____________________ gospodu Jannisu (ο κύριος Γιάννης) ____________________ gospe Marii (η κυρία Μαρία) ____________________ V spodnjem pozdravu nadomestite izraz »ljubezen« z izrazom »moja duša«, ki ima v novi grščini enako pisno obliko in pomen kot v stari grščini:44 Καλημέρα, αγάπη. ____________________________ Izberite pravilni odgovor:45 Καλώς ήρθατε! a) Παρακαλώ. b) Καλώς σας βρήκαμε. c) Ευχαριστούμε. 42 Rešitve: Φίλε μου, Φίλιππε, Πέτρο, κύριε Παπαδόπουλε, Μαρία. 43 Rešitve: Γεια σας, κύριε καθηγητά. / Γεια σου, Φίλιππε. / Γεια σου, Νίκο. / Γεια σας, κύριε Γιάννη. / Γεια σας, κυρία Μαρία. 44 Rešitev: Καλημέρα, ψυχή μου. 45 Rešitev: b). Keria_2024-1_FINAL.indd 154 23. 12. 2024 09:15:54 155Nova grščina za klasične filologe: prvi koraki 2.5. Novogrške nikalnice Νοva grščina ima tri nikalnice, od katerih je z vidika stare grščine najmanj pričakovana oblika nikalnice δεν. Izhaja iz oblike nedoločnega zaimka οὐδέν, ki je (tako kot številne druge besede) izgubil nenaglašeni začetni samoglasnik.46 Ta nikalnica se uporablja za zanikanje glagolskih, zlasti indikativnih oblik: Δεν πειράζει. Vseeno je. Δεν έχω χρόνο. Nimam časa. Drugi dve nikalnici sta po obliki bližje stari grščini: όχι: samostojna nikalnica μη(ν): zanika druge naklone izven indikative ter neosebne glagolske oblike 2.5.1. Vaje Dopolnite odgovore!47 Είσαι ξένος; Ναι, _______________________________ Είσαι Αμερικανός; Όχι, _______________________________ Είσαι Ελβετός; Όχι, _______________________________ Είσαι Σλοβένος; Ναι, _______________________________ Πίνεις κόκα κόλα; Όχι, _______________________________ Πίνεις αλκοόλ; Όχι, _______________________________ Έχεις πολλούς φίλους; Ναι, ________________________________ Τρως κρέας; Όχι, ____________________ . Είμαι χορτοφάγος.48 2.6. Odlomek iz antičnega zasebnega pisma Bistvene značilnosti novogrškega izgovora so se uveljavile že v prvih stoletjih po Kr. in tako smemo domnevati, da se izgovor grščine ob koncu antike ni bi- stveno razlikoval od današnjega. O tem najbolje pričajo pravopisne napake, ki jih opazimo na antičnih izvirnih zapisih, na primer v zasebnih pismih. Pisci, ki so pisali manj previdno ali grškega pravopisa niso povsem dobro poznali, 46 To denimo velja tudi za besedi σπίτι »hiša« in μαρούλι »solata«, o katerih gl. sp., 3.5. 47 Rešitve: Ναι, είμαι ξένος. Όχι, δεν είμαι Αμερικανός. Όχι, δεν είμαι Ελβετός. Ναι, είμαι Σλοβένος. Όχι, δεν πίνω κόκα κόλα. Όχι, δεν πίνω αλκοόλ. Ναι, έχω πολλούς φίλους. Όχι, δεν τρώω κρέας. 48 Beseda χορτοφάγος pomeni »vegetarijanec«. Keria_2024-1_FINAL.indd 155 23. 12. 2024 09:15:54 156 Jerneja Kavčič so namreč pogosto zamenjevali različne črke in dvočrkja, na primer ει in ι, αι in ε ter οι in υ. Do tovstnih napak je prihajalo, ker med izgovorom navedenih znamenj ni bilo več razlik: znamenji ει in ι sta se izgovarjali kot [i], αι in ε [e] ter οι υ kot [ü].49 Več primerov takih napak je zaslediti v spodnjem odlomku iz enega od številnih zasebnih pisem, ohranjenih v Egiptu helenistično-rimskega obdobja. Označene besede zapišite po pravilih starogrškega pravopisa: 50 πέμψις μυ Πίνδαρον εἰς τὴν πόλιν τὸν πεδιοφύλακα τῆς Διονυσιάδος, ἐπὶ ἐρώτησέ με Ἑρμοναξ εἵνα αὐτὸν λάβῃ εἰς Κερκεσοῦχα καταμαθῖν τὸν ἐλαιῶνα αὐτοῦ ἐπὶ πυκνός ἐστιν καὶ θέλι ἐξ αὐτον ἐκκόψαι φυτά (P. Fay. 114, ll. 5–15, 100 po Kr.) Pošlji mi v mesto Pindarja, poljskega čuvaja iz Dionisiade, ker me je Her- monaks prosil, da bi ga dobil v Kerkesuh, zato da bi pregledal njegov nasad oljk, ker je zaraščen in bi rad iz njega izsekal rastje. Besedilo Klasični grški pravopis πέμψις πέμψεις μυ ἐπί ἐπεί εἵνα καταμαθῖν θέλι 3. IZGOVOR SKLOPOV ΜΠ, ΝΤ, ΓΚ. GLAVNI ŠTEVNIKI 1–100, SPOL IN ČLEN. 3.1. Izgovor sk lopov μπ, ντ, γκ/γγ Navedeni sklopi izgovarjajo kot zveneči zaporniki, sredi besede imajo lahko nosniški prizvok. μπ [b] [mb] (sredi besede, neobvezno) μπανάνα [banána] εμπρός [e(m)brós] μπράβο [brávo] Αμπελόκηποι [a(m)belókipi] μπριζόλα [brizóla] 49 Zadnji dve znamenji sta prešli v [i] šele v bizantinski dobi, verjetno okrog 10. st. 50 Klasične oblike: μοι, ἵνα, καταμαθεῖν, θέλει. Keria_2024-1_FINAL.indd 156 23. 12. 2024 09:15:54 157Nova grščina za klasične filologe: prvi koraki μπιφτέκι [biftéki] μπουκάλι [bukáli] μπακλαβάς [baklavás] ντ [d] [nd] (sredi besede, neobvezno) ντομάτα [domáta] εντάξει [e(n)dáksi] ντολμάς [dolmás] πέντε [pé(n)de] ντόπιος [dópios] αντίο [a(n)dío] φαίνονται [féno(n)de], λέγονται [léγο(n)de] γκ [g] [ng] = γγ (sredi besede, neobvezno) γκαράζ [garáz] αγγούρι [a(ŋ)gúri] γκολ [gol] άγγελος [á(ŋ)gelos] 3.1.1. Vaja Zapišite z grškimi črkami:51 Barack Obama __________________________________ Umberto Eco __________________________________ Robert de Niro __________________________________ Leonardo da Vinci __________________________________ Bill Gates __________________________________ Vaš ime in priimek __________________________________ 3.2. Glavni števniki 1-100 Sklop -ντ- je pogost tudi v novogrških glavnih števnikih, oblike katerih po- gosto sovpadajo s starogrškimi. Dopolnite seznam z manjkajočimi glavnimi števniki. V vseh primerih je pisna podoba števnika enaka starogrškemu.52 0. μηδέν 20. είκοσι 1. ένας, _______ (= μια), ένα 21. είκοσι ένας/μία (μια)/ένα 2. _________ 22. είκοσι δύο 3. _________, _________ 23. είκοσι τρεις/τρία 4. τέσσερις, τέσσερα … 51 Rešitve: Μπαράκ Ομπάμα, Ουμπέρτο Έκο, Ρόμπερτ ντε Νίρο, Λεονάρντο ντα Βίντσι, Μπιλ Γκέιτς. 52 Manjkajoče oblike: μία, δύο, τρεις/τρία, πέντε, επτά, οκτώ, εννέα, δέκα, δώδεκα, δεκαπέντε, δεκαεπτά, δεκαοκτώ, δεκαεννέα. Keria_2024-1_FINAL.indd 157 23. 12. 2024 09:15:54 158 Jerneja Kavčič 5. _________ 30. τριάντα 6. έξι 40. σαράντα 7. _________ (= εφτά) 50. πενήντα 8. _________ (= oχτώ) 60. εξήντα 9. _________ (=εννιά) 70. εβδομήντα 10. _________ 80. ογδόντα 11. έντεκα 90. ενενήντα 12. _________ 100. εκατό 13. δεκατρείς, δεκατρία 14. δεκατέσσερις, δεκατέσσερα 15. δεκά_________ 16. δεκαέξι (=δεκάξι) 17. δεκα_________ (=δεκαεφτά) 18. δεκα_________ (=δεκαοχτώ) 19. δεκα_________ (=δεκαεννιά) 20. είκοσι 3.2.1 Vaje Preberite števnike! Pri števniki, ki ločijo oblike za različne spole, navedite obli- ko za srednji spol: 41, 51, 88, 95, 74, 35, 47, 96, 6753 V spodnjem dialogu je rabljena beseda το κινητό, eden izmed novogrških neologizmov, tvorjenih na osnovi starogrških besed, in pomeni »mobilni tele- fon«. Zamislite si podoben dialog, ki bi lahko imeli s svojim znancem ali prija- teljem! Pri tem števnike izgovorite tako, da jih razdelite na desetice in enice!54 Έχεις κινητό; Ναι, έχω. Το κινητό μου είναι 0 30 44 56 24. Εσύ, έχεις κινητό; Ναι, το κινητό μου είναι 0 70 45 64 44. Na jedilnem listu označite besede, ki vsebujejo sklope μπ, ντ, γκ/γγ. Nato menu preberite in odgovorite na vprašanja pod tabelo! 53 Rešitve: σαράντα ένα (41), πενήντα ένα (51), ογδόντα οκτώ (οχτώ) (88), ενενήντα πέντε (95), εβδομήντα τέσσερα (74), τριάντα πέντε (35), σαράντα επτά (εφτά) (47), ενενήντα έξι (96), εξή- ντα επτά (εφτά) (67). 54 Številke se preberejo: μηδέν τριάντα, σαράντα τέσσερα, πενήντα έξι, είκοσι τέσσερα (0 30 44 56 24) in μηδέν εβδομήντα, σαράντα πέντε, εξήντα τέσσερα, σαράντα τέσσερα (0 70 45 64 44). Keria_2024-1_FINAL.indd 158 23. 12. 2024 09:15:54 159Nova grščina za klasične filologe: prvi koraki Oρεκτικά Ντολμάδες σπιτικοί με αυγολέμονο 7,00 ευρ. Φάβα με κρεμμύδι και κάπαρη 4,60 ευρ. Λουκάνικο αγριόχοιρου 8,50 ευρ. Κολοκυθοκεφτέδες 5,00 ευρ. Τζατζίκι με άνηθο και καρότο 3,50 ευρ. Φέτα ψητή με σουσάμι και μέλι 5,00 ευρ. Γραβιέρα 4,00 ευρ. Σαλάτες Χωριάτικη 7, 00 ευρ Πράσινη (μαρούλι, σπανάκι, λόλα, βινεγκρέτ) 7,50 ευρ. Καλοκαιρινή (ντομάτα, ρόκα, κατίκι Δομοκού, σταφίδες, γλυκόξινη σάλτσα 6,50 ευρ. Σταμναγκάθι 5,50 ευρ. Κυρίως πιάτα Μουσακάς 7,50 ευρ. Χοιρινό μπουκιές με πράσο και καρότο 8,00 ευρ. Ρεβύθια με σπανάκι στη γάστρα 6,20 ευρ. Ψητά Μοσχαρίσια μπριζόλα γάλακτος 15,00 ευρ. Μπιφτέκι σχάρας 8,70 ευρ. Κοτόπουλο φιλέτο σουβλάκι στη σχάρα 8,50 ευρ. Χοιρινή μπριζόλα 8,50 ευρ. Γλυκά Μπακλαβάς 5,00 ευρ. Πανακότα 4,00 ευρ. Σουφλέ σοκολάτας με παγωτό βανίλια 5,50 ευρ. Odgovorite in pri tem upoštevajte, da je beseda ευρώ »evro« nepregibna:55 Πόσο κάνει η φάβα; Η φάβα κάνει τέσσερα ευρώ εξήντα. Πόσο κάνει η πανακότα; _____________________________ Πόσο κάνει η χοιρινή μπριζόλα; _____________________________ Πόσο κάνει η μοσχαρίσια μπριζόλα; _____________________________ Πόσο κάνει η φέτα ψητή; _____________________________ Πόσο κάνει η γραβιέρα; _____________________________ 55 Rešitve: Η πανακότα κάνει τέσσερα ευρώ. Η χοιρινή μπριζόλα κάνει οχτώ ευρώ πενήντα. Η μοσχαρίσια μπριζόλα κάνει δεκαπέντε ευρώ. Η φέτα ψητή κάνει πέντε ευρώ. Η γραβιέρα κάνει τέσσερα ευρώ. Keria_2024-1_FINAL.indd 159 23. 12. 2024 09:15:54 160 Jerneja Kavčič 3.3. Člen in spol Do sedaj spolu novogrških samostalnikov ni bilo namenjenega posebnega po- mena. Tudi v tem primeru se namreč nova grščina v veliki meri ujema s staro grščino. Pri besedah, ki imajo v novi in stari grščini enako pisno obliko, se pra- viloma ohranja tudi spol in s tem določni člen (ki ga je seveda treba izgovoriti po pravilih novogrškega izgovora): ο φίλος »prijatelj« η ψυχή »duša« το μέλι »med« Vendar pa vse besede ne izhajajo iz stare grščine niti ne ohranjajo nujno prvotne pisne oblike, če je njihov izvor starogrški. Zato je treba poznati pravila za določanje novogrškega spola, ki pa so razmeroma preprosta. Spol v novi grščini je namreč mogoče določiti na podlagi imenovalniške oblike. Veljajo naslednja pravila: – večina samostalnikov, ki se v im. edn. končujejo na -ς je moškega spola: o φίλος »prijatelj«, ο ουρανός »nebo«. Mimo tega pravila so nekateri sa- mostalniki na -oς ženskega ali srednjega spola; prvi nadaljujejo starogrška debla na -os ženskega spola in drugi starogrške samostalnike 3. deklina- cije z osnovo na -s: η οδός »ulica«, το γένος »rod«; srednjega spola je tudi samostalnik το κρέας »meso«; – samostalniki, ki se končujejo na -α ali -η so ženskega spola, npr. η νίκη »zmaga«, η μπριζόλα »zrezek«; – οstali samostalniki so srednjega spola, pri čemer so najpogostejše konč- nice samostalnikov srednjega spola -ο, -ι in -μα: το μέλι »med«, το δώρο »darilo«, το πρόβλημα »problem«. Slika 2: Grško-angleški menu z besedo lamb »ja- gnje«, gr. αρνί, zapisano kot »lamp«, pod vplivom izgovora sklopa μπ (mp) kot [mb] (fotografija Jer- neja Kavčič) Keria_2024-1_FINAL.indd 160 23. 12. 2024 09:15:54 161Nova grščina za klasične filologe: prvi koraki Zgoraj navedeni samostalniki moškega, ženskega in srednjega spola so sklonljivi. Nova grščina ima poleg tega tudi nesklonljive samostalnike. To so praviloma besede, ki so prevzete iz modernih tujih jezikov in se končujejo na različne končaje. Lahko so moškega, ženskega ali srednjega spola, pri čemer prevladuje srednji spol: το ίντερνετ »internet«, το γκαράζ »garaža«, το σουφλέ »sufle«, το ευρώ »evro«; a po drugi strani: o εσπρέσο »espreso«. Slovnični spol lahko tudi niha: o καπουτσίνο in το καπουτσίνο »kapučino«. 3.3.1. Vaje Dopolnite z oblikami določnega člena:56 ραβανί πόρτα τηλέφωνο σπίτι σπανακόπιτα τζατζίκι μπακλαβάς σουφλέ λουκάνικο πρόβλημα κινητό μουσακάς Nova grščina ima tudi nedoločni člen, ki se sicer uporablja redkeje, po obliki pa sovpada z oblikami glavnega števnika ena, torej: ένας (m), μια (ž.),57 ένα (sr.). Pri zgornjih besedah navedite še oblike nedoločnega člena! 3.4. Pasivni prezent Nova grščina ima aktiv in pasiv, pri čemer pasivne oblike nekaterih glagolov ohranjajo starogrški medijalni pomen. Ohranjenih je tudi nekaj deponentni- kov, npr. έρχομαι »pridem«. Večina končnic pasivnega prezenta je zelo podob- na starogrškim končnicam. V 2. os. edn. je ohranjena celo končnica -σαι, ki se je ponovno vzpostavila po analogiji z drugimi pasivnimi obikami. Dopolnite spregatev z manjkajočimo oblikami. V vseh manjkajočih pri- merih je pisna oblika enaka starogrški, seveda pa je treba paziti na spremenje- ni izgovor.58 ονομάζω »imenujem« (1. konjugacija) 56 Rešitve: το ραβανί, η πόρτα, το τηλέφωνο, το σπίτι, η σπανακόπιτα, το τζατζίκι, ο μπακλαβάς, το σουφλέ, το λουκάνικο, το πρόβλημα, το κινητό, ο μουσακάς (določni člen); ένα ραβανί, μια πόρτα, ένα τηλέφωνο, ένα σπίτι, μια σπανακόπιτα, ένα τζατζίκι, ένας μπακλαβάς, ένα σουφλέ, ένα λουκάνικο, ένα πρόβλημα, ένα κινητό, ένας μουσακάς (nedoločni člen). 57 Nenaglašena oblika (μια [mja]) se uporablja kot določni člen ali kot glavni števnik, medtem ko se poudarjena oblika (μία [mía]) uporablja samo kot glavni števnik (v emfatični rabi). 58 Manjkajoče oblike: ονομάζομαι (1. os. edn.), ονομάζεται (3. os. edn.), ονομάζονται (3. os. mn.). Keria_2024-1_FINAL.indd 161 23. 12. 2024 09:15:54 162 Jerneja Kavčič Ednina Množina 1. os. ονομαζ_____ oνομαζόμαστε 2. os. oνομάζεσαι oνομάζεστε 3. os. ονομάζ____ oνομάζ______ Pri glagolih tipa λέω je treba upoštevati, da se njihova osnova v vseh pa- sivnih oblikah končuje na -γ-, npr.: Λέγομαι Πέτρος Γεργίου. Ime mi je Petros Georgiu. To velja tudi za glagole kot ακούω, pri katerih ta glas ni podedovan iz stare grščine. Pasivna spregatev tega glagola je torej naslednja: ακούω »slišim, poslušam« (podrazred 2. konjugacije) Edina Množina 1. os. ακούγομαι ακουγόμαστε 2. os. αγκούγεσαι ακούγεστε 3. os. ακούγεται ακούγονται 3.4.1. Vaje Izrazite ime na različne načine, v skladu s primerom:59 Είμαι ο Πέτρος. = Με λένε Πέτρο. = Το όνομά μου είναι Πέτρος.= Ονομάζομαι Πέτρος. = Λέγομαι Πέτρος. Είμαι ο Γιώργος. = Με λένε ______________________. Το ονομά μου είναι Μαρία. = Είμαι ______________________. Είμαι ο Γιάννης. = Ονομάζομαι ______________________. Dopolnite s pasivnimi oblikami!60 Πότε _____________________ (έρχομαι) ο Πέτρος; Πώς _____________________ (oνομάζω), κύριε; Το κρέας αυτό δεν _____________________ (τρώω). Είναι χάλια. Η φωνή σου δεν _____________________ (ακούω). 59 Rešitve: Me λένε Γιώργο. / Είμαι η Μαρία. / Ονομάζομαι Γιάννης. 60 Rešitve: έρχεται, ονομάζεστε, τρώγεται, ακούγεται. Keria_2024-1_FINAL.indd 162 23. 12. 2024 09:15:54 163Nova grščina za klasične filologe: prvi koraki Prevedite:61 Tudi ti, Peter? _______________________________ Ne slišim dobro. _______________________________ Νe jem mesa. _______________________________ Sem vegetarijanec.62 _______________________________ Meso je neužitno. (= Meso se ne je.) _______________________________ 3.5. Latinske besede v novi grščini V antiki so bili govorci grščine več stoletij podaniki rimske države. Latinščina v vzhodnem Sredozemlju sicer ni nikoli postala splošno sporazumevalni jezik niti se ni v celoti uveljavila v uradnih dokumentih. Kljub temu pa so govorci grščine v stikih z latinščino že v antiki prevzeli nekaj latinskih besed, nekate- rim izmed njih pa se je uspelo ohraniti vse do nove grščine.63 Mednje sodijo: σπίτι »hiša« < ὁσπήτιον < lat. hospitium »gostoljubnost« πόρτα »vrata« < lat. porta »vrata« κάστρο »grad« < lat. castra »tabor« λουκάνικο »klobasa« < lat. Lucanicum »vrsta klobase« μαρούλι »zelena solata« < lat. amarul(us) »trpek« άσπρος »bel« < lat. asper »hrapav, grob« πουλί »ptica« in pripona -πουλο (npr. v besedi κοτόπουλο »piščanec«) < lat. pullus »mladič« Na eno od zgoraj navedenih besed naletimo tudi v spodnji poznoantični grški šali. Poiščite jo in besedilo preberite v skladu s pravili novogrškega iz- govora! V tem času je bil namreč izgovor grščine bližji današnjemu stanju kot stanju v klasični dobi.64 Σχολαστικὸς βιβλίον αὐτοῦ ἐπιζητῶν ἐπὶ πολλὰς ἡμέρας καὶ μὴ εὑρίσκων, ὠς κατὰ τύχην μαρούλια ἤσθιεν, ἐπιστραφεὶς ἐπί τινος γωνίας εἶδε κείμενον τὸ βιβλίον. ὕστερον δὲ φίλῳ ἀπαντήσας ὀδυρομένῳ, ὡς τὴν στολὴν τῶν ἱματίων αὐτοῦ ἀπολέσαντιˑ Μὴ δυσφόρει, ἔφη, ἀλλὰ μαρούλια ἀγοράσας καὶ ἐσθίων αὐτὰ πρὸς τὴν γωνίαν ἐπιστραφεὶς πρόσσχες, καὶ εὑρήσεις αὐτά. (Philogelos 16) 61 Rešitve: Και εσύ, Πέτρο; / Δεν ακούω καλά. / Δεν τρώω κρέας. / Είμαι χορτοφάγος. / Το κρέας δεν τρώγεται. 62 Gl. op. 48. 63 O latinskih besedah v stari grščini gl. Eleanor Dickey, Latin loanwords in Ancient Greek: A lexicon and analysis, Cambridge: Camridge University Press, 2023. 64 Gl. zg. 2. 6. Ta beseda je μαρούλια (v drugi in v predzadnjih vrstici), množinska oblika besede »solata«. Njena edninska oblika se je ob koncu antike glasila μαρούλιον ali μαροῦλιν. Keria_2024-1_FINAL.indd 163 23. 12. 2024 09:15:54 164 Jerneja Kavčič Knjižni molj je več dni iskal knjigo, a je ni našel. Ko pa je (nekega dne) slučajno jedel solato, je obrnil rob lista in tam zagledal knjigo. Kasneje je naletel na pri- jatelja, ki je žaloval, ker je izgubil plašč. Rekel mu je: »Ne bodi slabe volje, temveč kupi solato in jo začni jesti na robu, ko pa boš obrnil list, bodi pozoren, kajti našel ga boš.« 4. ΤΟŽILNIK EDNINE, PR IDEVNIKI IN PR EDLOGI; K AKO NAROČITI K AVO TER NEK AJ DODATNIH VOŠČIL IN POZDR AVOV 4.1. Kako naročit i kavo V spodnjem dialogu manjkajo besede, ki jih poznate tudi iz stare grščine: – »mleko«, tož. edn. (v. 5 in 6) – »ena«: tož. edn., m. sp. (v. 3) – »kaj?« – »dva«: tož. Dopolnite te besede, preberite dialog in odgovorite, ali so trditve pod di- alogom pravilne (izberite σωστό »prav«) ali napačne (izberite λάθος »napaka, narobe«): 65 – Καλημέρα! – Παρακαλώ; – ________ καφέ θέλω. 3 – ________ καφέ; – Ένα φραπέ μέτριο. – ________ βάζω; 6 – Ναι, θέλω ένα φραπέ μέτριο με ________ – Ορίστε το φραπέ σου. – Eυχαριστώ. Πόσο κάνει; 9 – ________ευρώ. – Ορίστε, πέντε ευρώ. – Τα ρέστα σου, τρία ευρώ. 12 Σωστό Λάθος 65 Rešitve: Έναν, τι, γάλα, γάλα, δύο. Rešitve odgovorov pod dialogom: vse trditve razen tretje (Ο Γιάννης θέλει καφέ) so napačne (λάθος). Keria_2024-1_FINAL.indd 164 23. 12. 2024 09:15:54 165Nova grščina za klasične filologe: prvi koraki Ο Γιάννης θέλει τσάι με μέλι. ________ ________ Είναι βράδυ. ________ ________ Ο Γιάννης θέλει καφέ. ________ ________ Ο Γιάννης θέλει έναν ελληνικό καφέ. ________ ________ Ο καφές κάνει 2 ευρώ 50. ________ ________ 4.2. Toži lnik ednine Νοva grščina ima štiri sklone: imenovalnik, rodilnik, tožilnik in zvalnik (o zvalniku gl. zgoraj 2.4.). Dajalnik je ohranjen samo v okamenelih izrazih, na primer v enem od stavkov v spodnjem dialogu. Za kateri izraz gre in kaj pomeni?66 – Θεέ μου, τι έπαθες; – Έπεσα, αλλά όλα καλά. – Δόξα τω θεώ! Tudi rodilnik se iz govorjenega jezika postopoma umika, medtem ko to- žilnik ostaja zelo pogost sklon. Najpomembnejši diahroni proces, ki je vpli- val na njegovo tvorbo v novi grščini, pa je izguba končnega -ν. Kot posledica tega procesa so nastale naslednje tožilniške oblike: tož. edn. ngr. χώρα < tož. edn. stgr. χώραν tož. edn. ngr. φίλο < tož. edn. stgr. φίλον Tako se je izoblikovalo preprosto pravilo za tvorbo tožilnika ednine vseh novogrških samostalnikov. Pri samostalnikih moškega spola se odbije končni -ς: tož. edn. ngr. φίλο < im. edn. ngr. φίλος tož. edn. ngr. Πέτρο < im. edn. ngr. Πέτρος Pri samostalnikih ženskega in srednjega spola pa je tož. edn. enak imeno- valniku ednine: tož. edn. ngr. χώρα = im. edn. ngr. χώρα tož. edn. ngr. δώρο = im. edn. ngr. δώρο 66 To je izraz δόξα τω θεώ »Hvala bogu« (nepravi diftongi so se poenostavili že v antiki, zato se jota subscriptum v zapisu opušča). Keria_2024-1_FINAL.indd 165 23. 12. 2024 09:15:54 166 Jerneja Kavčič Τοžilnik ednine se med drugim uporablja tudi za izražanje imena v stavki tipa »Με λένε…«. Primeri: Με λένε Πέτρο. (< im. edn. Πέτρος) Με λένε Μαρία. (< im. edn. Μαρία) Nekatere besede se tudi v novi grščini končuje na -ν. Primer so naketere krajše besede, ki končni -n ohranjajo pred samoglasnikom in zapornikom, sicer pa ga opuščajo. Mednje sodijo oblike določnega člena za tož. edn., ki se torej glasijo: τον την pred α, ε, αι, ι, ει, οι, υ, ου in κ, π, τ, ξ, ψ, μπ, γκ, ντ το Sicer pa se obliki za moški in ženski spol glasita το oz. τη. Oblike določ- nega člena so torej: – ženski spol: την ali τη τη Μαρία (< η Μαρία) την Αλεξάνδρα; (< η Αλεξάνδρα) Primeri: Bλέπεις τη Μαρία; »Ali vidiš Mario?« Βλέπεις την Αλεξάνδρα; »Ali vidiš Aleksandro?« – moški spol: τον ali το το Δημοσθένη; (< ο Δημοσθένης) τον Πέτρο; (< ο Πέτρος) Primeri: Ακούς το Δημοσθένη; »Ali slišiš Dimostenisa?« Ακούς τον Πέτρο; »Ali slišiš Petrosa?« – srednji spol: το το παιδί (< το παιδί) το πρόβλημα (< το πρόβλημα) Primer: Bλέπω το παιδί. »Vidim otroka.« Med besede, ki v tožilniku ednine lahko ohranjajo končni -ν, sodi tudi tožilniška oblika števnika 1 za moški spol, ki se v im. edn. glasi ένας (prim. zg., 3.2). Končni -ν se v tožilniku ednine v tem primeru lahko ohrani pred Keria_2024-1_FINAL.indd 166 23. 12. 2024 09:15:54 167Nova grščina za klasične filologe: prvi koraki istimi glasovi, kot se ohrani pri določnem členu za moški in ženski spol (gl. zg., 4.2.).67 Primeri tožilniških oblik: Έναν ελληνικό μέτριο, παρακαλώ. »Eno grško kavo s srednje veliko slad- korja, prosim.« Ένα γαλλικό, παρακαλώ. »Eno francosko (kavo), prosim.« 4.2.1. Vaje Dopolnite s tožilniškimi oblikami:68 Με λένε _____________________ (Αλέξανδρος). Σε λένε _____________________ (Μαρία); Θέλω _____________________ (ο καφές) μου. Δυστυχώς δεν έχω _____________________ (χρόνος). (δυστυχώς »žal«) Πού έχεις _____________________ (το κινητό) σου; Γιατί δεν ακούς _____________________ (ο Πέτρος); Μed besede, ki izgubijo končni -ν, sodi tudi nikalnica δεν. To se zgodi v enakih okoliščinah kot pri določnem členu (gl. zg. 4.2.) Dopolnite odgovore in bodite pozorni na obliko te nikalnice:69 Θέλεις καφέ; Όχι, ______________________. Έχεις χρόνο; Όχι, ______________________. Βλέπεις; Όχι, ______________________. Ακούς καλά; Όχι, ______________________. Tρως κρέας; Όχι, ______________________. 4.3. Νοvogrški pridevniki (ter nekaj dodatnih vošči l in pozdravov) Oblike večine novogrških pridevnikov so močno podobne starogr- škim, tudi v tem primeru pa je treba upoštevati izgubo končnega -ν. Prva od posledic je, da so pridevniške oblike za srednji spol izgubile končni -ν, na primer: 67 V govorjenem jeziku se pravilo postopoma opušča. 68 Rešitve: Αλέξανδρο, Μαρία, τον καφέ, χρόνο, το κινητό, τον Πέτρο. 69 Rešitve: Όχι, δε θέλω καφέ. / Όχι, δεν έχω χρόνο. / Όχι, δε βλέπω. / Όχι, δεν ακούω καλά. / Όχι, δεν τρώω κρέας. Keria_2024-1_FINAL.indd 167 23. 12. 2024 09:15:54 168 Jerneja Kavčič καλός »dober« (m.), καλή »dobra« (ž.), καλό »dobro« (sr.) κακός »slab« (m.), κακή »slaba« (ž.), κακό »slabo« (sr.) Ta proces je zajel tudi tožilnik ednine, ki se tvori pri pridevnikih po ena- kem pravilu kot pri samostalnikih (gl. zg., 4.2). Pri oblikah za ženski in srednji spol je tako imenovalnik ednine enak tožilniku ednine, medtem ko obilka za moški spol v tožilniku ednine izgubi končni -ς. Te oblike se denimo pogosto uporabljajo v voščilih in pozdravih, npr.: Καλό μήνα! »Dober mesec!« (< καλός, μήνας; pozdrav prvi dan v mesecu). Άσπρο πάτο! »Do dna!«70 (< άσπρος, πάτος; dobesedno »Belo dno!«) 4.3.1. Vaje Grki poznajo serijo voščil in vljudnostnih fraz za najrazličnejše priložnosti. Tako kot primera »Καλό μήνα« in »Ασπρο πάτο« iz prejšnjega odstavka so ti izrazi praviloma sestavljeni iz tožilniške oblike pridevnika καλός in ustre- znega samostalnika. Navedite ustrezne oblike spodnjih voščil in pozdravov:71 καλός, ξεκούραση ____________________ »Dober počitek!« (pozdrav pred odhodom na počitek) καλός, όρεξη ____________________ »Dober tek!« καλός, μεσημέρι ______________ »Dobro opoldne/sredino dneva!« (pozdrav ob slovesu sredi dneva) καλός, μάθημα ____________________ »Dober/lep pouk!« (voščilo pred začetkom pouka) καλός, βδομάδα ____________________ »Dober/lep teden!« (pozdrav prvi dan v tednu) καλός, συνέχεια ____________________ »Dobro nadaljevanje!« (voščilo za dobro nadaljevanje katerega koli dela) καλός, χρονιά _______________ »Dobro leto, Srečno novo leto!« καλός, Σαββατοκύριακο ____________________ »Dober konec tedna!« καλός, βράδυ ____________________ »Dober/lep večer!«72 Kateri pozdrav se uporabi v spodnjih primerih?73 70 O besedi άσπρος gl. zg., 3.5. 71 Rešitve: Καλη ξεκούραση! / Καλή όρεξη! / Καλό μεσημέρι! / Καλό μάθημα! / Καλή βδομάδα! / Καλή συνέχεια! / Καλή χρονιά! / Καλό Σαββατοκύριακο! / Καλό βράδυ! 72 Spol samostalnika βράδυ je enak spolu samostalnikov na -ι. Gl. zg., 3.3. 73 Rešitve: b), b), b), a), a), a), b), b), c) Keria_2024-1_FINAL.indd 168 23. 12. 2024 09:15:54 169Nova grščina za klasične filologe: prvi koraki – ob slovesu v petek popoldne: a) Καλή βδομάδα! b)Καλό Σαββατοκύριακο! c) Καλό μήνα! – kot pozdrav, ustrezen slovenskemu »Dober dan«, v popoldanskem času: a) Καλημέρα! b) Καλησπέρα! c) Καληνύχτα – prvi dan v mesecu: a) Καλό Σαββατοκύριακο! b) Καλό μήνα! c) Καλή βδομάδα – v ponedeljek: a) Καλή βδομάδα! b)Καλό Σαββατοκύριακο! c) Καλή χρονιά! – pred spancem: a) Καληνύχτα! b) Καλησπέρα! c) Καλό βράδυ! – pred obedom: b) Καλό μήνα! b) Καλή όρεξη! c) Καλό μάθημα! – pred začetkom pouka: a) Καλό μεσημέρι! b) Καλό μάθημα! c) Καλή βδομάδα! – prvi dan v letu: a) Καλημέρα! b) Καλή ξεκούραση! c) Καλή χρονιά! Preberite menu in odgovorite na spodnje vprašanje! Večina besed na seznamu je prevzetih iz italijanščine in v grščini ohranjano prvotni pomen. Ostale besede: ο καφές »kava« ελληνικός (καφές) »turška, dob. grška (kava)« το νερό »voda« μικρό νερό/νεράκι »steklenička vode« ζεστός -ή, -ό »vroč« στιγμιαίος (καφές) »instant (kava)« παγωμένος, -η, -ο »ohlajen« το φραπέ »(kavni) frape« διπλός -ή, -ό »dvojen« γαλλικός (καφές) »francoska/filter (kava)« Keria_2024-1_FINAL.indd 169 23. 12. 2024 09:15:54 170 Jerneja Kavčič ΚΑΦΕΣ Ζεστός καφές Καφές φίλτρου Εσπρέσο 1,20 Γαλλικός 1,50 Διπλός εσπρέσο 1,60 Καπουτσίνο 1,60 Ελληνικός καφές Μακιάτο 1,50 Ελληνικός 1,20 Παγωμένος καφές Ελληνικός διπλός 1,70 Φρέντο εσπέσο 1,50 Φρέντο καπουτσίνο 1,70 Στιγμιαίος καφές Φρέντο μοκατσίνο 1,70 Νες καφέ 1,50 Φρέντο λάτε 1,80 Φραπέ 1,50 Με τον καφέ δώρο νερό 0,5 λ. Πόσο κάνει ο καπουτσίνο; 74 ______________________________ Πόσο κάνει ο ελληνικός καφές; ______________________________ Πόσο κάνουν ένα καπουτσίνο και ένα μικρό νερό; ______________________________ Τι καφέ θέλετε, παρακαλώ; ______________________________ Pri zadnjem vprašanju poštevajte, da je treba pri naročanju kave navesti količino sladkorja, pri večini vrst kave pa tudi, ali jo želite piti z mlekom ali brez mleka.75 Uporabljajo se naslednji izrazi: σκέτος »brez sladkorja« μέτριος »srednja količina sladkorja/žlička sladkorja« γλυκός »sladka (kava)« με γάλα »z mlekom« χωρίς γάλα »brez mleka« Kaj pomeni stavek »Mε τον καφέ δώρο νερό 0, 5 λ«, ki se pojavi na zgor- njem menuju?76 a) Darilo ob kavi steklenička vode. b) Steklenička vode stane 0,5 evra. 74 Beseda καπουτσίνο je lahko moškega ali srednjega spola, torej ο καπουτσίνο ali το καπουτσίνο. Odgovori na vprašanja: Ο καπουτσίνο κάνει ένα ευρώ εξήντα. Ο ελληνικός κάνει 1 ευρώ είκοσι. Ένα καπουτσίνο και ένα μικρό νερό κάνουν ένα ευρώ εξήντα. Θέλω… 75 Turška (ali »grška«) kava (ελληνικός καφές) se ponavadi pije brez mleka. 76 Rešitev: a). O besedi με gl. spodaj, 4.5. Keria_2024-1_FINAL.indd 170 23. 12. 2024 09:15:54 171Nova grščina za klasične filologe: prvi koraki Zamislite si dialog z naslednjo vsebino: vstopite v kavarno in pozdravite; natakar vas pozdravi in vpraša, kaj želite; naročite kavo in vprašate in stekle- ničko vode (το μικρό νερό ali το νεράκι). Vprašate po ceni. Natakar vam od- govori, nakar plačate in se poslovite.77 Prevedite:78 Eno grško kavo brez sladkorja, prosim. _____________________________ Želim eno kavo, prosim. _____________________________ En sladek frape z mlekom, prosim. _____________________________ Pijem kavo brez mleka. _____________________________ Ne pijem kave. _____________________________ Ne pijem kave in ne jem mesa. _____________________________ Eno malo vodo, prosim. _____________________________ 4.5. Nekaj novogrških predlogov Za razliko od stare grščine se s tožilnikom povezuje tudi večina predlogov, denimo από »iz, od«, με »s/z«, για »zaradi, za, ο«: Είμαι από τη Σλοβενία. Sem iz Slovenije. Πίνω καφέ με γάλα. Pijem kavo z mlekom. Najpogostejši pa je v novi grščini predlog, ki se največkrat odraža kot σ- pred določnim členom in se zapisuje stično s slednjim. Neskrajšana oblika tega predloga je σε, z zgodovinskega vidka pa gre za ostanek predloga εἰς. Zla- sti kot posledica izgube dajalnika se zveze s tem predlogom uporabljajo kot prislovna določila kraja na vprašanje »Kam?« in »Kje?«, pa tudi v večini vlog nekdanjega dajalnika: Πάω στο σπίτι. Grem domov. Μένω στη Λιουμπλιάνα. Živim v Ljubljani. Γράφω στη μητέρα μου. Pišem svoji materi. 77 Primer dialoga: Γεια σας! -Γεια σας! Τι θέλετε, παρακαλώ; -Ένα ελληνικό μέτριο, παρακαλώ, και ένα μικρό νερό. Πόσο κάνουν; -3 ευρώ. – Ορίστε 3 ευρώ. Γεια σας! 78 Rešitve: Έναν ελληνικό σκέτο, παρακαλώ. / Θέλω έναν καφέ, παρακαλώ. / Ένα φραπέ γλυκό με γάλα, παρακαλώ. / Πίνω καφέ χωρίς γάλα. / Δεν πίνω καφέ. / Δεν πίνω καφέ και δεν τρώω κρεάς. / Ένα μικρό νερό, παρακαλώ. Keria_2024-1_FINAL.indd 171 23. 12. 2024 09:15:54 172 Jerneja Kavčič 4.5.1. Vaje Tvorite stavke kot v primeru:79 (εγώ, το Μάριμπορ, η Λιουμπλιάνα) Είμαι από το Μάριμπορ, αλλά μένω στη Λιουμπλιάνα. (ο Πέτρος, η Θεσσαλονίκη, η Αθήνα) _____________________________ (η Μαρία, η Κρήτη, η Θεσσαλονίκη) _____________________________ (η Ελένη, το Βέλγιο, η Γερμανία) _____________________________ (ο Μάριο, η Ιταλία, το Βέλγιο) _____________________________ Predlog εις je ohranjen v formalnem pozdravu Εις το επανιδείν! Κaj po- meni in s katerim pozdravom ga je mogoče nadomestiti?80 Εις το επανιδειν (< επι, ανά, ιδειν) _____________________________ Izguba končnega -ν je doletela tudi samostalnike srednjega spola o-dekli- nacije. Ti so v novi grščini ohranjeni razmeroma dobro, a se v im. edn. kon- čujejo na -o in ne na -ον. Spodaj je nekaj primerov samostalnikov te skupine, ki so v novi grščini ohranili enak pomen kot v stari grščini, zato si pri iskanju njihovih pomenov lahko pomagate tudi s slovarjem stare grščine. Navedite njihove oblike za imenovalnik ednine (tako kot v zgledu), poiščite pomene besed in jih uporabite v stavkih.81 το δώρο < τα δώρα ____________ < τα δέντρα ____________ < τα ζώα ____________ < τα βιβλία ____________ < τα κέντρα ____________ < τα μήλα ____________ < τα πλοία ____________ < τα θέατρα ____________ < τα μουσεία ____________ < τα βλέφαρα το δώρο center το κέντρο darilo το μήλο jabolko 79 Rešitve: Ο Πέτρος είναι από τη Θεσσαλονίκη, αλλά μένει στην Αθήνα. / Η Μαρία είναι από την Κρήτη, αλλά μένει στη Θεσσαλονίκη. / Η Ελένη είναι από το Βέλγιο, αλλά μένει στη Γερμανία. / Ο Μάριο είναι από την Ιταλία, αλλά μένει στο Βέλγιο. 80 Pozdrav pomeni »Nasvidenje« in je bolj formalna oblika pozdrava Tα λεμε. 81 Rešitve v prvem stolpcu: το ζώο, το κέντρο, το πλοίο, το μουσείο; v drugem stolpcu: το δέντρο, το βιβλίο, το μήλο, το θέατρο, το βλέφαρο. Pomeni besed: το δώρο »darilo«, το κέντρο »cen- ter«, το μήλο »jabolko«, το μουσείο »muzej«, το πλοίο »ladja«, το ζώο »žival«. Rešitve stavkov: Ο Πέτρος μένει στο κέντρο της Λιουμπλιάνας. / Πού είναι η είσοδος στο μουσείο της Ακρόπολης, παρακαλώ; / Πάμε στην Κρήτη με το πλοίο ή με το αεροπλάνο; / Το μήλο πέφτει κάτω από τη μηλιά. / Ο άνθρωπος είναι πολιτικό ζώο, όπως λέει ο Αριστοτέλης. Keria_2024-1_FINAL.indd 172 23. 12. 2024 09:15:54 173Nova grščina za klasične filologe: prvi koraki του μουσείο žival το πλοίο ladja το ζώο muzej Ο Πέτρος μένει στο ____________ της Λιουμπλιάνας. Πού είναι η είσοδος στο ____________ της Ακρόπολης, παρακαλώ; Πάμε στην Κρήτη με ____________ ή με το αεροπλάνο; Το ____________ πέφτει κάτω από τη μηλιά. (= »Jabolko ne pade daleč od drevesa.«)82 Ο άνθρωπος είναι «πολιτικό ____________», όπως λέει ο Αριστοτέλης. 4.6. Nekaj novogrških napisov Čeprav uradni jezik, ki se je v Grčiji uveljavil leta 1976, temelji na oblikah govorjenega jezika (dimotiki), se v javnih besedilih pogosto naleti na starejše oblike, ki izhajajo iz katarevuse. Spodaj je navedenih nekaj primerov. V čem se navedene oblike ločijo od standardnih knjižnih oblik?83 Standardna oblika ΘΑΛΑΤΤΑ _______________________ ΚΑΦΕΝΕΙΟΝ _______________________ ΚΡΕΟΠΩΛΕΙΟΝ _______________________ IXΘΥΟΠΩΛΕΙΟΝ _______________________ Slika 3: Starinska oblika besede »ribarnica« na otoku Lefkada l. 2014 (fotografija Alf van Beem, Wikimedia Commons) 82 Ο obliki πέφτω gl. op. 17. 83 Standardne oblike: θάλασσα, καφενείο, κρεοπωλείο, ιχθυοπωλείο. O obliki θάλαττα »morje« gl. op. 11. Keria_2024-1_FINAL.indd 173 23. 12. 2024 09:15:54 174 Jerneja Kavčič 5. NAMESTO ZAKLJUČK A: NEK AJ KOR ISTNIH FR AZ Prva štiri poglavja vsebujejo poleg slovničnih poglavij tudi precenjšnje število fraz in izrazov, ki jih potrebujemo pri najosnovnejšem sporazumevanju v novi grščini. Dopolnite seznam z grškimi ustreznicami:84 Dober dan! ________________________ Dobro jutro! ________________________ Dober večer! ________________________ Lahko noč! ________________________ Živjo! ________________________ Pozdravljeni! ________________________ Se vidimo! ________________________ Kako si/ste? ________________________ Dobro. ________________________ Dober tek! ________________________ Na zdravje! ________________________ Kako ti je ime? ________________________ Ime mi je... ________________________ Dobrodošli! ________________________ (Odgovor na zgornji pozdrav.) ________________________ Eno grško kavo, prosim! ________________________ Hvala. ________________________ Hvala enako. ________________________ Prosim. ________________________ Ιzvolite. ________________________ Vaš ostanek denarja. ________________________ Jerneja Kavčič Univerza v Ljubljani jerneja.kavcic@ff.uni-lj.si 84 Dober dan: Καλημέρα ali Καλησπέρα (v popoldanskem času). Dobro jutro: Καλημέρα. Dober večer: Καλησπερα. Lahko noč: Καληνύχτα. Živjo: Γεια σου. Pozdravljeni: Χαίρετε ali Γεια σας. Se vidimo: Tα λέμε. Kako si/ste: Τι κάνεις/κάνετε ali Πώς είσαι/είστε; Dobro: Καλά. Dober tek: Καλή όρεξη. Na zdravje: Γεια μας. Kako ti je ime: Πώς σε λένε; Ime mi je: Με λένε… Dobro- došli: Καλώς ήρθατε. Odgovor na prejšnji pozdrav: Καλώς σας βρήκαμε. Eno grško kavo, pro- sim: Ένα(ν) ελληνικό, παρακαλώ, prim op. 67. Hvala: Ευχαριστώ. Hvala enako: Επίσης. Prosim: Παρακαλώ. Izvolite: Ορίστε. Vaš ostanek denarja: Τα ρέστα σας. Keria_2024-1_FINAL.indd 174 23. 12. 2024 09:15:54 Prevod Keria_2024-1_FINAL.indd 175 23. 12. 2024 09:15:54 Keria_2024-1_FINAL.indd 176 23. 12. 2024 09:15:54 Niketa iz Hon: O kipih Prevod Kajetan Škraban UVOD Prehod iz 12. v 13. stoletje je bil za Vzhodno rimsko cesarstvo ali Bizanc precej buren. Dinastija Komnenov, ki je vladala od konca 11. stoletja, ni cesarstva nikdar zmogla popeljati nazaj na raven relativne stabilnosti in vojaške moči, ki jo je uživalo za časa Makedonske dinastije. Čeprav so Komneni izvedli nekaj pomembnih reform in se je v tem času močno razmahnila kultura in učenost, je cesarstvo celokupno izgubljalo na svoji vojaški moči in političnem pomenu. V njegovi soseščini so se pojavljale nove vojaške sile, od Normanov do Turkov, intenziviral, a obenem zaostroval se je tudi odnos z »Latinci« ali Franki, kot so Bizantinci kolektivno imenovali pripadnike Zahodne Evrope, tako v verskem – pomislimo le na leto 1054 – kot v političnem smislu. Proti koncu 12. stoletja, leta 1185, se je dinastija zapletla še v notranje spo- pade, iz katerih je kot zmagovita izšla dinastija Angelov, vendar je bila notra- nja situacija v cesarstvu zelo nemirna. V začetku 13. stoletja pa je že tako šibko cesarstvo doletela še vojaška katastrofa. Papež Inocenc III. je leta 1202 razgla- sil četrto križarsko vojno, katere namen je bila ošibitev egipčanskega sultanata in ponovno zavzetje Jeruzalema. Vendar se je vojna že zgodaj sprevrgla: zaradi pomanjkanja denarja so križarji Benečanom v zameno za ladje ponudili pla- čilo v plenu. Tako so leta 1202 oplenili Zadar, nato pa so leta 1203 krenili še nad Konstantinopel. Sklenili so dogovor z princem Aleksijem Angelom, da bi mu pomagali vrniti na oblast njegovega očeta Izaka II. Vendar dogovor ni bil uspešen: množica je nazadnje Aleksija ubila, s tem pa je propadlo tudi plačilo, ki ga je bil ta obljubil Benečanom. Vojska je zato začela pleniti po mestu in medtem uničila, sežgala ali pretopila tudi mnoge umetniške stvaritve, s kate- rimi se je ponašalo Mesto. V kulturni zavesti Bizantincev je ta dogodek ostal zapisan kot ena največjih katastrof v njihovi zgodovini. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.26.1.177-186 Keria_2024-1_FINAL.indd 177 23. 12. 2024 09:15:54 178 Kajetan Škraban S tem se začne obdobje, ki ga navadno imenujemo frankokratia, tj. vla- davina »Frankov« oziroma obdobje križarskih držav. Ozemlje cesarstva se je od leta 1204 do leta 1261 namreč razdelilo na tri države: Nicejsko cesarstvo, Epirski despotat in Trapezuntsko cesarstvo. Čeprav se je cesarstvo leta 1261 pod Paleologi spet deloma združilo, si vse do osmanske zasedbe in končnega padca bizantinskega Konstantinopla leta 1453 nikoli ni več zares opomoglo. Eden najboljših virov za to dogajanje pred in med Četrto križarsko vojno nudi zgodovinar Niketa iz Hon. Rojen je bil okoli leta 1155 v mestu Hone v Frigiji, pri svojih devetih letih pa je z bratom Mihaelom iz Hon (ki je kasneje prav tako postal pomemben pisec) odšel v Konstantinopel. V Mestu se je iz- obrazil in se hitro vzpenjal po politični lestvici dinastije Angelos, nazadnje je postal celo veliki logotet. Doživel je dogodke leta 1204, nato pa se zatekel na dvor Nicejskega cesarstva, kjer je napisal svojo Zgodovino.1 Gre za obsežno zgodovinsko delo, v katerem opisuje bizantinsko zgodo- vino med letoma 1118 in 1207. Pogosto je Niketa eden boljših virov za obrav- navano obdobje, čeprav seveda ne moremo zanikati njegove vpletenosti v do- godke in določene pristranskosti. A četudi je Zgodovina izjemno zanimiva, tukajšnji prevod prinaša dodatek k temu delu, običajno imenovan po svojem latinskem naslovu De signis oz. O kipih. Gre za precej slovit pregled umetnin, ki so jih leta 1204 med zavzetjem Mesta uničili Benečani. Delce je zanimivo z več vidikov: prvič je uporabno za umetnostno zgodovino, saj nam nudi opise kipov in umetnin, ki so – kot je očitno – danes izgubljene. Vendar so Niketovi nameni v osnovi ideološki: s prefinjenim prisvajanjem antične in zlasti rimske dediščine – Bizantinci so se namreč videli kot naslednike Rimljanov in rim- skega cesarstva – je želel dokazati kulturno večvrednost od zavojevalcev in zahodnih pretendentov, ki so si občasno prav tako prisvajali rimsko identiteto. Obenem je delo tudi literarno ambiciozno: Niketa se poslužuje stare tehni- ke ekfraze, tj. umetniškega opisa umetnine, v kateri ta ni opisana kot statični predmet, ampak kot živa in dinamična tvar, ki zaradi mojstrskega opisa zlahka zaživi pred našimi očmi. Čeprav besedilo prihaja iz 13. stoletja in zato za prevajalca predstavlja ne- kaj standardnih problemov bizantinskih besedil, tako na področju besedišča kot sintakse, Niketa piše v prefinjeni grščini, pogosto s poudarjeno arhaičnimi in prestižnimi stilističnimi potezami. Zato je težko zanikati, da je šlo za literar- no nadarjenega pisca, ki je imel velik talent tako za dogajalni tempo (ki se sicer bolj kaže v sami Zgodovini) kot ekfrastične opise, občasno pa iz besedila zasije tudi nekaj humorja. Zato ni presenetljivo, da ga je kot eno glavnih oseb svo- jega zgodovinskega romana o zavzetju Konstantinopla vključil tudi Umberto Eco v svojem Baudolinu, ki ga lahko beremo tudi v slovenščini.2 1 Za Niketovo življenje in delo prim. Simpson, Alicia, Niketas Choniates: A Historiographical Study, Oxford: Oxford University Press, 2013. 2 Eco, Umberto, Baudolino, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2003. Keria_2024-1_FINAL.indd 178 23. 12. 2024 09:15:54 179Niketa iz Hon: O kipih Osnovo za prevod je nudila izdaja, ki jo je oskrbel Jan-Louis van Dieten3 in je ponatisnjena v izdaji italijanskega prevoda,4 opombe pa so posnete po angleškem5 in predvsem po omenjenem italijanskem prevodu, ki mu je do- dan obsežen in učen komentar. PR EVOD Istega blaženega gospoda Niketa iz Hon, iz njegove Zgodovine Konstantinopla 1.1. Da ne bi s podaljševanjem pripovedi trpljenja, ki mi ga ta povzroča, napravil le še bolj mučnega, bom tule kakšno stvar izpustil, spet tam pa bom dogodke podal le v okrajšani obliki. 1.2. Po tem, ko je naše cesarstvo nedavno padlo pod Franke6 in je podob- no tudi patriarhalna služba pripadla Benečanom – in le Gospod, stvaritelj in krmar te naše zemske ladje, ve, kakšni načrti so ga pri tem vodili –, je tako iz Benetk za patriarha Konstantinopla prišel neki človek po imenu Tommaso,7 ki je bil srednje starosti, po postavi pa je bil bolj rejen kakor dobro pitan prašič. Kakor preostanek njegovega rodu je imel tudi sam gladko obrit spodnji del obraza, dlake na njegovih prsih pa so bile populjene bolj natanko, kakor če bi jih pulil s smolo. Nosil je obleko, ki je bila skoraj stkana z njegovo kožo in ki so mu jo vsak dan prišili okoli zapestij. Na roki je nosil tudi prstan, včasih pa celo usnjena varovala za dlani, ki so obdajala vsak prst posebej.8 Okoli njega je bilo vselej moč videti gručo Bogu posvečenih mož, ki so skrbeli za oltarno mizo. Bili so to iste baže ljudje, ki so bili svojemu vodji podobni v oblačenju, načinu življenja in v golobradosti. 2.1. Že od samega začetka so, kakor se reče, izkazovali svojo ljubezen do zlata, ki je tako značilna za njihov rod, ter si izmislili način, kako bi se ga pola- stili, ki je bil obenem nov in ki ga niso poznali niti vsi tisti, ki so že kdaj izropali cesarsko mesto. Vdrli so v grobove cesarjev, ki se nahajajo v mavzoleju, ki stoji 3 Van Dieten, Jan-Louis, ur., Nicetae Choniatae Historia, Berlin: Walter De Gruyter, 1975. 4 Pontani, Anna, ur., Niceta Coniata: Grandezze e catastrofi di Bisanzio III, Milano: Mondadori Editore, Fondazione Lorenzo Valla, 2014. 5 Magoulias, Harry J., prev., O City of Byzantium, Annals of Niketas Choniates, Detroit: Wayne State University Press, 1984. 6 Gr. Frankiskoi. Niketa jih v svoji Zgodovini XVII, 2, 4, identificira s Flandrijci, ki so imeli res določeno vlogo v zavzetju Mesta in predvsem v dogodkih pred njim, vendar ime lahko tu ber- emo tudi kot splošnejšo oznako za »Franke« ali zahodnjake. 7 Gr. Thomas. Tommaso Morosini, prvi latinski patriarh Konstantinopla, funkcijo je opravljal med letoma 1204 in 1211. 8 Niketa iz propagandnih namenom opisuje tujost Latincev: v opisih zahodnjakov je v bizantin- ski tradiciji pogosto izpostavljanje golobradosti in depiliranosti, ki je v antični grški tradiciji znak »poženščenosti« ali pasivne homoseksualnosti, v bizantinski kulturi pa je bila vezana predvsem na evnuhe, vsekakor pa je popolnoma nasprotovala običajni podobi vzhodnega klera. Keria_2024-1_FINAL.indd 179 23. 12. 2024 09:15:55 180 Kajetan Škraban ob velikem svetišču Kristusovih učencev,9 ter jih celo noč plenili in jih povsem brezbožno vse obrali do zadnjega zlatega okraska, okroglega bisera, bleščečega in dragega kamna, ki so se sploh še našli v njih. Ko so našli tudi truplo cesarja Justinijana, ki so ga dolga stoletja pustila nedotaknjenega, so prizor sicer res opazovali z začudenjem, a jih to ni odvrnilo od tega, da bi se lotili tudi grobnih dragotin. Lahko bi torej rekli, da narodi Zahoda niso prizanesli ne živim ne mrtvim, ampak so pokazali popolno brezbrižnost in brezbožnost do vsega in vseh, začenši z Bogom in njegovimi častilci. 2.2. Nedolgo zatem so uničili tudi baldahin10 Velike cerkve,11 ki je bil vre- den nekaj deset tisoč min srebra (in to srebra, ki je zvenel kot le redkokatero) in je bil na debelo prekrit z zlatom. 2.3. Ko jim celo po vsem tem denarja ni bilo dovolj – barbari se namreč denarja ne morejo nikdar nasititi –, so svoje požrešne oči uprli tudi v bronene kipe in jih zapisali ognju. 2.4. Težak broneni kip Here,12 ki je stal na Konstantinovem forumu, so prenesli v kovačnico in pretopili v novce,13 njeno glavo pa so v Veliko palačo komaj zmogli prepeljati štirje pari v voz vpreženih volov. 2.5. Poleg nje so s podstavka podrli tudi kip Parisa Aleksandra, ki je stal poleg Afrodite in ji podajal zlato Eridino jabolko.14 2.6. Je kdo kdaj že usmeril svoj pogled na kvadratno bronasto napravo, ki se je dvigala kvišku in ki se je lahko skoraj kosala z najvišjimi stebri, kar so jih postavili po različnih delih mesta, in se ni čudil umetelnosti tega okrasja?15 Na njej so bile uprizorjene vse ptice pevke, ki ubirajo pomladne napeve; na njej so bila upodobljena kmečka opravila, piščali in čebri za mleko, blejajo- če ovce in poskočna jagnjeta. Razlivala se je tudi morska gladina in videti je bilo jate rib, od katerih so bile ene ujete, druge pa so premagale vrše in spet pričele svobodno plavati po globinah morja. Eroti so se v parih ali v trojkah oboroževali drug zoper drugega, prosti vseh oblek, ter se obmetavali z jabolki, medtem ko jih je pretresal sladek smeh. Na tem štiristranem spomeniku, ki se je zaključeval zašiljeno, v obliki piramide, je z vrha visela ženska podoba, ki se je obračala ob prvih sapah vetra, kar je tudi razlog, da so jo imenovali Anemodoúlion.16 9 T.i. Heroon pri cerkvi Sv. apostolov, je svoje pogansko ime nosil, saj naj bi nadaljeval tradicijo pokopov poganskih herojev. 10 Katapetasma; tudi ciborij. 11 Mišljena je Cerkev svete Božje modrosti ali Hagija Sofija. 12 Kip se upira identifikaciji, morda gre za kopijo originala iz Fidijeve šole. 13 T.i. stateri je generična oznaka za več vrst bizantinskega denarja, tu pa besedo Niketa uporablja celo za beneški denar, zato ni jasno, o kakšni enoti je govor. 14 Takšnega kipa sicer ne poznamo, vendar je šlo najbrž za večjo kompozicijo z motivom Parisove sodbe, ki je vključevala tudi Ateno in Hero in ki je stala na Konstantinovemu forumu. 15 Stavba sama je bila verjetno tako imenovani tetrapylon, tj. monumentalna stavba na štirih ste- brih, na njej pa je očitno stala bronasta konstrukcija, kakršno opisuje Niketa. 16 Tj. »služabnica vetra«. Keria_2024-1_FINAL.indd 180 23. 12. 2024 09:15:55 181Niketa iz Hon: O kipih 2.7. A vendar so tudi to prečudovito delo predali talilcem, kakor tudi konjeniški kip herojskega videza in zavidljive višine, ki se je na trapezastem podstavku dvigal v Tavru.17 Nekateri so trdili, da predstavlja Jozuea, Nuno- vega sina, kar so utemeljevali, češ da je imel mož roko iztegnjeno proti son- cu, ki je že tonilo proti zahodu, kakor da bi mu ukazoval, naj se ustavi nad Gabaonom;18 večini pa se je zdelo, da gre za na Pelopsovem otoku19 rojenega in vzgojenega Belerofonta, ki je jezdil Pegaza: konj je bil namreč brez uzde, kakor pravijo, da naj bi bil tudi Pegaz, ter je svobodno galopiral po ravnini in zviška gledal vsakega jezdeca, saj je sam lahko potoval po zraku in zemlji. Vendar pa je obstajala starodavna govorica, ki je bila vsem na ustih in je prišla tudi do mene, da je namreč v sprednjem levem kopitu konja skrita podobica moža, ki je po pripovedovanju nekaterih pripadal rodu Benečanov, po pri- povedovanju drugih nekemu drugemu zahodnemu rodu, ki ni v zavezništvu z Rimljani,20 ali pa je bil Bolgar. Kopito je bilo namreč večkrat okrepljeno, da bi tako popolnoma skrili tisto, za kar so vedeli, da se v njem skriva. Ko pa so konja strmoglavili in ga poslali v ogenj skupaj s konjenikom, so našli tudi v konjevo kopito zakopano bronasto podobo: bila je odeta v plašč, kakršne izvezejo iz ovčje volne. Latinci, ki se niso dosti brigali za govorice, povezane s kipom, so v ogenj vrgli tudi njega. 2.8. A ti barbari, ki nimajo nikakršne ljubezni do lepega, niso pusti- li uiti uničenju niti kipom in drugim čudovitim umetninam, ki so stale na Hipodromu,21 ampak so vse predelali v zlatnike. In tako so bile velike stvari zamenjane za majhne in dela, ki so jih ustvarili za neznanske zneske, so se spremenila v ničvreden drobiž. 2.9. Tako je bil podrt gromozanski Herakles, spočet v trojni noči, ki je se- del na košari in je bil pokrit z levjim kožuhom, ki je bil na pogled strašljiv celo v bronu in ki bi skoraj lahko zarjovel in razkropil nič hudega slutečo množico, ki je stala ob njem. Herakles je sedel brez tula na plečih, brez loka v rokah in ne da bi vihtel kij, zato pa iztezal desno roko in prav tako tudi desno nogo kakor je bilo le mogoče daleč, levo nogo je imel prepognjeno v kolenu, na katerem je počival njegov levi komolec ter kvišku dvigal preostanek roke, na njenem ravnem delu pa je imel nežno naslonjeno svojo glavo in poln skrbi objokoval svojo nesrečo ter obupoval nad nalogami, ki mu jih Evristej ni naložil iz nuje, 17 Kip je imel množico različnih identifikacij že v bizantinskem času, nekaj jih našteje tudi Nik- eta. V resnici je morda šlo za mitološko figuro (Belerofont) ali za kakega od cesarjev (verjeten kandidat je Teodozij, na čigar forumu je kip stal). 18 Jz 10, 12–13. 19 Tj. na Peloponezu. 20 T.j. z Bizantinskim cesarstvom oz. z Bizantinci. 21 Morda najslovitejše delo s hipodroma je četverovprega, ki pa je niso pretopili, ampak danes stoji na prednji fasadi Bazilike sv. Marka v Benetkah. Veliko kipov na hipodromu je stalo na zidcu, ki je ločeval areno na dve pisti, Niketa najbrž večinoma meri na te umetnine, ki so danes izgubljene. Keria_2024-1_FINAL.indd 181 23. 12. 2024 09:15:55 182 Kajetan Škraban ampak prej iz zavisti, ošaben zaradi usode, ki jo je bil deležen. Bil je širokih prsi, plečat, kodrastih las, v zadnjici zajeten in močnih rok in se je v višino raztezal toliko, kolikor si je, si mislim, višino pravega Herakla predstavljal ti- sti Lizimah, ki je ta kip napravil kot svoje prvo in obenem zadnje delo in kot svojo mojstrovino. Kip je bil tako velik, da je bila struna, ki jo je imel navito okoli palca, velika kot moški pas, goleno pa je bilo v velikosti moža. Tisti, ki so ločevali možatost od pripadajočih vrlin, pa tako mogočnega Herakla niso pustili nedotaknjenega, ampak so možatost vzeli za svojo in nato kar najbolj skrbeli zanjo.22 2.10. Skupaj s Heraklom so uničili tudi težko oprtanega osla, ki je rigal med tem, ko se je premikal, in oslarja, ki mu je sledil. Skupino je v Akciju, ki se v grščini imenuje Nikopolis, postavil Cezar Avgust, saj je, ko je šel ponoči v izvidnico poizvedovat po Antonijevi vojski, srečal moža, ki je pred seboj gnal osla. Ko ga je vprašal, kdo je in kam gre, je v odgovor slišal tole: »Imenujem se Nikon, moj osel pa Nikander, in grem proti Cezarjevemu taboru.«23 2.11. Svojih rok niso zadržali niti pred hijeno in volkuljo, pri kateri sta se dojila Rem in Romul:24 za nekaj novcev, pa še to bronastih, so se odpovedali častitim starinam njunega rodu ter jih vrgli v talilnico. Enako usodo je doča- kal mož, ki se je boril z levom; nilski konj, čigar zadek se je končal z repom, pokritim z luskami; slon, ki je mahal s svojim rilcem; in Sfinge, od spredaj lepe kakor ženske, od zadaj pa strašljive kakor zveri, še bolj nenavadne pa, ker lah- ko hodijo po zemlji in se obenem tudi lahke dvignejo na perutih in tekmujejo s pticami z velikimi krili; konj brez uzde, ki je dvignil uhlje in hrzal iz nozdrvi ter igrivo in krotko peketal po poti; Scila, starodavna pošast, ki je do bokov kazala žensko podobo ter se je vsa divjaška nagibala naprej s svojim velikim oprsjem, pod pasom pa se je razdelila na pošasti, ki so skočile na Odisejevo ladjo ter požrle večji del njegovih tovarišev. 2.12. Na hipodromu se je dvigal tudi bronasti orel, nenavadna iznajdba Apolonija iz Tiane25 in čudoviti talisman njegove magije. Ko je ta nekoč obi- skal mesto, so ga prebivalci Bizanca prosili, da jih odreši kačjih ugrizov, ki so jih hudo prizadeli. Brez dvoma se je poslužil skrivnih ritualov, ki jih vodijo demoni in tisti, ki sodelujejo v njihovih misterijih, ter na stebre postavil orla: bil je to prizor, ki je navdajal duše z ugodjem in ki je vsakogar, ki se je veselil 22 Gre za Lizipov kip, ki ga Niketas pomotoma pripiše Lizimahu. Kip je iz Tarenta leta 209 pr. Kr. rimska vojska pripeljala v Rim, s Kapitola pa so ga v 4. stoletju po Kr. preselili naprej v Konstantinopel. 23 Obe imeni, ki se v drugih virih sicer glasita nekoliko drugače, v grščini asociirata zmago: Ok- tavijan naj bi zato v spomin na dobro znamenje ali omen dal postaviti takšno kiparsko delo, ki je iz Akcija potovalo v Rim, od tam pa kasneje v Konstantinopel. 24 Ker hijena v tej zgodbi nima prostora, je verjetno, da je šlo za kipa drugačne vsebine, ki jo je Niketa prilagodil za propagandistične namene: Latinci ne spoštujejo rimske tradicije, ki ji pri- pada Bizanc. 25 Filozof in čudodelec iz 1. stol. po Kr. Najpomembnejši vir za njegovo življenje je Filostratovo delo Vita Apollonii. Keria_2024-1_FINAL.indd 182 23. 12. 2024 09:15:55 183Niketa iz Hon: O kipih od pogledu nanj, nagovarjal, naj ob njem prebije nekaj časa, kakor je ljudi začarala pesem Siren, ki je ne moreš slišati in se odpraviti naprej. Orlova krila so bila razvita, kakor da bi hotel pobegniti, vendar mu je kača, ki se je zvija- la ukleščena v njegove kremplje, preprečevala, da bi vzletel, saj je s koncem svojega telesa napadala njegova krila, kakor da bi ga hotela ugrizniti. A stru- penjača ni dosegla ničesar: takoj ko so jo prebodle konice orlovih krempljev, je njen napad prenehal in prej se je zdelo, da spi, kakor da je zmožna zgrabiti njegova krila in se boriti z njim. In tako je kača poslednjič izdihnila in njen strup je umrl z njo; orel pa je, ošabnega videza in skoraj z zmagoslavno pesmi- jo, skušal dvigniti kačo in jo ponesti v zrak, da bi tako jasno pokazal razplet bitke s svojimi žarečimi očmi in truplom kače, za katero sicer pravijo, da je, čeprav je že pozabila na svoje zvijanje in smrtni ugriz, s svojim zgledom tako rekoč pognala v beg vse ostale kače v Bizancu ter jih prepričala, da se zvijejo in zatečejo v svoje luknje. Ta orlovska podoba ni bila osupljiva le zaradi že do- slej naštetih razlogov, ampak tudi, ker je, kadar sončnih žarkov niso zastirali oblaki, tistemu, ki jo je pogledal s pametnimi očmi, s pomočjo dvanajstih črt, ki so bile vrezane na krila, nadvse jasno razkrila uro dneva. 2.13. In kaj reči o Heleni26 z belimi rokami, čudovitimi gležnji in dolgim vratom, ki je zbrala vse Grke, da so se borili proti Troji, razrušila Trojo in nato od tam odplula na Nil,27 od koder se je nazadnje po dolgih letih vrnila v domovino k Lakoncem. Je morda njej uspelo upogniti te neizprosne može, je morda lahko omehčala njihova železna srca? Nikakor. Nič takšnega ni ji ni uspelo, njej, ki je s svojo lepoto znala zasužnjiti vsakega čuvaja, čeprav je bila oblečena kakor v gledališčih in je celo v bronu sijala kot rosa in se je zdelo, da so njena obleka, njena tančica, njen venec v laseh in njene kite las tako rekoč vlažne od ljubezni. Njena obleka je bila bolj lahka kakor pajkova mreža, pokrivala jo je sijajno izvezena tančica, venec pa ji je obdajal čelo tako, da je sijal kakor zlato in dragi kamni. Njeni kodri so bili zvezani v kito za vratom, lasje, ki jih je razburkal veter, pa so plapolali in se mršili v sapi in ji segali vse do nog. Njene ustnice so bile čutno priprte kakor popek, tako da se je zdelo, kakor da bodo od sebe dale kak glas in nežen nasmeh se je kazal opazovalcu in ga napolnjeval z veseljem. Pogled ji je sijal, obrvi so se ji bočile nad očmi in preostalo telo ji je sijalo v svoji naravni popolnosti. Nemogoče je opisati, kako je bilo vse to v resnici videti in to popisati zanamcem. 2.14. Helena, Tindarova hči, lepota sáma, popek Amorjev in Afroditina ljubljenka, največje darilo narave, bojna nagrada Trojancev in Grkov, kje je tvoj lek, ki ti ga je podarila Tonova žena in ki pomore bolečini in ki osvo- bodi vsakega zla? Kje so tvoji nepremagljivi ljubezenski uroki? Zakaj jih nisi 26 Kipa, kot ga opisuje Niketa v tem izjemnem odlomku, ne poznamo. Mogoče je, da je v resnici opisoval kip Afrodite, vendar je iz pripovednih razlogov Afrodito zamenjal za Heleno. 27 Tu Niketa namiguje na različico mita, po kateri je Helena v resnici ostala v Egiptu (takšno ver- zijo zgodbe lahko beremo v Evripidovi Heleni), vendar jo združi s klasično homersko zgodbo. Keria_2024-1_FINAL.indd 183 23. 12. 2024 09:15:55 184 Kajetan Škraban uporabila zdaj, kakor si jih že kdaj prej? Mislim, da so Mojre določile, da se moraš tudi ti umakniti ognjenemu besu, da ne bi tudi kot kip v opazovalcih vžigala ljubezenske sle. Rekel bi skoraj, da so te tile Enejevi potomci zapisali ognju, da bi se ti tako maščevali, ker si neusmiljeno upepelila Trojo s plame- nom, ki si ga vžgala s svojo ljubeznijo. Toda norost, v katero je zlato pognalo te može, mi ne dovoljuje misliti ali reči česa takšnega: namreč norost, zaradi katere so bila najredkejša in najlepša med najlepšimi deli poslana v popol- no uničenje. Tega mi, če se tako izrazim, ne dovoljuje reči tudi dejstvo, da ti možje pogosto prodajo in zapuščajo svoje žene v zameno za nekaj kovancev, in to še tem bolj, če se predajajo mizam za kockanje in so docela zatopljeni v igro dame ter se, z nerazsodnim nagonom in besnilom in ne z razumnim pogumom, zaganjajo eden v drugega in si nadevajo Aresovo bojno opravo, kot nagrado v boju pa zastavljajo vse svoje imetje, celo zakonske žene, zaradi katerih so se lahko imenovali očetje svojih otrok, ter tisto največje v življenju, kar drugi težko žrtvujejo, človeško življenje, za katero so ljudje pripravljeni storiti vse. Kako bi torej ti docela neuki in popolnoma nepismeni barbari mo- gli prebrati in razumeti tele verze, ki pojejo o tebi: Trojcem očitati ni in Ahajcem v okretnih golenkah vseh teh let gorja v spopadu za takšno lepoto: Njen obraz je hudo podoben nesmrtnim boginjam.28 2.15. Še en kip terja nekaj besedi. Na podstavku je stala ženska mladostne- ga videza, ki je bila v delu življenja, ko je človek najlepši.29 Lasje so se ji kodrali ob obeh straneh čela, na zatilju pa so bili speti v kito. Ni bila dvignjena visoko v zrak, ampak je bila tako rekoč na dosegu vsakogar, ki je stegnil roke proti njej. Desnica na tem kipu upodobljene ženske je v dlani držala konjenika – in to za eno samo kopito in brez vsake druge podlage, kakor bi kdo drug ne mogel držati v dlani niti kupe vina. Konjenik je imel tršato postavo ter je nosil prsni oklep ter ščitnike za noge in je dobesedno hrzal vojno; konj pa je strigel z ušesi, kakor da bi slišal trobento, ter visoko dvigal vrat, njegov pogled je bil prediren, saj so oči izdajale, kako si želi planiti v galop; njegove noge pa so se dvigale v zrak ter tako izkazovale njegovo silovitost v boju. 2.16. Za tem kipom in zelo blizu vzhodni polovici proge za štirivprego, ki se je imenovala Rdeči del, so bili postavljeni kipi voznikov vpreg, znamenja spretnosti pri vožnji vprege. Le s postavitvijo rok so tako rekoč na glas opo- minjali resnične voznike, naj, ko se približujejo obračališču, ne rahljajo vajeti, ampak jih še pritegnejo, da se tako konji nekoliko nagnejo, ter naj vseskozi in še močneje uporabljajo ostroge, da bi tako vozniki na obračališču lahko 28 Iliada 3.156 –158. Prev. Jelena Isak Kres. 29 Morda je šlo za kip Atene. Keria_2024-1_FINAL.indd 184 23. 12. 2024 09:15:55 185Niketa iz Hon: O kipih nemudoma zavili in tako prisilili tekmeca, da naredi večji zavoj in prispe za- dnji, čeprav morda žene hitrejše konje in se zdi dobro izurjen v umetnosti tekmovanja v vpregah. 2.17. Pripoved bo doslej povedanemu dodala še nekaj drugega (ni bil na- mreč namen opisati vsega), kar je bilo na pogled lepo in po svoji umetelnosti skorajda bolj občudovanja vredno od vseh ostalih kipov skupaj: tam je stal kamnit podstavek, na njem pa bronasta žival, za katero bi težko rekli, da je zagotovo predstavljala bika, saj je imela kratek rep in pod brado ni imela velike kožne gube, kakršno imajo egipčanski biki,30 niti ni imela razklanega kopita. Ta žival je med svojimi čekani držala in stiskala, kakor da jo hoče zadaviti, neko drugo zver, ki je bila po vsem telesu pokrita z luskami, ki so bile tako ostre, da so celo v bronu povzročale bolečino vsakomur, ki se jih je dotaknil. Pravijo, da je bila prva žival bazilisk,31 druga, ki jo je ta stiskala v gobcu, pa gad,32 a ni jih bilo malo, ki so sklepali, da je prva nilski konj, druga pa krokodil. 2.18. Mene pa ne zanima toliko raznolikost mnenj, ampak mislim pripo- vedovati le o nenavadnem boju teh dveh zveri, o tem, kako sta si zadajali in obe hudo trpeli zaradi ran, kako sta obe ubijali in bili ubiti, prevladovali in bili nadvladani, kako sta zmagovali in bili medsebojno premagani. Ena od njiju, namreč tista, za katero so rekli, da je bazilisk, je bila od glave do konic nog vsa zabuhla ter je imela vse telo povsem ošibelo ter je bila bolj zelena kakor žaba, saj se je strup širil po njenem telesnem ustroju in jo obarval v barvo smrti. In tako je padla na kolena in ko se je iztekla njena življenjska moč, so ji ugasle tudi oči in zato je človeku, ki jo je pogledal, dala misliti, da bi mrtva omahnila že dolgo pred tem, ko je ne bi podpirala in držala vzravnane njena stopala. A tudi druga, ki je bila ukleščena v čekane prve, se je komaj še upirala s svojim repom in je imela usta široko razprta, saj jo je dušilo stiskanje kočnikov: videti je bilo, da se skuša iztegniti in izviti iz pregrade zob, da bi ušla in se izmuznila iz zevajočega gobca, ampak za kaj takega ni imela moči, ker so razprta usta druge zveri držala dele telesa, ki sledijo ramenom in prednjim nogam in vse dele telesa, ki so pridruženi repu in jih prebadala s čekani. 2.19. In tako sta zveri ubijali druga drugo: obema je bila skupna borba, skupna obramba, v zmagi sta bili izenačeni, a nazadnje soglasni v smrti. To me je vzpodbudilo, da povem, da tega vzajemnega uničevanja in strmoglavljanja v smrt in tega smrtonosnega zla, ki uničuje ljudi, ne najdemo le na umetniških podobah in le pri najbolj divjih zvereh, temveč se pogosto pojavlja tudi pri ljudstvih, kakršna so tudi tista, ki so se podala na pohod proti nam, Rimlja- nom; tista, ki se medsebojno morijo in so umorjena in ki bodo uničena po 30 Tj. nilski konji. 31 Čeprav je očitno šlo za štirinožca, želi Niketa zaradi biblične metafore prispodobe, s katero pripoved zaključi, žival povezati z baziliskom, ki sicer tradicionalno nosi podobo kače. 32 Gr. aspis sicer lahko označuje različne kače, a je zaradi biblične prispodobe beseda na tem mes- tu prevedena tradicionalno, tj. kot »gad«. Keria_2024-1_FINAL.indd 185 23. 12. 2024 09:15:55 186 Kajetan Škraban moči Kristusa, ki razkropi tiste narode, ki se radi vojskujejo, in ki se ne veseli prelivanja krvi, in ki pokaže, da pravični človek stopi čez gada in baziliska in potepta leva in morsko pošast.33 Kajetan Škraban Univerza v Ljubljani kajetan.skraban@ff.uni-lj.si 33 Ps 68,31 in Ps 91,13. Keria_2024-1_FINAL.indd 186 23. 12. 2024 09:15:55