Janez Samotar
Godec Martin in njegove gosli
Življenja prva postaja
Tri leta so od iistih dni minila in prišle druge so sivari na vrsto. Živel je naš Martin in rastel čvrsto, dokler ni dan prišel, da moral krila zamenjati je kar za moške hlačke in v svoje roke prve vzel igračke.
Dobil konjička je, ki zadaj piska, takrat ko vanj zapihaš na vsa usta; ki trave nič in nič sena ne hrusta, da nikdar ga ne kolje konjska driska. Z njim tekal naš Mariinek skozi vas je in krajšal ure si in dolgočasje.
Dobil še klovna je, ki pridno skače, ko ga pritisneš s prstom prek trebuha, ki nikdar treba dati mu ni kruha in večno smeje se, nikdar ne plače, čeprav se zdi, da njega tudi včasi bi trapili življenja hudi časi.
In še dobil je čudežen voziček, ki ima tako gibljiva vsa kolesa, da se kar sam požene pod nebesa, kot da bi gnal naprej ga sam hudiček. Z njim naš Martin od jutra do večera je svoje sanje vozil prek vsemira.
A najbolj srečen pa takrat postal je, ko zlate gosli vzel v roke je svoje in takšno pesem, kot srce jo poje, si nanje tam pred hišo zaigral je, da se je čulo po vsem božjem svetu kot lepa hvalnica Bogu-Očetu.
Takrat povsod so okna se odprla in tisoč se pogledov v njih je vžgalo, kot da bilo bi toplo vsem postalo krog src ob pesmici, ki ni iz grla Človeškega čez svet se še glasila, kot je bila ia pesem topla, mila!
Ob njej konjiček sam je kar zapiskal in klovn v veselju nepoznanem plakal, voziček pa čez drn in strn je skakal, kot da mudi se mu, da bi obiskal vse angelce in pravil o čudesih jim teh Martinovih bi po nebesih.
21