ANTHROPOS 1993/3-4	_________________FILOZOFIJA
Dve predavanji o spoznanju in pojavoslovju
MATJAŽ POTRČ
POVZETEK
Kognitivno znanost zanima znanje oziroma vednost. V tem smislu je kognitivna filozofija blizu spoznavni teoriji. Med področji kognitivne filozofije so omenjeni modeli duha (še zlasti nevronske mreže), zdravorazumska psihologija, behaviorizem in ekologizem. Pojavi so določeni kot akcidenčne celote, ki imajo substanco za svoj lastni del.
Pojavi niso idealni, ampak so izkustveno podprti. Ocenjeno je razmerje pojavoslovja do naturalizma in psihologizma, nato pa je pojavoslovje soočeno z brentanovskim reističnim in nearistoteličnim mereolokim razumevanjem pojavov. Analitično filozofijo obeleža njena metoda. Zgolj metodologija analitične filozofije nam omogoča razumeli fenomenologijo ali pojavoslovje.
ABSTRACT
TWO LECTURES ON KNOWLEDGE AND PHENOMENOLOGY
Cognitive science is concerned with knowledge. In this sense, cognitive philosophy is close to epistemology. Models of mind, particularly neural networks, folk psychology, behaviourism and ecologism are discussed as areas of cognitive philosophy. Phenomena are determined as accidental wholes, possessing substance as their proper part. Phenomena are not ideal, they are experientially supported. Relation of phenomenology towards naturalism andpsychologism is evaluated, and confronted with Brentanian reistic and nonaristotelian mereological understanding of phenomena. Analytical philosophy is characterized by its method. Only the method of analytical philosophy enables us to understand phenomenology.
I. KOGNITIVNA FILOZOFIJA IN MODELI DUŠEVNOSTI
Uvod
V	svetu, pa tudi pri nas, jc vse več slišati o kognitivni znanosti. V modroslovni stroki pa zavzema vse bolj pomembno mesto tudi kognitivna filozofija. Najprej bom povedal nekaj splošnega o tem, kako razumem kognitivno znanost in kaj mi pomeni kognitivna filozofija. Nato pa bom del prostora namenil modelom duha, še zlasti modelu nevronskih mrež, kakor se mi pač zdi, da slednje lahko zanimajo kognitivno filozofijo. Ob primeru pojava in pojavoslovja bom še poskusil nakazati, kaj lahko k izboljšavi modelov duha prispeva filozofija. Na koncu bom nekaj besed namenil zdravorazumski psihologiji.
Kognitivna znanost
V	preteklem desetletju ali dveh, kol rečeno, pogosto omenjajo kognitivno znanost. Najprej bom skušal orisati svoje razumevanje znanosti, nato pa še lastno razumevanju kognicijc.
ZNANOST moramo zlasti razumeti kot dejavnost, ki čim bolj povezano in brez protislovij razlaga določeno področje. Poleg tega pa je bistvena sestavina znanosti tudi dejavno poseganje s pomočjo poskusov v razvozlavanje ugank narave. Tako se, denimo, trudi kemija čim bolj povezano in brez protislovij razložiti svoje področje, namreč kemično zgradbo snovi. Pri spoznavanju kemične zgradbe snovi pa si kemik pomaga s poskusi, ki morajo sami zopet zadostiti določenim pogojem, denimo preverljivosti. S poskusi kemik praviloma poskuša potrditi svoje določene teoretske teze. Kakšen drugi kemik ima zopet lasten teoretski pogled na zgradbo snovi, ki ga bo skušal potrditi z malce drugače zastavljenimi poskusi.
KOGNICIJA je pravzaprav tujka oziroma drug izraz za spoznavanje ali spoznanje.
KOGNITIVNA ZNANOST bi lahko zato imela tudi naziv "znanost o spoznanju". Zanimivo jc, daje ta znanost nastala šele pred kratkim. Bolj tradicionalne znanosti, kakršna jc kemija, se običajno ukvarjajo z določenimi področji zunanjega sveta. Tako se pravkar omenjena kemija ukvarja s kemično zgradbo okolncga sveta Če jc kognicija pravzaprav spoznanje — kaj pa jc potem kognitivna znanost? Kognitivna znanost ni nič drugega kot znanost o spoznanju. Kot znanost mora čimbolj povezano razložiti spoznanje, pri tem pa si pomaga s ponovljivimi poskusi, s pomočjo katerih znanstvenik preverja svoje hipoteze. Morda jc razlog, da seje sistematično znanstveno raziskovanje spoznanja pojavilo sorazmerno pozno, v tem, da jc spoznanje na nek način kar preveč očitno. Kcinikova znanstvena dejavnost, na primer, gledano z določenega zornega kota, ni nič drugega kot spoznanje kemične zgradbe snovi. Tako je spoznanje del znanosti in vsakega človckega naprezanja. V tem smislu je kognitivna znanost tista dejavnost, ki skuša razložiti človeki spoznavni aparat. Na spoznavni aparat lahko opazujemo kot nekaj individualnega, to je kot nekaj, kar jc lastno posameznikom. V tem primeru imamo na primer opraviti z zaznavanjem. Spoznavni aparat pa so zopet tudi ustanove, ki omogočajo sistematični potek znanstvenega spoznavanja. Kognitivna znanost jc poskus več različnih strok, da bi združeno pojasnile spoznavne zmonosti in mehanizme. Zato kognitivno znanost sestavljajo znanosti, kakršna jc psihologija, nevrofiziologija, umetna inteligenca, pa tudi filozofija.
Kognitivna filozofija
Kognitivna filozofija bi bila s tega stališča gledano filozofska stroka, katera skuša pojasniti napore kognitivne znanosti, oziroma znanosti o spoznanju. Obenem pa govori tudi
o mestu filozofije v okviru različnih strok, ki tvorijo skupni napor kognitivne znanosti, da hi obelodanila spoznanje. Tako je kognitivna filozofija na cm strani bli/u psihologiji, umetni inteligenci ter drugim strokam v okviru kognitivne znanosti. Filozof se na svoj način vključu je v razreševanje docela določnih problemov, ki denimo nastopajo v okviru umetne inteligence.
Na drugi strani pa ne smemo pozabiti, daje, kot smo dejali, kognicija pravzaprav zgolj drugi izraz za spoznanje. S tega stališča gledano je kognitivna znanost tudi nadaljevanje ene temeljnih filozofskih dejavnosti nasploh, namreč razlage človckega spoznavanja, /.ato nc bo odveč tudi na tem mestu podati okrajšave, s pomočjo katere so filozofi povzeli pogoje za spoznaje:
Vap =def p & Pap & Uap
(V je tod znak za vednost, a je oseba, p je poljubna propozicija, denimo "Zunaj je tema.", veliki P je znak za prepričanje 111 veliki U je znak za upravičenost. Formula pravi, da oseba a vc da p (Zunaj jc tema), natanko tedaj, ko je res, daje zunaj tema (p), ko je oseba a prepričana, daje zunaj tema (Pap), in ko jc poleg tega oseba a tudi upravičeno prepričana, da je zunaj tema (oseba a jc informacijo dobila po zanesljivi poti, bodisi na primer po zaznavno zanesljivi poti, ali po spoznavno zanesljivi poti: denimo, da ji je to povedal prijatelj, ki mu lahko zaupa, in da slednji ni imel razloga, da bi osebo a prevaral.))
Poglavitna formula spoznavne filozofije ni kakšna čudodelna formula, ampak nam zgolj pomaga sistematično obelodaniti vse pogoje, katerim mora biti zadoščeno, da nekaj lahko velja za spoznanje. Formulo spoznavni teoretiki uporabljajo ravno zavoljo njene sistematičnosti.
Sicer pa je vprašanje o spoznanju eno najstarejših v filozofiji. To, da nekaj vemo, jc namreč potrebno kot stališče obraniti proti skeptiku, ki trdi, da nič nc vemo ter da ne moremo ničesar spoznati. Kognitivna filozofija sc v razrešitev tega starega vprašanja po vednosti ali znanju vključuje skupaj z napori ostalih empiričnih ved, ki želi jo nekaj povedati o naših spoznavnih zmožnostih. Novo jc torej to, da filozofija pomaga pri eksperimentalnem preverjanju spoznanj o spoznanju. Na drugi strani pa kognitivna filozofija skuša ohranjati najboljo modroslovno tradicijo, s katero želimo zagotoviti temelje spoznanju nasploh.
Modeli duha
V okviru kognitivne znanosti jc eden temeljnih poudarkov namenjen modeliranju duševnosti. Govorimo o modelih duha. Psihologi, nevrofiziologi, dclavci na področju umetne inteligence ter drugi skušajo oskrbeti modele, ki naj hi ponazarjali različne spoznavne funkcije, vse od zaznavnih, kakršen je na primer vid. pa do spoznavnih, kot jc denimo sklepanje.
Razpravljanje o duševnosti pa je lastno tudi filozofiji. Predpostavka je namreč pogosto bila, daje ravno duševnost sedež spoznanja. Seveda pa jc lahko izraz "duševnost" le skupni pojem, pod katerega sodi zbir različnih zgoraj nakazanih zmožnosti. Obsežnejšo filozofsko razpravo o duši jc napisal Aristotel, sledili pa so mu še mnogi filozofi.
Razprave o duši pa šc niso bile modeli duševnosti. Modeliranje različnih spoznavnih funkcij si je utrlo pot z izdelavo računskih in drugih avtomatov, na začetku razvoja umetne inteligence. Bolj ustrezne modele duševnosti smo dobili z nastopom računalnikov. Kaj jc pravzaprav model? Model sončnega sistema skuša prikazati način sestave in delovanje sončnega sistema. Na podoben način skuša model duha prikazati način zgradbe in delovanja
naše duševnosti. Nobeden od obeh omenjenih modelov seveda ni idealen; oba sta pravzaprav empirični hipotezi o predmetnem področju, ki ga modelirata (sončni sistem, duševnost). Zato pa je modela mogoče izboljšati.
Če se na hitro ozremo na modele duševnosti, s kakrnimi pač razpolagamo, se izkaže, da jc duševnost v celoti zelo težko modelirati. Uspešni smo praviloma pri modeliranju posameznih funkcij duševnosti.
Pri tem pajc zanimivo, daje prej uspelo izdelali modele višjih, spoznavnih funkcij duševnosti, kot pa nižjih spoznavnih funkcij. Pri tem mislim z višjimi spoznavnimi funkcijami na takšne zadeve kot sta zmožnost sklepanja in računanja. Z nižjimi spoznavnimi funkcijami pa merim na takšne spoznavne procesc kot so gledanje, poslušanje, vohanje.
Dejstvo jc, da so bili prvi avtomali namenjeni prav modeliranju računskih zmožnosti; tod menim različne računske avtomate. Tudi računalniki so dobili svoje ime po tej vrsti modeliranja. V sodobnem razvoju računalnikov so se najprej pojavili digitalni zaporedni modeli, ki so omogočili prav posnemanje računskih in sklepalnih mehanizmov. Ob tem pa jc zaostalo modeliranje nižjih spoznavnih funkcij, kakršno jc prej omenjeno gledanje ali poslušanje. Model mora na primer razložiti (in po svojih zmožnostih eksperimentalno preveriti) kako je možno prepoznavanje govorjenega besedila. Razložiti mora torej, kako jc mogoče tisto, kar se ravnokar dogaja, namreč, da tc stavke poslušate, jih kot take prepoznavate, in na koncu tudi razumete. Odgovor na vse to nikakor ni preprost, ne glede na to, da zadeva v običajnem življenju poteka nekako samodejno. Ko govorim o modeliranju nižjega spoznavanja, izraza "nižji" pri tem nikakor ne razumem kot da se nanaša na nekaj manj vrednega. Nasprotno, skupaj s slovenskim filozofom Francctom Vebrom (ki so ga prav tako zanimali modeli duha, saj jc denimo napisal knjigi "Očrt psihologije" in "Analitična psihologija") bi si upal zatrditi, da so občutki bolj nizko umeščeni v tem smislu, da tvorijo podlago vsemu drugemu, prav vsakršnemu možnemu doživljanju, vsakršni vrsti doživljanja. To jc med drugim Vcbcr obdelal v spisu "Občutki in filozofski pogled na svet" leta 1975. Upam, da se bo profesor Jerman, ki sem mu ta tekst posredoval iz Vcbrovcgraškc zapuščine, kmalu potrudil, da ga zares natisne. Na ta način vidimo, kolikšni pomen jc potrebno pripisati modeliranju nižjih spoznavnih procesov.
Nevronske mreže
Modeliranje nižjih oziroma temeljnih spoznavnih procesov, kakršno je na primer gledanje ali poslušanje, jc bilo možno šele dokaj pozno. Prvi pomembni model gledanja (Marr) pravzaprav ni starejši od kakšnih dveh desetletij. Ta računalniško podprli model jc pokazal, da imamo pri gledanju opravka z zapletenim proccsom, ki sega vse od nižjih pa k višjim spoznavnim plastem, katere med seboj tudi sodelujejo.
Ravno na podlagi omejitev klasičnih računalniških modelov seje pojavila potreba po izdelavi v temelju novega računalniškega modela. Pojavile so se takozvanc nevronske mreže oziroma distribuirani vzporedni proccsorji, torej modeli in stroji, ki podatke obdelujejo vzporedno enega ob drugem (in ne več zaporedno enega za drugim), ter ne uporabljajo več klasičnih propozicionalnih simbolov, na kakršne naletimo pri tradicionalnih računalnikih, ampak mrežasto vkodiranc, prekrivajoče se mehke simbole. Ker so takšni modeli oziroma računalniki v nasprotju s prejšnjimi (ki so bili funkcionalistični, torej jih je zanimala bolj funkcija izvajanja kot pa idealna ali realna zgradba vezja, ki določen proccs izvaja) dosti bližje resnični zgradbi možgan, temeljni gradniki možgan pa so nevroni, pravimo takšnim modelom tudi nevronske mreže. Nevronske mreže imajo precejšen uspeh pri modeliranju
občutkov in zaznavnih proccsov, omogočile pa so tudi bolj psihološko realističen pogled na višje spoznavne dejavnosti. Sklepanje (in tudi računanje kot psiholšoki proces) na primer ne poteka vselej po idealnih ali idealizirani h shemah, ampak je pogosto spoznavno omejeno z našimi zmožnostmi računajočih kot živih bitij. Takšne hevristične (torej ne idealne, ampak z empiričnimi značilnostmi organizma omejene) postopke, kot jim pravimo, pa najboli uspešno modelirajo ravno možganom podobna nevronska vezja.
Behaviorizem in ekologizcm
Doslej smo spoznali, da jc eno osrednjih področij delovanja kognitivne filozofije modeliranje duševnosti. V tem smislu je kognitivna filozofija zelo blizu filozofiji psihologije. V bistvu je blizu naturalistični filozofiji psihologije, torej takšni, ki se zanima za izsledke psihologije kot naravoslovne eksperimentalne znanosti. Spoznali smo tudi, da se modeli duševnosti, ki zanimajo kognitivno filozofijo, vse bolj razvijajo v takšno smer, da so blizu resničnemu delovanju možganov. Mimogrede smo spoznali še, da sosc modeli duševnosti sprva razvili zlasti za modeliranje višjih spoznavnih funkcij, kakršni sla računanje in sklepanje, da pa se sedaj razvijajo v smer modeliranja takšnih zadev, kakršni sta gledanje in prepoznavanje slušnih vlisov kot razumljivih sporočil. Ob tem postaja vse bolj jasno, da so prvi modeli duševnosti idealizirali in pretirano poudarili zgolj cn del celotnih spoznavnih zmožnosti. Modelirani človek jc torej bil nekakšen idealni razmišljujoči človek, brez vsakršnih zaznavnih procesov. Dejstvo pa je, da se bitje, ki razmišlja, običajno tudi odziva na dražljaje v svojem okolnem svetu ter da eno (razmišljanje) nc more potekali brez drugega (odzivanja na dražljaje). Pozabiti pa nc smemo niti na spomin.
Zalo ni čudno, da so modeli duha pri nevronskih mrežah, v razliki s klasičnimi računalniškimi modeli, zasnovani bchavioristično, torej obnašanjsko. Stari računalniški modeli so bili, kot rečeno, predvsem razmišljujoči. Novi nevronsko utemeljeni modeli pa so behavioristični, odzivno utemeljeni. Na tem mestu bi lahko kdo ugovarjal, da modeli nevronskih mrež nc morejo biti behavioristični, torej obnašanjski, saj je že iz njihovega naziva razvidno, da so jim v oporo možgani. Možgani pa so v notranjosti organizma, in jc zato takšen pristop nezdrulžjiv z behaviorizmom, ki opazuje organizem zgolj glede na njegovo obnašanje, glede na reakcije v okolju, sam organizem in njegova notranjost pa sta pri tem metodoloko izključena, nastopata kot neke vrste neznanka, kot črna škatlica. Odgovor na ta ugovor jc, da so nevronske mreže pač model, ki je možgansko obnašan jski oziroma bchaviorističen. To pomeni, da so v njegovem temelju zares možgani in njihova sestava. Vendar pa so sedaj pomembne vezi med posameznimi elementi v možganih, med nevroni. Ravno te vezi pa se utrjujejo na način odziva na okolje. Malcc poenostavljeno povedano: Če večkrat opazim mačko na predpražniku, se utrdi povezava oziroma utež med nevronoma, ki sta vsak posebej zadolžena za mačko ter za predpražnik. Asociacijc se torej utrjujejo na temelju izkustvenih odzivov, na teh asociacijah pa temelji model v celoti. V tem smislu lahko rečemo, da predstavljajo nevronske mreže primer možganskega bchaviorizma. Če lahko nadalje rečemo še, da jc bil model duševnosti človek, jc tako klasični model predstavil človeka zgolj kot razmiljujoče bitje, konckcionistični model (gre za povezave med nevroni), oziroma model nevronskih mrež pa je človeka predstavil kot bitje, ki se odziva na okolni svet, v katerem pridobiva določena izkustva.
Na tem mestu pravkaršnjega kratkega pregleda razvoja modelov duha se lahko vprašamo, kaj bi morali dodati, da bi modeli postali še bolj realistični. Pomagamo si lahko zckologizmom. Ekologizcm jc zvrst psihologije, ki jemlje organizem v njegovem okolnem
svetu kot svoje temeljno izhodišče. Torej ne gre več zgolj za odzive organizma na dražljaje. Trditev je sedaj, da moramo posamični organizem ter njegov okolni svet obravnavati kol enotnost. Opraviti imamo z določeno vrsto sinergije, pri kateri organizma nc moremo obravnavati v ločitvi od njegovega okolja. Pomen predmetov v okolnem svetu je na primer odvisen od zgradbe posamičnega organizma. Stol se na primer meni ponuja za to, da se nanj usedem, mravlji pa se ponuja za plezanje. Od tod postaja razvidno, da pri ekologizmu ni smiselno govoriti o razdelitvi na organizem ter na njegov okolni svet, na subjekt in objekt, kot temu običajno pravimo. Zanimivo je tudi to, da ekologizem načeloma obravnava človeka kot enega od mnogih vrst organizmov, ki mu pač pripada tudi zanj značilen okolni bivalni svet. Sam ekologizem pa kljub vsemu, tako se zdi, morda še nc more podati zares zadovoljivega modela duševnosti.
Zato lahko ta kratek pregled modelov duha sklenemo z enim predlogom, kako bi lahko filozofija pomagala pri izdelavi šc bolj ustreznega modela, kot pa smo ga imeli doslej. Na la način bo postala nekoliko jasnejša tudi vloga kognitivne filozofije v okviru splošnega podjetja kognitivne znanosti. Filozofija lahko namreč pokaže na določene modele, ki jih je sama v svojem razvoju že bila izdelala, ter jih lahko ponudi v razmislek pri izboljšavi sedaj obstoječih modelov duševnosti.
Organska enotnost
Videli smo bili, da šc obstajajo določene težave pri zares ustreznem modeliranju duševnosti, ne glede na to, da nam je zadnji razvoj modelov nevronskih mrež prinesel precejšen napredek in doslej morda neslutenc možnosti. Zato predlagam, da izbolšjamo našo skico modela duševnosti s predlogom Organske Enotnosti, ki nastopa, kot ga sam razumem, v temelju lenomenologije oziroma pojavoslovja. Ta model jc med drugim za nas pomemben zalo, ker jc bil v oporo tudi delom Franceta Vcbra, najboljšega slovenskega filozofa, in predstavnika lenomenologije. Fcnomcnologija oziroma pojavoslovje temel ji na POJAVIh, ki so razumljeni kot akcidcnčne celote, ki imajo substanco za svoj lastni del.
Tako vsaj pojave lahko razumemo pri Brentanu kot začetniku pojavoslovja. Naj zgornjo opredelitev na kratko razložim. Pojavi so celote, opazovan i so kot nekaj samostojnega. Niso pa nujni, zato so naključni ali akcidcnčni. Pojava kot sta mačka ali misel o mački sta seveda naključna, in ne nujna. Vendar pa jc pojav pravzaprav prej misel o mački kot pa mačka. Jasno jc vsaj to, da nas v okviru modela duševnosti nc more v toliki meri zanimati mačka kot taka, pač pa prej misel o mački. Če pa je pojav misel o mački, potem je nadalje jasno, da mora biti to misel kogar koli že, denimo moja misel, ali pa tvoja misel. Torej terja misel na mačko kot pojav nekega podpornika, mislečega, denimo mene. Temu oporniku pojava bomo rekli substanca, saj je za obstoj pojava bistven, torej substancialen: brez opornika v substanci pojav nc more obstajati. Če tebe ni, tudi tvoje misli nc more biti. Nc glede na to, da jc pojavu v oporo substanca, torej nek organizem, pa jc pojav od tega organizma vseeno šc neodvisen, vsaj obravnavati ga moramo kot neodvisnega, če nas že zanima pojavoslovje.
Iz zgornjega razmisleka bo tudi razvidno, da so pojavi pravzaprav organske enotnosti. Tako so organske enotnosti pravzaprav akcidcnčne celote, ki imajo substanco (in nič drugega) za svoj lastni del. Dodati je potrebno zgolj šc, da pojavi glede na pojavoslovje niso psihološke bitnosti. Pravzaprav po Brcntanovem mnen ju nc obstaja misel, ampak obstajajo zgolj posamične.stvari, polatinskorgs. Torej obstaja mislcci-na-mačko kot posamična stvar, ne obstaja pa misel na mačko kot od substance odvisna zadeva.
Kaj nam vse to lahko pove pri modeliranju duha? Videli smo, da so modeli duha človeka sprva predstavili kot zgolj miselno bitje. Nato pa je bil človek s pomočjo nevronskih mrež predstavljen kot bitje, ki se odziva na dražljaje v svojem okolju. Ekologizem je skušal organizem in njegovo okolje predstaviti kot celoto. Vendar pa šele naša izposoja pri pojavoslovju bolj natančno pokaže, kako naj nadalje opišemo razmerje med organizmom in pojavom, če želimo dobiti ustreznejši model duha. Vsak pojav mora biti modeliran tako, da se v njegovem središču nahaja substanca kot njegov lastni del. Seveda na ta način filozofija ni pokazala, kako naj natančno izdelamo izboljšani model duha. Usmerila je zgolj k razmišljanju, kaj so doslejšnji modeli morda zanemarili in kaj jc potrebno dodati, da bi prišli do bolj ustreznega modela duševnosti. Sedaj morajo zopet priskočiti na pomoč znanosti, kot sta psihologija in umetna inteligenca, da bi pridobili ustrezen model duha. Toliko na kratko, bolj v ilustracijo, glede ene od možnih smeri dejavnosti kognitivne filozofije. Ni težko videti, da jc njen napor zares usmerjen v pojasnitev spoznavnih zmožnosti ter v izboljšavo doslejšnjih modelov te pojasnitve. Konec koncev vidimo, da kognitivno filozofijo nc zanima nič drugega kot razlaga spoznavnih zmožnosti te največje uganke vseli ugank, človeka. Vsi skupaj sc trudimo, da bi prišli do integriranega modela duševnosti.
Zdravorazumska psihologi ja
Marsikomu se lahko zdi, da se kognitivna znanost, v njenem okviru pa tudi kognitivna filozofija, vse preveč odmakneta od načina, kako ljudje zares razmišljajo. Temu načinu so v modroslovnih razpravah vzdeli naslov zdravorazumska psihologija. Zdravorazumska psihologija ima zelo veliko razlagalno moč in včasih omogoča neverjetno natančna predvidevanja. Tako sc s teboj pogovarjam po telefonu: "Kdaj pride iz. Maribora v Ljubljano?", ti pa odvrneš "Jutri ob desetih.", in nato zares pride. Zanimivo jc, da jc zdravorazumska psihologija, četudi jc njena natančnost včasih precej omejena, uporabna predvsem za tisto, čemur smo bili prej dejali višje spoznanje, predvsem za modeliranje proccsov sklepanja. Zato so jo z veseljem sprejeli nekateri klasični računalniški modeli duševnosti.
Na drugi strani pa drži, daje veljavnost pravil zdravorazumske psihologije prccej oddaljena od idealnega poteka. Zato bi sam dejal, da morda lahko zdravorazumsko psihologijo šc najustrezneje modeliramo z mešanico višjih in nižjih spoznavnih procesov.
Kako pa bi bilo v tem primeru z modelom Organske Enotnosti? Model Organske Enotnosti nam ne odgovarja v tolikni meri na vprašanja po obliki sklepan ja (Modus Poncns) in zanesljivosti sklepanja (hcvristika), ampak bolj na vprašanja, kako so posamični pojavi sploh možni, kako lahko nastopijo kot intcncionalnc, na nekaj usmerjene bitnosti. Odgovor je brentanovski: ker so pojavi pravzaprav Organske Enotnosti. Nekdo nekaj namerava vprašati, ko te vpraša "Kdaj pride iz Maribora v Ljubljano?". Sam mislim, daje brentanovska razlaga združljiva z ekologizmom. Vendar pa je to že nasledn ja zgodba.
II. ANALITIČNA FILOZOFIJA IN FENOMENOLOGU A
Povzetek
Marsikdo jc žc slišal za analitično filozofijo, prav tako pa jc morda tudi nekaj malega zvedel o fenomenologiji. Običajno sta analitična filozofija in fenomenologija dojeti kot nasprotujoči si filozofski šoli. Ko bom skušal preseči to nasprotje, bom mimogrede na kratko
govoril tudi o tem, kako sam razumem analitično filozofijo in fenomenologijo. Nato pa bom skušal pokazati, da nista nasprotni, temveč da je edino pravilno razumevanje fenomenologije mogoče zgolj na analitičnem temelju. Še več, fenomenologija (kot tudi večina drugih pomembnih filozofij danes in v zgodovin i)je zvrst analitične filozofije. Le pozaba na izvorni pomen pojma fenomen ali pojav pri nekaterih sodobnih fenomenologih je omogočila docela neupravičeno ločitev fenomenologije od analitične filozofije. Zato bom skušal pojasniti zlasti pojem pojav, in sicer na izvornih fenomenoloških mcrcoloških temeljih.
Razprava s Hribarjem o pojavih.
Naj pričnem z opisom nedavnega dogodka ter z nekaj razmišljanji ob lc-tcm. Pred kratkim jc k meni zašel Tine Hribar, ki zase trdi, daje fenomenolog. Povedal sem mu, da se zadnje čase tudi sam kar ukvarjam s fenomenologijo. Pokazal sem mu povzetek članka o fenomenologiji in organski enotnosti. Tam sem seveda omenil tudi pojave. Takoj je pripomnil nekaj takšnega (njegovo opombo bom skušal predstaviti v obliki argumenta): "Tebe zanimajo pojavi. Vendar pojavi niso področje fcnomenologijc. Pojavi so empirični, fenomenologijo pa zanimajo fenomeni oziroma idealna bistva."
Sam sem ga vprašal, ali se mu nc zdi, da so fenomeni pravzaprav pojavi in nič drugega. V svojih študentskih letih sem v Parizu poslušal nekega profesorja, ki jc bil zatrdil, da uporabljamo tujko vselej tedaj, ko nc želimo nič povedati. To sem si bil zapomnil, in odtlej skušam vsak pojem razložiti kot jc le mogoče na razumljiv način. Zato sem, ko sem razmišljal o tem, kaj fenomenologija pravzaprav jc, najprej spoznal, daje to veda o pojavih, kajti fenomen ni nič drugega kot zgolj tuj izraz za pojav. V tem smislu sem fenomenologijo poslovenil z izrazom pojavoslovjc. Dobro bi bilo, če bi se ta izraz udomačil, kajti v tem primeru bi pač bolje kot doslej vedeli, o čem govorimo, ko razpravljamo o fcnomcnolgiji. Govorimo o pojavih in veda, ki se ukvarja s pojavi, jc pojavoslovjc. Fenomeni so torej pojavi in nič drugega. Z vpeljavo izraza pojav tako vemo, o čem pravzaprav govorimo. Vendar pa s tem še ni rečeno, daje odgovor na vprašanje, kaj jc pravzaprav pojav, preprost. Prav lahko sc pripeti, daje odgovor zapleten. Nekaj te zapletenosti bom skušal odplesti kar sedajlc.
Začeti na začetku: pojavi sprva niso idealni, ampak so izkustveno podprti
Poglejmo sedaj, kaj pravzaprav trdi Hribar, in kakšen ugovor mu lahko ponudimo v razmislek. Hribar najprej trdi, da so pojavi, oziroma fenomeni, kotjih sam imenuje, idealni. Če so idealni, pa niso empirični.
Kaj naj to pomeni? Kot sam v prvem približku razumem pojave, in kot jih razume večina, so pojavi pač nekaj, neke bitnosti, ki se pojavijo. Tako sta - zopet zgolj v prvem približku, ampak vendarle, knjiga in mačka dva pojava. Vsakomur je jasno, da sta to dva različna pojava. Prvi pojav je potiskan in ga učenjak spoštljivo prebira. Drugi pojav pa med drugim lovi miši. Denimo, da so pojavi (oziroma fenomeni, kot jim pravi Hribar) zares idealni in da nimajo nič z empirično navlako konkretnih knjig in mačk. Naj bo tako. Vendar bo v tem primeru Hribar težko razložil, glede na kaj se razlikujeta idealna pojava knjige in mačke. Jaz sam vidim zgolj eno možnost, da razložimo, kako sc pojava razlikujeta. I, tako pač, da so pojavu knjiga v oporo konkretne knjige in da so pojavu mačka v oporo empirične dlakave mačke. Če Hribar razpolaga s kakšno bolšjo razlago, na podlagi česa se pojava knjiga in mačka razlikujeta, bi bilo pošteno, da jo obelodani. V pričakovanju odgovora si lahko ogledamo še nekatere dodatne Hribarjeve motive.
Preden sc jih lotimo, naj sam pokažem svoje karte: zdi sc mi pošteno, če pričnemo z razpravo kateregakoli problema, ki sc ga lotimo, na njegovem začetku, s kot je lc mogoče enostavnimi primeri. Kajti le če je zagotovljen trden začetek, je mogoče pozneje smiselno nadaljevanje zgodbe. Ob (cm pa se, kot sem dejal, prav lahko izkaže, da enostaven začetek skriva bolj zapleten razplet zgodbe. Mimogrede bi dejal, daje takšno eno temeljnih vodil analitične filozofije.
Naturalizem in psihologizem
"Začetnik fenomenologije in pravi fenomenolog je Husserl. Husscrl jc kritiziral naturalizem ter psihologizem", jc nadalje ugotavljal Hribar.
Vse to jc napačno, na nepravem mestu preveč poenostavljeno, ali pa kvečjemu zgol j deloma točno.
Prvič, začetnik fcnomenologijc oziroma pojavoslovja ni Husserl, ampak Brentano. Brcntano je bil učitelj Husserlu, kot tudi še marsikateremu pomembnemu filozofu. Tako Mcinongu iz Gradca, učitelju najpomembnejšega slovenskega filozofa Franceta Vebra. Brentano je uvedel razpravo o fenomenih ali pojavih in Husserl jo je zgol j prevzel ter po svoje predelal.
Nadalje, ko je Husscrl sam postavljal temelje fenomenologije, je to storil docela naturalistično, in siccr na Brcntanovi sledi. Sam Husserl je bil sprva izrecno naturalist v filozofiji. To ni (oliko presenetljivo, če obenem vemo, daje bil pravzaprav po izobrazbi naravoslovec in seje želel posvc(iti matematiki. Šele srečanje z Brcntanom gaje pripeljalo do tega, da seje odločil za filozofijo. Naturalistične teze jc najprej izdelal za področje števil. Po Husserlovem mnenju imajo vsa števila empirični temelj v izkustvenih pojavih. Tako so najpomembnejša števila do vključno dvanajst, saj so nam le-ta neposredno izkustveno dostopna in temelje na števnih predmetih: na sedmih knjigah, ali pa zopet na konkretnih petih mačkah. Večja števila so navezana na takšno določno podlago, imajo pa sama svoj neodvisni način obnašanja. Poleg tega naturalistični Husscrl za razlago števil uporablja mcrcologijo ali nauk o delih in celotah. Brez mereologije sploh ne moremo razumeti pojavoslovja, zato si bomo morali njene temelje tudi tukaj na kratko ogledati.
Pozneje jc Husscrl res zasnoval fenomenologijo, denimo v svojem delu o pojavoslovju kot o strogi znanosti. Takrat in šc pozneje seje večkrat odrekel naturalizmu inpsihologizmu. Husscrl nikakor ni enostaven mislec, saj jc med drugim napisal cclo skladovnico beležk in predavanj. V njegovem razvoju moramo razlikovati najmanj štiri v temelju različna obdobja. Kot rečeno, jc bilo prvo obdobje naturalistično, naslednja obdobja pajc izpeljal z vse večjimi, neupravičenimi tcrncutcmcljcnimi odmiki od Brentanovega izvornega dojemanja pojavov.
Zgolj drobna, a vendarle temeljna podrobnost naj pokaže nculcmcljcnost Husscrlovih postopkov, glede katerih gaje Brentano izrecno kritiziral. Eden Husscrlovih poznejših bistvenih metodoloških predlogov jc postavljanje zunanjega sveta v oklepaj, tako imenovana epohe. Najprej imamo živo mačko kot empirični izkustveni pojav. Vendar pa moramo ta izkustveni pojav postaviti v oklepaj. Odreči sc moramo kakršnikol i sodbi o tejle naši kosmati mački, da bi lahko z vrsto postopkov pričli do idealnega bistva pojava. Kaj pa toodmišljanjc oziroma postavljanje v oklepaj pomeni? Na žalost nekaj doccla neutemeljenega, saj imamo najprej trditev, kot "Tole tukaj je mačka". Če nekaj takega trdimo, se pač obvežemo dejstvu, da obstaja mačka, da ima izraz pomen ter da mu lahko pripišemo resničnostno vrednost, da jc bodisi resničen ali pa neresničen. Torej je vse tako, kot da bi imeli pred izrazom predpono
"Trdim da, obvezujem se na dejstvo, da...". Skratka, trdi in, daje tole mačka, s svojo trditvijo sc obvezujem na dejstvo, daje tole mačka. Postopek postavljanja v oklepaj pa izbriše takšno trdilno in obvezujočo moč izraza. Tako lahko izrekamo karkoli, nc da bi se ob tem glede česar koli obvezovali.
Uusscrl jc res nastopal proti naturalizmu in psihologizmu. Da jc nastopal proti naturalizmu, kot smo pravkar videli, ni bila njegova posebna krepost. Poleg tega pa jc bil v večini svojih obdobij naturalist. To velja tako za njegovo že omenjeno zgodnje obdobje, kot pravzaprav tudi za njegove wittgenstcinovskc, na skupnosti (intersubjektivnosti) zasnovane razprave o življenjskem svetu, ki sc kar rogajo naslovu knjige "Kartczijanskc mcditacijc". Kot rečeno, jc glavna teza knjige napad na stališče o Descartovski zavesti. Pozni Uusscrl jc dal neposredno možnost razvoju v svet obrnjene organizmične Heidcggrove biti-v-svetu tu-biti. Poleg tega pa jc tudi iz. njegovih šc najbolj idealnih in transccdentalnih obdobij razvidno, da Husscrl ni nikoli opustil utemeljenosti svojih razmišljan j v izkustvenem, predvsem vidno pogojenem svetu. Ko govori o zornih kotih, jc to najprej treba razumeti dobesedno kot govorjenje o organizmovem vidnem zbiranju podatkov v okolju. Torej, nc glede na to, čc jc Husscrl sem ter tja v svojih obsežnih spisih neutemeljeno nastopal proti naturalizmu, jc sam ves čas ostal neke vrste naturalist. Prav gotovo so ga zanimale različne empirične znanosti, tako kot tudi druge fenomenologe. Spomnimo sc zgolj na Brcntanovo poznavanje fizike ter na njegovo zasnovanjc psihologije kot empirične (in tudi eksperimentalne) znanosti. Ali pa na Mcrlcau-Pontyjcvo poznavanje eksperimentalne psihologije likov.
Kaj pa psihologizem? Husscrl je res odklanjal psihologizem. Vendar pa to ni kaj posebnega, saj kot vem, noben pomemben pojavoslovec ni pristajal na psihologizem.
Analitična filozofija: metoda, naturalizacija
Ob tej polemiki s pojavoslovjem sc nam seveda zastavlja vprašanje, kaj jc analitična filozofija in kaj pravzaprav tukaj počne. Obljubil sem namreč, da bom trdil, kako jc fenomenologija pravzaprav zvrst analitične filozofije.
Analitično filozofijo bom tu opredelil zgolj na kratko, saj sem več o tem pisal žc drugje. Zlasti jc treba vedeti, da analitična filozofija pravzaprav ni neka posebna smer ali stroka, kakršni sta denimo fenomenologija, ali zopet ontologija. Analitična filozofija je najprej metoda, ki jo lahko uporabljamo bodisi v fenomenologi j i, spoznavni teoriji, v ontologiji, ali pa zopet kje drugod. Glavna metoda analitične filozofije je, kot pove žc sam njen naziv, analiza. V tem smislu imamo opravka z analizo pojmov ter argumentov na nekem področju. Sam bi temu klasičnemu razumevanju analitične filozofije želel dodati, da jc ustrezna analitična filozofija pravzaprav naturalistična, in siccr v smislu, dasc zanima za znanost, ali pa da svoje pojmovne izsledke podkrepi z uporabo rezultatov znanosti.
Čc tako gledamo na zadevo, pa sc kaj kmalu izkaže, da lahko med analitične filozofe prištevamo skoraj vse pomembne filozofe v zgodovini, tako Aristotela kot Tomaža Akvinskcga, pa zopet Dcscartcsa, Kanta in Brcntana. Vsi ti filozofi so uporabljali kot svoje glavno orodje argument in pojmovno analizo, ki sojo pogosto podkrepili šc z interesom za znanost svojega časa. Glede argumentov in pojmovne analize jc dovolj pogledati katerikoli tekst omenjenih filozofov. Glede zanimanja za znanosti pa naj zgolj omenim, kako jc Aristotel pravzaprav sam ustvaril skoraj vse znanosti svojega časa. Pa šc kartezični produkt in Kant-Laplaccovo hipotezo naj navržem.
S tega stališča gledano sta bila tudi Brentano in Husscrl naturalista (prvi jc imel znanstvene rezultate v psihologiji in drugi v matematiki), razprava v njunih knjigah pa sc pozornemu bralcu kaj kmalu in v večini primerov izkaže za argumentativno podprto in analitično.
Fenomenologija: pojavi
Kot prvi približek razlagi pojavov sem omenil knjigo in mačko. Zakaj naj bi to bila pojava? Enostavno zato, ker sc pač pojavita v svetu.
Premislek nam pokaže, da so nekateri pojavi sestavljeni iz svojih delov po večji nujnosti kot pa so drugi. Tako jc mačja noga v večji meri lastni del mačke, kot pa jc mizina noga lastni del mize. Premislek nam pokaže, da lahko mizino nogo nadomestimo s prccejnjšim številom podobno oblikovanih stvari. Mačjo nogo pa lahko nadomestimo zgol j z zelo omejenim številom drugih mačjih nog. Razlog je v tem, da mačje telo kot celota genetsko prepoznava nogo kot svoj del, pri mizi pa česa podobnega nc bomo opazili.
Pojavi so neke vrste enotnosti. Lahko opazimo, daje pojave mogoče razvrstiti glede na merilo, kako so te enotnosti, celote, sestavljene iz svojih delov. Prav gotovo obstaja razlika med tem, kako so enotnosti sestavljene v primeru organizmov, kakršen jc mačka, ter zopet proizvodov, kakršen jc miza.
Mačka jc gotovo bolj kompakten pojav kot miza, saj jc mačka organska enotnost, jc organizem.
Takšen jc lahko zgolj začetek razprave o pojavih v smislu pojavoslovja.
Mereologija
Doslej smo zatrdili, da jc temeljna za razprave o pojavih veda o celotah in delih, oziroma mereologija. Meros pomeni grško del. Mereologija pa je nasploh tudi temelj za pojavoslovjc ali fenomenologijo. Pojavi so za pojavoslovjc celote, že iz enostavnega razloga, ker morajo biti v ospredju zanimanja pojavoslovja (podobno kot so kemične zadeve v ospredju zanimanja kemije). Ogledal i smo si tudi že nekaj primerov celot in njihovih delov. Noga jc del mize, noga je del mačke, dan jc cn del celotnega koledarskega leta. Poslavlja se vprašanje, kako lahko razmerje med deli in celotami razložimo pri pojavih, kot jih uvaja fenomenologija.
Brcntanovsko in aristotelovsko dojemanje pojavov.
Glede odgovora na to vprašanje sc moramo napotiti k Brentanu kot začetniku pojavoslovja oziroma fenomenologije.
Za Brcntana so pojavi celote, in sicer so pojavi zanj akcidcnčnc cclotc, ki imajo substanco za svoj lastni del. Ravnokar povedano zagotovo terja nekaj pojasnil.
Kamen, mačka in misel na mačko so lahko kandidati za pojave. Pravi pojavi pa so po Brentanovem mnenju lahko zgolj psiholšoki pojavi. Torej bi bil pojav med zgoraj naštetimi zgolj misel na mačko. Vendar tudi to ni čisto ustrezno. Pravi pojav ni misel, ampak misleča-stvar.
Pojdimo še enkrat zlagoma. Dejali smo, daje pojav celota. To pomeni, daje pojav samostojen. Vendar pojav ni samostojen na način, kol je to denimo s Frcgejevo mislijo, ki jc neodvisna od svojih nosilcev. Brcntanovski pojav je samostojen, vendar šc potrebuje nosilca. Nosilec pa jc lahko zgolj določeni organizem, kakršen je človek, ali pa zopet opica. Pojav kot celota jc nekaj naključnega, saj ni nujno, da obstaja. Zato mu lahko rečemo
akcidcnca. Tako je moja misel o mački akcidenčna celota. Vendar pa lahko moja misel o mački obstaja zgolj v primeru, ko jo mislim jaz sam. Torej potrebuje pojav za svoj obstoj podporo nekega organizma. Takšni podpori organizma, po kateri pojav obstaja, bomo dejali substanca, saj jc organizem bistven, substancialcn za obstoj pojava.
Naslednji razmislek pokaže, da jc pri organizmih, kakršen jc mačka, pa tudi pri knjigah, vselej več delov. Mačka ima taco in rep in brke. Knjiga ima eno stran in drugo strani in platnice. Brcntanovski pojav pa ima zgolj en sam lastni del, in siccr substanco. Kako naj to razumemo?
Kot smo dejali, bi bila misel približek k Brcntanovskemu pojavu. Misel kot cclota pa obstaja lahko zgolj v primeru, čc jo nekdo misli, čc jo na primer jaz mislim. Jaz sem v tem primeru, ko mislim misel, substanca misli. Poleg tega pa moja cclota, ki je misel, nima drugega lastnega dela: za del ima zgolj mene kot substanco. Če vzamemo pojavu kot celoti ta lastni del, substanco, misel kot pojav nc obstaja več.
Reizcm: fenomenologija proti Aristotelu
Misel, sem dejal, pa ni pravi primer brentanovskega pojava. Pravi primer brentanovskega pojava jc misleča-stvar, želeča-stvar. Kako lahko Brcntano pride do podobnega sklepa?
Zlasti je skušal začetnik pojavoslovja Brcntano poudariti pomembnost pojavov. Ravno zato je vsakemu pojavu dejal stvar. In to je tudi mislil, zanj je vsak pojav konkretna stvar, oziroma latinsko rgs. Zato sc Brcntanov nauk imenuje reizcm. Reizcm pa je postavljen v nasprotju z Aristotelom.
Aristotel jc namreč na substanco in akcidenco gledal drugače kot Brcntano. Za Aristotela je substanca neodvisna. Jaz torej na primer obstajam neodvisno od svojih misli. Mojc misli in lastnosti so odvisne od mene v tem smislu, da so zgolj nekakšni naključni dodatki k mojemu obstoju, k meni kot substanci.
Brcntano pa kot rečeno postavlja na prvo mesto pojave. Zato so vsi pojavi zanj konkretne stvari, in zanj nc obstajajo odvečne in od substanc odvisne bitnosti, kakršne so lastnosti in misli. Ravno zato pravi Brcntano, da obstajajo zgolj misleče-stvari, ne pa misli.
Ugovori in odgovori
Na tem mestu bi lahko kdo ugovarjal, daje obdobje reizma pri Brcntanu zgolj cn in morda cclo nepomemben del njegovega opusa. Prav tako bi lahko dejal, da moje dojemanje pojavov nekako vključuje organsko enotnost ter da česa takega ni mogoče najti v fenomenologiji.
Kljub temu da so Brentanovi učenci, kot sta Husscrl in Mcinong, poslušali mlajšega Brcntana, ko reizem še ni bil toliko v ospredju, pa jc mercologija kot podlaga reizma bila docela prisotna že v njegovem zgodnjem obdob ju, kar jc denimo razvidno iz Brentanovih predavanj o metafiziki.
Na drugo pripombo bi od vrni I, daje organskacnotnost prisotna v celotni fenomenologiji. Spomnimo se zgolj Husserla, pri katerem pojavi obstajajo zgolj skozi zavest. Zavest jc vsekakor substanca, ki terja obstoj organizma. Kljub temu daje substanca ali zavest temelj pojava, pa sama substanca ni identična s pojavom. Organsko enotnost zasledimo docela jasno tudi pri Heideggru v delu Bit in čas, saj jc tam tu-bit jasno na mestu organizma, po katerem svet šele pridobi svoj smisel. Tu-bit oziroma organizem jc torej substanca, skozi katero svet šele je. Nadalje je jasno, daje eksistencialist Sartre prav tako v temelj pojavov postavil obstoj ali eksistenco.
Pravilno razumevanje fenomena oziroma pojava nam predoči analitično filozofi jo kot edino, ki nam lahko pojasni pojavoslovjc ali fenomenologijo
Ko smo skušali razumeti fenomenologijo, smo pričeli s predstavitvijo pojava. Izkazalo seje, daje za razumevanje pojava temeljna mereologija. Mcreologijo pa lahko ustrezno poda zgolj analitična filozofija. Morda hi bilo še bolj primerno reči, da jc pomembna za razumevanje pojava in pojavoslovja primerna metodologija, s katero razpolaga analitična filozofija. Zato lahko morda na koncu sklenemo, da omogoča pravilno razumevanje fcnomenologijc zgolj analitična filozofija. To pa ni nič tako nenavadnega, saj sta se tvorca pojavoslovja, kakršna sta Brentano in Husserl, nedvomno vzgledovala pri najbolji filozofski metodologiji.