Ogled po svetu. Kraj in življenje na bregovih ogerske Donave v Budi in Peštu. v v Spisal Šimen Šubic h koncu oktobra 1856. Tukaj teče Donava od severja proti jugu. Po nji se pripelje popotnik doli od Dunaja. Večja kakor pri Dunaji se mu tukaj pokaže lepota po njenih bregovih. Preden jo parobrod prisope med mesti Budo in Pest, ga srečajo trije prijazni otoki, gosto z zelenim drevjem obrašeni. Pervi in veči je sam v sredi Donave kakor da bi hotel popotnika opomniti: zdaj odpri oči in poglej, kako lepoto sem ti prihranil! Koj pod njim se spusti Donava na sirokost, pa se razdeli tam, kjer bi bila naj širokeja, in objema dva prekrasna otočiča v obličji stare Bude. Donava gre med oto-cičoma in med staro Budo nekoliko v ovink, da je viditi kakor da bi bila plašno mesto spodila iz ravnine tje pod hribček, ki se ji na desni strani približa. Odtod se vleče mesto stare Bude po desnem bregu doli do Bude, ki se hitro naraša in celo dolino pod hribčikom zasipuje. Zdaj se na levi strani, kjer je Pest, še ne vidi veliko drugega kot posamno stoječe hiše in fabrike. Ko se pa Donava pod otočičoma spet dobro stisne, se pa začno odpirati razgledi, da oko samo ne ve kam bi pred pogledalo. Na desno se dviguje iz spodnjega mesta podolgast griček, na njem stoji terdnjava v Budi. Kolikor bolj se bliža hribček s terdnjavo, kolikor ožji je spodnje mesto po bregu, toliko bolj se kanejo na širokem levem bregu imenitne in postavne pohištva mesta Peš ta. Ko pa se pogleda naravnost po Donavi, se pa vidi veličanski verigasti most, ki derži čez Donavo iz Bude v Pest. Človek, ki zagleda pervič mesti Budo in Pest, nima časa, da bi vse ogledal, kako se pohištva od vode gori spušajo v breg, kje jih ločijo vinogradi in senčnate pota od prijazne terdnjave; prehitro ga odnese parobrod, toda ga tamkej pri mostu na suho spusti, ako ga je volja tukaj ostati in obiskati kraje in ljudi. Buda, moj sedež, stoji, kar je je terdnjave, na gričku nad Donavo, večidel mesta je pa raztreseno krog grička. Največ ga je proti Donavi, ki deli mesti Budo in Pest in pa široko ravan od razložnih hribčikastih okrajin. Tukaj na bregovih tihega potoka se gledate mesti, tukaj skazujete svojo lepoto. Na našem kraji je mesto razkropljeno skoraj celo uro deleč doli od stare Bude noter do spodnjega hrib-čika „Blocksberg" imenovanega; na unem kraji, v Peštu, ei pa hiše roke podajajo, njih postavni obrazi so obernjeni sem na naš breg, na terdnjavo, in to vse zavolj mogočnega kupčijskega življenja, ki gre po Donavi gori in doli. Donava je žlahna žila, po nji se stekajo skupej pridelki večernih hribčikov in dolin in pa uni, ki jih je rodila široka juterna ravnina. Barke pa prevažujejo gori in doli tudi veliko pridelkov druzih narodov. Doli iz terde Nemčije jo pripihajo parobrodi, odtod hodijo noter doli v černo morje In nosijo svoje blago na prodaj. Ladije, ki vihrajo s svo- 377 jimi banderi pred našimi očmi semtertje po Donavi, so se skazovale Turkom, Valahom, Slovanom, Ogrom in Nemcom, — ni čuda! da se vedo tako zalo sponašati! Al kakor deleč so bile, kakor mogočne se štejejo na vodi, ponižati se vendar le morajo in prikloniti se velikanu, našemu verigastemu mostu. Umetnost stavbina je postavila nas nad ladije, ktere se vozijo pod mostom. — Še ni 20 let, kar jim je preter-gala Donava pot, ki je deržala po ladijah od brega do brega. Velike škode in silna potreba vedne zveze med Budo in Peštom je pripravila ljudi na misel, da bi si napravili terdneji most. — Zdaj ga imajo. Kakor da bi stala dva Goljata v Donavi, ki si roke podajata, molita dva dobro podstavljena stebra iz rezanega kamna svoje glavi kviško v zrak. Na ramah nosita verige (petine) in na teh visi most, ki je širok kakor velika cesta. Na sredi se vozi, postrani so pa ozke ulice za pešce, po enih hodimo tje, po drugih nazaj. Ko sem pervikrat čez most šel, sem se kaj čudil, ko mi je strežaj, ki je sedel na koncu mosta pri kupcu, svetinjo ponudil; nisem vedil: zakaj. Kar pravi moj tovarš: „Krajcar hoče za most", dam mu ga, uni pa meni svetinjo. Ko jo dobim v roke, jo pogledam, in glej, kaj ti je na nji: celi most. „Zdaj si pa močan, sem si mislil, pa te tudi morajo v čislih imeti, da ti celi most v roke dajo!'- Saj se ve, da je bila le prazna podoba na šibki svetinji, pa kaj se hočemo čuditi, če sem se veselil, da imam most v roki, ako je dosti takih ljudi bilo in jih bo, ki imajo vse svoje pametne in nespametne misli v eni umišljeni reči, ki še podobe nima. Iz teh misel me spravi tovarš, ki mi pravi: „no, ali si plačal Karona?" Plačal sem ga, ali bo tudi za vselej, kakor je bilo nekdaj pri Gerkih za tistega, ki ni več Karonu iz unegasveta nazaj ušel? On pa pravi, da ne, da se svetinja oddaja in kupuje kolikorkrat kdo čez most gre. — Koj pred mostom na naši strani se začne griček v terdnjavo, pa je prekopan naravnost tje skozi kakor se pride čez most; ravno dokončujejo lepo uterjeno delo. Po prekopu se hodi pod hribčikom na bližnjico v tiste predmestja našega mesta, ki stoje notri zad za njim. Unkraj mesta pa derži naj lepša versta peštanskih hiš po bregu ob Donavi doli deleč dokler se vidi. (Dalje sledi.) Ogled po svetu. Kraj in življenje na bregovih ogerske Donave v Budi in Peštu. v v < 1 'J J Spisal Šimen Subic h koncu oktobra 1856. (Dalje.) Mesto Pest je lepše in bolj v redu zidano kot Buda. V prijaznem obličji mirne Donave se ogledujejo imenitne pohištva, in unkraj njih se razprostira mesto deleč tje po ravnem. Uzrok tega ni le večja premožnost ondašnjih pre-bivavcev, kupcev in umetnikov, temuč tudi povodne nesreče. Hiše so še pred zadnjo veliko povodnjo bile semtertje silo slabe. Povodinj jih je leta 1838 razmočila, da so se raz-valile in se zgrudile na kup. Zasula je takrat marsiktera hiša tesne ulice ter je poravnala velike jame in neočejene groblje. Odslej so se pa naredile lepe pohištva, in posebno imenitnost si je pridobila čedna versta prek Donave doli po širokem bregu. Tukaj je lahko imeti lepe pohištva, ker vsak prostor nese svoj gotov dnar; posebno pa ptujci tukaj stanovanj iščejo, da bi kaj ložej več vidili od vedno živahnega življenja po Donavi in od lepe okolice unkraj Donave. Od tamkej se vidi celi breg naše strani in mesto, ki se z brega spod in zgor hribčika okoli ovija, vidita se pa tudi dva hribska grebena; eden na zgornji strani, drugi na spodnji, ki stojita pri Donavi kakor da bi Budi za stražo bila. Ni tedaj čuda, da so ravno tukaj izrastle naj lepše hiše v obličji mogočne Donave. Saj ni nikjer več življenja, nikjer kratkočasnejše; tukaj se vidi mogočni most, tukaj terdnjava Budi in lepi vinogradi zasajeni po omenjenih hrib-čikih vabijo ptujca na dobre vinca, da je zidane volje; pod Budo nad Donavo na hribškem slemenu pa molče derži terdnjava ,,Blocksberg" perst nad ljudmi, češ, če ti vince presladko preveč žilice napue , se ti bo pa pušalo! — Na svetu pač ni nikjer nič sladkega, nikjer nič veselega in prijetnega, da bi ne bilo tudi kaj grenkega, žalostnega in neprijetnega vmes, kakor hitro človek poskusi svojo prosto voljo povzdigniti čez mero tistega djanja, ki ga družtvo od njega tirja. Ali pa ni v našem življenji sploh povsod tako? Ali pozna veselje tisti, kdor žalosti občutil ni? Kar zadevlja občutke našega serca, vse to nas vodi po sladkih in grenkih potih veselja in žalosti, — le barke, ki brez občutka vihrajo po Donavi sem ter tje so zmiraj veselega obraza, vedno imajo veliko ljudi, vedno veliko novega blaga In živo barvane bandera svojega naroda ali pa svoje družbe. 381 Tamkaj pred mostom stojita pod bregom dva turna s svojima banderoma in kličeta k sebi ptuje ladije, te jih ubo^ gajo, se zbirajo ondi, vse živi in se giblje, vse je veselo, — in če se tam spet poprašamo, kaj da dela veselje, bomo spet dobili odgovor, da ladije ne, ampak človek. Ladije, ki bi jih človek ne gonil po vodi z močjo vodnih soparjev, bi kmali za navajene oči ne bile nič druzcga kot prazna igrača. Tukaj pa ni nič na miru, blago se meni z blagom, sreča z nesrečo in ljudi je, da vse gomazi, ker se tukaj na koncu mosta pretaka življenje iz unega mesta v tega in tudi nazaj. Vrernimo se nazaj na naš griček v terdnjavo; poglejmo z višave na okoli, da nam ostane v spominu pravi obraz tega kraja. Tje proti jutru unkraj Donave noter za Peštom se razširja na vse kraje široka ravan. K sreči pa leta ravnina, kar se je vidi, ni tako neznano pusta kakor so sicer ogerske pustinje. Tako se imenujejo tukaj puste ravnine. — Slišim pa še stare posestnike, da dobro polnijo, ko je še veter pihal po goli sipi, po pešičnatih njivah in travnikih. Ko je postal kak vetroven vihar, je vzdignil sipe in pesek, pa ga je nanesel celo noter v mesto, kakor da bi bil sneg zamedel. Ce je ravno na novo setev zadel, je dostikrat vso po polji razpihal! Od nekaj časa sem so se pa ljudje poprijeti umnega kmetijstva. Zasadili so drevje, posebno so veči posestniki dajali dobre izglede. Mesto ima zdaj na severni strani majhen gojzdič „mestni gaj" imenovan, proti jutru se vidijo semtertje po polji zasajeni gojzdiči in drugo večidel ob mejah v verstah zasajeno drevje. Odkar drevje tam raste, je tudi ruša terdneja; popred se pa ni mogla dobro prijeti, ker je imela sapa preveč moči do nje, zdaj pa jo drevje varuje. Koliko prijaznejše je tam , kjer je zelenje, kjer so drevesa in lesovi, kot pa po golih ravninah! Tam po žalostnih pustah, kjer dostikrat ni viditi druzega kot od solnca osmojena trava, tam kjer se povsod noga vdira globoko v sipo, kjer ni na celi ravnini nobene visoke stvari, tam iše zapušeno oko svojih stvari in drevesa ali grička, da bi se tam na njem spočilo; — pa se pusta ravan odpira od neba do neba in solnce žuga požgati, kar še stoji. Nesrečnega se misli človek, ko pride iz hrib-čikastih in dolinčnatih krajev v take pušave, ki nimajo ne zelenega drevesa, ne grička, ne čiste vode. — Skoraj bi se ne vedil kam djati,— široko je vse, pa mu je vendar le tesno pri sercu; čuti, kot da bi ga kaj dušilo, pa sam ne ve kaj. Tesno mu je in glava je prazna kakor pusta okrajna. Kjer ni pravega natornega življenja, se duh ne more razvijati na vse kraje; in če pride iz prijetnih krajev v take pušave, mu manjka stvari, ki jih je vajen; misli se praznega, občutke ima, kakor da bi ga natora zapušala; ali se mu bo kdo čudil, ako si želi in želi nazaj med hribe! Ob Donavi jemlje polje jutrove strani konec. Na večerni strani Donave se pa vzdigujejo hribčiki iz dolinic, ki so ostale nizke kot je nizko veliko polje. Dolina krog našega gričika, krog terdnjave, ni kaj prida višje kot je ravan unkraj Donave. Kakor da bi bil gledal otok iz morja, stoji naš griček na bregu Donave, od vseh krajev obdan od spodnjega mesta, ki se po dolini krog njega vleče. Mesto, kar ga je pod gričkom, je pa tako nizko doli in tako blizo njega, da ga ni viditi iz terdnjave, če ne stopiš prav tikoma k ozidju; od dalj se pa vidi le nekaj Donave in lepa versta zalih pohištev v Peštu. Na večerne kraje se pa vlečejo hribčiki od zgornjega herbta nad staro Budo in od spodnjega Blocksberga tje noter proti Štajarskem. Verste se z dolinami in razložni gričiki se vzdigujejo iz napetih planin. Koj za terdnjavo , ki stoji na Blocksberg-u ravno pri Donavi, se odpre nekaj višja dolina, pa se kmali spet vzdigne hrib „Schwabenberg", ravno Donavi nasproti noter za našem mestom. Hrib ima precej dolg grebeu, ki derži proti večeru; na njem se vidijo tam, kjer se pervič enmalo poravna, lepe pohištva obdane od sadnega drevja in od bogatih vinogradov, ki se stegujejo noter doli do predmestij. Po herbtu tega hriba grede se pride do okroglega kucla, ki 382 stori, da se vidi kakor da bi ta grič glavo imel. Temu kuclu pravijo ,,Johannisberg". Obrascn je z listonosnim lesom, posebno s hrastovim in bukovim, in se ozira njegov verh na vse kraje čez drage hribčike. Odtod se vidi čez mesto Bado in čez terdnjavo tje v Pest; pogled kaže kakor da bi ne bilo vode med mestoma, ampak da bi se terd-Djava deržala hiš unkraj vode v Peštu. Na zgornji in spodnji strani našega giičika je viditi kakor da bi Pest krog njega segal s svojimi predmestji. Nekaj višji, od piramide, ki stoji na hribu, se pa odpira Donava, vendar je le kakor da bi doli v koncu doline stalo le eno, na sredi visoko na krajih pa nizko, po ravnem razdeljeno mesto na obeh krajih belkastega potoka. Vidi se pa tudi na druge kraje, proti jugu, večerju in severju se. razprostirajo od ondi lepe hrib-časte okrajne, ki imajo le po malem vsedene doline. Vasi se unkraj ne vidi drugih kot Buda kes tje proti Horvaškem, z lepim poljem , ki ga od vseh krajev lesovi obdajajo. — (Dalje sledi.) Odgovorni vrednik: Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik. Ogled po svetu. Kraj in življenje na bregovih ogcrske Donave v Budi in Peštu. v v Spisal Šimen Subic h koncu oktobra 1856. (Dalje.) Okroglast hrib sedi na večerni strani kakor da bi hotel v dolino, pa se je skesal in podaja svoj herbet drugemu hribčiku, ki ravno na večerni strani Bude sega čez prijazno dolino; pa tudi on je omagal in se vsedel v dolino, ktero je nekoliko proti večerni strani zanesel. Unkraj doline so hribčiki, ki se derže herbta nad staro Budo. Zdaj imamo celo dolino za terdnjavo v Budi, kakor ji hribčiki delajo meje. — Prijazna, široka dolina se razte-guje od predmestij tje proti večeru do zadnjega hriba, ki smo ga na koncu doline obiskali. Vsa dolina je skoraj brez razločka en vinograd. Hribčiki, ki se vzdigujejo Iz nje, so spodaj lepo obdelani z vinogradi, na verhusopa višji ostali z lesom obraščeni, in to jim daje kaj prijazno podobo, posebno če si še mislimo lepe bele hiše, razdeljene tam po dobravah gori do večih lesov. Precej velika je ta dolina, pa nima nobene tekoče vode. Kako čudno se mi je to zdelo, ko na vprašanje: ali ne teče tukaj nobena voda? zvem, da nobena. — Lepe planjave, prijazne dobrave in senčnate senožeti so lepota tega kraja ; lesovi in vinogradi, hribčiki in zložne doline spremljajo prijatla natore. Kakor pa je prijeten kraj, vendar le nekaj pogreša oko, ki je bilo vajeno mogočne natore z vsakterimi njenimi darovi. Ne le gojzdi in dobrave, ne le grički in dolinice delajo kraje prijazne, ampak posebno živa in bistra podoba voda, — in teh pogreša oko. Kak razloček je med hribom, ki nima nobene grape, in pa med onim, ki mu za vsakim sedlom voda po skalovji igra! Kaj je dolina brez potoka proti uni, po kteri se stekajo čiste vode med njivami in travniki! Tukaj, kjer ni ne grape, ne potoka, se dozdeva, kakor da bi bila zaostala žlahna žila Base zemlje, ktera vse oživlja. Res je, da zelenjad po dobravah kakor po lesovih precej potrebne vlage ohranuje; al kje se hočejo delati vodni soparji, ki zemljo napajajo, kadar pride vročina in pa suša ž njo? — kje se bo napila živina zdrave vode, kje bo človek ugasil žejo s čversto atudenčnico? Ljudje imajo sicer tukaj svoje kapnice ali mlakuže, pa te malokje točijo čisto vodo; povsod je mlakuža podobua apneni vodi po toarvi in po okusu. Pustimo kreg zoper natoro, da ni obdarila vseh okrajin z enako ljubeznijo. Tam v srečnih krajih, kjer se bolj čopastih hribov derže maujši hribčiki, tam izvirajo studenčnice, tam je grap in voda, da se jih komaj ogibljejo, pa ljudje ne vedo ceniti njih velike imenitnosti, ne njih neizrekljive •dobrote. Kar pa tukaj vode primanjkuje, si je človeška de- 385 lavnost z obdelovanjem vinogradov pridobila. Veliko vina se prideluje po goricah krog Bude. Kdor ima kaj cvenka pod pavcom, mu ni treba ne žeje terpeti, ne mlakuže piti. Bele in černe vina slove po svetu pod imenom „b ud a tiskih vin". Res je, da-se po vinu vname serce, da vino hitreje veselje zbudi, — toda čverste studenčnice hribovskih krajev, bistrih voda senčnatih virov vendar človek pri vsi vinski, sladkosti pozabiti ne more. Čeravno pogrešamo tukaj živih voda, je vendar ta dolina pod Ivanovo goro naj lepša v celi okolici. Prijazen je pogled iz terdnjave proti jutru tje čez Donavo in čez Pest, — lepo se žarita ob sončnem izhodu hribovska herbta, ki deržita na obeh straneh naše Bude k Donavi, — polna je življenja tihotekoča Donava. Dozorilo je grojzdje na vinskih tertah, in zdaj se že rumene terte krog verhov, spodaj so pa še temno-zelene; tudi verh hribov že listje gojzdom postelja; slovo že jemlje od drevja, pozna jesen ga sili na zemljo, toda še je lepo viditi čversto dopolnjeno rast; vesel ga je popotnik, vesel rokodelec. In tega veselja se udeležuje tudi ptujec; tudi njegove oči se vesele lepih rodovitnih hribčikov in dolinic, posebno pa rumenkastih tert, ki nam pričajo, da so nam ljudje dosti dobrega vina pripravili. — Mene, pa vleče menda koli še kaj druzega tje po ti dolini, ki jo imam tako rad. Pač se ozira oko tje proti večeru in rado bi odkrilo, kar me veže na te prijetne večerne kraje, — al hribi so prenevošljivi! Do sem pa ne dalje me puste večerni mejniki, in ko jih prašam: zakaj se tako terdovratno ustavljajo mojim očem? pa ne vedo kaj reči; vendar le se mi zdi, kakor da bi me molče nagovarjali: „zdaj si tukaj; vživaj kar ti tukaj ponuja natora in upaj in veseli se, da boš še vidil tisto preljubo zemljo, ki je deleč za nami". v Zelja viditi hribovske kraje, me je večkrat speljala na bližnje in na dalnje hribe. Dolgo smo hodili med vertovi, med njivami in vinogradi pa med hišami, ki se lepo iz drevja bele. Ko pa pridem gori na najvišje hribe, se je želja sicer spolnila, da sem vidil pod seboj dolino pa Budo in Pest. Toda še ui bila perva spolnjena, se je unela že druga želja, viditi tudi tje čez višnjevi hribški rob, kamor oko še ni seglo. — Ako se človeku spolnijo vse želje, mu gotovo saj še ena v sladkem upanji odpira druge nove poti. Tje po svetu deleč deleč ga vleče dolžnost, po svetu se pa tudi želi; vidil bi rad, bi rad skusil vse in živel povsod, bi rad zvedil kar je nekdaj bilo tukaj in kar bo, — ali če je še toliko dosegel, vendar le želje njegove še niso ugasnile, ni dosti novih krajev; iz dežele v deželo ga pelje spomin, spremljaje ga sladko upanje in sladke sanje gredo ž njim čez hribe in doline, kamor ne vidi nobeno oko. In kjer ni dosti spomina na zemlji, se obračajo želje in upanje tje na nebo in unkraj neba, kjer vodi Božja modrost svetove kakor nas in našo zemljo. Kraje poznamo, — sedaj obišimo še ljudi. Ob teržnih dneh narajmamo na tergu ljudi mnogoverstnih narodov: tam prodaja Slovan, Ilirec ali pa Slovak, tukaj Madžar, tam spet Nemec. Saj bi se bilo tudi čuditi, da bi tukaj ne bilo Slovana, kolikor smo jih vidili prek Donave doli proti Peštu, ko so delali po polji okrog železne ceste. Slovakov je precej v Peštu, imajo skoraj celo veliko predmestje „Josefstadt" pod seboj; Ilirci se pa Bude derže, in tukaj se šteje „Razenstadtu za njih predmestje. Sicer je Buda bolj nemško, Pest pa bolj ogersko mesto. — Kakor cvetlice po dobravah, so tukaj pomešani narodi. Marsiktere cvetlice, ki lepšajo zdaj verte po naših krajih, so bile nekdaj doma v Azii , druge pa so domače ljubice našega kraja. Tudi ogerski ali madžarski narod je slovanski domačii ptuja cvetlica človeškega debla. Kakor so krepke postave in živega djanja, vendar ti samopravni , ponosni sinovi sirove azijatiške natore niso nič opravili zoper slovanski jezik. Povsod so se jim omikovali, in vedno jim je bilo zemlje preveč, da so se celo jele naselitve iz Nemškega , pa še je jim ostaja. Kakor povodinj jih zaliva od začetka njih «vropejskega življenja slovanski narod in ž njim vred jih zadreg« je tudi nemški od časov njih naselitve. Noter do serca ogerske dežele segate dve slovanske veji: Slovaki od severa doli, Ilirci ali Serbi pa od juga gori; noter do tje pa sega tudi nemški narod. Iz Bude v Pest si podavajo južni in severni Slovani roko, in zraven njih se poganjajo Nemci, kakor da bi mogli prekositi Madžare. (Dalje si.} 386 - Odgovorni vrednik: Dr. Janei Bleiweis. — Natiskar in založnik: Joief Blainik. Ogled po svetu. Kraj in življenje na bregovih ogerske Donave v Budi in Peštu. v v Spisal Šimen Šubic h koncu oktobra 1856. (Dalje.) Kakošno mora biti tukaj življenje med trojnimi narodi? Silo micno bi bilo natanko ogledati dela, ki izvirajo iz njih raznega vlastja, pa smo se prekratek čas skupaj, da bi se že tako natanko poznali. Toliko se pa koj pozna , da slovanska naroda nista terpela toliko na svojem vlastji kot nemški. Živeti z mogočnim ljudstvom, čigar je tako rekoč dežela , pa ostati /vest vlastju svojega naroda: to je znamenje terdnega in krepkega narodnega življenja. In to se zamore brez napetnosti od Slovanov na Ogerskem reči. Kar je tukaj Slovanov v Josefstadt-u in v Razner-stadt-u, ne govore le samo materni jezik, temuč govore večidel vse tri: slovanskega doma in med svojimi ljudmi, madžarskega in nemškega pa med drugim ljudstvom. Nemci v Budi se jim čudijo, rekoč: ,,tam v Josefstadt-u pa že otroci govore tri jezike4'. Ogri tudi lomijo nemškega, razumejo nekaj slovanskega kakor Nemci, ravno toliko, da morejo s Slovanom kupčevati. Oger gospodari tukaj s svojim bogastvom in ljubeznijo za domovino, Nemec s kupčijo po vodi in po naselitvah, Slovan pa povsod po svojem med Nemci in Madžari, ker se ve lotiti vsakterih opravil; njega bistroumna glava mu pomaga brez poduka, da lahko izhaja med tem in unim narodom, da se pošteno živi in da zvesto ohranuje svoje vlastje. Ko bi Slovani ne ohranili serčne ljubezni do svoje domovine, do svojega naroda, oj! kadaj bi bili že zgubili svojo narodnost in svoj jezik, ker so že tolikanj stisk prestali, odkar žive tukaj. Dolgo dolgo časa so bile zanemarjene njih narodne pravice, da bi se po svoji šegi omikovali v svojem jeziku in po svojem duhu; saj Slovani v Josefstadt-u do leta 1848 niso imeli nikamur svojih otrok v šolo pošiljati. Kar se tiče tukajšnega družnega življenja, imajo po deželi in po mestih zberališča za kratkočasile večere. V Peštu je dvoje gledišč, v enem igrajo Madžari, v drugem pa Nemci, pa imajo Nemci pozimi tudi v Budi svoje posebno gledišče, toda precej zapušeno je; v Peštu je pa že imenitneji, ker še ptuji sloveči igravci dohajajo tje, iz Dunaja sem, iz Draždane ali Berlina itd. Tukaj se očitno vidijo, kaj so razločki narodovnosti. Vsak v svoje gledišče tisi in če pride Madžar gledat kakega bolj imenitnega igravca v nemško gledišče, rad skazuje po mnogih potih svojo ne-jevoljnost, v tem ko Nemci svojemu dragemu igravcu na čast veseli ploskajo. Od ogerskega gledišča še ne vem nič povedati; hvalijo se posebno s svojimi spevoigrami. Ako so pa viže tako sladke kakor v nedeljah pri šolarski maši, me ne mika jih slišati. Kakor da bi po kamniti grapi derva pohal, se zaletje in prekrehuje, da človeka za ušesa skerbi. K sreči pa nam le ob nedeljah ušesa nadležjejo s svojo sladkostjo; ob delavnikih jo pa šolarji sami kaj ljubo pojo, posebno kadar se dobro poprimejo tenki glasovi spodnjih šol. Kakor da bi veter napenjal šumeče valove, se vzdiguje množica čverstih glasov, in iz vsakterih glasov ti viža polna doni po cerkvi, pa se spet poseda in jenjuje, da ti glasovi morajo zadeti tvoje serce, naj ima strune napete ali pa ne. Od drugega družnega življenja, kakor so ga vajeni sorodni ljudje po večjih mestih, pa tukaj ne pride dosti na dan. Kjer se shajajo Nemci, tje ne hodijo Madžari, pa jih 388 vendar toliko pohaja tje in sem , da nimajo ne Nemci ne Madžari ne .Slovani pravega svojega zbirališča. Da bi bil povsod prostor za veselje enega kot drugega naroda kakor je, na priliko, na Dunaj i, tega tukaj manjka; narod narodu kmali veselje greni. (Dalje sledi. J 392 Ogled po svetu. Kraj in življenje na bregovih ogerske Donave v Budi in Peštu. v v Spisal Šimen Šubic h koncu oktobra 1856. (Dalje in konec.) Sicer se nahaja semtertje po boljših hišah marsiktera lepa navada, da se zbirajo prijatli in se radujejo po svoje. Ptujca že tudi vzamejo v kolo družinskega veselja, pa to ne gre v pervi hip. Mali mestni gojzdek „Stadtwaldchen" je občinsko ve-selišče pod milim nebom. Tu se zbira staro in mlado, možtvo in ženstvo iu se raduje pod senco košatega drevja ali po tratnjah, okrog njih se pa razlagajo glasovi vsakterih otročjih igrač. Tu se nahajajo igrače vsake sorte za majhne in za — velike otroke. Vsi otroci, majhni kot veliki, pa zijajo po drugih, kako se igrajo, ako sami nimajo guncalice ali živega kolesa. Kar se tukaj vidi ljudi boljših stanov, se vozijo ali se pa dalje preč pod senco sprehajajo ; krog igrač ee pa zbirajo otročje lica, ki jim pravimo zijala. — Vidi se ljudem , da se radi sprehajajo pod prostim nebom kakor povsod. Zato se pa vidi tu vsake baze in korenine ljudi, iu če si tudi sam, in če nič druzega ne počneš kot da le ogleduješ zbrano množico in nje obraze in početje, imaš krat-kočasuic dovelj pri vsaki stopinji. Ne deleč od tega kraja, kjer se pogostoma razlega veselja hrup, pa je tisti tihi kraj , kjer jenjajo vse burke posvetnega življenja. Koj gori za mestnim gojzdičkom in unkraj njega je lepo staro pokopališč Tje so vrele na vernih duš dan cele trume iz vseh krajev naših mest; šli so obiskavat počivališa svojih rajnih, ki tamkej v miru počivajo pod senčno gomilo. Šel sem tudi jez ž njimi na po-kopališe pogledat kakošen duh veje tam, kjer počiva cvetje prednih rodov. In glej, prijeten je kraj, rajsko ga obdaja mali gojzdič. Lepo stegnjeno, visoko in pa nizko vejasto drevje razpenja svoje žive veje čez ravnine in dolinice in čez kupce; pod njimi pa spi nekdanji tovarš naš, in počiva na svetem senčnem kraji, ko je duša stopila iz njegovega telesa iu ga prepustila natornim močem, da ga v perst spremene. Milo je viditi lepe spominke po grobih, okoli njih pa čedno germoviče in šibke dolgolistne drevesa, ki raztegujejo svoje vejice tje čez gomile in čez znamenja;— je kakor da bi bil duh postavil spomin svojih želja, svojega hrepenjenja, ki ga je skrivno vleklo proti nebesom. Žlahni otroci naše matere zemlje stoje tamkaj na grobih v svoji lepoti, lepo zelene, se razširjajo eden proti drugemu ter si po vejicah pripovedujejo, kaj ti je doživelo truplo, ki jim zdaj daje podnožje in hrano v njih življenje; pravijo si, kake je bil ta človek mogočen, kako je uni gospodaril po svetu, se ni bal ne hudega viharja ne smertne tihote,—pravijo, da se je njegov duh vedil vsega polastiti, kar mu je moglo pomagati na višjo stopnjo; in zdaj ti zdihujejo nad njim: „zdaj počiva tukaj pod nami truplo tiste imenitne stvari Božjega stvarjenja, ki je obdelovala zemljo in vživala njene pridelke! Kje je pa zdaj tista neskončna moč njegova, ki je ž njo vodil strele z neba v zemljo? kam je prešla tista moč, ki mu je odperaia poti prostega spoznanja na zemlji, ki ga je učila zapopasti Božje stvarjenje in ga postavila gospodarja močnejim natornim stvarem? Pač si šumljaje po vetru odgovarjajo vejice , pač si pripoveduje listjiče čudeže, ki se ž njim godi — al njih jezik je nam še zlo nezapopadljiv; kar one menijo, tega ne zve naše serce. Kar drevje, ki gleda proti soncu, nam povedati ne ve, učite nas upanje in vera, ki nam pravite, da je duh zapustil zemsko breme in da se je povzdignil višje k Bogu. — In drevo le gleda proti nebu in igra s svojimi vejicami in z listjičem, ker človeških serčnih občutkov zapopasti ne more. Drevo ti ne da spoznati na sebi druzega občutka kot tega, da raste slabeje ali živeje, kakor ima več ali manj rodovitne persti pod nogami; duh človeški pa, ki ga je vodilo Božje stvarjenje po svojih skrivnih potih, naznanuje pri vsakterem narodu čudeže dušnega življenja; povsod, kjer le serčni občutki niso zaterti, se budi sladko upanje med narodi, ki jih je izrejevala gola natora, in je nastopila vera v neskončno Bitje, ki je vse vstva-rilo in vse ohranuje. Kdor bi zatajeval občutke, ki jih je Božje stvarjenje usadilo v serce narodov, bi mogel pokazati, kam dene perst svojo moč, ko ti pride iz človeka v drevje in v živali? Višej je duh, odločen za večno življenje, truplo pa tukaj med svojimi tovarši počiva. — Le naj rastejo dre-vesica tam okoli grobov, naj se dvigujejo kviško s svojimi verhovi, naj ti šeptajo nezapopadljive govore, da človeka. ki pride tje, ne podere obup »a tla. ampak da ga budi sladko šeptanje k premišljevanji tistega večnega Bitja, ki veleva, da raste drevo na grobu rajncega prijatla. Naj ga sprejme prijazna senca, naj razžene veter, ki po vejicah pihlja, te-mote serčnih ran , da se odpre dušno oko in pogleda do-brotljivega Stvarnika, ki vedno stvari iz smerti življenje, iz življenja pa smert, da se spomni človek, kako Bog vse modro uravnuje in vodi svoje dela, kakor je Njemu ljubo. Pa ni le kratkočasno na pokopališu, ki ga osenčuje drevje, tudi zdravju je prijetno. Drevje jemlje na-se, kar se dela iz gnjiljav, nezdravih in neprijetnih dišav ; drevje raste iz tega, kar človeka mori, daje pa od sebe v zrak le, kar človeku dobro de. Tukaj so kristijani in vesele se lepega senčnega pokopališa, ker imajo še toliko neoskrunjenega občutka, da nedolžnega drevja ne derže za ajdovsko šego. Kako pusto je nasproti tam, kjer po pokopališih gola siva perst gomile pokriva namesto lepo zelenih dreves, namesto senčnega gojzdiča, ki ti zakriva vnovič razmetano perst s svojo zeleno obleko; lahko bi rastle drevesa in se redile od tistih stvari, ki se napravljajo tam, kjer gnijejo trupla, pa so človeškemu zdravju sila škodljive. In če premislimo, da je človek, ki je ginjen močnih serčnih občutkov , bolj občutljiv in bolj podveržen vsakteri bolezni, je lahko spoznati, da je na pokopališih toliko bolj treba senčnega listonos-nega drevja. Ne prašajmo: čigava šega da je drevje saditi po pokopališih. Kdor ga je pervi sadil, tega je morebiti zgolj spomin k temu pripravil; hotel je imeti vedno veselega živega varha v spomin svojega upanja, ki nas spre-jemlje tje unkraj groba. Ali je tudi ta človek vedil ali ne, da se zdravju prileze , — pa mi to vemo , da ga je treba in da se ne prileze le zdravju temuč tudi serčnim občutkom. — Lepe pokopališa se vidijo na Dunaji, tam je vse zeleno šibkih pokončnih cipres in žalujočih dolgolistnih dreves. Nar bolj mi je pa dopadlo pokopališe nad Dunajem na „Kahlen-berg-u". Imajo ga prav v lesu, da se od deleč ne vidi; se le ko zraven stopi, se zagledajo lepi spominki, ki komaj spod vejic gledajo, ravno kakor spomini kake imenitne do-godbe. Med drevjem: med bukvami in med hrasti si napravi marsikdo svoj grob, dokler še živi. Vidil sem ga, ki je z veseljem kazal na lep prostor v dolinici med dvema hrastoma; tam si je dal postljati med drevesoma, ki pričate po svojih mogočnih deblih, da bote ostale dolgo dolgo časa njegova živa varha, da bote veselo rastle nad njegovo glavo in svojemu Stvarniku z vejicami po vetru igraje čast in hvalo prepevala, ko že ne bo duha ne sluha od človeka na svetu, ko bodo že tisti hvaležni otroci, ki so jih zapustili, davnej pozabili, kaj da je bil ranjki in kaj da so mu dolžni. — Ako bi pa mi hotli senčnate drevesa iz pokopališ poruvati, češ, niso kristijanske šege, bi mogli pač še mnogo drugih naših šeg izdreti, ki segajo v starodavne čase. 393