--~~
Izhaja v 1. in 15. dan vsacega meseca, in stane vse leto 3 gold., pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise vzprejema uredništvo. — Naročnina in oznanila pošiljajo se založništvu v Milic-evo tiskarno v Ljubljani.
Štev. II.	V Ljubljani, 1. junija 1884. 1.	XXIV. leto.
Učitelj, bodi spreten!
(J. Dimnik.)
Šola dopolnjuje domačo vzgojo, kajti temu, kar življenje od človeka zahteva, domača vzgoja ne zadostuje. Vender pa ima domača vzgoja veliko prednost pred šolsko vzgojo, ker je močna naravna vez, katera veže stariše in otroke. V maternih in očetovih prsih gori neprestano hrepenenje, da bi bili njihovi otroci kdaj srečni, ter ne zamudijo nobene priložnosti, da bi si pridobivali pomočkov za ta svoj vzvišeni namen.
Učitelju pa manjka te naravne vezi, in njemu ne ostaje ničesar druzega, kakor, da si s svojim vedenjem pridobuje gojenčevo ljubezen in nagnjenost. Učitelj mora pred vsem na to delovati, da vzbuja dob r oho tj e kot duševno vez mej sabo in gojencem. Gojenec mora spoznati in se prepričati, da mu učitelj le dobro in srečo želi. Le tako more biti pouk v šoli rodoviten; brez tega ne moremo v šoli uspešno delovati. Da pa učitelj učencem dokaže, da jim res dobro želi, treba je, da tudi sam dobro zna in ve, kar učence poučuje. Zraven mora pa delovati značajno in vztrajno.
Brez potrebnih vednosti izgubi učitelj kmalo veselje do šole. Otroci prav radi pri vsaki priložnosti poskušajo, če je učitelj vešč v tem ali onem predmetu, in radi tega se mora tudi najboljši učitelj za vsako uro dobro pripraviti.
Pri poučevanji mora učitelj pred vsem gledati na to, da učenci njegove uke natančno razumevajo. Ni pa še dovolj, da je učitelj izobražen; on se mora tudi prepričati, če učence tako poučuje, da sploh napredujejo. Učitelju se ne sme nadležno zdeti, da učence tu pa sim poprašuje; in če zapazi, da pri poučevanji kje kaj manjka, naj to zopet dopolnjuje.
Glavno načelo pa naj bode vsakemu učitelju, da svoje poučevanje tako uravna, da je starosti učencev primerno, kajti akopram se da mlada glavica z vsem mogočnim in nemogočnim nasaditi, je uže vender narava za to skrbela, da drevesa ne rastejo do neba.
Značaj učiteljev mora biti trden in stanoviten. Če pa učitelj ni značajen, ne more v šoli pravega uspeha doseči. Pri vsakem delu je delavcu treba trdne volje, da se strpljivo trudi za to, kar hoče izvršiti. Rahločutna dobrotljivost, slepa spregledljivost, hipna in mimogredoča ostrost ostanejo brez uspeha, kjer manjka gotove in stanovitne volje. Kjer pa manjka enakomerne volje, tam gospodari samovoljuost, in tako se pri poučevanji le prerado kaj popači, namesto, da bi poučevanje koristno napredovalo.
Obžalovanja vredni so otroci, kateri hodijo v šolo, kjer se le nekako na videz in povrhno poučuje. Oni ne spoštujejo učitelja tako, k»kor je treba učencem, kateri
napredujejo. Taka šola oddaja sicer svoje učence srednjim šolam ali pa še celo življenju, če prav z dobrimi spričevali, a vender brez prave zrelosti; in taki učenci, kateri se v mladosti niso učili resno misliti, tudi v pozneje niso resni.
Kadar pa učencu lepa beseda ne pomaga, ga moramo pa kaznovati. Sicer smem trditi, kazen stoji v ravnem razmerji k učiteljevi avtoriteti; čimbolj jo zna učitelj ceniti in varovati, tembolj redko bode kaznoval. Večkrat je bolje, da učitelj nekoliko svoje veljave žrtvuje, kakor da kaznuje. Vender se pa tu in tam prigodi, ko je učitelj primoran kaznovati in če kdo trdi, da nikdar učencev ne kaznuje, mu pravi vzgojnik ne more verjeti. Če on res nikdar ne kaznuje, je gotovo slab učitelj. Seveda kazni so mnogovrstne. Telesne kazni so odpravljene, kajti te razderejo učencev čut za poštenje ter znižujejo učitelja. Pri kaznovanji se mora pa učitelj ogibati prevelike ostrosti ter skušati kazen le redkokdaj uporabljati. Poskusil sem to sam v svoji šoli v nižjih razredih. Storil sem to tako, da sem kazen, katero je učenec zaslužil, preložil na druzega, kateri je še kaj jednacega učinil. Na vsaki način pa mora učitelj pri kaznovanji pravično, pošteno in očito ravnati ter ne očij pri očitih pregreških zatisniti. Če se to zgodi, se napake množijo, in pozneje je učitelj primoran, večjo kazen uporabiti, kakor bi bilo poprej treba.
Prav primerno in vsega priporočila vredno, da se kazen zabrani, je, ako učitelj priložnost odstrani in tisti, kateri to razume, se bode lehko marsikateremu kaznovanju ognil. Čimbolj redka pa je kazen, tem veljavnejša je.
Vzrok, zakaj moramo v šoli bolj pogosto kaznovati kakor pa doma, je ta, ker je v domači hiši primerno manj otrok, kakor jih imamo pa v šoli. Ako vzgojnik enega samega otroka vzgoja, se ta bolj boji, kakor ko bi bilo več otrok, kajti tedaj raste njegov pogum in misel, da lehko tudi druge enaka osoda zadene, mu toliko pomaga, da se ga kazen ne prime toliko, kakor ko bi bil sam.
Gledati pa moramo pri kaznovanji na napako, na katero posebno mladi učitelji pogosto naletijo. Prigodi se namreč večkrat, da učitelj zaradi razuzdanosti nekaterih učencev vso šolo kaznuje. S takim ravnanjem se popačijo še boljši, nravni učenci in sicer le radi tega, ker vidijo, da so oni ravno tako kaznovani, kakor drugi pored-neži, in tako postanejo tudi ti bolj nagajivi in razuzdani. Nazadnje je vsa šola z učiteljem nezadovoljna, in ustrahovanje gre po vodi.
Za vzdrževanje reda in ustrahovanja v šoli je „divide et impera!" zlato pravilo slehernemu, posebno pa mlademu učitelju. Dobro je tedaj, da učitelj svoje učence, ki jih v začetku šolskega leta dobi, dobro pozna. Le potem, ko so mu dobre in slabe lastnosti njihovih učencev znane, more z njimi uspešno ravnati.
Učitelj se mora vselej varovati, da v šoli ne zatira in ne žali nravnega čustva. To je pravi pomen vzgoje. Ako pa učitelj naravne vzpodbude zatera, se v mladem srci kaj rada ukorenini grenkoba in nevolja. Grenkostno srce ne vzprejema rado boljših čustev.
Spretni učitelj pa tudi vedno deluje na to, da mu pri njegovem težavnem opravilu tudi pomagajo stariši. Vender se moramo pa tu vprašati, ali naj učitelj tudi zunaj šole otroke vzgojuje? To vprašanje se težko trdilno, ali zanikalno odgovarja, kajti ako uživa otrok uže doma razumno vzgojo, naj torej učitelj pripusti vso vzgojo starišem, in ni se mu treba nič vmes vtikati. Dosti je pa tudi takih starišev, kateri svoje otroke slabo vzgojujejo. Tu naj pa učitelj vmes poprime, in sicer v šoli. Razmerje učiteljevo do starišev naj pa bode popolnoma neodvisno. Učitelj naj bode le prijazen do starišev. Dosti je starišev, kateri prijateljstvo s šolo sami iščejo, ako njihove otroke poprašujejo, kaj se je v šoli godilo ter jih potem tudi v smislu šole vzgojujejo.
Spreten učitelj zna tudi s svojim vedenjem vsakateremu biti v lepi vzgled. „Beseda gine, vzgled rine" pravi pregovor in vsakdo, kateri je le kako šolo obiskoval, ve dosti povedati, koliko so učiteljevi vzgledi na njega vplivali, in reči smem, da prihodnja generacija bode največ taka, kakoršni so zdanji učitelji. Vpliv vzgleda je pa toliko zdatnejši, ako ni umišljen, in marsikatera beseda, marsikatero ravnanje učiteljevo se tako globoko v srce vleže, da se gojenec tega še v poznih letih spominja.
Plačilo za svoj veliki trud najde pa marljivi učitelj v svoji zavesti, katera ga povzdiguje čez vse omahljive hvale ter ne uporablja nikdar takih sredstev, katera brez delavne vzgoje hipno zadovoljnost in bobnečo pohvalo vzbujajo, kajti vsaki svojemu poklicu zvesto udani učitelj, čim zaslužnejši je tudi večkrat, žanje za svojo marljivost in delovanje zraven hvale gotovo tudi grajo.
Jako dobrodelni in glavni učinek vzgoje je pa ta, ako sami sebe ravno z vzgojo povišujemo in oblažujemo.
Tako deluje vzgojevalna pridnost na najbolj uspešen način v prid vsacega posameznega, kakor tudi vseh vkup, in potrpežljivost, neizmerna potrpežljivost, katera je pri vzgoji otrok tolikanj potrebna, stori, da so učitelju udani in nagnjeni ne le učenci, ki jih poučuje in vzgoja, temuč tudi njihovi stariši in vsi, ki vplivajo na šolsko vzgojo. Učitelj, prevažna in težavna je tvoja naloga: bodi tedaj strpljiv in spreten!
Ustrahovanje v šoli.
Zdanja ljudska šola je javni zavod, v kateri mora hoditi mladina brez izjeme na stan, narodnost in veroizpovedanje, ako jo postava s 14. maja 1869.1., §. '23., ne odveže. Njen glavni namen je vzgojevati mladino, da bode nravna in pobožna, jej razvijati duševne moči, oskrbovati jo s potrebnimi znanostmi in vednostmi, in sicer v toliki meri, da se lehko dalje omika za življenje, da bodo enkrat iz nje prida ljudje in državljani. Vsaki javni zavod pa, ako hočemo ž njim kaj prida doseči, in da se ohrani red, mora imeti v to potrebnih pravil, katerim se morajo njegovi člani podvreči.
Tudi ljudska šola je taka naprava, v katero morajo hoditi skorej brez izjeme vsi otroci. Mej šolskimi otroci se pa nahaja obilo nežnih, nedolžnih in nepopačenih src, a so pa tudi taki, v katerih mladih srcih je že prezgodaj pognal zarodek hudobije. Take mora šola voditi na pot poboljšanja. Ker pa lepa beseda vselej ne najde lepega mesta, treba je postav, po katerih se mora mladina ravnati in jih na tanko izpolnovati. Vse to nam določuje manj ali več šolska postava, katero morajo šolski otroci, stopivši v šolo, poznati.
Kaznovati in vedno kaznovati neubogljive učence, je pa zelo težavno ter napredku in pouku škodljivo. V šoli, v kateri se druzega ne dela, nego kaznuje, potrati se preveč časa, in sicer toliko, da ga za posamezne šolske predmete primanjkuje. Taka šola ne napreduje, ampak zaostaja, ter gre rakovo pot. Dalje so nekateri stariši neubogljivih otrok tako lehkomišljeni, da se jim mrzi, ako se kaznuje njihov otrok zbog te ali druge napake, katera je morebiti v kvar posameznim ali vsi šoli, ter delajo na to, da obrekujejo šolo, njene naprave in učitelja.
Slednjič je pa učitelj nove šolske dobe toliko preobložen z delom, da mu ni toliko mar kaznovanje, temveč hrepeni in dela le na to, da bi pri mladini mogel vse z lepo besedo doseči; prepogosto kaznovanje mu je pa že prav nadležno, ker je manj ali več združeno s strastjo, recimo vsaj z nevoljo, katera škoduje zdravju.
Večkrat je pa učitelj sam kriv, da mora v šoli bolj pogosto kaznovati. Treba je tedaj, da se učitelj po vsi svoji moči kaznovanju v šoli ogiba. Zatorej naj se povsod v šoli in zunaj šole dostojno vede.
Učenci morajo učitelja imeti kot nekako vzvišenega človeka, ki ni zapleten v nikake pregreške in nerednosti. Učitelj naj bode torej mej ljudstvom tak, o katerem se ne vidijo tudi najmanjši nravstveni pregreški. S svojim treznim in spodobnim vedenjem, z neomahljivim značajem bode naj ljudstvu dober vodnik in moder svetovalec, kateremu edina skrb je le to, kar je njegov poklic. V šoli naj deluje vestno, pa tudi zunaj šole naj ne zamuja nobenega trenotka, v katerem bi ne povzdigoval omike in blagostanja naroda svojega. Tak učitelj pridobiva si zaupanje in ljubezen starišev in občine, in ako uživa ljubezen odrastlih, vzbujala se bode do njega tudi ljubezen v otrocih, kateri bodo šolske postave radovoljno in veselo izpolnjevali, vse storili, ter si pridobivali in ohranovali ljubezen učiteljevo. Ako pa učitelju teh čednosti manjka, naj se trudi in dela kakor hoče, naj še tako lepo in vzvišeno govori o tej ali oni reči, plod njegovega delovanja bode le polovičarski.
Učitelj naj bode v šoli prvi in zadnji. Ves za uk odločeni čas porabi naj v šoli, ter naj čuje nad mladino tudi v tako zvanih prenehljajih. Vsaj ima pa tudi posla dovolj, ako le hoče. Pred šolo, ko se učenci zbirajo, naj jim pomaga pri nalogah; s slabimi naj ponavlja prejšnje nauke. Učenci, zapazivši učitelja prvega v šoli, hodijo mirno in tiho na svoj odločeni kraj, z nekakim spoštovanjem, kakor ljudje v cerkvi. Tako ču-jočemu, za uk in šolo vnetemu učitelju ni treba vedno upiti praznih besedi: „Tiho in mirno!"
Po nekaterih šolah na deželi je pri celodnevnem pouku navada, da otroci ostajajo v šoli in čakajo popoludnevnega uka. Tudi tu jih mora učitelj skrbno nadzorovati. To se lehko zgodi, vsaj je celudnevni pouk le na večrazrednicah, v katerih naj se učitelji vrste pri nadzorovanji. Naj se že nadzoruje tu tako, ali tako, vender pa smelo trdim, da v takem slučaji mora učitelj na spodobnost in lepo vedenje svojih učencev sam paziti.
Dalje mora učitelj pri poučevanji glasno, počasi, razločno in umljivo govoriti. Za stvar, katero razlaga, mora biti tako pregret, da se mu to na obrazu bere. V takem slučaji bodo ga učenci radi poslušali, in si stvar dobro zapomnili. Pri poučevanji naj bode miren na primernem prostoru, od koder vse učence previdi. Ako zapazi kak nered, naj nikar precej ne opominja, še manj pa kaznuje, ampak učeuca, ki ne pazi, naj hitro vpraša.
Slednjič naj učitelj le redko ukazuje in prepoveduje, in kadar zapoveduje, naj vselej trdi, kako naj se to pa to izpolnuje, ne pa prepoveduje. To pa, kar je enkrat za-povedal ali prepovedal, mora se strogo in brez vsakega omahljaja zgoditi. Z nalogami, posebno s predolgimi in pretežkimi, naj učitelj ne preoblaga mladine, vedoč, kako težavno je posebno otrokom na kmetih v nepriličnih stanovanjih, da kaj spisujejo. Prepogoste naloge odvračajo mladino od šole, ter jo izpreminjajo v kraj muk in nadlog. — Da pa učitelj vseh kazui, posebno teh, ki izvirajo iz hudobije, odstraniti nikdar ne bode mogel, je samo po sebi razumljivo. A vender, ako si bode po vsi svoji moči prizadeval, da bode svoje učence vedno vestno varoval in jih k dobremu napeljeval, bode njegovo prizadevanje od dne do dne uspešneje in blaženstneje. Sicer pa naj učitelj tudi večkrat misli sam na svoje slabosti v mladih letih, ter naj tudi potrpi in prizanaša otrokom kaj, kar ne izvira ravno iz hudobnega srca, temuč prihaja le bolj iz otroške razmišljenosti.
Jak. Cepuder.
Knjiga Slovenska
Y
XYIII. veku.
4.	Kratkočasne Uganke inu čudne kunšte iz Wgle (statt bele!) šole, od Petra Kumrasa (Anagramm statt Pater Markus cf. Šafafik. S. 86). Na Duneju per Ch. Grosserju 1788. 12°. 48 str. — V razgled bodi:
Predgovor od ugank, inu čudneh kunšt. — „Koku je poč tu: si bo merski edn mislel, katiremu bodo lete bukuvce v' roke, ali pred očy prišle, koku je tu: de en človek je na tu zapadl, krayncam take qvante (kakeršne so uganke, inu čudne kunšte) pisati, inu v druku vonjidti pustiti? — Na tako vižo, koker se meni zdy, be bil jest že kmalu s pervega konca to pervo uganko: tvojo misl lube moj Perjatl! uganil. Al povej meni: moj Lube! kaj otše tu poč tolkajn čudnega biti? — Tu je meni ena uganka, čez katiro se ti čudi, katiro meni rezloži: de dadusehmal, ke so Kraynci že na merski ene rečy, koker nigdar poprej, zapadli, še nehče na take rečy zapadl ni, katire so že v' drugeh šprahah na dan, inu med ludy dane ble: katire merski enemu, tudi med gmain pukam, ali za dolge čas si krajšati: ali med drušeno en smeh, ali špas početi služejo: merski enega v' eni ali drugi rgči podučg: njemu njegov tumpast um zbrusejo, pamet ubrišejo, ter človeka v' več rečeh bel vednega, inu znajdenega delajo.
Kaj takega so v'stanu uganke, inu čudne kunšte sturiti; dokler uganka ja drugega neč ni, koker ena zavytu povedana beseda, ali čudnu, inu use drugači, koker je samu na sebi, postavlenu prašanje, katiru se skuz eno zakryto pergliho zdej s' to, zdej iz uno rečjo, naprejpernese, inu, de be se rezložilu, inu uganilu, gorida, časi zatu: de be se kaj k pridnemu uku: časi k zbrihtanju te pamete: časi k potrebnemu rezveselenju tega serca iz ugank vonuzelu.
Use ima svoj čas, prave ta modre Ekklesiastes 3, 4. Tok je tudi čas se smejati, inu veselega serca, ali dobre vole biti, tu je: svoje vesele iz eno rečjo inu v eni reči imeti, katira nekar Boga, nekar svojega bližnega narezžale. Dokler tu kratku nekar človeški naturi nasluže, kader se človek zmirej kislu, inu potuhnenu deržy: useskuzi modru, erznu, inu ojstru obnaša. Človek more gledati, večkrat, skuz kar bodi zene rečy poštenu svoje serce k veselu perpraveti. Med drugemi se zna tu zdej skuz uganke: zdej skuz čudne kunšte daseči ... —
Te buqve so na Kraynski zemli scer res kaj novega; al uganke goridajati, inu kunštne, umetne rečy špogati je že tudi na Kraynskemu ena stara navada. Nekedej so njeh per mizi, na gosteh; inu scer per dobri voli, ali v eni perjazni združbi goridajali, de so se pred kregam, inu prepiram obvaruvali, ter per dobri voli, inu perjaznosti ob-deržali. Toku se še tudi per sedaueh časeh namest klafanja, ali oppravlanja per pošteneh lud§h gody. Torej so uganke od useh stanov, od antverhov, od ludy, inu žival: od vseh stvary, na nebu, inu na zemli zložene.
V S. Pismu se uganke najdejo: koker tudi v' buqvah teh Modrijanov starega svejta; tok niso tedej lud§m uganke toku nanucne, koker se mordej enemkatirem zdg. Al kaj je treba od ene znane rečy tolkajn besedy delati? Uzamimo rajši uganke pred se itd. (str. 6).B —
5.	Kmetara za potrebo inu pomoč ali ukapolne vesele, inu žalostne pergodbe te vasy Mildhajm. Za mlade, inu stare ludy. Utisnenu na Duneju per Chr. Grosserju 1789. 8°. 442. — Eine Uebersetzung des Becker'schen „Noth- und Hilfsbuchlein fiir Bauersleute, oder lehrreiche Freuden- und Trauergeschichte
des Dorfes Mildheiin". — Listrom (str. 60). — Buqve kmetam za potrebo inu pomoč (1—60), katire uč§, koku be znali zadovolno živeti (63—120), poštenu premožni ratati (121—291), ter sami sebi, inu drugem v'use sorte potrebah pomagati (292—442). Use is virijetneme Istorijame, inu Exempelnami zvižanu, inu is pildami occifranu, skuz enega ta lube kmetuške stan „Rgs Zhislajozega Blifhneka Per Mogozhemu Ajfru Danu (.. mit Bildern gezieret durch einen dem lieben Bauernstand redlich zugethanen Bürger.
—	Prestavel P. Marka cf. Šafafik. S. 91).
Knjiga ta je po nemški večkrat natisnjena v Gradcu v šesterih razdelkih, kterim je poslovenjena pa le prva knjiga v sprednjem in naslednjih delih s prvotnimi slikami in v XIX postavah. Prigovori nadpisom so vezani v Markovi besedi na pr. »Ein gutes Werk, das wohl gelingt, — Die grösste Lust auf Erden bringt: Kaj dobrega, ak' ti rata, — Te vesely čez dva zlata.« — »Hilf deinem Bruder in der Noth! — Diess ist des Christen erst Gebot: Svojem bližnem imaš pomagati, — Koker je otl Buli nam vkazati.« — »Soll dir's gelingen
—	Und Nutzen bringen, — So folg' dem Eath — Durch kluge That: De tebi rata, — In te nafrata, — Tok si pusti rad — En dober svejt dat'.« — »Die Erd' ist gross und überall — Voll schöner Gottes Güter, — Und alle Menschen — Jud und Türk — Und Christ — sind unsre Brüder: Velik je ta svejt, inu povsod — Poln narlepšeh Božjeh darov; — Naš — Judovske, in' Turške rod — Je 'n kup Božjeh stvar', jen bratov« itd. — Kar je v nemškem virniku str. 240 — 266: „Auszug aus Wilhelm Denkers Reisebeschreibung" — je P. Marko po svoje predelal ter namestu nemških tujih dežel popisal Avstrijo, Turčijo, Rusijo in druge dežele slovanske (str. 226 — 258). Ker je to menda prvi slovenski popis naše domačije, naj se ponatisne v razgled nekoliko največ v njegovem črkopisji na pr.:
Vonpotggnenu is popisuvanja Denkove rajže.
„Cel svejt, ali zemla je ena velika ojstra, inu kosmata kugla, po katiri morje okrog, inu okrog teče, na tako vižo, de dužele iz vode naqvišku pič§, ked veliki ottoki . . . . Cel svejt se na 4. platy rezdejly: pruti polnoči ležy Europa: pruti jutru Azija: pruti poldnetu Afrika: inu pruti večeru Amerika. Od Ngmškeh dužgl lež§ v' Europi pruti polnoči Danska, Švenska, Boruska, inu Moškovitarska; pruti jutru: Pojlska, Ogreska, Turška; pruti poldnetu Švicerska, Francoska, Španska, Portugeska; pruti večeru: Votlinska (Holland), Voskijska (England) zemla, katira se iz Skujidsko vred Velika Britanija imenuje, inu ta k' ti šlišejoča Jerna (Irland) ... Tu pervu, kar je Denk v svojeh buqvah od dužel zapisanu imel, je od Karatana ali Koroškega ... Is Korotana je Denk se spustil na Štajersku . . . Ogresku . . . Potem se opisuje Zklavonija . . Estrijansku . . Moravsku . . Bojgmsku . . Lužinsku . . Šlezenga . . Borušya . . Pojlsku . . Erdelje . . Bukovina . . Rusijansku . . Turčya . . Moldava . . Vulašku . . Volgarsku . . Serpsku . . Boznijasku . . Hrovašku . . Kraynsku . . Gorišku . . Teržašku itd.
„Na Ver h neki (Nauportus) se Lublanca zvira iz skale, ter kmalu per svojemu izvirku čovne nose. Odtod se po ti v' 1. 1765. narejeni cesti v mejstu Idrija gre, katiru iz enem starem gradam med goleme gorrame, v dolini . . . čepy . . Le 2. mile obseže Idrijska zemla; al šafti ima ena druga veče šac nad živem srebram, koker Kraynska dužela tukej, v Idriji ... Tu živu srebru (Mercurius Virgineus) se čistu skuz špranje teh skal steka . . . Knapi so usi glih, na žovnirsko vižo oblečeni, ter se njim usak večer na dom bobna (Zapfenstreich). — Na uni strani ležy Hočevje . . Ribneca . . Metlika . . Keršku . . Novu mejstu . . Višna gorra . . Sittičena . . Kostajnovca . . — Pol Lublane stojy na Dolenskemu, pol pa na Gorenskemu, kar amnak Lublance ležy. Lublana (ta nekdana preselitva teh Rimlarjov Aemona)je tu poglavitnu mejstu, ter ima
pred 6. mejstneme uratame svoje predmejstja: en theatrum: Kassino: Kasarmo, inu 5. Kloštrov; v' mejstu, kjer je use živa od ludy, inu je is kamenjam, med katirem se Jašpic, Porfyr, Chalcedon itdr. narajma, poflajštranu; ima svoj Lontovš, Rotovš, Fiztamio. Škofyo, Križanke, Firštov of, inu več drugeh lepeh hiš; poleg dveh Kloštrov, tudi svoj Liceum od 10. latinskeh inu drugeh šol. Cirqve so lepe; al stolna Cirkuv S. Meklavža, inu S. Petra fare pred mostam so med njeme te narlepše. V Škofji Loki, inu celi Grašini, katira 10. mil okoli seže, 200. vasy pod sabo ima, inu Škofu v' Frajzingi šliše, se dovel preje sprede, issuče, v' platnu zdela, inu čez morje preda. V Bitni . . Stra-žišah . . Krajn . . Teržič . . na Jesenicah, Plavžu, Savi, Javerneku . . Gorra Lebel je meja med Kraynsko inu Koroško duželo, čez katiro je Ces. Korel VI. is naizrečeno utrato to ked kača semterkje zavyto cesto narediti, inu na artiču gorro predreti pustil. Pruti Štajerskemu pak dela gorra Trojane mejo. Na Vačah . . Kamnek . . Pod Meki-name . .
Sedanu Kraynsku Vaj vodstvu je blu per Rimlarjeh en dejl Norika pruti večeru, kader je bla pak jela Rimska oblast pojemati, so bli to zemlo Sla vene i obsedli. Ces. Korel ta Velike je na leti zemli Vojarski Gospošeni konc sturil. Na tu pak so narpoprej Namestneki is Frankonije: potem Vajvodi is Koratana: za njimi Pokrajni Kniži is Krajna gospoduvali, ter so še tudi čez Slavino (Marchia Slavonica) postavleni bli. Tu use skup je potem na Lepolda Babenbergskega, Estrijanskega Vajvoda prišlu: inu Fridrik, ta wyteske je že Kraynsko duželo, ked enu Vajvodstvu pod sabo imel. Kader je bil pak is Fridrikam Babenberg>kem us rod odumerl, se je scer Ottokar Pemske Krayl Slavine pooblastil; al Ces. Rudolf je tu skuz orožje v' 1. 1282. spet nazajdobil, ter je tu svojemu Synu Albertu naročil; Kraynska dužela pak je Majnbardu Knižu v Tvrolah, inu Koratanu v roke prišla. Al ke je Majnhard bres irba umeri, je v 1. 1335. Kraynska dužela Habspurgski Estrijanski rodovini v brambo se spustila: inu ke je Albert IV. Goriške Kniž v 1. 1364. tudi Gorišku Estrijanskemu Vaj vodu zapisal, je cela Kraynska dužela, h' katiri je bla tudi Istrija inu Metlika peruzgta, pod Estrijansku Vajvodstvu padla. Dolga je Kraynska zemla 30, široka 25, po ravnemu pak obsgže 214 □mil, kjer 420.000 duš prebiva, od katireh njeh v' enemu lejtu okoli 13890 pomerje; namest teh pak da Buh blizu 15950 otrok na svejt. Po celi duželi se narajma 16 mejst, 22 tergov, čez 200 gradov, inu blizu 400 vasy. Kraynci so usi Katholš: samu med Novemmejstam inu Metliko stanujejo eni starovirci, katiri veliku ojstrejši poste, ked usi Katholš deržg. Usi Kraynsku ali Slav§nsku govorg: per Gosposki pak se use po Nemšku piše, inu naprej nos e. Cela dužela je is gorrame, ked is eno keteno skupsklenena.
Dosti s' teh hribov je scer is ludmy, ali gojzdmy prevideneb, al dosti njeh je tudi pusteh, inu goleh, na katireh se sneg inu led celu lejtu nastaja. Kras je skorej use ena peč; Hrušeca . . Ta narvikše gorra je Ter hI o v, 1399 sežgnov od narnižejšeh tla gori, visok, ter čez te druge, ked en oče čez svoje otroke po celi duželi gleda; po dolini ležg cele pečy, katire so se od te terhle gorre odtergale inu dolizvalile, koker de be se bli kedej gorjaki is njeme lučali bli. Po drugeh gorrah se čudne duple znajdejo, kjer dovji golobi mladiče valg. Skuz uno v' Postojni se zna čez 2. mile notri hoditi: inu čuda te nature v' trebuhu te gorre gledati. Med gorrame stojg po deželi 4. jezera: "VVlgdsku, Wohinsku, Čgpešku, inu ta narčudnejše Cirknesku . . . Neč mejn pak, deslih je tolkajn inu toku čudneh voda po duželi, tok vonder po eneh krajeh vode nimajo: ali dobra ni. Ta suha Krajna, inu zlasti tu scer rodovitnu Temnišku pojle . . . Cele dale se narajmajo, kjer drugega, ked bičovje ali mah narase, po katireh krave okoli lažejo, koker te kumerne krave Krayla Faraona: gnoj restresajo inu lačnrjše domu pridejo, koker
so na pašo šle . . . Od sadja ima dužela use sorte . . . Vinu se prav dobru inu obilnu ima. Mar ven je tu narzdravše. čebele znajo Kraynci toku dobru glajštati, de druge v' temu uč§. Kader ersje po planinah cvede, dado ti is dolin svoje čebele kjekej: inu kader ajda inu goršica cvedo, dado uni svoje na rejo lesem na ravnu doli. Tu je lepu, kader se ludji, inu cele vasy, ali soseske toku perjaznu med sabo zastopejo. Merski en zastopne čebelar si per svojeh čebelah enu lejtu po 100. do 200. rajnš perdoby. Dovje inu povodne živale, tudi morske ribe se pousod po duželi lovg; zlasti pak cipe, žerjavi, inu tiči use sorte. Ta narveče šac pak brez usega cvibla je živu srebru, železu, jeklu, kar se po duželi kople, inu večdejl zdelanu iz dužele pošila. Toku je tudi is povhoveme kožecame dobra kopčya na ptuje kraje. V' duželi se znajde 7 fabrek: 672 hkavskeh stolov, katiri usaku lejtu za 400.000 fl. platna sturg: 56 kladuvov ali fužin, katire lejtnedan 20897 centov železa pokujejo: le sameh žeblov bo vsaku lejtu skorej za 200.000 fl. prodaneh. Sol dobg Kraynci iz morja. Al deslih vse te rečy Kraynska zemla ima, tok se vonder zavle Tersta inu množeče teh ludy sauna preživgti namore (str. 254) itd."
XI. Franc Saveri Gorjup — rojen v Celju menda 30. nov. 1735, župnik pri Novi Cirkvi nad Celjem, umrl 2. dec. 1781. — Spisal je
Cirkounu leitu ali Evangelski navuki za usse nedele inu praznike celiga leita, poprei na Slovenski jezik ukup spissani inu per altarju naprei nesseni od časti uredniga gospuda Francisca Xav. Goriuppa, Faimestra inu Comissaria per Novi Cirkvi nad Cellam, Goriškiga firsta inu škoffa Consistoriala. Cum Licentia Superiorum. Labaci, Impensis Michaelis Promberger A. 1770. 8°. 448. Lit. Egerianis. — Latinska posveta v začetku je nadškofu Goriškemu . . Carolo Michaeli . . Comiti ab Attems . ., s ktero se vjema na koncu pridejaui
Predgovor: „Ta Gnadlivi Firšt, inu Goriški Erc-Škoff so na nas večkrat to povelo pustili priti, de bi se v' Nedele inu Praznike tudi per ti pervi S. Maši, slasti če se tisti dan tu Božju opravilu drugdi, koker per Fari deržy, ta keršanski folk z' enim kratkim navukom iineu napasti. Leti sveti maningi de bi jest po mogočnosti per-pomogu, inu tem Duhouskim Pastyrjam, koker mojim lubeznivim Bratam, Feimeštram inu Kaplanam (iz katirih nekteri za volo drugih notišnih opravilou; nekteri tudi za volo pomankejna naše gmein šprahe, posebnu aku so šele oni iz šoli, ali iz drugih Deželi inu kraju h' nam peršli, v' leti nym gori naloženi doužnosti obeno meiheno težavo na-občutjo) z' mojo dobro volo perložnu perstopiv, nym ponudim tukei Evangelske Navuke na slovenski jezik večtal toku, koker se v' tem kraju Cella govory, secer cel kratku ukup znessene; vonder, dokler je po bessedah tiga Apostelna 2. Tim. 3. vsaku Pismu nucnu h podvučejnu, h previžajnu, h posvarjeinu, h oppominejnu v Pravici, de bi ta Boži človek popounima, inu h slednimu dobrimu dellu podvučen biu; znajo tudi ti kratki navuki veliku dobriga sadu pernessiti, aku le ena dobra maninga zravnu pride, katira v timu stoy, de ta človek, katiri bere ali posluša, skerbnu inu v resnici premisli 1. kai ima on po timu Evangelskimu navuku sturiti? 2. kai je on dosihmau sturiu? 3. kai on oče posihmau sturiti? Na takšno vižo bode tu serce vsselei kei občutilu, kar je tistu koss h' dobrimu nagniti, inu bodo leti kratki navuki ta sad, katiriga sem jest zavupau zadošeči, sami od sebe pernessili. Secer glih koker ta gmein perpovest vučy, de vsse vssim do-pasti namore, toku tudi lehku previdim, de bodo lete nadoužne Bukvice svoje Tadlouce nesle. Ali jest nym inu enimu vsakimu od tistih te bessede Martiala na vušesse povem, namreč
Carpere vel noli nostra vel ede tua.
Kir sam nič nasturiš, je bolši, de moučiš.
Jest nayšem mojo, ampak Božjo čast, inu mojga bližniga Izveličejne, za katiru sem z' Božjo gnado perpraulen koker živeti, toku vmreti. Ty bodi zdrau inu v' tvoy andohti na mene spouni."
Ve rs ta teh navukov je po nedeljah in praznikih: a) Zymski, h) Spomladiški, c) Poleitni inu d) Jesenski Tal. — Šafafik (str. 24. 123) pravi: „Es sind kurze, bei der Frühmesse zu haltende Homilien, in Sprache und Schreibung ziemlich schlecht. Der Verfasser sagt, er habe das Buch in windischer Sprache, wie man sie um Ciliy spricht, geschrieben; man spricht aber um Cilly nicht sonderlich gut." — Na razgled bodi le nekoliko o skušnjavah na prvo nedeljo v postu:
„Inu kaj je ta Satan per Kristusu delau? Pole I trikrat ga je on z' svojmi skuš-navami perjeu, le enu natirlih človešku nagnejne na njemu spoznati. On je začeu od notišnih rečy: Reci, de letu kamenje kruh postane. Od tih notišnih je se on oberniu h častitlivim rečem: Pusti se tu doli: ti Angeli bodo tebe na svojih rokah nossili. Ta offertni Duh je želou v Synu Božjimu eno offertno missu obuditi, skuz tu noterdavajne: Kaj bodo ti ludje rekli, kader bodo tebe letat videli. H poslednimu ga oče v lakomnost pelati, inu mu vess svejt h dobičku ponudi: Letu vsse očem jest tebi dati. On bi biu za dobru vzeu, aku bi ta brumni Pušaunik le v enu samu med tem trojnim biu pervoliu. Pa ta ležnivi duh je pousod biu premagan, inu ta slepotya niegoviga obetejna očitnu rezodena. — Zakaj Kristus je vsaki skušnavi eno resnico iz svetiga Pissma čednu, inu brez zmote proki postaviu: človek ni od samiga kruha žiu, je reku on h ti pervi skušnavi. On oče reči: ta človek obstoy iz dveh natur, iz messa inu iz duše: toku ja nasme on samu za messu, temuč tudi, inu zlasti za dušo skerbeti. Ta duša pa se z besedo Božjo živy, katira govory: Išite narpoprej Božje Kralestvu: tu drugu ima vam brez vaše skerbi perverženu biti. Obenimu Božjimu služabniku nabode kruha mankalu, dessiglih časi eden ali drugi per tenkim živeti more. Takišne misli nass troštajo v potrebšini. če pa Bog oče, de bi ti od gladu vmrv: ob kuliku poide tebi hujši, koker aku umerješ na jetki? Bogu pokorn biti je potreba: dougu živeti ni potreba: bolši je vmreti, koker grešiti. — H ti drugi skušnavi je ta Izveličar diau: Ti nimaš Gospuda tvojga Boga skušati, inu za volo ene posvetne časti čudeže od njega pogirvati. Bolši je brez videjna svet biti, koker se svet videti, inu ne biti. Kaj tebi pomaga, de sam sebi dopadeš? praznu štimajne! gledej, de Bogu dopadeš: tu per tebistoy: ludem dopasti, nastoy v tvoji moči; še obeden ni rojen, katiri bi vssem dapadiu. — Ta treka skušnava je bla enu napelavejne ne samu h lakomnosti, ampak tudi h malikovajnu: Ta Satan je oteu, de bi mu tisti Božjo čast skazou, katiri je sam Bog biu. Pa Jesus je reku: ti imaš Boga tvojga Gospuda moliti, inu njemu samimu služiti. Na tu je on tiga skušnauca z zaničuvajnam od sebe segnau. En nauk za nass, de tudi mi njega nar ležiši preženemo, aku mi njega zaničujemo ... — Letu premislioč nekteri, kader v greh padejo, hudiča kriviga delajo, koker nih Mati Eva: hudič me je zmotiu: hudič me je oslepiu etc.; pa ni ress: hudič je nadoužen, inu raunu toku meihenu premore škodvati, koker en pess na ketni, aku se eden sam h njemu naperbliža. Ta nar hujši hudič je si ta človek sam, aku on bejžat noče, inu se noče braniti: enu med tem dvojnim je potreba, ali se skušnavi za caita ugniti, ali se serčnu braniti (Str. 128—132)."
Slovstvena zgodovina v slovenski ljudski šoli.
(Piše Gradimir.)
Marsikateremu učitelju se utegne zazdeti čudno, da mislim pisati o predmetu, ki nij predpisan v ljudskih naših šolah. Istina je, da se naravnost ne zapoveduje, da bi gojili ta predmet v ljudski šoli; vender razumni učitelj bode znal važni ta predmet družiti z jezikovim poukom, kar bode gotovo na veliko korist nežni ljudsko-šolski mladini.
Uže vlansko leto sem imel priliko v „Učiteljskem Tovarišu" opozarjati na to, kako dobro je, da je v naših berilih: v II., III. in IV. podpisano malo ne pri vsakem koščeku ime onega pisatelja, ki je spisal dotični odstavek. Naravno je, da se mora vestni učitelj, obravnujoč dotični košček, pomuditi tudi pri podpisanem pisateljevem imenu. V kratkih, učenčevemu razumu dostopnih, navdušenih besedah, naj učencem pove pisateljev životopis in opiše njega slovstveno delovanje. Tako, dragi mi kolega, budil bodeš v srčecih v odgojo izročene ti mladine ljubezen do našega jezika in naroda; tako položiš v srca svojih učencev kal one navdušenosti, katera ji v poznejih letih vzplamti v korist narodni naši stvari! Saj je sploh znana reč, da je slovenska naša mladina vzprejemljiva za vse lepo in blago; vtisi, katere pa zadobi nežno otroško sreč, ostanejo vse žive dni. Pri tebi je torej, dragi mi tovariš, da učencem kažeš, kako so delovali, borili se in trpeli naši pisatelji za naš narod; tako bodeš svojemu domu ustvarjal jeklene značaje, in učenci tvoji, kakor hvaležni narod slovenski, bode blagoslavljal tvoj spomin, ko bode uže davno hladna žemljica pokrivala tvoje kosti! ....
A tu poreče marsikaternik: „To je vse lepo in prav; a imeti bi morali nekak navod, kako obravnavati slovstveno zgodovino v naših ljudskih šolah, in to toliko bolj, ker je sploh znana reč, da se starejši učitelji nijso učili zgodovini slovenskega slovstva, in kar je mlajših, učili so se jej sicer, a po nekod prav plitvo!"
Predragi moj! Da se kolikor toliko odpravi ta nedostatek, doskočiti hočem jaz na pomoč. Opisati hočem ljudsko-šolskim učencem primerno vse one pisatelje, ki so podpisani v naših berilih, pričenši s II. in končavši s IV. Berilom. Da to neprelehko nalogo povoljuo rešim, posluževal se bodem mnogih in dobrih virov, ki so mi na razpolaganje. Tako pride delce kot celota vender prav učiteljem in učencem. Nadejam se, da preskrbi vrli rodoljubni založnik poseben prenatis tega spisa, vsled česar se delce utegne prav razširiti mej našim učiteljstvom, kar bi bila posebna moja želja.
Predno se pa lotim namerovanega životopisja, zdi se mi potrebno, da na kratko označim, kaj je slovstvo ter popišem najvažniše oblike, katere se nahajajo bodi si v poeziji ali prozi. Se ve, da ne velja naslednjih 6 paragrafov učencem ampak učitelju, kateremu ne bodo škodili.
§.1. Slovstvo se imenujejo oni izdelki človeškega uma, ki so se nam zapustili v pismu. Razločujemo vednostno in lepo slovstvo; poslednje obsega pesniška dela. Vsaka stroka človeškega znanja ima svoje slovstvo; tako n. pr. imamo pedagogijsko slovstvo, zdravniško slovstvo i. t. d. Zgodovina slovenskega slovstva nam kaže naj-važniša prozaična in poetiška dela.
§. 2. Nevezani priprost govor imenuje se proza, izdelki v prozi so prozaični. Poezija ali pesništvo je umetnost, s katero kažemo to, kar je lepega, z besedami; poezijo zovemo tudi vezano besedo, ker se ne more tako slobodno gibati, kakor proza, ampak so ji odločene posebne meje in vezi; izdelki v poeziji so poetični ali pesniški. Poezija razpada z ozirom na pesnika, t. j. človeka, ki pesni zlaga, v a) narodno in b) v umetno poezijo. Narodna pesen je ona, katero narod už<$ od
nekdaj popeva, o kojej se pa ne ve, kdo jo je zložil. Čira dlje kaka pesen mej narodom živi, tem boljša je. Umetne pesni zlagajo poznani izobraženi pesniki.
§. 3. Vsaka pesen obdeluje svoj predmet, po tem razpada poezija v lirično, epično in dramatično poezijo. Lirična pesen je ona, ki razdeva notranja čutila pesnikova; njen izvor je v pesnikovem srci. Epična je ona pesen, v kateri nam pesnik kako prigodbo pripoveduje, pri čemer nima njegovo srce nobenega opravila. Dramatična poezija je pa ona, ki nam kaže dejanja, ki se vršijo pred našimi očmi; ona ima tudi lirične in epične momente.	(Dalje prihodnjič.)
Iz slovenske slovnice.
Dopolnek.
Vprašanje: Kaj je dopolnek, dopolnilo ali predmet? stavilo seje gotovo že češče na učečo se mladino, zlasti v ljudski šoli, nego se je nanj, recimo, prav, ali na-opačno odgovorilo. Je-li res dopolnek to, kar se čestokrat v šoli sliši, namreč: „Dopolnek je isti stavkov člen ali del, ki glagol in pridevnik bolj natanko določuje", ali pa: „Dopolnek je isti člen ali del stavkov, ki dopovedek bolj natanko dopolnjuje". Ste-li ti slovnični definiciji o dopolnku resnični, to na primerih dokazati je namen naslednjim vrsticam! Vzemimo n. pr. stavka: „Kdor svojo domovino v resnici ljubi, ne sramuje se maternega jezika, ki domače kraje po domače oživlja". (Slomšek.) „Kdor srčno zmaga spake, miru si gor je svest". (Pot.) V stavku: „Kdor svojo domovino v resnici ljubi" je „domovino" dopolnek h glagolu „ljubi" in „v resnici" je prislovno določilo k istemu glagolu. V stavku: „Ne sramuje se maternega jezika" je „jezika" h glagolu (ne) „sramuje se" dopolnek. V stavku: „ki domače kraje po domače oživlja" je h glagolu oživlja dopolnek beseda „kraje" in „po domače" je istemu glagolu prislovno določilo. V stavku: „Kdor srčno zmaga spake" je beseda „spake" dopolnek h glagolu „zmaga" in „srčno" je pa istemu glagolu prislovno določilo. V stavku: „Miru si gor je svest" je „miru" dopolnek in „gor" prislovno določilo k pridevniku „svest" (si). Besede: „v resnici", „po domače", „gor" so, reklo seje, v dotičnih stavkih prislovna določila, kaj druzega v tem slučaji biti ne morejo, in kot določila določujejo v dotičnih stavkih glagole: ljubi, sramuje se, oživlja; zmaga, in pridevnik: „svest" (si). A po definiciji: Dopolnek je isti stavkov člen ali del, ki glagol ali pridevnik bolj natanko določuje, pa določujejo tudi besede: domovino, jezika, kraje; spake, miru, kot dopolnki navedene glagole in do-tični pridevnik. Iz tega sledi, da ali dobimo za dva stavkova člena, ki isto opravljata, dve različni imeni, namreč: dopolnek in prislovno določilo; ali pa teh dveh stavkovih členov, namreč: dopolnka in prislovnega določila opravek ni isti, to je: zgoraj navedena definicija ni resnična. Da imata dopolnek in prislovno določilo isti opravek, namreč: „da obadva določujeta glagol in pridevnik", ne bilo bi med njima nobenega razločka razven imenega, bil bi tedaj dopolnek ravno isto, kar je prislovno določilo, in prislovno določilo bilo bi ravno isto, kar je dopolnek. Je-li to mogoče? Gotovo ne. Tedaj morata imeti različen opravek, in definicija: „Dopolnek je isti stavkov člen ali del, ki glagol in pridevnik bolj natanko določuje" je neresnična.
Je-li druga definicija o dopolnku glaseča se: „Dopolnek je isti stavkov člen ali del, ki dopovedek dopolnjuje" resnična? Vzemimo uekoliko stavkov, in oglejmo si na njih dopolnke, n. pr.: „Sila moč premaga". N. pr. „Lepo je vsakemu milo". N. pr. „Razumeti resnice božje je dar božji". (Met.) „Lakota nepremagljiva preti odpreti grada trdna vrata". (Preš.) „Vsa drevesa so preslaba roditi to sladkost". N. pr. „Pojdi hlapec jame kopat, oj
široke in globoke!" N. ps. V stavku: „Sila moč premaga" je glagol „premaga" dopo-vedek in njemu je „moč" dopolnek. Isto tako je v stavku: „Lepo je vsakemu milo" „vsakemu" pridevuemu dopovedku „(je) milo" dopolnek. Tedaj, rekel bi kdo, je definicija: „Dopolnek je isti člen ali del stavkov, ki dopolnjuje dopovedek" resnična in prava. Da! tukaj. Toda pogledimo si dopolnke pri ostalih stavkih, in prepričamo se, da se to pravilo ne da uporabljati za razlago njihovih dopolnkov. Pravilo pa mora biti splošno. V stavku: „Razumeti resnice božje je dar božji" je v nedoločniku glagol „razumeti" osebek, in temu je beseda „resnice" dopolnek. V stavku: „Lakota nepremagljiva preti odpreti grada trdna vrata" je dopovedek glagol „preti", sicer po svojem pojmu nepopolen, torej zahteva, da postane popolen, dopolnka, in ta je v nedoločniku stoječ glagol „odpreti" temu pa služi samostalnik „vrata" kot dopolnek. V stavku: „Vsa drevesa so preslaba roditi to sladkost" dopolnjuje po pojmu nepopolni pridevnik „preslaba", ki je s svojim pomožnikom v stavku dopovedek, glagol „roditi", ki stoji v nedoločniku, in tedaj ni dopovedek, ampak dopolnek, in temu je dodan dopolnek „sladkost". V stavku: „Pojdi hlapec kopat jame, oj široke in globoke" ni v namenilniku glagol „kopat" dopovedek, ampak dopolnek h glagolnemu dopovedku „pojdi" in njemu pridružen je dopolnek „jame". Da si ogledamo še dopolnek pri samostavnem dopovedku, vzemimo n. pr. stavek: „Za uk si prebrisane glave, pa i. t. d." (Vodnik), kajti le v tem slučaji, namreč da stoji s pridevnikom združeni samostalnik v rodilniku kot dopovedek, smemo pri samostalnem dopovedku dopolnka iskati; drugi samostalni dopovedki dopolnka ne trpe pri sebi. A tudi pri samostalnem dopovedku v rodilniku je to le na videz. Razložimo si zgoraj navedeni stavek na drobno! „Za uk" je brez dvombe dopolnek, „(si) prebrisane glave" je dopovedek; in pridevnik „prebrisane" je prilastek k samostalniku „glave", in tedaj ostane nam še za dopovedek le samostalnik „glave". Se-li v tem slučaji dopolnjuje po dopolnku „za uk" dopovedkov samostalnik „glave", ali prilastkov pridevnik „prebrisane"? Gotovo ta. Kajti le pridevnik „prebrisane" je po pojmu nepopolen in potrebuje dopolnka, ne pa samostalnik „glave". Tedaj tudi te vrste samostalni dopovedki ne trpe dopolnkov. Tedaj, ker smo pri preiskavi našli dosti dopolnkov, ki ne dopolnjuje dopovedkov, pa tudi dopovedkov, ki se nikdar ne družijo z dopolnki, je tudi definicija: „Dopolnek je isti stavkov člen ali del, ki dopovedek dopolnjuje" neresnična.	(Dalje prih.)
Opis Krškega okrajnega glavarstva.
I. L.
(Dalje in konec.)
T s i i i
Ta farna in šolska občina je pod Mokronogom in Št. Rupertom ob Mirni. Farna občina sv. Trojice šteje 2188 duš. K tej župljanski cerkvi spadajo te-le poddružnice: sv. Device Marije v Tržišah (s pokopališčem), sv. Jurija na Gori, sv. Jakoba v Pavlji vasi in sv. Lenarta v Gaberjelah. — Pod politično občino Tržiško, ki pa šteje samo 851 ljudi, spadajo te-le kraji: Brunavas (69 lj.), Kapljavas (101), Medvedjek (215), Skrovnik (83), Tržiše (126), Vodale (114) in Vrhek (143 ljudi). — Fara je bila ustanovljena 1. 1752., prej je spadal ta kraj pod faro Št. Rupertsko. Šolo so ustanovili tukaj 1. 1879., šolskega poslopja pa še dandenašnji nimajo.*)
*) Obširnejšega opisa o tem kraji ne moremo priobčiti, ker nam dotični gospod na našo ponovljeno prošnjo in vprašanje ni odgovoril. Pis.
© Q "b o ^ © ©m
Dobovec je majhna župnina, šteje samo 730 duš in še nima šole. Je v politiški občini Svibenjski (sv. Križ). K župljanski cerkvi sv. Ane spadajo poddružnice: 1. Matere božje v Ključevici, 2. sv. Mihaela v Završeh, 3. sv. Neže, 4. sv. Jodoka in kapela sv. Kon-stancije na Kumu. Župnina je tu od 1. 1776. Na Kumu je bila že v Valvazorjevih časih imenitna božja pot.
Vkupni pregled Krškega okrajnega glavarstva.
Vkupno okrajno glavarstvo obsega nad 8 kv. mirijametrov (865 kv. km.) in šteje (po ljudskem štetji od 1. 1880.) 51.023 stanovalcev*), za 1000 več, kakor pred 11 leti (1. 1869.). Žensk je za dober 1000 več nego moških. Na 1 kv. km. biva 59 stanovalcev. Bolj obljuden je samo Kameniški okraj na Kranjskem.
Po jeziku materinskem so vsi stanovalci Slovenci. Po veri so katoličani (protestantov ni), le kakih 100 je pravoslavnih in zjedinjenih Grkov (Starovercev) v Kostanje-viškem okraji.
Tla so večinoma hribovita, da-si sta Krško in Št. Jernejško polje jako veliki in obsegati morebiti V5 vse površine v Krškem okrajnem glavarstvu. Hribi so obraščeni z vinsko trto in gozdi, mej njimi so prijazne dolinice, n. pr. Št. Rupertska, Savska, Ško-cijanska dolina. Nizke gore se nahajajo v tem obsegu samo na severo-zahodni in jugo-izhodni strani, namreč velikan dolenjski Kum (1217 metrov visok) in podolgovati Gorjanci ob meji Hrvatske s sledečimi vrhovi: sv. Jedert 883 metrov, Pirčev vrh 804 m. in Čirnič 620 m. visok.
Vsa zemlja v tem glavarstvu je rodovitna, le ob Krki se nahaja nekoliko močvirja. Veliki gozdi so na Gorjancih in v Krakovem (mej Rako in Kostanjevico), tudi drugod so nekateri hribi in rebra obraščena z gozdom. Največja reka je Sava, ki na dolgem teku, od Dobovške fare pa do Jesenic meji Kranjsko od Štajerske, v Leskovški in Cerkljanski fari (pod Krškem je pa nekaj kranjskega zemljišča (Vrbina) še na levem bregu Save. Krka teče od Dobrave v Škocijanski fari pa do Čateža, kjer se v Savo izliva, po Krškem okrajnem glavarstvu. Rečica Mirna priteče malo nad Mokronogom v to glavarstvo in se pri Boštanji v Savo izliva.
Ljudstvo si služi svoj vsakdanji kruh s poljedelstvom, vinorejo in živinorejo. Največ si opomore v dobrih letinah z vinom, potem s sadjem, zlasti s češpljami. Druzih pridelkov pridela največ le za domačo rabo in potrebo. Materijelno stanje ljudstva je v obče srednje in slabo, ker tiči ljudstvo zelo v dolgovih. Omika je srednja; starejši ljudje ne znajo pisati, mnogi tudi ne citati; v prejšnjih časih ni bilo šol, vsaj še dan danes ni po vseh farah šole, in pred 10 leti ni bilo nikjer niti ene večrazredne šole. — Ljudstvo je dobro, gostoljubno in postrežljivo; mnogo je pa tudi prepirljivih ljudi, ki niti s svojim sosedom v miru in prijateljstvu živeti nočejo. V obče so pa ljudje premalo delavni in varčni ter preveč razvajeni v jedi in pijači.
Za duševno omiko skrbi 1 meščanska in 22 ljudskih šol ter 2 šoli za silo. 1 ljudska šola ima 4 razrede (v Krškem), 4 šole po 3 razr. (v Leskovci, Št. Jerneji, Mokronogu in Radečah), 6 šol po 2 razr. (na Raki, Studenci, Kostanjevici, Čatežu, Št. Rupertu in Škocijanu), ostale imajo pa po 1 razred. Posvetnih duhovnikov je 43 v vsem okrajnem glavarstvu, v Krškem so še 3 redovniki — kapucinci. Učiteljev je 29, učiteljic 14.
*) Mej temi je 50.425 Slovencev in 377 Nemcev. Vsi stanujejo v 9847 hišah. Razen treh protestantov so vsi katoličani.
V	vsem okrajnem glavarstvu so 4 sodnijski okraji s sodiščem in z davkarijami. Krški sodnijski okraj šteje 15.915 ljudi, 4 občine (Krško s 5228, Raško s 3147,
Studeniško s 3101 in Cerkljansko s 4439 stan.) ter 143 krajev (vasi).
Kostanjeviški okraj šteje 11.652 stan. in 4 občine (Kostanjevica 2452, Št. Jarnej 3866, Dolina Vel. 3236, Križ 2098 stan.) ter 139 krajev (vasi).
Mokronoški okraj šteje 14.457 ljudi, 6 občin (Šmarjeta 2363, Mokronog 2405, Št. Rupert 4345, Trebelno 1967, Škocijan 2526 in Tržiše 851 ljudi) in 124 krajev.
Radeški okraj ima 8999 ljudi, 4 občine (sv. Križ-Svibno 2316, Dvor (Št. Janž) 2178, Radeče 2503, Boštanj 2002 ljudi) ter 55 krajev (vasi).
V	vsem okraji je 22 župnij (fara), 18 političnih občin, 461 krajev, mesti ste 2, trga 2, 457 pa vasi. Največja župnina je Leskovška (6727 stan.), največja občina je Krška (5228 stan.), največje mesto Krško (900 stan.), največji trg Mokronog (855 stan.), največja vas Leskovec (574 stan.).
Dodatek k zgodovinskim opisom.
O najstarejši zgodovini Krškega okraja se nam potrebno zdi še nekaj dodati.
O Krškem ob Savi je govor že I. 895. po Kr., ko je cesar Arnulf daroval nekemu Valtunu posestva v Rajhenburgu in v Krškem. Leta 1141. se imenuje Bertold lastnik Krškega gradu. Leta 1189. se pa navajajo grofi Bogen kot lastniki, ki so imeli tudi Mokronog, Rako in druge kraje tod. L. 1137. se navaja Henrik kot lastnik Mokronoškega gradu, o katerem je govor n. pr. tudi 1. 1256. L. 1370. se imenuje kapelica v Mokronogu. — O Kostanjevici je govor še 1. 1091; v tem letu je prišla namreč v last grofu kranjskemu (gorenjskemu) Popu, dočim je velik del posestev ob Savi in Krki spadal takrat oglejskim patrijarhom. — O nekdanjem kartuzi-janskem samostanu v Pleterjah (v fari Št. Jarnejski) imamo dostaviti, da je tu stal že v 12. stoletji grad Sicherstein (1. 1147. se imenuje Rudiger S.); od posestnikov enacega imena, kupil je grad Celjski grof Hermann II. in napravil iz njega samostan.
Mnogo zanimivega bi se še dalo navesti iz zgodovine teh krajev; toda opis bi postal preobširen in morebiti tudi preučen za kroge, katerim je namenjen.
© © p i © L
Iz Trsta, f Anton vitez Klodič-Sabladoski, nadepolni sin obče spoštovanega našega c. k. deželnega šolskega nadzornika, umrl je tu 11. preteč, meseca, star 21 let. Lehka mu bodi žemljica!
Iz Gorice, v 24. dan maja. (Mestna in okoliška okrajna učiteljska konferenca. Izpiti o učiteljski sposobnosti.) V 14. dan t. m. je imelo Goriško mestno ljudsko-šolsko učiteljstvo okrajno konferenco, o kateri bi sicer ne imel »Učit. Tovariš«, kot slovenski šolski list, ničesar sporočati — kajti naše komunalne šole so izključljivo italijanske — ako bi po §. 4. ministerskega ukaza z 8. maja 1872. 1. ne bilo dolžno udeležiti se te konference tudi učiteljsko osobje tukajšnjega c. k. izobraževališča, deške in dekliške vadnice, mej kojim je 14 Slovencev, oziroma Slovenk.
Dnevni red bil je takrat le kratek; imel se je izbrati jeden odposlanec k prihodnji deželni učiteljski konferenci. Takoj začetka pa predlagal je prof. dr. K., naj bi se zborovanje vršilo v nemškem jeziku (do zdaj se je to godilo v italijanščini), in sicer zato, ker so skoro vsi udeleženci zmožni nemščine, v tem ko je italijanščina marsikomu popolnoma tuja. Temu nasproti je
nasvetoval prof. KI., naj bi bilo vsakemu dovoljeno posluževati se materinega jezika, za koji predlog je tudi glasovala večina konference. In res se je govorilo potem večinom nemški, in volil se je jeden zapisnikar, zmožen slovenskega, nemškega in laškega jezika.
Da se niso Slovenci uže takrat posluževali svojega materinega jezika, bil je menda vzrok nekaka krotkost in bolj formalen značaj celega zborovanja. Prihodnjič pa, ko pride na dnevni red kako pedagogično vprašanje, smemo biti prepričani, da se bode v šolskem poslopji našega lahonskega magistrata glasila tudi slovenščina.
Za odposlanca k deželni učiteljski konferenci predlagala je mestna učiteljica Vogrič (menda v sporazumenji se svojimi tovarišicami) glavnega učitelja prof. T., a mestni učitelj J. se je temu protivil rekoč, da ker se bodo pri prihodnji deželni konferenci pregledovali učni načrti, je treba za to ljudskega učitelja, ki je imel priliko dejansko se seznaniti z učnimi načrti. In vnel se je mej njima prav živahen dvogovor. A ko se je J. mej posvetovanjem mej mestne učiteljice podal, bila mu je lehka stvar pregovoriti je, da so njega volile. Zopet lep dokaz, kako malo je ženska sposobna za parlamentarno živenje.
Kot curiosum bi imel sporočiti predlog komunalnega učitelja iz Ajševice*), da deželni šolski svet preskrbi izdanje slovensko-italijanske slovnice za ljudske šole, kojo on tako nujno potrebuje. Pa ta slovnica naj ne bode pisana v hrvatskem (tako!! hotel je reči: v slovenskem pismenem) jeziku, ampak v takem slovenskem jeziku, kot ga ljudstvo govori (tedaj v dijalektu!!). Temu predlogu kot dodatek nasvetoval pa je hudomušno vadničen učitelj K., naj se spiše tudi italijansko-slovenska poučna knjiga, da bode mogoče tudi laškim mestnim otrokom učiti se slovenskega jezika, koji predlog je naše Lahe jako zbodel. Ker je pa v zalogi šolskih bukev prvemu predlogu primerna knjiga uže izšla, opustila sta se oba predloga.
Učitelji Goriške okolice imajo prihodnjo sredo okrajno učiteljsko konferenco v Solkanu. Kakor je iz dnevnega reda razvidno, bode se poleg oficjalnega poročila nadzornikovega o nadziranji šol volil namestu umrlega Štandreškega učitelja K. zastopnik v okrajni šolski svet in odposlanca k deželni učiteljski konferenci. Razpravljali se bosti dalje zadači: »Kako naj učitelj vzbuja in goji nravnost pri mladini?« — »Važnost šolskih vrtov.« — Važna točka dnevnega reda je slednjič vprašanje o vplivu šolske novele na primorske učne načrte. Jako radoveden sem, ali se tudi Goriški okoliški učitelji izrek6 v istem smislu kot Kraški.
Izmej štirih učiteljic prestali sti dve izpit iz francoščine s prav dobrim, Slovenka in Italijanka pa izpit za ljudske šole s povoljnim uspehom.
Iz Krškega. »Opis Krškega okrajnega glavarstva«, ki se je v »Učit. Tovarišu« lani in letos tiskal, izšel bode v posebni knjižici, kateri bode pridejan tudi zemljevid omenjenega obsega z načrti Krškega in Kostanjeviškega mesta ter Mokronoškega in Radeškega trga. Knjižica bode stala 30 kr., po pošti 35 kr.	J. Lapajm.
Iz Metlike. V mnogih krajih po Dolenjskem razsaja uže dalje časa kozja bolezen. Tudi naša štirirazrednica je uže od 1. aprila t. 1. vsled te bolezni zaključena. Kdaj bodemo zopet začeli poučevati, se še dobro ne ve; po mnenji gospoda dr. Eržena iz Črnomlja mogoče, da odpremo šolo po binkoštnih praznikih, če do tedaj nikdo več ne zboli. Bolezen sicer ne razsaja posebno hudo; a komaj preneha tu, uže se prikaže tam, tako da se s poukom pričeti ne more. Kakor mi je pravil hrvatski učitelj J. iz Žakanja, prikazujejo se koze tudi uže onkraj Kolpe. — Kako dolgočasno je, če učitelj praznuje mej šolskim letom, ko drugi tovariši uspešno delujejo v šoli na polji narodne izomike, uvidevamo tukajšnji učitelji. »Da bi se le kmalu pričela šola«, je naša jedina želja; vsaj človek od dolzega časa ne ve, kaj bi počel. Daj Bog, da bi bolezen popolnem prenehala!
Iz Ljubljanske okolice. Učiteljska konferencija za okraj Ljubljanske okolice bode v 16. dan julija t. 1. po tem le vzporedu: 1. Poročilo okrajnega nadzornika. — 2. Slovnično obravnavanje berila, praktično z učenci višjega oddelka (g. Pr. Ušeničnik). — 3. Vzroki slabe hoje v šolo in kako bi se odpravili (gg. J. Črne, Govekar). — 4. Šolske knjige za prihodnje šolsko leto (g. Kermavner). — 5. Posamezni nasveti.
Iz Ljubljane. (Cesarski dar.) Njih Veličanstvo presvetli cesar blagovolil je za šolsko zgradbo v Prežganji iz svoje blagajnice podeliti dve sto goldinarjev.
*) Ajševica je slovenska vasica v Goriški okolici, ki pa spada pod mestno občino. Do tekočega leta hodili so Ajševski otroci v šolo v Kronberg, letos pa se je mestni magistrat Ajševcev usmilil, ustanovil jim je šolo, a za učitelja poslal necega laškega reveža, ki ima nalogo, slovenskim otrokom vtepati v glavo laščino, ter le za silo lomi slovenščino, kar njegov predlog pač jasno kaže.	Dopisnik.
—	Iz seje c. k. deželnega šolskega sveta v dan 10. preteč, m. Določi se, da se bode v Trzini (blizu Mengiša) ustanovila nova enorazrednica in da se bode dvorazrednica v Mengišu razširila v trirazrednico, tako tudi enorazrednica v dvorazrednico v Dolu. — Prošnje za prof. službo na gimnaziji oddajo se na višje mesto. — Reši se vprašanje o jezikovem pouku na neki srednji šoli. — Prošnja za napravo otroškega vrta odda se na višje mesto. — Dva učitelja se za trdno postavita. — Rešijo se pritožbe o kaznih za šolske zamude in za denarne pomoči.
—	Podpora 6000 gld., katero je dala kranjska hranilnica za zidanje novih šol, razdelil je c. kr. dež. šolski svet za leto 1884. tako-le: Za zidanje nove šole v Velikih Poljanah 500 gld.; za popravljanje in prizidanje šole v Dolenji Vasi 500 gld.; za popravljanje in prizidanje šole v Slavini 150 gld.; za zidanje nove šole v Ustjah 200 gld.; za zidanje nove šole v Ostrožnem Brdu 300 gld.; za prenarejanje šole v Šent Petru 150 gld.; za prizidanje šole v Trnji 100 gld.; za zidanje nove šole v Gorenjem Logatci 500 gld.; za zidanje nove šole v Doblicah (Črnom. okraja) 1000 gld. Ob jednem je dež. šolski svet priporočil velesl. deželnemu odboru, da naj dovoli v isti namen iz normalnega šolskega zaklada jednako svoto. Za zidanje nove šole v Šmihelu pri Žužemberku 700 gld.; za prenarejanje in prizidanje šole v Kropi 500 gld.; za zidanje nove šole v Pečah 500 gld.; za zidanje nove šole v Št. Juriji pri Izlakah 700 gld.; za popravo in prizidanje šole v Spodnjem Semonu 100 gld.; za popravo in prizidanje šole v Vrbovem 100 gld.
—	Zrelostne preizkušnje na tukajšnjih c. k. izobraževališčih za učitelje in učiteljice bodo pismene od 9. do 14. t. m., ustne pa se bodo začenjale 30. t. m. najpred na moškem, potem pa na ženskem učiteljišči.
—	Uradna konferencija za tukajšnji mestni okraj je bila 29. preteč, m. Prihodnjič bodemo o tej skupščini obširneje poročali.
—	V šolskem oddelku Ljubljanskega mestnega zbora so zdaj po volitvi s 13. preteč, m. ti-le gg.: dr. Derč Jos. (načelnik), dr. Dolenec Henrik, Gogala Ivan (načelnikov namestnik), Ravnihar Fr., dr. Tavčar Ivan, Valentinčič Ign. in dr. Zar-nik Val.
—	Odbor »Slovenskega učiteljskega društva« ima v četrtek 5. t. m. popoludne ob 2. sejo, h kateri uljudno vabi	predsedništvo.
Razpisi učiteljskih slnžeb.
Na Kranjskem. Služba ljudskega učitelja in šolskega voditelja v Drašiči s 400 gld. letne plače in s stanovanjem. — Učit. služba na dvorazrednici v Dragotušu s 400 gld. letne plače in s stanovanjem in II. učit. služba na dvorazrednici v Vinici s 400 gld. letne plače in s stanovanjem. Prošnje do 10. junija t. 1. pri c. k. okrajnem šolskem svetu v Crnomlji. — Učit. služba na enorazrednici v Doleh s 400 gld. letne plače in s stanovanjem. — Učit. služba na enorazrednici na Poljici s 400 gld. letne plače in s stanovanjem. Prošnje do 10. junija t. 1. pri c. k. okrajnem šolskem svetu v Litiji.
Na Goriškem. Na C. k. učiteljskem izobraževališči v Gorici razpisano je ravnatelj evo mesto z dohodki, določenimi v postavi s 15. aprila 1873. 1., drž. zak. št. 48. Prosilci morajo dokazati , da so sposobni poučevati pedagogiko in voditi praktične vaje ter da poznajo nemški, slovenski in italijanski jezik. — Na c. k. deški vadnici, ki je združena z imenovanim učiteljiščem, razpisani sti dve podučiteljski mesti in eno mesto pomožnega učitelja s plačo podučitelja. Prosilci za prvi mesti morajo dokazati sposobnost za poučevanje na ljudskih šolah z nemško - italijanskim, oziroma z nemško-slovenskim učnim jezikom. Za eno omenjenih mest zahteva se tudi znanje hrvatskega jezika, ki se mora dokazati. Prosilci za mesto pomožnega učitelja naj dokažejo sposobnost za poučevanje v tretji vrsti (grupi) učnih predmetov za meščanske šole, posebno pa sposobnost za poučevanje risanja na učiteljskih izobraževališčih, in znanje nemškega ter italijanskega ali slovenskega učnega jezika. Prošnje naj se podajo do 30. junija t. 1. deželnemu šolskemu svetu za Goriško in Gradiško v Trstu.
Premene pri učiteljstvu.
Na Kranjskem. G. Jos. Božja, učitelj na enorazrednici v Begunjah, imenovanje nadučiteljem na dvorazrednici v Košani. — G. Jak. Že brž, bivši učitelj v Šiški, pride zač. v Begunje. — G. Mih. Kos, učitelj v Krašnji in g. Jan. Bartel, učitelj v Grahovem, sta za trdno postavljena.
Odgovorni urednik Andrej Praprotnlk.
Tiskar in založnik J. R. Milic.