U D K 886.3.09(024.7)—32:929 Yandot 
Miran Hladnik 
Filozofska fakulteta v Ljubljani 
SHEMA IN ZNAČILNOSTI YANDOTOYE PLANINSKE 
PRIPOVEDKE 
Na petih obširnejših tekstih Josipa Vandota (1884—1944) je skušal avtor do-
ločiti shemo njegove pripovedke in ugotoviti, v čem je podobna klasični pripo-
vedki. Pri tem je največkrat prosto uporabil pobude iz knjige Nikolaja Rošijana 
Tradicionnye formuly skazki in Proppove Morfologije pravljice. Ob podobnostih 
so se pokazale tudi razlike, ki ločujejo klasično pripovedko od umetne. 
The author has attempted to define the scheme of Vandot's tale and to find 
out its similarity to the classic tale. To reach this he has frequently followed 
the impulses from the book by Nikolae Rošijanu Tradicionnye formuly skazki 
(Traditional Formulas of a Tale) and Propp's Morfologija skazki (Morfology of 
a Tale). Besides of similarities also some differences have become evident which 
distinguish the classical folk tale from the tale by a particular author. 
0. Podnaslov planinska pripovedka nosi vseli pet Vandotovili obšir-
nejših, kvalitetnejših in bolj poznanih spisov, ki si jih bomo omejili 
za pretres: Kekec na hudi poti,1 Kekcc na volčji sledi,2 Kekec nad sa-
motnim breznom,3 Romanje naše Jelice4 in Kocljeva osveta.5 Vandot 
(psevdonim Cvetko Slavin) je bil otroški pisatelj, objavljal je pesmi in 
kratko pripovedno prozo. Njegova daljša pripovedna proza je izhajala 
s podnaslovi povest, pripovedka in planinska pripovedka v Zvončku in 
Vrtcu. Razen obravnavanih so teksti večinoma preočitno vzgojni. Edino 
neotroško knjigo Prerok Muzelj, povest izpod Špika, je izdal leta 1939 
v samozaložbi. 
0.1. Leksikon C a n k u r j c v e založbe (literatura, J. Kos) , 1977, definira 
p r i p o v e d k o v opozici j i do pravl j ice in sicer takole : 
pripovedka ljudska pripovedka ustno sporočena zgodba, pogosto navezana 
na zgodovinske dogodke ali osebe, preoblikovanu v ljudski domišljiji. S prav-
ljico ji je pogosto skupno poseganje demonično-onstranskih sil (npr. zmajev, ve-
likanov), vendar ostaja povezana z določenimi kraji, osebami, časom; razplet 
pogosto mračen / . . . / . 
1 KnHP, Zvonček 1918. 
* KnVS, Zvonček 1922. 
• KnSB, Zvonček 1924. 
4 RnJ, Zvonček 1925. 
6 KO, Zvonček 1925/26, 1926/27. ^ 
0 Deset niča. Zvonček 1912, Iz knjige sirot. Vrtec (V) 1910, Pastirček Orenček, 
V 1914. Nad brezdnom, V 1915, V zagorskem miru, V 1918, Leš v zameni, V 1925, 
Roža z Mučne gore, V 1925/26. 
Navaja šest tipov pripovedke: bajeslovne (bajke), zgodovinske, junaške, 
aitiološke, živalske ali rastlinske in krščanske (legende). 
V sovjetski literarni vedi pa je razmerje med pripovedko in pravljico 
drugače opredeljeno. Pripovedka (skazka) je nadrejeni pojem, ki vklju-
čuje podtipe — živalsko, avanturistično, realistično (bytooaja) pripo-
vedko in pravljico (mit, bajko).7 Podobno razumevanje razmerja se da 
slutiti tudi iz Kmeclove Male literarne teorije.8 
0.1.1. Literarnoteoretična tipologija pripovedke nas zanima zato, ker 
hočemo ugotoviti, v katerega izmed tipov sodijo Vandotovi proizvodi. Tu 
se pojavijo težave. Prisanek, vila Škrlatica, Anja Panja itd. so res baje-
slovna bitja, vendar niso glavne upovedene osebe, zato pod bajke zgodbe 
o Kekcu in Jankovem Koclju ne sodijo. Še manj so to junaške pripo-
vedke, saj te predstavljajo večinoma zgodovinskega junaka, tu pa gre za 
otroka. Mogoče bi še najbolj ustrezal naziv avanturistične pripovedke, 
ki ga pozna tudi nemška literarna teorija.0 Po tipologiji Milka Matiče-
tova10 nam ne kaže drugega kot uvrstiti Vandotovc planinske pripovedke 
med 'realistične pravljice*. Po motiviki (brat in sestrica, ugrabljena prin-
ceska — junak — sovražnik) sem tudi sodijo. Težave v razvrščanju so 
nastale zato, ker je obravnavani tip umetna (umetniška) pripovedka, ki 
je le genetično povezana z ljudskim slovstvom. Vundotova planinska pri-
povedka nima pretirano veliko fantastike, ki bi jo združevala s prav-
ljico. Nanjo spominja veliko bolj s svojo motiviko in motivacijo, s pripo-
vedno shemo: nima mračnega, uinpuk vesel razplet, zakoreninjena je 
v podzavestnem in mitičnem, očitna je delitev na pozitivno in negativno, 
tudi konec je uravnan po tej delitvi — dobro zmaga, zlo je poraženo. 
Vandotova planinska pripovedka je torej kot umetna pripovedna proza 
hibridna tvorba, opredeljena po eni strani s shemo pravljice, po drugi 
(zaradi konkretizacije prostora in junakov) pa s pripovedko. 
0.2. Določilo planinski zaznamuje mesto dogajanja ne samo kot ab-
strakten obči prostor, v katerem se skrivajo mitološka bitju, ampak pri-
povedki ustrezno čisto natančno pove, za katere gore gre. Dogajanje 
umesti v alpske doline in zutrepe od Za Akoin in Pod špikom preko 
Krnice, Male Pišnice, Vitranca nad njim in Slemena do Tamarja. 
7 Mala literaturnaja enciklopedija t)., Moskva 1971; geslo skazka. 
" Kmecl, Mala literarna teorija, Borec, Ljubljana 1976, str. 331: » / . . . / ljud-
ske pripovedke raznega značaja (bajke, pravljice, godčevske idr.)«. 
* Gero von Wilperl, Sachwörterbueli der Literatur, Kröner Verlag, Stuttgart 
1935, geslo Sage. 
10 Zgodovina slovenskega slovstva, Slovenska matica, Ljubljana 1956, str. 120, 
1. Glavna upovedena oseba je otrok — deček od 8 do 11 let starosti 
(KnHP 8 let, KnVS 9 let, KnSB 10 let, RnJ 8/10 let, KO 11 let). Po pre-
prostem navodilu, da se bralec najlaže vživi v literarne osebe, ki so mu 
na kakršenkoli način blizu, bi lahko sklepali, da je namembnik Van-
dotovih pripovedi 8 do 11 let star otrok. Takega mnenja je tudi Zavod 
SRS za šolstvo, ki je Kekčeve zgodbe priporočil v branje četrtošolcem.11 
To je zadnja stopnja, na kateri je še zastopana fantastika pravljičnega 
tipa. Leto pred tem (pri devetih letih) pravljičnost še prevladuje, leto 
kasneje (pri enajstih) že popolnoma izgine iz programa. Kar naenkrat 
otrok ne sprejema več fantastičnega na isti ravni kot fiktivno realnega, 
razlikovati začne med mogočim in nemogočim ter med verjetnim in never-
jetnim. Y petem razredu berejo otroci večinoma že zgodbe o druščinah. 
Fantastični elementi so glede na to, da je pisanje namenjeno otroku, ki 
ravno še prenese čudežno, pri Vandotu ustrezno skrčeni. Omejeni so na 
eno osebo pripovedne realnosti — na sovražnika (ali daritelja) in na 
kakšno čudežno sredstvo (zdravilo, čarovno paličico). 
1.1. Kadar mislimo o sprejemniku literature, smo navajeni zastaviti 
vprašanje o skladnosti pripovedovanega z namembnikom, oz. ustreznosti 
recipientu, zlasti če gre za bralca — otroka. Za razliko od pravljice nosi 
pripovedka večjo stopnjo konkretnosti, torej bo v njej poleg prostorske 
očitnejša tudi časovna zamejitev. Pripovedke so si vzele junaka iz Kranj-
ske gore prejšnjega ali začetka tega stoletja iz bajtarske socialne plasti. 
Ta izbor med drugim pogojuje opise socialne ogroženosti, lakote, deset-
ništva, služenja, reje in drugih oblik socialnega neugodja. V družbi, ki že 
nekaj časa ni več tako asketska do materialnih potreb in porabe mate-
rialnih dobrin, je taka literarna tematika nekakšen anahronizem. Obstala 
je pri življenju in je še vedno zanimiva; za to se ima zahvaliti simbol-
nemu, ne pa zgodovinsko pričevalnemu razumevanju teh dejstev. Da ne 
gre toliko za realistično pisanje, ampak bolj za zapolnjevanje neke lite-
rarne sheme, je videti že iz tega, da družba (vaščani, starši) junakom ni-
koli ne pomagajo; v nasprotju s težnjo po verjetnosti, ki jo zahteva reali-
zem, mora junak sovražnika premagati sam in se sam rešiti ujetništva. 
Kckčevi filmi so to pravljično doslednost seveda porušili. 
2. Do sheme Vandotove planinske pripovedke bomo poskušali priti 
na induktiven način. Sklepi bodo sledili iz vzporedno navedenih povzet-
kov dogajanja (glej preglednico)." 
11 Osnovna šola, vsebine vzgojno-izobraževalnega dela, 3. zv., Zavod za šol-
stvo SRS, Ljubljana 1'»75, str. 8. 
11 Legenda: ( ) funkcijsko nepomemben dogodek, [ | retrospektiven do-
godek, / / funkcijsko neizrabljen motiv; kjer se motivi ponavljajo, imajo ob sebi 
v oklepaju številko faze, ki jo ponavljajo. 
2 . 1 . " KnVS KnSB RnJ 
1. [Bedanec si prisvoji Me- Anja Panja muči veveri-
a) Pehta ugrabi Mojco. no.| ce — striže jim repke. 
b) 0 0 0 
2. 
a) Kekec reši Mojco. 
[Kosobrin reši Meno.] 
(1) I Bedanec ujame K o -
sobrina.] 
(2) Kekec reši Kosobrina. 
Kocelj ji zmakne čarov-
no paličico in tako reši 
veverice. 
b) Kekec žali Pehto. 
(»ji strga korenček«). 
Kekec žali Bedanca 
(mu nagaja). 
(1) Bedanec ugrabi Kek-
čevo mater. 
(2) Kekec reši mater. 
3. Pehta ugrabi Кекса. Bedanec ujame Кекса. 
Kocelj žali Anjo Panjo 
(ji nagaja). 
Anja Panja povede Koc-
lja in našo Jelico k Vi-
trancu. 
•t. Kekec služi Pehti. Kekec je zaprt pri Be-
dancu. 
Vitranec Koclja zapre, 
Jelica pa mora iskati 
zlati rogljiček po gozdu. 
5. Kekec si pridobi vol-
ku in ukrade zdravil-
ne kapljice za Mojči-
ne oči. 
/Kekec s sovo straši Be-
danca./ 
(Bedanec ubije Kosobri-
na.) 
Kocelj z obljubo pipca 
ukani svojega stražarja 
Brinclja. 
6. 
a) Kekec pobegne in 
Kekec pobegne k Meni. Kocelj pobegne. 
b) je zasledovan. Bedanec ga 
diti. 
7. Volk reši Кекса pred 
Pehto. 
Pehta odide iz teh 
krajev. 
8. Kekec prinese domov 
zdravilne kapljice in 
ozdravi Mojčinc oči. 
grozi izšle- Vitranec ga zasleduje. 
Volk vrže Hedanca v pre-
pad. 
Kekec pripelje domov 
Meno in tri Kosobrinove 
živali. 
Meno posvojijo. 
Kocelj najde čarovni rog-
ljiček pri Anji Panji. Vi-
truncu razkrinka Anjo 
Panjo. Vitranec jo obso-
di na zapor. 
Anja Panja mora po-
zdraviti bolno Jelico in 
obdarovati Koclja. Oba 
se vrneta domov. 
" Formalizacija je seveda konstrukt, napravljen v primerjavi s Proppovim 
in upoštevajoč v glavnem deli, ki temu najbolj ustrezata (KnVS, KnSB), druge 
obtesu' pripovedke so bile sem in tja podvržene 
možnosti; začetek je dveh tipov. 
ibtesavanju. V oklepaju so variantne 
Miran Hladnik, Shema in značilnosti Vandotove planinske pripovedke 315 
K O 
Koclju umre stara mati; stric ga ne 
mara, zato pobegne od doma. 
KnHP 
Jerico nažene mačeha od doma slu-
žit. 
Z Brincljem preplezata goro. Jerica s Tinko in Kekcem se zgubi in 
tava po gozdu. 
Kocelj in Brincelj se zatečeta k sa-
motni koči v gozdu. 
Zatečejo se v kočo k divjini lovcem. 
(4) Jerica jim vse pospravi 
(5) Pokažejo jim pot. 
(lb) Spet se izgubijo. 
Zatečejo se: Jerica v kočo vile Škrla-
tice, Kekec in Tinka v kočo divjega 
moža Prisanka. 
0 Kekec žali Prisanka. 
Anja Panja ujame Brinclja. 0 
Brincelj je zaprt, Kocelj je v nevar-
nosti, da ga ujame Anja Panja. Anja 
Panja ugrabi Reziko iz Rateč. 
kekec služi Prisanku, Jerica pa Skr-
latici. 
Kekec ubije zlobno čarovniško mač- Kekec z iznajdljivostjo dvakrat uka-
ko Anje Panje in ji ukrade čarovno ni Prisanka (s slamnatimi možmi si 
palico. skrajša pašo divjih koz; skozi zid 
okoli koče spusti miško in prisili Pri-
sanka, da uresniči davno zakletev. 
Jerica prinese Skrlatici čudodelno 
rožo. 
Kocelj reši Brinclja in Reziko. Anjo 0 
Panjo zapre v klet. Gre k Vitraneu 
po sodbo. 
Na poti ga zasleduje hudobni stric. 0 
Vitraneu razkrinka Anjo Panjo kot Skrlatica in Prisank zaživita skupaj 
lažnico. Vitranec obsodi Anjo Panjo in pošljeta otroke domov, 
na zapor in spusti Koclja. 
Otroci prinesejo domov darove: 
zdravilno rožo, citre, mucko, malho 
cekinov in zluto verižico. 
2.2. Po formaliziranem zapisu povzetkov zgodbenih vsebin lahko 
abstrahiramo: 
А В 
1. Sovražnik ukrade princesko. a) Junak mora od doma. 
b) (Zgubi se.) Težka pot. 
Junak se zateče v samotno kočo. 
2. a) Junak reši princesko, 
b) Junak žali sovražnika. 
3. Sovražnik ugrabi junaka. 
4. Junak služi sovružniku (je zaprt). 
5. Junak si pridobi (čarovno) sredstvo, s katerim ukane sovražnika. 
6. a) Junak pobegne. 
b) Junak je zasledovan. 
7. (Dobra žival ali čarovni predmet pomaga junaku.) Junak se reši. 
8. Junak prinese domov darove (zaživi s princesko). 
Ker ne gre za klasično ljudsko pravljico, se seveda ni bilo mogoče do-
sledno držati Proppovega zaporedja točk,14 pa vendar shema v grobem 
ustreza njegovi formalizaciji. Če je slika sploh hotela nastati, je bilo tre-
ba včasih kakšen dogodek, ki ni imel pomembne funkcije, spregledati, 
kdaj pa poudariti kakšno posameznost, ki je tekst ni ckspliciral in ki se 
je v njem pojavila kot okrnel ostanek klasične pripovedne strukture. 
2Л. Zgradba Vandotove pripovedke je dvodelna. Prvemu delu pripa-
data dogodka pod 1 in 2, drugemu delu dogodki od 3 do 8. Dola sta si 
simetrična, saj ponovita enako serijo dogodkov: sovražnik povzroči škodo 
oz. se junaku zgodi nekaj hudega. Sledi junakova protiakcija, ki je 
uspešna in postavi stvari na svoje mesto. Kot celota je iz štirih delov: 
udarec, protiudarec; ponoven udarec, zmagoviti protiudarec. 
2.0.1. Proppovo shemo pravljice bi se dalo poenostaviti v takle opis 
(v enak opis lahko razširimo Lotmanovo jedrnato oznako pripovedi):16 
14 Nikolae Roiijanu, Tradicionnye formuly skazki, Moskva 1974, pogl. Vnu-
trennie medial'nye formuly, str. 126—132. 
V.J. Propp, Morfologija bajke. V : Narodna bajka u modernoj književnosti, 
Nolit, Beograd 1978, str. 39 isl. 
Str. 43: >Postupnosl funkcija uoek je identična. Treba napomenuti da se 
ukazana zakonitost odnosi isključivo na folklor. Ona nije osobenost žanra bajke 
kao takve. Veštački stvorene bajke ne podležu toj zakonitosti. / . . . / Sto se tiče 
grupisanja, treba pre svegu reči, da sve bajke ni izdaleka ne daju sve funkcije.« 
Tak primer je pri Vandotu KnllP. 
ls J. M. Lotman, Struktura umetničkog teksta, Nolit, Beograd 1976, pogl. 
Kompozicija jezičkog umetniškog dela, Problem umetničkog prostora. 
Pogl. Po ja m ličnosti, str. 313: »Tako, imprimer, junak bajke u početnoj 
situaciji nije deo onog sveta kome on pripada: gone ga, ne priznaju, j oš nije 
pokazao svoju pravu prirodu. Zatim prevladava granicu, koja deli »ovaj« svet 
od »onoga« sveta. Upravo je granica (šuma, more) povezana sa največim opas-
1. Y svetu se pojavi nek manko, neugodje; nekaj je ukradeno, nekaj je 
narobe. (Ugrabljena je princeska.) Svet ni več enoten, razdelil se je 
v dve polovici.10 
2. Nekdo se odpravi, da bi v drugi polovici sveta poiskal to, kar je bilo 
ukradeno in uničil tisto, kar je manko povzročilo. Zeli zapolniti manj-
kajoče in ukiniti razliko med svetovoma. (Junak gre rešit princesko.) 
3. Da bi prekoračil mejo med svetovoma — premagal gozd, reko itd. — 
potrebuje sredstev. (Če jih hoče dobiti, mora izvršiti težke naloge.) 
Ko si jih pribori, 
4. si izbojuje manjkajoče (reši princesko) in s pomočjo čarovnih sredstev 
spet pobegne nazaj. 
5. Doma si izbori še nagrado za svoje junaško dejanje. (Prej mora rešiti 
težke naloge, da se lahko poroči s princesko.) Vzpostavila se je enot-
nost sveta. Junak postane lastnik cilja svoje akcije. 
2.0.2. Še krajše je klasična pripovedka 
boj za sredstva, 
boj za manjkajoče, 
beg in 
boj za nagrado (za posedovanje priborjenega). 
2.0.3. Junuk se je odpravil popravit svet (dela za nekaj ali nekoga 
drugega). Ko uspe, se je izkazalo, da je delal zase. Popravljeni svet je 
njegov svet — v njem je on sam vladar. 
nostima. Ali, pošto se junak u »onom« svetu ne sliva sa okolinom (u »ovom« 
svetu je bio siromašan, slab, mladji brat medju bogatom, jukom, starijom 
bračom; u onom je čovek medju ljudima), siže se ne završava: junak se vrača 
i, pošto je metamorfozirao, postaje gospodar, a ne antipod »ovog« sveta. Dalji 
razvoj je nemogué. 1 upravo zato, čim se zaljubljeni oženi, pobunjeni pobede, 
smrtni umru — razvoj sižea se obustavlja.« 
Pogl. Problem sižea, str. 310: / . . . / čovek prevladava granicu (šumu, more), 
posečuje 1 j ude i vrača se nazad s nečim Sto je pri tome uzeo.« 
10 J. M. Loiman, n. d., str. 300, 301: »Tako se, imprimer, prostor bajke jasno 
raščlanjuie na »kuču« i »šumu«. Granica izmedju njih je razgovetna — ivica 
šume, katkad reka / . . . / « . 
Vnndotov svet je razcepljen na planine (včasih tudi gozd) in na domačo 
zagorsko dolino (vas, rodno hišo). Nimata pa enostranskih pravljičnih določil. 
Planine in gozd niso samo kruto in nevarno, ampak tudi lopo. Njihova lepota se 
kaže v idiličnih opisih: »Snežniki niso bili beli, ampak rdeči kakor vstajajoča 
zarja. Preko ncbotičnih skal se je razlival rdeč ogenj. Sneg je izginil in vse 
okrog je trepetal samo živ plamen in objemal visoke gore. Gore pa so drhtele 
in se smehljale v mračno, temno dolinico. . .« (KnHP, MK 1965, str. 30). Kljub 
temu osnovna opozicija ostaja: »In kar hipoma je Kekec zavriskal in pričel 
vihteti svoj klobuček, zakaj tam sredi polja je zagledal domačo vasico. Bele 
hišice je videl, sredi njih pa se je dvigal rjavi zvonik farne cerkve. Kekec je kar 
poskočil in strmel je in je vriskal. /•••/ A pri tem se je ozrl na sosedne snežnike. 
ki so se dvigali strašno visoko proti nebu. Videl je bele, navpične stene, ki so se 
svetile v sončnih žarkih; videl je grozne prepade, ki so zijali pod tistimi stenami, 
in mraz ga je stresel že ob misli na nevarnosti, ki preže na človeka na tistem 
strašnem skalovju.« (KnHP, MK 1965, str. 123) 
2.0.4. V glavnem je večina akcijske (dogodkovne, fabulativne) litera-
ture vračanje stvari na svoje mesto, ukinjanje neke razlike, vzpostav-
ljanje enotnosti sveta. Tradicionalna pripovedka s pravljico na čelu kot 
prototip pripovedne proze ustreza tej oznaki toliko očitneje. 
2.4. Shema Vandotove planinske pripovedke se od omenjene malen-
kostno razlikuje: 
1. Pojavi se manko, nekaj drugega in sovražnega. Svet se razcepi. 
2. Junak gre v sovražni svet. (Nadomesti manjkajoče s samim seboj.) 
3. Po določenem času bivanja (služenja) si pridobi sredstev, da 
4. se lahko vrne domov. S seboj prinese darove ali ukradeno. 
5. Vzpostavljena je enotnost sveta, ker se je sovražnik odselil ali pa je 
uničen. 
V modelu bi bila videti takole: 
• j u n a k 
^ ^ m a n j k a j o č * 
Ç ^ J m a n j k a j o č a ko t c i l j 
v a r i a n t n a m o i n o a t 
ma ja m a d » a m a n t i č n i m a po l j ema 
2.5. Razlika med Vandotoviin in Proppovim modelom je razlika med 
umetno in tradicionalno pripovedko. Dejstvo, da je primerjava po petih 
točkah sploh mogoča, kaže, kako umetna pripovedka kljub dovoljenim 
svoboščinam v glavnih okvirih sledi tradicionalni shemi. Od nje odstopa 
v zaporedju funkcij. Nekdaj je moral junak premagati sovražnika, da je 
od njega dobil princesko. Pri Vandotu je povračilno dejanje opravljeno 
že takoj na začetku, zato je osrednja pozornost posvečena junakovemu 
begu ali samoosvobajanju. Vandotova moderna pripovedka je porušila 
simetrično razmerje med funkcijami: skrčen je boj zu princesko, raz-
širjen pu je boj za samorešitev. Čarovna sredstva, s katerimi je klasični 
junak lahko šele prišel do sovražnika, Kekcu pomagajo od sovražnika 
pobegniti. Odpadel je tudi za klasično shemo značilen boj za nagrado. 
3. Tradicionalna pripovedka ima natančno določeno število oseb, oz. 
vlog. Sedem jih je: junak, lažni junak, sovražnik, daritelj, princeska, 
pošiljatelj in pomočnik. Y obravnavo bodo prišle samo najvažnejše. 
3.1. Osrednja upovedena oseba je junak. Pri Vandotu sta to Kekec 
in Jankov Kocelj. Po lastnostih sta si precej različna. Kekec je bister, 
z lahkoto 'nasuka' nasprotnike, Kocelj pa se stalno muči s svojo trdo be-
tico. Vendar je njuna vloga v pripovedi identična in skladna s funkcijo 
junaka klasične pravljice.17 Oba uspešno popravljata svet, vračata stvari 
na svoje mesto. Z drugimi osebami pripovedkinc realnosti stopata v ena-
ke odnose.18 Njuna osnovna dejavnost je pot (potovanje). Na poti imata 
nalogo premagati sovražnika. V Vandotovem jeziku se temu reče, da je 
Kekec 'premikastil' Bcdanca in Prisanka (borba ima tu parodičen pri-
zvok) in da je junak sovražnika 'nasukal', 'pretental', 'prekanil' ali 
'ukanil'. Junak je 'prevejanec', sovražnika premaga z zvitostjo. Kekec 
in Kocelj nista 'pridna' junaka. Ne vzpostavljata ravnotežja med krščan-
sko pojmovanima grehom in kaznijo. Ker je junak simpatičen, se mu tudi 
zvitost in krutost štejeta v dobro. Kekčeve zgodbe in pripovedke o Jan-
kovem Koclju niso moralistična literatura, čeprav z nekaterimi motivi, 
ki se vztrajno in pretirano ponavljajo,18 kaže na podzavestne vzgojne 
težnje ali vzgojne (kastracijske) komplekse. 
3.1.1. V večini pripovedk se ob junaku pojavljajo osebe, za katere ne 
moremo takoj najti mesta v strogo formalizirani shemi upovedenili oseb. 
Od daleč spominjajo na Sanča Panso ali na paže vitezov iz zgodovinskih 
romanov. To so Kosobrin, Rožic in Brincelj. V opozicijskem svetu dobrega 
in zla so na pozitivni strani, nimajo pa lastnosti, ki bi jih naredile junake, 
ker so preveč plašni. So nekakšna podvojitev junakov, minus junaki, 
verjetno refleks lažnega junaka iz tradicionalne pripovedke. Njihova na-
loga je znotraj neškodljivega kazati, kakšen junak ne bi smel biti. V pri-
poved vnašajo komično, ki ga klasična pripovedka v tej obliki ni po-
znala. Komičen odnos se je v nji lahko pojavil samo v okviru: na začetku 
in na koncu kot meja med fikcijo in realnostjo. 
17 KO, str. 125: >Oj Kocelj! Ti si pogumen kakor tisti kraljevič, ki je posekal 
strupenega zmaja. To te bo imela naša mamica rada, ko me privedeš domovi 
Pa tudi atek. Pri nas ostaneš in nikoli več ne pojdeš od nas . . . « 
18 Zanimivost: v KnHP je junak podvojen — zgodba je dvopramenska. En 
pramen pripada Jerici, drug pramen Kekcu. Tudi tak prijem je pri Proppu 
predviden (n. d., str. 49: » / . . . / jedna sfera radnje podeljena je na nekoliko lica.c). 
»Pipec že d rži in v roki, a držal bom v roki tudi storž, ki mu ti praviš no-
sek. Samo z roko okrcnem, pa boš brez nosa•/•••/ Veverico bi poslal nad tebe, 
da ti odgrizne in požre nevšečni nosek. / . . . / ' lako se boš zamaknila v moj lepi 
nosek, da niti čutila ne boš, kdaj ti ostrižem repek . . . « itd., itd. (RnJ) 
3.2. Zapletenejša je ilruga vloga — nasprotnik. Prava nasprotnika sta 
Anja Panja in Bedanec, ki sta resnično zlobna in od katerih junaku preti 
pogin. Vsi drugi, ki se pojavljajo v funkciji sovražnika (Prisanek, Škrla-
tica, Pehta, Vitranec), se na koncu pokažejo v lepši, razen Pchte celo 
v najlepši luči. Prevzeli so 
3.2.1. vlogo daritelja.20 Ta mora zadati junaku težka, skoraj nepre-
magljiva dela. Ko je junak z njimi preizkušen, si pridobi čarovnih sred-
stev, s katerimi premaga sovražnika. Kekec mora Prisanku pasti divje 
koze. Kolikor koz mu pobegne, toliko dni več ima paše. Kocelj mora biti 
zaprt toliko časa, da Jelica ne najde izgubljeni zlati rogljiček v širnem 
gozdu. Vse skoraj nemogoče naloge junaki z zvitostjo opravijo in si 
z njimi pribore — ne princeske, pač pa svobodo. Celo obdarovani so: 
Prisanek jim pokloni mucko, malho cckinov in citre, Škrlatica zlato veri-
žico, lepo obleko in zdravilni mežikelj itd. Ker sta funkciji sovražnika 
in daritelja združeni v eni osebi (najočitneje pri KnHP), sta tudi boj za 
manjkajoče in boj za sredstva, s katerimi bi to manjkajoče junak dosegel, 
združena. Funkcijo sovražnosti prevzame okolje: temen, širen gozd, 
strme, nepreplezljive skale, dolga in naporna pot.21 Po opravljenih na-
logah je sovražnost okolja ukinjena, ker se junak lahko vrtie domov; 
v Rn J lahko prestopi rob gozda. 
3.2.2. Sovražnik (daritelj) je edini element Vandotove pripovedke, ki 
ohranja vsaj malo fantastičnega, pravljičnega. Je mitološko bitje, skriv-
nostna oseba z nadnaravnimi zmožnostmi. Vila Škrlatica živi že stotine 
let, vsakih sto let jo pomladi čudodelni mežikelj, ki raste visoko v skalah. 
Prisanek pase divje koze, je neznansko močan, Anja Panja čara veveri-
cam s palico z zlatim rogljičkom. Pravljičnega je na splošno malo, največ 
v prvi, najzgodnejši Kekčevi zgodbi (KnllP), kjer je junak star šele 
8 let in za katero je bil verjetno mišljen mlajši sprejemnik. 
3.3. Funkcija pomočnika junaka ni izpeljana. Pomešala se je z vlogo 
podarjenih živali in predmetov. V dveh zgodbah je to Pchtin volk, dru-
god je parodirun (sova v KnSB, koza /. imenom Keza (KnllP), veverica 
(Rn J) in miška v KnHP). 
4. Prostor pripovedkinc realnosti. 
4.1. Junakovo bivališče in izhodišče je dom (»rodna hišica«, »rodna 
vus«). Z domom nekaj ni v redu. Glede na to, kaj ni v redu, obstajata 
dve varianti izhodiščnega položaja. V prvi mora junak od domu, ker ga 
iiini ne marajo, zaradi revščine ali ker je ogrožen (KnllP, KO), v drugi 
20 Propp, n.d., str. 47: »Jedno lice obulivata nekoliko sfera radnje ( . . . ) 
sadrži u sebi funkciju protivnika i darivuocu / . . . / « . 
41 Propp, n.d., str. 49: »/.../ predmeti dejstvu ju kao živa *tvoren ju.< 
pa zaradi ugrabljene prijateljice, matere (KnSB, KnVS). V obeli primerih 
se izkaže dom nezadosten. V njem nekaj manjka in to gre iskat junak 
v drug svet. 
4.1.1. Jerica mora od doma, ker je mačeha ne mara in ker so doma 
revni. Motiv mačehe in pastorke je v pravljici precej pogost, spomnimo 
se samo Janka in Metke. Uporabi ga tudi psihoanalitična interpretacija 
pravljice.22 Pri umetni pripovedki Vandotovega tipa stvari sicer niso 
tako jasne kot v klasičnih Grimmovih pravljicah, vendar se da omenjeno 
metodo aplicirati tudi nanje. 
4.1.1.1. Ob koncu oralne faze doživlja otrok travmatične konflikte. 
Ker ne sme več sesati, ko ga je mati odstavila, je prepričan, da ga ne 
ljubi več. Počuti se ogroženega. Take občutke simbolizira v pravljici lik 
mačehe kot negativna podoba matere. Otrok je nasilno odtrgan od ma-
tere — v pripovedi je odtrgan od doma; otrok se osamosvoji — v pripo-
vedi krene na pot. Tako gredo na pot Jerica, Kekec in Tinka v KnHP. 
Tinka kot najmlajša je najbolj požrešna. Stalno omenjanje lakote v pri-
povedki simbolizira neodjenljivo željo po oralnem zadovoljstvu. Ko pri-
dejo v tuje koče, se najprej spravijo na hrano (kot Janko in Metka na 
hišo iz slaščic). Dejanje ne ostane brez posledic. Lastniki so jezni in 
otroci se morajo odkupiti, preden lahko krenejo nazaj domov. Ugotovili 
so, da morajo svoje naravne potrebe in nagone krotiti ne samo doma, 
ampak tudi drugod. Ego je v pravljici tako zmagal nad idom. Lakota kot 
ponavljajoči se motiv ni samo odraz socialne bede nekega časa in kraja, 
ampak ima tudi pomembno simbolno funkcijo. 
4.1.1.2. Druga varianta pravljice — o junaku, ki rešuje princesko, ima 
po Bettelhcimu izvor v ojdipski fazi otrokovega razvoja. Moški otrok je 
ljubosumen na očeta, ki mu preprečuje, da bi se mu mati popolnoma po-
svetila. V pravljici zato nastopa oče večinoma v podobi zmaja. Vando-
tove pripovedke ne premorejo toliko fantastike, da bi v njih nastopali 
zmaji. Za psihoanalitično razlago so stvari tu veliko enostavnejše. Očeta 
(zmaja) nadomešča v KnSB hudoben divji mož Bedancc iz gora (tudi 
pravi Kekčev oče je vedno v gorah — gozdar), ki ne odvede samo prin-
ceske (Mene), ki simbolizira mater, ampak celo pravo Kekčevo mater. 
Na tej stopnji superego že odločno ukazuje libidu: Kekec se žrtvuje — 
da bi rešil mater, se sam postavi na njeno mesto. Travmatični motiv 
ugrabitve se v zgodbi kar trikrat ponovi. Težja je psihoanalitična špeku-
lacija v primeru, ko princesko ukrade zla ženska (KnVS, KO). 
" I Bruno Bettelheim], Značenje bajki, Biblioteka Zenit, Jugoslavija, Beograd 
1979. 
4.1.2. Iz neustreznega doma se junak napoti preko meje med seman-
tičnima poljema (skozi gozd, preko strmih sten) do drugega doma — pla-
ninske koče, ki je prebivališče sovražnika (daritelja). Kar več je teh koč: 
tri v KnHP, dve v KnVS, Rn J in KnSB in ena v KO. Koča divjih lovcev, 
Prisankova koča, koča vile Škrlatice itd. so ekspoziture pravega doma 
v planinah, so samo drugi aspekt istega doma. Tudi v teh kočah vladajo 
isti zakoni kot doma, še strožji. Junaki so se napotili proti njim, ker so 
mislili, da je tam skrivališče, nahajališče manjkajočega.23 
4.2. Drugi element prostora je pot. Označujejo jo še precej večje ne-
prijetnosti kot relativno ugodje 'doma': lakota, žeja, utrujenost, izgublje-
nost, mraz, prenočevanje na prostem itd.24 
4.2.1. Kako pomembno vlogo ima pot v sporočilu Vandotovih pripo-
vedk, vidimo že iz njihovih naslovov: 
Kekec na hudi poti 
Kekec na volčji sledi 
Kekec nad samotnim breznom 
naše Jelice Romanje 
Obravnavani naslovi vsebujejo dva pomembna elementa — junaka 
in njegovo lokacijo v prostoru. Tri prostorska določila so dinamična (pot, 
sled, romanje), enkrat je pot (romanje) celo v semantičnem središču na-
slova. Določila treh umeščenj (poti) so hud, samoten, volčji. Z njimi je 
prostor, v katerem junak deluje, negativno označen. Kar trikrat se po-
javi predlog nu(d). Lahko bi ga povezovali z junakovim obvladovanjem 
prostora in poti, z njegovo nadmočnostjo in premagovanjem težav. 
Vandotova planinska pripovedka ima klusično strukturo: je pot ju-
naka od doma in njegova vrnitev (pot domov) po opravljeni nalogi. 
5.1. Magične formule, ki so imele v klasični pripovedki motivacijsko 
vlogo, nosijo tu zgolj fatično funkcijo (so ostanek otroškega jezika iz 
dobe, ko ta še ne ločuje med besedo in realnostjo, ki jo beseda označuje): 
besede niso tu zato, da nekaj pomenijo, ampak da ustvarjajo kontakt. 
Primer magične formule iz RnJ (str. 14): 
" Naj ostane razmišljanje v to smer samo v zametku, saj bi njegovo nadalje-
vanje gotovo privedlo do drugačnih rezultatov, kot jih je do zdaj ponujala for-
malna analiza. 
14 »Toda povei mi, Jerica, ali poznaš pot, ki drži čez gore k teti Ncžnri? O, 
dolga mora biti kakor do morja in strma in visoka kakor do neba.« (KnPH, 
MK 1965, str. 39) 
Л ' Panja Tika-taka, Lenka vpije: 
P< » pana; t ika-taka— Lah je — ven! 
štiri miši, in z menjaka 
veter, piši I uru bije, 
5.2. »Strmel je Kekec tisti dan v kosa in se čudil.« (KnSB) 
»Zaveroval se je Kekec tisto jutro v kosa.« (KnVS) 
»Tisti dan se je Kekec prvič v svojem osemletnem življenju začudil kozi.« 
(KnHP) 
»Čudno, prav prečudno je bilo tistega dne Jankovemu Koclju v mladem 
srcu.« (KO) 
To so prvi stavki povesti. Nimajo samo podobne gramatične strukture, 
ampak so si velikokrat enaki ali podobni tudi v izbiri besednega gra-
diva, ki napolnjuje sintaktično sliemo: strmeti, čud- (4 krat), zaverovati 
se; tist- dan (3 krat), tisto jutro; Kekec (3 krat). Ponavljanje vzorcev 
začetnih formul pripovedi je še en dokaz, da je bila pri pisanju planin-
skih pripovedk Vandotu pred očmi klasična pravljica. 
6. Kljub temu, da gre pri Vandotu za umetni tip pripovedke, je skozi 
preverjanje po Rošijanovi aplikaciji Proppovih temeljnih določil pripo-
vedke postalo jasno, da se še vedno zgleduje pri tradicionalni pravljični 
strukturi. Odstopanja, ki kažejo razvoj žanra in avtorjeve značilnosti 
ter posebnosti, pa so: 
1. Pripovedka je postala otroška literarna zvrst. Glavna upovedena 
oseba je samo še otrok. 
2. Običajni gozd jc nadomeščen s planinami. Funkcija sovražnosti, 
ki naj bi jo nosile, ni vedno jasno vidna. 
3. Spremenjeno je zaporedje funkcij. 
4. Spremcnjenu so razmerja med obsegom in pomenom nekaterih 
funkcij. Poudarjena je junakova vrnitev, zreduciran junakov odhod. 
5. Ker gre za junaka — otroka, je ponekod opazno parodiranje nje-
govih akcij. S parodijo 
6. postaja tudi jezik individualno obarvan. 
РЕЗЮМЕ 
Сравнение сюжетов пяти анализированных 'горных сказок' Йосифа Вандота 
обнаружило следующую схему: 
А 
1. Антагонист похищает царевну. 
2. а) Герой спасает царевну, 
б) Герой обижает антагониста. 
3. Антагонист похищает героя. 
4. Герой принуждён служить антагонисту (он в плену). 
5. Герой приобретает волшебное средство, которым перехитрит антагониста. 
Б 
а) Герою придётся покинуть дом. 
б) (Заблуждается.) Тяжёлый путь. 
Герой прячется в одинокую хижину. 
6. а) Герой убежает из плена. 
б) Герой подвергается преследованию. 
7. (Признательное животное или волшебный предмет помогает герою.) Герой 
спасается. 
8. Герой возвращается домой с подарками (дома его ждёт царевна). 
Так как речь идёт об исскуственной сказке, схема приносит варианты (они 
в скобках); 'начальная ситуация' повествования двух типов (А, Б). 
Данную схему (в статье она в форме графической модели) можно предста-
вить по пунктам: 
1. Появляется недостача, что-то 'другое', антагонистическое, и разъединяет 
мир. 
2. Герой направляется в антагонистический мир (и заменяет отсутствующее 
самим собой). 
3. Когда после определённого времени достаёт средства, 
4. возвращается домой. Собой привозит подарки (или украденные вещи). 
5. Антагонист побеждён, уходит; восстанавливается единство мира. 
Несмотря на то, что в случае Вандота речь идет об исскуственной сказке, 
у него сказка сохраняет особенности и структуру традиционной сказки, опи-
санной В. Я. Проппом. 
Разницы в следующем: 
— Сказка стала достоянием детской литературы (герой — ребёнок), 
— порядок функций и их объём изменились, 
— заметно небольшое пародирование жанра. '