N.N.:
V božični noči.
(Enodejanka.)
Osebe:  Anka,  Ivček,  raama, oeka,  angel.   Pozorišče: ubožna tesna sobica v delavski
baraki. (V kotu jaslice).
1.  prizor.                             Anka: Zdrava Marija ...
... telesa, Jezus.
Anka   (gleda skozi zaprto okence na raz-                (Ivček je zadremal in nič ne odgo-
svetljeno mesto):                                            vori,  zato  Anka glasneje  ponovi):
Kako nocoj je vse svetlo!                              m blagoslovljen ... Jezus!
Ah, danes se odpre nebo,                               (Ker  se bratec  le ne zgane,  moli
ko angelci naznanijo,                                     sama naprej):
da Detece je rojeno!                ¦                       Sveta Marija ...
iDČek   (vstopi,    premražen,    v   roki    drži                (Potem    lahko    pocuka    Ivčka   za
smrečico).                                                       rokav):
Anka: Kje hodiš, bratec nioj,                                   Ne slišiš, čuj me, bratec moj!
ko sveti je večer nocoj?                                Moliva srčno vsaj nocoj! —
Saj ves od mraza trepetaš —                         Že spi, ubožeek, truden je.
Kaj vidim, smrečico imaš?                             (Zasliši   se   iz   daljave   tiho   petje
iDček: Podaril mi jo je šepavi mož                          »Sveta noč< — harmonij spremlja).
in rekel je: »Da molil boš                  Ioček   (v sanjah):
še zame na to sveto noč.                               O, mama, moje jashce.
Nocoj ima prošnja čudno moč.c                     Poglej to  zvezdico lepo,
Anka   (ki je prinesla večerjo):                                 kl sveti Jezušeku zlato;
Le sediT da večerjava,                                   in a?gflckl ™u P°J?.J°,-
je kava skoro že hladna.                               pastircla ovcke nosijo!
lvček    sede k večerii)-                                  Anka   lkl pa V^1 ne shsi):
Kako,damaL ni doma?                             te spavaj, bratec  v sanji zlati.
Karn tako pozno je odšla?                             ^dalja^ foS ivon^e).
Anka   (zalostno):      ........                     Vse tiho je - le iz daljine,
O, bratec moj, kako je to hudo!                     iz sreč       biažene doline,
Oceta iz tovarne m bilo;                                tako x        k      zvoni...
ko sedem je ze ura bila,                              Tam dLu zd^j ^^ ne spi
uboga mati je vzdihmla:           .  ^                 pri njih gvetl^  ¦   in       k6
^ocoj porsod, povsod je mir,                  •    le v teh ba^ka^ je hud6.
nocoj presveti je vecer.                                  0   Dete božj            im te
Le v delavske temne barake                          llb    ih vsaj Jusnfil; se!
veselje pozabilo je korake                             In ^čku daj zaslužka  dela
Zakaj ga m - kje se mudi?       -                  daj   da bo mamica vesela
Nocoj vendar naprej ne dela;                        da nikdar več ne bo jokala
iskat ga grem« je zaihtela.                           da vsak dan uam bo kruhka dala,
Tesno se y ruto je zavila                              da y sobi borni bo       ko
m mene samo tu pustila.                                da očka nifi več hud ne bo
Ioček: O, da bi ze domov prišla!                             Vsak dan bom lučko ti  prižgala,
Saj jo tezko ze čakava.                                 vsak dan pri jaslicah klečala.
Anka: Predragi bratec, daj, moliva,                          O,  Jezušček, to sveto noč,
na smrekci svečico prižgiva!                          pokaži svojo božjo moč!
Nocoj in vso to sveto noč                              Sveti angel...   (moli čimdalje tiše,
ima molitev čudno moč.                                končno zadremlje).
loček   (postavi smrečico pred jaslice, pri-                (Iz daljave zvon, pesem.)
žge na njej svečko):                           Ioček: Čuj, očka — o, — Kako lepo!
O sestrica, moliva res lepo,                           Gotovo angelci pojo —
čep-rav zaspan in truden sem zelo.                Pojo s srebrnimi glasovi.
Pri jaslicah  najlepše je,                                Kako lepo done zvonovi!
kjer božje Dete gleda te.                               (Zvon utihne, pesem ob harmoniju
Oba   (poklekneta   pred   jaslice,   skleneta                je močnejša in močnejša,  soba se
roki).                                                              razsvetli, božični angel v snežnobeli
Anka: Oče naš ...                                                     obleki neslišno vstopi;  poklekne k
loček: Daj nam danes ...                                          jaslicam  za otrokoma in jima po-
(Ves zaspan se med molitvico  na-                loži roke na ramena. Pesera utihne,
nasloni  na  stol in  skrije  glavo v                le harmonij prav tiho spremlja an-
dlani).                                                            gelove besede z božično melodijo.)
2. prizor:                            lvček: Da, mama, saj je rekel mož:
Angel: Nocoj,. nocoj je sveta noč,     .                  L%^t fo S°t^

(Angel   vstaja,   odhaja,   sobica   se        Va'l; ° p0!n0CI'. k? ^P/,?1 veseh
emni,  melodija   polagoma   ugaša.)                v .cfkev b°do pohiteh
Ioček   (plane iz sanj):                                              P11 ^0^" "biciostah
O, lepi angel   kam zdaj greš?                       JJ? ateka bomo caka\    .    ...
Anka   (pravtako):                                                   Tam zunaj mraz je, burja bnje,
Ne smeS odtod že zdaj, ne smeš!                   "fda mlhJon na.febu slJe'
¦"                                  tako je jasno, svetlo vse,
,         .                                                po hišah luči vse gore. J-P"zor-                                        •     Nam tale lučka bo svetila
-Wa<i   (obstoji pri vratih):                                       in   Jezuščku bo govorila,
Kaj je, otroka, (u seiu zdaj,                          kako ubogi, revui smo.
nič več nocoj ne grem nazaj.                        Vendar vsi trdno verujemo,
Ivček: O, mama, ti? — Kako lepo                           da Dete pomagalo bo.
tu meni v sanjah je bilo!                  iDČek: Oj, mama, prosim te lepo,
Neslišno angel lep in bel                              povej, povej  povestico,
k nain, semle v sobo je prišel.                      kako se  Jezušček nekoč
Bilo je čudežno svetlo,                                   prikazal je na sveto noč
zvonilo je tako lepo.                                     v tovarni ubogim delavcem.
Anka: Prelepa pesem vzplavala,                               Kako je to zgodilo se?
frečudno me uspavala.                   '      Mati: Že vem!
n angel bel govoril je,                                 Kot danes bil je svet večer,
da  zaihtelo  bi  srce                                       kot danes bil povsod je mir;
od prevelike sreče te.   •                                  le ti ubogi delavci
loček: Pa očka, ni prišel s teboj?                             v tovarno so na delo šli.
Kje neki se mudi nocoj?                               Srebrno zunaj so zvonovi peli,
Mati: V tovarni delo vse stoji,                                 njim pa le stroji so brneli
a njega od nikoder ni.                                   to večno, težko pesem dela,
Po kvčmah vseb. sem ga iskala,                    in lica mračna, vsa že vela,
sosede delavce seni vpraševala.                       to noč še bolj so jim blcdela.
A vsak mi le tako pove,                               Polnoč skrivnostna je tako
da. iz tovarne je grede                                   z nebes hitela na zemljo.
z neznancem nekim v mesto šel.                    Mogočni so glasovi  bili,
Sam Bog ve, kam se li je del?                      mogočno v cerkev so vabili.
Ioček: Kako drugače bilo je nekdaj,                        Še motnih oken so se dotaknili,
samo, če spomnim se nazaj.                           za njimi trudni težko so vzdihnili.
A vsak dan huje je sedaj.                            Nemirno zvoki so zavalovali,
O, mamica, zakaj, zakaj?                -              grmenja strojev so se zbali —
Anka: Pred leti, mama, spoumiš se,                          in trepetaje so vtihnili,
na one lepe praznike;                                    da ubogih src bi ne ranili —
ko sladko si potico pekla,                              da bi v oči ne privabili
ko zjutraj ateku si rekla:                              zadrževanih  vseh  solza.  —
»Po delu, očka, v mesto skoči!                       Tedaj prav polnoč je bila.
Če vidiš  Jezuščka, pa mu naroči,                  Naenkrat so obrazi veli
naj položi pred jaslice                                   v nebeški čiidež  zastrmeli;
za Anko čeveljčke nove,                                ker sila strojev je utilinila,
za Tvčka gorko suknjico,                               preraila hič je v mračnost lila.
da bode v cerkev šel lahko.«                        Nihče ni  vedel, kdaj, kako,
Kako, da ni tako sedaj?                                prelepo Dete, čudežno,
O, mamica, zakaj, zakaj?                              z nebeško jasnimi očmi,
Mati: Otroka moja, danes je hudo;                        s prelestno zlatimi lasnjj,
žijljenje je tako težko.                                  v prebeli, snežni haljici
Ljudje Boga so zapustili,                               med  stroji  je  skrivnostno  vstalo.
bogastvo, čast so bolj vzljubili.                     V ročici šopek je držalo.
Bogati  reveže so  pozabili.                              V prečudno luč so  čaše bele
Namesto da bi jim dobrot delili,                   opojno, sladko zadehtele.
še srčno kri bi jim izpili,                              V neznani sreči zdelane postave
da sebi več bi nagrabili.                                globoko so  klonile  glave.  —
Le Bog pomore v taki sili,                             Pri vsakem Dete je obstalo,
če bomo ga srčno prosili.                               sladko, sladko se mu smehljalo.
-   " .           70
Uprlo vanj je očke jasne,                            Hvaležen mi je res zelo,
prožilo  irin  cvetove  krasne.                           peljal me v mesto je s sabo,
Z ročico drugo Dete zalo                              in nakupila sva vse to.
je sveti blagoslov dajalo.                               Po praznikih spet prišel bo,
Neslišno preko vseh  soban                            nas vse odpeljal v dnigi kraj.
otroček stopal je krasan. —                         nikdar nas več ne bo nazaj.
Gospod  tovarne  gledat  gre,                           v to tesno, borno sobieo,
zakaj tako mirno je vse.                               ker k sebi v službo vzel me bo.
Začuden v Dete zastnni,              ^                  Zdaj, dragi, le se veselite,
ki z nežno rokco mu preti. —   *                  pri maši Dete zahvalite!
Presunjen bridko zaihti:                             '   (Slovesno pritrkavanje.)
»Odpusti,  joj,  odpusti  mi!«                           O, čujte, čujte, že zvoni!
In Dete spet se nasmehlja,                            Le hitro, bomo kar odšli!
še njemu rož dehtečih da.                  loček: Kako je lepa suknjica!
Mu  blagoslov svoj podeli.                   Anka: Kako se plašček mi poda!
Gospod ves ganjen  govori:                            Kako se čevlji svetijo,
»O, bratje moji, odpustite!                            in tebi, mami prav tako!
Med svoje drage pohitite,                    Mati: Tako sem srečna in vesela,
zase, zame srčno molite!                               da kar jokati bi začela.
O, saj nocoj, to sveto noč                  Očka: Pojdimo kar, zavijte se tesno,
ima  molitev čudno moč!«                              ker burja vije, mrzlo je zelo.
Odslej so vedno stroji stali,                          (Odpira.)
kadar so božič praznovali.                             Kako je jasno in svetlo.
Anka: Kako lepo, kako lepo,                          loček (že zunaj):
ko bi še zdaj tako bilo,                                  Juhu, zdaj pa gremo!
da Jezušček bi prišel sem
k nesrečnim, bednim delarceiii.
loček: Kaj, mama, če pa pridna sva,                                   ''   P r J z ° r :
če k Njemu vedno moliva,                  (Zvonjenje  postaia  tišje,  semintja se  sliši
gamti mora Jezuscka!                         vesel vzklik otrok.  Iz pritajenega zvonje-
Mati: Ua, da, prav je tako   otroka;             nja vstane nežna melodija »Sveta noč« na
naj nasa vera bo globoka,                 harmoniju; pridružijo se ji glasovi in pojo
potem gotovo slisai bo,                      vse tri kitice: prvo tiho, vendar naraščajo,
kako ga milo klicemo.                        drugo   precej   močno,   tretjo   tiše   in   tiše.
Ko   pesem   utihne,   harmonij   še   ves   čas
4.   prizor:                                 med  angelovim  govorom spremlja.)
Očka   (vstopi z velikim zavojem):                 An^el &0 ko^ani pesmi):
poglejte, kaj nam je poslalo!                         ™a le golo slanuco -
(d.,,;;.)    J            J    y                                  nna ubogo Mamico.
Mati: rat nebeški Oče!                    f ^TJ^ ~K 3? ?hLf'
Kako vendar je to mogoče?                          lf ,^ralj ?veta 1IX KraH nebes!
Očka: Tu majki naši jopico                 •                      Mohte  vsi  nocoj,  mohte,   ._
in  Ivčku toplo  sukiijico.                               ZSV skromno lucko mu pnzgite!
Za Anico ta plašček je                                   SaJ ^0. Dete Je deJal": ,  ,
in čevelički novi za vse                                »Prosite m se vam bo dalo.'<
Ioček: Juhu  boJm V cerkev šellahko                        NaJPreJ m.°lite sa™ zase-   ,
o polnoči, to bo lepo!                                     Lf .dru,ge ln .za b" Jse ^ase!
Anka: In jaz in mama, ofka, vsi,                            Najvec nocoj molite vs
vsi bomo k polnočnici šli!                             da bo !jubez«i med ljudmi!
Vsi (se obuvajo, oblačijo).                                    Ljubezen prava bo samo
Mati: Povej, razjasni nam vse to!                          Lslla K«5^0 to z.e^l°:      .
Orka- Taknlp   rlraffi    ip hiln-                                    Da   bo  med   vami   ""^1  Inir>
^-  PodoVb lelihJev?elai sva                            «">»}. ko »^ * ^
s tovarišem iz vojske se sešla.                      Pohte; f.aJ na s?ei0™L
Nekoč na bojnem polju tam                          Ima molltev cudno moc-
sem mu življenje rešil sam.                   (Melodija pojema, zastor počasi pada.)
71     .-•-    .