Odlični pesniki in pisatelji slovenski.
v.
Simon .Jenko.
1.
"makor vsak pravi, izvoljeni pesnik, tako ,je tudi naš Simon Jenko sam svoje življenje najbolje opisal v svojih pesnih, katere so nam pravo zercalo njegove čiste duše, njegovega plemenitega mišljenja in njegove, žal, večjidel žalostne usode. A zdi se mi, da vse svoje bridke izkušnje, vso svojo nesrečo in ves svoj obup izlil je pesnik v jedno pesen, v »Trojno gorjé", ki slove takó:
Gorjé, kdor nima doma, Kdor ni nikjer sam svoj gospod ;
Naj križem svet preroma. Saj vendar tujec je povsod.
Gorjé, kdor se useda Za tujo mizo žive dni ;
Vsak grižljaj mu preséda, Požirek vsak mu zagreni.
Gorjé, kdor zatajiti
Prisiljen voljo in sercé,
Bedakom posoditi
Čas mora, glavo i roké.
Ne sramujem se povedati, da mi je ta pesen, ko sem jo pred petnajstimi leti pervič čital in samo na pol umel, sè solzami lice porosila in da mi še dan denès čudovito pretresa serce, naj si jo čitam, kedar si bodi. To je divjeobupni krik iz persi plemenitega, ponosnega moža, ki dobro zna sam svojo notranjo ceno, ki vé, da je v resnici vse sreče človeške vreden, a neusmiljena usoda ga vendar sužnjega z derzno, močno roko pehä in dervi po svetu, dokler ga naposled popolnoma ne ugonobi in ne
uniči .... In taka se je godila Jenku zadnja moška leta !
A poleg svojih pesni ostavil nam je pesnik tudi kratek opis svojih otroških in detinskih let. Doveršil ga je bil konec leta 1851., takrat petošolec novomeški. Po tem životopisu, katerega hrani pesnikov brat, prof. Jenko v Gorici, posnete so kolikor toliko tudi naslednje verste.
Porojen je bil Simon Jenko na Sorškem polji, pri »Gašperji* na P odreče m št. 19. dné 27. vinotoka 1. 1835. v hiši svojega sorodnika Matevža Jenka. A ta hiša je pozneje pogorela ter ostala nekaj let groblja ; posestvo pa je prišlo v ljudske roke. Pozneje so prostor oče-dili ter blizu nekdanje hiše sezidali drugo. Rojstvene hiše pesnikove tedaj — ni več!
»Mati so hotli (tako nam Simon Jenko sam pripoveduje), de bi me bili per kerstu za Matevža oblili, pa takratni mavški gospod (Podreče je namreč v Mavčiče v faro) so me za Šimna hotli imeti, per čem je tudi ostalo". Perva tri leta prebil je Simon na Podrečem, pozneje se je preselil v bližnje Praše h. št 24., kjer je imel njegov oče Jožef Jenko poleg svojega rokodelstva malo posestvo, kateremu zdaj gospodari pesnikov brat. Simon je bil najstarejši sedmerih otrok, imel je namreč še tri brate in tri sestre. Oče mu še zdaj živi, mati Mina, roj. Ko-šenina, umerla je pred Sestèrni leti.
O Veliki noči 1. 1842. dadé ga roditelji v Smelednik v šolo. »Perviga pol leta sem se samo »buhštobe buhštabirati* naučil8. Ob Vseh svetih, ko seje šolsko leto pričelo, učil se je tudi nemški brati in pisati ter konec leta prinesel je »ru-deče bukve" domov.
Na svèt pesnikovega strijca, frančiškanskega otca Nikolaja Jenka, pošljejo jeseni 1. 1843. mladega Simona v Kranj, kjer je 31. malega serpana 1. 1847. do-veršil normalko. Ker so bili njegovi roditelji- revni, moral je Simon zdaj doma ostati, da ga ni jeseni 1. 1847. zgoraj omenjeni strijc in frančiškanski ot.ec Nikolaj k sebi v Novo mesto vzel, kjer je imel Simon hrano v samostanu in kjer mu je o. Nikolaj skerbel za vse potrebščine vsakdanjega življenja ; a ne samo to, prav po očetovski vodil je tudi vse njegovo izobraževanje ter bil mu vzgleden učitelj doma in v šoli.
# Ker Simon Jenko v svojih spominih tega čestitega moža sam imenuje svojega ^narvečiga dobrotnika"; ker se imamo otcu Nikolaju gotovo zahvaljevati za vsega našega pesnika, in ker je baš te dni slovensk list o tem verlern moži jako malo — kerščanski pisal, hočem tukaj povedati, kar sem mogel pozvedeti o njem. Velečestit gospod piše mi omissis omittendis tako :
» Pater N i k o 1 aj (Jurij) Jenko, sin zgoraj omenjenega Matevža Jenka, porodil se je v vasi Podreče poleg Mavčič na Sorškem polji 6. malega travna 1809. leta. V Novo mesto pride 1. 1839. začasni gramatikalni učitelj, 1. 1845. postane stalen profesor, a 1. 1851. revež oslepi ; 1. 1853. odide v Kämenik v pokoj in ondi je umeri v 11. listopada 1868. v svojem šestdesetem letu; v redu je bil 36 let.
Ta mož je bil Simonu strijc in podpornik, kajti brez njega bi Simon nikoli študiral ne bil. Dokler je bil o. Nikolaj aktiven, pomagal mu je z vsem ; potem si je pa fant sam pomógel z lekcijami ; bil je namreč o. Nikolaj vsem ljudem jako priljubljen in tako so bila fantu povsodi vrata odperta. Nikolaja je vse milovalo. A bil je tudi ponosen na Simona. »To je moj fant"! — »Fant, mi je pisal* — Oh, da mi fant, tako dolgo ne piše" ! — te in take besede je govoril, kedarkoli sem prišel k njemu. -— Nikolaj, to Vam je bil mož! Prebrisan, razumen, lep sonoren glas, globoka logika in pa mirnega uljudnega vedenja ; vse ga je rado imelo. Kedar pride tujec v samostan, vpraša po Nikolaji ; Nikolaj vé z vsakim govoriti, z vsakim po svoje. Bral je vse novine t. j. kak pater, frater ali šolarček mu je čital, on pa mirno poslušal in mislil ter včasih popraskal se po glavi — kajti njegovo slepo oko je videlo daleč naprej. On je vse vedel, kaj pišejo novine, pa je važne novice pri obedu tako lepo razpravljal, da ga je vse poslušalo ; on je vsa dnevna vprašanja bolje znal, nego oni, ki so mu novine čitali. Bil sem nekega dné slučajno v kameniškem samostanu pri obedu ; pater Nikolaj modro tolmači in razpravlja neki članek, kar se oglasi stari p. B. : »Oh, p. Nikolaj, to je jako lepo! Po-védite nam še jeden pot! I, kje ste pa to slišali* ? — Nikolaj se nasmeje ter mirno odgovori: »Ino, prismoda, kaj ne veš? Saj si mi Ti sam pred pol ure to bral tam-le na vertu pod hruško " ! — Vse v smeh.
Nikolaj je bil zmiraj vesel in poleg vseh svojih nadlog pri dobrem humorji ; nič ga ni moglo ujeziti, samo ako so časih pri obedu kakšni nasprotniki na-
22*
šemu narodu zabavljali — to ga je kar razjarilo ; kajti bil je veri narodnjak, da malo tacih. In te svoje principe vcepil je že v Novem mestu mlademu Simonu v glavo ter mu tudi pozneje v tem oziru dajal lepe nauke. On sam pravil mi je časih, kaj mu je pisal, kaj naročal. S kratka: Nikolaj je bil jako nadarjen, jako pošten in jako pameten mož in pokojni provincijal pater Volčič je tudi to poterdil meni rekoč: „Schade, dass der gule Nicolaus blind ist ; er ist der richtigste Denker in der ganzen Provinz; bei seiner Blindheit sieht er weiter als mancher mit vier Augen®.
Ta cestiti mož tedaj bil je mlademu, neizkušenemu gimnazijalcu vodnik in učenik, in da je našemu pesniku njegovo vodstvo jako prijalo, to nam svedočijo glavni katalogi novomeške gimnazije, kajti v njih beremo, da je bil mladi Jenko v pervi šoli (1. 1847—48.) takoj drugi premijant; a po vseh druzih razredih od druge do šeste šole bil je vedno naj-odličnejši dijak, vedno pervi mej svojimi sošolci. Izmej njegovih redov v različnih učivih omenjam ónega iz slovenščine v peti šoli, ki slòve tako: »Eindringendes Wissen, leichtfliessender Stil, schnelle Auffassung" in v šesti šoli: »Vorzüglich, sehr grosse Fertigkeit, ausgezeichnete praktische Anwendung".
(Dalje
O. Nikolaj skerbel je ludi za t.o, da se je Simon vadil vlaškega in francoskega jezika, kajti v svojem životopisu pripoveduje, da je sè strijcem bral Fenelono-vega Telemaha, Buffona in tudi nekatere italijanske knjige. A kdo je veselje do pesništva vzbudil v Jenku, o iem je teško kaj zanesljivega poročati. O. Nikolaj najberž ne, ker ni bil poetiška natura. Mnogo pesniškega duha dobil je Simon od prirode in od — matere svoje, katero je preserčno ljubil ; mnogo je tudi pomógel čas, v katerem so mu tekla mladostna leta. In možno, da je v tem oziru tudi mnogo uplival nanj o. Zlat o-ust Pečar, tedanji suplent nemškemu in slovenskemu jeziku v Novem mestu ; kajti nahaja se v Jenkovem životopisu opazka: »P. Krizostom Pečar nas je opomnil, de bi si »Čebelico" omislili* — in na druzern mestu: »...je pervi-krat eno mojih detet, namreč »Fantazije na pokopališču" pred kervavo sodbo gospoda Krizostoma Pečarja stalo in razsojeno je bilo, da je »izversino8. Pozneje pa sam omenja, daje vse svoje pervence (kacih 50) drugo leto (1852.) sežgal.
Iz tega vidimo, da se je S. Jenko uže zgodaj t. j. uže na mali gimnaziji s pesništvom pečal.
F r. Leveč.
prih.)
mamila. Nil, Milko, ali ne pojdeš - jest? Kolikokrat naj ti še rečem! Milko. Precej, precej, mama! Samo ta le žebelj zabijem, da bo dobro deržal. — Da bi te! zopet, se mi je skrivil!
Pri večerji.
i.
K a m ila. Jed je že merzla; če nočeš, pa püsti]; kàj meniš, da te bom lepo prosila? Ti razvajeno dete, neposlušno !
Milko. Ne bodite hudi, mama; saj bi rad, ali to ni da bi se kar tako
pustilo. — Čakaj, videl bom, če boš ali ne!
Kam ila. To je že vendar preveč, kaj počenja ta otrok! Pa saj si tudi ti sam nekoliko kriv, ljubi Leon. Odkar si mu kupil tisto nesrečno orodje, ves dan razbija in tolče in kuje, da je že pri nas kakor v kovačnici. Vsa soba je polna tresàk, ivéri in smeti. Vse pospravljanje nič ne pomaga. Jaz se samo čudim, da se ni še kaka nesreča zgodila. Ti pa molčiš in nič ne praviš. Ti mu vse dovoliš, naj razbije in pokvari kar hoče, ti mu ne rečeš žale besede. Kar hoče imeti, vse mu daš. Prav razvadil si ga ! Jaz se prav bojim, kaj bo! Komaj more še prav na mizo pogledati, pa ima že svojo voljo ; vse mora iti po njegovi glavi; moja beseda mu je kar bob v sténo in tudi tvoja mu ni kédo vé kaj. Kaj pa ti praviš?
Leon. Kaj jaz pravim? Veš kaj? Težko mi je, ali odkritoserčno ti moram povedati: Vse je res kar praviš; opravičene so vse tvoje tožbe. Jaz sem se motil ; sramotno je meni to spoznanje, ali reči moram, da sem se motil. Vsa moja odgoja je bila napačna, in zdaj vidim njene žalostne nasledke. Dejalo se mi je večkrat in tudi sam sem mislil, da sem dober odgojitelj ; in morebiti je to tudi resnično, ali, kakor zdaj vidim, samo za tuje otroke ; sé svojim sem strašno zaoral. Sploh imamo učenjaki malo sreče sé svojimi otroci.
Kamila. Veš, to je pa res, če se spomnim tega pa tega, kako nesrečo imajo sé svojimi sinovi. Ali izjeme so pa tudi —.
Leon. Izjeme, dà, ali samo izjeme! Todà poslušaj, naj se ti dalje izpovedujem.
Kamila. Kako čudno danes govoriš, Leon ! Odkod hipoma té misli ?
Leon. Té mislil mi že zdavnaj miru ne dadé; ali sram me je bilo govoriti. Danes pa, ker si mi dala tako lepo priliko, hočem ti vse povedati, vse. — Poskusiti sem hotel sé svojim sinom, kaj se da opraviti z lepa, brez vsake ostrosti in surovosti ; brez šibe in stradanja, brez vpitja in zmerjanja. Sé samo ljubeznijo sem hotel voditi svojega otroka; to se ve da je to le mogoče, ako je dete od narave dobro.
Kamila. In to je naš Milko, vendar ne moreš reči, da ne !
Leon. Tako sem, če se še spominjaš, nekdaj s teboj govoril, in ti si mi priterdila. Motila, varala sva se oba, ljuba moja ; ti si prej spoznala svojo zmoto, jaz pozneje, da bi le ne bilo prepozno ! Tako ne gré, Otrok je strašno razvajen, prav praviš, razposajen, preširen, poreden. Koliko je že razbil in pokvaril ! prav praviš. To gre že na stotine !
Kamila. Res je mnogo škode naredil, ali toliko pa vendar ne, kakor ti praviš.
Leon. Kaj nisi že sama dejala, da bi kaka uboga družina leto dni živela o tem, kolikor je on že škode storil.
Kamila. Tisto je bilo pa tudi tako rečeno! Saj veš, kako časi človek govori, ko je malo nejevoljen. In pa, ljubi Leon, ko bi bil še trikrat toliko škode napravil, saj vendar ni tega storil iz hudobije. To pomisli.
Leon. Pa si mi vendar tožila, in tudi sam sem že videl, da vse ob tla verže, kar mu pride v roko, kader ga jeza zgrabi. Gelo nate je že namahnil v svoji jezi, kakor si mi tožila. To je hudobno dete, kaj bo še iz njega!
K a m i 1 a. Kako moreš vendar ti tako govoriti! Ali je to pametno, otroka soditi kakor odraslega človeka ? Če je
name namahnil, kakor praviš, če me je, recimo, tudi udaril sè svojo ljubo, drobno otročjo ročico — to ti je pa že kaj pravega! Takoj potem je pa kakor ko se prikaže solnce izza oblaka.
Leon. Ti ga zagovarjaš, ti si mati; • mene" pa, ki dalje mislim, straši to, da je deček že zdaj tako nagle, hude jeze. In pa kako krepko voljo ima ! Kar hoče kedaj imeti, meni, da mora biti njegovo ; drugače so vsi križi doli. Dalje, kako je samsvoj, kako je termast in terdo-vraten !
K am ila. Kaj pa še? Ali ni tudi razbojnik, ubijalec! Ko bi te kedó slišal tako govoriti, kaj bi si moral misliti! Da je naš Milko res najhudobniši otrok na svetu, prava gerdoba, ki nima človeške podobe. — Tako je prav, ljubi moj Milko; vidiš, zdaj si priden: vse si lepo pojedel in posnažil. Ali je bilo dobro ?
Milko. Dobro, dobro, mama!
Kam ila. Kaj pa hočeš še? Malo vinca ? Če hočeš rajši černega, kar reci !
Milko. Ne, mama! Le tega mi dajte malo z vodó. — Takó! Zdaj grem pa zopet na delo. Jaz nimam časa sedeti.
Kamila. Saj je res bolje, da sirota kaj takega ne posluša!
Leon. Ali morebiti ni vse res, kar pravim? Saj so skoraj tvoje besede, ki jih ponavljam ; in zdaj vidim, kako je vse resnično, kar si mi tolikokrat tožila. Prej sem ga sam zagovarjal, zdaj ga ne morem več. Včeraj še si mi pripovedovala, spomni se, kako je bilo, ko si ga hotela prisiliti, da naj te prosi, ne vem že česa, ako hoče imeti, kakor prosijo drugi otroci. Nisi ga mogla prisiliti ne pregovoriti. Rekel ti je : Mali otroci prosijo, jaz ne prosim, jaz sem mož. In prav si dejala ; v svoji termi bi prej
stradal ves dan, predno bi kaj prosil, ako bi se zahtevalo od njega, da naj prosi, in bi se mu ne dalo drugače. Kaj bo iz té terme?
K amila. Zdaj pa res že več ne vem, kaj naj si mislim ! Ali ti gre vse to res iz serca? Prej si drugače govoril. In pametno, moško si govoril. To!ažil si me, ko sem ti v svoji ženski kratkovidnosti, nepoterpežljivosti in sitnosti kaj takego tožila : Mirna bodi, to ni nič napačnega, da ima deček svojo voljo. To je čisto naravno in mene veseli, da je ta volja že zdaj tako krepka. To kaže, da bo kedaj mož, značaj. Kaj je mož brez krepke volje? Jaz sam bi želel, da bi je imel nekaj več. Iz nje izvira krepost, hrabrost, uztrajnost, in kar je več tacih moških čednosti. Ne zatirati, voditi je treba voljo v otroku. Enako si govoril tudi o njegovi jezi. Tudi jeza, dejal si, je moška. Zdaj je pa hipoma vse drugače, ravno narobe. Prej vse prav, zdaj vse napak.
Leon. In kar me posebno boli : tudi pravega serca nima, globokega čuta. Nikogar nima kako posebno rad. Po pravici si mi tožila, da ne kaže nič prave ljubezni do tebe, da ima deklo skoraj ravno tako rad. Ne smuka se okolo tebe, ne dobrika in prilizuje se ti kakor drugi otroci svojim materam, kar jim tako ugaja in tebi tudi!
Kam ila. Kedaj sem kaj takega rekla, da mi tisto smukanje, tjsto dobrikanje in prilizovanje ugaja?
Leon. Rekla res nisi, ali posnemati moram iz tvojega dejanja in vedenja, da misliš tako.
Kamila. Tu se pa lepo motiš; vidiš, moj Leon, s tem kažeš, da me slabo poznaš.
Leon. Mogoče, težko je žensko do dobra spoznati, stara resnica!
K a m i 1 a. To naj te kar nič ne skerbi ; jaz že vem, kako se imava, moj Milko in jaz. Z njegovo ljubeznijo sem popolnem zadovoljna. Že vem, iz česa tako sklepaš : tožila sem ti časi, da ima tebe raji, ko mene, ker hoče vedno pri tebi biti. Ali ne bila bi verjela, da vse to za res jemlješ ; to so same šale, otročarije. Iz same preširnosti časi kaj rečem, kar ni da bi se zapisalo v knjigo modrosti. Tako pameten mož, pa bi tega ne umel !
Leon. To je vse prav lepo in blago; tvoje dobro serce govori iz tebe. Svoje dete zagovarjaš, ni čudo, saj je vendar le tvoje dete.
Kamila. „Vendar le -tvoje dete", kakor bi bilo Bog vé kakošno !
Leon. Nič ti ne pomaga; dolgo časa sem molčal, zdaj pa moram vse povedati, poslušaj !
Kamila. Kaj pa hočeš še povedati! Ali ni že to preveč, stokrat preveč?
Leon. Tako ne more, ne sme biti dalje. Odgoja otrokova je bila dozdaj napačna in ti, kako življenje imaš ti? Ves dan se trudiš in ubijaš z gospodinjstvom in verhu tega imaš še tako preglavico z otrokom. Druge žene hodijo na veselice, na plese, besede, v gledišče ; ti pa vedno doma tičiš, kakor kaka stara mati.
Kamila. Kaj pa to, Leon? Ali sem se že kedaj pritoževala?
Leon. Ne, tega ne !
Kam il a. Ako vedno doma tičim,
kakor praviš, kedo me sili? Ko bi ne
rada. pa bi ne. Kolikokrat si me že ' i vabil, da naj grem kam s teboj ; ko bi
me bilo veselilo, pa bi bila šla, ko bi
ne bila raji doma ostala.
Leon. Vse res; ali tako vendar ne smé biti. Znanci moji mi očitajo, da te pustim vedno doma tičat.i ; tudi za zdravje to ni dobro.
K ami la. Kaj meni mari tvoji znanci! Za se naj skerbé in za svoje žene, druge pa naj v miru pusté. Čudim se, da se ti kaj zmeniš za njih govorico. Vsak po svoje, kakor ga veseli.
Leon. Vse zastonj ! Jaz nočem, da bi se ti žertvovala za me in za mojega sina, če tudi rada. Predolgo sem terpel, da se je tako godilo; čas je, skrajni čas, da začnem govoriti in delati kakor hišni gospodar, kakor družine glavar. In kakor tak govorim tako: Neke pre-membe je treba v naši hiši, velike, imenitne premembe.
K a m i 1 a. Kake premembe ?
Leon. Meni je hudo, ali kar mora biti, biti mora ! serce naj molči, kjer dolžnost govori. Otrok mora iz hiše !
K a m i 1 a. — — Leon ! — —
Leon. Hudo ti je, rad verjamem, ločiti se od svojega otroka ; in še več časa ti bo hudo; dolgo ga boš pogrešala, tožilo se ti bo po njem ; ali s časom se boš privadila, spoznala boš, da je tako bolje za te in za tvojega otroka.
Kamila. Ali bo že skoraj konec grozovite šale? Kaj se tako resno deržiš? Kako se moreš toliko časa zderžati smeha ? Ha, ha !
Leon. Kamila, to so ti resne stvari ; tù ni da bi se človek smijal.
Kamila.--Torej res? — ■—
Leon. Res! Otrok mora iz hiše!
K a m i 1 a. Nikdar !
Leon. To je beseda! — Nič se ne boj zanj ; dobro bo preskerbljen. Prijatelju Zeleni ku ga mislim dati ; izversten mož, uzoren odgojitelj ; in žena njegova dobra mati in gospodinja. Dobro se mu
bo godilo tu in kmalo se bo privadil. — Ne jokaj, prosim te ; saj veš, da nimam rad solza. Govoriva mirno in pametno, kakor se spodobi očetu in materi, ki jima je skerb za otroka nad vse na svetu.
Kam ila. Torej edino dete mi bočeš vzeti, ki mi je še ostalo ? Kaj sem ti storila, da me hočeš tako kaznovati?
Leon. Ne govori takó! Pomisli, da bo to samo za nekaj časa ; in pa obiskat ga pojdeš lahko, kader te bo veselilo.
Kam ila. Svojega otroka hočeš dati iz hiše, ker si se ga naveličal, ker ga nimaš več rad, ker te moti in nadleguje pri delu ! Kaj takega bi se vendar ne bila nikdar nadejala od tebe ! —• Milko, drago, preserčno, edino, zlato dete moje, ali slišiš, kaj govori tvoj oče ! Iz hiše te hoče pognati, k tujim ljudém te hoče dati, da ne boš imel ne njega ne mene.
Milko. To ni res, mama!
Kam il a. O res, res, sirota moja. Oče te nima več rad, prav nič rad te nima, kar videti te ne more.
Milko. O to ni vse nič res, mama. Jaz pa vem, da me ima papà rad. Kaj ne papa, da me imaš rad?
Leon. Pa še kako ! Ali ravno zato, ker te imam rad, moram te dati iz hiše; ti še tega ne umeš.
Milko. Ej, papa, to ne bo nič; kaj bi pa počel, ko bi mene ne imel ? Kedó ti bo pa pisma odpiral, pipo zažigal, škornje zjutraj k postelji nosil? Vidiš?
Leon. Tisto bo že kako, če ravno ne tako dobro, kakor do zdaj. Nič ne pomaga, ti moraš iz hiše !
Milko. Če pa nočem?
Leon. Torej ti nočeš?
Milko. Ne, papà, jaz ne grem!
Leon. Vidiš ga ? Kakor sem rekel ! — Kedó bo pa tebe vprašal, žabica?
Milko. Kaj žabica! Jaz nisem žabica, papà, jaz sem mož !
Leon. Da te trèni!
Milko. Poskušaj, če me spraviš skozi vrata ! Nu ! — Vidiš ? —
Leon. Raca na vodi! Res ne gré. Kaj pa zdaj ? Treba bo, da mi mama pomaga ; sam te res ne zmorem.
Milko. 0, mama ti pa že ne bo pomagala, ne ; kaj misliš !
Leon. Potem pa res ne vem, kako in kaj. Kje si, Kamila ? Pridi mi pomagat, vsaj z dobrim svetom ! Kaj meniš ti ? —
K a m i 1 a (približa se mu počasi ter ga objame). Leon ! Odpusti ! Zdaj te umém, vse umém. Zapomniti si hočem ta nauk, ki si mi ga dal. Nikoli me ne boš videl več tako nepoterpežljive. Saj naš Milko »je vendar1 najljubši, najboljši, najlepši, najljubeznjivejši otrok na svetu !
Leon. To je pa zopet na óno stran preveč ! 0 ženske, ženske !
K amila. Veš, preširna sem, kakor sem ti dejala, ker sem presrečna. Nikoli več se ti ne bom pritoževala čez mojega ljubega Milka.
Leon. Zastran mene, kolikor ti drago ; saj vem, kaj naj si mislim. Svoj križ imaš z otrokom, gotovo. Svoje sitnosti ima, svoje slabosti; vendar vse skupaj je naš Milko otrok, da sva ga lahko vesela.
Kamila. Pa še kako!	B. M.
Z i m s
'nezéni pert zemljo odeva,
Krasän pod njim je hrib in plan,
In solnce nanj jasneje seva. Kot je sijalo letni dan !
Iskré po polji dijamänti, Po drevji biseiji blišče,
Potòk se v srébro zdi vkovän ti, V zlato vkoväne pa goré.
Kar ti okó najdalje plava, Vse jàsno, krasno in svetlo ! —
Krog bela steza se planjava, Nad njó se módro pnè nebó.
A vsa lepota, ki tu seva, Se duši moji mertva zdi ;
Kjer cvetja ni in kjer ni speva, Življenja ondi sercu ni.
ki dan,
Vsa zemlja v mèrzli tej bliščobi Pobeljena gomila je,
In meni na tem splošnem grobi Britkóst sercé zalila je:
Podoba živa naše dobe, Si ti, oj jasni zimski dan:
Prepoln kot ona si svetlobe, Kot ona mertev in hladan!
Po glavah svetlo je in jasno,
A v sercih zimski mraz in mrak ;
Tam ne poganja cvetje krasno, Tam ne odmeva spev sladäk.
Ti pa, sercé, mi varuj cvetje, Da mraz ne strè ga, ne vihar ;
Poshräni v toplo ga zavetje Kot umen in skerbän vertimr.
Ta beli pert je za cvetice
Prostèrt širok mertvaški pèrt ; Ta mèrzli svit odgnàl je tiče, Kjer še je v cvetji gaj in vèrt.
To solnce ko pokopna sveča Nad mèrtvo stvàrnico visi, Pač slika solnca je bliščeča, A živo solnce to več ni!
In vi, oj pesni tožni glasi,
V tej zimi ne molčite nič; Saj tudi v golem germu včasi Zapoje kak samoten tič?
Ti, cvet in spev pozimski, budi Ljudém spomin krasnéjsih let, A budi hrepenenje tudi,
Da vernil bi se spev in cvet!
Bojan.
Misli g. Jeremije Tožnika v Dolgi vasi.
(Dalje.)
«kudi dobra! Vse blago mora se ohra-^ niti : čebela nabira po resji in po ajdi, povsod kaj dobi, dasi je razloček med medom in medom. In ravno naša dolina, mislim, je jako zanimiva v tej zadevi. Oddaljena od velicega hrupa ohranila si je še mnogo lepih pervotnih navad in preprostega mišljenja. Samo treba bistrega očesa, da premotri in preišče to starinsko zatišje. — Jaz vam
bom povedal še nekaj druzega, na kar sem naletel še le zadnje dni, ko sem lazil po hribih. — Ali poznate Stermo-poljce v gori" * ?
»Kaj pa da", odgovori župan. »Vsako jesen pripeljejo žita sem in na sejm tudi pridejo. Pridni ljudje, delavni in ne brez bòra, ne brez bòra" !
»»Vi, g. župnik, menim, če jih poznate"" ?
»Nekoliko! Ondan bili so botri doli".
» „Nu, kaj se vam zdi""?
Župnik pomiga z ramami in tudi drugi pokažejo vsak po svojem dvom, kajti ni-kedó ne vé, kaj bi se mu dozdevalo.
»Nu, ali se vam nič čudno ne zdi"?
»»Ne da bi dejal"".
Tedaj jih niste še dobro ogledali, ali pa nimate oči". Jeremija se zamisli in premišljuje, kako bi najbolje razložil in uterdil svoje mnenje, poslušalci imajo pa čas se čuditi, kaj bo iz tega. Ko Jeremija vidi, da je vzbujena radovednost in da je župan že nemiren, začne počasi: »Zgodovinsko dognana reč je, da so našo revno deželo nekdaj vso v pestéh imeli Obri. divji Obri ! Znano bi tudi moralo biti, da so bili leti uničeni sčasoma do cela, le tu pa tam ostale so male peščice in se pomešale največ med narod slovenski. Kaki so bili ti ljudje, mislim da veste, tolikrat so bili že popisani. — In tako, glejte, bil sem on teden, kakor sem dejal, nad Dobravo. Jaz imam pa bistro oko kakor ris, pa gledam tako po svetu, okrog sebe. Pa me sreča eden, pa drugi, pa še eden; jaz, začuden, osupnen, stermina kakor kamen, pa gledam. In kaj mislite, kaj me je tako prešinilo? Ober, cel Ober, eden kakor drugi, na svetu tak kakor popisani Ober. Posebno pa otroci* !
Zdaj pa je župnikova versta globoko premišljevati, Jeremija pa čaka, kaj se poreče. Dvakrat potegne župnik iz smodke dim, hitreje zapored ko navadno in krep-kejše ; in dim zapodi kvišku, ne pa slavnim udom v obraz, kakor navadno: znamenja duševnega dela. Naposled reče : »Nekaj bi znalo res biti na tém. Kraj je za pribežališče jako pripraven in ljudje zelo med sabo in bolj zäse žive, kaj čuda !
Misel ni tako prazna. Nekaj posebnega imajo res ti ljudje, zlasti v pogledu" !
»»Nu, pa recite""! veseli se Jeremija nad dobrim vtisom svojega mnenja. »»Jaz stavim glavo, da so to potomci starih Obrov. Le naj jih človek pogleda : Široke, kratke obraze, koščeni, drobne oči, pa velika ušesa —"*
»Klobuk pa zmeraj po strani", pristavi župan. »Stermopoljec zmeraj* !
» »Vsa postava, nu. Jaz se nisem mogel prečuditi ; in kader sé zopet zberó antropologi v Ljubljani, gnal jih bom dva, tri notri, da jim premerijo glave. Ta stvar je silne imenitnosti za razvozljanje naše zamotane zgodovine*".
»Ali pa opozorimo kacega domačega starinarja", meni župnik. »Kajti naravnost rečeno, to merjenje glav je norost, če ne kaj hujega. To je nova iznajdba materijalistov, ki vse duševno življenje razlagajo za možjanske spremembe".
»»G. župnik"*, reče Jeremija mirno, pa odločno. »»Vi slutite povsod mate-rijalistov in ne pomislite, da je v sedanjem času vsaka veda primerjajoča, od jezikoslovstva do antropologije, tega naj zanimivej šega znanstva * ".
»Res je", poterjuie Kimovec, kateremu je bila ljuba vsaka prilika pokazati, kaj se je vse naučil. »Vse se mora preiska-vati primerjajoč, kajti drugače nam pogine imenitna veda, ki se imenuje statistika".
»»Če se primerjajo in merijo jeziki*% nadaljuje Jeremija, »zakaj ne bi se tudi glave"*?
Ker se tudi županu reč ne zdi tako napačna, opomni še on: »Klobučar tudi meri glave in noge čevljar, in kaj je že to*!
»»Ali slišite, župan**! odgovarja župnik. »»Če bi ostalo pri sami meri, saj
bi ne bilo početje brezversko, todà služi pa takemu namenu. Čujte ! Uči se sedaj, da po podobi možjanov ali tudi glave določi se lahko, kakih dušnih lastnosti je človek, kake sposobnosti ima in kaka nagnenja" ".
sTo je pa celo dobro", pravi župan. »To je učenost; in pa koristna, kaj mislite ! Poglejte ! Jaz dajem enega dečka v šolo, pa jih kar peljem vseh petero k tacemu gospodu, naj jim pogleda in pomeri glave, katerega bi dali. In potlej tudi, kaj pravite ! če ima kedó tako glavo, da misli krasti ali požigati, zapremo ga lahko naprej. Ta veda bila bi koristna, ta pa ta" !
»»In mislite, da je res to vedeti mogoče""? vpraša župnik.
»Nič prav ne verjamem; to je vse predobro, da bi bilo res".
»»Med vsemi brezumnimi početji našega časa to novo nosi zvonec ; to je največja sleparija in sleparji so, ki to verjemó, ali pa butci" " !
»I kaj se pa jezite vendar, g. župnik", reče nevoljen Jeremija. »Če je stvar prazna in puhla, razpade sama ; če je pa dobra, zakaj preganjati! Vse prosto gibanje radi bi zaterli nekateri ljudje, ustavljajo se vsakemu napredku; njim naj bi bilo vse podložno, njih morala bi vprašati vsaka resnica, če sme biti res. Oni gospodje, sluge vsi drugi".
»»Eden mora biti gospodar""! kriči župnik, »»eden voditelj, ne pa vsi vprek! G. župan, koliko je pri vas gospodarjev, recite" " !
»En sam, kakor en sam Bog"! odgovori tä lažnjivo ; izkušnjava bila je prehuda, pozabil je svojo ženo ; tudi mu je bilo že vroče z župnikom si biti v nasprotji. »Družina gospodari, hiša pa leze na kup".
»»E molčite o teh gospodarjih" " ! jezi se Jeremija. »»Kedor je pameten, ta naj gospodari"".
»Tako govori samo kak demokratuh' in rudečuh" !
»»Duh naj vlada, telo služi. Pa žal, da je vse narobe na svetu : Pegaz orje in osli nas nosijo na Parnas""!
»Vi se že tudi pritožujete čez usodo, Jeremija" ! ščiplje župnik. »Vam sreča vendar ni bila kriva! Za kaj pa se čutite sposobnega; saj veste, da zahteva vsak stan svojih zmožnosti".
»»Tudi vaš""?
»O tudi, tudi! Izkušinj je treba, exa-mina tentaminaque, vsak jih ne naredi".
»»Ni mogoče! In vi ste jih! Sicer smo zmerom mislili, da vam potrebnih lastnosti dodeli že stan sam""!
„Ali ste vi že tudi prestali kak examen" ?
»»Zahvalite Boga. da se to ne poljubi vsakemu človeku, koliko ljudi bilo bi brez služeb ! Sapienti sat"".
»Mislite sè sapienti mene" ?
»»Gotovo ne"", pravi Jeremija in zre otožno v kupico malo da ne izpraznjeno, žalosten, da so ljudje tako hladni in ne-domorodni, katerih ne vzbudé niti narodne pesmi niti starodavni Obri. »»Kaj bi se kedó povsod šopiril"*, reče naposled, »»in bi se! Pri vsaki besedi je prepir, vi kar čakate in prežite nanj"".
»Danes ste slabe volje, iniquae mentis asellus " !
»»Vam, g. župnik, ne treba diminutiva, zadostuje vam pervotna oblika"".
Na teh latinskih besedah spoznata takoj Jesihar in župan, kako resna je stvar, torej vpraša dobrodušno poslednji; »Kedaj boste pa začeli kopati krompir, g. župnik ? Mislim, da bo že čas, posebno pri vas, vi imate bolj lahko zemljo, peščeno
moja je pa ilovnata. Pa ondan sem bil na njivi, pa sem ga ogleoal nekoliko, pa že postaja čern; dva sem dobil čisto ledena. Gnjil bo, kaj pravite" ?
» „Verjamem" ", odgovori ta. „Moča mu je škodila"".
»Jaz grem, vstane Jeremija po konci, ko sliši, kaka razprava se je vnela v družbi. Klobuk vzame in vošči lahko noč. Komaj otide, začno ga obirati.
»Tako prepirljiv človek", meni župnik, vse bi rad ugnai, nikedó mu ne smé ugovarjati".
»»Za pisarijo je dober"", misli župan, ,»to je res; tudi ljudje ga imajo radi; sitnost ga časi lomi, kakor vsacega, kaj hočete""!
»Preveč učenega se tudi misli", dostavi Kimovec, »jaz sem bil vendar v pri-pravnišnici ; kako bi on več vedel" !
Še Jesihar konečno opomni, da je s cesarjem v večnem razporu in da se denar teže vleče iz njega ko srobot iz germa, potlej se pa dalje govori o krompirji in repi.	—e—

Spomini s
(Dalje.)
S viharnih letih 1848. in 49. pokazal se je graničar z nova kot močna in zanesljiva opora vladajoči hiši, in ko se je po storjenem delu z italijanskih in ogerskih kervavih poljan zopet povernil k navadnemu delu domov, čakal je mirno, kako se mu bode deržava oddolžila za mnoge žertve. In res je uže prihodnje leto 1850. prineslo Krajini nov osnovni zakon, kateri pa zopet ni ustrezal gojenim željam in nadam. Vojniška krajina se namreč tudi po tem zakonu v bitnosti ni spremenila, ostala je kar je bila poprej, c. k. vojašnica, samo da so se v sodstvu in upravi uvele nekatere premembe, po katerih so se odstranile ali vsaj ublažile nekatere gerde krivice. Glavna blagodät pa, ki jo je Krajina dobila po tem zakonu, bila je ta, da je graničar, ali prav za prav zadruga, ki je kakor vemo dotle bila samo užitnica, zdaj hišo in zemljišče dobila v last, ali vendar s tem prideržkom, da svojega imetka ne more niti prodati niti
pota,
zadolžiti. Samo ob sebi se umeje, da tudi pod novim zakonom tergovina in obert v Krajini nista mogla oživeti; pa tudi poljedelstvo ostalo je na isti stopinji, na kateri je bilo ob časih, ko se je Krajina ustanovila. Pri tacili okol-nostih ni čudo, da je morala dežela gospodarstveno propadati in ker so bili oni, ki bi jo bili hteli in umeli vzdigniti duševno, povsod le redko sejani, morala je propadati tudi moralno. Pervo velja sosebno o tako zvani Gornji Krajini, ležeči na plitki in izmolženi kraški zemlji, katero na izmeno pàli solnce in pustoši burja. Jedva tretjina zemljišča je tu obdelana, ostalo je kamenita puščava, mèdel pašnik ali pa gozd. Dokler je tega še kaj, živelo se bode uže še kakó, ali tudi ta se kerči od dne do dne, na nov zäsad pa nobeden ne misli. Rastočim uboštvom množi se pa tudi surovost in divjaštvo, ki je tukaj menda uže od nekdaj ukoreninjeno. Osoba in imetek v teh krajih nikdar nista bila posebno varna.
Po hervaškem deržavnem pravu je Vojniška granica celoten del »trojedne kraljevine", kar so tudi priznavali vsi vladarji, in po zakonu morala bi povsod, kjer se rešavajo deržavno pravna vprašanja, sodelovati tudi Krajina po svojih zastopnikih. V istini pa so jo na sabor klicali samo takrat, kedar so z grani-čarskimi zastopniki od zgoraj hteli pritiskati na Hervate, dobro vedoč, da je graniičar uže od mladih nog navajen zatajevati samega sebe in poslušati »komando". Klicali so jih torej in zopet pošiljali domov, kakor se jim je zdelo. Edini Rauch, kujoč Hervatom zloglasno nagodbo z Madjari, ni si upal z grani-čarji nič opraviti, zato jih je meni nič, tebi nič po svojem prekrójenem izbornem redu iztisnil iz sabornice in v nagodbi sami Krajino tako rekoč na milost in nemilost izročil Madjarom, zadovoljivši se z njihovim obetanjem, da bodo pospeševali združenje odtergane pokrajine z materjo, in sicer ne na temelji hervaškega deržavnega prava, temveč operti na »pravo krone ogerske". Da pa Madjaru s tem »pospeševanjem" ni resnica, da si sploh za to ne razbija glave, to je dandenes več nego očitno. Pri sklepanji »popravljene" Rauchove nagodbe je tudi narodna stranka temu priterdila, ker je takrat še verjela madjarskim praznim besedam ter se nadala, da se po ma-djarskem vplivu preje izpolni vroča želja vsega naroda hervaškega. A zdaj se Madjarom s tem prav nič ne mudi. Uže 8. junija 1871. razbila je cesarjeva beseda Krajini težke okove, ki jih je po-terpežljivo nosila dve stoletji. Cesar je ukazal, da se Krajina razvoj àci ter je ob enem zapovedajočemu generalu dal nalog, da v sporazumu z banom pripravi vse, kar je potrebno, da se razvojačena
Krajina izroči civilni hervaški vladi na upravo. Po tolicih letih se je Krajina vendar oddehnila ! Razvojačenje veršilo se je še dosti hitro. Dve varaždinski polkovniji (Juróki in Križoki), zatem vojniška občina Senj in Vojniški Sisek ute-lóvili so se brez dolzega zatezanja civilni Hervaški, in človek bi bil mislil, da se bode tudi ostala Krajina v kratkem času povernila v naročje svoje matere. To občno menenje bilo je tem bolj opravičeno, ker se je na spodnjem konci c. k. Vojniške krajine isti posel opravil za čuda hitro in gladko. Znano je namreč čestitim bralcem, da je tudi kos ogerske zemlje na jugu v svojem času bil spremenjen v Krajino, tako imenovano »ba-naško krajino", katera se je upravljala iz Temešvara. Ko je prišel zgoraj omenjeni cesarski razglas, izveršila ga je ogerska vlada na svojem zemljišči tako rekoč na prečeč. Vse zapreke odstranile so se tu z največo lagotjo. Zato so Hervatje mislili, da pojde pri njih tudi tako in s perva je stvar res kazala tako lice. Omeniti pa moramo, da so Madjari tekoj tudi v razvojačeni hervaški Krajini zastavili nogo ter vzeli v roke vse posle, katere ogersko-hervaška na-godba proglaša za skupne.
Hipoma pa potegne od zgoraj drugi veter. Nastali so pomisleki, pokazale so se težave in ovire, in kar bi teh še ne bilo dosti, valila bi madjarska prijaznost Hervatom pänje in skale na pot. Ma-djare popadel je menda strah, da bi jim združeni Hervatje utegnili delati preglavico, zlasti ako bi še druge nemadjarske narode ogerske krone potegnili nase. A glede tih ima Madjar slabo vest. Zato stopi Hervatu za tilnik in ne daj mu se vzpeti ! In res so uže nekaj let glede utelovljenja hervaške Krajine potihnili vsi
glasovi. Ona še dandenes prav ne vé, pri čem je, ni ne tič ne miš in nobeden ne znä, kako dolgo bode to izjemno stanje še trajalo. Dasi jej je uže nekaj let s čela izbrisana beležen vojništva, upravlja jo še zmerom Generalkommando v Zagrebu, kjér so se za njo tudi osnovala viša sodišča. Ako je verjeti glasovom, ki prihajajo iz te polutanske dežele, mora uprava biti onde tako slaba, da je slabšo jedva moči pomisliti, če tudi njeni upravitelji terdijo, da je v pro-vincijalni Hervaški še slabša. No bodi ta stvar uže taka ali taka, toliko je gotovo, da je to slaba utéha in da pro-vincijalec in bivši graničar drug druzega v ničem nemata zavidati, dà, lehko celò čutita neko — da si žalostno — zadostilo, zadostilo, da se obema enako slabo godi. Povsod nered, nemarnost, samovolja in sebičnost. Narod nikjer ne najde pomoči; toži in toži, ali ničesar ne iztoži.
Kràjina ima v svojih nepreglednih gozdih zaklad neizmerne vrednosti, govori se o 160 milijonih. Ti gozdi so v gornji Krajini večinoma jelovi, v banski in slavonski pa hrastovi. Po cesarskem razglasu 1. 1871. so vsi ti gozdi imetek raz-vojačene Kràjine, a imajo se deliti na dvoje. Polovina daje se narodu v last, da z njo pod nadzorom upravne oblasti gospodari, kakor najbolje vé in zna. V ta namen osnovale so se tako zvane im ovne občine po obsegu prejšnjih polkovnij. Te občine so jedva dobro oživele in uže se je pokazalo, da bole-
(Dalje
hajo za sušico. Narod jih obtožuje, da ne znajo gospodariti, one se izgovarjajo, da je zakon nejasen in nedostaten, a nadzorna oblast, da se sicer vtika v vse, ali nič ne stori. Gozdarji — večinoma tujci — gospodarijo in sekajo hraste ne brigajoč se dosti za občinsko zastopstvo — a penéznice so prazne. Pri tacih okolnostih je verjetno, da imovne občine životarijo in ne morejo napredovati, da si nekatere gospodarijo z gozdi, vrednimi čez trideset milijonov goldinarjev.
Drugo in lepšo polovico gozdov namenil je cesar v razcvit omike in obert.a po vsej bivši Kräjini. S temi gozdi in njih dohodki gospodari deržava, to je ogerska vlada, kar po menenji mnozih ni neprijeten posel, zlasti ako deržavne penéznice niso vajene zaklepati obilnih prebitkov. S temi dohodki, ki so morali uže visoko narasti, morali bi se tedaj po Krajini ustanavljati in razširjati razni šolski zavodi, posebno obertnijski, tergo vski in poljedelski, nadalje bi se imeli kopati vodotoki, izsušat.i barja, delati ceste in železnice i. t. d., in to vse v prid bivše Krajine. A kaj se godi v resnici?
Ves hervaški narod zahteval je soglasno, da se od Zémona na savskem ustij i do Siska zida železnica, katera je Hervaški tako potrebna kakor ribi voda. Zidala bi se bila iz krajinskega gozdnega zaklada, Madjarom je bilo treba samo prikimati.
prih.)	Fr. Poljanec.

Pogovori,
XXI.
■^%teto, Zvonovo peto, se bliža svojemu ' koncu. Dozdaj sem dajal, kakor vedo Zvonovi bralci, svojemu listu vsako leto nekako drugo obliko; želel sem in prizadeval si tudi po svoji moči, da naj bode »Zvon* od leta do leta lepši in boljši ter tako bolj in bolj ustreza mojim in bralcev mojih željam. Čas je, da začnem misliti, kako naj bode sè Zvonom prihodnje leto; ali naj ostane kakoršen do zdaj, ali naj se mu premeni oblika in morebiti tudi notranja uravnava in kakó. Reči moram, da me ta skerb ni še le danes pervie obšla. Več časa že premišljam to vprašanje, in prišel sem bil že do terdnega sklepa. In kakošen je ta sklep?
Vprašanje je, kakor sem rekel, ali naj „Zvon" zanaprej izhaja kakor do zdaj ali naj se pa kako predrugači. Mogoče je še tretje, to je; da „Zvon" nič več ne izhaja. To bi bilo morebiti najbolje in to sem bil tudi sklenil. Hotel sem, da naj „Zvon" kar lepo na tihem umolkne in zaspi, kakor človek, kateremu so potekle življenja moči. Vendar ta sklep se mi je s časom zopet nekako omajal. Ko bi bil to storil, kaj bi se bilo zgodilo ? Gotovo to, kar se mi je že nekedaj, ko sem »Zvon* pervie ustavil. Očitalo bi se mi bilo, da sem opešal, naveličal se truda; da sem »vergei orožje v žito* iz nemoške pre-občutnosti, da sem obupal, ker ne gre vse kakor si mislim, ter zapustil narodno zastavo, ko ji je najbolj potreba krepkih braniteljev ; da je tudi moje rodoljubje » kakor bi slamo zapalil*, da so mi z mladostnimi leti izginili mladostni ideali,
in enako. Taka očitanja sem že moral nekdaj slišati in takih se mi je bilo tudi zdaj nadejati. In kaj takega človek vendar rad ne sliši. Zatorej bode treba gledati, ali bi se dalo še kako dalje siromačiti sè Zvonom.
Zvonovo stanje namreč — zdaj pride nič kaj prijetno očitno izpovedanje — ni tako sijajno, kakor si morda kedó misli. Zvon ni vajen pred svetom javkati, moledovati in pridušati ljudi, naj se naročajo, in prejemnike, naj plačujejo dolžno naročnino. Iz tega bi se, menim, utegnilo posnemati, da se mu ne vem kako dobro godi. To pa ni tako. Zvon propada od leta do leta, število naročnikov se mu vedno manjša tako da prihodnje leto, ako ga doživi in ako se ne zgodi kako posebno čudo, ne bode mogel izhajati o doneskih svojih naročnikov.
Pa tudi negledé na izgubo ali dobiček moram reči, da ne morem imeti nič pravega veselja sè svojim listom, kakor sem ga nekdaj imel. Zakaj ? Zato ker ga tudi drugi nimajo. Želel sem in nekoliko tudi upal, da bode »Zvon* kedaj zares pravo leposlovno glasilo slovenskega naroda, neko duševno sredotočje inteli-genciji slovenski, v katero se bode z veseljem, zaupanjem, dàz nekim ponosom oziralo in obračalo vse, kar se pri nas zanima za narodno slovstvo, vse, kar čuti rodoljubno. Ta želja, ta nada se mi ni uresničila, dasi je začetek toliko obetal. »Zvon* nima nič prave veljave, nič pravega upliva pri slovenskem občinstvu. Še celo svoje posebne stranke,
svojih prijateljev nima, kakor jih imajo vsi drugi listi.
Kaj je tega krivo? List sam? njegov urednik? O tem ni da bi jaz sam sodil; toliko pa vendar smem reči, da sem si pošteno prizadeval storiti vse, kar je v moji moči, da bi list ne bil nevreden splošnega zaupanja. Vabil sem slovenske pisatelje, prosil jih javno in pismeno, naj se pridružijo mojemu listu, naj mu pošiljajo spisov, takih in takih, da ustrezajo njegovemu programu in njegovih bralcev željam. Ne brez uspeha ! Pridobil sem jih, dasi ne mnogo, dasi ne dovolj, a dobrih pisateljev, ki so sè svojimi spisi v „Zvonu", lahko rečem, obogatili slovensko slovstvo. Hvala jim ! Vendar, kakor sem že rekel, ne dovolj ! V „Zvonu" še vedno pogrešam tiste mnogoverst-nosti, katera je neizogibno potrebna listu s tako mnogoverstnimi bralci. Še vedno pogrešam v njem zlasti spisov specifično slovanskega duha, po kakoršnih se mi je že večkrat želja oglasila. Todà kaj morem jaz za to ? Kaj naj še storim, da bode „Zvonovo" gradivo ustrezalo vsem pravičnim željam? Ali naj plačujem morebiti višje nagrade? Kako rad ! Ali — tu zaidemo v znani »circulus vitiosus".
Todà, zakaj bi se pa tako ne govorilo ? „Zvon" je tudi tak, kakoršen je, še vedno vreden, da ga podpira komur je pri sercu slovensko slovstvo! Če je v teh besedah kaj hvale, saj ni moja, nego pisateljev Zvonovih. Dà, „Zvon" je poleg vseh svojih slabosti vendar še vreden, da bi se slovenstvo nekoliko bolj zanj zanimalo. Morebiti se torej vendar ne motim, ako menim, da si „Zvon" ni samo sam kriv svojega pe-
šanja in hiranja, da je treba uzrokov té prikazni tudi zunaj njega iskati. Jaz jih ne bodem iskal.
Vsega tega bi ne govoril, ako bi ne bil še vedno prepričan, da je Slovencem potreba leposlovnega lista. Ne tako potreba kakor vsakdanjega kruha ali — krompirja, to je res. Brez leposlovnega lista vsak Slovenec in vsaka Slovenka lahko prav dobro živi, samo da ima vse, česar je za to potreba. Če pa hočemo, da naše slovstveno delovanje in gibanje s časom popolnem ne zastane in zaspi — že zdaj ni previharno — zdi se mi, da nam je potreba takega lista; ne „Zvona", damikedo ne podtika kakih samopridnih namenov ; dobrega literarnega lista nam je potreba, naj mu bode ime tako ali tako, naj ga ureduje Peter ali Pavel, naj izhaja na Dunaji, v Ljubljani ali v Novem mestu.
Kaj hočem torej ? Ali so morebiti té odkritoserčne besede samo uvod, predgovor ginljivi prošnji, krepkemu vabilu na obilo naročanje ? Ali hočem z njimi terkati na rodoljubne persi svojim rojakom, naj pridejo „Zvonu" na pomoč, da ne pogine ? Ali začnem zdaj pridušati čestite naročnike svoje, naj mi ostanejo zvesti kolikor jih je, in vsak izmed njih naj pridobi še vsaj enega, kakor se priporoča udom živega „rožnega venca" ali kake druge bratovščine? Ali hočem strašiti svoje rojake, da pustim „Zvon", ako se ga ne poprimejo krepkeje, in da bode potem vsega konec? Tega ne. Kaj torej? — Dalje prihodnjič! s.
Popravek. Na 1. str. zadnje številke v 1. versti pesmi naj se bere: Krog se vlegel je mrak.
>Zvon" izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 5 gold, za vse leto. 2'50 za pol leta; Napis: Redaction des „Zvon', Wien, Vili., Lange Gasse 44.
Izdaje in ureduje Jos. Stritar.
Tiska A. Keiss.