ALI SO ROMUNI IMELI CFILMSKOD REVOLUCIJO?
GORAN VOJNOVIČ
SE PRED NEKAJ LETI POPOLNOMA NEZNANA EVROPSKA KINEMATOGRAFIJA, DANES PA ENA NAJBOLJ GLASNIH IN AKTIVNIH FILMSKIH DRŽAV: ROMUNIJA, POKLONIL SE JI BO LIFFE, ZATEM PRIHAJA NA SPORED NAGRAJEVANI SMO IMELI REVOLUCIJO ALI NE? CORNELIA POROMBOIUJA,
So se 22. decembra leta 1989 prebivalci odročnega romunskega mesteca zbrali na glavnem trgu, preden je ura odbila 12.08 ali šele potem? So tudi oni povzdignili glas zoper Causescuja ali so zgolj proslavljali njegov sestop z oblasti? So bili glasni revolucionarji ali nemi opazovalci?
V svojem celovečernem prvencu Corneliu Porom-boiu prikaže nadvse bizarno obračunavanje s preteklostjo, ki se ga lotijo tri izgubljene duše. Lastnik televizijske postaje Virgil Jderescu ne more najti spodobnih gostov za svojo oddajo, osamljeni upokojenec Emanoil Piscoci se pripravlja na vlogo Božička v šolski proslavi, zadolženi učitelj Tiberiu Manescu pa si denar sposoja kar v lokalni kitajski trgovini. Za vse tri se bržčas zdi, da so omenjena vprašanja zadnja, na katera bi v svojih žalostnih življenjih potrebovali odgovore, in enako velja tudi za Romunijo v Corneliujevem filmu. Medtem ko išče odgovore iz preteklosti, ji sedanjost postavlja vedno nova in vse bolj boleča vprašanja.
Če se torej sodobni romunski film v svoji izraziti oziroma domala brezizjemni družbeni angažiranosti rahlo poenostavljeno deli na dela, ki obravnavajo predrevolucionarno Causescujevo tiranijo, ter filme, ki jih zanima postrevolucinarna tranzicijska Romunija, se Poromboiu na premišljen način hkrati dotika obeh težavnih obdobij svoje domovine. Pri tem pa se seveda izkaže prav tisto, na kar namiguje že zelo opazno zanimanje drugih romunskih cineastov za zgodbe iz neslavne romunske preteklosti. In sicer dejstvo, da je duhovna in tudi materialna zapuščina nekdanjega komunističnega režima preprosto neločljiv del današnje romunske družbe, ki je s seboj v Evropsko unijo prinesla številne nezaceljene rane in težave, ki jih ne more rešiti zgolj hitra gospodarska rast.
Čar te nevsakdanje satirične komedije je prav v njenih skrajno otožnih podtonih. Poromboiu pokaže obilico človeškega usmiljenja do svojih junakov, še
posebej v prvem delu filma, ko jih spremlja pri njihovih vsakdanjih opravilih. Njegova kamera je pri tem vseskozi na distanci, dolgi statični kadri pa natančno poudarjajo njihovo socialno odtujenost in borno eksistenco. Pri tem nam Corneliu vseskozi hudomušno podtika nevsiljiv in prisrčen humor ter s tem vzpostavlja preredko videni kontrast med togostjo stila in sproščenostjo dogajanja pred kamero. Tovrstne dolge in statične posnetke namreč ponavadi uporabljajo izraziti filmski stilisti, ki pa se redko kdaj zatekajo k preprostemu ljudskemu humorju. V drugem delu filma nato režiser v celoti prikaže zelo zabavno in hkrati ob-skurno televizijsko pogovorno oddajo, v kateri se trije junaki ob pomoči televizijskih gledalcev, ki se prek telefonskih klicev vseskozi vključujejo v pogovor, vse bolj oddaljujejo od zastavljene teme in vse bolj tonejo vobračun lastnih nesrečnih usod, pri čemer je vse bolj jasno, da z revolucijo niso imeli dosti opravka. Tu se režiserjeva, do tistega trenutka strogo statična kamera poistoveti z amatersko vodeno televizijsko kamero, ki se nerodno premika po prostoru. Na ta način Poromboiu poudari občutek dokumentarnosti dogajanja v studiu lokalne televizije (film temelji na resnični televizijski oddaji) in tudi stilsko naglasi razdelitev svojega filma na dva dela.
V tem drugem delu Corneliujev šov dokončno prevzamejo odlični igralci Mircea Andreescu, Teodor Corban in Ion Sapdaru (slednja igrata tudi v dveh drugih izjemno uspešnih romunskih filmih, v can-skem zmagovalcu 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva [4 luni, 3 saptamani si 2 žile] ter v filmu Sanje o Kaliforniji [California Dreamin - Nesfarsit]). Gre za gledališke igralce, ki pred tem niso veliko nastopali v filmih, a ki kljub temu postrežejo z izvrstno naturalistično igro, kar prinese temu simpatičnemu filmu nekaj izredno smešnih trenutkov.
Corneliu s koncem oddaje konča svoj film. Brez dodatnih komentarjev, brez vrnitve svojih junakov nazaj
v njihov mizerni vsakdan. Luči majhnega romunskega mesta se ugasnejo in film je končan. Pravzaprav gre za pogumno režiserjevo odločitev, saj na določen način svoje zgodbe ne dokonča. Njegovi junaki se pred nami razgalijo in zazdi se nam, da bi jih film v nadaljevanju lahko popeljal na pot odrešitve, a takšnega razpleta v tem filmu ni. In če mu sprva to še očitamo, se po kasnejšem premisleku zavemo, da na ta način Corneliu doseže močnejši učinek, saj nas spusti iz dvorane z vso njihovo izgubljenostjo in poraženostjo, rahlo zbegane in negotove.
Vsi, ki jih je presenetil nenaden pojav romunskega filma na svetovnem filmskem prizorišču, so v zadnjih letih nekoliko spregledali uspehe romunskega kratkega filma, ki je z avtorji, kot so Nemescu, Mitulescu in Poromboiu, pobral neštete mednarodne nagrade in osvojil Cannes, še preden so ga osvojili romunski celovečerci. Catalin Mitulescu je za film Trafic (2004) prejel zlato palmo, pokojni Cristian Nemescu pa je s svojim študentskim delom C Block Story (Poveste la scara 'C', 2003) osvojil številna mednarodna priznanja, med katerimi je tudi nagrada na nekdanjem festivalu Sniff v Novem Mestu. Corneliu Poromboiu je z diplomskim filmom A Trip to the City (Calatorie la oras, 2003) v Cannesu osvojil drugo nagrado v študentski konkurenci, z 39-minutnim filmom Liviujeve sanje (Visul lui Liviu, 2004) pa je sodeloval na številnih velikih festivalih, med drugim tudi v Rotterdamu in Berlinu. V zadnjem času je Radu Jude s kratkim filmom The Tube with a Hat (Lampa cu caciuta, 2006) osvojil glavne nagrade na kar enajstih velikih festivalih, med katerimi so, denimo, Sundance, Bilbao, Huesca, Cottbus in Los Angeles. Vsi ti filmi so predvsem s svojo dovršeno režijsko poetiko napovedovali prihod pomembne generacije romunskih ustvarjalcev, ki seji bo poklonil tudi letošnji Liffe.