Slovar slovanske jezikoslovne terminologije Slovansko jezikoslovje je s pričujočim slovarjem (v dveh skrbno urejenih knjigah) dobilo eno svojih temeljnih in že dolgo pogrešanih pubhkacij. Slovar zajema 2266 osnovnih jezikoslovnih in slovničnih pojmov, za katere so termini razvrščeni tako, da geslu v izhodiščnem jeziku (češči-ni) sledijo ustrezniki v vseh drugih slovanskih jezikih (slovaščini, poljščini, v gornji in dolnji lu-žiški srbščini (v enem stolpcu), v ruščini, ukrajin-ščini, beloruščini, bolgarščini, makedonščini, srbohrvaščini in slovenščini), v angleščini, francoščini in nemščini. Vseh 14 stolpcev je vsakokrat postavljenih tako, da ima uporabnik pred seboj na sodi in hhi strani prve knjige vse naštete jezike hkrati in je na ta način možnost za primerjavo res karseda neposredna. Na desnem robu lihe strani ima vsako geslo številčni indeks; ta stoji ob terminih tudi v drugi knjigi, kjer je v enakem zaporedju jezikov sestavljen abecedni seznam vseh gesel. To omogoča, da želeno geslo v enem od devetih razdelkov prve knjige hitro najdemo (I - Splošni pojmi (2^61), II - Glasovna stran jezika (64-163), III - Pisna stran jezika (166-179), IV- Besedni zaklad (182-231), V - Besedne vrste (234-287), VI - Zgradba besede (290-397), VII - Skladnja (400-469), Vlll - Stil (472-503), IX - Nove jezikoslovne smeri in metode (506-549)). Iz Uvoda (V-XXXVI1I) v prvo knjigo (v češčini, ruščini in angleščini) izvemo, kako je terminološki slovar nastajal, kdo vse je pri njem sodeloval, s kakšnimi težavami so se avtorji in uredniki srečevali in kako je treba slovar uporabljati. Predlog za sestavo slovarja slovanske jezikoslovne terminologije je bil sprožen na moskovskem (četrtem) mednarodnem slavističnem kongresu (1958), delo pa se je začelo po zasedanju jezikoslovne terminološke komisije pri mednarodnem slavističnem komiteju leta i960 v Pragi; prvi geslovnik je sestavila češkoslovaška terminološka komisija, načela v zvezi z obdelavo ustreznih terminov v drugih jezikih pa so bila utrjena in sprejeta na srečanjih mednarodne komisije, ki jo je vodil znani praški bohemist Alois Jedlička (1962 v Varšavi, 1963 v Budišinu, 1964 v Ljubljani). Na poznejših zasedanjih so nacionalne terminološke komisije ali posamezniki usklajevaU ekvivalente izhodnim češkim terminom. Ker je celotno delo trajalo več kot poldrugo desetletje, je seveda razumljivo, da niso ostali za 'Slovnik slovanske lingvističke terminologie 1, 2. Znanstveni urednik Alois Jedlička, Academia, Praga 1977, 1979. str. XXXVni 554 in XIII 486. vse jezike ves čas isti sodelavci. To dejstvo je na eni strani gotovo pripomoglo k temu, da je terminološko stanje prikazano bolj objektivno, na drugi strani pa se prav zaradi tega pozna določena neubranost v nekaterih nacionalnih terminologijah. Med sestavljalci slovarja najdemo imena vidnih in izkušenih slavističnih jezikoslovcev: poljske ekvivalente je zbral pokojni W. Doroszewski s sodelovanjem D. Buttlerove in H. Satkiewiczeve, pri lužiškosrbskem delu sta nosUa glavno breme R. Jenč in H. Faska s sodelavci; rusko terminološko gradivo je nazadnje pregledal in uredil pokojni A. A. Reformatskij; pri ukrajinskih terminih je sodelovalo večje število ukrajinistov in slavistov iz Kijeva, delo pa so vodili A. S. Mel'ny-čuk, za njim O. B. Tkačenko in končno A. I. Bah-mutova; beloruski komisiji je načeloval minski leksikograf M. R. Sudnik, bolgarsko je vodil pokojni L. Andrejčin, makedonsko prav tako že pokojni K. Tošev z nekaterimi vidnejšimi makedonskimi jezikoslovci; težavno delo pri izboru in uskladitvi srbohrvaških terminov sta opravila P. Ivić in D. Brozović. Za angleške ustreznike je v glavnem poskrbel pokojni oxfordski slavist R. Auty, ameriške posebnosti pa je vnesel L. New-man; francoski del je zbral in uredil P. Garde, nemškega pa je s številnimi sodelavci pripravil leipziški jezikoslovec R. Riižička. Slovenski del je do leta 1964 vodil T. Logar; do takrat pripravljeno slovensko jezikoslovno izrazje sta pregledala tudi A. Bajec in pokojni F. Tomšič. Nadaljnje dopolnjevanje in urejanje slovenskega terminološkega gradiva je prevzel J. Toporišič, ki je obdelal po letu 1964 dodana gesla v prvih osmih poglavjih in celotno deveto poglavje - Nove jezikoslovne smeri in metode. Slovar ima predvsem nalogo, da registrira današnje stanje jezikoslovne terminologije v posameznih slovanskih jezikih; idealno podobo bi seveda dobih, če bi bil pojmovni sistem enotno izdelan in če bi bile nacionalne terminologije vsaj približno enako ustaljene in za vsa v slovarju upoštevana jezikoslovna območja primerno razvite. Toda kljub temu razmeroma splošno znanemu strokovnemu izrazju (to količino naj bi obvladal vsak diplomirani slavist) se je pri soočanju jezikov pokazalo, da se nacionalna terminološka izročila prav v tem osnovnem fondu v marsičem razlikuje. V enih jezikih je ta ali ona smer v obravnavi jezika bolj razvita; v bogati strokovni in znanstveni literaturi o jeziku so nastali ali so bili prevzeti novi termini, ki so si v pogostni rabi utrdih svoj položaj; k njihovi enoznačnosti in ustaljenosti so pripomogU tudi razlagalni terminološki slovarji, ki jih za jezikoslovje nekateri slovanski jeziki že imajo (gl. seznam v uvodu I. 236 knjige, str. XIII, XIV). V nekaterih jezikih sega slovnično izročilo več stoletij nazaj, v drugih je staro komaj nekaj desetletij (beloruščina, make-donščina) ali nastaja v zelo okrnjeni obliki (npr. dolnja lužiška srbščina). Tako so se sestavljalci slovarja znašU v precej neenakem položaju: eni so lahko bolj ah manj samo razvrščah že obhko-vano in prečiščeno terminološko gradivo, drugi pa so morali del svojih ustreznikov šele »ustvariti« ali pa so pustih zanje določen prostor neizpolnjen. Posebno občutljivo vprašanje v slovarju je odnos med t i. mednarodnimi termini (navadno so grškega ali latinskega izvora), ki so prilagojeni slovanskim jezikom, in tistimi iz domače jezikovne substance, vendar večinoma neposredno prevedenimi ali deloma medslovansko izposojenimi. Znotraj slovanskih jezikov v glavnem soobstaja-ta obe različici (težko bi rekli, da sta sinonima v pravem pomenu besede), vendar se udomače-nost in pogostnost rabe ene ah druge po jezikih spreminja. Ponekod se kaže dvojnost rabe v tem, da se uporabljajo domači izrazi pretežno v šolskih jezikovnih priročnikih in v poljudnih dehh o jeziku, medtem ko v znanstvenem jezikoslovju prevladujejo mednarodni termini; druga nacio-nahia izročila so na splošno dajala prednost domačemu izrazu (npr. poljščina), spet drugod se utrjuje domače izrazje pri mlajših rodovih slavistov (slovenščina; v šolskem slovničnem izročilu je prevladovalo že prej, prim. Breznikovo Slovnico in Slovnico štirih). Uporabnik SSLT bo po zastopanosti mednarodno; domače težko sklepal, kakšno je resnično pogostnostno razmerje med njima; uredniško načelo, po katerem stoji v izhodnem jeziku (češčini) vedno na prvem mestu mednarodni termin (zaradi bolj zanesljive identifikacije pojma) ne glede na resnično rabo, je najbrž nehote vplivalo tudi na odločitve pri drugih jezikih, zlasti pri tistih, kjer je labilnost rabe večja, čeprav urednik poudarja, da je tu v razvrščanju variant odločala pogostnost Štirinajstjezični slovar je za strokovnjaka brez škode lahko pri večini terminov opustil razlago (to je mogoče najti v drugem tipu slovarjev); pojasnila so samo ob geshh, ki zadevajo specifične pojave posameznih ah več slovanskih jezikov, ali so splošno jezikoslovne narave, a so nastali v okviru jezikoslovja pri Slovanih. Tako ima npr. razlago »aktualni (kontextove) členčni vypove-di« - členeni vypovedi na vychodisko a jadro (na tema i rema), angl.: analysis ol ulterance inlo (/lerne and rheme (termin izhaja iz praške lingvistične šole); r. »oproščenie« - process, v rezul'tate kotoTogo morfologičeski složnoe slovo stanovitsja morlologičeski prostym, npr. obvoz -> oboz (str. 297); polj. »mazurzenie« - Wymowa s, z,... za-miast š, ž, ..., charakterystyczna dla wielu gwar polskich (162). V takšnih primerih je geslo po-hnastno tiskano v stolpcu ustreznega jezika, ki postane s tem za termin namesto češčine izhodiščni jezik. Po načelih urednika bi morali priti vsi termini, ki so jih sestavljalci sami naredili in predlagaU, v koničaste oklepaje; vendar je videti, da se sodelavci tega niso v enaki meri držah, saj naletimo precejkrat na izraze, ki so sicer pomensko ustrezni in dobri, vendar še očitno kažejo svojo novost oz. mladost brez takih oklepajev. Tako je npr. v slovenskem delu limitativni (razmejevalni) zaimek brez oklepaja (248), ob ruskem izhodnem izrazu obosoblenie je slovenska osamitev brez oklepaja, dodano pa izoliranje v oklepaju (412); gotovo je neroden predlog posameznosti (v koničastem oklepaju) za češko kolektivni čislovka (hromadna čislovka), saj imajo vsi jeziki ustrezni-ke za »kolektivni« (numeral denoting a number of objects as an integrated whole) (250, 251). Precej neostre meje so v nekaterih slovanskih jezikih pri znanih saussurovskih terminih langue, parole, langage: še najbolj enoznačne ustreznike ima poljščina (j^zyk 1, möwienie, mowa), najteže pa se je znašla gornja lužiška srbščina s svojimi termini reč 1, reč 2, reč 3. V slovenskem stolpcu sta za parole in langage navedena po dva izraza: beseda 1, govor 1 in langaž, govorica: zanimivo je, da je srbohrvaščina ostala pri citatni besedi langage. SSKJ, 1970, v geslu govorica terminološke rabe v jezikoslovju ne omenja, prav tako v drugi knjigi (1975) ni gesla langaž. Bralec slovarja težko verjame, da v bolgarščini nimajo izraza za poimenovanje jezika sosednje makedonščine: v bolgarskem stolpcu namreč sveti praznina, ki je nadvse zgovorna. Med vedami je makedonistika v bolgarščini sicer omenjena, vendar v koničastem oklepaju, kar pomeni, da so bolgarski sodelavci izraz morali za slovar šele zdaj »ustvariti« (40)! Pri naštevanju slavističnih ved je prišlo tudi sicer do nekaj nepotrebnih nerodnosti; v ruskem, ukrajinksem, beloruskem in bolgarskem stolpcu srečamo precej nedosledno ob izrazih slavistika, polonistika, ru-sistika ipd. še zveze tipa slavjansko ezikoznanie (bolg.), pol's'ke movoznavstvo (ukr.), rosijs'ke mo-voznavstvo (ukr.), čeprav je splošno znano, da ti izrazi vključujejo razen jezikoslovja vsaj še hte-rarno vedo. V slovenskem delu si termina pa-leoslavistika (38) in paleoslovenizem (208) nasprotujeta; češki izhodni izraz paleoslovenismus namreč drugi prevajajo kot paleoslavizem, npr. r. paleoslavjanizm, ukr. staroslov'janizm, medtem ko bi naš termin pomenil »staros/ovensAo prvino«. V slovenskem stolpcu je prišlo v »klasičnih« osmih razdelkih do precejšnjega razkoraka med današnjo rabo in zaporedjem mednarodno-do-mače v slovarju. Navedbe Substantiv, samostalnik; ortografija, pravopis, itd. naj bi pomenile, da v praksi prevladuje prvi termin, ali sta vsaj enakovredna; vemo pa, da so se odločno uveljavile slovenske različice in bi moralo biti zaporedje obrnjeno (prim. J. Toporišič, Slovenska slovnica, 1976). V slovarju npr. še ne najdemo vzporednic, kot sta besedoslovje in besediloslovje, ob izrazu relacija ni odnosa in ob selekciji ni izbora ali izbire (536); v zadregi smo ob geslu jazykovy uzus 1 (16) in jazykovy uzus 2 (536), ker beremo v slovenskem stolpcu prvič/eziAovna raba, jezikovni uzus 237 ), drugič pa samo jezikovni uzus 2; nemški prevod je obakrat sprachlicher Usus, Sprachgebrauch. Pri slovenjenju se včasih zabriše razUka v pomenu mednarodnih terminov; tako se npr. z razločevalen prevajajo distinktiven (distinktivna funkcija, 84), retevanfen (relevantna lastnost 86) in diaktričen (diaktrično znamenje, 170), medtem ko je v drugih jezikih distinktiven preveden samo v ruščini kot smyslorazlicitel'nyj: relevanten ni preveden v nobenem slovanskem jeziku, v francoščini pa je zastopan s pertinent, diakritičen je prevedeno v bolgarščini kot različitelen in v češkem in slovaškem geslu kot rozlišovaci oz. rozli-šovacie (znamienko). Geslo fakultativni je slove-njeno s priložnosten (priložnostna varianta, 84; priložnostni položaj, 508; priložnostno transformacijsko pravilo, 524); v prvem primeru bi bil ustreznejši prevod prosta, (frc. libre, an. free), v drugem pa vsekakor neobvezen, kot nasprotje obligatornemu (obveznemu) položaju. S prevodom preobilje oz. preobilnost se preveč približata termina pleonazem (498) - drugi jeziki ga ne prevajajo - in redundanca, (2, 542), kjer bi lahko dodali še izraz odvečnos(. Do neskladja je prišlo med terminom opozicija in kontrast: medtem ko sta ostala kontrast I in kontrast 2 (6, 492) neprevedena, je opozicija poslovenjena z nasprotje in nevtralizacija opozicije z odprava nasprotja (6); nevtralizacija na drugem mestu (96) je ostala neprevedena. SSKJ navaja pri geslu kontrast sinonim nasprotje (2. knjiga, 418), opozicija pa tega pomena nima; prav tako je za nevtralizacija preohlapna ustreznica odprava (SSKJ 3, 1979, 414, 119). Tu in tam ni dosledno izpeljano načelo označevanja s številčnim indeksom za terminom v primerih, ko se isti izraz uporablja v dveh pomenih, npr. jezik 1, jezik 2.. Brez oznake je ostal lormant pri fonetiki (82) in lormant (obrazilo) v besedot-vorju (300); termin stilna zvrst (474, 486) je ostal brez indeksa v pomenu couche stylistigue in gen-re stylistigue, vzporednica slogovna zvrst ima indeks samo v drugi knjigi; ob izrazu naglas najdemo sicer indeks 1, zaman pa iščemo naglas 2 (130). Tu velja še pripomniti, da ločitev med naglasom in poudarkom še ni dovolj jasno izpeljana. Pri zvrsti se pojavlja vzporedno tudi žanr: ob terminu umetnostna zvrst je predlagana vzporednica [umetnostni žanr] (488), po zvezi stilni (zvrst-ni) kvalilikator (230), pa bi lahko sodih, da se zvrst izenačuje tudi s stilom. Ni jasno, zakaj je v slovenskem stolpcu strešica dvakrat (str. 170 in 172 brez vsakršne oznake; prvič stoji za slovaško geslo vokdn (znamienko diltongickej vyslovnosti [uo] v slovenščine, napr. stol), ki ga v poljščini imenujejo daszek, r. krytka, ukr. dašok, drugič za češki haček, ki je p. daszek odwröcony ali haczyk, r. gaček aU ptička, dlž. kokula, bolg. (predlog) ku-kučka, sh. haček ah kukica; najbrž bi spadala sem tudi slovenska WyuWca (prim. SSKJ 2, 1975, str. 341: majhen, kljuki podoben znak nad črko ali pod njo kot njen sestavni del - kljukica na č). Pri naštevanju zvrsti jezikov so se v terminih sestavljavci težko ujeU; v slovenskem delu je razlika med knjižni in književni jezik prešibka in jo raba komajda ohranja, veliko bolj čist je vzporedno navedeni leposlovni jezik (22). Drugi jeziki so večinoma sprejeli kar razlago v prevodu (jazyk krasne literatury). V makedonščini srečamo za č. geslo hovorovyjazyk (pogovorni jezik) in za bežne mluveny jazyk enak termin razgovoren jazik; v slovenščini bi najbrž bolj ustrezal vsakdanji pogovorni jezik namesto govorni, prav tako tudi pogovorni stil (476) za č. hovorovy styl (angl. colloguial style, nem. umgangssprachlicher Stil). Precej se v nekaterih jezikih prekrivajo sleng, žargon in argo (26-28), kar je seveda tudi v neposredni zvezi z obstajanjem in razvitostjo teh plasti v posameznih jezikih. Pri fonetičnih terminih je pri slovenjenju nastalo križanje med likvido in lingvalom. Ker se je v našem izročilu uveljavil za Ukvido jezičnik (114) (drugi jeziki ostajajo pri mednarodnem izrazu ali prevajajo č. plynnä souhläska, npr. r. plavnyj), ga je slovar obdržal, obenem pa ni mogel mimo »je-zičnosti« tudi pri lingvalu {jezični soglasnik, 118); če bi seveda to vstavili pri treh naslednjih zvezah (sprednjejezični, srednjejezični in zadnjeje-zični lingval), bi dobili notranje ponavljanje »je-zičnosu« - npr. srednjejezični jezični soglasnik ...; če ne bi motile likvide (jezičniki), bi se tu lahko odločili za srednjejezičnik, itd. Do rahlega navskrižja je prišlo tudi pri prevajanju termina homonim kot enakozvočnica (194) (podobno že v č. geslu: souzvučne pojmenovani), saj bi se zvočni homonim lahko razvezal v zvočno ena/iozvočnico in homogral v pisno enakozvočnica. Neroden odnos je nastal v slovarju tudi med konotacijo (190), ki je med vsemi jeziki prevedena samo v slovenščini (kot sopomen) in sinonimom (sopomenska beseda: v Toporišičevi SS 1976: sopomenka): gotovo bi bilo treba opustiti sopomen pri konotaciji. Med ne čisto ustrezne prevode bi lahko šteU npr. še: brzina govora nam. hitrost (146); činitelj (414 in drugod) ZA faktor nam. dejavnik: dvoumen je prevodni jezik za č. prevodni jazyk (posredovalni jezik, intermediary language) (548), ker ga povezujemo s č. prekladovy: končaj besede za č. zakon-čeni slova (294), kjer gre samo za besedni konec ne glede na morfemsko strukturo (včasih se je končaj v našem izročilu uporabljal v pomenu končnice (prim Nahtigal, Slovanski jeziki, 1938); neenotno so obravnavani relleksiv tantum (254), perfektiv in imperfektiv tantum (266) in singulare, plurale tantum (368), kjer je v prvem primeru pisava skupaj (samopovratnik), v drugem narazen (samo dovršnik, samo nedovršnik) in v tretjem je prvi del v oglatem oklepaju (neobvezen), [samojedninski (v SS 1976 samoedninski, sa-momnožinski): nam. dostavljanje (410) bi bilo ustreznejše dodajanje; neutrjena je tudi pristavčna konstrukcija (420) za opozicijska. Med tiskovnimi napakami je gotovo najbolj »škratovska« v uvodnem delu v vseh treh jezikih; gre za ime R. Ugrinove-Skalovske, ki je sodelovala pri makedonski terminologiji, saj se je z njim poigral odnos med cirilico in latinico; u je bil prebran kot i, in tako beremo na str. XII, XXIII, 238 XXXV Igrinova. Sicer pa je izdaja tehnično zgledna; opremljevalec pa bi gotovo bil stvari bolj pravičen, če bi ovitek zasnoval tako, da ne bi »blesteh« samo trije jeziki, temveč vsi, ki so v slovarju zastopani. Vodja mednarodne terminološke komisije za jezikoslovje in glavni urednik Alois Jedhčka in sodelavci za vse jezike so opravih pomembno delo; njegov učinek bo segel tudi v prihodnost, saj bo pri normiranju in ustahtvi slovanske jezikoslovne terminologije slovar opravljal temeljno vlogo. Franc Jakopin Filozofska fakultela v Ljubljani 239