Ksaner Meško
Tihotapec
Ilustriral M. Sedej
Ni bogata moja domovina. prej siromašna; pa jo imam le tem rujii. In je zdaj, mislim, tako, kalcor je bilo za mojih mladih dni. Kmetje so s svojo mraDljinsko pridnostjo že še nekako rinili naprej, čeprao je bilo denarja od sile malo. A želarjem. posebno pa še viničarjem, ki so imeli in imajo pač tudi zdajle kako zaplato njivice pod vinogradoni ali še te ne, je bilo življenje silno težko. Ti so hodili iskat kruha za zimo na sosedno Hrvatsko. ženske žet, moški mlatit. Kako io, ali tam Ijudi primanjkuje ali delati ne marajo, o tem tedaj menda nisem mnogo razmisljal. Slišal sem samo, da delo ni bilo lahko, za ženske tudi nevarno; a videl sem tudi zadouoljnosi in veselje vsakega, ki je pripeljal domov vrečo žita, up za prihodnjo zimo.
Drugo pa, po kar so na Hroatsko hodili, je bil iobak. Hodili pač, da bi tudi s tem kaj prislužili. Saj če sta bila žeteo in mlačva težko delo, je bilo tihotapstoo s tobakom neoarno: ječa, po nesreči celo smrt.
Na Hrvatskem so smeli menda »dišečo travico« ledaj še brez Dsega saditi, pri nas je bilo strogo prepovedano, ker je imela driava monopol in izkijučno pravico za to. Tako je bil tobak onstran Draoe seveda cenejši; tihotapd so
6
ga prodajali doma pod ceno državnega, pa vendar še nekaj pri tem prislužili. Sadili so ga sicer tudi pri nas, skrivaj, kje v kaki bolj odcestni, manj mdni koruzi. A financarji so včasih tudi te prehodili in pregledali, našla se je kdaj iudi dobra duša, ki jih je naravnost opozorila na take skrivnosti. Potem pa gorje: hude denarne kazni ali zapor. Moj najstarejši brat Lojze, ki je že mlad začel kaditi, ga je neko leto nasadil nekaj betoic v gost bezgov grm za hlevi; a ga je oče, ki ni kadil, izpulil: ni pač maral ie neoarnosti ali celo sitnosti s financarji in sodnijo,
Pasla sva nekega popoldne s starejšim braiom Tonetom na travniku ob mlinu pod vasjo. Kar pride po stezi ob potoku gor po dolini vrsta kakih osem ali deset mož in fantov, s precejšnjimi krošnjami na hrbtu. — »Pastirčka, ali sta videla danes kje kako kokotje pero?« vpraša eden. -»Nisva,« odločno odgovori brat. — »Kakšno kokotje pero bi naj bila videla?« vprašam Toneta, ko sb odsli mimo. — »Eh, žandarje.« Ker so nosili orožniki na tistih trdih črnih klobukih lepo se lesketajoča peresa, so jih imenovali kar ¦»kokotja peresai..
Od tedaj sem vlekel s še večjo pozornostjo na uho, če so kdaj domači ali delaoci govorili o kontrabandarjih ali švercarjih, Tcakor so jih navadno ime-novali. In opazoval sem jih s.tem večjim zanimanjem, z nekakim veseljem, skoraj naravnost z občudovanjem, ce sem jih kdaj videl iti po dolini, kar pa ni bilo dostikrat. Hodili so menda bolj ponoči. Zdelo se rni je silno imenitno, da se niii oroinikoo niso posebno bali in so njim nakljub prenašali tobak s Hroatskega. »Kadar odrasiem, grem tudi po tobak na Hrvatsko,«. sem na tihem delal lepe sklepe.
Pa se je nekaj zgodilo, kar mi je navdušenje za tihotapstuo hudo zagrenilo.
Zbudilo me je neke noči glasno govorjenje. Pogledam: soba razsvetljena, okrog postelje strica kovača na nasproini strani sobe polno Ijudi, domači, Veldinoo Janez, velik, močan fant iz vasi, znan, da je rad imel prepire in pretepe, in dva tuja mi moža srednjih let. Na postelji je nekdo glasno hropel, zdaj in zdaj boleče zastokal. Malo sem še polezal, radovedno opazoval. a ko se ni nihče zmenil zame, setn vstal in šel gledat. Ko sem se nekoliko prerinil med odraslimi, sem nidel, da leži na postelji Marinoo Jožek, nekako osem-najstleten sin vdove Marinke gori v vrheh; dobro sem ga poznal, hodil sem iam mimo v solo, v prvem razredu sem menda še bil. Ob postelji je stala moja mati in mu je tiščala mokro obrisalo na prsi, a obrisalo in posteljni prt sta bila moeno okrvavljena. Jožek je z roko grabil po prsih in po obrisalu, kakor bi hoiel ustavili kri in zivljenje, ki 'mu je s kmjo uhajalo. Trpeče je vzdihoval in hropel.
»Treba bo zapreči, ti, Hanza« — io je bil naš hlapec in daljni sorodnik, ker fantje še nismo bili za konje ¦— »se pelješ po doktorja v mesto,« sem slišal goDoriti očeta.
»Pa konjem nisem še položil,« je skrbelo Hanza za konje.
»Enkrat bodo že tudi tako pripeljali v mesto,« je odločil oče. »Suknjo si obleci!«
»Saj ne bo dočakal,« je nekdo poltiho podoomil.
»Bog ve. A tako ga tudi ne smemo pustiti umreti,« spet oče. »In po gospoda bo treba. Kdo bi le/P«
»Grem jaz,« se je ponudil stric kovač, pobožen mož. reden romar na oseh božjih potih.
»Pa reci spotoma njegovi materi, naj hiiro pride dol. Da je Jožku zelo slabo in ne more domov, ji reci; da je ustreljen, ji ni treba praviti. Bi jo pre-hudo prestraših«
¦»Vem, vem,€ je počasi priirjeval stric, oblačil suknjo in iskal klobuk.
7
Počasi sem izoedel, kaj se je zgodilo. Prav spodaj pri mlinu so bili o gozdu skriti orožniki. Pa so na nesrečo prišli tihotapci — ali so jili opazili, ko so šli čez na Hrvatsko, ali jih je kdo izdal, Bog ve. Orožniki zakličejo: . »Stojte!« A iihotapci zbeže, eden ustreli v noč iz pištole, žandarji odgooorijo s streli. Strel je zadel Jožka, prav ko je preskočil potok. Veldinoo Janez, ki je bežal ob njem, se je za prve trenutke potuhnil v stnigo. Ko je zaslišal. da beže tovariši in orožniki čez travnike, si je naložil ranjenca in ga prinesel v oas in k nam...
Čez dobro uro sia prišli Jožkooa mati, siromašna slabotna ženica, in sestra. Še zdaj uidim in slišim ubogo ženico, kako obupno joka in vzdihuje: »Jožek, Jožek, ali ti nisem pravila, da ne hodi po krivih potih, da bo samo nesreča! Pa me nisi poslušal, ki sem ti hotela dobro, oeč so ti bili drugi, ki so te v ne-srečo zapeljali. Sam Jezus, ii nam pomagaj!«.
Zdaj je ona namesto matere z obrisalom brisala in ustaoljala kri, jokala, omes pa se tolažila hčerko, ki je ihtela še huje: i-MoH, Rozika, moli, nič ne tuli, to ne bo pomagalo. Boga prosi, naj pomaga! Ti moj nsmiljeni Jezus. kaj člooek z oiroki dožioi!«
Že se je na lahko soitalo, ko je prišel kaplan z Najsvetejšim in smo se vsi umaknili d oežo in tam glasno molili.
Ko je Hanza pripeljal zdravnika, že za dne, ni bil oeč potreben: Jožek je bil že mrtev. iJzkrvaDel je,« je rekel doktor.
Oče je mislil, naj bi ga dali na oder kar pri nas. A maii je prosila in prosila. naj ji ga zapeljejo domoo. »Bom ga še vsaj kak dan imela j)ri sebi,« je ihtela,
Odpeljali so ga. A s tem ni odšel od nas. Jaz sem ga še uedno videl na stričevi postelji, čc sem se ozrl tja. Zalisnil sem oči, pa sem ga videl še jasneje, vsega d kroi, slišal njegooo boleče hropenje, da me je stresalo. Ponoči sem planil iz spanja in zaklical: »Jožek umira/« — »Lezi/« me je miril oče. »Jožek počiva gori pri So. Tomažu.«
Šele čas mi je izbrisal iz oči tisto žalostno podobo. Ni je pa izbrisal iz srca in iz spomina.
8