V SREDISCU POZORNOSTI
O Sv. Urhu, vrtcih in odrešenju...
5. SEJA OBCINSKE KONFERENCE ZKS JE SPREGOVORILA O DELOVANJU VERSKIH SKUPNOSTI V ŠIŠKI
»Načelna stališča, ki smo jih sprejeli o svobodi vesti in s tem tudi o religioz-nem prepričanju, izhajajo iz stvarnosti. Ničesar nimamo dodajati in ne spremi-njati. Ta stališča ne dopuščajo kršenja samoupravnih pravic in s tem razdvaja-nja Ijudi zaradi verskega prepričanja. Ne mislimo spreminjati našega odnosa do po-Lzkusov izkoriščanja religije za klerikal-ne politične cilje. Zgodovina dovolj zgo-vorao priča, kaj je pomenil klerikalizem za ves slovenski narod in še posebej za vernike, predvsem tiste, ki so se v na-sprotju s cerkveno politiko odločali za zvestobo svojemu ljudstvu in se bojevali proti belogardizmu.«
•  To so bile besede predsednika CK ZKS Franca Popita na VII. kongresu, del poročila, ki so ga podprli ne le delegati, temveč vse članstvo ZK in delovni ljudje. To je bil hkrati odločen odgovor vsem ti-stim, ki so že razpredali misli o neki »tihi toleramci«, o tem, kako je ostrina akcije proti pojavom klerikalizma nekako oto-pela.
VEMO, KAM TO VODI...
•  V skladu z nalogami, ki jih je pred vse komuniste postavil VII. kongres, so tudi  šišenski   člani  ZK  pregledali  svoje vrste. Na 5. seji občinske konference so odločno spregovorili o delovanju verskih skupnosti na našem obraočju in v zvezi s tem sprejeli vrsto sklepov in stališč, ki pa nikakor ne smejo ostati le na papirju, ob čemer moramo seveda poudariti vlogo osnovnih organizacij na terenu. Besed je bilo  že  dovolj, so govorili razpravljalci, odslej naj bo naše vodilo konkretna ak-cija.
•  Morda se bo kdo vprašal, čemu ne-nadoma   toliko  pozornosti   temu proble-mu, ne  gre  morda za pretiravanje? Ne smemo si zatiskati oči — res je med nami nekaj tovarišev, ki menijo, da vidimo stra-hove, da ni potrebno dvigovati glasu, ker
da stvar ni resna... Vidite, tudi zaradi takšnih modrijanov je bila 5. seja še ka-ko potrebna. Natočiti je bilo treba čistega vina, spregovoriti je bilo treba o »verski dejavnosti«, o »nedolžnem samaritanstvu« ter o ciljih, ki si jih duhovščina ob tem postavlja. Opozoriti je bilo treba omah-ljivce, da se je nekoč, še ne tako daleč od tega, že zgodilo, da je Cerkev splezala iz svojih okvirjev, da ji je uspelo postati politični subjekt, »enakopraven« partner v družbenem življenju ... Grobovi ob Sve-tem Urhu še vedno kričijo, svarijo, zloči-ni okupatorjevih služabnikov (ki jih urad-na cerkvena oblast na Slovenskem še do danes ni javno obsodila — celo nasprot-no, del duhovščine še vedno vzdržuje sti-ke s politično emigracijo v tujini) opo-zarjajo in pozivajo k budnosti...