46
OBLAK,  BEZEC  IZ  JESENI
Jože   Udovič
Oblak, bežeč iz jeseni, pravi: Še enkrat ti je !bilo dano pisano, izpreniinjasto leto.
Kako željno si čakal vetrove z zelenimi vejicami v lesketajočih se kljunili.
Kolikokrat si začutil roko dneva na rami. Poslušal si, kako je sonce donelo pod ueskononim obokom, kjer se srečujeta luč in čas.
Poislušal si, kako tvoj molk go\'ori med glasovi sveta. Ležal si ob morju in valovi so ti pošiljali na prsi nemirne, lahkokrile ptice odsevov.
Kolikokrat si zablodil
v mračne gozdove
sredi življenja.
In gozdni duh ti je spremienil
dušo v temno peruaiiko,
da je cvetela
sredi tesnobe in sanj.
Oblak beži iz jeseni in pravi: Se enkrat... Poslušaš ženske stopinje ur, hitečih od tdbe? Dotakni se zemlje, dotakni se venečega listja!
Z iz;tegnjeno, črno rdko kaže drevo
premraženim perutnicam v molčeče mesto noči.
47