Kot. prof. Janko Ravnik.
Zgornja slika:
Polje narcis pod Golico
Spodnja slika:
S poti skozi Kot — pogled na Rjavino
uijimn. iv.
Gospa!
Zahtevajte
pri
Vasem
trgovcu
samo
izdelke
tvornice
keksov,
biskvita,
vafeljnov
itd.
E» PAUERf družba z o. z. LjllbljCUlClf Sv. Petra cesta št. 48.
Dr. Oetkerjev
pecilni prašek, vanilinov sladkor, puding, kreme in kolači so najboljši!
Nova izdaja!
,.šolska knjiga" (v nemškem Jeziku) cena Din 15‘—.
Dr. Oellterjec! recepti:
Izdaja „P", gratis,
,,	„F", ilustrira-
ne receptne knjige (v nemškem jeziku), ki jih dobite pri svojem trgovcu, če ne, pa direktno pri tvrdki
Dr. A. OETKER, d. z o. z., Maribor
Priložite Din 51— v znamkah.
CITA JTE„D E LA VSK0 POLITIKO
HlflROCO SE ; m PRIBOR POSTfll PREDAL 22
Naročnina za reviji »Domači p r i j a t e 1 j» in «N a š o b z o r» znaša za vse leto Din 60-—, za pol leta Din 31*—, za četrt leta Din 17-—, samo za «Domačega prijatelja« Din 40—, za pol leta Din 21-—. Posamezna številka Din 7—.
Izdajata konzorcija revij «Domači prijatelj« in «Naš obzor«.
Odgovoren za izdajateljstvo, uredništvo in upravništvo Emil Podkrajšek, tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani, predstavnik Miroslav Ambrožič, oba v Ljubljani.
Uredništvo in upravništvo sta v Ljubljani, Prule 11, in v Zvezni knjigarni, Šelenburgova ulica št. 7. Cenjene naročnike, ki še niso plačali naročnine za leto 1930., prosimo, da nam po položnici, ki smo jo priložili prvi številki, nakažejo vsaj Din 32-— za prvo polletje. Vse cenjene naročnike pa prosimo, da pokažejo reviji prijateljem in znancem in nam sporoče njih naslove,
da jim bomo poslali oba lista na vpogled.
Prihodnja številka izide
radi počitnic v drugi polovici meseca avgusta
Vaši barvasti čevlji bodo kakor novi. ako jih barvate z Brauns
barvo za usnje!
Tudi aktovke, kovčegi, usnjati stoli itd. vse J vzgleda kakor novo!
Dobiva se v vseh drogerijah ter trgovinah z barvo in usnjem!
Tovarna barv
Viljem Brauns, Celje.
m
53

JS
Kje naj kupim?
Pri Josipu Oluou, Ljubljana, Stari trg št. 2 (na
vogalu), kjer dobim najboljše in najcenejše angleške in in češke kamgarne. Tam dobim tudi obleke najnovejših fason po meri kakor tudi vedno zadnje novosti klobukov in čepic ter najtrpežnejše perilo znamke „TRIGLAV“.
L. MIKU š, Ljubljana
MESTNI TRG ŠTEV. 15
Nadrobno! Ustanovljeno leta 1839. Na debelo!
Umetniški zakon.
Kipar: «Ali si srečen v zakonu?«
Slikar: «Veš, kako bi ti povedal... V zakonskem jar« mu se živi jako — udobno. Moja žena ugiba, kaj pred« očujejo moje slike, jaz pa zopet vsak dan ugibam, kaj je ona prav za prav hotela skuhati!«
( Med prijateljicami.
—	Moj zaročenec Ivan mi je rekel, da sem najlepša in najpametnejša ženska na svetu.
—	Varuj se ga, ta je nevaren, k c* že zdaj laže!
*
Baron (novemu slugi): «Vašega prednika sem spodil, ker ga ob času kosila največkrat ni bilo blizu.«
Sluga (z vnemo): «(), gospod baron, zaradi tega pa bodite kar brez skrbi, pri jedi sem vedno prvi.«
Ugodno kupite!
ZA GOSPODE:
fini moderni kamgarn in športni ševijot.
ZA ŽENSKE:
fino svileno, polsvileno in volneno blago v vseh modnih barvah in najnovejših vzorcih, cefir, kambrik in belo tkanino za perilo, fine nogavice.
R.Miklauc - „Pri Škofu" - Ljubljana
Lingerjeva - Medarska ulica - Pred Škofijo št. 3.
Obstoj tvrdke nad 60 let.
KLIŠEJE
vseh vrst za eno-in večbarvni tisk
J U G O G RAFI KA
d. z o. z.
Ljubljana, Sv. Petra nasip štev. 23.
MedTprednostmi
ena
Znak, da seuporabljajo le čista, najžlahtnejša olja, da se doseže največjo pralno moč in da varuje perilo le
*S<hi<htovo^F
A
Terpentinovo
Milo
v
(Buvaj
Dvoje lepe zobe
da Ti vedno ostanejo zdravi in beli kot biser. Vzemi za dnevno nego edino
Sargov
K A LO DO NT
J3,
t' •
ep si zooje
bu
DOMAČI
LETO IV. / ŠTEV. 7
PRIJATELJ
ILUSTRIRANA DRUŽINSKA REVIJA
Ne podcenjuj moči slabotnejšega
(Po narodni basni.)
Zgodilo se je, da se je jež tudi danes na* potil na lov. Pa kakor da bi bilo naenkrat vse zakleto, ni mogel najti ničesar, kar bi mu po* tolažilo lakoto.
Prebrskal je že dolgo pot, vtaknil nos pod vsako korenino, pod vsak grm, a nikjer nič.
—	Kaj takega se mi pa še .ni pripetilo, je za* godrnjal, odkar lovim. Ko bi dobil tistega, ki mi je vse pobral, je zagrozil, bi mu že pokazal svoje igle.
In naježil je hrbet, da so stale igle kakor sulice...
Naenkrat se mu je zazdelo, da sliši nekako cmokanje, kakor če kdo večerja.
Dvignil je glavo. Smrček je migal in iskal vonja, nakar je rekel:
—	Ahm ... Tam na desno je pojedina.
In že so ga nesle noge na desno v tisto smer, odkoder je prihajal vonj cmokajoče živali.
—	A, vi ste, gospa krtica, je pozdravil jež in se ustavil. Njegove oči so se uprle v plen, ki je ležal krtici med prednjima nogama. In v mojem rajonu? ... Brez dovoljenja? ...
Krtica je nehala jesti in gledala ježa s svet* limi očmi.
—	Vaš ra jon, gospod jež? ... Odkdaj pa imate svoj določeni rajon? je rekla krtica in vprašajoče opazovala ježa.
Jež je pogledal krtico in v očeh mu je bila nevolja.
—	Nesramni ste, gospa krtica, je rekel jezno. Mislite morda, da vam bom dokazoval svoje pravice ... Ta rajon je moj in ne trpim ugovora.
Krtica je pograbila svoj plen, rekoč:
—	Ne bom sc prepirala z vami. Močnejši ste in vem, da je to pravica.
In je šla.
—	Stojte, je zakričal jež. Plen ni vaš.
— Jaz sem ga našla, gospod jež, in zato je moj. Stara pravica govori tako.
— V mojem rajonu ste ga našli. In kar je v mojem rajonu, je moje. Pustite plen.
Krtica plena ni izpustila, visoko je dvignila glavo s plenom in rekla:
— Tako govori ustno izročilo vseh živali: Kar kdo pridela s svojim trudom ali najde s svojo pazljivostjo, je njegovo. To je večna
resnica in pravica. Zahtevati zase trud dru* gega, je nezaslišana krivica.
Rekla je in šla dalje.
Jež, ves srdit, se je pognal za njo. Krtica bi mu bila lahko utekla, zakaj njene noge so ur* nejše kakor noge s sulicami oboroženega ježa. Ali nesla je plen, ki ji je oviral beg. Zato jo je dohitel.
—	Naučim te ubogljivosti in spoštovanja pred tujo lastnino.
Vrgel se je na krtico in jo jel neusmiljeno zbadati s svojimi iglami. Krtica se je umikala, kričala, prosila, a jež je besnel še vse huje.
—	Izpusti moje blago! je vpil in njegove igle so se vbadale v krtičino telo, da je vsa krvavela.
Krtica je izmučena izpustila plen in vzdih* nila:
—	Moč je pravica!...
Jež je prenehal zbadati krtico in rekel:
—	Zato spoštuj to pravico!
Krtica je zbežala vsa zbita in v njenih prsih je kipelo sovraštvo ...
Krtica ni mogla pozabiti, kako ji je jež vzel plen in ji prizadejal z bodicami vse polno ran.
— Osvetim se, da boš vedel, kako spoštu* jem pravico, kakršno proglašaš ti, je govorila sama sebi. Če tega ne morem storiti danes, storim jutri. Žival, ki svojo moč nad slabej* šim proglaša za pravico, nima pravice na zemlji.
Dolgo je iskala krtica primerne prilike, da pokaže ježu, da samo moč še ni vse in da tudi slabotnejši ustrahuje močnejšega.
In zgodilo se je, da se je jež kakor nalašč izprehajal po livadi, kjer je bilo domovanje krtice. Krtica, videč ga z iglami*sulicami, se je prestrašila.
— Kaj je tudi tukaj njegov rajon? ji je švig* nilo po glavi. Kaj si bo prisvojil tudi ta pro* štor, kjer imam jaz svoje bivališče?
Nekaj časa je gledala ježa vsa zbegana. Nato je rekla:
— Maščevala se bom.
Skočila je polna sovraštva pred ježa in za* kričala:
—	Kdo vam je dovolil, gospod jež, da se izprehajate v mojem rajonu?
Jež jo je osupel pogledal, krtica pa je zgra* bila težek kamen in ga vrgla na ježa.
Jež se je opotekel vsled udarca. Vendar si je hitro opomogel in planil za krtico.
—	Obsojena si! je zarohnel.
Ali krtica danes ni imela v gobčku plena. Bila je zato hitrejša. Zbežala je v svoj rov. Jež je ril za njo in grozeče kričal:
—	Obsojena si!
Krtica pa je že planila skozi drug rov na livado in začela z vso naglico mašiti rove.
—	Moč je pravica, ji je šlo po glavi. Ko sem morala prepustiti svojo lastnino tebi, je bila pravica v moči. Zdaj, ko pogineš v mojem rovu, je pravica v spretnosti in zvijači. Tvoj nauk zmaguje!
Jež je iskal po rovu krtico.
K. Balmont:	p
V	močvirni goščavi, opolnoči, potihem, brezšumno, čuj, prod šelesti.
O čem le šepeče? O čem le kramlja?
Zakaj tam nad njim žar plamenčkov miglja? Blišče se, vrte se, že zgublja jih vid
in zopet obsenja mameči njih svit.
Prod v uri polnočni šumi, šelesti, v njem gnezdijo žabe in kača preži.
V	močvirju trepeče mrjoči obraz, to meseca jasnega bledi je kras.
— Je že zopet zbežala na livado, je rekel, ko je ni našel. Bežal je ven, govoreč: Na* bodem jo v eksempel vsem, ki kršijo pravico. Ali... kaj je to? Rov je zamašen.
— Ne boš! je vzkipel jež in poiskal drug rov. Tudi ta je bil zamašen.
Z vso močjo je jel grebsti. Vendar za mehke ježeve noge je bil rov preveč trdo zamašen. Nič več ni mislil na krtico in kako jo bo na* bodel. Samo misel na rešitev mu je dajala moči, da še ni omagal.
Obup se ga je polaščal. Jel je prositi:
— Gospa krtica! Odprite, prosim, ne šalite se tako nelepo. Pozabiva!
Ali odgovora ni bilo. Tiho je bilo v rovu kakor v grobu. Jelo mu je primanjkovati zraka. Umira je je pomislil ves v strahu in grozi: — Gorje mu, kdor zapade maščevanju po* sirovele živali... Resnično, pred zločinci tudi moč ni dovolj ostra pravica!
o d
In v glenu zaveje: lazeč, vlaga, v noč zavabi v barje, stiskajoč, sesajoč.
«Koga? In zakaj?» prod vprašuje, ne ve. «Čemu tu nad mano plamenčki žare?»
A mesec molči, ko da nem je malik.
Ne ve nič. Še niže vse sklanja svoj lik.
In vzdih duš pogubljenih v dnu barskih vod otožno, brezšumno povzema spet prod.
Iz ruščine prevedel Alojz Gradnik.
Campoamor:
Opravičba
«Kako, kako sem verovala vate!»
««Nedolžen sem, čeprav sem bil nezvest!»»
«In ti ničesar ne očita vest?»
««Seveda; veš pa, da srce ni skala,»»
Da svojo grešno zmoto poravnam, napis naj vreže se mi v kamen groba:
— Odpusti, če te varal je, grdoba, ker prvega je varal sebe sam. —
Iz španščine prevedel Alojz Gradnik.
Tiho:
Žalost
Zakaj sem ljubil? Saj sem vedel jasno, da vsa sladkost prelije se v gorje, da cvetje vse, cveti tako še krasno, prezgodaj, vse prezgodaj se ospe.
O, da bi mogel, mogel pozabiti, kaj si bila mi, kaj mi nisi več!
Da mogel v nezavest bi se vtopiti in bil bi mrzel, kot je grob molčeč.
A vedel nisem, da o prvi vabi dekle neznanemu se možu vda in vseh obljub in vseh priseg pozabi, zvestost smeje se v blato potepta.
A ko srce tako še burno bije in še sladkosti tvoje si želi.
A ve: bila je pena — in več ni je — iz dneva v noč, iz noči v dan trpi.
Zakaj sem ljubil? Žgoče zdaj kesanje razjeda dušo, pije vse moči.
In vendar — ah, lepe so bile sanje.
A sanje bežne le. In več jih ni...
E. Heltai:
v
Z e p n
Zgodilo se je to med Novimi Zamki in Bratislavo, ali bolj v bližini Bratislave. Stal sem v vagonu pri vratih ves nervozen in nestrpljiv kakor človek, ki je na potu k svojemu cilju. Hitro je stopil postaren moški k meni in močno butil vame. Smotka mi je padla iz ust. Mehanično sem se pripognil, da bi jo pobral. V istem hipu sem čutil močan pritisk na prsi. Stari mož se je začel nekam v zadregi izgovarjati ter je naglo izginil na drugem koncu hodnika.
Ko sem pobral smotko, sem nehote segel v žep, v ka« tcrem sem imel denarnico. Nič preveč nisem bil iznena« den, ko sem videl, da mi je izginila. Prigodek je bil čisto preprost: tisti mož se je samo zato zaletel vame, da bi mi mogel denarnico iz žepa uloviti. Pa sem že hitel za neznancem.
Imel sem srečo. Vlak se je ravno tisti čas ustavil. In na peronu sem zagledal svojega moža, kako si je delal z rokami pot k izhodu. Zgrabil sem ga od zadaj za ovratnik. Mož se je jezno okrenil.
«Mojo denarnico!» sem zavpil nanj. »Vrnite mi mojo denarnico!«
«Kaj se vam blede?« je vprašal srdito. «0 kakšni de« narnici govorite?«
«1, o tisti, ki ste mi jo v kupeju izmeknili... Sem z njo!«
Medtem se je nabralo okrog naju veliko radovednežev. Občinstvo se je nevoščljivo muzalo in čakalo, kaj bo. Bližal se je že stražnik z dostojanstvenimi koraki. Tat se je1 začel nemirno vrteti, a jaz sem ga neprestano držal za ovrafnik.
«Pustite me na miru!« je planilo iz njega, in z naglo kretnjo se mi je izvil iz rok. V tem trenutku se je na tlaku ob nekaj spoteknil in s strahom zapazil, da je iz« pustil ukradeno denarnico, mojo denarnico. Hotel jo je ročno pobrati s tal, pa sem ga prehitel. Spravil sem svojo denarnico zopet v žep in sem imel to reč s svoje strani za končano.
«Poberite se mi!« sem rekel žeparju.
Nesrečni človek bi bil sam rad to napravil, a ni mogel. Ovratnik, ki sem ga ravnokar izpustil, je zdaj zopet držal stražnik. In s silo je vlekel tatu na stražnico, meni je pa velel, naj grem z njim.
Ves zlovoljen sem šel s stražnikom. To je bilo že od sile. Rad bi jo bil skrivaj popihal, pa ni bilo mogoče. Stražnik je name pazil tako kakor na tatu. Moral sem vstopiti v kancelijo, kjer je bil o tej reči sestavljen za« pisnik. Po daljšem bridkem zasliševanju so me izpustili. Vsa reč mi je presedala in to tem bolj, ker je gledal tat name, kakor bi prosil usmiljenja. Bil je bled in potrt. Jecljal je in šklepetal z zobmi, a na čelu mu je stal pot. Kadar sem ga pogledal, sem videl v njegovih očeh toliko bridkosti in očitanja, da sem sc stresel. Prav žal mi je bilo, da sc je ta mala tragedija vršila javno, sirovo, ne« človeško. Ali ni sc dalo pomagati. Moral sem se sprijaz« niti s tem, da bo tat nekaj tednov zaprt.
Od tistega časa sem večkrat prejel iz Bratislave pisma, razglase in pozive. A pripetilo sc mi je še nekaj drugega. Neko lepo dopoldne je prišla k meni ženska z objoka« nimi očmi. Bila je še precej čedna in mlada, a njeno lice je pričalo o pomanjkanju in bedi.
«Jaz sem,« je žena počasi in brez uvoda iztisnila iz sebe, «Holanova.»
To ime mi ni ničesar pojasnilo. Niti sanjalo sc mi ni, kdo je Holanova.
«Kaj sc ne spominjate?« je vprašala žalostno in ne« kam prisiljeno. «Moj mož, Ilolan, v Bratislavi...»
In njena roka sc je pomenljivo zavila nazaj.
i tat
Zdaj sem pa že vedel, kdo je Holanova. Žena mojega žeparja. Zavzeto in sumljivo sem jo gledal. Kaj bi neki rada ta ženska od mene?
Bilo je nekaj navadnega. Sklicevala se je na mojo bla« gosrčnost in usmiljenost. Rekla je, da sedi nje mož za« radi mene v ječi. Doma ni kruha. Otroci stradajo. Ima četvero otrok, dva dečka in dve deklici.
Sicer sem čuteč človek, a ta reč mi je bila zoprna. Čutil sem, da bi mi znatno odleglo — če že ne morem poma« gati žeparju — da bi vsaj njegovi družini pomagal. Dal sem ženi sto kron, nakar se mi je vsa srečna zahvalila in odšla. Kolikor se mene tiče, sem bil bržkone srečnejši kakor žena sama. Bil sem zadovoljen in vesel kakor člo« vek, ki je storil dobro delo.
Čez teden dni mi je prišlo na uho neprijetno poročilo, da se je Holan v ječi obesil. Obsojen je bil na šest« mesečno ječo in to si je tako gnal k srcu, da se je obesil. To poročilo me je popolnoma potrlo, zakaj čutil sem, da sem jaz kriv smrti tistega človeka.
Kar sem doslej večkrat sam sebi očital, da bi bilo bolje, ne zmeniti se za ukradeno denarnico, to se je sedaj v meni z vso silo oglasilo. Mar je bilo tistih borih sto kron toliko, da je šel zaradi njih stari mož s sveta. Ves dan sem bil slabe volje, pa vso noč nisem zatisnil očesa. Po« vsod sem imel pred očmi starega Holana z njegovim bolnim, očitajočim pogledom, s katerim se je z menoj poslovil na policiji.
Drugi dan je prišla k meni v žalni obleki žena in štirje otroci. Vedel sem, da pride in sem jo pričakoval. Ko sem jo pogledal, sem bil nekam čudno v zadregi.
«Kaj bo zdaj z menoj?« je vzdihnila tiho.
To je bilo vse. Ni me dolžila, ne prosila, pač pa boječe vprašala, kaj bo zdaj z njo. Prvi trenutek nisem vedel, kaj bi odgovoril. Gledal sem zdaj njo, zdaj otroke, ki so topo, nerazumljivo gledali predse. Glej, ta vdova, te štiri sirote so moj greh, moja krivda. Jaz sem jih pri« pravil ob rednika. Nič čudnega ni, da me žena vprašuje, kaj bo sedaj z njo.
Premoženja nimam, da bi dejal, a zmeraj sem bil po« šten in dober in moje srce je bilo mehko, da bi si z njim mogel mazati kruh. Niti trenutek nisem omahoval, da je treba kaj ukreniti za to ženo in otroke. To je bila moja sveta dolžnost. Ako sem hotel svojo vest pomiriti, je nisem mogel odpraviti s krajcarskim milodarom.
»Nate,« sem rekel ženi, «tu je dva tisoč kron.«
Ta vsota je bila ravno petkrat večja kakor ona, ki mi jo je bil Holan izmeknil. Če bi bil tedaj prepustil denar« nico Holanu, bi si bil prihranil tisoč sedemsto kron. In Holan bi bil še gledal božje solnce.
Žena mi je hotela na vsak način poljubiti roko, a otroci so to tudi storili.
«No, no», sem jecljal in jih odslovil.
V	prednji sobi se je žena ustavila.
«Kaj vam je?« sem vprašal vznemirjen. «E, nič,« je tiho odgovorila žena, «včeraj so nas vrgli na cesto, ker nisem mogla plačati najemnine, pa še nekaj potrebnega pohištva so nam vzeli.«
In spet me je pogledala s silno žalostnim obrazom. Tudi otroci so postali skoraj brez sape in čakali, kaj ho.
V	hipu sc mi je zasvetilo v glavi, da sem že ženi dal dva tisoč kron, a sem se takoj v duhu pokaral. Nekaj stotakov sem ali tja, ko gre za dušni mir!
«Natc,» sem dejal ženi, «tu je še tri sto kron.«
Žena me je molče pogledala, in preden sem mogel zabraniti, mi je poljubila roko. Nato je odšla s četvorico svojih otrok.
Srečno sem sc oddchnil. Menil sem, da je stvar za zmeraj urejena.
Ampak motil sem se. Čez pet dni je bila žena spet pri meni. Tedaj sem jo nekam hladno sprejel, pa me je precej pomirila, češ da ni prišla po denar. Kaj naj bi si bil mislil o njej? Ali me misli odirati? Ona — da bi me odirala! Ona, ki je iz odlične družine! Dostojno se vede, govori francosko in angleško, igra na klavir kakor angel — ona da bi me skubla! Samo po svet je k meni prišla, na koga naj se pač obme? Na nikogar se ne more obr* niti, samo name.
«Za kaj pa gre?» sem vprašal prijazneje.
«Gospod, ne vem, kako naj denar obrnem. Razvajena sein, ne znam si pomagati; dokler je živel moj mož, sem živela kakor grofica. Revež, zašel je na krivo pot samo zato, ker smo bili jaz in moji otroci vajeni gosposkega življenja. Vzemite torej nazaj denar, ki ste mi ga bili dali, pa mi preskrbite majhno stanovanje in nekaj po* hištva ..., pa če kaj ostane, da bi tisto tako razdelili, da bi mi ostalo vsak mesec nekaj grošev ...»
Ko je to izgovorila, mi je vrnila denar. Tisoč osem sto namesto dveh tisoč tri sto. Ali za to se nisem zmenil. Žena se je obrnila name s polnim zaupanjem, in čutil sem, da nimam pravice, izogniti se njenemu zaupanju.
«Prav,» sem pristavil velikodušno, «pa bodi tako, kakor ste rekli .*..»
Poiskal sem ji stanovanje s tremi sobami za sedem* deset kron.
Žena je imela to za preveliko dobroto, pa sem jo po* govoril. Plačal sem najemnino naprej za vse leto. Potlej sem ji kupil pohištvo za tri tisoč kron. Ženi se je tudi to zdelo dosti, a sem jo pogovoril. In izposodil sem zanjo tudi klavir. Nazadnje sem ji povedal, da ji bom izplačal vsak mesec dve sto kron, dokler ji ne bom mogel kako drugače pomagati. Da ne ostane brez božjega v žepu, ji namaknem še tistih tisoč osem sto kron, ki mi jih je vrnila.
Žena se ni mogla več premagovati. Vrgla se mi je krog vratu in začela grenko plakati. Pobožal sem jo po laseh in modro pristavil samo:
«No, no!»
V	duhu sem pa trezno premislil:
«Dva tisoč tri sto in tri tisoč sedem sto je šest tisoč. Petnajstkrat toliko, kakor mi je svojčas Holan ukradel brez tistih dve sto kron, ki jih moram vsak mesec plačati. Ali bi ne bilo pametnejše... No pa vendar! Ženi od* prem trafiko in poizkusim otroke spraviti h kruhu... Potlej bom vsaj lahko rekel, da sem prav po kavalirsko uredil vso to reč.»
Ali naj še nadalje opisujem to historijo?
V	kratkem času me je stala ta ženska toliko denarja, da sem bil primoran — vzeti jo za ženo.
Sicer bi bil prišel na kant.	Prevedel I. G—n.
Selma el Kassab:	ZVC^Ie
Blizu mesta, kjer carujc sin Solnca, mikado, je stalo nekdaj mestece po imenu Sisihama. V tem mestu je živel veliki svečenik Dahimi, plemič in velik bogatin, vse mesto je bilo od njega odvisno. Na njegovem dvoru, ki je bil najlepši in največji v mestu in okoli katerega so se raz* prostirali velikanski parki in vrtovi, je živela pri njem ob velikem številu suženj in sužnjev njegova hčerka Šibi. O njeni lepoti so govorili tudi na mikadovem dvoru in veliko vitezov je prihajalo v mesto, da vidijo deklico.
V	mestu so se matere zaklinjale na Sibino lepoto in želele, preden so rodile, da rode dete, ki naj bi imelo vsaj deseti del njene lepote.
Kadar je stari in hudi oče Dahimi odšel v svetišče, je šla Šibi k oknu ali pa na vrtove, da se izprehodi. V sve* tišče pa je šla samo dvakrat: ob velikih svečanostih na čast boginje Nedolžnosti in boga Hrepenenja.
Z zadnje svečanosti je prinesla Šibi v svojem srcu skrivnost: oči človeka, ki so jo na skrivnem pogledale. Ranile so jo. Te oči so bile lepe, a v njih globočini kakor da je počival sen, kakor da je ležala skrivnost, iz teh oči je velo nekaj toplega in ugodnega, kakor vetrec, ki ga prinese spomladi vodna struja reke Kuri*Sivo. Toplo, ugodno, da bi se rože razcvetele ...
V	srcu mlade Šibi se je razcvetela roža ljubezni. Mladi junak, izvoljenec njenega srca, je prihajal skrivaj, kadar se je naredila noč, ko se je nad njima nebo, posuto z milijoni zvezdic, smehljalo in se jima je mesec s svojima rogljema zlobno rogal:
Uživaj, uživaj...
Življenje beži, uživaj, raduj se, sreča je kratka ...
Pozabite vse krog sebe, ker noč hiti: uživaj, uživaj!...
A ko je zavrela ljubezen, ko so se osuli cveti s križan* tem, je Šibi padla na kolena pred svojega očeta in mu priznala ljubezen. Stari Dahimi je molčal in gledal Šibi pred seboj. Obrvi so se mu namrščile, obličje pomračilo,
krizanteme
a oči so se zagledale nekam preko sobe in obtičale na kipu late, zavetnika njih plemena. Nekaj časa je tako gledal, potem pa skočil in pehnil hčer od sebe:
«Ne ... ne ... ne! Jaz odločujem o tvoji usodi...»
Šibi je pobožno vstala, pogledala očeta in se prestra* šila. Še enkrat je sklenila roke pred njim, še enkrat je poljubila tla pred njim in šla.
Stari Dahimi je bil izbral drugega moža za svojo hčer, a ne tistega, ki si ga je Šibi sama izvolila. In da si umaže svoje «svete roke», je ukazal, da Sibininega izvoljenca ubijejo.
Ko je bil ubit Maindi, mladi junak, ki ga je Šibi lju* bila, se je prevrnil kip boga Tate in razbil. Stari Dahimi je odnesel njegove kosce v svetišče in jih posvetil, sebi pa je dal za pokoro, do bo leto dni trpel, samo da odvrne nesrečo od svojega doma.
Mlada, lepa Šibi je venela, hirala, a z njo vred so ve* nele tudi krizanteme na vrtovih njenega očeta, so venele krizanteme po vsem mestu, po vsej kraljevini... Daši jih je zaljubljena deklica zalivala s solzami, so venele in se sušile...
Ko je napočil dan, ko bi morala Šibi vzeti drugega, se je zgrudila pred očeta, pokleknila, poljubila tla, razpletla lase in rekla:
«Oče, usliši zadnjo mojo prošnjo in mi dovoli, da se žrtvujem boginji Ljubezni na dan njenega praznika...»
Stari Dahimi se je zamislil. Potem je vstal, šel v svojo sobo in dolgo mislil. Precej časa je minilo, preden se je vrnil v sobo, kjer je ostala Šibi. Ona je še vedno klečala s čelom na tleh in čakala očetove odločitve:
«Vstani, Šibi, želja ti je izpolnjena ...»
Šibi je odšla v svoje prostore, oblekla belo oblačilo in se začela pripravljati na smrt. Drugi dan je Dahimi v velikem svetišču razglasil, da se bo njegova hčerka žrtvo* vala boginji Ljubezni na da njenega praznika. Vse mesto je govorilo samo o tem. Šibi namenjeni mož je prišel k Dahimiju in ga prosil, naj se premisli, toda bilo je že prepozno. Dobil je prstan nazaj, a Šibe ni mogel več videti. Minilo je še nekaj dni in prišel je veliki praznik boginje Ljubezni. Zgrnil se je svet iz najbolj oddaljenih
krajev, da vidi najlepšo deklico Japonske, prinesli so ji darov, prinesli žrtev: golobov, svetih ptic, različnih živali, cvetja in obleke. V voz, ki se je v njem vozila Šibi, so bili vpreženi najplemenitcjši konji, ki niso bili še pod* kovani in katerih griva še ni bila ostrižena. Spredaj so stopale deklice v belih oblačilih, pa svečeniki, za njimi majhni otroci, a za vsemi temi Šibi z belim golobčkom v roki. Voz je bil okrašen s krizantemami in lilijami. Tro« bentač je dozival drugega, tretjega, četrtega, a sila na« roda se je pomikala naprej in prepevala pesmi v slavo boginje Ljubezni...
V dekličini duši je bilo vedro, prijetno, zakaj glej, samo še nekaj trenutkov, pa bo na drugem svetu, kjer je čaka on, Maindi, njena ljubezen in njena sreča. Samo še trenutek, in on jo sprejme na vratih raja ...
Prišli so. Odvedli so jo v svetišče, kjer je najstarejši svečenik odmolil zadnje molitve, ji dal piti svete vode, žrtvoval goloba in ji ponudil njegove krvi. Šibi se je vzravnala, prijela za kupico, ki je bila v njej golobova kri, ali toliko da jo je prijela, že ji je padla iz roke, in kri se je razlila po svetišču ...
Svečeniki so pogledali in popadali z obličjem na tla. In ves narod je storil tako. Šibi je stala pokonci in gledala.
A ko je bil obred v svetišču pri kraju, so jo odvedli na griček, kjer je bila pripravljena grmada, ki je bila pokrita s krizantemami, venci, različnim cvetjem in da« rovi. Potem je prišel pred grmado Dahimi, njen oče, in pokleknil. Dišeče sveto drevo je zagorelo, objelo naglo žrtev s svojim dimom, a narod je popadal na zemljo: «Usliši našo žrtev, o boginja Ljubezni!« so peli na ves glas.
Grmada je gorela.
V zraku se je zabliskalo, vse je zatrepetalo, zemlja je zahreščala, kakor da se lomi, vse naokrog se je po« treslo ... Vse sc je prerivalo, vpilo, klicalo na pomaganje. Svet je bežal na vse strani, zemlja se je tresla, grmada je gorela ...
Dež se je usul, bliskalo sc je, grmelo in treskalo... Zemlja se je tresla, se razpočila in požrla veliko svetišče.
Ko se je stari Dahimi ozrl proti nebu, ki je bilo vse zavito v oblake in izprekrižano z bliski, je videl svojo hčer Šibi, kako se dviga v oblake ...
Silen potres je zopet stresel zemljo in pogoltnil pre« grešno mesto.
Desetletnica Šentjakobskega gledališkega odra
Dne 21. maja 1.1. so uprizorili agilni Šcntjakobčani v svoji deveti seziji tristo četrto predstavo in začno proslavili stoti nastop svojega zvestega člana P. Škerla« Pastorčiča. Igrali so štiridejansko dramo Pierra Frondala «Grožnja», s katero ponovitvijo sej stopili v deseto jubilejno leto odrskega dela. Bolj od imenovane drame, ki sliči dramatiziranemu drugovrstnemu romanu v so« dobni obleki, a brez sodobnega duha, bo naže čitatelje zanimalo za današnje dni zgledno, požrtvovalno delo, disciplina in goreča ljubezen do odra 20članskega an« sambla radovoljcev in radovoljk, ki poleg napornega dnevnega dela žrtvujejo ves prosti čas svojemu intim« nemu odru in svoji navdušeni, iz najrazličnejših plasti meščanstva sestoječi publiki, ki napolnjuje rekordno število ponovitev zlasti veseloiger in igrokazov.

Glavni režiser Šentjakobskega odra Karel Pogorelec.
Ker je vsem prijateljem gledališča znano, da je postal Šentjakobski oder nekaka pripravljalnica za razne po« klicne odre, a da sam po sebi dopolnjuje lažji, a tudi intimnejši del repertoirja naše drame, s katero tedaj živi
Predsednik Šentjakobskega odra in glavni igralec Milan Košak.
v prijateljski, a neofieielni simbiozi — hočemo v nasled« njem podati bežno sliko razvoja in dela Šcntjakobčanov s svojim neumornim artističnim vodjo in režiserjem Karlom Pogorelcem in z odličnim avtoritativno« pedagoškim sodelovanjem Milana Skrbinška. Me« seča decembra 1.1920. je bilo v seji Gospodarskega in naprednega društva za Šentjakobski okraj po iniciativi pokojnega višjega davčnega upravitelja in agilnega di« letantskega organizatorja Rudolfa Binterja skle« njeno, da se ustanovi kot kulturni odsek društva gleda« liški oder, ki je postal poleg največje javne slovenske
knjižnice šentjakobske in pozneje ustanovljenega orke* stra središče bujno sc razvijajočega duševnega življenja tega okraja.
Iniciativa je prišla iz neljubljanske skupine diletantov. Že Rudolf Binter, organizator kamniškega in drugih di* letantskih odrov, je zbiral okoli sebe igralsko nadarjeni krožek Novomeščanov z idealnim Viktorjem Marki* č e m na čelu. Med prvimi igralci pa omenjamo za oder zaslužnega starosto Vekoslava Ravnikarja, Ivana Cesarja, Bučarja, režiserja Rajka Ogrina, Antona Gnidovca, Zupančiča, Rebka, Stanka Podreberška in Viktorja Arha. Izmed prvih ženskih moči pa nadarjeno S t o r o v o, Hamovo, Markičevo, Petričevo in Martelančevo. Pred redno otvor* jeno prvo sezijo (9. junija 1921.) je bila podoba te dile* tantske združitve izrazito družabno*prosvetnega čitalni* škega značaja. Po raznih lokalih so se prirejali deklama* cijski in zabavni večeri. Vprašanje odra, od katerega vprašanja je še danes bistveno odvisen razmah šent* jakobskih diletantov, je stalo tudi ob ustanovitvi v ospredju. Po trudu in mnogih žrtvah so dosegli današnjo konveksno odprtinico v starodavnem otroškem vrtcu: šentjakobski oder. Sto stolov in petdeset stojišč. Igralci se vidijo v nenaravni velikosti, oder ne dopušča ne ve* likih ne malih ljudskih scen. Od odra je odvisen reper* toir, režija in igra. Vse.
A morda se je uprav vsled te obupne borbe za pro* štor šentjakobski oder v svoji delavnosti bujno razmah* nil. Nekritično navdušenje in mlada borbenost je po* vzročila, da so pričeli s Strindbergovim «P e 1 i k a n o m» (istočasno so ga igrali v drami!) in s tem podčrtali svoj program. Izmed slovenskih del so tekom sezij preigrali z lepimi uspehi razna dela Cankarja, Milčinskega, Meška, Funtka in Govekarja*Jurčiča (Deseti brat).
V seziji 1922/23 je pristopil k odru današnji glavni organizator in režijski vodja Karel Pogorelec (Karus), ki je s svojim mirnim in preudarnim vodstvom pridobil odru ugled na ven in spoštovanje skupine same.
Brezdvomna zasluga odra je vrsta poklicnih igralcev, ki so pričeli svojo praktično pot na odprti* tiiei pri Sv. Florijanu. Imenujemo le gdč. S t o r o v o, sedaj angažirano nekje v Nemčiji, Ivana Cesarja in Franjo Blaža v Mariboru, Anito Kova* čičevo in Modesta Sancina. Nekaj sezij so bili člani naše drame gdč. Darinka Debcljakova in Viktor Markič. Režijsko se je prva leta uveljav* ljala stara garda diletantov: Gnidovec, Pogorelec in Ravnikar. Izmed literarnih repertoirnih del očitujejo: Gogoljeva «Ženitev», Donadini: »Igrača vi* harja» in «Brezno» poleg omenjenega Strindbergovega «Pelikana» prva lepa stremljenja. Vsekakor pa je ostal lahki in veseli repertoir duhu šentjakobskega odra, kljub najresnejšemu stremljenju navzgor, najbližji. To strem* ljcnje je zadobilo svoj izraz v četrti seziji, ko je prevzel za dve seziji vodstvo režije in se deloma tudi igralsko udejstvoval — Milan Skrbinšek. Št. Jakob je potreboval umetniške avtoritete, uravnati je bilo omahujoča mnenja v določen cilj in nesporno strokovno izvedbo. Z uprav demonstrativnim uspehom se uveljavi Cankar («Za na* rodov blagor®, «Kralj na Betajnovi®, »Jakob Ruda®, in «lllapci»). V teh sezijah uprizore tudi Rcmčevo »Kirko®, Žagarjevo «Zaroko», Novačanovo «Velejo», Petrovičev »Vozel® in Čehova «Snubača». Wildgansa: «Beda» in Pagnol*Nivoix: «Mešetarji s slavo® (režiser Skrbinšek) so bili neslovanski komadi teh plodnih in tehtnih sezij. Sedma sezij a je prinesla Kraigherjevo »Školjko® (večino iger je do zdaj vodil Skrbinšek), Molnarjevo »Igra v gradu® in Kurta Goetza »Ingeborg® (zadnja v režiji K. Pogorelca). Pavze so izpolnile lahke komedije z ne*
deljenimi uspehi šentjakobskih komikov in karakterjev (Podreberšek, Gnidovec, v poslednjem času L a v r e n * čič Albert, Milan Košak in Moser.
Osma sezija je po režiji Pogorelčeva. Neugnani fantje se lotijo Bernsteinove drame «Tat», Edgarja Wallacea: «Čarodeja», OskarjaWildeja: »Bunburv® in Petrovičevih «Duš». Čemu to naštevanje? Ker je presenetljivo, kaj je zmogla neumorna pridnost. Omeniti je uspeli režiji Mi* rana Petrovčiča: «Faun» (Knoblauch) in «Kraljeva viso* kost® (W. Somerset * Maugan), nadalje Pera Škerla: «Vražji Rudi® (Engel & Horst) z onim tipično diletant* sko hrupnim uspehom pri vendarle že teatrsko misleči publiki in «Morala gospe Dulske® (Gabr. Zapolska). Ti* pično za ambicioznost Šentjakobčanov je dejstvo, da sc nahajajo v teh sezijah v vneti tekmi glede repertoirja in igralskega elana z dramo. Priznati jim je, da so v tempu veseloigre n. pr. »Svetnik», »Cerkvena miš® ali v ljudski igri «P r i s e g a o polnoči® (Ma* niča Komanova, 6krat) dosegli svojevrstne uspehe, ki so vzbujali pozornost vseh gledaliških krogov. Vestnost študija (nekaj iger brez suflerja), plamteča vnema in mladost so zmagonosni aduti družine okoli očeta Pogo* relca. Naj nihče ne smatra za prazno hvalisanje dejstvo, da se na diletantskem odru v 9 letih uprizore 304 pred* stave od «Charleyeve tetke® do Halbejeve »Mladosti® na odru, ki ne meri več ko 5 metrov v širino in dobre tri v višino, živeč od dohodka predstav in delaljubnosti neplačanih amaterjev! Poleg notranjega zadoščenja ima skupina morda edino veselje v svojih propagandnih tur* nejah in nastopih v ljubljanski drami, kjer so igrali «Desetega brata®, «Spavaj moja deklica®, «Igro v gradu® in «Školjko». Izven Ljubljane so uspeli kot gostje v Za* grebu, Novem mestu, Škofji Loki, Rogaški Slatini, po* novno na Viču in Mostah, v Mojstrani, Sv. Janezu ob Bohinju, Zagorju ob Savi, Višnji gori in Kranju — po* vsod v prčtežni večini z veseloigro in ljudskimi komadi. Izmed slovenskih del so uprizorili še: Aškerc »Red sv. Jurja®, Marija Kmetova »Mati®, dr. Ivan Lah«Nočna Hmeljniku® in Finžgar «Razvalina življenja®. Z omenjc* nimi deli in mladinskimi igrami («Snegulčica in škratje®, «Pogumni krojaček®) ter Branislava Nušiča igrokazoma »Svet® in «Navaden človek® so po eni plati dopolnili delo naše drame, ustrezali širšim zahtevam občinstva in nudili razvedrilo onim, ki jih gledališče sicer ne privlačuje pre* pogosto. Danes štejejo Šentjakobčani med svoje prija* telje najrazličnejše stanove iz vseh mestnih predelov. Ime »Šentjakobski oder® je postalo praktično brez prvoi* nega pomena. To je bolj mali diletantski oder in in* timna scena.
Izmed sedanjih igralskih moči je v prvi vrsti imeno* vati g. Milana Košaka kot glavnega moškega igralca in sedanjega predsednika Št. Jakobskega odra. Ima raznolike izrazilne možnosti (drama in komedija) in je simpatična odrska pojava z zdravo in močno igro. Poleg Karla Pogorelca, ki je duhovni oče skupine (režiser in igralec), se uveljavlja kot naravni talent Al* bert Lavrenčič, vsestranski (glasbenik in pevec), Danilo Bučar, soustanovitelj odra Ante Gnidovce, nadarjeni Ante Blažič, Josip Moser, Jože Cuk in Karel Brihta. Izmed ženskih moči je nekaj z bistrimi razvoj* nimi možnostmi: Baranova, ki kaže lepe uspehe, Pir« čeva Brigita (naivka), Ham*Bučarjcva (komične vloge), Gorjupova, M. Petričeva, Koščakova, Pevalckova in Anita Lavrcnčičeva. Posebej omenjamo Ervino W r i * schcrjevo kot lep talent in inteligentno pevko in igralko zlasti v problematičnih ženskih tipih. Uspehe so v prejšnjih sezijah očitovale kreacije Mile Ocepkove in Lapajncjcve, Vihcrjcvc, Jerajeve, Marinke in Vere De* belakove ter članov Slava Švajgerja, Zorana Mušiča, Ivo Kita, Savo Klemenčiča in drugih.
Izmed agilnih društvenih funkcijonarjev naj omenimo dolgoletnega blagajnika Draga Mohorča, Draga Košaka in tajnikov Maksa Remsa, Vinka Košaka, Antona Pa* tika, Vladka Kosca, Hinka Rebolja, sedanjega agilnega tajnika Jožeta Čuka in končno dolgoletno suflerko Žitko Karličevo ter agilnega člana Rada Zajca.
Desetletni jubilej prihodnje sezije naj še učvrsti upra* vičenost obstoja šentjakobskega odra z ozirom na prak* tično uveljavljanje začetnikov*talentov, zanimanje za odrsko umetnost sploh in plemenito duševno delo zlasti
mladega rodu v materializacijo uklenjenega časa. Izpolni pa naj se v prvi vrsti želja vseh njegovih poznavalcev: le nov in širši oder more dati razmaha in voditi v na* predek, ki je eksistenčni pogoj vsakega razvoja, tembolj pri dilentantizmu, zgrajenem na osebni požrtvovalnosti, rastoči v razcvit edinole pod toplim solncem — uspeha. Uspeh pa določajo povsod in vsikdar zadostna izrazilna sredstva. Za svoje hvalevredno delo — jih šentjakobski oder zasluži in mora najti.
Pevski zbor cLjubljanskega Zvona* na slavnostnem koncertu ob 251etnici dne 24. marca 19*0. — V prvi vrsti oil leve na desno: H.Svetel, L. Drenovec, Z. Prelovec, dr.A.Sclmab, V. Mirk, dr. A.Švigelj, J.Betetto, M. Lipovšek.
Gledališki pregled
OPERA.
Po «Hasanaginici» kot prvem opernem delu iz domače glasbene literature smo doživeli še premieri Verdijeve opere Ernani in Bcllinijeve Norme. Obe operi zahtevata veledramatičnih pevcev, blesteče kolorature ter sijajne operne scene. Razumljivo je, da naša sredstva in tudi življenjska ostarclost zlasti Norme (premiera na milan* ski Scali 1831) nista vplivala ugodno na uprizoritev. Ne« uravnovešenost v močeh opernega ansambla se je tekom sezije pokazala v nujni potrebi raznih gostovanj. V »Normi« je gostovala g. Špeharjeva z zadovoljivim, a žal začetniškim uspehom, Rigoletto se je poživil z gosto« vanjem ge. VeseUPolle. Vprašanje dobre koluraturke pa je bilo s tem le za hip odstranjeno. Gostovanje ga. Hub* nerja nam ni prineslo novega tenorja, verjetnejši se zdi angažma ge. Gjungjenac*Gavella, ki je kot odlična Mimi (La Boheme) in Butterfly dvakrat gostovala in žela ne* deljeno priznanje.
Stalno gostuje ga. Staller*Stotterjeva. Že dolgo pa po* grešamo gostovanj ge. Pavle Lovšetove. Hoče biti po* doba, da nimamo nobenih slovenskih pevcev več. Kot prvo domačo operno noviteto so uprizorili M. Bravničar* jevo operno farso v 3 dejanjih «Pohujšanje v dolini šentflorjanski« v režiji Cirila Debevca. Opero ni oprede* liti z nikakim «slogom» in ima kot svojevrstna muzi* kalno»ilustrativna farsa pač edinstveno mesto v naši do* mači operni produkciji. Smela je že misel komponirati literarni Cankarjev tekst, ki ima svojo vsebinsko moč
v besedi in simbolu. Laže bi si tedaj predočili godbo (ouvertura) na farso ali simfonični zamislek. Operi ne* dostaje vsake melodične linije in izvzemši nekaj lirsko naznačenih mest (Jacinta, Peter) nima solist nikake opore. Odtod je razumljiv ogromni trud in napor pevcev (30 vaj), a tudi orkestra. Da je možno komponirati tudi Pitagorejev izrek (Bravničar) moderno glasbeno nazi* ranje prenese, težje pa preneso izvajajoči tehnične tež* koče in poslušalstvo ogromen skok od «Gorenjskega slavčka«, Risto Savinove «Lepe Vide« preko »Črnili mask« do «Pohujšanja». Razvojnih zvez v pičlem našem opernem ustvarjanju ni, zategadelj nastane bojazen, da ostane tudi Bravničarjeva opera osamljen poizkus, do* hiteti svetovno produkcijo v moderni smeri opernih ustvaritev. Komponistu*samouku pa je priznati bogate praktične izkušnje kot članu orkestra in močan glasbeno* dramatičen talent, ki se ne straši najtežjih nalog. Bo* dočnost bo pokazala, če je možno brez velikih opernih tradicij iz samoniklih stvariteljskih osebnosti kljubovati zahtevam časa. V zvezi s tem vprašanjem je vedno aktualna zadeva dobrega slovenskega libreta, ki ga šc nimamo.
Uprizoritev «Pohujšanja» je očitovala skrbno priprav* ljenost bodisi v silno težavnih pevskih partih (župan, Jacinta, dacar, popotnik, zlodej) kakor tudi v drastično podčrtani režiji. Pri pultu je uspešno zmagoval vse bi* zarnosti in glasbene nenadejanosti g. Neffat. Premiera je bila sprejeta z uprav senzacionalnim navdušenjem in je želeti, da bi ne ostalo le pri tem, ko se vtisi poležejo.
(Nadaljevanje na strani 162.)
Letos je 25 let, kar se je pričel sistematični boj
proti tuberkulozi
Tuberkulozni otroci v nekem sanatoriju se solnčijo in delajo svoje šolske naloge.
Kochovi bacili tuberkuloze po* kose vsako leto nad poldrugi mi* lijon ljudi. Tuberkuloza (jetika, sušica) sc loti človeka v vsaki starostni dobi, toda največ in najbolj neusmiljeno pobira do* jenčke, otroke, mlajše ljudi in srednjo dobo starosti. Daši raz* saja ona najbolj v vrstah siro* mašnih ljudi, ki žive po vlažnih, nezdravih stanovanjih in se slabo hranijo, vendar ona z enako kru* tostjo napada tudi organizem bo* gatih ljudi, ki bivajo po zračnih, zdravih stanovanjih in imajo vsega na preostajanje. Vsa do* slej izumljena sredstva zoper je* tiko so bila bolj ali manj brez* uspešna. Jetika je tako pobirala ljudi kakor poprej.
Šele profesor Robert Koch je dokazal, da se d^ proti tuber* kulozi najuspešneje boriti s tem, da se vbrizgava bacil tuberkuloze v telo. Klin se izbija s klinom, pa zato tudi bacili tuberkuloze, ki pridejo na strokovnjaški način v kri, delujejo v telesu kot ob* rambno sredstvo in kopljejo sami sebi grob. Profesor Koch je stru* pene bacile pretvoril v zdravilo.
V ta namen je on uničeval ba* čile, toda preparat, ki ga je na ta način dobil (tako ime* novani tuberkulin), je bil dostikrat zelo nevaren, ker so se bacili enakomerno razširjali po vsem telesu. Zdravnik Friderik Franc Friedmann je izpopolnil to zdravilno me* todo. On je začel vbrizgavati v telo žive, toda nenevarne in nestrupene bacile, ki jih je dobival od želv, okuženih s tuberkulozo. On je dokazal, da ta preparat niti pri morskih prašičkih, ki so sicer najbolj občutljivi za tu* berkulozo, ne izziva nobenih tuberkuloznih procesov niti izprememb, ki bi imele značaj, sličen tuberkulozi. Ali da bi dokazal zdravnikom strokovnjakom, da ta preparat ni nevaren niti človeškemu organizmu, je Friedmann sam
sebi vbrizgal primerno dozo tega preparata, in šele ko je bil uverjen, da bacili tuberkuloze niso izzvali v njegovem telesu nobenih tuberkuloznih izprememb, je začel s tem preparatom zdraviti druge bolnike. Injekcije so poma* gale vsem bolnikom, ki še niso bili v brezupnem, zad* njem stadiju tuberkuloze. Vsak Fricdmannov poizkus je rodil uspeh, on ni niti enkrat doživel neuspeha. Večkrat sc je začelo že po prvi injekciji bolnikovo zdravje naglo popravljati, a rane na telesnih delih, ki so oboleli za tuberkulozo (na pljučih, žlezah, kosteh, členkih, ledvicah, spolnih organih itd.), so se začele hitro zaraščati. Ko je Friedmann že precej bolnikov z uspehom ozdravil
in veliko stotin dojenčkov in otrok tuberkuloznih star* šev cepil s svojim prepara* tom zoper tuberkulozo, je rezultate svoje metode spo* ročil berlinskemu medicin* skemu društvu. Ali berlin* ski zdravniki so odločno nastopili zoper to zdra* vilno metodo (tuberkuloze.
Toda s ponovnim večlet* nim vestnim raziskovanjem in proučevanjem Fricd* mannovega preparata sc je ugotovilo, da je ta prepa* rat absolutno varno sred* stvo za pobijanje in zdrav* Ijenje tuberkuloze.
Leta 1927. je ustanovilo ministrstvo za narodno
Tuberkulozna deklica sc solnči.
zdravje v Italiji poseben seroterapijski institut, ki se bavi s proizvajanjem in proučevanjem Friedmannovega preparata. Uspehi, ki jih je dosegel ta institut, so pre: segli vsa pričakovanja, tako da je zdaj tudi v Berlinu ustanovljen Fricdmannov institut, ki z neverjetnim uspe* hom zdravi tuberkulozo. Bolniki, ki se začno za časa zdraviti s Fricdmannovim preparatom, se hitro pozdra: vijo, toda najvažnejše je to, da se s tem serumom cepijo odrasli in otroci, ki prihajajo veliko v dotiko s tuber: kuloznimi ljudmi ali ki nagibajo k tuberkulozi. «Če
se v bližnji bodočnosti sprejme predlog nekaterih medi: cinskih kapacitet, po katerem se bodo morali po zakonu cepiti s serumom proti tuberkulozi vsi dojenčki, otroci in odrasli, ki prihajajo v dotiko s tuberkuloznimi ose: bami, bomo lahko brez skrbi, da bo v doglednem času tuberkuloza popolnoma izginila z zemeljske površine«, je rekel v svojem predavanju pred berlinskim medicinskim društvom znani nemški zdravnik zdravstveni svetnik dr. Konrad Kiister.
Kako se pomladimo?
Dr. Javorški razlaga svoje ideje o pomla: jevanju, ki se z njim bavi že osem let.
Kaj je to starost? Počasno in progresivno slabljenje življenjske energije, ki je začetek naravne smrti, pri: pravlja normalni počitek dolgemu življenju. Čeprav se pogostokrat zgodi, da kdo dočaka krepko in visoko starost, v kateri navzlic dolgim letom, ki jih ima za seboj, ohrani trdno zdravje in vedrega duha, vendar vemo, da prinaša starost po večini s seboj različne teža: ve, nadloge in slabosti. Ker je senilnost bolezen starosti.
Ni sc treba torej bati staro: sti, ampak senilnosti, grde in nadložne, ki prihaja prav tedaj, ko bi mogel človek, oborožen z velikimi in dolgimi izkustvi, uspešno delati. Če se govori o pomlajevanju, se s tem ne misli, da se starcem povrne mladost niti da sc zgodi čudež, kakor se je zgodil s Faustom. Ampak ti: sto, kar so dosegli s svojim prizadevanjem vsi pomlajevalci (Braun, Sequard, Steinach, Lich: tenstern, Marinesco, Voronov,
Dartig, Doppler, Kosher, Jawor: sky), to je: da se človek po: makne za nekaj let na: z a j in da se približuje koncu svojega življenja, ne da bi čutil senilnost in onemoglost.
«Kaj hoče prileten in tegoben človek, kadar pride k nam? Ali hoče svoja minila dvajseta leta nazaj in cvet svojega življenja?«
Tega ne, on se hoče samo ubra: niti onemoglosti, nezavednosti, polsmrti; on želi živeti kakor njegov sosed, kakor tisti, čigar življenje je normalno.
Pomlajevalna metoda dra. Jaworskega je ena izmed najbolj preprostih. Ona obstoji poglavitno iz injekcij majhnih količin mlade krvi ali pa iz nekakšnega pre: parata mlade človeške krvi, t. j. sterilizirane plazme. I)r. Javorški uporabi okoli 5 kubičnih centimetrov za eno injekcijo, injekcij pa da po navadi dvanajst v enem mesecu.
Če sc hočejo izvesti v organizmu znatne izpremembe, je veliko važnejša od količine krvi njena kakovost. Kri mora biti popolnoma zdrava in mlada, ljudje pa, katerim se vzame, se poprej strogo in natančno pre: iščejo in analizirajo.
Na ta način, ki ne prizadene nobene izpremembe v vsakodnevnem življenju in ki je tako preprost, je
dr. Jaworski pomlajeval tudi živali. Koza, stara 15 let, se je po enomesečnem zdravljenju obravila in imela kozlička, ki ga je sama dojila kakor vsaka mlada koza. Šestnajstletna psica, ki so jo že nameravali dati konje: dercu, je vnovič oživela, dobila slast in prejšnjo Živah: nost. Dva konja, namenjena že za klavnico, so po teh injekcijah zopet uporabljali za delo.
Pri ljudeh so opazili iste čudežne izpremembe. Izmu: čeni, oslabljeni in onemogli se čutijo pomlajeni. Zaspa: nost po jedi, utrujenost in nevrastenija izginejo. Na: petost žil dovodnic se stabilizira. Spanje se zopet vrača,
Uporaba metode dra. Javorškega: sam zdravnik jemlje mladi, osebi kri, ki jo bo vbrizgal starcu zaradi pomlajenja.
Preiskava krvi pred pričetkom zdravljenja.
Dr. Jaworski v svojem laboratoriju.
prav tako tudi veselje do življenja, volja, spomin, in» telektualna živahnost, fizična moč. Večkrat se pokažejo ti globoki rezultati v zvezi s srečno izpremembo fizios gnomije ter vidno živahnostjo v vedenju in pri hoji, v kretnjah in besedah.
Neki petdesetletni Holandec, ki se je dolgo mudil v Indiji in ga je to tako izmučilo, da se je že sam mislil usmrtiti, je prišel na pregled k dru. Ja\vorskemu. Fizična in duševna utrujenost, slab spomin, nemirnost, prevelika nervoznost, srčni napadi — to je bila njegova žalostna bilanca, ki jo je bilo treba popraviti. Čez dve leti, kar se je bil začel zdraviti po metodi dra. Jaworskega, je pisal svojemu rešitelju, da se odlično počuti in da se je celo pričel učiti boksa, tako se je njegova fizična moč ojačila.
o kakšni ženi hrepeni moški in kakšnega moškega si žele ženske
V tem naslovu tiči večna in hkrati nenavadno obsežna in težka stvar z brezštevilnimi in različnimi variantami, polnimi zanimivosti.
Ženska, po kateri hrepeni moški, je navadno velika in elegantna dama. Ona veliko zahteva in je razvajena, toda ima dosti okusa in ponosa, ki se ne da tako izlahka posnemati. Ta ponos je težak in ga polnokrvna ženska niti za trenutek ne izgubi; ona nima nobene zveze s praznimi kretnjami prisiljenosti, ampak nasprotno, pri njei je vse izraz njenega lastnega značaja, njene osebnosti.
Kulturna ženska ima dobro srce in kaže dosti razumevanja. Ona je ljubezniva, blaga, pozorna in jo vsaka reč zanima. In kdo je to, ki po njej hrepeni? Lahko-živec uživa v njeni skromni eleganci in se rad kolikor mogoče dostikrat pokaže pred svetom v njeni družbi. Mladenič jo obožuje, ker se ji ne more niti v sanjah
približati. Moderni Don Juan jo smatra za svoj najvišji vzor, dasi večkrat ve, da zaželenega uspeha pri njej ne more doseči. Resen in zrel človek si jo zaželi za svojo stalno tovarišico. Takšni polnokrvni ženski je potrebno veliko razkošje prav tako, kakor je cvetu potrebna svetloba.
Odkar slovi ženska ne samo v knjigi, ampak tudi v družbi in salonu svoje vstajenje, je «girl» zopet fant, in sicer samo v določni življenjski dobi; takšna se javlja zlasti v športnem svetu. Ona sedi za volanom avtomobila, jezdi v hlačah, plava, dirka in puši, nastopa v moški obleki, pa je vendarle — ženska. Dandanes mora biti ženska takšne vrste vitka in plavolasa. Toda ona ima v vseh družabnih krogih nasprotnike.
Variacije te teme: mondenka, ki ima brez števila naj-elegantnejših in najrazkošnejših oblek, pa vendar nima kaj obleči. Ona se kar naprej peha za senzacijami in hoče postaviti rekord v originalnosti. Njeno današnje norenje in luksus, to je jutrišnja nova moda. Muhasta je, zapoveduje, in veliko se jih zaljubi v njene čudne zahteve — njene želje so zapovedi; toda'tudi poleg takšnega značaja ima ona dobro srce. Veliko jih je, ki te kategorične zapovedi izpolnjujejo in takrut sc štejejo za srečne. Takšna ženska po navadi upropašča ljudi. Van jo se lahko zaljubijo siromašni dijaki in lordi. Takšne ženske tipe s filma svet obožuje.
Eksotična ženska ali interesantna, demonska in večno zagonetna? Ženska, ki se večno upira, umetnica z individualnim in tujim obrazom? Ideal avanturistov, ki so bili večkrat razočarani, ki pa še vedno iščejo ženske?
Nežni, ljubki tip, ki mu niti uniforma girla niti moderna obleka ne moreta prikriti pravega značaja? To je sen ljudi, ki že hrepene po miru in odmoru.
In naposled vedno iskana slavna igralka s svojim (livnim telesom in z nežnimi prhutajočimi kretnjami — v vsaki deželi neomejeno zaželena ženska!
Vse to so ženske, ki po njih moški hrepene, tudi moderni Don Juan ima vse rud: damo, mondenko, eksotično žensko, umetnico ali lepi nežni ženski cvet.
Za moške je vse drugače.
Malo je vprašanj, ki bi zahtevala težji odgovor. Ljubezen posameznih žensk proti temu ali onemu moškemu je odvisna od toliko individualnih, fizioloških in intelektualnih elementov, da je skoraj nemogoče postaviti kakršnakoli pravila. Ne samo da ni občega kriterija, po katerem bi se cenil kakšen moški, ki ga smatrajo ženske za lepega ampak zgodilo se je že, in sicer še prav pogostoma, da so lepe ženske norele za moškimi, ki bi se zanje lahko reklo, da so bili prave pokveke.
Ameriški profesor z baltimorske univerze dr. Heidt Dunlop je izdal knjigo, ki razpravlja samo o tem vprašanju in ima tendenco, da na to vprašanje definitivno odgovori. Ta profesor priznava, da je ženski okus, kar se tiče moških, individualnejši kakor v marsičem drugem. Vendar prihaja do sklepa, da se lahko postavi vsaj relativno pravilo: da daje precejšnje število žensk prednost visokim in močnim moškim pred moškimi srednje in majhne rasti. Dr. Dunlop vidi v tem zadnjo sled dedovine iz prastarih časov, ko je ženskemu spolu impo-niral samo močan vojak in lovec, ki je v primitivni doI)i pravice silnejšega mogel o vsaki priliki ščititi svojo rodbino.
Veliko zanimiveje je razložila to reč v svoji razpravi o trditvah dr. Dunlopa ameriška pisateljica Cecil Ce-sterti. Ženske dobro vedo, pravi ona, da je veliko laže živeti z velikim in močnim moškim kakor pa z majhnim in okretnim sitnežem. Psihološko je dognano, da moški, kolikor je fizično močnejši in bolje razvit, tolikanj bolj in zavedneje čuti razliko med seboj in slabotno žensko in pazi nanjo in jo čuva kakor nežnejše stvarstvo. Toda to okolnost ženska zopet zlorablja in izkorišča, da bi čim bolj utrdila svojo oblast nad takšnim moškim. Stara zaveza je dala na to stran klasičen primer Samsona in Dalile. 1 n kdo izmed nas ne pozna v krogu svojih znancev in prijateljev vsaj enega modernega Samsona, zlega duha, ki je do poslednjega diha pod komando lepe mučiteljice, svoje Dalile?
Prvi spomladanski dnevi naj bi prinesli v življenje moderne žene različnih izprememb, koristnih za telo, za lepoto, za zdravje. Solncc je vir moči, zrak je vir lepote. Naša slika kaže, kaj delajo mo« derne žene pod milim nebom, na čistem zraku, da ostanejo graciozne in lepe.
Srajce in druge malenkosti
Groteskni kostim.
Pisana srajca je posebnost današnje mode. Takšna srajca mora biti v skladu z robcem in ovratnico. Novi modi ustrezajo tudi samo pisane prsi in zapest-niki. Naši predniki so nosili posebne platnene prsi pri srajcah, in tudi dandanes je to praktično in moderno. Vsak moški dobro ve, da se zapestniki hitro zamažejo, zato je nova srajca praktična že zaradi tega, ker se mehki zapestniki snemajo s srajce. Ovratnik je lepši, ako je šiljast, kakor če je zaokrožen, kakršnega so veliko nosili lansko in predlansko leto.
(Začetek na strani 155.)
V zasedbi, kakršne si le moremo želeti, je bila upri* zorjena Verdijeva «Aida» in Puccinijeva «Tosca» z go* stovanjem M. Šimenca,junaškega tenorja, ki ga žc vabi velika inozemska opera. Zmagoviti glasovni material s prodorno in močno višino g. Šimenca (Radames), z redko lahkoto pevsko in igralsko podana Aida (ga. Vilfan* Kunc), odlična Amneris (ga. Thierry*Kavčnik), vzor le* pega petja g. Betetta (Ramfis) in simpatični gost*novinec g. With (Amonasro) so ustvarili v operi uprav praznično razpoloženje in nam pričarali večer, ki kljub našim teh* ničnim nedostatkom (balet itd.) ter v očigled gostov manj zadovoljivim partijam (kralj egiptovski) — ostane velik operni dogodek. Borba za zadnji priklopni sedež je dokazala upravičeno željo publike do sličnih predstav.
*
Opereta je uprizorila za današnjo dobo vendarle malo staro, a muzikalno dobro opereto «Dolarske princese® Leo Falla. Pred več ko 20 leti smo jo videli v uprav odlični zasedbi (Iličič, Haderbolčeva, Bohuslav) in nam ni razumljivo, čemu si opera povzroča z vsekakor šibko pogreto predstavo stroške, ko je dovolj sodobnih stvari, ki so se v svetu uveljavile. Predstavo je seveda sprejel «narod» z bučnim aplavzom, a odločilni prijatelji dobre operete vedo, da zunanji sijaj (balet, novi kostumi) ni upravičil te predstave, sosebno ker so nekatere kreacije nemogoče. Pevsko so rešili svojo nalogo častno ga. Po* ličeva, Gostič, Ribičeva in Mohorič. V splošnem je pri* manjkovalo ognja in chica (nerodni nastop z otroki). Dobro je vodil predstavo g. Heri Svetel.
DRAMA.
R. C. S h e r i f f : Konec poti. Drama v šestih slikah. Režiser: Ciril Debevec.
Prava podoba vsake velike tragedije dozori tedaj, ko jo izmiri čas. Udeleženci svetovne vojne so po neposred* nem prihodu domov zelo skopo govorili. Človek je gle* dal vse preveč razgaljeno zadnjo resnico in neposred* nost krvavih dni je ubijala duha, ki je onemel pred grozo dejanj. Prava vojna dramska dela in knjige na* stajajo šele sedaj, ko je vse za nami. Barbussa tenden* ciozni «Ogenj» je odkril glavnega «junaka» vojne v kr* delu prostakov, najbliže resnici se je gibal Remarquc, ko je pokazal na trpečega človeka, kakršen je bil na zapadu in kar vemo: v jarkih vseh front in narodov. Vsaka glorifikacija junaštva ali nacionalna osvobojenja so ostala politični dokumenti vojne dobe, a prepričati nas niso mogli. Siti smo bili zmagoslavnih laži, cenenega triumfiranja udobnega zaledja in k tlom pritiskanc be* sede... Tako smo laže verjeli vojaku*dopustniku Ray* nala in tudi Shcriffu, ki nas popelje v zaprt grob oficir* skega kritja. Ali so res živeli: Stanhope, Osborne, Trotter in Hibbert? Značaji in neznačaji. Možje in šleve. V vojni doraščajoči otroci: Raleigh in njemu po* dobni?
Molk ali nervozna gostobesednost teh ljudi, osvctlje* nih v predsmrtnih slutnjah, borečih se obupno z neod* vrnljivo «dolžnostjo» in glasom svoje duše: vse te može smo videli ležati nekoč v jarkih groze, ko so še tišji in vse bolj topi čakali, čakali... Brez bcaftekov in jagod* nih marmelad... Brez vojaške elegance in kratkih pipic. Teh nemih mož še ni nihče priklical na oder, komaj njihove povojne izpovedi so nam znali zajecljati. Konec poti pa je odlomek velike poti trpljenja. Shcriff pri* kazuje oficirje, Barbusse frontnega moža, Rcmarque iz* kuša pokazati celo pot. A konca poti ni, dokler bo tra* jala borba in nam je namenjena smrt.
Namen, pokazati tedaj zgoščen odlomek, je napor režije in igralcev nagradil z uspehom. Krepak, kakor iz skale izsekan se je uveljavil stotnik Stanhope, brez ne*
potrebnih efektov je bil podan Osborne, Trotter je iz* delan karakter, Hibbert verjeten in Raleigh v okviru teh živih kontrastov.
Močna dinamika igre in situacijsko občutje režije je obvarovalo uprizoritev pred plehkim filmanjem. Vtis, prikazati — čeprav za mnoge vojne može olepšano fronto — je ostal živ in prepričevalen. Iz «jugoslovan* skega» repertoirja smo videli komedijo v 3 dejanjih Mite Dimitrijeviča «L j u b i m e c svoje žene« in tragikomedijo Milana Begoviča «P u s t o 1 o v c c pred vrati«, obe stvari v režiji O. Šesta.
Dimitrijevič je v «Ljubimcu svoje žene« napisal zelo priljubljen sujet zakonskega trikotnika. Spomnil sem se na asesorja Bračka, ki ponuja Heddi Gabler nedrama* tičen izhod iz bledega zakona eksaltirane žene in ne* zanimivega moža (Ibsen). Hedda Gabler se odloči za pištolo svojega očeta*gcnerala, v trikotu dveh žen in bolj simboliziranega kot živega moža (»Ljubezen ni vse«) O. Scheinpflugove je dodeljena zmaga duševno superi* orni zakonski ženi, Dimitrijevič pa se je odločil, da nam predstavi situaciji doraslega moža in ženo (Pola), ki jo je oplazil nenevaren plamenček, gasnoč v deklamacijah nerodnega ljubimca. Namesto v dramo se preokrene za* deva v ljubezniv družinski dogodljaj ugledne meščanske hiše. Z bojišča se umakne slabi diplomat Gjurič, a pa* metni poslovni mož z lahkoto prežene iz misli svoje so* lidne soproge tiste muhice, ki se izkušajo vriniti v vsak zakon. Želja po izvenzakonskih izletih. No — izlet sc konča tako, da človek v svoji neskromnosti nehote misli: Tant de bruit pour une omelette! Igra je koncipirana v svetskem duhu, nje dialogi so spretni, a mnogokrat ne* živi, nikakor pa ni odrekati delu v očigled naše šibke produkcije modernih iger vrlin, ki jih zlasti slovenski dramatiki primanjkuje: vnanjega sijaja, prijetnega ko* zerstva in tehnične gibkosti. Ne vem, če v našo škodo. V komediji, kjer zmaga nedeljivost zakona in sc odvrne nevihta pravočasno, je žena Pola podana prožno in sa* Ionsko. Mož kot edini junak je tudi edino življenjsko verjeten lik, «ljubimec» Gjurič more odrsko uspeti le z rutino. Klavrno koleba med dvema ženskama (žena, Ko* šara), a si ne osvoji nobene, neti plamenčke in je hladen do mozga, ustvarja mučne situacije, a odide v začasno pregnanstvo še poprej, ko mu jih puste razrešiti... In ■tako ostane mož — edini ljubimec svoje žene. Torej? Ponesrečen poizkus.
«Pustolovec pred vrati«. (Milan Begovič). Tragi* komedija v 9 slikah, ki je našla v Šestu svojega re* žiserja. V teh slikah (s predigro) nastopa večina an* sambla. Begovič je povsem «zapadno» orientiran dra* matik. Njegovi stiki s tujino so vtisnili njegovim igram oni brezdomovinski značaj, vodeč po eni plati k spro* ščenju in neodvisnosti od domačih problemov, ki pa čestokrat zavaja v brezkrvno teatraliko in filmsko iskane sujete. «Dejanje poteka v zadnjih svetlih trenutkih neke bolne deklice in v njenem deliriju pred smrtjo A. D. MCMXXV.» Deklica v prividih doživlja bogato življenje ob svojem možu. Neznan ljubimec pa ji pošilja pisma, polna neutešene ljubezni, in Agneza (žena) — ime de* klice v sanjah — prične iskati skrivnostnega oboževa* telja. Na tej poti jo prevara «gospod s pisanim telov* nikom«, ki se krivo prizna za pisca omenjenih pisem, spozna »dobro vzgojenega mladeniča«, pahne jo od sebe ((brutalni ljubimec« in udaja sc po vrsti neznanim če* stilcem... Njen iskani idol se ustreli v nekem alpskem hotelu in Agneza pada od stopnje do stopnje, dokler ne najde konca na dnu... Na teh potih jo v pustolovsko učinkovitih metamorfozah spremlja Smrt iz dozdev* nega življenja v resnico, ko deklica na verandi v parku v istini umre. Neprepričcvalno je, če film posega v delo*
krog odra in se papirnata literatura druži z blestečimi efekti, ki so notranji strukturi našega igralstva k sreči nekam tuji. Iz teh razlogov je priznati uprizoritvi pre* senetljivo iznajdljivost režije, posameznim kreacijam pa je deloma' nedostajalo moči (Agneza) ali pa one brez* vsebinske teatraličnosti (Smrt), ki je pogoj za uspeh «Pustolovca pred vrati« in podobnih komadov — ne*
izogibnega ter celo potrebnega zla vsakega teatra. Če je tendenca pravilna, da naj drama nudi vsakomur «svoje» in v slučaju, če moderni okus najbolje reagira na pisane dražljaje razgibane scene modnih dramskih domislic z vabljivimi naslovi — tedaj bomo mirno priznali veliko upravičenost Begovičeve tragikomedije na našem odru.
(Konec prih.)
Frederic Mauzens:
Živa blagajna
Iz francoščine prevedel dr. A. Debeljak
(Nadaljevanje.)
Prispela sva na mesto Madeleinskega trga, odkoder poteka več tramvajskih prog, med drugimi tudi tista, ki drži proti Madridskim vratom. Množica ie obdajala vozove, spre* vodniki pa so klicali zaporedne številke. Misel je šinila moji varovanki v glavo. Naglo je sto* pila ter odtrgala dve številki ob cestni svetiljki, ki so jo potniki oblegali, potlej se je napotila proti Madridski cestni železnici, ki je bila še prazna...
Skoraj so pričeli klicati številke poslednjega voza.
«384! Ni nikogar pred 384? 385, 386...»
Midva sva imela 397 in 398. Ko je prišla vrsta na naju, sva vstopila, ne da bi se bila ozrla. V naslednjem trenutku se je Ivona, ki je bila sedla nasproti mene v oddelku prvega razreda, razveselila, ko je zaslišala nenaden hrušč na vzvišenem zavetišču, kjer so potniki čakali, da pridejo na vrsto. Skozi okno, pri ka* terem je bila šipa spuščena, sem videl, kako Američana skušata splezati na voz. Stari, ves zaripel, je srdito nekaj neumljivega bobljal in nasilnost njegovih besed — to nasilnost si uganil, ne da bi jo bil razumel, kajti govoril je angleški — je bila v čudnem protivju z ne* občutljivostjo njegovega obraza.
»Slutila sem, da se nista še nikoli vozila s cestno železnico ali z avtobusom po Parizu«, je dejala Ivona v radosti, «in da niti ne vesta, da imamo tu zapovrstne številke ... Oho! po* glej ga no starca, kako udeluje!«
Američan ie hotel po sili gori. V svojem pravilnem stanju bi bil mogoče pojrnil, zakaj mu branijo vstopiti, in ne bi bil naprej tiščal. Ampak ni bil v svojem normalnem stanju. Nisem se zmotil malo prej, ko se mi je zdelo, da preveč v kozarček pogleduje. Množica ga je počela suvati, da bi pomogla sprevodniku. Žaljive opazke so jele padati. Brezobzirno so grajali ta tujca iz države z ugodno valuto, ki sta kanila z naskokom zavzeti skromen voz, kjer še manj imoviti ljudje niso dobili pro* štora ...»
«Hallo, Ha r rod s! Be quiet! C orne o n!»
Mladi Američan, ki je bil videti popolnoma hladnokrven kot običajno ter je gotovo spo* znal položaj, je povlekel svojega druga nazaj in je bil po vsem videzu jačji od njega, kajti
z enim sunkom ga je odtrgal od ročaja, ki se ga je bil drugi oberoč oklenil.
«Come on! Be quiet!» (Pojdi naprej! Bodi miren!)
Te besedice sem razumel, ker jih je mladi mož izrekel z odličnim poudarkom, kolikor sem mogel soditi, medtem ko mi je bilo docela nemožno, količkaj umeti starca, ki je gibčno čebljal s takim glasom ko piščal ali ko glumač.
Red je bil vzpostavljen, ljudje so vstopali in nepreklicni «vse zasedeno!» se je razlegnil.
«Najela bosta avtotakso», mi je rekla Ivona, ne mene se za osebe, ki so sedele poleg naju in radovedno poslušale. «Ampak s sabo jih ne bova imela in to sem hotela ...»
Zabavala se je. Ne vede, kaj tiči v ozadju te drame, kjer sva imela vlogo — in sicer glavno — jo je izprevračala v igro ... In morda je bil to navsezadnje pač najboljši način, da ne izgubiva svoje hladnokrvnosti!
Ostavila sva električno železnico na končni postaji, t. j. ob Madridskih vratih, in nekaj sekund nato se je avtotaksa ustavila dvajset metrov vstran, in oba moža sta izstopila.
Krenila sva v Bulonjski les. Skoraj se je Ivona ustavila kar na sredi ceste in podoba je bila, da se je potopila v globoko razmišlja* nje...
«Kaj pa misliš?» sem vprašal.
«Načrt snujem«, je odgovorila. «Ugibam, kako bi potovala... Spominjaš se, kaj sem ti povedala včeraj, ko sva bila v Louvru? ,Ako postopa kdo za teboj, naj ga bo pribito strah, da sc mu ne izmakneš izpod prstov...‘ Hočem, da bosta danes še bolj v strahu... To bosta dirjala za nama... Počakaj!«
Oba Američana sta tudi obstala, in sicer nekako na petdeset metrov. Na Madeleinskem trgu sta bila samo na kakih trideset in prejšnji dan v veletrgovini, kjer sva jih na pol videla, sta nama bila skoro na plečih. Razumel sem, da se razdalja, v kateri sta hodila za nama, ravna po vsakokratnem mestu, po večji ali manjši možnosti, da bi se jima izmuznila iz prstov, kakor se izraža Ivona. Ako nista bila po svojem poklicu policista — in v tej točki sem bil mnenja svoje varovanke — ogleduhati sta pa vsekakor znala... Sicer pa, če sta sle* dila Elzeara Philiberta od konca Amerike do* tod preko Newyorka in Londona, sta morala po malem že dobivati detektivski pogled! V
tem trenutku sta, ne da bi gledala v najino stran, čakala, kdaj bova midva spet odrinila.
Mlajši si je prižgal cigareto. Stari se je kraj ceste s hrbtom opiral ob drevo, držeč roke prekrižane in eno nogo za drugo. Spodnja čeljust mu je šla redno gori in doli, gotovo je glevil čikarsko cediko, in v danem trenutku je sprožil strašanski curek sline, ki je zadela drevo onstran ceste ...
«Pojdiva!» je velela Ivona.
Odpravila sva se naprej in pod njenim vod* stvom dospela v kotiček Bulonjskega gozda, ki ie bil spričo nekaterih goščav videti malo« dane divji.
«Ali hočeš, da bi malo telovadila?* je zopet pričela pomenek moja varovanka. «Saj še pom« niš, ko sem bila majhna — in od tega še ni tako dolgo —, da sva hodila semkaj in si se kotinal z mano? Tekal si kakor zajec... Sta* vim, da imaš še dobre noge ...»
Tolšča me vsekakor ni ovirala, tudi kosilo me ni težilo ...
«Naj si bo, pa dajva malo po telovadsko dirjati*, sem privolil.
«Tako ie prav! Skušaj me ujeti!*
Šinila je proti gošči in jaz sem se zakadil tja za njo. Očitno je kolikor toliko brzdala svoj tek zastran mene, vendar pa je dokaj urno pobirala stopinje. Suho dračje in velo list je nama je pokalo pod nogami. In domneval sem, da sta stari Američan, ki ni bil nemara nič bolj priličen od mene, in še celo mladi, ki je bil videti precej težak, morala sopsti na tej gonji in se tresti, da jima ne bi midva ušla. Sicer pa sva sama dovolj lomastila, ker sva drobila vejice in topotala po žoltem nastilu...
Tedajci pa se je Ivona naglo ustavila in okrenivši se me prijela za roko, češ, naj se ne ganem. Napravila sva ovinek in zastor od kozjega presleca naju je prikrival nepritelj* skim očem... Obema je tolklo srce, meni od dirjanja in zbog neprijetnega občutka, ki ga imaš ob takem preganjanju, njej pa zlasti od veselja, in kukala sva skozi blesteče listje...
Oba Američana sta se bližala s tekalnim ko* rakom, žurno in tiho, in sta delala tako malo šuma, kakor da se nista dotikala tal... Z ve* liko naglico sta švignila mimo naju in opazila sva, da so jima noge ali prav za prav konci obuval, zakaj skakala sta prav na lahno, sto* pali kakor po nekem nagonu edinole na redka mesta, koder ni bilo ne hrašče ne sušine.
Po mojem preudarku morajo medvedje, ki so videti tako neukretni, a so v resnici silno spretni, dirjastiti na tak način, ali tudi suško pleme (Sioux) in drugi divjaki v Severni Arne* riki, o katerih sem slišal, da znajo teči po gosti šumi, skozi vsakovrstne ovire in zapreke, pa da najbolj izurjeni sluh ne zaznava njiho* vih korakov ...
Najina možaka sta naju skoro takoj uzrla in takisto postala. Ivona in jaz sva se vsa osupla spogledala.
«Glejte si no,» je naposled zamrmljala, «če nista va jena električnih železnic, v hosti sta pa kakor doma... Viš, boter, še stari se ni za* sopihal!*
Tokrat sta bila zadosti blizu in ugotoviti sva mogla, da Američan s chewing*gumom še na* prej ravnodušno čika, ne da bi kaj hitreje dihal nego tedaj, ko je stopil iz taksija ob Madridskih vratih. Mlajši ni bil izpustil svoje smotčice in se je kratkočasil s tem, da je delal dimne kolobarčke, ki so, to sem čutil, vzbujali občudovanje moje varovanke, ne da bi bila kaj pokazala ...
«Navsezadnje,» je uganilo dekle, «vsaj veva sedaj, pri čem sva. Z njima pač ne bova več delala izletov na kmete, to je vse... Sicer pa se ostali del mojega naklepa razvija v mestu... Vrniva se na tramvaj...»
Prisiljen sem, naslednje dogodke na kratko posneti. Ivona je bila silo razburkana, nekaj zbog žlahtne kapljice, katere je malone sama izpila vso steklenico, precej pa po nenavad* nosti najinega položaja; morebiti jo je ugrelo še kaj drugega, česar pa se takoj nisem za* vedel... N jena domiselnost, že po prirodi vsa vražja, si je nebrzdano utvarjala vse mogoče podobe... E j, za sedaj pač ni bila beseda o tem, da bi modrovala, rešetala, dokazovala in skle* pala, dokler se ne bi poslednjič našla rešitev problema! Vse ob svojem času, in ura je bila, se zdi, samo za neumnosti. Zastran Trevola sem bil vesel, da sva se mu umaknila in da ga ni bilo treba s seboj jemati, na drugi strani pa mi je bilo žal, ker ga ni bilo vmes, da bi bil nekako tvoril protivno utež predobri volji moje nedoletnice... Ali koliko bi bil zalegel ubogi dečko? Manj od mene, ki pač nisem dosti tehtal!
Povzeti hočem torej ali, še bolje, kar pre* pisati tukaj strani iz svojega zvezka, zabele* žene v petek osemnajstega vinotoka... Imel sem namreč zapisnik, kamor sem dan za dnem zaznamoval vse dogodke po trenutku, ko je Elzear Philibert potrkal na duri najinega sta* novanja na Montmartrskem predmestju. Brž ko mi je moj dvojnik do kraja razložil namen svojega poseta, sem že napol videl neobično dramo, v kateri bi bil jaz junak in kesneje pri* povedovalec. Nihče si ni dvakrat v svojem življenju služil kruha s tem, da je prepisaval ali primerjal pravilni prepis najznamenitejših romanov svoje dobe; nihče ni sam pisal po* vesti o svojih osebnih doživljajih, ne da bi bil vselej pripravljen, porabiti priliko ter kaj pri* občiti. Kdo ve celo, ni li ta daljnovidnost po* tajnoprispevala, da sem laglje sprejel ponudbo skrivnostnega Kanadčana? A domislil sem se, kako sem moral napenjati spomin, ko sem prvič pravil svojo zgodbo, tokrat pa sem ne* utegoma ukrenil vse potrebno, da bi mogel v danem primeru zopet najti najmanjše pre* obrate v svojem novem doživetem romanu. Ali naj priznam, da mi je ta beležnica često*
krat znatno pripomogla do sorazmerne zavede, ki sem jo kazal tekom dogodkov? Čutil sem zvežčič v svojem žepu in opozarjal me je na debelo knjigo, ki utegne postati iz njega ... In srčnost se mi je okrepila kakor razisko* valcu, čigar stroj za posnemanje kinematograf* skih razgledov je zabeležil nevarna junaštva.
Rečeni zapisnik vzamem ob trenutku, ko sva stopila v cestno železnico pri Madridskih vratih.
2h 45. — Izstopila sva pri Sv. Avguštinu ter odšla v posredovalnico za službe enakega imena v Labordovi ulici. Nadejal sem se, da Ivona več ne misli na zadevo s služinčadjo, ali kadar ima kako nakano v glavi, ji te živ krst ne spravi iz nje. (Opomba. — Čitalca pro* sim, naj nikar ne pozabi, da doslovno pre* pisujem te opazke, ki so bile načečkane ob prostih trenutkih, malone vselej v hitrici, in da je potemtakem njih ureditev nujno še ne* dostatnejša kot ostali del pripovedi.) Zahte* vala je dva poročenca, ki znata prijeti za vsak opravek. Čakala sva blizu eno uro. Ker ni pre* več zaupala izpričevalom, je hotela videti samo take ljudi, katere ji je mogla upraviteljica osebno priporočiti. Nazadnje so nama pred* stavili tako zvana vzorna zakonca; moški je bil jako odličen in blizu dvakrat tolikšen kot jaz, ženska pa nad vse spretna kuharica, oba trezna, poštena, delavna in točna, za vse pa je jamčilo šentavgustinsko opravništvo.
Te dve popolnosti, pred katerima sem se krčil v svojem globokem naslanjaču, sta za* stavili več vprašanj, nego smo jih zastavili mi njima. Samo do take službe jima je, kjer je družina izredno spodobna. Naposled smo se zedinili. Dvojica naj bi nastopila službo jutri zjutraj ob desetih. Rad bi dal petdeset fran* kov, ako ne bi držala besede.
Ob štirih. — Prišedši iz agencije sva se zopet namerila na oba Američana, ki sta oprezala na hodniku na drugi strani ceste.
Kakor skoro vselej ob takem dnevnem času, je bila na trgu sv. Avguština nepopisna gneča vozil, in redarji s svojo belo batino so le še povečavah nered. To pa je mikalo Ivono. Po* tegnila me je v zmešnjavo. Oba sva pariška Parižana in se ne plašiva še tako prenapol* njenih ulic. Kar presmuknila sva se med vozili. Našima Američanoma sreča po vsem videzu ni tako dobro stregla kakor po tokavah in kokavah. Vendar pa sta se potegnila iz zagate. Po opravi in po glavi se jima vidi, da imata precej pod palcem. Šoferji so pazili.
4/l 10. — Krenila sva v metro, t.j. podzemelj* sko železnico. Vstopila sva v vagon, ki je bil nabito poln. Noter sva prišla skozi vrata na enem koncu, ven pa na prihodnji postaji skozi duri na drugem koncu. Ivona je drobna in vitka, potem pa tudi mlada in srčkana. Ljudje so ji prav radovoljno dali, da se je prerinila med njimi, in mene, njenega deda, za kakrš* nega so me bržkone imeli,so tudi spustili skozi,
saj meni pač ni bilo treba tako širokega pre* hoda... A tako pa ni bilo z obema Američa* noma, ki sta celo v tej zgnečeni množici sodila za previdno, da se naju čim tesneje držita. Odmikali so se jima silno nejevoljni oziroma se sploh niso odmikali, in s krepkim preriva* njem sta si morala narediti pot ob viharnem ugovarjanju, ki je bilo tem odločnejše, ker sta s svojimi debelimi podplati pohodila marsikak prst na nogi. Po halozi sta znala teči, ne da bi stopala po suhem grabežu, nista pa bila vešča ogibati se tujim nogam!
O polipetih. — Po bulvardu sva šla malo na šetnjo. Vreme še vedno sijajno. Solnce v očeh. Ivona me je sunkoma porinila v kino. Prišedši z belega dne nisi v dvorani čisto nič videl, vsaj okrog sebe ne. (Na napetem platnu, kjer se je tokrat prikazoval pregled najnovejših dogod* kov, sva še precej nejasno razločila dobro znanega veleobrtnika in nekega ministra, oba stalna gosta pred pristrojem za filmske snimke, katerih posnemnik gotovo ni moral šele učiti, kako naj se držita.) Ivona se je v dveh minu* tah štirikrat tipaje premestila. Vlekla me je za roko. Slišati se ni moglo, kako koračiva, ker je godčevski zbor ropotal. Ali Američana sta bila na oprezu. Čutil sem, da me je eden njiju zagrabil za škric pri suknji. Tega nisem povedal Ivoni, ki je bila zmožna, da bi ga krc* nila po prstih. Drugi Američan, ki je bil na zadnjem koncu gosjega reda, se je moral taki* sto prijeti tovariševe obleke. In to pot je bilo vsekako dosti žrtev, kajti za sabo sem čul v temini kletve, v katerih je bila beseda o zmeč* kanih stopalih. Kakor hitro so se nam oči ne* koliko privadile mraku, je‘bila Ivona mirna in ostali smo na istem mestu do konca pred* stave. Američana sta sedela za nekaj stolov oddaljena.
Ob sedmih. — Zapustivši kino smo šli po bulvardu do Kraljeve ulice. Sedaj, ko je bila noč, sta nama bila Američana dobesedno tik za petami. Videla sta, da se igrava, ali prav za prav se jima je tako zdelo, kajti Ivona je bila sama odgovorna za to velikansko partijo skri* valnice, ki me je mnogo bolj utrujala ter pla* šila, nego zabavala... In ta igra ju je dražila, posebno mlajšega, ki se mu je pod hladnim licem bralo razburjenje, medtem ko si za hladnokrvnostjo drugega čutil nekoliko slabe volje.	1,
Ivona, ki je to zapazila, je rekla:
«Stari se je že naveličal...»
«Ampak niti za ped naju ne izpustita«, sem dejal. «Ko bi se bila včeraj držala samo na pol tako blizu naju kakor danes, bi jih bila midva prece j opazila...»
«Pa vendar sva jih nazadnje zavohala«, je odvrnila Ivona. «In sedaj, ko sva jih izsledila, se nič več ne pomišljata... In potem pa kar krotka postajata... V kratkem nama bosta jedla iz roke ...»
(Nadaljevanje prih.)
Pri filmskih zvezdnikih
Krika in Klaus Mann, otroka nemškega romanopisca Thomasa Manna, sta kar tako, kakor mimogrede, napravila pot okrog zemlje, ki sta jo popisala, sveže in živahno, v svoji knjigi »Okrog in okrog*. Vsako poglavje tega potopisnega kramljanju vsebuje polno zanimivih srečanj in prigodi), tako tudi odlomek, ki pripoveduje o njunem bivanju v Hollywoodu, kjer sta imela priliko obiskati celo vrsto velikili filmskih umetnikov. Sicer pa prepustimo besedo njima.
*
še tisti dun sva poiskala telefonsko zvezo z Jan-ningsom. S čisto berlinskoserioznim glasom jo naju povabil na večerjo — »tudi mojo ženo bo zelo vese-lilo», je diostuvil korektno. Prav posebno svojevrstno je na naju vplival njegov poziv: »Tu Emil Janningsl*, kakor če bi kdo zaklical: »Tu Mussolini!* ali pa: »Tu papež!* Svetovna slava je zares nekaj čudovitega, a najbolj čudovito je to, da tistemu, ki se solnči v njenem sijajn, niti ne dovolimo več osebnega življenju, l ak velikan je že prav za prav poosebljena lege n d a
in zato je skoraj nespodobno, če mu človek — telefonira.
Kako čudežno lep večer sva preživela pri mizi te legendarne osebnosti, prvi od premnogih večerov, ki so še sledili.
Zgodilo se je nekaj čudovitega: Janningsova privatna, osebna, ne legendarna osebnost je tako močna, da celo obvladalna, da vam je v enem večeru izpodL rinila in udušila celo ono legendarno osebnost, ki jo je sama ustvarila.
Pred človekom Janningsom oblede vse po njem ustvarjene postave: Nero, Ludvik XVI. ali pa »Poslednji mož,*, človek slavi zmago nad mitom, kolika sila!-------
V družbi z njim in z njegovo lepo ženo smo se raz-govurjali o Ameriki, o demokraciji, o Emilu Ludwigu in t> bodočnosti filma.
Kako lepi časi so napočili. V filmskih krogih živeti je zares prijetno, sveže in poučno, seveda če se zavedaš, da to ne bo trajalo večno. Že čez nekaj tednov si misliš, da je samo film nekaj pomembnega, filin, okrog katerega se sučejo industrija, politika, literatura, ki so le njegovi neznatni priveski.
Ilolly\voodsko ozračje te priteza nase z nekim neiz-razljivim čarom, ki se mu ne moreš izviti. Živiš kakor izven času, v neki lahni opojnosti. Iz družbe, v kateri se kretava, naj omenim posebno nekatere gostitelje. Tu je n. pr. pesnik, režiser in glasbenik L u d w i g Berger, ki stanuje s svojim bratom v prav lični hišici. Iz nekakšne opozicije proti Kaliforniji in iz domotožja po srednjenemški pokrajini je v Hollywoodu spesnil romantično igro, v kateri nastopajo vile v čaru bajnih gajev. Igro je inseeniral skupno s Polo N e g r i. Zdi se mi, da bo ta film lep, saj bo združeval nemško čuvstvenost z ameriško igro.
Konrada Veidta sem srečal prvič v žametnem kostumu in beli lasulji pri snimanjn kolosalncgu filmu «11 e ž e č i s e o b r a z* v Univcrsal-Cityjn. Veidt glumi moža, ki mu je v obraz vrezano večno smehljanje. Dočim se z njim razgovarjamo, fotografirajo okrog nas velike ljudske prizore: svečane sprevode z okrašenimi konji in nališpanimi ženami na vozovih. Ves ta sijaj je izveden po načrtih Paula Lenija, ki tuli skozi megafon in daje na vse strani ukaze. Vse to je sicer zelo pestro in bohotno, toda že zdaj čutiš, kako dolgočasno bo vplivalo na platnu.
Večkrat se srečamo pri Veidtu tudi z Rochusom Cliesejem, velikim stavbnikoni režiserja E. W. Mur-naua, ki je pričaral čudežno mesto v »Ob zori*. Mur-nau sam pa živi povsem samotno in je vdan samo eni strasti — delu. Skoraj nikoli ga ne vidiš, zato pa vidiš njegova zares umetniška dela. Kadar se pojavi, vpliva dostojanstveno, ker je molčeč, mirnoodličen in spoštljiv. V tem času je igral Emil Jannings v »Patriotu*, ki ga je režiral Lubitsch. Nekoč smo se dobili v kantini Pura-mouut-studiu. Tam sta bila tudi Adolphe Menjou in Clura Bow, ki je na platnu tako očarljiva. Pa tudi živa ni bila napak, vendar ima le preveč rdeče lase in nekam premalo odlične rame. Menjou pa je bil videti prav tak, kakor ga poznamo iz »Pariškega gentlemana* ali pa iz »Sobnega natakarju*, — Menjou z bradico, s samozavestnim smehljanjem in z izbrano eleganco. Ernst Lubitsch pa je majhne postave, toda močnih, predirljivih oči. Vljudno in pametno se je z nami raz-govarjal. toda v duhu je bil ves pri »Patriotu* in se je od trenutka do trenutka okrenil k Junningsu zaradi
režijskih posvetovanj. Ali. ta kantina! Kako so se znali zbrati vsi pravi! Tullio Carminati v beli lasulji in oficirski uniformi, Clara Bow v kopalnem plašču, A. Menjou v fraku, nekateri v židovskih kaftanili, drugi v ciganskih oblekah. Vsi obrazi pa mrtvaško bledikasti.
Pri Poli N e g r i smo pili čaj, oziroma sekt s čajem, kajti v deželi prohibicije velja za nespodobno, če ne ponudiš gostu alkohola, pa bodisi še ob tako neobičajni uri. Pola Negri stanuje v hotelu Ambasador v Los Angelosu, čeprav ima svojo hišo tudi v Santi Monici in eno v Beverly Ilillsu in še eno nedaleč od Pariza. Če se prvikrat iz bližine ozreš v njen obraz, boš doumel, zakaj je ta igralka tako zaslovela, kajti pod širokim, gladkim, lepo obokanim čelom se odpirajo zelenkasto-temačne oči, ki sije iz njih divja in močno čuvstvena zgovornost. Njen obraz je močan in primitiven, slo-vanskoširoka lica izražajo neko vztočno kmetstvo. Pola Negri se je razgovarjala z največjo uglajenostjo, saj ni zaman dolgo časa živela v Parizu, in njena poljsko pojoča nemščina vpliva prav prijetno.
V mehikanski restavraciji, kamor naju je povabil R a m o n N o v a r r o, ne dobiš sekta, pač pa ostre začimbe, pa tudi sirovo maslo, zavito v liste, in vsakovrstno neobičajno pecivo. Ramon je govoril z natakarjem špansko in je bil vesel, da ga nisva razumela in da sva tako zaupno použila te nenavadne slaščice. Pa čemu bi se bala, ko pa je najin gostitelj tako ljubezniv? Ramon Novarro je skrajno prijazen, vljuden in nežen v pogovoru. Človek bi celo mislil, da je koketen. Toda njegova dopadljivost ne odbija. Da bi svoje goste pridobil, razvedril in jih navezal nase, se smehlja, pa je simpatičen do skrajne mere. Nekoč smo bili z njim v družbi mladih ljudi. Takrat je pel — kako rad poje — Brahmsa, Schumanna, mehikanske in španske pesmi. Pa zna tudi res lepo peti. V njegovem glasu se razodeva vsa gibkost njegovega telesa. Pravi vseziiialec je, plesalec in hipnotizer. Sicer pa ni samo človek zabuve, saj ga le redko najdeš v družbi, toda kadar je med ljudmi, hoče biti dobre volje in bleščeč.
Na božični večer, ko se nas je pri Janniugsu zbralo mnogo »imenitnikov*, sem se seznanil tudi z Greto Garbo, ki ima temnoglobok glas in neke nezemske oči. Saj ni skoraj nič drugega govorila kakor vedno le to, da je »strašno trudna*, toda čemu naj bi tudi še govorilu, ko ji tega niti treba ni, saj sc sama predobro zaveda, kako usodno učinkuje njena tilinska in po-mirljivohladna lepota.
Lepo smo se imeli tudi na Silvestrovo. Gramofon nam je igral »Rapsodijo v blueju*, ki jo je uglasbil George Gershwin. Ta skladba je najbolj velikomestna glasba našega veka. Čudna glasba: patetična in groteskna. Ves New York se razodeva iz nje. Vse kipenje in šumenje velemesta se dviga in pada v mogočnih koralih. Ko so nekoč vprašali Georgea Gerslnvina, kako je pač .zložil svojo »Rapsodijo*, je,odvrnil: »Bilo mi je ena in dvajset let in živel sem v New Yorku. Kaj naj bi tedaj drugega storil?* Zares: tak je postanek glasbene umetnine naše dobe.
Ta večer sc je zaključil prav čudaško in nevarno. Ruimund, sin pesnika 11. v. Iloffmansthala, nas je povabil na izlet v gore v svojem kotlastem avtu. Pa mi smo bili že vsi preveč opiti, da bi se zavedli njegove pijanosti. Kateremu svetniku se moramo zahvaliti, da smo si oteli življenje? Kako smo brzeli po ovinkih, za katerimi so zijala brezdna! Ali nas brezdna niso marala ali pa je naš šofer vozil spretno kakor kak mesečnik.
Negovana žena
Skrivnost, kako postaneš in ostaneš lepa.
I.
Obiaz — ogledalo osebnosti.
Prvi (lojem je večkrat odločilen v življenju. Sugestivnemu vplivu, ki prihaja od cvetoče, negovane in čedne pojave, sc nihče ne more ustavljati, zlasti v da* našnjih časih ne, ko vse gleda skoraj samo na zunanjost.
Z modo, ki ne dela nobene razlike več, z razširjeva* njem tiskane in filmske slike, s hitrim tempom, ki z njim gredo po vesoljnem svetu vsa izkustva, doživljaji in spoznanja, se je ustvarila splošno veljavna, enotna slika, kakšna mora biti ženska po svoji zunanjosti. Iz* oblikoval se je osnovni lik, ki se mu hočejo po vsej sili vse ženske kolikor mogoče približati.
Danes ta dan, ko nas uče že od mladih nog človeka poznavati in spoznavati — češ da je to najvažnejši po* moček, ki sc z njim moremo najprimerneje uvrstiti v skupni mehanizem človeške družbe — je potrebno bolj kakor kadarkoli prej, da naberemo svoj obraz v «lepe gube», da se ne razkriči takoj vsak vzkip kakor z žare* čimi črkami po svetu.
Psihično vzgojo samega sebe, ki naj bi se v njej utrjevali, lahko podpira negovanje le* p o t e, ki sc z njo mora ženska vsekakor ukvarjati.
V nas vseh tiči tako huda potreba po veselju, prijaz* nosti in zlasti po lepoti, da si ne prizadevamo samo, da bi svojo okolico olepšali, ampak se hočemo, v svesti si svoje lepe zunanjosti, tudi sami harmonično uvrstiti v to okolico.
Zakaj nič ni za žensko mučnejšega kakor misel, da so druge lepše od nje. Iz t c 1 e s n i h n e d o s t a t k o v iz* virajo duševni d e f e k t i, ki se kaj lahko izprevržejo v občutek manjvrednosti. Ta občutek šele kaj lahko naredi žensko nesposobno za življenje. Kako lahko se
takšna ženska umakne v ozadje, ker se čuti telesno manj* vredna! Kako lahko se ona v svojem depresivnem raz* položenju pred navidez srečnejšo tekmovalko, o kateri se ji zdi, da ima več upanja na zmžgo, umakne in klone! Največkrat je tega krivo to, da nima samozavesti, kar ima svoj izvor v ravnokar omenjenih telesnih vzrokih.
Smotreni duševni training obraza in vztrajno energično negovanje obraza nam lahko dasta, rekli bi, nekakšno «varstveno naličnico«. S tem pa ni rečeno, da bi morala zastran tega trpeti naša iskrenost in poštenje. Nazadnje pa vendar tudi ni potrebno, da bi moral vsak človek, ki nas sreča na cesti, vedeti takoj za naš blagor in za naše gorje, ker mu ga naše obličje razodeva.
Prizadevati si moramo, da dosežemo z negovanjem obraza nekakšno trajno ugodno zunanjost, ki nas dela neodvisne od našega duševnega in telesnega občutka.
Uspeti nam mora, da dosežemo preko vse filozofije, preko vse karakterologije zunanjost, ki naj bi bila za drugega človeka negodna, ncčitna in vendar ob vsem tem čedna, ne da bi zaradi tega kaj izgubili na značaju.
To bi moral biti smoter nas vseh. In iz tega si bomo po vzajemnem delovanju pridobili duševno in telesno ravnovesje. Iz zavesti svoje osebnosti pa bomo črpali potrebno življenjsko varnost. K temu pomaga po svoje tudi negovanje lepote pri modemi ženi.
II.
Training obraza.
Negovanje obraza zahteva največjo pozornost, zakaj koža na obrazu je najbolj izpostavljena kvarnim vplivom vremena. Kdor si hoče ohraniti kožo mlado in odporno, jo mora na poseben način trenirati in pri tem uporab* ljati različne kemične pomočke.
Kemični pomočki za negovanje obraza so: mastna krema za ponoči, suha krema za čez dan (seveda je izbira kreme odvisna od tega, ali je koža suha ali mastna), spirituozna kafrna voda, ki dobro čisti.
Zvečer, preden gre človek spat, se z mast* no kremo odpravi vsa neskljut in ves prah s kože na obrazu. V ta namen je najboljša prav mehka flanela ali pa neka vrsta prav mehkega papirja, ki je nalašč v ta namen in ki je bolj higieničen, ker ga človek potlej vselej lahko zavrže.
Ko se obraz z mastno kremo očisti, se takoj nato še enkrat nalahno namaže, in sicer, kakršna je pač koža, z bolj ali manj mastno kremo. Drugo jutro se krema z dobro kafrno vodo odrgne, obraz se pa namaže spravo masažno kremo lepo enakomerno in previdno.
Zatem se masira obraz. To se godi po najrazličnejših metodah.
Kolikor vemo, sc je še najbolj obnesla tista masaža, pri kateri drse konci prstov narahlo po obrazu, ne da bi kožo vlekli in pritiskali. Drgniti je treba v lahkem loku nekoliko proč od oči v polkrogu proti senčim. Prav nežno in prav oprezno, zakaj koža pod očmi sc najrajši gubanči in je sploh zelo občutljiva. Sicer naj bo pritisk, s katerim delajo konci prstov lahni polkrog, močan in intenziven, vendar se ne smejo prsti nikdar dotekniti kože pod očmi. Od nosnega korena je treba potem vleči kratko in energično proti obem stranem čela preko obrvi, kcsnejc od srede čela na obe strani z cnakomer* nim pritiskom ob čelo.
Brada sc z obema palcema močno masira, in sicer tako, da se upre roka ob obraz. Po tej masaži se je treba s konci prstov narahlo trkati po obrazu, da se po* budi vnovič obtok krvi. Namesto s prsti se to dela lahko tudi z majhno gumasto žličko. Z vsemi temi manipula* cijami sc poživi obtok krvi, s čimer sc mišice napenjajo in utrjajo.
Druga metoda zopet priporoča, naj bi se opravljala masaža obraza zvečer. Pri večini žensk pa bi utegnilo biti to nerodno, ker bi ne imele zaradi skrbi in težav, ki so jih utrudile podnevi, več potrebne energije.
Razen tega pa so še tudi različni drugi prav naravni pomočki, ki naj bi jih vsaka ženska uporabljala, pre* den gre zvečer z doma, zlasti v družbo. Najprikladnejši so vroči kamilični obkladki, ki naj si jih dene na obraz, potem ko si lase prej zavaruje s kakšno ruto, ali pa naj si koplje obraz izmenoma v vroči in mrzli vodi, kar naj se vrsti hitro drugo za drugim. Najprej naj pomoči krpo v mrzlo vodo in naj si jo dene na obraz. In že po nekaj minutah polje kri hitreje pod kožo. Takoj se opazi že tudi prijeten osvežujoč občutek.
Nekatere ženske imajo rajši soparo. Obraz se drži nekaj minut nad loncem z vrelo vodo. Seveda je treba lase poprej zavarovati. Vroča sopara odpre znojnice, delovanje kože se oživi in vse ostalo se osveži.
Vrečice z ledom, ki se menjavajo z vročimi vrečicami peska, dosegajo isti uspeh,
Žena, ki ima toliko energije, da si masira vestno in redno obraz, si bo ohranila mladostno, napeto in prožno kožo. Vse skupaj pa jo bo popravilo tako, kakor si želi. Človek se dobro počuti, ker se zaveda, da ima zdrav videž. Občutek, da je manjvreden in slabši od drugih, se zmanjša na minimum in nazadnje čisto izgine. Takšen človek je zato tudi vedno dobre volje in vedrega duha.
III.
Gube in grbanči.
Kakor je dragoceno skrbno negovanje kože, kakor so veliko vredne parne kopeli za obraz, ledeni ovitki in masaže za odvrnitev gub in grbancev, tako malo koristi vse to, če so se gube in grbanči že naredili. Prej so zravnavali brazdice s tem, da so vbrizgavali vanje parafin. To so pa zdravniki sploh opustili, in sicer zaradi mogočih neprijetnih posledic. Še nekako najvažnejše postopanje za odpravo gub in grbancev je dandanes kirurgični napon kože. Ta metoda temelji na* čeloma na tem, da se izrežejo koščki kože. Robovi kože se potem skrbno sešijejo, in tako se mlahava koža napne in zopet zgladi. Najvažnejša zahteva je tudi tukaj kakor pri vseh kozmetičnih operacijah, da, če le mogoče, ne ostanejo sploh nobene vidne ali vsaj ne posebno vidne brazgotine. Kjer je torej le kolikaj mogoče, sc naplavi zareza v kožo, ki je obrasla z lasmi, tako da lasje popol* noma zakrijejo obrunek. Ali pa je obrunek v naravnih gubah, da se komaj ali pa sploh ne opazi. S pomočjo kirurgičnega kožnega napona se lahko odpravijo: prečne gube na čelu, gube ob nosu in ustnicah, gube v ustnem kotu, ob bradi, na zgornjem delu vratu, gube na zgornji in spodnji veki, ob sencih in solzni mešički. Pri visečih licih in podbradku je pač potrebno izrezati razen tistih kožnih koščkov še tudi maščobo, kar je je odveč. Pri starejših ljudeh, ki imajo sploh že bolj mlahavo kožo, utegne biti uspeh trajnejši kakor pri mlajših osebah, ki imajo še bolj napeto kožo. Zareza, ki se napravi potem, ko se koža na tistem kraju omami (lokalna anestezija), je tako brez bolečin in malenkostna, da se da takšna majhna operacija s takšno lahkoto ponoviti, kakor kadar sc zob po dveh treh letih zopet plombira. Še na kliniko po navadi zaradi tega ni potreba.
IV.
Voda in nje primesi.
Vsakodnevno negovanje kože se vrši pri modernem kulturnem človeku vedno v istem okviru, v katerem ob*
s
a r
p o C e i j e
boste uživali le v lahkih platnenih ali svilenih oblekah, a brez težkih skrbi, kako boste prali svoje obleke. — Tkanina bo zadržala tudi po pranju svojo barvo in sijaj, ako vzamete za pranje SCHICHTov
RADION ki varuje perilo.
stojajo gradualnc razlike, kakršne se pojavijo iz anato* mične in fiziologične kakovosti individualne kože.
Kaj pa hočemo prav za prav doseči s tem, da se vsak dan čistimo? Vsakodnevno umivanje ima ta namen, da odpravi kožno maščobo, soli in drugo ne* snago, ki jo izločujejo kožne žleze, da odpravi kožne luskinice, ki se neprestano odločujejo, in da spravi s kože nesnago in prah, ki zamašujeta znojnice in ovirata dihanje in druge važne funkcije kože. Hkrati se z umi* vanjem mehanično odpravljajo in store neškodljivi tudi povzročitelji bolezni.
Kakšne pomočke imamo v ta namen? Izpočetka je bila to — voda. Voda ima razen drugih sestavin tudi apnene in magnezijske soli, ki so za njeno učinkovitost odločilnega pomena. Zato tudi govorimo v navadnem življenju o mehki in trdi vodi. Cim več ima voda teh soli v sebi, tolikanj trša je in tem nesposobnejša je za negovanje kože.
Deževnica ali pa, kuhana ali destili* rana voda imata malo oziroma nič soli, sta torej mehki. Tudi s tem, da jima dodamo boraksa, glicerina, mleka, dvojnoogljičnokislega natrona, sode (eno čajno žličko na liter vode), se napravijo soli, ki dražijo kožo, neškodljive.
Važna je za človeško kožo temperatura vode. Če si hočemo kožo očistiti in hkrati osvežiti, je dobro, če se umivamo zapovrstjo s toplo in mrzlo vodo. Ta menjava temperature trenira hkrati kožno staničje ter oživlja in osvežuje polt s tem, da se kri hitreje pretaka.
Če hočemo, da dosežemo pri umivanju več uspeha, uporabljamo milo. Moderna industrija proizvaja voljna, dobra mila, ki imajo v sebi veliko maščobe in ne dražijo normalne kože.
S peno, ki jo daje milo, se nečistosti meha* nično odpravijo s kože. Če dodamo milu še stolčenih trdih tvarin, ta učinek še pojačamo (peščena mila). Vse* lej pa je treba o s t a n k e mila čisto odpraviti s tem, da kožo dobro izplaknemo in skrbno posušimo, sicer se koža, če milo dalje časa nanjo vpliva, lahko vname, kar je zvezano z bolečinami.
Goba, krtača in krpa za m i 1 o podpirajo me* hanično umivanje. Seveda le tedaj, če jih vselej, kadar jih odrabimo, dobro izplaknemo in vse ostanke mila in nesnage z njih spravimo.
Ljudje, ki imajo prav občutljivo kožo in zaradi tega ne prenašajo mila, morajo uporabljati druge do* datke. Zlasti mandeljnove otrobe, ki sc pri* mešajo vodi sumi, ali pa naj si napravijo iz malo vode in dosti otrobov zmes, ki naj si jo denejo na obraz (nekako za pet minut) in potem skrbno izplaknejo.
Ženske s preobčutljivo kožo katerikrat ne morejo prenašati ne vode ne mila v nobeni obliki. Tak* šne ženske naj sc seveda s tem ne umivajo, ampak naj uporabljajo najčistejše olivno olje, ki prav lepo čisti. Tudi precej mastna krema je pri* pravna v ta namen.
Pri mastni in mlahavi koži sc s pridom uporablja toaletni kis (ena navadna žlica v čisto vodo za* dostujc). Tudi alkohol prištevamo k lepotnim vodam. Alkohol hitro izhlapi in prijetno hladi kožo. Hkrati je pa tudi dober pomoček proti maščobi. Res pa je, da morajo biti ljudje, ki imajo občutljivo, zlasti pa suho kožo, zelo oprezni, ker alkohol takšno kožo preveč draži.
če je količkaj mogoče, naj bi se vsak dan vse telo umilo oziroma okopalo. Kdor pa hoče telo ne samo očistiti, ampak hkrati tudi osvežiti in utrditi, naj ga po vsaki kopeli še oprha, in sicer najprej s toplo, potem z mlačno in nazadnje še z mrzlo vodo. To vpliva na vso kožo prav tako kakor pri obrazu, če ga umivamo
izmenoma z vročo in z mrzlo vodo. Če komu prija, lahko doda vodi tudi različnih dišečih soli. Ako pride* nemo vodi aromatičnih rastlinskih ekstraktov in soli, pomiri takšna kopel živce in okrepi vse telo.
Po kopeli in prhi je treba kožo dobro otreti, zdrg* niti in zmasirati, da se pospeši krvni obtok, kar vpliva tudi na boljše ohranjevanje kože.
Led in krop
Ledena pijača! Kaj si moreš misliti prijetnejšega v po* letni pripeki? Jezen na svojega zdravnika, ki mu je za* branil led in vino, se je rimski satirik razpetelinil: «0, da bi do konca svojih dni moral piti vrelo vodo ti!» In naš Dolenjec, ako komu preti: «Jaz ti bom dal kropa!« Po siromašnih hišah smo včasih otroci prepevali:
Tana nina nana,	zjutraj bob, opoldne krop,
pri nas je dobra hrana, zvečer pa po _____šlop!
Krop je torej v slabem slovesu. Ali glej, danes ga zdrav* niki priporočajo vsakomur, kdor se želi... ohladiti.
In vendar so bile mrzle pijače tisočletja priljubljene. Rimci so precejali svoje vino skozi sneg ali pa drobili led v znamenite žlahtnine. Tako so dodajali nov užitek številnim zamiznim slastem. Moralisti so jim očitali, da naravo narobe postavljajo, ker pijejo hladno, kadar je vsakomur vroče — kakor neki naši vrstniki čislajo sadje šele pozimi, ko drugim zaloge že poidejo. A to je bila potrata, ki so jo zmogli le maloštevilni bogataši. Ledeni napitek, pravi pesnik Juvenal, je samo za najvišjo go* spodo. Heliogabal je imel v svojih sadovnjakih tolikšne grmade stlačenega snega, da je kljuboval solnčni pri* palici. Skoraj je še ljudstvo zahtevalo zase to dobrino: poslej si mogel kupiti led ali sneg v trgovini ob vsakem času.
Pred Rimljani so uživali pijače s snegom bržkone tudi Hebrejci. V Pregovorih pravi Salomon, da je zvesti posel «kakor hlad snega ob žetvi«. Aleksander Veliki je na svojem pohodu v Indijo velel izkopati globoko jame, jih nasuti s snegom, nato pa prekriti z vejami, slamo, debc* lim suknom; takisto sc je ohranil in osvajač ga je moget okušati ob pasjih dneh.
V času križarskih vojsk so se zapadnjaki pri Turkih naučili spravljati sneg v globoke jame, obrnjene proti severu. Po njih se je razširila strast za mrzle pijače. Francoska plemka de Montespanova je kupila zlat stroj* ček, kjer se je hladilo namizno vino. V Versaillesu je bli poseben uradnik, imenovan delivreur de glace, ki je do* bavljal led za kraljevo hišo. Iz najvišjih krogov se je navada kaj urno udomačila med vsem prebivalstvom. Danes dobiš led v gostilni in kavarni.
Led utegne biti silo koristen. Hipokrat ga je priporočal zoper bljuvanje, težave, želodčne krvavitve. Drugi vam poreko: tople pijače so priporočljive, saj pospešujejo delovanje pepsina, mirijo bolečine v želodcu, blažijo njegovo zvijanje, lajšajo krč «vratarja», tako pogosten v naši bučni in burni dobi. In nadalje jih je nasvetovati pri jetrnih boleznih, kajti nič ni slabšega za jetra ko mraz, je povedal že stari Celsus. Kdo bi tajil, kako do* bro dejo tople pijače vsakomur, čigar drobovje zahteva veliko pažnje in pozornosti? A tu govorim o zdravih ljudeh, ki se hočejo naslajati v tej solzni dolini, ne da bi morali oboleti. Tako n. pr. jih mičejo poleti studenc ali ledene pijače. Te so prijetne, o tem ni dvoma. Splošno je tudi mnenje, da najbolj svežijo in gasijo žejo. Vendar takšno «vesoljno soglasje narodov«, s kakršnim so še pred kratkim podpirali neka nadprirodna verovanja, v zdravilstvu več ne drže. Medicina namreč trdi: najbolj se okrepčaš in odžejaš z vročim pitjem. Torej homco* patija? Klin s klinom?	(Konec prih.)
Osvežujoča pijača
ima nalogo, da od velike vročine utrujeni organizem zopet poživi. Od velike vročine ali športa utrujeni organizem bi pa bilo treba ne samo osvežiti, ampak tudi okrepiti.
V ta namen je prikladna zlasti hladna OVOMALTINE, ki ustreza obema zahtevama-Ovomaltine osvežuje in krepi, hkrati pa dovaja organizmu tudi redilne tvorine, zakaj kadar je vročina le prehuda, ne more organizem prenašati navadne hrane.
Hladna OVOMALTINE se lahko in hitro pripravi v kozarčku Ovomix, ki je v ta namen posebej pripravljen in ki ima še to prednost, da je v njem prirejena Ovomaltine veliko okusnejša.
Kozarček Ovomix se dobiva povsod, kjer se prodaja Ovomaltine, in sicer po Din 15'-.
V vročem poletnem času se lahko OVOMALTINE uživa ne samo za zajtrk in južino, ampak kot osvežujoča pijača tudi čez dan, če se shladi na ledu.
PRAKTIČNI NASVETI
Hladetina iz kutinovega soka.
Naredi sneg iz 5 beljakov, 10 žlic k uti novca (kutinovega soka), sladkorja po volji, a/2 litra sladke smetane, 1 zavitka dr. Oetkerjevega vanilinovega sladkorja, M> zavitka dr. Oetker-jeve bele jedilne želatine Regina, ki jo poprej
v vodi raztopiš, mešaj vse skupaj na ognju, da malo zavre, potem pa pusti, da se shladi. V ohlajeno kremo vmešaj V2 litra raztepene sladke smetane, nakar stresi kremo v skledo in pusti na mrzlem, da se strdi, potem jo pa obloži s holipami.
Piškoti za k vinu.
Mešaj 16 dkg sirovega masla in 2 rumenjaka tako dolgo, da se speni, potem pa doda j malo sladke skorjice (cimeta), malo limonovega olupka, Vs litra dobre smetane in I za-
vitek dr. Oetkerjcve zmesi za kolače. Testo dobro pregneti, nakar napravi iz njega podolgovate koščke in jih speci. Potem naredi sneg iz enega beljaka in mu primešaj 5 dkg sladkorne moke in 1 zavitek dr. Oetkerjevega vanilinovega sladkorja, namaži to zmes z nožem na testene koščke in jih posuši v pečici.
Češnjev narastek.
Namoči v mleku 250 g belega kruha (nastrganega) ali pa prepečenca, primešaj 3 do 4 jajca, malo sirovega masla, dr. Oetkerjevega vanilinovega sladkorja ali pa citronovega olja, 3 do 4 žlice sladkorja in 230 do 375 g češenj brez koščic in speci svetlorumeno.
Kako se vkuhavajo češnje.
4 kg lepih, zrelih češenj operi in jim potrgaj peclje, jih stresi v bakren kotliček ali pa v emajliran lonec, prideni 1 kg sladkorja in x/8 litra vode in jih počasi' kuhaj kakih J 5 minut, medtem pa oprezno mešaj. Ko jih vzameš od ognja, vmešaj 1 zavitek dr. Oetkerjevega praška za vkuhavanje sadja in jih deni takoj v čiste, suhe in pogrete kozarce.
Ko se češnje shlade, položi nanje kos čistega pergamentnega papirja, pomočenega v rum ali pa v čisti spil it, potresi povrh še malo praška, nakar zaveži kozarce s pergamentnim papirjem.
Interesantna novost na fronti Ovomaltine.
Ovomaltine je pri zdravnikih že nekaj desetletij prc» izkušeno sredstvo za okrepčanje. Po navadi se to okusno, koncentrirano redilno sredstvo dodaja toplemu mleku za zajtrk in južino. Da bi se okrepčevalno redilno sred* stvo Ovomaltine moglo uživati kot ugodno osvežujoča pijača tudi za časa hude vročine, je dala tvornica dra. A. Wanderja v promet prav lično škatlico iz alus minija pod imenom Ovomix. V tej škatlici se Ovomab tine nekoliko potrese, pa se dobi izvrstna osvežujoča pijača, ki daje hkrati človeku tudi novih moči.
Škatlica Ovomix sc dobiva povsod, kjer sc prodaja Ovomaltine, in sicer za Din 15'—.
Pravi razlog.
—	Kako sc imaš, prijatelj? Kaj počne zaročenka?
—	Nič ne vem. Najina zaroka se jc razdrla.
—	Kako jc pa to mogoče? Zakaj le?
—	Zato. Udarila mc jc na ulici z dežnikom po glavi...
—	Strašno!
—	In sicer zato, ker sem prišel na sestanek eno uro prepozno, a — ona je morala čakati — 5 minut!
DRAGO G0RUP&Co.
LJUBLJANA
Miklošičeva cesta 14
KO N F E KC IJA IZDELOVANJE PRODAJA
solncu
morju
varujejo nežno kožo Olida kreme.
Pred solnčanjem, kopan jem in spanjem-Elida Creme de chaque heure!
Po kopelji in vsak čas podnevi Elida Creme de chaque heure.
ELIDA
: FRANCK:
vedno
odlična kakovost!
Kako zatreti osinjake.
Navadne ose, ki delajo dosti kvare po sadovnjakih, imajo svoja gnezda okoli 15 cm globoko pod zemljo. Ugonobiš jih, ako jim zvečer izliješ na osir petroleja, težkega olja ali kako drugo tekočino zoper žužke. Tudi s kropom se stvar obnese. Na vsak način morata delovati dve osebi, da se poparjeni osinjak takoj zasuje s prstjo. Po hodnikih poloviš mnogo osa v steklenice s 'široko odprtino, do dve tretjini nalite z oslajeno tekočino. Sladkor primarni žuželke, ki potonejo. Sršeni, večji od osa, gnezdijo po žlamborih ali obešajo sršenjake po vejah. Zvečer jih je podkaditi z žveplom, da se zaduše. Pri tem je dobro natakniti debele rokavice in čebelarsko naličnico. Lahko tudi odtrgaš osenišče ali sršenjak, ga vržeš v vrečo ter jo potopiš v posodo, napolnjeno z .vodo.
Skrivnost pudra.
Najboljši puder, ki se rabi v kozmetiki, sc izdeluje iz riževega in pšeničnega škroba. Škrob je sestavljen iz prav majhnih zrnc. Za izdelovanje pudra je velike važnosti, kako velika so ta zrnca. Premer posameznih zrnc riževega škroba meri nekaj tisočink milimetra, premer zrn pšeničnega škroba je pa desetkrat tolikšen. Včasi se je uporabljal za pudranje kar navadni škrob ali riževa moka. Po tem pudru je postala koža suha in razpokana, ker ji je odvzel puder vso maščobo in tudi ni dolgo ostal na koži. Sedanjim kozmetičnim pudrom, ki se izdelujejo jako skrbno, je primešana magnezija, lojevec ali pu porcelanka, da se bolj primejo kože, dalje vazelinovo olje, da se koža preveč ne posuši, in razni parfumi zaradi prijetnega vonja, in sieer v čisto majhni množini, da preveč ne dražijo kože.
Dobra klet
ne sme biti ne presuha ne prevlažna, pač pa bodi dovolj globoka, da bo v njej toplota enakomerna, 9 do 12 stopinj. Nadalje bodi snažna, po možnosti cementirana. Vanjo ni devati proizvodov, ki vro ali se kisajt), niti 'dišečih zelišč, sira, petroleja, ki bi dali vinu slab okus. Pač pa se lahko v njej shrani krompir, nasoljenina, samo paziti je na ta živila, da ne prično gniti. Klet naj se zrači z linami, ki propuščajo rahel prepih, a da ne sijejo skoznje naravnost solnčni žarki.
Sredstvo, ki je dober kup.
Namesto paste za čiščenje zob so uporabljale naše prababice drobno zmleto sežgano skorjo od kruha. Toda še boljše sredstvo, ki nič ne velja in prav nič ne ško« duje zobni glazuri, je tole: denite nekaj koščkov lesnega oglja na žerjavico. Ko se razžari, ga vzemite z žerjavice in pustite, da se ohladi. Videli boste, kako je oglje po« krito z belim slojem pepela. Ta pepel poberite in ga spravite v škatlico ali stekleničko. To je imenitno sred« stvo za čiščenje zob!
Meh za smeh
Zakonska idila.
—	Poslušaj, možiček, zapazila sem, da mi je izginila srajca in kombineža. Stavila bi kaj, da mi jo je ukradla sobarica Ana.
—	Kakšna pa je ta tvoja kombineža? vpraša mož.
—	Modra, svilena.
Mož pa odgovori hladnokrvno:
—	Je že dobro, bom že videl.
*
—	Hitro, hitro, prijatelj! Če sc boš podvizal, boš ujel Kozamernika še pri svoji ženi!
—	Kaj bi se podvizal. Kolikor jaz Kozamernika poznam, bo on tam tudi še zjutraj.
Instinkt in naivnost.
Neka žena se je hotela prepričati, ali je ne vara nje mož. Zato je odpotovala na skrivnem za njim in poglc« dala v hotelsko knjigo, da poišče ime svojega moža. Tam je videla zapisano: «Ivan Komar in njegova žena.» «Ah, hvala bogu», je pomislila žena, «moj mož je gotovo vedel, da pridem za njim, pa me je že naprej priglasil.«
Ni popolnoma zgrešil.
Mojster zažene v jezi čevelj v vajenca, ki je nekaj za« grešil. Ta se pa umakne in čevelj prileti po ustih moj« strove žene, ki je prav tisti trenutek odprla vrata. Moj« ster zmaje z rameni in reče resignirano: «No, tudi tako je prav«
Pred poroko.
—	Prisrčno ti čestitam, prijatelj! Tako srečnega dne, kakršen je bil današnji, ne doživiš nikdar več!
—	Ej, stoj, prijatelj, ne ženim se jaz danes, jutri se bom.
—	I zato sem ti tudi tako rekel.
Prepir v zakonu.
Zena: »Kadar žena očita možu njegove grehe, gre vse to pri enem ušesu noter, pri drugem pa ven!«
Mož: «če pa mož očita ženi njene grehe, gre pri obeh ušesih noter, pri — ustih pa ven!«
*
—	Papa, ubil sem štiri muhe: dve ženski in dve moški.
—	Kako to veš?
—	Dve sta sedeli na vinski steklenici, dve pa na ogle« dalu!
—	Vi ste si pa najeli mladega odvetnika.
—	Veste, zakaj sem to naredil, moja pravda se bo vlekla leta in leta!
Po premieri.
—	Vi ste bili pa snoči na premieri, gospa Sršenova. Kako je bilo?
—	Prav zanimivo!
—	Kateri momenti so Vam najbolj ugajali?
—	Bilo je več lepih momentov, ampak najlepše je bilo na vsak način tisto, ko je gospa Ovijačeva pripovedovala svoji prijateljici, kako je zalezla svojega «prijatelja» in flagranti s svojo hišno... Govorila je sicer bolj po» tihem, ampak jaz imam tenko uho ...
Izza mladih let velikih ljudi.
Med odmorom so se kratkočasili otroci v šoli s tem, da so se pomenkovali, kdaj se je kdo rodil. Anatol France — imel je takrat sedem let — se je tudi vteknil v razgovor, rekoč:
c Jaz vem, kdaj sem se rodil!*
«Kdaj?» je vprašalo nekaj glasov.
«Ob treh in 35 minut zjutraj!*
cLažeš!* mu je zaklical eden izmed součencev, «ker tako zgodaj tvoja mati še spi.*
Anatol France je naivno odgovoril:
«To je sicer res, ampak jaz sem jo prej prebudil in ji rekel, da bi se rad rodil.*
Dekliška šola.
cKakšno krivdo je imela Devica Orleanska?* — «Na bojišču je mlademu Angležu podarila življenje.*
Vztrajnost.
Krošnjar, ki ga je hišnik ven vrgel in si zdaj z gnusom ogleduje roke: «Ali želite košček Elidnega mila?*
V tržnici.
cTiste starine, ki sem jih kupil včeraj, bi rad zamenjal za živila.* — <To ne gre, pri zameni morate zopet vzeti starine.* — cNo, pa vzamem konserve.*
Rednost.
Pri Nadaždijevih je velik dirindaj. Selma, prvorojenka, je nekam izginila. Po dveh dneh. Minka, sobarica, prihiti vsa iz sebe iz sobe v kuhinjo: »Milostiva! gospodično Selmo sem našla!* — «Kje pa?» se oddahne blaga gospa. — cObesila se je... za špansko steno.* Gospo oblije rdečico. Oči se ji bliskajo. »Torej, tako se pri nas pospravlja, vi lenoba!*
#
Mož, zudolben v poučen tednik, mahoma klikne, da njegova žena dvigne glavo iznad svojega veziva, cčuješ, Marinka,* ji razlaga čitač, elani so porabili 426 slonov za izdelovanje biljardnih krogel!* — cčudna reč!* se odzove žena in debelo pogleda, «kako so le mogli navaditi tako nerodne živali, da izvršujejo takšno natančno delo!*
Pred sodnikom.
Sodnik izprašuje osebne podatke moža, ki ima vso glavo obvezano: «Ste oženjeni?«
«Nisem, samo z glavo sem zadel ob železna vrata.«
Za kulisami.
Sluga: «Ali naj začnemo, gospod ravnatelj?«
Ravnatelj: «Da, ko bo osem...«
Sluga: «Ura ali ljudi v gledališču?«
Starc kronike pišejo, da so uporabljali naši predniki oziroma njih boljše polovice večkrat kaj čudne preš parate, s katerimi so poizkušali ohraniti svojo svežost in mladost.
Prav posebno radi so se kopali in umivali v mleku od oslic. V isti namen so uporabljali in mešali kačjo kri, rumenjake od jajec, pepel od sežganih miši in olje.
Zopet drug recept je priporočal, da se bel petelin pita tri tedne z rižem, namočenim v kozjem mleku. Tega petelina so potem z roko zadavili, na drobne koščke sesekljali in iz njih skuhali vodo za umivanje.
Proti gubam na obrazu ali pa proti pegam so uporabs ljali mast od sov. Če si dama s pegastim obrazom ni mogla omisliti koščka pisanega leopardovega krzna, ki so ga smatrali za najboljše zdravilo, si je napravila po* mado iz apna in žvepla ali pa juho iz sesekljanih vrtnih polžev. Tudi je rada uporabljala kravje mleko, v ka* terem se je poprej tri dni namakal jelenji rog ali pa žolč od srne.
Pomado za lase so delali iz medvedove ali pa jegulje masti. Od sovje krvi so postali lasje lepo kodrasti, žolč od jarca pa je bil dober za to, da obrvi niso bile preveč košate.
Zobni prašek so dobivali iz pepela sežgane zajčje los banje, sredstvo za odpravljanje dlačic pa so pripravljali iz netopirjeve krvi.
Dober tek.
Zakonca sta povabila na kosilo dobrega prijatelja. Pri* jatelj (ko je pojedel juho): «Verjemite, gospa, nečem se vam laskati, ampak tale juha je bila izvrstna!«
Štiriletni Boris: «Viš mama, saj sem ti precej rekel, da se ne bo niti poznalo, da ti je v juho padla cunja, s katero si pomivala tla!«
rVOKNICJIKIMJaOll.>«IKLAKOV/IRNilAiNSTilU(U:.
v .	\\ PKUI1A X-OX.t3UBl.3AH* ,/,/	/^
PRODAJALNA ’
DUNAJSKA C. 14 LJUBLJANA
POtfOTAttOVINA SCHNIIDER (VEROVSCI
PRVOVRSTNI MATERJAL-NIZKE CENE!!
OB VSAKI PRILIKI SE SPOMNITE,
da so »Jutrovr „Mali oglasi v Sloveniji najuspešnejša, najcenejša in najhitrejša posredovalnica za službe vseh vrst, za prodajo in nakup vseh stvari, za nepremičnine, lokale, podjelja, kapital, ženitve in za vse drugo
V teku enega leta je bilo po „ Jutrovih" »Malih oglasih" uspešno posredovano v nad 40.000 primerih Ugodnosti posredovanja po »Malih oglasih" se more z lahkoto poslužiti vsakdo. Treba je le svojo željo sporočiti na naslov: Oglasni oddelek „Jutra“ v Ljubljani, Prešernova ulica 4. Pri naročilu je pristojbino poslati v znamkah ali v denarju naprej, za vsako besedo 50 par. Za oglase trgovskega značaja, dopisovanje in ženitve se računa od vsake besede 1 Din
NE POZABITE!