Kdor pičlo seje, bo tudi pičlo žel; in kdor seje v obilnosti, bo tudi žel v obilnosti. II. Kor. 9, 6. V reti (zadnji) letošnji številki našega Ijubega »Popotnika« je priobčena od založništva, urediiištva in upravništva podpisana nastopna Izjava. Podpisani naznanjarao, da prekine »Popotnik» z današnjo številko za nedolcčen čas svoje izhajanje. Upali smo, da zdržimo ter premagamo \.se ovire,, nadejajoč se vsaj od slovenskega učifeljstva krepke podpore za svoje duševno glasilo. Toda marsikoga ie vzela med tera iz naš»h vrst vojna, marsikomu pa je postala potreba nujnejša v drugi dolžnosti, kakor oni napram svojemu s-taHOvskerau glasHu. Podlegli nismo, le umikamo se s pozorišča do tedaj. ko se uravnajo zopet razmere. Tedaj začne »Popotnik« zopet redno izhajati z neizpremenjenim smotrora kot pedagoški in znanstven list slovenskega učUeljstva, gotovo pa vsaj takoj po končani vojni; zato prosimo p. n. sotrudnike in naročnike ter prijatelje »Popotnikove«. naj ostanejo Hstu zvesti tudi v teh hudih časlh. Za gradrvo, ki je še ostalo in zaradi pičlega prostora do zdaj ni raoglo priti na vrsto, prosi uredništvo p. n. sotrudnike, nai potrpe, ko zopet nadal.iujemo. Prejemnike Hsta, ki so z naročnino zaostali, pa prosimo, da se zavedajo svoje dolžnosti ter prejkoprej poravnajo svoje zaostanke pri upravništvu. Tako se oglaša »Popotnik« koncem svojega 36. letnika! Česar niso storile vse neprilike in nezgode doslej v tej dolgi dobi naporov, bojev in žrtvovanja, to je storila z enim mahom vojna, ki smo ji; morali slovenski napredni učitelji dati tudi to žrtev! Zakaj se je moralo to zgoditi, je dcvclj jasno' povedano in utemeljeno v citirani izjavi. Nikoli nismo' dobili za! svoj pedagoški in zn. nstveni list nobene podpore od nobene strani. Vzdržali srno svojega »Popotnika« sami. A materialna sredstva so vsa izčrpana — in zgodilo se je to, kar je bilo neizogibno! — Koliko duševnega zaklada je nakopičenega v teh 36. knjigah, ki so produkt po izpopolnitvi in napredovanju stremečih, ¦nova moderna pota' povzdige slovenskega šolstva iščočih duševnil sil slovenskega naprednega učiteljstva! V teh knjigah vidimo koncentrirane vse ideje, ki so zadnjih 36 let pretresale ves pedagoški in znanstveni svet. Dokaz je to, da se je slovensko napredno učiteljstvo ves čas svoje stanovske zavednosti zanimalo za mogočna gibanja tam zunaj v velikem svetu, kcder so pospeševale in dvigale prizadevanja vzgojevalcev, metodikov, praktikov in teoretikov šolstvu in učiteljstvu prijazne, podpirajoče razmere; želeč onoisto učiteijstvo to, kar je dobrega, preizkušacga in zrslega prenesti v naše speciafno slovenske odnošaje, da bi se tudi naša narodna kultura razvila z mogočnim1 razmahom in ponositim vzletcm naprej in navzgor. — In sedaj naj bi bila končana ta naša duševna borba za ideje in ideale? Mi se naj za vedno stisnemo za domačo pečico, potolčeni od sile hipnih ljutih razmer, ko pa se ves zunanji duševni svet pripravlja na novo delo, da poprime zanje v tistem hipu, ko potihne bojna vihra, in da zareže nove brazde prosvetne setve tja, koder se je moralo kulturno delo umakniti pred ognjem in mečem? Kako naj tekmujemo v bodcčnosti, ako si ne nabrusimoi orožja duha? Po sodbi poklicanih vojaških krogov smo Slovenci enakovredni z drugimi narodi; mi pa hočemo vsaj po lastni sodbi doseči isto stopnjo z njimi v kulturni borbi, da pojdejo naša pota vsaj vzporedno, a ne več pod njihovimi! . »Fodiegli nismo, le umikamo se ...« pravi izjava. Zato pa ne pišemo danes »Popotnik« nekrologa! Vkljub temu, da ga bomo težko pogrešali, nas vendar navdaja ponos, da smo vzlic vsem težavam, vzlic vsem skoroda neopisnim zaprekam vztrajali do skrajne meje, vse dotlej, ko je »Popotnikov« upravnik takorekoe izvil neutrudno pero iz roke, ki je že pripravliala rokopise za prihodnje številke ... Do zadnjega smo idejno živeli s svojim »Popotnikom« — prav kakor borec, ki se vojuje za vzvišeni smoter, dokler mu ne izteče zadnja kaplja krvi! »Marsikomu je postala notreba nujnejša v drugi dolžnosti, kakor oni napram svojemu stanovskemu glasilu ...« govori izjava. Kako ie danes v učiteljskih krogih, posebno pa še v učiteljskih rodovinah, to vedo ti sami. Zrtve, ki jih je dalo slovensko učiteljstvo svoji domovini, so toliko večje in pomembnejše, kolikor žalostnejše in obupnejše so socialne razmere tega stanu. Res: sejali smo in sejemo v obilnostil.Ko bi ne bilo teh časov in teh zahtev, bi tudi ne bilo ireba žrtvovati »Popotnika«! Tako pa smo storili še to! Olasilo svojih idej in idealov, ki nas vodijo v stanovskem delu, smo žrtvovali; ideje in ideali pa žive v naših dušah naprej. In ko pride čas, ubere naš »Popotnik« zopet svojo pot po vsem slovenskem ozemlju, ideje in ideali — razglašani od njega — pa bodo zagoreli kakor kresovi, znaneč, da je naše orožje pripravljeno, ko se je začela doba — kulturnega dela in kulturnega delovanja! Zato danes nič zdihovanja! — S krvjo in žrtvami si ustvarjamo bcdočnost tudi mi!