Instrumentalno-slušna analiza pogostnosti in trajanja glasov na primeru štajerskega zabukovškega govora Melita Zemljak IZVLEČEK: V prispevku je predstavljen nov način raziskovanja narečnega govornega gradiva. Uporabljena računalniška orodja ter izsledki instrumentalne fonetike so omogočili razvoj instrumentalno-slušne metode analiziranja spontanega slovenskega narečnega glasov ja in prozodije s stališča pogostnosti in trajanja glasov. Dobljeni izsledki klasične slušne analize štajerskega krajevnega govora Zabukovje nad Sevnico so primerjani z izsledki instrumentalne (digitalne) analize narečnega gradiva, pa tudi z osnovnimi izsledki za slovenski knjižni jezik in za eno od koroških slovenskih narečij. ABSTRACT: The article presents a new method in the research of spoken dialectal corpora. The computer applications and the findings of instrumental phonetics have enabled the development of an instrumental-aural method for the analysis of spontaneous Slovene dialectal phonemes and prosodie features in terms of frequency and duration ofphonemes. The results of the traditional aural analysis of the local speech of Zabukovje nad Sevnico in Štajerska have been compared with the results of the instrumental (digital) analysis of dialectal corpora, as well as with the basic results for standard Slovene and with those for one of the Slovene dialects from Koroška. lUvod Prispevek1 je predstavitev novega načina raziskovanja narečnega govornega gradiva. Njegov namen je bil uporabiti in prirediti orodja in izsledke instrumentalne fonetike ter tako razviti metodo analiziranja slovenskega narečnega glasovja in prozodije s stališča pogostnosti in trajanja glasov. Drugi namen raziskave je bil primerjati dobljene izsledke klasične slušne analize z izsledki instrumentalne (digitalne) analize narečnega gradiva, pa tudi z osnovnimi izsledki za slovenski knjižni jezik in za eno od koroških slovenskih narečij. Raziskava je bila opravljena s pomočjo že razvitih programskih orodij na narečnem gradivu štajerskega (posavskega) zabukovškega govora. Zanimalo meje, ali bo instrumentalna analiza Prispevek je nastal kot povzetek raziskovalnega dela za doktorsko disertacijo (M. Zemljak (2002b)). Melita Zemljak: Instrumentalno-slušna analiza pogostnosti ... pripomogla k natančnejši pojasnitvi vzrokov nekaterim kolikostnim narečnim spremembam, katerih posledica je spreminjanje fonološkega sestava posameznih delnih sestavov zabukovškega govora. 1.1 Krajevni govor Zabukovja nad Sevnico Krajevni govor Zabukovja nad Sevnico je del sevniško-krškega govora štajerskega prehodnega posavskega narečja s prepletanjem starejših dolenjskih in mlajših štajerskih značilnosti. Zaradi nepredvidljivih dvojnic za istovrstne jezikovne pojave, predvsem kot posledica trenutnega mešanja prebivalstva sosednjih narečnih območij, gaje moč opredeliti kot mešan govor. Govor zaenkrat še ohranja kvantitetno opozicijo, ki pa se pod vplivom štajerskih narečij in zaradi njihovega dalj sanja kratkih naglašenih samoglasnikov vse bolj izgublja. Pod štajerskim vplivom seje pred tem izgubilo tudi tonemsko nasprotje. Zabukovškemu govoru je zaradi statusa mešanega govora razmeroma težko določiti enoten glasovni sistem, vendar ravno prisotnost fonemskih različic na celotnem področju označuje njegovo enotnost nasproti sosednjim govorom. Manjša odstopanja se kažejo predvsem na severu in severovzhodu obravnavanega področja, ki so pod večjim vplivom kozjansko-bizeljskega in srednještajerskega narečja. Na jugu govor ni ostro zamejen, saj se sevniško-krški govor razteza še čez Savo proti vzhodnodolenjskemu govoru. Vseeno pa je Sava tista meja, ki je že v preteklosti področje razmejevala politično in s tem pogojevala tudi govorne značilnosti. Govori na desnem bregu Save proti jugu namreč vse bolj pridobivajo značilnosti vzhodnodolenjskih govorov. Dolgi samoglasniški sistem je zaradi številnih položajnih in prostih različic precej zapleten, i in u sta razvila pogosti prosti dvoglasniški različici /i:i/: 'xi:ša/ 'xi:iša in /u:u/: u 'kuixn/u 'ku:uxn, ki pod srednještajerskim vplivom na severu in severovzhodu obravnavanega področja posamezno prehajata v /e:i/: por 'xe:iš in / o:u/: x'roiu 'hrul'. Različice [ü:], [ü:u], za zobnikom in mehkonebnikom pri nekaterih informatorjih še [iu:] ali [iü:] ter [iu:u] in [iü:u] lahko razlagamo kot vpliv sosednjega kozjansko-bizeljskega narečja z refleskom/u.7 za dolgi u: d'rü'.gom/d'rüiugom, 'kiu:pt/ 'kiu:upt, pos'kiü:s/pos'kiü:us. - Za dolgi cirkumflektirani in novoakutirani e v nezadnjem besednem zlogu ter za stalno dolgi in staroakutirani ç v nezadnjem besednem zlogu je značilen dolenjski razvoj v /i:e/: 'i/Ver; 'ži:enska, kije v položaju ne pred r posamično poenoglašen v /i:/: 'miičem, 'pi:č 'peč'. /i:e/ za dolgi cirkumflektirani in novoakutirani e v nezadnjem besednem zlogu ter za é se v položaju pred r vedno poenoglasi v /i:/: ve'či:r9 'pi:rje; 'vi:ra. - Dolgi cirkumflektirani oje dal poleg refleksov /u:o/ in redkejšega /o:/ najpogostejši in tipični dolenjski refleks /u:/ oz. dvoglasniški /u:u/: 'bu:k/'bu:uk//'bu:ok/'bo:k) kije obvezen na besednem izglasju: me'su:u. Novoakutirani o in nosni ç sta dala najpogostejši refleks /u:o/: 'du:ota\ gu'}u:op, v severnem delu področja še redkejši /u:/: 'uu:ia, k'ruik, nosnik redko tudi štajerski /o:u/: 'moiuš. - Dolgi ëje razvil tipični jugovzhodnoslovenski dvoglasnik /e:i/: be'se:ida, ki seje v položaju pred /j/ in [u] poenoglasil v /e:/: nap're.j; 'be:u, v položaju pred [1] pa dal zelo širok samoglasnik [|:], ki je e-jevske barve z zamolklostjo, proti koncu z izgovorno oslabitvijo in vtisom rahlega krajšanja:1 dodala 'delala'. Mestoma je zaslediti še poenoglašeno prosto različico [ä:], tipično za Melita Zemljak: Instrumentalno-slušna analiza pogostnosti ... vzhodnodolenjske govore pa tudi za nekatere štajerske govore severno od črte Lisca-Bohor: so'vä:de. - Dolgi a je ostal večinoma nespremenjen, predvsem v položaju pred [u] pa se pod štajerskim vplivom rad zaokroži v [â:] ali popolnoma v [o:]: p'râmjo, sp'w.uhl. - Umično naglašena e in o sta dala refleksa /ie:/ in /uo:/: 'mie:gla, 'žie:na, 'vuo:da. - Dolgi cirkumflektirani, zgodaj podaljšani (v R mn.) in novoakutirani q v nezadnjem besednem zlogu so dali /a:/: 'va:s; ut 'ta:u; 'ma:ša, ki se na severu obravnavanega področja že meša s sosednjima štajerskima /ie:/ ali /e:/: pre'me:kne, 'vie:ški. - /je razpadel na /o:/ in [u]: 'bo:uxa, za rpa je poleg /ar/ in /e:r/ slišati še tipično štajerska a-jevska refleksa [a:r] in [ar], ki sta v govoru prosti različici: u 'moria/u'me'.ria/u 'ma:rla/u 'maria. Od kratkih naglašenih samoglasnikov je edini ohranjeni hI, ostali so se zaradi štajerske težnje po podaljševanju kratkih zadnjih ali edinih besednih zlogov podaljšali in se nadalje razvijali skupaj z izvorno dolgimi samoglasniki. Kratki naglašeni samoglasniki [a, a, â, (i)e, i, o, u, ü], ki se v govoru sicer pojavljajo, so večinoma redke fonetične različice dolgih samoglasnikov v zadnjem ali edinem besednem zlogu: 'ja, 'ja, 'nà, 'enga, 'biu, 'no 'eno', 'tut/'tüt. Kratka naglašena i in u sta pod štajerskim vplivom dalj sanja in spremenjeni kvaliteti samoglasnika posamezno prešla v /e:/ oz. /ie:/: 'me:š, 'nie:č. Razvoj istih refleksov je povzročil tudi umik naglasa na prvotno prednaglasni hI: s'tie:bor- tudi tuje čutiti štajerski vpliv. Nenaglašeni samoglasniki v veliki meri prehajajo v hI, popolnoma onemevajo pa predvsem i, ë, q in o v položaju ob zvočnikih in v izglasju. V govoru se prepletata vzhodnodolenjsko položajno akanje in ukanje ter štajersko ukanje: ab'le.jkla; gud'vaje; u'či:eta. Ikanje je redko: zi'lie:n. Nenaglašeni e seje v posameznih primerih, predvsem v položaju za /k/, razvil v dvoglasnik /ie/: z 'uojskie, kar je posebej značilno za vzhodnodolenjski šentruperski govor. Nekoč končno naglašeni o je ob zvočnikih onemel: 'kuo:nc, ob nezvočnikih pa je lahko ohranjen: 'pi:etek/'pi:etek. Za funkcijsko mehkimi soglasniki j <— j, n, 1<— iter č, s, z je prišlo v ponaglasnem in izglasnem položaju do preglasa a —> ä—> q: dt'ru:očjo\ 'kuo:jo\ 'pie:ht, s've:ičd; 'me.jšot, ku'ra:jža. Palatalni 7je večinoma otrdel v 1: 'vu:ola. n seje razvil v j: 'kuo:šja, predvsem ob soglasniku je lahko tudi otrdel v n: 'lu:kna, lahko pa se je razvil v jn: 'ku:ojnski. Palatalni rje v medsamoglasniškem položaju večinoma razpadel na r in j: guspu'da:rja, pred soglasnikom in na besednem izglasju pa je otrdel: zo'da:rsk, 'dw.oxtar. t # (—» c) je v govoru otrdel v č: p'laxat. - Za ustničnozobni v se pred sprednjimi in zadnjimi samoglasniki sliši tudi ustničnoustnični zaokroženi [u]: pu'ue:idat, le redko pa pred nezvenečim soglasnikom preide v f. fsi:. [1] se izgovarja pred vsemi nesprednjimi samoglasniki: 'tuo:xk, obrobne vasi in zaselki govora pa ga posamično poznajo tudi pred sprednjimi samoglasniki: bu'ie:izn. V govoru se kaže izgubljanje občutka za razvrstitev tistega končnega [1], kije prišel v tak položaj po redukciji končnih zadnjih samoglasnikov, proti končnemu lil, ki je prišel v tak položaj po redukciji končnih sprednjih samoglasnikov. [1] se namreč pojavlja v obeh položajih, torej tudi prs'kajai 'prekajali, prekajalo'. - Skupina čre-, žre- je večinoma ohranjena: č're:išja, žre'bi:e. - Primarni skupini ti, dl sta se asimilirali v t, d: k'ri:l, 'vi:lce, sekundarni skupini ti, dl pa sta večinoma ohranjeni ali pa sta prešli v ki: d'la:n, 'mie:tla; k'la:ču. - Skupina šč seje asimilirala v š: k'le:iše, s seje asimiliral v 5 v skupinah sk, st in pred šumevcem: š'kie:dn; št'ru:ok, puš'ši:i, posamezno pa se Melita Zemljak: Instrumentalno-slušna analiza pogostnosti ... 2 M. Zemljak (2000). je tudi š asimiliral v s: s'ti:imal; ž in š sta se pred c lahko asimilirala v s: u B're:iscax; 'xi:sca. - Posebnost govora je pridobivanje zvenečnosti nezvenečih nezvočnikov p, t, k, s, š, č celo pred prekozložnimi zvenečimi nezvočniki: di'go: 'tako'. Poleg splošnoslovenskih naglasnih premikov sta v govoru izvedena še umik na prednaglasna e in o: 'kuo:sa, 'sieistra in na prednaglasni polglasnik: 'čie:bor, zaradi česar je govor izgubil končniški naglasni tip, naglašeni so tudi vsi samoglasniki pred prvotno naglašenimi kratkimi zlogi: 'dje:kle. Govor je izvedel še umik dolgega cirkumfleksa za zlog proti začetku besede zaradi predloga ali predpone: met 'sa:bi; na'rkedj, nekatere prvotno premično naglašene besede pa so podlegle morfologizaciji naglasa: 'žie:lut. 2 Gradivo in programska orodja Izsledki raziskave izhajajo iz gradiva in ugotovitev magistrskega dela Govor Zabukovja nad Sevnico. Glasoslovje in naglas«,2 v katerem je bilo zbrano narečno gradivo spontanega govora obdelano na podlagi zakonitosti slušne fonetike s klasično dialektološko metodo. Izredno velika zastopanost prostih in položajnih različic glasov onemogoča enostavno določitev enotnega glasovnega sistema krajevnega govora Zabukovja nad Sevnico, zaradi česar so se že v raziskavi za magistrsko delo porajala vprašanja o fonemskosti posameznih glasov ter o samoglasniški kolikosti in kolikostnih razmerjih, saj govor pod vplivom novejših štajerskih narečij teži k izgubljanju kolikostnega nasprotja. Iz dvajseturnega gradiva devetnajstih informatorjev v magistrskem deluje bil za nadaljnjo analizo izbran tehnično in pripovedovalsko boljši del, ki izključuje hkraten govor več informatorjev in čim več motenj (šume, poke v okolici, pihe v mikrofon, vdihe in vzdihe informatorjev med govorjenjem ipd). Izbranih je bilo sedem informatorjev različnih vasi zabukovške fare, 5 ženskega in 2 moškega spola. Tematika govora vseh informatorjev je podobna in vključuje predvsem delo na kmetiji. Za enostavnejšo primerljivost količine obdelanega gradiva med informatorji je bilo zaradi spremenljivosti tempa in hitrosti govora izbranih po posameznih informatorjih 30 vrstic že zapisanega gradiva magistrskega dela v skupnem trajanju 28 minut in 22 sekund. Za obdelavo in analizo govornega gradiva so bila uporabljena štiri programska orodja: Cool Edit 96 (Syntrillium Software Corporation), Pitch Works (Scicon, A Reaearch&Development Company), Microsoft Excel 2000 (Microsoft Corporation) in StatView (SAS Institute Inc.). Z orodjem Cool Edit 96 je bilo govorno gradivo, posneto na (analognih) zvočnih kasetah, preneseno v digitalno obliko, razdeljeno po informatorjih, znotraj njih še na manjše enote (povedi) in normirano. Tako pripravljeno zvočno gradivo je bilo s poslušanjem in opazovanjem valovanja govornega signala z računalniškim orodjem PitchWorks ročno labelirano, na samem govornem signalu so bile torej določene meje glasov in njihovih različic, glasovi in Melita Zemljak: Instrumentalno-slušna analiza pogostnosti ... njihove različice so bili zapisani ter označeni s fonetičnimi in prozodičnimi simboli, iz katerih so razvidni vrsta in mesto naglasa ter kolikost glasov. Orodje PitchWorks zapiše podatke o glasovih in njihovih trajanjih v navadne tekstovne datoteke, kijih je bilo potrebno za statistično obdelavo še urediti z računalniškim orodjem Microsoft Excel 2000. Tako urejeni podatki so s pomočjo orodja StatView služili za izvedbo statistične analize pogostnosti in trajanja glasov. 3 Postopek raziskave Raziskava se opira na dosedanje tuje in domače večinoma instrumentalne analize pretežno knjižnega nespontanega, vnaprej pripravljenega govora ter na instrumentalno-slušne analize enega izmed koroških slovenskih narečij, objavljene v literaturi.3 Analize spontanega, sploh narečnega govora so še vedno redkost.4 (a) Instrumentalni del analize zahteva pripravo narečnega zvočnega gradiva za nadaljnjo obdelavo. Posnetke, ki niso zabeleženi v digitalni obliki, je potrebno najprej preoblikovati, tako da jih je z računalniškimi orodji sploh mogoče brati in obdelovati. Ta proces se imenuje vzorčenje, pri čemer je potrebno upoštevati tako frekvenco vzorčenja kot velikost vzorca, da se s presnemavanjem ne pridobi neželenega dodatnega šuma, ki bi otežkočal instrumentalno in slušno analizo. Frekvenco vzorčenja in velikost vzorca je potrebno nastaviti ročno.5 (b) Zaradi lažje nadaljnje obdelave je govorni signal potrebno razdeliti na manjše dele, na začetkih in koncih razmejene s premori, in zaradi nestudijskega snemanja normirati, to je govorni signal vsakega posameznega dela povečati glede na možnost povečanja njegove najvišje amplitude, (c) Šele takšno gradivo je pripravljeno za instrumentalno-slušno analizo, to je za ročno razmejevanje posameznih glasov na zvočnem signalu in njihovo označevanje s fonetičnimi in prozodičnimi simboli, iz katerih so razvidni vrsta in mesto naglasa ter kolikost in tudi kakovost glasov. Ta proces se imenuje labeliranje. Pri tem je bilo potrebno v računalniškem orodju posebej določiti vrstici za vnos podatkov (oznake glasov in njihovih različic s fonetičnimi in prozodičnimi simboli, opombe) in način razmejevanja glasov (črta, ki razmejuje dva glasova, opredeljuje konec prvega glasu), (č) Iz slednjega je računalniško orodje namreč pridobilo podatke o trajanju glasov, ki so se zapisali v posebni tekstovni datoteki. Za čim bolj natančno razmejevanje glasov seje glede na namen raziskave potrebno odločiti za uporabo natančnih kriterijev, ki omogočajo čim večjo nedvoumnost in glasovno primerljivost.6 (d) Temu postopku sledi statistična računalniška obdelava pridobljenih rezultatov meritev trajanj posameznih glasov z računalniškim orodjem, kar delo sicer močno olajša, a je rezultate potrebno še ročno dopolniti z nekaterimi podatki, ki omogočajo hkratno spremljanje več dejavnikov vplivanja na trajanje 3 Natančnejši popis instrumentalnih analiz govora glej v M. Zemljak (2002a; 2002b). 4 S tovrstnimi analizami se v zadnjem času ukvarjajo tudi raziskovalci na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. 5 Vzorčenje je podrobneje predstavljeno v M. Zemljak (2002a, 62-70). 6 Kriteriji segmentacije posameznih narečnih glasov so predstavljeni v M. Zemljak (2002a; 2002b). Melita Zemljak: Instrumentalno-slušna analiza pogostnosti ... glasov (vrste glasov, oznake zlitih, predhodnih in sledečih glasov oz. skupin glasov, premori, vrste in delnosti zlogov, jakostna izrazitost posameznih besed, kriteriji zlogovanja ipd.). Računalniškemu orodju je potrebno še določiti kriterije za opazovanje pogostnosti in trajanj posameznih glasov in skupin glasov. 4 Pogostnost glasov v zabukovškem govoru 4.1 Pogostnost glede na vrste glasov in položaj v besedi Med vsemi glasovi krajevnega govora Zabukovja nad Sevnico je soglasnikov več kot samoglasnikov za slabih 16 %. Med samoglasniki so najpogosteje zastopani dolgi samoglasniki (1870 pojavitev oz. 18,3 %), najmanj pogosto pa se pojavljajo nenaglašeni vzglasni (70 pojavitev oz. 0,7 %) in kratki naglašeni samoglasniki (82 pojavitev oz. 0,8 %). Kratki naglašeni samoglasniki so izjemno redki zaradi štajerske težnje po podaljševanju kratkih zadnjih ali edinih besednih zlogov in sovpada razvoja z izvorno dolgimi samoglasniki. Zaradi številnosti naslonk v govornem gradivu je nenaglašenih samoglasnikov največ prav v naslonkah (969 pojavitev oz. 9,5 %), sledijo pa jim nenaglašeni samoglasniki v izglasni (535 pojavitev oz. 5,2 %), prednaglasni (408 pojavitev oz. 3,9 %) in ponaglasni legi (242 pojavitev oz. 2,4 %). Precejšnja pogostnost izglasnih samoglasnikov je posledica njihove pojavitve v obeh položajih, besednem in govornem končnem položaju, ter manjše redukcije glasov, ki so tudi oblikoslovni morfemi. Izredno majhna pogostnost zlogotvornih zvočnikov (123 pojavitev oz. 1,2 %) je posledica relativno redke onemitve nenaglašenih samoglasnikov ob zvočnikih. Histogram 4.1-1: Pogostnostna porazdelitev dolgih samoglasnikov (odstotki)7 30 25 20 VD VKN VVZ VPR VPO VIZ VKNN ZZ CNZ CNN CZ Vrste glasov 7 V prispevku so uporabljene naslednje oznake: VD = samoglasnik, dolgi, naglašeni; VKN = samoglasnik, kratki, naglašeni; VKNN = samoglasnik, kratki, nenaglašeni, v naslonki; Melita Zemljak: Instrumentalno-slušna analiza pogostnosti ... VVZ = samoglasnik, kratki, nenaglašeni, vzglasni; VPR = samoglasnik, kratki, nenaglašeni, prednaglasni; VPO = samoglasnik, kratki, nenaglašeni, ponaglasni; VIZ = samoglasnik, kratki, nenaglašeni, izglasni; ZZ = zvočnik, zlogotvorni; CZ = soglasnik, zvočnik; CNZ = soglasnik, nezvočnik, zveneči; CNN = soglasnik, nezvočnik, nezveneči; O = odprti zlog; Z = zaprti zlog; t = trajanje; N = število pojavitev; /../ = premor. Pri dolgih samoglasniških fonemih so enoglasniki pogostejši od dvoglasnikov, pripadajoče proste ali položajne fonemske različice pa veliko redkejše od fonemov. Med soglasniki so najpogostejši nezveneči nezvočniki (2542 pojavitev oz. 24,9 %), sledijo jim zvočniki (2344 pojavitev oz. 22,9 %), daleč najmanj pa je zvenečih nezvočnikov (1044 pojavitev oz. 10,2 %). Majhna pogostnost zvenečih nezvočnikov je predvsem posledica prilikovanja po zvenečnosti pred nezvenečimi nezvočniki in pred premorom. 4.2 Pogostnost glede na zgradbo zlogov Vsi glasovi spontanega govora vseh sedmih informatorjev se pojavljajo najpogosteje v dvo- in trodelnih zlogih. Vse vrste glasov se sicer v majhnem številu pojavljajo še v štiridelnih zlogih, v petdelnih maloštevilno le dolgi samoglasniki in zveneči nezvočniki, v šestdelnih zlogih pa samo v petih primerih le dolgi samoglasniki. Zaradi maloštevilnosti več kot petdelnih zlogov v gradivu ti rezultati niso povsem relevantni. Izmed dolgih in nenaglašenih samoglasnikov ter zvenečih in nezvenečih nezvočnikov prevladujejo glasovi v dvodelnih, izmed kratkih naglašenih samoglasnikov in zvočnikov pa v trodelnih zlogih. Večina glasov je v dvodelnih zlogih zastopana okrog 45-odstotno, izjema so le nenaglašeni samoglasniki, kijih je v dvodelnih zlogih kar 74,8 %, kar je predvsem posledica velikega števila naslonk, ki so večinoma enozložne besede z dvodelnim zlogom. Med dvodelnimi zlogovnimi tipi se pojavljata dva: tip CV in tip VC; prvi je pri vseh vrstah glasov pogostejši. Vse vrste glasov se pojavljajo le v dveh trodelnih zlogih tipov CCV in CVC, pogosteje v slednjem. V štiridelnih zlogovnih tipih CCCV, CCVC in CVCC se pojavljajo dolgi samoglasniki, zvočniki, zveneči in nezveneči nezvočniki; v zlogovnem tipu CCVC je namesto dolgih samoglasnikov kot jedro zloga zaslediti tudi kratke naglašene samoglasnike, v tipu CCV V, ki se pojavlja enkrat samkrat (u'ma:ru)9 pa sta poleg naglašenega samoglasnika [a:r] še nenaglašeni /u/ in zvočnika [u] in /m/. V petdelnih zlogovnih tipih CCCVC, CCVCC in CVCCC se kot jedro zloga - izjema je prvi zlogovni tip, kjer je mogoč tudi kratki naglašeni samoglasnik - vedno pojavljajo dolgi samoglasniki. V soglasniških delih zlogov je zaslediti vse vrste soglasnikov. Šestdelni zlogovni tip je en sam, in sicer CCCVCC. 5 Trajanje glasov Izrazitost po trajanju je ena izmed prozodičnih (nadsegmentnih) lastnosti govora, ki se imenuje kolikost (kvantiteta). Proučevanje trajanja glasov spontanega govora kot jezikoslovni in akustični problem oz. kot predmet raziskovanja zahteva Melita Zemljak: Instrumentalno-slušna analiza pogostnosti ... •• • • I fe □ 2-delni zlogi □ 3-deini zlogi I-- VD VKN Nenagl. CZ CNZ CNN V Vrste glasov Histogram 4.2-2: Deleži glasov pred premorom in za njim glede na skupno število glasov po posameznih vrstah glasov spontanega govora vseh informatorjev skupaj Vrste glasov celovit pristop, saj je pogojeno z nizom medsebojno odvisnih dejavnikov, jezikovnih in nejezikovnih. Zaradi obsežnosti problematike je v tej raziskavi analizirano samo trajanje samoglasnikov zabukovškega govora. 5.1 Trajanje glede na višino jezične lege Primerjava povprečnih trajanj pri vseh skupinah samoglasnikov glede na odprtost oz. višino jezične lege tudi v zabukovškem govoru potrjuje daljšanje traja- Histogram 4.2-1: Deleži dvo- in trodelnih zlogov glede na skupno število različnodelnih zlogov po posameznih vrstah glasov Melita Zemljak: Instrumentalno-slušna analiza pogostnosti nja z nižanjem jezične lege.8 Samoglasniki z najkrajšim povprečnim trajanjem trajajo od najmanj 55,8 % do največ 78,3 % trajanja samoglasnikov z najdaljšim povprečnim trajanjem, v povprečju 65,4 % oz. skoraj dve tretjini trajanja samoglasnikov z najdaljšim povprečnim trajanjem. Najpogosteje so najkrajši visoka i in u ter sredinski 9, najdaljša pa nizki a in sredinski o. Tabela 5.1-1: Trajanje glede na višino jezične lege. Najkrajši samoglasniki (ti) Najdaljši samoglasniki (t2) Povprečno razmerje ti/t2 (%) VD enoglasniki /i:, u:/ /a:/ 70,8 dvoglasniki visoki dvoglasniki, predvsem s poudarjenim /-jevski delom hrl 67,0 VKN glasovne različice (/-, u-, e-, o-, a-jevske) h/ 78,3 9 VVZ /u, 9/ /a/ 60,2 VPR /i, u, a/ /a/ 65,7 VPO h, e, i/ /a, o/ 61,8 VIZ /s/, (/e, o/) /a/ 63,3 VKNN h/, Inl /a/ 55,8 5.2 Trajanje glede na mesto v besedi Za slovenski knjižni jezik ugotovljena značilnost, da so samoglasniki v prednaglasnih zlogih krajši od tistih v ponaglasnih,10 je ugotovljena tudi za zabukovški govor. S tem bi lahko razlagali opuščanje prednaglasnega položaj nega akanja in prevladovanje prednaglasega ukanja ter obenem večjo prisotnost ponaglasnega akanja.11 V primerjavi z dolgimi samoglasniki trajajo povprečno najdlje nenaglašeni samoglasniki v izglasnem položaju, relativno visoka vrednost trajanja vzglasnih samoglasnikov je zaradi redkosti tega položaja lahko nerelevantna. Njihova trajanja znašajo dobri dve tretjini trajanj dolgih samoglasnikov. Samoglasniki v 8 Za slovenski knjižni jezik so omenjeno dejstvo potrdili že F. Bezlaj (1939, 73-97), Z. Omerza (1970, 105-108), T. Srebot - Rejec (1988,23-32), F. Mihelič in B. Lozej (1993a, 442-446; 1993b, 267-270) ter J. Gros (1997, 86-88; 2000, 64-66), za narečja pa G. Neweklowsky (1973, 92-94; 143-145; 183-184). 9 Zaradi enega samega kratkega naglašenega fonema je le nakazana primerjava z glasovnimi različicami. 10 F. Bezlaj (1939, 96), J. Gros (1997, 88). 11 V govoru Zabukovja nad Sevnico se prepletata vzhodnodolenjsko položajno akanje in ukanje ter štajersko ukanje. V vzglasju, pred naglasom ne za k, g, x, b, p, v, f, v ponaglasnih zaprtih zlogih in v izglasju pozna govor položajno akanje, v prednaglasnih in ponaglasnih odprtih zlogih pa pozna položajno ukanje. To položajno akanje in ukanje izpodriva štajersko ukanje ne glede na soglasniško soseščino. Posamično je o v vzglasni, prednaglasni, ponaglasni in izglasni legi še ohranjen ali verjetneje - ponovno vzpostavljen pod vplivom knjižnega jezika. Melita Zemljak: Instrumentalno-slušna analiza pogostnosti ... prednaglasnem položaju so za polovico krajši od dolgih, v ponaglasnem položaju pa je njihovo trajanje krajše od dolgih le za dobro tretjino. Trajanje kratkih naglašenih samoglasnikov oz. fonema /s/ še kaže na kolikostno nasprotje z dolgimi samoglasniki, saj znaša njihovo trajanje dobrih 60 % trajanja dolgih samoglasnikov. Trajanje kratkih naglašenih samoglasnikov je krajše od nenaglašenih izglasnih in daljše od prednaglasnih in ponaglasnih samoglasnikov. Primerljivost povprečnih trajanj prednaglasnih ter ponaglasnih in izglasnih samoglasnikov je posledica daljšega trajanja izglasnih samoglasnikov, ki jim je težko določiti konec artikulacije, saj samoglasnik ni omejen z artikulacijo sledečega soglasnika. Daljše trajanje vzglasnih samoglasnikov je lahko posledica težnje po čistem in natančnem izgovoru glasov ob začetku govorjenja. Tabela 5.2-1: Trajanje vrst samoglasnikov glede na mesto v besedi.12 Razmerje Odstotki ^vt/^vkn 1,7 60,5 1,6 68,2 *ve/Vpr 2,0 50,0 Ve/Vpo 1,8 57,4 *vr/*viz 1,4 69,5 1,6 64,5 5.3 Trajanje glede na sestavo samoglasnika Rezultati meritev trajanj glasov in njihovih različic razkrivajo zanimiva razmerja povprečnih trajanj dvoglasnikov v primerjavi z enoglasniki. Enoglasniški /i:/ traja dobre tri četrtine trajanja dvoglasniškega /i:i/, /u:/ dve tretjini trajanja /u:y/ , tudi enoglasniška različica [ä:] traja dobri dve tretjini dvoglasniškega /e:i/. Primerjava enoglasniško-dvoglasniških u-jevskih različic [ü:] in [ü:u], enoglasniških [ü:] in /u:/ ter [iu:] oz. [iü:] in /u:/ kaže na skoraj enako trajanje vseh primerjanih parov, ne glede na njihovo eno- ali dvoglasniškost. Primerjava /i:/, /e:i/ in njunih položajnih različic [i:] ter [£:] pokaže na napačen slušni vtis krajšega izgovora položajnih različic, saj je njuno trajanje praktično enako trajanjema /i:/ oz. /e:i/. Primerjane povprečne vrednosti trajanj enofonemskega dvoglasnika hv/ z neobveznima prostima različicama [a:r] in [ar] ne kažejo večjih razlik. 5.4 Trajanje glede na mesto premora Trajanja samoglasnikov neposredno pred premorom so daljša od tistih ne neposredno pred njim za skoraj 23 %. Istozložni položaj dolgih samoglasnikov z eno-, dvo- in trodelnim soglasniškim sklopom kaže pred premorom prav tako težnjo po daljšanju trajanja, vendar manj izrazito.15 Predvsem majhno število takšnih 12 Natančnejše podatke po informatorjih glej v M. Zemljak (2002b: 484, 485). 15 Tabele podpoglavij 5.4 in 5.5 zajemajo izbrano govorno gradivo enega informatorja, ki v svojem govoru zajema večino tipičnih značilnosti zabukovškega krajevnega govora. Rezultati so zato vzorčni. Melita Zemljak: Instrumentalno-slušna analiza pogostnosti ... pojavitev pogojuje tudi (ponekod) krajše trajanje od dolgih samoglasnikov v položaju ne neposredno pred premorom (v tabelah 5.4-1 in 5.4-la označeno v oklepaju). Tabela 5.3-1 : Primerjava i-jevskih, u-jevskih glasovnih različic ter glasovnih različic dvoglasnika /e:i/ (odstotki).13 Glasovne različice /•jevske /i:/ : /i:i/ /i:/ : /i:/ 79,4 99,6 14 u-jevske /u:/ : /u:u/ [ü:] : [ü:u] [iu:] : /u:/ [iü:] : /u:/ [Ü:] : /u:/ /u:u/ : /u:u/ 66,00 98,0 86,0 99,8 99,6 72,4 /e:i/ Tä:l : /e:i/ r*:l : /e:i/ 69,9 96,0 Tabela 5.4-1: Primerjava trajanj dolgih samoglasnikov v različnih besednih položajih pred premorom (ms). VD VD+/../ VD+C+/../ VD+C+C+/../ VD+C+C+C+/../ VD ne +/../ t N t N t N t w t 1N t N /i:/ 142,5 /4 / 142,8 1 / / 142,5 ^ /i:i/ 184,1 " 202,3 1 192,8 " / / 183,0 10 /u:/ 86,9 29 147,3 1 1 / / 84,8 l* /u:u/ 268,0 0 314,0 J / / / 240,4 3 /i:e/ 170,5 8 / 1 / / 170,5 8 /u:o/ 160,2 y / 177,1 1 / / 160,2 v /e:/ 141,4 4J / (120,4) 3 172,0 1 202,6 1 141,4 « /o:/ 126,1 ° / (97,1) 1 / / 126,1 13 /ie:/ 153,3 11 180,4 1 / / / 147,2 * /uo:/ 235,1 ' 1 / 248,8 1 / 235,1 J /e:i/ 178,4 11 1 278,7 z / / 178,4 li /a:/ 160,4 35 193,5 1 174,9 3 (117,1) 1 / 155,9 31 hr/ / 1 / / / / 5.5 Trajanje glede na zlogovni tip Primerjava trajanj dolgih samoglasnikov v različnih zlogovnih tipih kaže težnjo krajšanja trajanj z večanjem delnosti zlogov, v katerih se dolgi samoglasniki nahajajo. Primerjava povprečnih trajanj vseh dvodelnih in povprečnih trajanj vseh trodelnih zlogov kaže tako na krajše trajanje samoglasnikov v slednjih za približno 17%. 13 Natančnejše podatke po informatorjih glej v M. Zemljak (2002b, 504, 505). 14 Vrednosti v tabeli 5.3-1 so navedene v odstotkih in označujejo delež trajanja prvega zapisanega glasu glede na trajanje drugega. Melita Zemljak: Instrumentalno-slušna analiza pogostnosti Tabela 5.4-la: Primerjava trajanj dolgih samoglasnikov v različnih besednih položajih pred premorom (odstotki glede na povprečno trajanje ne pred premorom (zadnji desni stolpec)). VD VD+/../ VD+C+/../ VD+C+C+/../ VD+C+C+C+/../ VD ne +/../ t N % N % w % N % N t N /i:/ 142,5 Z4 /i:i/ 184,1 17 / 10,0 1 0,2 z 5,1 3 / / / / 142,5 z« 183,0 16 /u:/ 86,9 zy 42,5 1 / / / 84,8 28 /u:u/ 268,0 0 23,4 J / / / 240,4 3 /i:e/ 170,5 8 / / / / 170,5 8 /u:o/ 160,2 y / 9,6 * / / 160,2 y /e:/ 141,4 43 / (17,4) 3 17,8 1 30,2 1 141,4 43 /o:/ 126,1 13 /ie:/ 153,3 11 / 18,4 2 (29,9) 1 / / / / / 126.1 13 147.2 9 /uo:/ 235,1 J / / 5,5 1 / 235,1 3 /e:i/ 178,4 11 /a:/ 160,4 58 / 19,4 7 36,0 1 10,6 5 / (33,1) 1 / / 178,4 11 155,9 51 /ar/ / / / / / / Tabela 5.5-1 : Primerjava trajanj dolgih samoglasnikov v različnih zlogovnih tipih (ms). 1 2 3 4 5 v cv ve CCV cve ccev ceve cvec cccvc ccvcc cvccc t ,N t N t 1N t 1N t N t N t N t N t N t N t H /i:/ 223,8* 154,9* 141,0' 108,6" 134,8n / 115,3' / / / / /i:i/ / 201,97 / 169,5' 159,66 / 197,72 194,3' / / / /u:/ 54,0' 88,6'" / 91,0" 80,63 / / / / / / /u:u/ / 277,77 / / / / 200,5' / / / / /i:c/ / 213,23 / 156,6" 97,6' / / / / / / /11:9/ / 184,r / 134,6' 126,6" / 195,6' 122,0' / / / /e:/ / 151,3" / 154,8'J 105,98 / 108,8° 172,0* 153,8" / 212,6" /o:/ / 170,63 / 140,62 102,54 139,43 90,62 / 89,5' / / /ie:/ / 154,6s / / 146,3" / 157,1* / / / / /uo.7 / 189,9* / / 266,6* / / 248,8' / / / /e:i/ /a:/ / 176,02 160,9" 179,420 / 119,0" 147,39 214,0° 156,315 180,!1 118,6' 159,23 / 156,43 / 141,72 / / /ar/ / / / / / / / / / / / Trajanje v različnodelnih zlogih je v veliki meri odvisno tudi od pojavitve glasov v odprtih ali zaprtih zlogih. Ugotovitev za knjižni jezik, da so dolgi samoglasniki v odprtih zlogih daljši od dolgih samoglasnikov v zaprtih zlogih, so rezultati meritev potrdili tudi za zabukovški govor. Daljši so povprečno slabih 10 %. 84 Melita Zemljak: Instrumentalno-slušna analiza pogostnosti Tabela 5.5-2: Primerjava trajanj dolgih samoglasnikov glede na delnost zlogov (ms). 1 2 3 4 5 V CV| VC cev 1 cve ccev I ceve 1 cvec cccvc 1 ccvcc 1 cvccc t N t N t N t N t N /i:/ 223,8* 147,99 121,7ji 115,3' / /i:i/ / 201,9; 164,5; 196,0^ / /u:/ 54,0' 88,6,z 85,8'° / / /u:u/ / 277,7' / 200,51 / /i:e/ / 213,23 127,1' / / /u:o/ / 184,1" 130,53 158,8Z / /e:/ / 151,3" 130,3" 140,4' 183,2* /o:/ / 170,6J 121,6° 115,0" 89,5* /ie:/ / 154,6° 146,3Z 157,1' / /uo:/ / 189,9J 266,6* 248,8* / /e:i/ / 160,92 166,58 118,6' / /a:/ 176,02 179,420 151,824 169,64 149,05 /ar/ / / / / / Tabela 5.S-3: Primerjava trajanj dolgih samoglasnikov glede na odprtost zloga ,* (ms). > Skupaj O Z to/tz to/tz t 1N t N z (%) /i:/ 142,5 Z4 152,7 11 133,8 " 1,1 87,6 O /i:i/ 184,1 17 197,9 0 171,9 y 1,2 86,9 /u:/ 86,9 /y 88,3 Z4 80,6 D 1,1 91,3 -, /u:u/ 268,0 5 277,7 ; 200,5 1 1,4 72,2 /i:e/ 170,5 8 180,9 1 97,6 1 1,9 54,0 Saj /u:o/ 160,2 * 174,2 D 142,6 4 1,2 81,9 /e:/ 141,4 43 153,2 24 126,6 " 1,2 82,6 /o:/ 126,1 1D 151,4 8 97,2 1 1,6 64,2 /ie:/ 153,3 11 154,6 8 149,9 3 1,0 97,0 /uo:/ 235,1 * 189,9 1 257,7 1 0,7 135,7 /e:i/ 178,4 11 139,9 4 200,3 7 0,7 143,2 /a:/ 160,4 06 170,6 01 148,8 z/ 1,2 87,2 hr/ 1 / / / / Skupaj 1,2 90,3 5.6 Primerjava rezultatov klasične slušne analize z rezultati instrumentalne analize Instrumentalno-slušni pristop k analizi narečnega gradiva omogoča v primerjavi s klasično slušno dialektološko metodo bolj natančno razmejitev glasov in meritve njihovih trajanj. Nekatere ugotovitve, pridobljene s pomočjo instrumen-talno-slušne analize, potrjujejo pravilnost ugotovitev slušne analize, druge pa opozarjajo na pomanjkljivosti slušnega pristopa k analizi. 85 Melita Zemljak: Instrumentalno-slušna analiza pogostnosti ... Tako je z instrumentalno-slušno analizo potrjena manjša zastopanost predvsem položajnih fonemskih različic v primerjavi s fonemi, kar je pogojeno z njihovo omejenostjo na določeno mesto. Samo slušna analiza ponekod ne potrjuje z gotovostjo enofonemskosti oz. dvofonemskosti glasov. Tako primerjava trajanj dvoglasnika /e:i/ in enoglasniških fonemov /e:/ in /j/ ter dvoglasnika /ie:/ in enoglasniških fonemov /j/ in /e:/ razkrije, da je vrednost vsote povprečnih trajanj enoglasnikov v obeh primerjavah slabih 25 % daljša od skupnega trajanja dvoglasnikov, zato je delitev na dvoglasniška /e:i/ in /ie:/ ter zvezi enoglasnikov /e:/ in /j/ ter /j/ in /e:/ upravičena. Instrumentalno-slušna analiza je opozorila tudi na nekatere pomanjkljivosti slušne analize. Tako primerjava povprečnih trajanj /i:/ in nenapete položajne različice [i:] ter /e:i/ in nenapete položajne različice [$:] presenetljivo pokaže, daje trajanje položajnih različic fonemoma praktično enako. V tem primeru se namreč slušni vtis nenapetosti, ki daje občutek krajšega izgovora, izkaže za nenatančnega. Pri vseh nenaglašenih samoglasnikih je zelo pogosto zastopan h/, pogosto tudi na tistih mestih, kjer je bila na podlagi le slušne analize samoglasniška barva glasov vendarle prepoznavna. Tako se ob splošno znanem dejstvu, da se govorila na izgovarjavo določenega glasu pripravljajo tudi že po nekaj glasov pred dejansko izgovarjavo, izpostavlja vprašanje vpliva subjektivnosti na slušno prepoznavanje glasov. Viri in literatura Bezlaj, F. (1939), Oris slovenskega knjižnega izgovora, Ljubljana, Učiteljska tiskarna v Ljubljani, 73-97. Gros, J. (1997), Samodejno tvorjenje govora iz besedil, Doktorska disertacija, Ljubljana, Fakulteta za elektrotehniko, 86-88. Gros, J. (2000), Samodejno tvorjenje govora iz besedil, Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 62, 64-66. Mihelič, F., Lozej, B. (1993a), Dolžine trajanja in glasnost izgovorjave slovenskih fonemov, Ljubljana, Jezik tako in drugače (Zbornik), Društvo za uporabno jezikoslovje Slovenije, Inštitut za družbene vede, 442-446. Mihelič, F., Lozej, B. (1993b), Trajanje in glasnost izgovorjave slovenskih fonemov. Portorož, ERK '93, 267-270. Neweklowsky, G. (1973), Slowenische Akzentstudien, Akustische und Linguistische Untersuchungen am Material slowenischer Mundarten aus Kärnten mit 46 Abbildungen und 76 Figuren im Text, Wien, Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 92-94, 143-145, 183-184. Omerza, Z. (1970), Uporabna fonetika, Ljubljana, Državna založba Slovenije, 105-108. Srebot - Rejec, T. (1988), Word Accent and Vowel Duration in Standard Slovene, An Acoustic and Linguistic Investigation, München, Verlag Otto Sagner, 23-32. Melita Zemljak: Instrumentalno-slušna analiza pogostnosti ... Zemljak, M. (2000), Govor Zabukovja nad Sevnico, Glasoslovje in naglas, Magistrsko delo, Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Zemljak, M. (2001), Fonološki opis posavskega govora v Stržišču, Ljubljana, Jezikoslovni zapiski 7, št. 1-2, 349-363. Zemljak, M. (2002a), Problematika meritev trajanj narečnih glasov, Med dialektologijo in zgodovino slovenskega jezika, Ob življenjskem in strokovnem jubileju prof. dr. Martine Orožen, Maribor, Slavistično društvo Maribor (Zora 18), 62-70. Zemljak, M. (2002b), Trajanje glasov štajerskega zabukovškega govora. Instrumentalno-slušna analiza, Doktorska disertacija, Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 484-485, 504-505. Instrumental-Aural Analysis of Frequency and Duration of Phonemes on the Basis of the Zabukovje Speech in Štajerska Summary The article presents a new method in the research ofspoken dialectal corpora. The author's use of various computer applications and findings of instrumental phonetics have enabled the development of a method for analyzing Slovene dialectal phonemes and prosodie features in terms of frequency and duration ofphonemes. The results of the traditional aural analysis have been compared with the results of the instrumental (digital) analysis of dialectal corpora, as well as with the basic results for standard Slovene and with those for one of the Slovene dialects from Koroška. In the research process the available computer applications have been used for the corpus material from the local speech of Zabukovje nad Sevnico in Štajerska (Posavje). Analog recordings of spontaneous dialectal speech have been digitalized and prepared for further (statistical) analysis (with sampling, norming, segmenting, labelling). The frequency of dialectal phonemes has been determined with regard to their type, their position within the given word and the syllabic structure, whereas the study of duration has been narrowed down to vowels due to the exhaustiveness of the study. The study analyzes the duration of vowels with regard to the position of the tongue and the position within the given word, the structure of the vowel (monophthongs vs. diphthongs), the position of the accompanying pause and with regard to the syllabic type in which the vowels occur. In comparison with the traditional aural dialectal method the instrumental-aural approach to the analysis of dialectal corpora enables a more accurate determination ofphonemes and their duration. Some ßndings of the instrumental-aural analysis correspond to those of aural analysis (e.g. phonemic variants are less frequent than phonemes), whereas others draw attention to the shortcomings of the aural approach to analysis (e.g. the comparison in the duration of the diphthongs Melita Zemljak: Instrumentalno-slušna analiza pogostnosti ... /e:i/ and /ie:/ with the monophthongal phonemes /e:/ and I j/ or/jI and /e:/; hut the supposed shorter duration of the lax variant [ä:] as compared to /e:i/ has turned out to be inaccurate.).