HENRIIG FEDERE R 

PATRIAI 



PTRI I 


PoVest iz itrske junaske 
dobe. 

Spisal 

flenttik Federar ; 

poslovenil 

Franc Poljanees 

'St Igubliani, 1918. 
Zalolila gatoliZka 13ukltavna. 
Tiskala Ks.tonika Tiskarna. 


Vse pravice pridržane. 

% 

`4 , 

fi 

,.,,,,,>.. 
.. 

,>> /f0* 

,2 


1. 
»Ali še vedno na kitaro igra'g? « 

»Ali še vedno po bobnu tolčeš? « 

»Kajpada, Boben morajo slišati, Bo ben 
si osvaja svet. S svojo, kitaro utegneš 
kvečjemu muhe napraviti, da bodo zdehale.
« 

Gospa Curran je stala pri priprtih vratih 
in poslušala, Smehljala se je napol veselo 
napol žalostno temu, kar sta mlad a 
hišna prijatelja Tomaž in Robert v kratkih 
dijaških suknjičih kolegija sv, Trojice ' 
okrog njene tihe hčerke tu notri vpila in 
se prepirala. 

»Tom, Tom, jaz boben veliko rajši poslušam,
« se je javil zdaj jasen, tih dekliški 
glas, 

»Seveda, Zgodaj se moraš navaditi na 
glasbo svojega Cezarja, gospa Sara Emmet , 

podkralja Njega Veličanstva irskega otoka 
in irske krone!« 

»Moore,« je napadel drugi deški gla s 
zasmehovalca tako glasno in gospodovalno, 
kot da zapoveduje že s kraljevskim 
vencem in žezlom, »Moore, pazi, preve č 
se posmehuješ! « 

Toda slišal se je smeh Tomaža Moora 
in ta smeh je žuborel tako živo in srebrn o 

Trinity College. 
1* 


4 

po mali dvorani, da se je tudi mladi Cezar, 
kakor se je zdelo, pomirjal, 

»Kakšen šaljivec si,« je prijazneje dejal, 
»Tu se menimo o črnih ranah naše 
domovine, govorimo o lordu Fitzgeraldu,
ki je za štirinajstimi udarci s sabljami izkrvavel 
v ječi, preden ga je mogel `angleški 
krvnik na kolec nategniti — o Edvard,
čudoviti Edvard!« 

Sanjavo in z glasom polnim prisrčnosti 
je zletela beseda po, sobi, Kot velikanska 
tožba jo je popolnoma napolnila in jo 
zavila v smrtno tišino, in se je nato, kot 
da je premalo prostora za vse to, kar 
je ležalo v njej mučeništva in junaški h 
vencev, splazila skoz vrata vun, kjer je še 
vedno stala mati one jasne deklice in poslušala, 
Hotela je vstopiti k mladeničema 
in reči: »Ali se zopet igrata s smodnikom 
in železom? Pojta vendar rajši kakšno 
irsko balado! Tom, daj eno iz svojih 
prsi, saj znajo le-te peti in doneti kot 
harfa! To ni nevarno, pa vendar tudi dobro 
de, « 

Toda nenadoma je prišla do nje vé-
Ilka beseda in jo pozdravila z obrazom 
onega junaka, ki je pred kratkim hotel 
Irsko osvoboditi iz neznosnega angleškega 
zapora. Toda sredi odrešilnega dela, ko 
je užival svoj kratki nočni mir, so, ga napadli 
beriči, Samo z bodalom zraven postelje 
se je mogel proti njim braniti. Pa 
kako, je to izvršil! Tako dobro in tako 
strašno, da so napadalci nazadnje svoje 
samokrese v njegove roke in podpazduh e 
izstrelili, da so ga mogli ukrotiti in ukleniti, 
In ta Edvard ni bil nič drugega nego 
Irska sama. Ležala je, obdana od neštetih 
krvnikov, razžaljena, zapljuvana in mučena, 
in ko se je v svojem obupu dvignila 
in je za orožje zgrabila, so jo obstrelili, v 


5 

ječo vrgli in je hirala do žalostne sužne 
smrti. 

Gospa Curran si ni upala, da bi zoper 
ta težki in slovesni spomin s kakšno Bog 
ve kako lepo pesmico nastopila . Saj ji že 
iz otroških dni ni prišlo nikoli nič drugega 
do ušes, kakor da se irski možje vekomajbojujejo in trpe, in da jih irske žene za 
pohode junaški opremljajo in znajo na begu 
pogumno in zvito skrivati . P r o Pa tria 
!' — Ni je prave Irke, ki bi te prekrasne 
besede ne znala z lepimi rdečimi 
in zelenimi trakovi v pasove in zavijače 
in telovnike moiakov vezn i 

Njen mož je bil znani irski advokat 
dr. Curran, za odgovor nikoli v zadregi. 
Toda kakor je mladi Robert Emmet tu 
notri v sobi večkrat s svojo ostro, jasno, 
zasmehljivo ustnico menil, bolj jurist, neg o 
patriot, bolj strokovnjak, nego domoljub! 
'Vpričo njega niso, smeli ti študentjie niti 
črhniti o boju, Tu je govorila Tomova 
kitara, Eminetov boben je moral molčati. 
Toda lady2 Curran je bila na strani 
bobna, dasi je pred njegovimi temnimi 
udarci vedno čutila žensko grozo. čudovito 
vladajoči mladenič tu notri je s svojim 
strogim, junaškim čarom tudi njo pridobil 
kot vse svoje tovariše, 

Toda ne s svojo ostro, neupogljivo 
voljo, ki se je bliskala iz njegovih ledeno 

plavih oči, in ne le s to tako mogočno, mlado, 
svežo besedo, ki je kot iz ognjenega 
žrela žarela iz njegovih ust, ampak najbolj 
je s tem nadvladal njeno srce, ker sta 
se on in Sara od otroških nog tako stanovitno 
ljubila, čisto in svetlo, kot dve čisto 
bližnji zvezdi na nebu, ki med njima ni 
nobene meglice, ki celo nikogar med seboj 

La domovino ! 
2 Gospa . 



ne propuščata, kot mogočno, prekrasn o 
nebesno modrino, ki je obema zrak in domovje, 
Med Robertom in Saro ni bilo ničesar, 
kar bi bilo, tako veliko kot njij u 
ljubezen, razen enega: domovine, In te 
domovine si nihče ni mogel več misliti 
brez drugega, svojega družeta! Več l 

Roby je videl v plahi in vendar tako 

odločni in jasnooki ljubljenki svojo Irsko, 
kako utiha pred nasiljem, se potuhuje in 
zariva in vendar niti za hip ne neha odpirati 
svojih velikih, vodeno sivih irskih oči 
in svojega mučitelja njimi mogočno tožiti 
in mu praviti : Pa vendar ne umrjem! 

In še prisrčneje je videla deklica v bogatem, 
plemenitem in lepem fantu pred 
seboj domovino, toda kakor v solncu poziačeno. 
Ne ponižno in nikakor ne na 
tleli, ampak v njeni vstajajoči veličini, z 
razdrobljenimi verigami pred nogami, zmagovito, 
gospodujočo, narod zase, s čelom 
proti čelu sestra Anglije in Škotske, 

Ali pa je videla v ljubljenem mlade 


niču domovino kot nesmrtno, sveto mučenico 
s trnjevo krono iz čistega zlata, kako 
se sveti preko morja, In stara Evropa 
se osramočena priklanja in mlada Amerika 
spoštljivo pozdravlja, gori v nebesih 
pa pravijo škrlatni svetniki: Ali vidite tam 
dali našo slavno sestro?' In ta irska podoba 
je bila skoro lepša od prejšnje, 

Irska ima v cerkveni zgodovini častno ime 
notok svetnikov«, zakaj samo v teku dobrih prvih 
dveh in pol stoletij, kar se je pokristjanil a 
(432-695), je na Irskem živelo 350 svetnikov škofov, 
300 svetnikov po večini opatov in duhovnikov, 
100 puščavnikov in še drugih svetnikov, -V 
16, stoletju je Anglija z nezaslišano krutimi po stavami, 
ki jim jih v zgodovini ni para, Ircem vse 
vzela, jih zasužnila, in vendar so ostali stanovitni ; 
kljub vsemu zatiranju, kljub vsemu strašnemu dolgotrajnemu 
mučeništvu so ostali zvesti svoji kato



7 

»Če bo šlo Emmetu po sreči, seveda, 
potem kajpada —,« je nekoč dejala gospa 
Curran, ne da bi stavek dokončala. 

»Mamica, te mu ne bo manjkalo,« je 
tolažila Sara in jo poljubila na ustnice, 
kot da bi to s pečatom potrdila,

»Toda če ga na nevarna pota poteg ne, 
kjier v nesrečo, zabrede, kot vsi naši 
viharni zveličarji Sarä', pred rabeljna 
zdrči? « 

»Mati, mati!« je rotila mladenka, »jaz 
grem povsod ž njim. « 

In zdaj je poljubila trepetajoče ust nice 
zgodaj ostarele gospe vdrugič, Toda 
ta drugi poljub je gorel kot ogenj, To je 
bilo več kot nežno, Gospa Curran tega 
poljuba ni nikoli pozabila, In od tedaj je 
bila nemirna in negotova v svojem vedenju 
do mladine, po eni plati popolnoma 
prevzeta po Emmetovi siloviti sveti jezi, 
po drugi vsa omračena in izmučena vsled 
bojazni, Nato jo je zopet mučilo to ali ono, 
da je v prastari skaldski pesmi ljubeznivega 
Toma za urico najraje na vse pozabila. 


Tako je dobra gospa zopet omahovala 
in hotela v sobo skočiti in Emmetu roko 
stisniti, ker je tako lepo govoril o domovini, 
pa tudi Toma prositi za pesem, da 
bi nevarni pogovor prenehal, pa je v svoji 
suhi irski Zenski postavi in svoji mogočni 
neodločnosti navsezadnje vendarle obtičala 
na pragu kot ukovana , 

Čuj, to so koraki po vrtnem pesku, — 
no, to je, hvala Bogu, le vrtnar! — Mož 
res zastopa ob tej uri v Wexfordu krasno , 

liški veri, Šele koncem 18, stoletja in zlasti za


četkom 19, (v katerem času se vrši naša povest) 
se je njih nezaslišano suženjstvo izboljšalo, Po polne 
svobode jim pa njih bivši tlačitelji Angleži 
še danes niso dali, 


pogumno pravdo za oropane sirote s Castle 
Nihta, — njega še ni. 

Znotraj pa se je zaslišal mali pesnik 
Moore, ki je dejal : »Roby, če tako govoriš, 
si videti kakor nadangel. Toda saj ti 
nič ne veruješ, Zate ni nebes. Kam naj se 
nadangel dene? « 

»Irska so njegova nebesa! Toda raje 
bi bil slišal, če bi me bil primerjal z orlom 
namesto s krilatim bitjem tvoje črne 
vere,« je ponosno odmevalo. 

»Pač, pač, Robert,« se je zopet raz legel 
Sarin glasek, »tudi ti moraš vero vati. 
Ne belo ali črno — ali kakor ti slikaš! 
Preprosto, kakor mi kristjani verujemo, 
midva protestantski, Tomi katoliški, 
vsak svoj del (otroške vere, Toda ti vsega 

tega nič več ne veruješ, Irska in nevera 
je hujše nego Irska in AngleiiI « 
»Primaruha, ti si velika luč v cerkvi,« 
se je Robert šalil. 

»Nikoli ni postala Irska velika,« je 
Sara vneto nadaljevala, »razen po svoji 
veri, Kadar več ne bo verovala, ne bo 
več Irska, « 

»Ljubo, ljubo dete,« je šepetala gospa 
za vrati z lesketajočimi se očmi, 

»Ti izborna gospodična pridigarica, « 
se je smejal Robert prisiljeno ; »jaz verujem, 
o, veliko verujem! Verujem — v prostost 
našega ljudstva, verujem v njegovo 
jasno bodočnost, verujem v pogin vseh njegovih 
ledenih, osivelih sovražnikov, veru .jem 
in vedno' verujem — o ali morda tam 
čez v Franciji ničesar ne verujejo? Kako 
bi se bili mogli brez vere osvoboditi izpod 
podsipa toliko sužnih stoletij, ti božanstveni 
revolucijski Francozi! — In veš 

odločno verujem tudi vate, 1jubljenka, 
moja! « 


9 
»Pri Bogu, ti veliko veruješ,« je Tom 

dobrosrčno oponašal, »t0 moram reči, Ti 
veruješ v rezno giljotino, kajne? in na sijajno 
rezanje glav od sedme do sedme ure 
in tako naprej v veselem pokretu? To pač 
ni črna vera, priznavam, kakor so verovali 
naši odločni dedje, ko so, šli vsako 
nedeljo v cerkev in so tam sebi in svojim 
vnukom zopet nabrali poguma in potrpežljivosti 
za eno stoletje, — To pač ni živo 
rdeča vera. Pa vendar dvomim, ali sedanja 
rdeča barva bolj drži nego ljuba, stara 
črna, « 

»Kaj pa ti še veruješ, mož iz pristno 
katoliške Aungijske ceste?« je Emmet 
ostro odvrnil. »Tomaž Moore, povej nam 

vendar enkrat določno, kaj še veruješ? — 
Ti, dobri dublinski katoličan, ki mu mati 
.vsak mesec nov rožni venec v hlačni žep 
vtakne? Kaj torej še veruješ? — Glej,
Sara, kako je zardel! Nobene besedice 
ne more na to odvrniti, Ti pa jaz povem : 
v svojo kitaro in v svoje pesmi veruješ, 
in da je naš enako lep in ljubek kot 
nesrečen, pa da bi moral biti srečen, to 
tudi še veruješ, In dalje, da se dado oblaki 
lepo opevati, zvezde pa še lepše, to 
pač, toda više ne hodiš! « 

»Pač, više hodim!« je Moore odločno 
odvrnil, »V Boga verujem! Njemu bi peval, 
ko bi imel boljšo kitaro, kot je tale 
tu — in ljubim- ga in vse Ljudi in pred vsem 
svoje brate, n, pr, tak predrzen, zelen ge nij, 
kakršen si ti, in tako ljubka, malo, ko t 
vijolice sladko Saro in vse, vse, in -« 

»Tako govore pesniki, slišiš, Sara, vs e 
megleno, in čezinčez zmedeno! No, zaradi 
mene ti tudi ni treba niti več niti manj verovati, 
Toda alí svoji materi tudi tako pes-

Irska . 


10 

niški odgovarjaš, če te sv, Patrika' dan 
vpraša : Tom, ali si bil pri sv, obhajilu? « 

Zelo tiho je postalo, 

»In ali bi bila s tako besedo, kakor si 
jo prej govoril, zadovoljna, ona, globokoverna, 
katoliška Wexfordka? « 

Tesnoben molk . 
»Reci da, reci vendar da,« je prosila 
Sara živo in Toma vlekla za študentovski 

suknjič . 

»Ne more,« se je radoval Emmet s 

krasnimi plavimi zmagoslavnimi očmi . In 
resnično je Tom sedel stisnjen, obe mali 
okrogli roki je zapičil v kitarin obod in je 
s svojim tolstim, ljubkim otroškim obrazom, 
ki se je v njem blesketalo dvoje malih 
oči kot sivosrebrni veseli kapljici, in s 
svojim zgodnjim, temnim mladeniškim puhom 
pod širokim nosom kaj klavrno v tla 
gledal. 

2. 
Robert je stopil pred sedečega Toma , 
ga prijel z lepo, odločno roko, ki se je zdela 
kakor ustvarjena, da miga in daje znamenja, 
pod brado in dvignil ubogi obrazek 
k sebi. Gospodovalno ga je normal . Ves žar 
svoje vroče, bojevite nravi mu je takorekoč 
iztresel v belo, voskasto, še tako neobdelano 
lice, da je Toma čisto pogrelo. 
In k temu je dejal počasi in bogato uglašeno 
kot čelo : »Ljubi dečko, kaj verujemo, 
je vseeno. Domovina potrebuje mečev, ne 
rožnih vencev in ne kvekarskih 2 psalmov. 
Vsakdo naj se pobota s svojim Bogom, kakor 
se najbolje zna! Jaz vero visoko spo 


Največji irski praznik . Sv. Patrik je Irsk i 
prinesel Iuč sv, vere . 

2 Kvekarji so neke vrste pobožnjaški protestanti, 



11 

štejem, da le vsakdo izmed obeh na svojih 
nogah stoji. Toda ti, ti, tak omahljivec! 
Kakšno žalostno netopirsko vlogo igraš 
med svojimi nebesi in našo zemljo! Pojdi 

popolnoma gori k tičem ali pa_ ostani popolnoma 
spodaj pri nas dvonožcih, ki se 
tal veselimo! « 

Otrok z mladeniškim puhom je pre bledel. 
Njegove mehke nebore oči so s e 
trle zalesketale, začelo, se je gibanje v tem 
milem obrazu. Njegove lepe, široke, vedno 
blede ustnice so se izbočile — hotel 
se je rešiti iz teh dveh strašnih prijateljskih 
rok in je vrat trmasto napel, 

»Ne tako, ne tako l« je zapovedal Emmet 
in ga je še huje stiskal, skoro kot mu


čitelj. »Verni in brezverci morejo domovini 
pomagati. Dvoživke pa ne, razumešl « 

»Roby, ljubi Roby,« je prosila Sara in 
je s svojimi dolgimi, zbirajočimi prsti poizkušala 
Toma rešiti iz železnih klešč, 


-»

R

o

b

y

« 

»Kaj tebe to briga, Sara!« se je jezno 

kregal Robert in je Tomovo okroglo oblič je 
z obema neusmiljenima rokama med 
čelom in brado vedno tesneje stiskal, »Sajga hočem trdnejšega napraviti! Trd mor a 
biti danes Irec, zelo trdi« 

Njegova kot vino jasna usta z ostrimi , 

šiljastimi, belimi, narazen stoječimi zobmi 
so izgovarjala ta »trd« tako, resnično in 
čudovito, kot da so ga te ustnice iznašle, 
Plave oči niso bile nič več na pogled 
kot nebo, kadar se z vsemi solnci smehlja, 
ampak kakor kadar grozi z golimi, ze lenimi 
bliski, 

»Robert,« je zdaj Sara odločno za vpila, 
»izpusti ga! Lep rešitelj boš, če sam 
trinog postaneš. — Ne reci nikoli več te 
divje besede ,trd'! Nikoli! Ali pa zbeiiml
« 


12 

»Trd, trd, trdl« je ponavljal Emmet 
ropotajoče, da so se iskre kresale, kot da 
tare svojo železno nrav ob nekaj drugega 
železnega. levico je pa mladenčico k 
sebi vlekel. Njegova moč je zadostovala 
proti obema, »Trd, trd, trd! morata m e 
poslušati, morata me trpeti, morata me-« 

»Otroci, mladina, gospoda!« — Gosp a 
Curran je z velikimi koraki vršala proti 
kopici v klopčič zviti. 

Takoj je Emmet izpustil svoja ujetnik a 
in se gospodinji plemiški priklonil. Toda 
zardel ni. Njegov ozki, odločni, bronasti 
obraz, ki so kratki, mehki, kot vosek rumenkasti 
lasje nad njim ležali liki svit, ni 
kazal niti presenečenja, niti sramovanja. 
Z veliko hladnokrvnostjo se je lahno nasmehnil 
in dejal: 

»Oprostite, lady, smo pač še vedno le 
poredni paglavci s kolegija sv, Trojice . « 

»Morebiti da smo,« je zakričal Tom 
in jeze se tresoč skočil s kitaro s stolčka; 
»toda naj bom še tako brezbožen paglavec, 
katoličan sem vendarle in ostanem. 
In zopet bom šel k izpovedi in k svetemu 
obhajilu! In morebiti svojega pravdarski 
opremljenega konjička presedlam in odjezdarim 
naravnost v kak samostan ali v bogoslovsko 
semenišče, Tebi na kljub! Tako 
je! Domovino pa ljubim prav tako močno 
kot ti! « 

Ščeperil in napihoval okroglasti , 
vročično rdeči obraz in žuborel, da je bilo 
moč le poslušati, pa ga niti z najmanjšim 
stavkom prekiniti, Hkrati je trgal in vlekel 
pri vsaki krepkejši besedi svoje štiri 
dolge strune, da je jezno iz njih brnelo. 
»Nikar se vendar vedno ne delaj, kot da 
je cela Irska samo tvoja in bi jo samo ti 
smel ljubiti! 0, rad bi enkrat izmeril, kdo 
jo bolj ljubi! Včeraj sem bil pod Kellanskim 


13 

gričem, veste, kjer se ga rečica Allent, kot 
mlada, še nedolžna porednica, ovija in si 
srebrnosive vrbe cel dan nič drugega ne 
šepetajo nego stare pravIjíce-, O, to je bilo 
lepo! « 

Tom je postajal vedno mehkejši in bolj 
zamišljen in je nadaljeval na nepreračun-
Ijivi pesniški način ; »In na vrhu sem bil 
tudi in sem s kope gledal keabredske travnike 
in Saffaj in Fediel., Rieger, Dundho, 

Beklathy in sto drugih ponosnih stari 
h Tudi Kellanske razvaline 


sem ogledoval, kako s svojimi tremi zdrobljenimi okni 
gledajo doli na gladino. In sem želel, da bi 
bilo polnoči, ko se luči v njih migajo in 
sence mimo begajo in Clan Alassurey, stari 
mož, z dvanajstero rogljato krono doli 
proti valovom miga. In naše lepo, edino, 
jasno irsko morje sem gledal nazadnje, 
najlepše od vseh. Kje je še tako morje! ---
Ni višnjevo kot pri Neaplju in ne zeleno 
kot gori pri Škotih in ne sivo kot gori proti 
Norveški, O, naše je zmešano z zemlje in 
neba in oblakov -v neko neizrekljivo fino, 
skrivnostno barvo, ki je noben slikar s čopičem 
ne more posneti. To je barva pravljic 
in starih cerkvenih oken in pobožnih, 
junaških oči Irek. O kako vse to ljubim 
-« 

Ne da bi vedel, kako da je prišel do 
tega stavka in zakaj je to storil, je segel, 
petja poln, s svojimi okroglimi, urnimi prsti 
v kitaro, in ne da bi kaj drugega pogledal, 
razen to, kar je, iz te sobe zamaknjen, 
gledal v duhu, namreč visoke, dražestne 
stvari iz svojega pesniškega kraljestva, 
je zdaj to opeval s svojim sladkim , 
mladim tenorjem. Oči je na pol zaprl in 
nihče ni vedel, ali je te stihe vzel iz spomina 
ali iz starih listin ali iz diha stvariteljskega 
trenutka, 


Robert se ni več smejal in norčeval. 
Ljubil je pesem kot vsi plemeniti Irci, pa 
naj se je nad pevci še tako hudoval kot 
nad mehkužneži. »Pst! « je dejal, ko je bilo 
že vse tiho, da bi se miška slišala, in je z 
razburjeno glavo posnemal ritem kitice. 

Tom je pa pel: 

»O z morjem obdana zemlja trpinov ,

noben osvojevalec te ne more premagati ; 

tvoji travniki so bogatejši od kraljevskega odela , 

tvoj gozd je stal tisoč let pred Londonom ,

tvojih kolen nihče ne upogne!« 

»Tvojih kolen nihče ne, upogne,« je 
Roby slovesno za njim šepetal, 

»0 otok — majka nam, vrata sveta, 

od Boga blagodarjen, trpinčen od krvnikov,

svoj celi ugledaš prekrasni svet 

še le v smrti, kot oni prvi junak, 

ki so trinogi ga v smrt kamenjali, « 

»Ki so trinogi ga v smrt kamenjali, « 
je Roby za njim zasanjal in v ponosu in 

ugodju teh vrstic občudujoči deklici polegsebe prisrčno stisnil roko. 

»Ko bodo nekdaj o tem, kar je bilo, 

le razvaline govorile ,

boš ti cvetela edina ob robu 

opustošene zemlje zemlja najzadnj a 

svetnikov in junakov. « 

Tu je Tom prenehal, Njegove roke so 
še trepetale nad strunami in njegove mehke 
drobne oči so še vedno strmele skozi 
okna in ves vidni svet proti večnosti, 

»Svetnikov in junakov!« je vriskal Robert 
Emmetu. »O kako čudovito si pes-
nil! Odpusti mi vso neotesanost! Ti si 
resnično pevec kot Ossian in Burnsl Tvoj a 
pesem odtehta sto pušek. « 

S tem je Emmet divje dirjal proti 

okrogličastemu Tomu, ki suje vedno bolj 


15 

in bolj vračal v resnično življenje, in ga je 
objel in poljubil tako silovito, da je v Sari 
vstala hitra, mala ljubosumnost. Le senca, 
toda premeteni dečko jo je takoj odkril . 

»In ti, Sara, tudi, poljubi gai« je navdušeno 
zapovedal, »Saj ti si Irska, zelena, 
mlada, sveža Irska, Poljubi ga, svojega 
mladeniškega pevca!« — In Emmet 
je tiščal obe plahi osebici skupaj in je brez 
zavisti gledal, kako je plavolasa šestnajstletna 
Irska poljubila šestnajstletnega, z 
mahom poraščenega Skalda sredi na petja 
prekipevajoča usteca . 

»Jaz pa,« se je šalila gospa Curran , 
»jaz pa seveda zopet ne smem na to nič 
reči. To so časi, ko smejo matere v svetovni 
zgodovini in v otroški sobi gledati 
in molčati! « 

»Govorite, zapovedujte, ukazujte, poveljujte! 
Storili bomo, kar hočete! Ali naj 
grem nad London? ali dublinski grad razstrelim? 
ali vzamem ladjico in angleško 
bojno mornarico, na dno morja pogreznem ? 
Kaj naj naredim? « 

In Emmet je vrtil kapo nad glavo, kot 
da bi bilo samo tega še treba, da se izve


deo njegovi svetovni načrti . Ko ,se pa 
lady Curran ni mogla odločiti niti za obleganje 
na suhem niti za bitko na morju, 
je Emmet zaenkrat bobnal prepovedan o 
irsko koračnico fantov - želodarjev v divjem 
šestnajstinskem taktu po vseh stolih 
in oknih v dvorani, Človek bi bil utegnil 
misliti, da je cela Irska vstala in da koraka 
z viharnim slavnostnim korakom skoz to 
sobano in mimo svojega bodočega voditelja, 



3, 


Bil je čas izpitov v kolegiju sv. Trojice! 


Če je bila roka vedno težka, se je 
sedaj po izgubljenem Fitzgeraldovem junaškem 
činu izpremenila v pretežko, železno 
pest, ki je Anglija ž njo irskega po polbrata 
k tlom tiščala, Toda tem skrivneje 
in globlje se je godilo obupno, uporno 
razpoloženje v ljudstvu. Katoličani in protestanti 
so v tem mislili iz ene duše. Toda 
škofje so prepovedali svojim vernikom najmanjši 
uporni pokret. Tega pa marsikateri 
trmasti Irec ni mogel umeti, da bi zoper 
gosposko, ki denar in kri izsesava, ne 
smel brusiti sabelj . Toda vsak tudi najbol j 
trapast dečko je uvidel, da bi katoliški 
državljani ' ob vstaji še enkrat toliko zastavili 
: poleg svojih državljanskih še svoje 
že itak pičle cerkvene svoboščine , 

Ko je torej brzela govorica po deželi, 
da bodo zadnje ostanke irskega parlamenta 
razpustili in vse urade na Angleško 
zvlekli, je marsikateri župnik svojim ovčicam 
težko, težko dopovedoval, da je junaštvo 
potrpežljivosti večje nego junaštv o 
samokresa, in marsikateri stari, ljubljeni 
fatherljevidel sprižnice tuintam kozlička, 
ki je kozliček ostal, in o katerem je vedel , 
da se bo še tisti večer v smrtnem pobratimstvu 
»ielodnih src« alí »svobodnih fan-
tov« ali »morskih dečkov« pojavil in najbolj 
srdito meketal . 

Bilo je za časa izpitov v kolegiju sv. 
Trojice! pivnici »pri medvedji taci« prav 
zadaj v Kositrarski ulici se je iz gosto napolnjene 
točilnice zdajpazdaj čisto nesumljivo 
dvignil mlad fant, vzel svoje pokri


i Duhovni oče, župnik . 


17 

vala in šel mesto na ulico v temno vežo, 
stopnico od tal je stala omara za posodo, 
ki je imela zgoraj okence, spodaj pa 

naslonjač. Toda predali in ključavnice in 
zidci so bili le naslikani . V resnici so bila 
vratca, ki so se, če si pritisnil na gumb , 
odprla in zaprla. Tu noter so mladeniči 
lezli in trkali na zadnjo steno, To ni bilo 
nič drugega ko vrata v skrivno sobo dijakov-
Zelodarjev, 

Tu so sedeli protestantski in katoliški 
dijaki pomešani, toda vsí Irci s svetlimi in 

močnimi, vodenosivimi očmi, na stolcih, 
zabojih, deskah in podnožkih in so opuščali 
dve stvari, ki sicer brez njih ne morejo 
živeti, ropotanje s težkimi čevlji in 
kajenje. In kakor šelest vetra je bilo to,
kar se je od ust do ust izpreletavalo, Pa 
so vendar govorili mogočne reči, 

Vsakdo je pripovedoval, kakšnih tovarišev 
je pridobil, koliko denarja je nabral 
za revolucijsko blagajno, katere hiš e 
je v Dublinu zanesljivo k stranki pritegnil, 
Bil je torej resnično radosten šelest in 
sladka, blaženo brnenje kakor v juniju pri 
čebelah, kadar z blestečimi, v solncu razgretimi 
krili brze k panju, da poneso cvetni 
prah v satovje, dočim kraljica z blestečimi 
očmi gleda, kako se bogastvo množi , 
in kaznuje, če katera leno prihaja, in se 
smehlja, če se je katera čez mero borila 
in naplenila. Tako je preizkušal Emmet 
svoje delavce, in prav do čudeža je dosezalo, 
kako so se ga vsi potihem bali, odkrito 
pa in glasno ljubili, tako, da bi bil šel 
vsakdo zanj v ogenj in vodo. 

Po »delu« je prišla na vrsto »velika 
toiba«. 

Po mali čumnati je zašuštelo lističev . 
Mnogo jih je potegnilo po tri in štiri iz 
žepov, Na njih je stalo natančno zazna-

Patria . 2 


18 

menjano z imení in dnevom in podrobnost mi, 
kar–so odkrili prijaznosti do zatiralcev 
ali sovraštva proti zatirancem od zad


njega zborovanja,. Ti mIadi in godni di


jački so vse oblezli, kjer je bilo kaj nasilja 
. Nič se jim ni izmuznilo. Nobena an


gleška kletev, noben irski krik . Kot. teman 
oblak so se razlijale teike 1itanij e 
obtoib in vsi obrazi, pravkar še tako jasni, 
so se o(mračili, 

Emmet je moral tega tovariši nis o 

drugače trpeli — sedeti v edinem stolu 
tega prostora, kajpada starodavnem, krasno 
rezljanem naslonjaču, Pokonci je v njem 
sedel in njegove nategnjene, ilahtne roke 
so se vedno bolj vroče zapičale v levje 
glave nasIonjal, čim večje in čim bolj sr


dite toibe so se gnetle proti njegovemu 
sodnemu stolu. Njegov mali, debeli bratranec 
ah sluga ali njegova pručica kar 
je ie bil, Harry Goes, dijaček prvega letnika 
z neskonénim šopom rumenih kuštravih 
las, je sedel najraje poleg svojega staršega 
in tako mogočnega bratranca na tIeh 
in strmel proti tem ustom in temu očesu 
kot ielezo, prav kakor je pač kak praznoveren, 
bojevit vojnik starih časov proti 
Marsu na nebu obračal upapolne poglede , 

In zatelebani dvanajstletni dečko je 
mislil, da bo njegov visoki bratranec nekoä' 
tako sedel med Anglijo in 1rsko in sodil, 
In morje se ne bo genilo in zbornica 
1ordov in prostakov še manj, celo noben 
kraij in noben general ne bo črhnil, če b o 
Robert Emma ket iz brona vlit sIedel 

Ijev in kot oée očetov bo ta Iepi, strogi 
mIadi zapovedovalec vsakomur pravico podelil, 
On, Harry, nedolino dete, je potem 

pač pol.an svojo mehko deško roko pod 
nage svojega gospoda v neki brezmejni 


19 

vdanosti in ponižni podvrženosti, kakor je 

mogoče le pri dvanajstletnem nasprot i 
osemnajstletnemu tovarišu, in ki izgine kot 
pijanost ali pa se prenese na veliko človeštvo, 
če hoče človek pri tem zdrav ostati. 

Toda komaj je Emmet psička zapazil , 
ga je nevoljen od sebe bacnil. In mali debeli 
Goes je bil nato nesrečen in je globokoumno 
pretuhtaval, kako bi pač moge l 
najveličastneje za Emmeta in njegovo stva r 
umreti, s sijajem in polomom in solzami 
veselja. 

»Ne čakajmo,« je dejal starejši Cor-
bet, dolg, suh, hladen človek, »Tom seveda 
ne bo moibeseda . « 

»Prišel bo,« je ugovarjal John Brown, 
najbolj bled in najbolj nervozen med vsemi. 
»Ne,« je zdaj tudi mlajši Corbet pomagal, 
»Tom je prestrahopeten ali prelen! « 
»Ali pa preveč katoliški!« se je nor


čeval Lersby, 

»Tiho!« je Emmet rahlo zapovedal. 
»Ti pa, želodar Mac Walter, poročaj! « 

»Bratje Merethi so prinesli dekanu pri 
Sv. Frančišku desetino . — Vse sem videl, 
Bilo je voz ovsa in dva soda orehovega 
olja in vrečica puha. « 

»Zapiši!« je zapovedoval Emmet čez 
ramo proti kotu v ozadju, kjer je gledalo 
okence proti vrtu na dvorišču in je kratkovidni 
Lersby na tleh poleg hlevne svetilk e 
v velikansko knjigo vneto zapisoval vse 
obravnave. 

»In ti, Lowis Gernohting? « je zdaj 

izpodbujal Emmet veliko prijazneje rdeče ličnega, 
toda boječega, okornega dečaka , 

Ta je dolgo iskal po vseh šesterih žepih 
svoje obleke, izvlekel nazadnje papirnat 
trak — pravo trakuljo — iz odprtine 
na prsih in trudoma bral : » , , Tekom treh 
ur ., stara žena in njen domnevni zet , , , 

2* 


20 

in , , trije — domnevni ze , zetovi sinčki 
. . , med njimi eden še , domneven dojenček 
, ., in domnevna gospodinja , nadomestutoča 
domnevno umrlo, mater ,— in 
ena mačka , , . in tri kure . , . in nič drugega 
kot voziček pohištva , , . in . . . pri ničli . . . 
in tri ure . , in Corrady, šerif,-to dela!« 

Emmet je ostro pazil in je raztrgani 
stavek hitro zase skrpal, Najemniško, družino 
torej, ki ni mogla o pravem času plačati, 
so brez odloga pod kap postavili, Emmetova 
svetlordeča, tenka usta so postala 
še tanjša in še bolj rdeča, kot krvava pre seka 
v obrazu in njegov rahli : »Tiho bodite!
« se je slišal kot da bi z nožem zarezal, 
Zakaj okoliinokoli je skoz sobo curljal 
pritajen smeh in se je kmalu izpremenil 
v mrmranje in kruljenje, zakaj raskav o 
irsko grlo se za cel svet ne more potihem 
smejati, Le psiček pri Emmetovíh nogah 
je hihikal kot poredna deklica, 

»Kaj hočejo te kure in mačke in njih 
domnevni pravnuki in babice pri ničli?« je 
vprašal s svojim potepuškim in še nezlomljenim 
glasom,« 

»Domnevno zmrznitil« se je norčeval 

mlajši Corbet , 

Zdaj je krohot že bolj polno ropota l 
po sobani, Zakaj dovtip je za Irca velika 
uteha, da si ga niti med mrežo in vislicami 
ne odreče. 

Samo Emmet se ni smejal, in kakor 
hitro je debeli Goes to zagledal, se je takoj 
kar moč resno namrdnil in je prožil v 
posmehljivce kritične poglede najhujše 
ostrosti, Emmet je pa pustil, da so se dečaki 
nasmejali in je jecljavcu dobrohotno 
namignil, naj odstopi, Potrpežljivo je čakal, 
da je zadnje čečkanje tam zadaj v zapisnikarskem 
kotičku zamrlo, Nato je de



jal v svoji knežji ponaši brez najmanjeg a 
razburjenja : 

»Pripiši, prijatelj Lersby, da je sv. Nikolaja 
dan, ko' si Irci v zakurjeni sobi podarjajo 
sladko pecivo in lepa prazniška 

oblačila, piši, da je sv. Nikolaja dan šerif 
Corradi s Portstreeta vrgel iz hiše starčka 
in vdovca in tri otročiče in njih mačico in 
njih troje kur, ker niso mogli najemnine na 
minuto natančno plačati in da se ni držal 
osemdnevnega postavnega odloga, ampak 
je sirote od poldneva do popoldanske malice 
v sneg posadil, In še to zapiši, da bi 
Anglija vse Irce rada tako z otoka pome-
tala, tekom par ur — v morje ali v daljno , 
pusto kolonijo ali v večni led na severniku, 
da bi se sama in nasladno ugnezdil a 
v naši stari, ljubi, slavni domači hiši. Prosim 
vas, ali naj se na to smejemo?e 

In gibljivi mladički so se že sramovali 
in so vzdihovali in se v jezik grizli in 
se v debelih, svetlih kapljah s širokih irskih 
čel nizdol potili vsied srditega premišljanja 
nad vso to hudobijo, 

»Jaz pa,« je pripovedoval Fitzherber, 
»jaz pa sedim v svoji luknji in študiram za 

jutri enačbe z rešitvijo, po kubičnem korenu, 
Takrat pa, skoraj na koncu neke 
krasne algebre, skoči gospodinja notri in 
prosi, naj grem v sobo, Njen mož stoji 
uklenjen pred oknom. Vsi predali so odprti. 
Pisma in dopisi leže po tleh raztreseni, 
Policija stoji kroginkrog. Našli so 
neki časopis iz Pariza, Zdaj naj pa izpričam, 
da moj gospodar spada med svobodo ljube. 
Francoze v deželo kliče, si z direktorijem' 
dopisuje . Razumete, pismo naj bi 
tako prestavil! Níhče ne zna francoščine,
Pa začnem, Pismo, ni nevarno. Svak, pariški 
mesar, poprašuje po ovčjih kožah . 

Francoska revolucijska vlada, 


2e zopet se tiho oglaša neumorno 
bobnenje irskega humorja. 

»Samo nazadnje je neko mesto, kje r 

brez ovinkov stoji : tu imaš cunjo našega 
kar moč prijaznega lista, kamor sem pravkar 
hotel jetrno klobaso zaviti, Pa sem zagledal 
uredhikov nadpis: Ali se smejo v 
sili požeruhom in skopuhom človeštv a 
vratovi porezati? Odgovor : Dá, tistim, ki 
imajo od našega življenja in smrti edini 
užitek, roparjem in nasilnikom, smete kot 
levi za goltanec skočiti. « 

»Pa si mogel svoje ljudi rešiti?« je 
prašal Robert. 

Prestavil sem: Tu je članek iz našega 
mesarskega lista, ki naše poštene, dobre 
živinorejce morebiti zanima . Glasi se: ,Ali 
sme in ali mora pošten mesar ob mesni 
draginji poleg tolstih pitancev tudi suh o 
razkošno žival kot mačke in pse klati in 
v klobase podelati?' « 

Sedaj je bobnela zamolkla, toda srce 

pretresajoča veselost po prostoru, Tudi 
Emmetu so se raztegnile ustnice za mal 
posmeh . 

»In kar brez priprave sem prenesel 

članek moško iz političnega zmisla v kmetijskega 
in bral: ,Vedno je treba ločiti med 
ovcami in kozli, med kratko in dolgodlakimi, 
med angorskimi in navadnimi mačkami 
za mišji lov ; toda v slučaju velike 
lakote se smejo vse brez pomisleka v klobase 
podelati'« . . . 

Vse se je treslo vsled burke, »Bravo!« 
je dejal mali Goes in je ploskal s svojimi 

tolstimi ročicami. 

»V enem samem sijajnem. zakolu!« je 
dovršil dovtipni Fitzherber. 
»Sedaj so res taisti ovni, ki se od nas 
maste in ki se z nami bodejo. Nož nádnje!« 


23 

je odločil Emmet s krvavo ustnico, »Ali ni 
trkalo?« 

Tiho, 

»Ne, — nadaljujmo! « 

Trk, trk, trk! 

Vendar, to je bilo razločno trkanje. 
odprli so vrata. Skoz omaro je prileze l 
Tomaž Mooře mednje ,

»Še eden gre, novinec,« je naznanja l 

hlastoma sopihajoč . 

4. 
In dalje se vleče obtožba. V Castelblacku 
je umrl v ječi Friol za rabeljskimi 
udarci. V lodsrinško sirotiščnico spreje, 
majo le še angleške sirote, in vendar so 
Irci zavod ustanovili, Dijaku Middlesghor u 
so obljubili tajniško službo, če takojnastopi, torej jutri ne dela bakalavrejske 
izkušnje. Izlahka bi jo napravil, To so gospodje 
vedeli, Toda bil je grčav Irec in 
katoličan, In profesor je hotel postati. 
Sedaj je neškodljiv, zakaj podpisal je pogodbo 
in je pravkar v London odpotoval, 

»Izbrišite ga iz našega seznama,« je 
zavpil Emmet z ledenim glasom. 
»Ta je prehuda,« odvrne Brown, »t o 
ga bo docela zlomilo,« 
»Potem je bil že prej nalomljen,« g a 
odpravi Roby. 

»Toda njegova mati je uboga, boln a 
sirota, oče pa pijanec . starše je to naredil,
« si je dovolil Brown še enkrat odvrniti, 


»Zaenkrat je ni ubožnejše matere nego 
je Irska,« ga je Emmet zavrnil, »Naj vs e 
druge matere preživi — tudi mojo, ki jo 
vendar tudi ljubim kot vi svoje . « 

»Ta govor je trd!« je šepetal Tom. 

On ni poznal nič dražjega na svetui nego 


24 

svojo ljubo, malo, spretno mater Anastazijo, 


Nihče se ni več oglasil , 

»Ti, Tom, ti hočeš še nekaj reči, ne?« 

»Jaz — da, toda — že prihaja! « 

Zopet je trkalo in ropotalo pred vrati . 
2elodar Corte je prilezel notri z neznanim , 
nekaj starejšim, sijajnim fantom. »Daniel 
0' Connein« je dejal, tovarišem svojeg a 

prijatelja predstavljajoč. 

Ta se je nevoljno dvignil s tal in se je 
z nekim gotovim čuvstvom žaljenega dostojanstva 
ogledoval po sobi. Emmet ni 
vstal, ampak samo vljudno] priklonil glavo 
in pokazal na zaboj, ki še ni bil zaseden,
če bi 0' Connell morda hotel sesti, Nato 
je namignil Tomu, naj svojo reč razloži . 

Vsi so poizkušali v zanikarni luči 
lojene sveče in one hlevne svetilke venda r 
še kak svit belega Tomovega obličja odkriti, 
Radi so poslušali pesnikovo besedo; 
toda če mu je bilo pri tem mogoče v razžarjeno 
obličje gledati, je bilo kot pestra 
ilustracija k besedilu, 

»Bila je neka , jaz sem namreč — 
bil sem , šerif je neko, poroko še v zadnjem 
hipu pred župnikom razdrl, « 

»Kje?« je prosil Emmet z nenavadno 
živahnostjo. 

»V , veste . , jaz sein katoličan . . 

pa vendar žal nisem hodil prepogosto v 

cerkev — danes sem šel zopet enkrat k 

izpovedi; resnično, Emmet t « 

Bilo je veliko več protestantov tu kot 

katoličanov in več svobodomiseicev ka


kor protestantov, Toda nobene ustnice se 

niso smejale, niti vedno odprte ustnic e 

posmehovalca Corbeta mlajšega, Z vljudno 

spoštljivostjo so Toma poslušali. 

»In ko sem ravno pokoro molil, so 
v svetišču poročali mlad par. Kako lepa je 


25 


bila mala, mična nevesta v pajčolanu! 
Stala je s postavnim ženinom pred oltarjem, 
oče Cornaly je ovil štolo okrog njiju 
sklenjenih rok in « 

»Katko lepo je to!« je zašepetal Em met, 
ki je mislil na neko drugo, veliko 
bližjo dvojico, »Kako lepo je to pri vas, 
tako pesniško! « 

»Je več kot poezija,« ga je naenkrat 
zavrnil živahen, mogočen glas, ki ga v tejsobici še niso nikdar slišali ; »zakrament 
je! Tako se govori : Za vedno ostanet a 
združena v ljubezni, in če bi to v božjem 
imenu ne moglo biti, v zvesti dolžnosti, da 
vaju nič ne more ločiti, razen smrt!« 

»Čudovito je to!« je hvalil Emmet,
»Nerazdružljiva večna ljubezen! « 

»In vedno mi je pred očmi ta zakrament, 
če mislim na Erina in njegovo ljudstvo ,
Tako nerazdružljivo morata biti zvezana, « 

Tiho, mnogoglasno pritrjevanje je sledilo 
0' Connellovemu slovesnemu ízreku, 
To je resnično nov govornik, je mislil 
Emrnet . 

Kot pesnik govori, si je dejal Tom, 

»In kaj se je zgodilo?« je Emmet As, 

no zahteval. 

»Začela se je prekrasna molitev o 
vinski trti in mladikah in o enem telesu v 
dveh dušah in eni duši v dveh telesih 

pa se hipoma od vhoda razleže: stoj! in 
krdelce policistov se dovolj nes-veto pridrvi 
proti svetišču, Mož je protestant, žena 
katoličanka; torej tako se je glasilo 

— se zakon ne sme skleniti, Zoper postavo 
je, da bi se protestant v katoliško 
občestvo priženil. — In naj se ženin in 
nevesta, komaj združena, še tako oklepata , 
vojaštvo ju vsaksebi raztrga; ženina vržej o 
v grad, nevesto pošljejo nazaj v meno 
družino in jo z župnikom vred s težko de

narno globo kaznujejo — in mi« — Tom j e 
dvignil lepi, jasni glas kot trobentico, »mi 
zopet verno, da nismo ljudje, ampak živali . 
Zakaj Anglež se z vsemi ljudmi celega 
sveta ženi, s hotentoti, če se mu ljubi. Le 
s katoliškim Ircem in živaljo ni zanj no bene 
zveze, — Ženin — pravijo — se j e 
hotel spotoma umoriti,« 

»Ojoj, ojoj!« je temno bobnelo. Vsi ti 

goreči, godni fantje so vzcveteli v veliko , 
krvavo jezo, Emmetove dolge, ledenosiv e 
oči so se grozno bliskale ,

»Podčrtaj to, pisar Lersby, trikrat 
podčrtaji« je vzrojil nad tajnikom v kotu . 
»To je nocoj največja obtoiba! « 

»Meni se zdi najmanjšal« se je zopet 
junaški razlegel oni živahni, veliki glas po 
sobici. 

Začudeno in nevoljno so se dvignil e 
svetloostrižene glave proti govorniku . 

»Kako najmanjša?« je temno vprašal 
Emmet, »Kaj imaš zoper nas? « 
»Jaz sem tri ali štiri leta starejši od 

vas in sem študije dokončal, V London u 
sem vodil že nekaj srečnih pravd namest o 
mojega predstojnika za Irce, Preden otvorim 
v velikem mestu lastno advokatsko 
pisarno, sem hotel še enkrat svojo domovino 
prepotovati, in ker sem slišal, kako 
vneti domoljubi so Dublinci, me je za roke 
in noge semkaj vleklo. Zakaj v domoljubju 
se ne dam nikomur prekositi, tudi v tejsobi ne, če si sedaj otvorim pravno pisarno 
pred sovražnikovim obličjem, ho čem 
z njo predvsem Irski služiti -« 

»Bravo, bravo, veliko, sreče, brati« 
so ga prekinili živahni poslušalci. 

»In noben dan ne sme preiti, ne da b i 

krikov Irske naprej kričal po glavnem 
mestu prav do ušes parlamenta in kralja, 
Tako se bom bojeval!« 


27 

»Vsakdo naj svojo pesmico žvrglja! « 
e dejal Emmet hladno, 

»Toda tvoja pesmica se napačno A.ši, 
plemeniti, pogumni Emmetl — Ni mi 
všeč, da se shajate v takih luknjah kot lisice 
in podlasice, namesto da bi zborovali 
pod milim nebom in v odprti dvorani, 
Sram me je tega prahu na kolenih, Umrl 
bi za domovino, toda nikoli bi se zaradi 
nje ne plazil, tudi v takole skrivališče ne,
Domovina ne potrebuje skrivališč, Kar je 
res, nad tem smemo javno, tožiti, Nasilj e 
nameravate, to se vidi. Koristilo vam gotovo 
ne bo nič, našo ubogo deželo bo pa 
stalo nove krvi. — Dovoli, prijatelj Emmet , 
dovoli — moram izgovoriti, Niti prvi kristjani 
v katakombah niso rabili sile. In 
resnično, dasi se nam slabo godi, v časih 
katakomb več ne vzdihujemo! — Pa vero 
vnemar puščate, — Toda brez vere ne 
poznam svobode za Irsko, razen svobode 
živali in norcev! « 

»Mirujte!« je zapovedal Emmet z mogočnim 
samozatajevanjem v upirajoče in 
srdeče se obnašanje njegovih kar naenkrat 
izpremenjenih poslušalcev . 

»Pred vsem vendar ne smete nobene 
postave razdejati, ki je pravična, čeprav 
je bila krivično mišljena, Kaj tako zabavljate 
zaradi onega mešanega zakona? Ali 
ga ne prepoveduje tudi katoliška cerkev ? 
Če pravi Anglija : Vi Angleži ste mi predobri 
za katoliškega zakonskega družetal 
— odgovarja naša cerkev : Vi, katoliški 
Irci, ste mi predobri za kvekarja ali piev 
tista ali uda angleške visoke cerkve! V i 
ste mi veliko predobri, da bi rodili verske 
izrodke, polutane, dvoživke! Predobri ste 
mi, o sinovi, z vašo dragoceno starodavno 
vero, veliko predobri, da bi se Angliji z 


28 

njeno toliko revnejšo vernostjo, ali celo 
njenim suhoparnim svobodomiselstvo m 
na vrat obešali. Vi dajete preveč za pre, 
malo! Naj nas Anglija izključuje od svojih 
svateb s pravico ali krivico. Toda cerkev 
to dela s pravico l « 

»Tukaj so skoro sami protestanti , 
0' Connell!« je Tom boječe poučeval. 
»Toda ljubezen vendar ni katoliška in 
ne protestantska,« se je boril Emmet, 
»Toda kar iz te ljubezni izhaja, 13m:1G+ 

či irski rod, vaša bodočnost, pá potem tu-
di ni ne eno ne drugo, To bi bila smrt Irske, 
prijatelji ! « 

»Pustite vero ob strani!« so nekateri 
nevoljno vpili, 

»Ne, ne, ona spada v osvobojevalno 
delol« je 0' Connell slovesno zaklical. 
»Mi katoličani nečemo revolucije. Mi hočemo 
boja z orožjem postav, znanosti, mogočnih 
člankov v časnikih in ljudskih govorov, 
volitev, tožba, prošnja, pritožb in 
celo groženj, če drugače ni mogoče, Tud i 
sovražniku ne dajemo nikakega pokoja. 
Toda mi smo osvobojevalci, ne zarotniki. 
Tu sem — oprostite mil zašel v zarotniško 
gnezdo, ko sem vendar menil, da 
dospem do ognjišča irske prostosti! --
Upam, tla se noben katoličan tega ne bo 
udeleieval, « 

Nastal je neverjeten metež, S komol


ci in pestmi so se grozeče prerivali proti 

starejšemu rojaku, ki jim že na pol angle


ška izgovarjava na njem ni ugajala. 

»Mevža, bojazljivec, bevkavec,« so 

vsepovsod kričali, »Pojdi vendar, pa nas 
zatoiiI — Tvoji sveti so za starce! — Besede, 
besede! Kaj je Irska do danes z besedami 
dosegla? « 

»In kaj s smodnikom in mečem?« je 
vprašal 0' Connell, 


»Boš kmalu videl, kaj! Pojdi v London, 
pojdi od ognja! Otroci se kajpada ob njem 
osmode!« Pa se je spreletavalo sem in tja,
zasmeh in srd je bil na istem jeziku, »Co-
pate obuj in za peč sedi in bombaža si v 
uho nabaši, ko zaslišiš prvi strel, ti ubogi 
zagovornik potuhovanja in biča!« 

O 'Connell je stal mirno med njimi z 
neustrašenim, toda bolestnim izrazom, Od 
trenutka do trenutka je bil bolj razočaran, 
čimbolj surovo je ta družba odkrivala svojo 
divjo strankarsko barvo, »Prav, prav, 
sedaj mi kažete svojo pravo podobo,« je 
zagrmel v vrvež, »Vi ne prenašate nobe , 
ne graje, vi nič ne dokažete, zmerjate ! 

Pustite, pustite! — Ni me treba vun metati, 
Že grem!« Poizkušal je počasi in s 
studom doseči skrivna vrata, 

Emmet je stal po zunanje ravnodušen 
in vljuden in je hotel upor pomiriti. 

Toda bilo je prepozno, Ti krasni, lju, 
beznivi Irci so se morali izdivjati, Z last-
no besedo so se nagovarjali k vedno večji 
divjosti, »Aolmašter! — Pridigar! Farčekl
« jih je po zatohlem zraku v sobi nadenj 
deževalo, Dvigali so stole in blazine,, 
segali po nožih za pasovi in po skritih samokresih, 
in ko je Daniel z grenkostjo 
vprašal: »Kod se pride tu vun na zdravi,
sveži zrak?« je postal vrvež tako velik, 
da Emmet ni nič drugega več vedel, kot 
da je društveni meč s stene strgal in ga 
blisketajoč nad glavami vrtil . 

Hotel je klicati, ali se hočejo še nocojugonobiti! Toda pogin je bil že pred vrati, 

— Zakaj zdaj so čuli vsi kljub vrišču tu 
notri težke udarce po steni, Zunaj so iz. 
pred vrat nekaj preč rinili. Omaro! Topot 
veliko čevljev se je zaslišal po stopnicah, 
glasovi so klicali, vsa soba se je tresla, 

30 

hipu so bili tu notri zopet edini in 
naenkrat je nastala mrtvaška tišina, 

»Izdali srno sei« je dejal Emmet z bridkostjo, 
»barikade naprej!« Nato se je 
obrnil na 0' Connella, ki je vlekel celo posteljo 
pred vrata : »Nič mi ni tako težka,
kakor da tebe nevarnosti izpostavljamo,« 

— Nato je pomagal deske, zaboje, vreč e 
pred vrata vlačiti in z vrvmi zapreke na.• 
penjati,
Žvižg se je odnekod razie 

»Dobro srečo, to je gostilničar! — tu 
doli na vrtu! — sedaj pa skoz okno! Toli 
ko časa bomo utrdbe že držali! Napre jielodarji; pisar z zapisnikom naprej! --tako, 
zdaj blagajna, Deith — zdaj ti, Daniel 
0' Connein« — je zapovedoval Em. 
met z božanstveno hladnokrvnostjo, 

»Najprej se zdaj vi rešite!« je prosil 
Daniel mirno, Urne je manj nevarnosti, 
nego za vas dijake. « 

»Takoj pojdi!« je tiščal Emmet ponos no. 
»Ti si naš gost!« 

Skoz mali zapah pri okencu se je 
drug za drugim prerinil v listnato brajdo 
in popolno nočno temno in se po vejah spu-. 
stil na dvorišče, Pred vrati je bil mogočen 
ropot. Prvi udarci sekire so zabobneli, 

»Zdaj ti, Tom, ti si katoličan kdo 
je še katoličan? — Sercket, da, — in 
Freshman! — zaenkrat ne hodite k našim 

shodom vas bi najtrje zadelo! — da, popolnoma 
se odstranite! vas že potem o 
pravem času pokličemo! — vsakdo najbeži posamič po drugi cesti! Jutri v 
zaliv pri Creacku! — zdaj ti, Brown 
Corbet — ne, naprej — jaz ne grem, da


kler niste vsi zunaj, nisem strahopete n 
kapitan,« 
Pogumno je vztrajal na svoji ladji, naj 
je vihar pred vrati še tako divjal in so ste



ne pokale in je kos barikade padal za ko som, 
— pobral je zadnje liste s tal in povrh 
bakren novec iz blagajne, ki se je zgu


bil, nato je ugasnil luči in se kot zadnji za vihtel 
vun preko zidca. 

»Iz vrta proe,« je tiho zaklical nizdol , 
ker je v temi zapazil še eno postavo. Bil 

je mali, zvesti, debeli psiček Goes. Nerad 
se je pobral odtod, Emmet pa je okobal o 
sedel na vetrnico, pripravljen na skok , 
dokler se niso raztreščila sobna vrata z 
yrvmi in tramovi in se je krdelce oborožencev 
pridrvilo v temno sobo, 

»Angleži'« se jim je odnekod posme


hovalo; »če hočete irska gnezda izpraz


niti, morate bolj zgodaj vstati. Naše ko


koši jajca zgodaj neso . « 

Par krikov v jezi, dva strela iz samokresa 
tjavendan, razdrobljena posoda in 

daleč' tam zunaj par zadnjih, oddaljenih, posmehljivih 
korakov srboritega, nedoseglji. 
vega želodarja. Bilo je za easa izpitov na 
kolegiju sv. Trojice! 

5, 

Naslednji dan so se skoneevale izkušnje 
na dublinski univerzi, Emmet in njegovi 
prijatelji so prišli skrbno osnaženi i n 
s temno maziljenimi trdimi lasmi, veseli 


mi očmi in budnimi čuti, kakor da so pre spali 
dolgo noä' zaspanetov, Nekateri s o 
znali veliko, drugi malo — za vse je bil a 
le paradna izkušnja o dvoje polletjih . — 
Emmet je kajpada vse znal in več' kot m u 
je bilo treba. Noben profesor mu ni mogel 
do živega, 

Med mnogimi gosti je sedela tudi neka 
ie postarna gospa, ki je morala vsIe d 
‘svoje slabotnosti vedno sedeti — zraven 
nje je pa stala mlada, živahna, jasna žena 


32 

in je plemeniti, toda naglušni lady spoštljivo 
na uho šepetala, kar je Emmet s posebnim 
vznosom v izpraševalno dvorano 
zaklical. Ona je bila bogata, imenitna 
mati Eminetova, katere drugi sin je zaradi 
nemirov, ki jih je povzročil, živel v 
pregnanstvu, in ki se je sedaj na tem Emmetu 
za oba naslajala. Tej pa je bilo ime 
Anastazija Moore in je bila preprosta,
gibka, ljubljena mati malega Toma . 

Brez pokoja se je nagibala lady Emmet 
naprej in izpraševala : »Kaj je zdaj rekel ? 
Ali je zadel? Prosim, gospa Mooreova!« 

»üudovito, lady, žebelj na glavico!« 
In obe materi sta se smehljali. Lady Emmet 
ni sicer nobenega zloga tega razumela, 
kar ji je ona na uho čebljala, Toda 
znala je tembolj, kot vsi naglušni, brati z 
obraza teh, ki so govorili, In gospa Äna~ 
stazija Mooreova je odgovore teh mladih 
učenjakov prav tako, malo razumela, Saj 
so prihajali na vrsto jeziki in besede, ki 
jih še svoj živ dan ni slišala, Toda taka 
umna ženica je vendar po vsakem Robyje`
vem odgovoru lahko razumela nasičene iz raze 
visokih profesorjev, to prikimavanje, 
svetlikanje in ponašanje . Ali to ni bilo 
dovolj? Ali se morda ni smela smehljati ? 
Tako mlad, pa tako velik učenjak! On 
postane rektor v Oksfordu ali Cambridgeu, 
Dublin je za ta duh premajhen. — Da, 
drugi Newton postane, najmanj to! --


Tom je bolj tih. dvakrat ni vedel od


govora. Na klopi med učenjaki se ne od


likuje, Toda tam za govorniškim pultom 

se pa bo odlikoval. To Anastazija ve in 

se iz radostnega strahu vsa vase pogrezuje . 

»Kaj pa je zdaj rekel, ljuba gosp a 

Mooreova? « 

»Oj, več kot vsi profesorji vedo,« je 

Anastazíja odvrnila ; »glejte, glejte!« 


0 ti ljubi, lepi, dobri Bog! Rektor 
je stopil iz venca magistrov in je obesil 
mladeniču, ki pri tem ni z očesom trenil, 
kolegijsko medaljo na zelenem svilenem 
traku krog vratu . To je bilo veliko darilo 
tega leta. Toda njegova veličastnost je 
storila to brez vidnega notranjega veselja. 
Rajši bi bil darilo, obesil izzivajočim, po nosnim 
lordskim sinovom v gosposki klopi . 

Med poslušalci je stal tudi kratkonogi 
dr, Curran in je imel svojega hišnega 
duha Daniela 0' Connella zraven sebe. Ta 
je ponudil ovenčanemu prvaku svojo široko, 
rdečo keltsko roko. Emmet se je 
vzvišeno zahvalil. 

Pa so jele šumeti nabrane svilene 
obleke in stiskani fraki. Stezali so vra


tove, Majhen, okroglast, čeden dečko je 
stopil na podij in je deklamiral najpre jboječe, nato polneje in nazadnje z vsemogočno 
gotovostjo himno na morje. Moral 
bi jo bil napraviti na otoško, kraljestvo. 
Toda kako bi se mogel s svojim potrtim 
irskim srcem v odah postavljati in 
bahati! Vzemi rajši morje, svobodno morje, 
kjer je še tisoč cesta za upanje in tisoč 
potov za beg in rešitev, oj, in je mogoče 
še tisoč svobod doživeti in priboriti! 
Morje, lepo, sivkasto-višnjevo, srebrn o 
blesteče irsko morje, to ogromno igrišče 
vse vesele in srdite narave, smejoče se 
nad malimi ljudmi in njih ladijskimi velikani, 
ki jih vse pod navdihom humorja ali 
jeze odpihne. To morje si vzemi! 

In Tom je tako storil, in vršalo je kot 
velika voda in muziciralo v preveč zakurjeno 
dvorano kot veliko resnih in porednih 
vetrov in je ohladilo vse rdeče, zavrele 
glave od veličastnega rektorja do častivrednega 
visokošolskega sluga za vrati. 

Patria. 3 


»2ivijo! 2ivijol« se je nazadnje razleglo, 
in zavalovilo kot opevano morje v viharnih 
hvalnih valovih nad malega pesniškega 
junaka. Gospa Anastazija je veselja 
jokala. Ko so, odhajali, je hotel vsakdo 
tako napraviti, da bi pri vratih točno z 
deklamatorjem skupaj zadel, da bi ga 
prav od blizu videl in mu morebiti za večen 
spomin iztrgal nitko iz njegovega pasu 
ali las iz njegovih kodrov, Tako je bila ob 
izhodu usmiljenja vredna stiska in marsikatera 
neutolažena trpinka, Zakaj Tom 
se je s svojimi gracioznimi malimi slavnostnimi 
čeveljci izmuznil skoz profesorska 
vratca. 

Emmet in 0'Connell sta zadela na 
poti proti bakalavrejski dvorani skupaj. 
Hotela sta gledati, kako bodo tam še eno 
urico na življenje in smrt izpraševali. Zakaj 
ta izpit zrelih, dovršenih mož, ki jim 
je bilo treba le še dveh čudovitih črk, da 
s slavo in močjo odkorakajo v življenje,
neprecenljivi B, A, — Bachelor of Arts — 
je vedno trajal nad vse druge slavnostn e 
izkušnje daleč preko poldneva , 

Spotoma je tudi Tom mimo priskakljal, 
Daniel mu je krepko stresel roko. 

»Vi boste , velik pesnik, o tem izza 
zadnjih petero minut več ne dvomim,« mu 
je mirno dejal, 

Toda Emmet se je prijatelju v obraz 
jezil; »Gotovo je bilo lepo! Toda čemu 
morje? Morje je nevtralno ali pa angleško ! 
Še celo veliko bolj angleško je, kot celina. 

— Ti si v resnici debelo lagal o tvojem 
svobodnem morju. 0, da si vendar imel 
poguma in opeval našo zemljo, domovino 
in njene uboge, toda junaške naseljence z 
njih domovinskimi upil Toda pesniki so 
vsi bojazljivci, od Horacíja dalje, ki je ščit 
proč vrgel!« 


35 

»Moore je povsem prav storil,« je Daniel 
trdno ugovarjal, »Ali bi bilo kazalo 
umno ali zvesto mišljenje za domovino, če 
bi naše nasprotnike jezil, ko nič ne izda 
in ni potrebno, naše vsemogočne nasprotnike? 
— Ali mar gospod Moore pod podobo 
morja ni opeval svobode tako drzno , 
kot bi je sicer nikoli ne bil smel slaviti? 
Vsak Irec v dvorani je pesnika v dno srca 
razumel,« 

»Da, le vedno vse zastrinjajmo in v 
podobi dela,jmo! Potem bomo tudi le v 
podobi svobodni!« je odgovoril Emmet 
vznevoljen. 

»Krivični ste, Emmet, in zdaj neznansko 
pretiravate,« 

Dovolite, in vi', 0' Connell, ste plašljivec 
kot skoro vsi, Toda plašljivci še nikoli 
niso nobenega naroda osvobodili, « 

»In vi, brez zamere, ste drzovitež kot 
skoro nobeden, Toda drzoviteži so narad 
vedno v globljo bedo privedli, « 

»Molčimo, prijatelji, srno tu,« je dejal 
Fitzherber, »Danes se moramo skromne 
delati,« 

»Še eno žensko krilo!« ga je Emmet 
zasmehoval . 

Nalahno so smuknili med gostimi sku , 
pinami abiturientske dvorane k vrzeli med 
ljudmi, da bi imeli razgled na poslednji 
boj, Jac Kenty je moral biti na vrsti, zakaj 
šlo je že proti eni, kandidate so pa po 
abecedi izpraševali, Pestili so ga v zadnji 
tvarini, narodni zgodovini in svetni povestnici, 
Pa je res stal, ljubi želodar i z 
Kentryja, vasi, ki štela sto duš, pa vsaj 
dvajset vojnikov-junakov, On sam ni imel 

nič vojaškega na sebi, ampak je bil slaboten 
in ozkoprsen, z bledim, bolehnim 
izrazom v obličju, Njegove oči so začuda 
globoko gledale izpod očal, Zamišljeno in 

3* 


razgrebeno se je zdelo njegovo ravno čelo 
od večnega razmišljanja. Izdaleka se mu 
je poznal prirojeni talent za pero in črnilnik. 
Z ničemer drugim bi ne vladal, Tu pa 
veličastno. 

Moreča, čudna tihota je po vsakem 
vprašanju in odgovoru zavladala po dvorani. 
Vsi so vedeli, da je ta bakalavrej takoj 
po izpitu nameraval ustanoviti irskonaroden 
časnik ; da je že večkrat bridke 
vrstice napisal zoper Anglijo in sestavi l 
pač vse klasične oklice želodarjev, ki so 
jih pogosto navsezgodaj v božjem jutru 
našli prilepljene na svetilke in vogale dublinskih 
ulic in so take nesramne resnic e 
vladi v brk lučali, da je morala policija na 
vrat na nos vsak plakat zasledovati kot 
peklenski stroj, Vedeli so pa tudi, da je 
kolegij sv, Trojice dobil visok migljaj od 
zgoraj, naj tega nevarnega človeka, ki bi 
mu najmastnejše sinekurei zastonj kot va bo 
nastavljali, za vsako ceno vržejo, kot 
včeraj ubogega Middlegghora . In magistru 
so svojo dolžnost pošteno vršili . Odigravala 
se je nedopovedljiva žaloigra, Junak 
premočan, sovražnik preslab, in vendar je 
moral na kakršnokoli zvito, zoprno, 
nično vodstvo v petem dejanju junak ubit 
na tleh ležati, 

Jac Kenty je cel teden izpitov do te 
sobote svoje naloge na nedotekljiv, bistro


viden način rešil. O tem se ni dalo nič mešetariti. 
In prav tako se je v ustmeni borbi 
skoz vse stroke slavno držal, Paskalo v 
stožcev prerez in astronomske razločk e 

i Sinekura (dobesedno : brez skrbi) je služba , 

ki ne nalaga njemu, ki jo ima, nobenega dela in 

nobenih dolžnosti, pač pa mu daje mastno plačo . 
Mi pravimo takim službam: »korito«; ljudem pa, 
ki jih imajo : »koritarji« . 

2 Profesorji. 


37 

med Tycho de Brachejem in Newtonom je 
zgledno razvijal, tako da je celo marsika


tera poslušajoča mamka menila, da zdaj ta 
težavni slučaj tudi razume in je krepko 
pritrjevala. Nato je brez priprave prestavil 
več poljubnih poglavij iz Tukidida, latinski 
dialog z dr. Marsenom s polnim preudarkom 
vodil in Bakonovo mnenje o živalski 
duši prav na drobno razložil. Zdaj 
v zadnji tvarini, svetovni zgodovini, ni hodil 
kot navaden potnik z vzorci, ampak 
kot veletržec z velikanskim prometo m 
skoz stari vek in je profesorja, ki mu je 
ves obupan in s težavo sledil, tako mimogrede 
dva-, trikrat fino zafrknil , 

V hipu, ko ga je Emmet navsezadnj e 
ujel, je kandidat z ostrim glasom opisoval 
Katona mlajšega in je sklenil, potem ko je 
bil stoika na vse štiri strani sveta obrnil 
in ogledal, s suhim stavkom: »Sicer je bil 
pa prvi veliki svetohlinec kulturne zgodovine 
!« — 

Nastalo je strašansko razburjenje . 
Papirnati zgodovinarji so zijali v mlade


niča kot v norca. Nadvse je bil poparjen 
profesor Calven, izpraševalec, Za Katona 
je ves gorel. To so vedeli dijaki posebno 
dobro od onega dne, ko. je profesor, ki so 
ga zobje boleli, v lekciji pri Plutarhu obravnaval 
Katona, pa si je dal sredi nje 
klicati ranocelnika in si tri kočnike izdreti, 
ne da bi dal zvok od svoje mučene, 
suhljate osebice . S krvavečo ustnico, toda 
z veličastnostjo stoika je nato dejal : »Na 
daljujte pri: Cato autem, vir tenax ac dolorum 
deriso r 

Katon pa, mož žilav in zaničevalec bole


čin . . . ; pa beseda »vir tenax« tudi lahko pomen i 
skopuha. 


6, 

»Kako morete svojo — da milo rečem 

— drzno trditev dokazati?« je dr, Calven 
zdäj rezko vprašal, Tu se je zdelo, da se v 
znanstvenosti njegove žrtve odpira poč, 
kjer bi se dalo zastaviti in cel nesramni 
mladi tempelj podreti, In bil je zadnji čas:
Še četrt ure in moral je v razvalinah ležati, 
Vsak akademični slušatelj je zato tudi 
sam po sebi čutil krvavi pomen trenutka,
»Katon,« je odvrnil Kenty, »je imel 
vedno krepost na jeziku, V njegovih delih 

se v vsaki vrstici bere virtus gro b 
i t as,' In vendar Salust poroča, da 
je skoparil, in Terencij in Katul se norčujeta 
iz njegove trmoglavosti. Kot pravi 
konservativec in skopuh je vedno nazajgledal, Če je govoril o svobodi, je nastopal 
kot glediščni igralec, Cezar je veliko boljsvobodno mislil in je zato tudi zmagal, 
kakor vedno tisti zmagajo, ki bolj svobodno 
mislijo, tako se svet obrača 

Rektor je kašljal, Emmet bi bil najraje 
v roke udaril, 

»Da je v Cezarju zmagal bolj svoboden 
duh, bolj demokratičen, tega ta stari 
lisjak ni mogel prenesti. Umoril se je pri 
Utiki. Za to mu vrh vsega ni bilo niti zdravnika, 
niti lekarnarja treba plačevati! « 

Po dvorani je zašumelo in zaš'uštelo . 
Irski humor ! 
»Nikar ne delajte jalovih dovtipov! To 
je zelo resna ura, gospod kandidat!« j e 

začirikal dr. Calven s svojim nenaravno 
tenkim, visokim glasom , 
»Resno mislim, zelo častivredni gospod 
doktor Calven, Katon je bil velik 

1 Krepost in poätenost. 


39 

skopuh in ni imel do bližnjega nobene lju bezni, 
Toda brez ljubezni ni pravih junakov, 
Tacit, ki po njem vse to posnemam , 

razločno, pravi, kako je Katon s sužnji ravnal 
kot s kladami ali kepami kamenja, ko t 

da sta dve vrsti ljudi, alí pravzaprav samo 
ena, tisti, ki vladajo, In odloživši bič je 
šel in pisal dalje o čednosti in poštenosti! 

— Gospod profesor, trdim, da je bil Katon 
prvi veliki svetohlinec v kulturni dobi. « 

To je mogočno učinkovalo . Skoro vsi 
poslušalci so prikimavali in mu verjeli, 
rektor je kašljal odločneje, dr, Calven je 
z ostalimi kočniki iz jeze jezik grizel . 
Ugnal ga je — to je bilo očitno! 

»To je vase zasebno mnenje,« se mu 
je navsezadnje vrnila govorica, »toda saj je 
že osivelim zgodovinarjem, ki so veliko 
čitali, težavno kakega moža iz stoletn e 
navlake čisto izluk'iti. Sin moj, kaj šele 
mladostnemu vročekrvnežu! Pojdimo zato 
takoj v srednji vek. « 

S to obupno nesramno in surovo zvijačo 
je tiščal svojega izpraševanca v mračno 
redovje preseljevanja narodov, nato 
skoz junaško življenje Riharda Levjesrčnega 
in zlata polne pohode proti odkriti 
zemlji na zapade, Toda Jac Kenty je bil 

povsod doma, pod francoskimi hrasti, galskimi 
topoli, italijanskimi oljikami, v fjordu' 
in v škotskem klenšipu. 2 Cel srednji 
vek je takorekoč iz svoje glave iztresel, 
kot krepak kmet preveč zrelo sadno drevo 
malo potrese, pa ga na trato izprazni. Tu 
leži, pridite in jejte! 

Medgostise je tu in tam &Ih): »Tabi 

Fjordi so ozki in globoko zarezani morski 
zalivi na Norveškem . 

2 Klenšip (clansh s p) je pobratimska zveza 
škotskih rodov . 


moral našo zgodovino pisati, ha, to bi bilo 

delo! « 
»Kaj to! Knjižnica l « 
»Cel svet poln knjig. « 

Tako ise stopnjuje in precenjuje nagl o 

irsko občudovanje, 

Dr. Calven je nato zavlekel svojega 

učenca v novi vek, va zvita in kočljiva 
stoletja verskih bojev, Toda Kenty je bil 
pravi Kentrijec. O njih gre prislovica, da 
so tako pretkani kot mačka in miš skupaj. 
Dečko je zavohal nevarnost. In brž ko ga 
je dr, Calven s kakim vprašanjem hotel 
izvleči iz prijaznega srednjega veka, je 
Kentrijec s kakimi zvijačnim skokom zopet 
od strani nazaj poskočil, Naj mu je Calven 
tudi najbolj novodobne teze nalagal, jih je 
iznajdljivi potepuh vedno takoj znal zasukati 
na večerno plat, ki gleda v srednji 
vek. Zakaj vse reči, tudi najnovejše, gledajo 
z eno platjo, in sicer vedno z zadnjo, 
kakorkoli že v srednji vek nazaj. 

Toda Kenty ni bíl človek, ki nikoli 
naravnost ne govori. Semtertja je veličastno 
zavrgel, da bi se umaknil za osmega 
Hinka ali železnega Viljema. Takrat je 
vprašanje takoj zagrabil za prihuljene 
roge, pa ga je obračal in gladil, da se je 
izpremenilo v tako neškodljivo podobo , 
ji je tako spretno porezal kremplje in 
roglje in jo je napravil tako gladko in 
nedolžno, da je bilo treba igrači le še 
glavico ukončati. O, bil je užitek opazovati 
to dragoceno igro, ko sta se šla profesor 
in dijak slepe miši, kako je ta vedno 
iznova zagrabil : zdaj, zdaj te pa imam! — 
pa se mu je oni vedno izmuznil in mu jo 
pod nos, podrobil. 

Magistru je vsa korajža v hlače ušla. 
Hlastal je po novih mislihl in se je v onemogli 
jezi skoro zadušil. Toda nato je zo



41 

pet zaslišal, kako njega veličastnost pokašljuje 
in je vnovič zagledal senco roke 
nad seboj, roke, ki se je vedno bolj krčila 
v ogromno, grozečo gosposkino pest. In 
tako se še enkrat zažene in s strupeno, 
smrt zaničujočo nesramnostjo vpraša: 

»Kolikokrat, gospod Jac Kenty, se je 
Irska zoper Anglijo upr . . . je v očitno 
vstajo prešla? « 

Zdaj je izpraševanec mislil, da je izgubljen. 
Saj je bil vendar tudi truden in se 
je obračal kot ranjen jelen od tega novega 
lovskega psa v goste vrste imenitnih poslušalcev 
ob stenah, kakor da sie poizkuša 
tu kjerkoli med dobrim starim gospodom 
in krotko, domoljubno mladenčico izmuzniti, 


»Bodi vendar tiho, Emmet, za božjo 
voljo, bodi tiho!« je Tom tiho prosil, ko je 

slišal naraščajoče hropenje svojega prijatelja. 


Toda zdaj, glejte ne, teh Kentrijcev 
sploh ne pobiješ — glejte, kako so se 
okrogle, globoke oči Jac Kentryjeve zopet 
zasvetile. Kako zvito! Izvohal je izhod. 

Slovesno je dijak začel: »že v davnih 
dneh petero okrajníh kraljev so si stali 
keltski rodovi v vednem boju nasproti, Ljubili 
so vojsko in so radi s sulicami skupa jtrčili, Posebno znamenita je iz šestega stoletja 
krščanske štetve vojska . . . « 

»Gospod kandidat, stopite venda r 
enkrat v polno svetlobo nove dobe! Prašam 
vas: Kolikokrat so Irci — odkar jih j e 

podjarmilo nje deviško veličanstvo Eliza beta 
Zmagoslavnal kolikokrat so Irci 

1 Angleški zgodovinarji imenujejo kraljic o 
Elizabeto (1558—1603) »deviško«, ker se je neko č 
izrazila, da hoče kot deviška kraljica umreti. Seveda 
je bila vse prej kot devica, zakaj njeno življenje 
je bilo razen s krutim preganjanjem katoli



42 

svojim postavnim gospodom z vstajo po


korščino odpovedali?« 

Kratek odmor! Dijak se zbira, Opustil 
bo boj. Čujte! Skoz mogočno dvorano 
zadoni naenkrat čisto suhoparno : »Pokorščino 
odpovedali? Kolikor vem, nikoli! « 

Sto rahlih »bravo« iz klopi in od sten. 
In dvanajstorica glasnih »ei« . »Ej!« in »ho l 

hol« spredaj iz profesorskega zbora. 
»Nisem dobro razumel, gospod -« 
»O, dobro ste me razumeli, Sicer vam 

pa še enkrat Lahko povem: Irska ni Angleški 
nikoli v vstaji pokorščine odpove dala, 
Toda uprla se je večkrat, kot se n, pr, 
plemenit konj vzpenja in bije, čese mu 
ostroge le pregloboko v lakotnice zasajajo 
ali če hoče le preveč in prekrvoločnih go


spodarjev v njegovem. sedlu jezdariti, « 

»Sedaj še ne piševa političnih član kov, 
moj ljubi sin,« je pripomnil dr, Calven , 
naznotraj vesel nad obratom, saj se je ču-
til, da ga močno nadkriljuje, »razložite mi 
raje še državnopravno stran kazenskega 
zakonika ,penal laws s. « 

Komaj je ta beseda zdrknila, je že tudi 

odgovoril zamolkel hrušč šestdesetero ali 
sedemdesetero čevljev in komolcev iz prostora 
za učence. Slišalo se je kot rahlo 

bobnenje gotove, toda še oddaljene nevihte, 
V tem naslovu »krvave postave « 
ležalo morje poštene irske krvi, je stokal 
gozd poln križev in vislic in sramotnih 
stebrov, je težilo mesto ječ, je rožljalo bro dovje 
galej in verig, je rjovel orkan kletev 
in molčalo orjaško pokopališče celega onemelega 
naroda. 

čanov omadeževano z neprestanim ljubimkanje m 
z raznimi njenimi miljenci. (Več o tej strašni leni 
se izve v velikem svetovnem romanu slavnega 
španskega pisatelja Goloma: »Kraljica mučenica«.) 


»Državnopravno stran zakonika z 
imenom ,penal laws'« je zahteval profeso r 
ostro kot šivanka . 

»Zakoni iz zakonika ,penal laws' nimajo 
nobene državnopravne plati! Bili so 

vedno smrtni greh zoper pravičnost « 
»Ali res ne morete tretjega in četrteg a 
člena teh ,penal laws' pravno razviti?« 

»Nel« se je suhoparno glasilo po smrt 


no tihem ozračju. 
»Tuch ne, če vas to stane naslov ,Bachelor 
of Arts‘? « 
»O ne!« je odgovoril dijak neskőnčno 
zdolgočasen , 

Nastal je nemir kot pred obsodbo, 
Toda nenadoma je ves šepet in prerivanj e 
pretrgal klic : »Živel možati Kentrijecl « 

To je zaklical najlepši dublinski glas , 
Vsi so ga poznali. Siri EmmetI Zdaj je va


lovje za in proti grmeče naraščalo, Profesorji 
so si popravljali očala, bakalavreji s o 
se pogumno zbirali, ped& je dirjal semtertja, 
in tej dvorani dolgoletnega pedantskega 
reda je grozilo, da postane prizorišče tepeža 
najhujše vrste, V tem hipu se je sko z 
vznemirjeno družbo priplazil neki mo ž 
prav do rektorja, se globoko priklonil i n 
mu med vednim prigovarjanjem podal nek o 
pismo in kosček časnika, 

Po rektorjevem licu, ki je bilo pravkar 

še neutolažljivo, je zatrepetal resnično od rešilen 
smehljaj. Njegov izraz je postal naenkrat 
junaški in odločen, Silno je pozvonil 
z zvoncem na katedru in dejal, ko j e 
potihnilo : »Prosim besede! — Ali je maste r 
Edward Fitzherber na zborovanju? « 

Gospod, 
2 Visokošolski sluga, 


»Tut« je zavpil dolgi, kot jegulja gladki 
paglavec s svojima kot potočnice nedolžnima 
očesoma, Z velikimi, lahnimi koraki je 
stopil pred rektorja,

»Ali poznate ta časnik in to pismo?« 

»Dá!« je odgovoril Edward odločno. 
Po Kentyjevem lepem junaštvu ga je mikalo, 
da bi se tudi tako pogumnega izkazal. 
Hotel je Emmetu vrniti suknjo, Ta ga je 
bolj bolela kot vse, kar bi sicer moglo 
nadenj priti. 

»Plemenita gospoda,« se je tedaj obrnil 
rektor na cel zbor in je dvignil roko s 

papirjem kot človek, ki hoče vse pobiti, 
»tu je pisano in tiskano, da naj Irska tako 
napravi kot prokleta Francija, svojemu 
kralju in kraljici torej in visokim kraljevskim 
otrokom naj — sit venia verbo' -glave 
poseka, plemstvo in duhovščino pogazi 
in v parlamentu naj dá oblast Dantonom 
in Robespierreom.2 — Tu berite! « 

Nastal je vrišč, ki sta v njem strah in 
gnus pred tako prihodnostjo vse prevpila . 
Gnetli so se skozi vrata, da bi na prostem 
svojim čuvstvom lažje duška dali. 

»Pojdite,« je zaklical rektor milej e 
razkrianemu tolmaču skoz hrumenje, 
»Pojdite in izročite se pri vhodu oblasti. 
Tam vas čaka. In Bog daj, da bi svojo 
včerajšnjo goljufijo zagovarjali in se iz tega 
slučaja za celo svoje življenje kaj

»To lahko naredim!« je ielodar brez 
kesanja odvrnil in Gar el počasi pred hišo 
biričem] naproti. Zakaj policija na akademična 
tla ni smela stopiti. Vse ljudstvo ga 

Odpustite (surovo) besedo . 

2 Danton in Robespierre sta bila dva najkrvoloenej
§a francoska prekucuha, leta 1793, st a 
ustanovila takozvano »strahovlado«, ki je nehal a 
s tem, da so L 1794, tudi Dantona in Robespierre a 

obglavili. 


je gledalo, kako se je mirno in skoro zadovoljno 
med rdečesuknježi pomikal proti 
ječi. S svojimi očmi je iskal EmTneta, ki so 
ga prijatelji hoteli skriti. Toda Emmet se je 
siloma iztrgal, nagle skočil vun na cesto 
in dejal ujetemu tovarišu : »Ljubi, ljubi moj , 
zdaj bi najraje tičal v tvojih velikih hiačah. 
Kje je pa moj rabelj? Tukaj sem!« 

Tedaj je dolgi hrust pozabil vso bridkost 
in vsakršno težavo, pa stopal še enkrat 
tako -vitko in glavo visoko noseč po 
svoji častni poti v temo. 

Vlada je bila mila. Jac Kentyja so pre


gnali z Irske, Fitzherberja vtelenili v kapstadsko 
garnizijo,' Emmet je bil pa obsojen 
v osemdnevni zapor. 

V izpraševalni dvorani je pa snel 
rektor svoj baret2 in načel pesem »Bogvaruj našega kralja!«, kakor je predpisano . 
Bilo je še kakih tristo oseb' navzočih . Toda 
himna se je tako tenko in suho razprostirala 
po dvorani, kot da jo pojo samo štiri 
bledokrvne deklice in kot zemlja stara 
hripava ženica . Tej starki je bilo plač ime 
babica tradicija!' 

Tretji dan je potrkalo na vratca zad


nje ječe, kamor so zapirali posebno težke 
grešnike. Emmet je na svoji slamnici na 
hrbtu ležeč strmel v ozko pore v zidu visoko 
gori na oboku; od tam je padal nanjtenak svit z neba, da Robert ni vedel, ali 
je poldne, ali je mrak ali noč, Kruh in kaša 
sta ležala nedotaknjena poleg njega . 

' Kapstadt je glavno mesto angleške kapsk e 

kolonije v južni Afriki. 

2 Pokrivalo, podobno kapi, kakor jo nosij o 
duhovniki ali sodniki ,

3 Staro izročilo, ki se ne sme izpremeniti . 


Boleča stvarca je vstopila, zastrta in z 
ječarjevo svetilko v roki, Na drugi roki je 
za roč nosila veliko' košaro. Pa se je hitro 
obrnila vun na hodnik in rekla: »Majhno 
počakajte! « 

Nato je zaprla vrata od znotraj in zastirajočo 
jo rutico odpihujoč zaklicala : 

»Roby! « 

E t je prevzet kvišku skočil. 

» oj metuljček! lej jo! mojo golobičico 
« je dejal z glasom, ki je 'ohripel po 
obilnem pitju mrzle vode, Nato jo j~e posadil 
na odejo, prednjo pokleknil in prosil : 

»Pripoveduj mi, če soInce še živi in 
naš ljubi Llffey še v morje teče in po cestah 
tu zunaj še ljudje hodijo! — Tega v 
tej enoličnosti tu ,skoroda več ne bom verjel, 
Samo' to, da ti še živiš in da boš k meni 
prišla, za to sem pa vedel tako gotovo kot 
za svojo smrt, ti ljubljenka! « 

In z viteško spoštljivostjo jo je poljubil 
na čeIce, z meglo orošeno , 

»Vidiš, tebe je Irska k meni poslala. 
Ti si ,pač najmlajši zeleni listič z njenega 
lepega, velikega drevesa, « 

»Ti boš pa tu v temi kmalu postal 
pesnik kot Tom!« se je poizkušala šaliti , 

»Molči mi o Tomu! On je vendarle 
domoljub samo takrat, kadar pesnikuje! « 
se je Emmet jezil, »Ne, izginil je, ko' so 
Fitzherberja prijeli,« — Kar kadilo se je 
izza Robyjevih razklenjenih, ostrih zob,
Višnjevi, ,srditi oblački so se dvigali po 
mrzli, mokri ječi . 

Toda deklica se ni ustrašila, ampak se 
nasprotno smejala in menila, »Roby, nise m 
prišla, da bi se zaradi Toma s teboj pre


pirala, Ampak tebi hočem postreči, gospo dek!
« — In brž je razpoložila potico, potreseno 
z rozinami, mrzlo, rumeno opečeno 
(srnino, sladkor, limone in vrč malinov



47 

ca. Nato, je izvlekla veliko srebrno čašo , 
ki mu je holtela v njej namešati nebešk o 
pijačo, in je položila !sneinobele prtič e 
predeni, naložila s sladkim rožljanjem en 
porcelanast ,krožnik za drugim nanje in ga, 
nožič in vilice iz kovanega zlata pred njim 
povešajoč, izpodbujala, naj čvrsto po jedi 
poseže in se kot junak gosti , 

Emmet je pa potegnil le požirek in 

pojedel kosček peciva, njej na ljubo, Nato 
pa se je je oklenil in dejal, da mu je ta 
urica za jed predragocena. Zdaj se hočeta 
dodobra nagovoriti, 

Poročal je, 1kaj je te tri samotne dnev e 
počel, Preternnb je, da bi bral in pisal, Pa 
sem bral v svoji duši in isi trdno zapisal v 
svojo zvesto glavo. Nič drugega, kakor velike 
govore na narod! Zdaj sem pri četrtem 
govoru, Tri ,sem dogotovil, O moja mal a 
tička, ti govori bodo povzročili da b o 
Irska zarajala, Anglija pa pokleknila . 0, 
govoriti hočem! In ti boš morala takrat pri 
oknu mestne hiše stati in poslušati, In če 
bi mi hotelo poguma zmanjkati, ker mi povsod 
policija s svojimi sabljami nasproti 
bliska in ker Tom uhaja in ta človek iz 
škrilja, ta filister' Dan iz gneče skriva jmiga, naj bom vendar previdnejši in besed 
tiran in revolucija ne rabim, sicer da me 

bodo ujeli in umorili, tedaj se bom ozrl 
le proti malemu oknu na kvišku kot k najbolj 
zeleni vejici irsikega drevesa, pa tam 
videl, kako mi z veselimi, ponosnimi, zardelimi 
lici migaš in hvališ, pa bom še bah' 
pogumen postal in še bolj goreče govoril 
in vse preobvladal in zmagal! O Sara, to 
se bo zgodilo! Na pamet znam tri take govore, 
Ali -naj ti katerega govorim? povej! « 

Človek, omejen v svojem mišljenju in delovanju. 



»Ne, Roby, samo o tebi hočeva govoriti!
« je Sara odločno prosila, »Trvoje vélike 
govore bom vendar enkrat slišala, Toda 
to si zaponmi: kadar jih boš govoril, ne 
bom sedela visoko gori pri skrivnem okencu, 
ampak zraven tebe bom stála in tvoje 
besede za teboj' govorila, Zdaj pa, moj tako 
modri gospod, poslušaj enkrat žensko pridigo! 
Moj oče ,se nad teboj jezi, Materi je 
napravil težek dan. Ti da ravnaš kot pokončevalec, 
ne !kot rešitelj, pravi! . Kazal je 
na našega gosta, tega, tega — kako si 
pravkar dejal? tega moža s škrilja« — 
smešek ji je prižvenkljal, da bi resno zadevo 
pozlatil, — »kakšne priimke iznajduješ 
1 « 

»Dete, kaj je rekel tvoj oče?« 

»Dan da je pravi mož! — Najprej mora 

človek v moža dozoreti, Šele potem qda je 
mogoče moie voditi, « 

»V maža dozoreti l« se je Emmet razjaril 
. »Reci vendar raje: osiveti! Ali so 
starci svet rešili? Ali David ni bil mlade


nič? In Daniel še ,deček? Pa sta začela 
vladati, In Aleksander še ni bil toliko star 
kot jaz, in Hanibal je bil s šestnajstimi leti 
največji general, 0, junaki! — In kaj pravi 
tvoj oče o Bonaparteju tam doli, ki je komaj 
šolarske hlače slekel, pa že tak strašanski 
vrišč dela po 1svetu?« — 

»Tiho, tiho ; o, tem nobene besede l 

Tega oče že zlasti ne more!« 

»In veliki kralji na' teh treh otokih so 
bili vsi mIadeniči : Mied, Edvard in pred 
njimi čudoviti Etelred . In Kristus, ki ga ti 
moliš, je imel še le triintrideset let, pa je 
bil uredil in zaokrožil in izzoril svoje 
svetovno delo. Tvoj oče bi bil gotovo' tudi 
tu dejal: Pustite ga vendar še dvanajstorico 
let pri tesarju, meni se zdi še veliko 
premlad! Dá, tako misli oče — ne huduj 


49 


se za to nad menojl on hoče reči: Vstopite 
najprej, vi mali odrešeniki, v pisarno, 
potem pa postanite še zložni družinski 
očetje, oprezni možje, ki denar 'služijo; postanite 
kesni, zaokroženi in rejeni in modri 
starci in leseni in si privoščujte svoj opoldanski 
počitek! — Potem, dá, potem, če 
vas bo še vedno grizlo!, potem pa delajte 
revolucijo! Lepo, se zahvaljujem! Irska se 
ne bo nikoli osvobodila, če je ne bodo 
osvobodili mladi 1judje, V (svojem prve m 
govoru sem celo, svetovno zgodovino v tejsmeri prelistal, ali je kdaj kak filister naj manjši 
kosček zemlje odrešil . Pa nisem nobenega 
našel, nobenega! « 

»Tega jaz ne razumem, Roby; verjamem 
ti!« je dejala deklica prisrčno, Med 
viharjem njegovega govora je vedno hotela 
krotko vmes poseči in divjaka pomiriti, 
Toda mladi fkralj je bil v svojem bgnju tak o 
zlat videti, da je raje molčala, da bi tako 
ljubljene, prekrasne podobe ne uničila, 

Zdaj je 'pa vendar plaho zajecala: 

»Toda če imaš poklic, našo domovino' re šiti 


»Imam ga, dete!« Zalesketal se 
je mesija , 

»Potem moram pa vendar reči, da ne 
moreš že zdaj — kako se že temu pravi ? 
— oj, dá — lopate zastavitil« 

»Sara, ta beseda ni tvoja!« 

»Pa je resnična, to čutim! Ti se moraš 
v miru pripravljati, Največji Odrešenik 
svoje domovine je vendar tudi trideset let 

rabil za tiho pripravljanje, preden se je 
upal vojsko začeti, Toda potem jo je pa v 
treh letih tudi temeljito koné'al . « 

»Kdo, je to? Ne razumem,« je dejal 
Emmet, ki mu primera s Kristusom ni kar 

nič več ugajala. 

Patria. 4 


»To je Jezus,« je pripoznala pobožna 
deklica glasno, »Bog na križu, ki roke še v 
smrti tako široko razteza, kot da govori : 
Otroci, vam je še vedno tesno na zemlji ; 
zdaj sem vam pa tako širok, glejte, tako 
širok prostor napravil! « 

»Oh, ta stara zgodba! Zgodba? ne, 
ta lepa pravIjica!« je Robert nevoljno mrmral, 
ker ga je stvar vendarle genila , 

Tu pa je potrkalo na vrata, 

»Oh, zdaj moram pa zopet iti! Poslušaj, 
Rohy, zakaj' sem pravzaprav prišla. 
Hotela sem. ti nekaj lepega povedati. 
Ugänil Oh, na to še ne misliš ne v svoji 
veliki splošni misli, Zato ti bom povedala : 
Vedno ti oistanem zvesta, če te prav sramotno 
spodé ls kolegija in te moj oče ve č 
še pogledati noče! To je prvo. Pa še nekajlepšega: Tako vztrajna kot sem v ljubezni, 
sem tudi v molitvi! O, ne neham ljubiti in 
moliti, da vendar še enkrat postaneš cel 
Irec!« 

»Kaj?« je Emmet jezno zagrmel, »mislim, 
da sem cel Irec, tako cel kakor nihče 
drugi na dublinskem tlaku, Vsi imajo luknje 
v svoji narodni noši, Jaz nobene ! « 

»Ne, ti dragi in lepi, ti si vendar le 

polovičar! Cel. Irec mora biti Kelt' in 
kristjan! To skupaj se šele imenuje Irec , 
je dejal Dan,« 

»Sara,« je zakričal Robert, »če me ljubiš, 
ne govori nobene besede več z O'Connellom, 
Ali slišiš! — to) hočem! — trikrat 

1 Irci so keltskega rodu, Kelti so imeli v starih 
časih skoro vso zahodno Evropo v svoji lasti. 
Kesneje so se pomešali z drugimi narodi, ohranil i 
so se še deloma na Francoskem (v Bretagni), Luksemburškem 
itd., zlasti pa na Irskem, kjer govori 
veliko Keltov še svoj stari keltski jezik ; nekaj se 
jih je ohranilo tudi na Angleškem, Beseda Kelt 
pomeni to kar latinski izraz »celsus«, t, j, vzvišen. 


51 

več bi trpel tu v temi, če bi o tem ne mogel 
biti zagotovljen, e 

»Le zagotovljen bodi, on plava že po 
morju, pa ti še mnogo pozdravov naroča , 
in .da se hoče tako junaško boriti kot ti, 
samo drugačet« ' 

Daniel 0' Connell, slavni irski narodni 
voditelj in rešitelj, je bil rojen 6, avgusta leta 

1775, v arhenu v grofiji Kerry, umrl 15, maja leta 
1847, v Genui. Bil je sloveč advokat in ognjevit 
govornik in neustrašen domoljub, Leta 1828 . je bil 
izvoljen za poslanca v angleško spodnjo zbornico , 
pa ni mogel vstopiti, ker kot katoličan ni mogel 
priseči na takozvano »testakto« (t, j, poizkusna postava), 
Ta postava, ki jo je sklenila angleška zbornica 
leta 1673., zahteva od vsakogar, ki ima kako 
javno službo, prisego, da zametuje katoliško vero ,
papeža kot vrhovnega poglavarja, pač pa priznava 
angleškega kralja kot takega; dalje mora po tej postavi 
vsak poslanec in sploh javni uradnik spreje mati 
obhajilo po anglikanskem (krivoverskem) obre du 
in poleg tega priseči, da ne veruje, da je pod 
podobo kruha in vina v sv. Rešnjem Telesu Jezu s 
resnično pričujoč. — Na Irskem je nastalo velikansko 
razburjenje zaradi tega, grozila je vstaja. Vlada 
se je ustrašila pa je irskim katoličanom začela obe tati 
samoodločbo, »testakto« je pa odpravila, tak o 
da je O'Connell leta 1829., ko je bil drugič izvoljen ,
mogel v zbornico . Leta 1832, je bil voljen v irskem 
glavnem mestu Dublinu, ki ga je prej vladala mrzka 
protestantska klika, Kmalu je imel njegov klub irskih 
poslancev čez 50 članov, S svojim neustrašenim 
nastopom je dosegel, da se je odpravilo vse 
polno Ircem krivičnih postav ; leta 1840, je začel 
vnovič odločno nastopati za irsko samoodločbo. 
Prirejal je »velike ljudske shode«, duhovščina se je 
gibanju postavila na čelo in ljudstvo navduševala 
in na shode vodila, Na teh shodih je O'Connell 
ognjevito dokazoval, da bo konec bede in zatiranj a 
nastopil tedaj, ko se Irska od Anglije loči. Hkrati 
pa je tudi opozarjal, da bi nasilje in vstaja Irsk o 
uničila, Vlada je naperila zoper njega in druge voditelje 
tožbo ; 24, maja leta 1844, je bil O'Connel l 
obsojen na okroglo 50.000 kron globe in eno let o 
zapora. Moral je v ječo, toda pritožil se je na gosposko 
zbornico (zbornico lordov), ki je obsodb o 
razveljavila in O'Connella so z velikimi slavnostm i 
sprejeli, ko se mu je ječa odprla . — Leta 1847, j e 

4* 


52 

»Bomo videli, kdo bo bolje opravil, « 
je dejal Emmet olajšan . 
Zdaj je trkalo še bolj nepotrpežljivo, s 
trdim in ,čisto mehkim členkom , 
»Dva trkata,« je zaklical Robert in 

poskočil, 

»Da, ljubi Roby, dolgočasno je zate 
tu; tovariša ti je treba,« je naglo odvrnil a 
Sara in — Harryja Goesa skoz vrata spustila, 
Ta se je z razprostrtimi debelimi ro• 
kamni zakadil proti Emmetu, padel pred 
njim in mu objel kolena in jokal in se 
smejal in prosil, »Naj bom tu, naj bom tu! 
Zenske doma so mi dovolile,« 

Robert je razklenil usta in zasmehlji


vo gledal kodrastega dijačka in bratran


.

čiča, 

»I kaj naj pa vendar v tej luknji sku


paj počneva?« je nazadnje vznevoljen vprašal, 
— »Ne, vidiš, res te ne rniorem rabiti. 
Meni je samemu najbolje, Pojdi! Motil 
me boš, kadar se bom z Irsko pogovarjal . 
Ne, ne, ne, pojdi!« 

Toda Goes se ni dal otresti. Trdno s e 
je držal Roberta. »Besedice ne izpregovoriml
« je obetal, »Da smem le tu biti. Saj 
veš, bratranec, kako te imam rad, Tako 
lepo je s teboj trpeti!« — Gen1jivo je to še-
petal in je lezel vedno globlje med prijateljeve 
prsi in rokave, ta čudni, bogati in 
vendar tako ubogi sirotek, ki v svoji ponosni 
palači ob Howthu ni imel drugega 
krog sebe, nego tri težke tete , 

»Ostani torej,« je Robert malomarno 
dovolil in mu je odstranil lase s čela, Tu 
je pa dečko ujel to spoštovano roko in jo 
kot kužek pokril z urnimi poljubi, 

potoval v Italijo in umrl v Genui, V svoji oporoki 
je zapisal, da «izroča dušo Bogu, srce Rimu, telo 
domovini«, Res so njegovo srce poslali v Rim, truplo 
pa prepeljali na Irsko, kjer počiva v Glasnevinu, 


Ko je Sara kot solneni žarek izginil a 
iz zapora, se je vtopil Emmet zopet v svoj 
stari, trdi molk, Podoba razpetega moža 
ga je mučila, Vstajala je iz črne stene prav 
do obokov, Toda roke so ji rastle kot veje 
orjaškega drevesa tu čez Irsko, tam preko 
Anglije, rastle čez vso zemljo in preko 
milijonov zemlja s stvarmi, ki jih v blisketajočem 
svetovju niti ni, objele so neizmerni 
vsemir in ga pritisnile na srce. In 
vedno se je ponavljalo: »Tako široko, tako 
široko sem vam naredil iivljenje! « 

EJ, neumnost, na nobenem papirju iz 
onih dni ni to zapisano, še v noben judovski 
kamen ni začrtano! 

O kajpada, Sarino srce je več nego tak 
star s pečati opremljen papir in več nego 
kamen iz mesta Jeruzalema, O Sara, srečna 
Sara, kako ti lahko veruješ ! 

On ni nikoli mogel, niti ne še kot vo


sek mehko dete, Oče je vero zasmehoval , 
boječa mati jo je skrivala. Poleg straho , 
petne, skoraj praznoverne skrivnosti materine 
se je zdel malčku lahni, zlati pozemski 
humor očetov, ki je cenil le to, kar 
je tehtalo in dehtelo in dišalo, veličasten. 
Ne svetega pisma, ampak rimsko zgodovino 
je moral dečko študirati, In tu se je naučil 
zmagoslavje tako ceniti nad trpljenje 
in drzno vstajanje tako nad potrpežljivo 
ležo, da mu kesneje tudi zgodba o Kralju 
ponižanja in trnja ni nič kaj več imponira


la. Veliko raje bi bil Emmet eden izmed 
Grakhovl kot izmed apostolov. 

Tiberij in Gaj iz starodavne plemenite rimske 
družine Grakhov, Sernpronijevega rodu, sta kot 
Ljudska tribuna hotela streti sebično vlado boga 


tega plemstva, pomagati ubogim državljanom, odvzetí 
plemstvu zemljo, kolikor so je preveč imeli; 
ohraniti bi smel vsakdo le 500 rimskih oralov, t. j. 
približno 125 hektarov javnega posestva, ki je bil o 
državna last; ostalo pa naj bi dobili revni rimski 


54 

Nato je, sledila dublinska šola s svoji 


mi svetohlinskimi učitelji, sledile so vtihotapljene 
knjižice Rousseaujeve in Voltairjeve 
in Diderotove in njim za petami j e 
prišlo veliko odrešenje na Francoskem, in 
vse to je dovršilo svobodomiselca, In vedno 
se je vmes izpraševal, kaj je Ircem njih 
debela katoliška vera doslej pač pomaga• 
la. Leni, otopeli in siromašni so postali , 
nezmožni, da bi kdaj iz lastne 'noči raitrgali 
angleške vezi, Toda če bi bila Irsk a 
svobodomiselna, o potem bi bila doživela 
krst krvi in osvoboditev kot Francija . Zakaj, 
si je dejal Emmet v pozlačeni zaslepljenosti 
vseh mladih svobodoljubov : na 
Francoskem živi zdaj vsak državljan ko t 
kak bog. 

Toda, glej, tu prihaja vendar eden, ki 

-vse te male bogce prevrača, ki hoče sa m 
tak zemeljski bog biti, gospod bog Napoleon! 
že o njem pošepetavajo, kot nekda j

o Cezarju, da enkrat osvoboja, zato da 
potem dvakrat usužnjuje. Ej, to pravijo ti, 
ki ,so bili tepeni, Emmet veruje v Napoleona 
kot donašalca vse zemeljske svobode , 
Toda govori se, da hoče Napoleon 
zopet vpeljati vero v kraljestvo pameti, v 
Francijo, da je že obravnaval z rimsk o 
Cerkvijo, on da priznava, da brez vere ne 
more z ljudmi nič početi . Ali naj bo to res? 
Torej tudi ta velikan gre proti razprostrtim 
rokam, prav kakor stara Irska, kot 
O' Connell, kot Sara, Ali je tam tako lepo , 
tako varno? Oh, ko bi človek mogel ve rovati! 
— 

državljani, Pa sta umrla oba nasilne smrti . Tiberij a 
so senatorji (bogato višje plemstvo) ubili leta 133 ,
pred Kristusom na Kapitolu, njegov brat Gaj se j e 
pa leta 121, dal na begu pred sovražniki umorit i 

od sužnja . 


Nenadoma začuti mali Goes, ki zadovoljno 
čepi ob slamnici, Emmetovo krepk o 
roko v svojem neizmernem čopu in ga sliši , 
kako skoraj prosi : 

»Bratranec Harry, povej mi : Ali ti tudi 
veruješ v Kristusa, Odrešenika? — Povej , 
mali' « 

Ta je s svojim neukročenim viharje m 
prikimal z veliko odločnostjo, »V Kristusa ? 

— Kajpada! to mora vsakdo! tu ni druge 
poti! — Ti vendar meniš našega Zveličarja! 
Dete Jezusa! malega božjega Dečka 
v tempeljnu! Učenika na goril ki je Lazarj a 
obudil! njega, ki je — tako veličastno, oh , 
tako veličastno umrl, poglej, tako --(t 
In resnično, dečko je razpel svoji roki , 
kolikor daleč je mogel in je nagnil težko 
kodrasto glavo na stran in dvignil svoj e 
velike, svetle otroške oči proti nebu, prav 
tako, kakor je zadnji veliki teden enkra t 
pri predstavi trpljenja Kristusovega, ki s o 
jo priredili otroci, to sveto vlogo igral . 

Ostal je v tem težkem, mučnem, blaženem 
položaju, oči vedno upirajoč navzgor, 
z rokami vedno odločno raztegnjenimi 
v daljavo, in ustnicami molče sklenjenimi, 
kot da mora čakati, dokler ne prid e 
smrt. 

»Dovolj!« se je zahvalil Emmet pre vzet, 


»Dopolnjeno je!« je malček globok o 
vzdihnil in njegove oči so se orosile. Tako 
globoko je Harry igral svojo, vlogo ! 

»O, ti dragoceni, bogati človeček, ti!« 
je dejal Roby in se ga je oklenil kot kakega 
velikana in mogočnjaka. »Ko, bi mi vendar 
mogel nekaj tega prodati! « 

»Česa, moj kralj?« 

»Nekaj tvojega Boga in tvoje božj e 
verer« 


8. 
Ta čas so spremljali ielodarji in mor-
ski fantje 0' Connella v čolnu proti londonski 
poštni ladji zunaji v pristanišču. Veslali 
so počasi, in vselej, kadar so prišli blizu 
fregate »Marte«, je prosil Daniel: Ae je 
časa. Vozite še enkrat proti bregu, da lepo 
mater še dolgo gledamo in se moremo o 
njej razgovarjati!« 

»Svetujem vam,« je iskreno dejal, 
»držite se preizkušenih starih bojevnikov . 
Nikar sami nič ne delajte, dokler vam ni 
zrastla dlan dolga brada. Vsi razumni 
ijudje v deželi so zoper vstajo. Pred vsemi 
plemeniti Curran! Zakaj ne koristi nič in 
krščansko ni. Angleii se našim puškam 
smejejo, Saj jih imajo vendar stokrat več . 
Toda začenjajo se bati naših govornikov, 
pridigarjev in pesnikov in učenjakov. Ali 
pri izkušnjah niste tega videli? Torej tu 
krepko zastavimo! Saj ima London tudi 
velike govornike, toda take, ki iz mošnjice 
govore, ne pa takih, ki govore iz lakote. 
Povejte, kdo govori močneje? — Pa imenitne 
pridigarje imajo, toda take, ki govore 
iz razuma, ne pa takih, ki govore iz srca . 
Kdo, bolj učinkuje? — Tudi sijajne pesnike 
poznajo, toda take, ki pojo iz prostosti, ne 
pa takih, ki pojo iz verig, Kdo pač boljgoreče užiga? Prijatelji, naša stvar ima 
več moči, ker ima več resnice, Študirajte; 
pišite, učite, govorite, pesnite, volite in 

dajte se voliti, urejujte zemljo, prehodit e 

vsako vas, zbirajte vse, — in jih borno ob


vladali pa brez krvi,« 

Nekateri so dvomljivo, admaievoll z 

glavami. Starejši Corbet je izvlekel košaro 

z vinom in kozarci, 

»Veste, kaj je najhujše? Naš narod ne 

pozna postav. Razložite mu jih! Narod, ki 


57 


svojo ustavo pozna, je skoro vsemogočen, 
Pokažite Irski, kje je zakon pravičen in 
kje ga moremo 1jubiti . In pokažite mu, kje 
je krivičen in kje ga moramo zakrpati alí 
novega narediti. Pred vsem pa mu pokažite 
vrata in stopnice, ki jih ta stara, zarastla 
postava jasni glavi odprte pušča , 
da more od tu nekaj svobode vun smukniti, 
Pokažite vendar ljudem postavne pripomočke, 
da moremo naše mučitelje prijeti, 
V starem Rimu so dejali: Juriste pobijte! 
Irka pravi: Več juristov! V svoji 
brezpravnosti jih prav tako, potrebujem o 
kot soInce in vodo!« 

Tako je govoril vztrajni in resnobni 
Dan in njegova beseda je donela glasno in 
težko kot polne orgije nad glavami ves


lačev, 

»Nikar tako glasno ne govorimo!« je 
svaril Brown, »Povsod se vozijo čolni 
okoli. « 

»O, tu hočemo svobodno in glasno govoriti. 
Saj tu je večno, dobrotno morje, ki 
ga je vaš Tom tako dostojno opeval, Tu se 
izprehaja prostost, če jo s celine spode, 
Čigava je ta voda? Nihče ne ve, Toda vendar, 
božja je in vseh ljudi brez razločka! « 

— S tem je zajel prgišče sivoblesteče vode 
v svoje rdeče, hrapave roke in jo je zor 
pet izpustil, da je blaženo pljusknila v veliki 
kotel nazaj. 
Prozorne, lahne večerne meglice so 
visele nad zalivom kot isvileni prtiči . Začelo 
se je temniti. Še za hip je zrl dan po 
svoji lepi zemeljski lastninici, potem je pa 
nasičen dejal : Dovolj, dajmo naši ubogi sestri 
noči tudi še nekaj in je zaspal. Toda v 
tem kratkem zadnjem hipu se vse še do-
ločno videlo: preprosto mesto, trstikasta 
okolica liffeyskega zaliva, nizki, z vrbami 
obrastli bregovi proti severu in bolj strmi 


proti jugu, njimi pa kljub zgodnji zimi 

tako zelene griče z njih tako čudovito 
osamelimi, skrivnostnimi kopami, kjer človek 
vsako minuto meni, da se mora na 
obzorju prikazati pradavni ovčar in pogledati. 
za svojimi neštevilnimi v volno 
oblečenimi Zivalmi. Vedno pö sto in sto 
jih drobenti tu doli in se vsevprek pase, 
nato pa pride sinji potok na travniku in 
zopet sto snežnobelih ali kot mesec rumenkastih 
ovac, pa zopet sinji potok in 
tako dalie. Pa imaš podobo neba tu doll, 
neb), če je polno lepih, velikih, belih 
oblakov in se le tenki, sinji potočki etra 
vmes pretakajo, 

Nekaji časa so bili vsi, ki so bili v 
ladji, zavzeti nad to podobo, ki se zdi 
tujcu tako neutolažljivo dolgočasna, Ircu 
pa kot nesmrtna pravljica , 

»0, kako si vendar lepa, domovina,« j e 
zaklical Daniel, »in kako nema in potrpežljiva! 
0 Bog, kako potrpeiljiva!« — Ob e 
roki je razpel proti bregu, kot da hoče to, 
ob večno valujočem morju tako tiho sedečo 
deželo iz njene otrpelosti vzdramiti, 

»üe človek tebe, Dan, posluša,« je 
dejal predvesljaä' Lesby Cor, »pije čisto 
močno vino, Ali ni res? — In kesneje bolj 
astra vidi. Kako drugače je pri Emmetu. 

— Bog ga blagoslovil — Toda kadar on 
govori, je kot divji, neugnani mošt, ki čez 
vse čaše vre, uži'ga in vpijanjuje, In vendar 
je Emmet tako sijajen človek, da bi ne hotel 
nikdar Boga prositi, naj bi ga drugačnega 
naredil. « 
Preko Danovega suhega, koščenega , 
rjavega, južnega obraza je šinila senca. 
»Slavite ga lel« je počasi dejal, »toda 
nikar slepo za njim ne hodite! Vaši junaki 
mi niso všeč, V morje me vrzite, če vas 
žali, toda povedati vam moram : Ta Emmet 


59 

se mi zdi preveč ujeda, ta Tom pa preveč 
drozeg, kakor da bi vam mogla oljično vejico 
v krempljih prinesti. Enega mora človek 
ljubiti, to je res; drugega občudovati, 
to je tudi res, Toda, da bi vas vodil, moje 
ljube irske lastavice, da ,bi vam dobra 
gnezda spletal in vam domačo udobnos t 
notri zasajal, za to je orel predivji, drozegprekrotek, Priti mora tič, domač kot čaplja 
in, drzen kot sokol in priden kot či


žek in pobožen kot škrjanec. Joj, takih 
tičev ni! »Toda« Dan se je zasmejal 
»zato tudi nismo tiči, ampak 1judje« in ob 
pravi uri nam bo Bog že pravega načelnika 
obudil, « 

(kako lep in velik je bil ob takih 
besedah! Nato je pa pripovedoval o advokatski 
pisarni, ki si jo urejuje v Londonu, 
kako da namerava iz nje-napraviti irsko 
trdnjavo sredi Londona, kako da v Londonu 
nikakor ne smejo iti mimo njegovih 
oken, ampak da se morajo oglasiti in mu 
vse povedati, kar se doma hudega godi, da 
more to v vse časnike natrositi in tožiti 
in Evropi vest vzbuditi, In vsakemu posamezniku 
je položil roke na kolena in obljubil, 
da bo ustanovil v Londonu pomožno 
blagajno za Irsko in jih je rotil, naj nikoli 
nikar kaj važnega ne podvzemajo, preden 
tega ne vedo Irci na Angleškem in predvsem 
staroste doma, tako, da si morejo 
potem v stiski roke čez morje podati in si 
medsebojno pomagati . 

Obljubili so mu vsi v žareči sapi. 

Tedaj se je pa ta čudoviti moi popolnoma 
otajal in je postal mehak kot otrok. 
Opisoval je svojo mladost v Kerryju, domačo 
reko Shannon in cerkvene praznik e 
v starih vaseh, plese kmetic v coklah in 
glasni dan sv, Patrika in pisano pustno 
procesijo in praznično obiranje češpelj in 


sredopostne kresove. In ko je slednji č 
zapel starodavno pastirsko pesem : 

»Pastirji, molzaei, veste li to, 

da nam je najbližje sinje nebo!« -


in so vsi poprijeli, on je pa vseh sedem 

mogočno veselo preglasoval : tedaj sta bila 
oba Corbeta in Brown in Lesby Cor in 
drugi prepričani, da je ta mož tisti sokol 
in čaplja in čižek in škrjanec — vodja irskih 
lastavic . 

Stemnilo se je. Svetilke na »Marti « 
so trepetale vedno bliže skoz vlažne hlapove. 
Pristali 'so, objeli izbornega človeka ,
ki je iz svoje prej tako nepriljubljene ,
krhke nravi zdaj v zadnjih urah take velike 
iskre ukresal, da so se vsi ob njih 
ogreli. Nato so se peljali sedmeri z velikim, 
slovesnim premislekom za bodočnost 
proti mestu nazaj. 

Ko so izstopili iz čolna, je zadel 
Lesby Cor na nekaj steklenega. 

»Pri svetem Patriku, čudež se je zgodil,
« ie zavpil očivklno začuden . »Sedem 
Ircev je vzelo seboj na vožnjo tri steklenice 
sherryja,i pa so jih neodprte domov 
pripeljalif « 

»Pustite jih čolnarju!« je zavpil eden, 
»pa bo čudež popoln . « 

»Ne,« je dejal okorni Brown in jih 
zavil pod plašč. »Mi hočemo Irsko vsajnocoj rešiti ene izmed stotisoč pijanosti ;
pojdite!« 

»In jih Angležu naprtiti!« je eden naprej 
snoval. 

1 Izgovori: šerija; sherry je belo špansko vino 

iz Xeresa . 


61 

»Pojdite!« je kričal starši Corbet, »ne kaj 
vem! Za menoji « 

Šel je pred njimi za stolp kolegija, kje r 
je ležala ječa za najdebelejšimi zidovi. 
Tam so se razpostavili v senci in O'Nelly,
tenorist, je vprašal : 

»Kakšno pesem zapojemo Emmetu? « 

»Našo želodarsko!« je zavpil Lesby. 

»Ne,« so prosili ostali, »Pri tej bi Dan 
gotovo ne pomagal.« 

»Bog varuj kraljal« je predlagal mlajš i 
Corbet. 

»Ne,« se je zopet glasilo, »tu bi p a 
Roby ne pomagal. « 

»Veste, kaj,« je dejal o' Nelly slovesno, 
»Z nebes se, Bog, nizdol ozri! « 

»To, da, to!« 

In skoz meglo in vlažno, sanjavo zimsko 
dublinsko noč se je zdaj razlegla pesem, 
bolj pobožna, kot se je kdaj slišala v 
katerikoli irski cerkvi. 

Že pri prvi kitici so se izza star e 
stavbe pokazali angleški yojaki-stražniki . 
Hoteli so mir zapovedati in uporni narodi č 
razgnati, Tedaj so pa zapazili, da je bila 
cerkvena pesem, ki se je pela v Westminstru' 
in v škofijski katedrali v Dublinu, 
pred kraljem in kanclerjem. Ali se sme to 
prepovedovati? Pustili so sablje za pasom, 
stopili nekoliko nazaj in poslušali, in Kensens, 
najmlajši izmed gardistov, čigar mat i 
je bila Irka in ga je s takimi pesmimi vzgojila, 
jo je tiho brenčal . 

Toda ko so 'kitico izpeli, je častnik 
Ralf Freesh močno namignil z mečem : dovolj! 
Da se dobro ve, da ne prepevajo ve likemu 
Bogu v višavi, ampak svojemu ma lemu 
bogu tu doli v nižavi. 

Mestni okraj v zahodnem delu Londona,

slaven zlasti po svoji stari westminsterski opatij i 
in cerkvi . 


Tedaj pa mu je pomolil Brown blestečo 
rumeno steklenico sherryja pod nos 
in kratkomalo dejal : »To za drugo kitico!
« — 

Pod drevesi se je zopet začelo lepo 
triglasno: 

Trna angelov veliko raj, 
nam enega za gosta daj, 
ime pa »Mir« naj bo mu ! 

Nato so prešli k tretji kitici, Toda 
zdaj je pritekel narednik in po naročilu 
častnikovem zapovedal, da morajo zdaj pa 
vendarle nehati. Saj so lepo napravili, 
Emmet da bo zadovoljen in tudi sir Ralf 
Freesh da se vljudno zahvaljuje . 

Tu mu je poštenjak Brown s suhim 
izrazom ponudil drugo steklenico in dejal : 
»To za prihodnjo kitico! « 

Zopet se je vzpenjala slovesna cerkvena 
pesem sladko in sveto ob starih 
drevesih in zidovih nakvišku, Tedaj je pa 

priskočil prostak iz stražnega zbora in zapovedal: 
Zdaj da morajo pa na vsak način 
oditi! Nobene cerkvene pesmi da se ne 
poje več nego tri kitice. 

»Saj tudi mi ne bomo četrte. Samo tri 
znamo na pamet. Toda prvo bomo še 
enkrat ponovili! Nátel«' — In tretja zlatorumena 
sherryjeva butiljka se je preselila 
k vojaškemu krdelcu, 

nebes se, Bog, nizdol ozri! Pod 
križem Kristus, glej, medlir« — so še 
enkrat zapeli s čudovito prisrčnostjo . 

Robert je spal na pláhuti in poleg 
njega je ležala debela, mala, grda, tod a 

tako Ijuba nemirna butičica Harryjeva, ki 
se je bila globoko pod roko zarila; oči je 
imela odprte in je na pol sanjala na pol 
bledla v tem mrazu in tihoti. Štel je globoko, 
krepko dihanje svojega oboževaneg a 
gospoda . 


»En — dva — tri — štiri —, en — 

dva — tri — štiri! kot pesem, zares! « 

»En — dva — tri — štiri —! kot vo


jaški korak v lepem ritmu, — ne, kot ge


neralski korak tam spredaj na fronti, 

proti sovražniku, nasproti miru, prestolu! « 

»En — dva — tri — štiri! kot 

umerjeni znaki pozaven na dan kronanja , 

— zmaga — zmaga zmaga — zmaga l« 
»őuj, čuj! Odkod prihaja to? od zgoraj, 
od zdolaj, — pesem! O Bog, že prihajajo, 
so že tu! — Roby, tvoji možje, tvoj e 
ljudstvo, — Kralj, zbudi se, zbudi l « 

In Harry je tresel Roberta z veliko 
slovesno važnostjo in mu na uho klical : 
»Hura, kralj, ali slišiš? So že tu! « 

»Norček!« — se mu Emmet zaspan o 
smeja, »tebi se sanja,« — Toda že osupne , 
»Ali se mi morda sanja?« — Sede in posluša 
na zid, doeim Harry poklekne i n 
roke sklene in moli , 

»Z nebes se, Bog, nizdol ozri! 

Pod križem Kristus, glej, medni« 

»Kristus, Kristus!« šepeta Emmet za mišljen 
, 

Petje zunaj obmolkne, Da, to so bili 
njegovi prijatelji, O ti ljubi, dragi! Toda 
zakaj mu pojo tako zateglo sladko pesem? 

— Zgrozi se, Zopet se iz teme te grobnic e 
dvigne nekaj velikega in svetlega in čudovito 
raste in razteza božje roke v neizmernost, 
Zopet mu je, kakor da ga hoče neka jljubega objeti in na srce pri.tisniti. Tedajje pal nazaj na odejo, si zatisnil oči, s e 
zakregal in stisnil nazadnje pest in deja l 
poln srda : »Oh, kako bom mogel s takimi 
cerkvenimi pevci revolucijo zadetil« 


10. 
Tri leta so pretekla izza onega 
pora, tri bežna, divja in vendar strašno 
težka leta, In Robert Emmet zopet gineva 
v zaporu, Pa to ni več častni zapor uni« 
verze, to je navadna ječa na smrt obsojenih 
izdajalcev domovine v dublinskem 
gradu, 

mizo sedi in glavo podpira in čuti, 
kako se mu vzbuja preteklost. Vidi se, 
kako stoji pred velikim Napoleonom v Parizu, 
Iz oči v oei je ledenomrzlega, razdražljivega 
Korsikanca s svojim mladim 
ognjem tako razvnel, da osvojevalec nazadnje 
vzklikne ; »Dobro, v avgustu 180 3 
bo moje brodovje pristalo v dublinskem 
zalivu. Do tedaj se pripravite!« 

Ej, kako se je pripravil! Pod stotero 
preobleko je pretaknil v Londonu za vsemi 
Irci in jih stotine pridobil, Corbetti, Browni , 
Lesbyji, vsi so šli za njim, Le Tomaža 
Moorea ni bilo, Ta je stal za anglešk o 
trgovsko mizo in si je hotel denarja prislužiti, 
Pa vendar ne bo dolgo vzdržal v 
pisarniškem prahu, In potem bo naše 
zmage opeval. Mehki tovariš ni ustvarjen 
za dneve boja, Naj le zaenkrat ostane za 
mizo, Toda pozneje naj poje, čas sreče je 
njegov pesniški čas, 

0'Connel je Robyja kajpada odločn o 
in trdo zavrnil, On ni hotel o sili nič vedeti, 
»Naš Kristus je svet s križem odrešil, 
Vi ga hočete odrešiti s tisoč puškami!« S 
tem je pobil vse silne mladeničeve napade , 
Srdit je skočil Emmet od tega obotavljača 
na poštno ladja proti Dublinu, Tam je porabil 
vse svoje velikansko premoženje za 
nakup ceste s celo vrsto hiš zraven Gradu. 
To se je moralo zgoditi skrivaj, z neskončno 
zvijačnostjo in stoterim zakri



65 

vanjem. Tu so tedaj v globokih kleteh vlivali 
krogle, kovali orožje in pripravljali 

težke vreče polne smodnika . In onega slavnega 
avgustovega dne, ko bi se prikazalo 
francosko brodovje, so si nameravali s t e 
ulice z drznim naskokom osvojiti vladni 
grad in ž njim oblast nad Dublinom , 

Tedaj pa, malo pred dogovorjenim navalom, 
je slišalo mesto zamolkel podzemski 
grom, kakor od potresa . V Emmetovo 
smodnišnico se je prikradel nepreviden 

plamenček in je v zrak zletela . 

Zdaj se je pa začela žaloigra brez primere 
nad Dubli'nom. Razvaline, vojaki, 
hišne preiskave, zapiranje, noč in dan 
jezdeci po plašnih, smrtno tihih cestah , 
zamolklo trkanje železnih kladivov na 
vrata, ječe in smrtne obsodbe in dan za 
dnem klicar, ki obeta vrečo, polno angleškega 
zlata, za glavo zarotniškega poglavarja 
Emmeta. Mladenič se skriva v hiši 
svoje gospodinje v predmestju, Tisoč jih 
ve, kje: nihče ga ne izda. Toda cela legija 
zvestih tovarišev mu ponuja svoje konje , 
denarnice, lastno življenje, da bi mogel 
ljubljenec Irske zbežati na celino, Toda on 
se trdovratno brani. Dokler ni videl svoje 
ljubljene neveste in se od nje poslovil , 
noče bežati. 

In med tem čakanjem zasledi policija 
njegovo, sled, udere s kopji in streli iz 
samokresov v hišo, in izbornega človek a 
odtira v ječo. Ob tej vesti požene njegovi 
častitljivi, osiveli materi vso pičlo kri n a 
eno točko v srcu, ona obledi in se mrtva 
zgrudi. 

Robyjev govor pred sodniki je ponosen 

in veličasten, Naj ga le umore! Irske ven dar 
ne morejo umoriti! Kaj mu je za življenje! 
Premoženje, mater, nevesto je žrtvoval 
Irski ; ali naj bo potem težko, tudi še par 

Patria. 5 


let pod sekiro položiti? Naj ga le umore ! 
Toda eno zahteva: vsaj po smrti naj mu 
pokoj dadol Nihče ne govóri ob njegorve m 
pogrebu, nihče mu ne piši nagrobnega napisa! 
To b,o enkrat Irska storila, če jo bo 
drugi Emmet enkrat popolnoma osvobodil. 


Sodniki so se zavili v leseno oko


relost, Če bi tudi hoteli, ne smejo pókazati 
nobenega genotja. Še to noč, tako se glasi 
njih pravdorek, mora nevarni človek na 
morišee. 

Kdo bo pač ta drugi Emmet? Samo to 
ga zdaj še zanima . Svoji nevesti in svojim 
tovarišem je naročil poslovilni pozdrav. 
Od Irske se pa kar ne more posloviti , 
Irska, moja ljuba, sveta, večna Irska, kdo 
je tvoj drugi Emmet? Kvišku poskoči in 
se izprehaja po tesni celici hrepeneče ko t 
lev- po kletki. 

Samo še dve uri! Patern ga odpeljej o 
na klado, Kaj naje dela, kaj naj dela ti 
zadnji dve dragoceni uri? Anglikanskemu 
pastorju je vljudno vrata pokazal, Kaj je 
treba zdaj še storiti? Vendar je še kaj ! 

Še dvakrat se kazalec naokoli zasuče, 
pa mu vzamejo glavo, Urno torej, kaj mu 
je še storiti? — ta svet nič več ! 

In za oni svet ? 
Oj, ali mi začenja smrtni strah že omotico 
delati? Onostransko omotico? Oni 
svet! Neumnost! Zemlja, zemlja, trikrat 
zemlja in vedno le zemlja! To je vse. 
Zopet sede k mizi in podpira vročo, 
lepo, bogato glavo, Pred seboj ugleda 
staro sveto pismo. Včeraj ga še ni bilo, 
Kdo ga je prinesel? Bo pač taka navada, 
da umirajočim to knjigo pod nos mole! To 
je vendar O'Connellova knjiga, knjiga o 
trpljenju! — To ni záme! 


Zopet skoči pokonci in vznemirjen 
hodi semtertje, Toda to ga utruja. On pa 
hoče moč ohraniti, da bo zelo ravno, zelo 
ponosno stopal na morišče in tako še gori 
blestel kot nezlomljena, mlada še vedno 
bojevita sulica. 

Vnovič torej sede k težki, s srebrnimi 
zaklepi zaklenjeni knjigi, Samo dve uri še l 

božjo voljo, kaj naj stori? — Nekaj 
moram vendar storiti ! 

Ah je navsezadnje ta-le knjiga, ki 
ne da miru? Ta čudovita knjiga! Ali ni, 
kakor da ima oči in me vabi? Kakor da 
ima usta in bi jih rada odprla? Ali naj se 
teh ust bojim, jaz, Emmet, neustrašeni? Sajse še sekire ne bojim! Dobro torej, knjiga, 
odpri svoja usta, daj, pokaZi, kaj veš pripovedovati 
človeku, ki ima le še dve 

drobni urici življenja . 

11 , 

Roby je postavil knjigo na hrbet in jo 
je spustil, da se sama od sebe odprla. 
Toda brati ni začel. Sveto pismo se je odprlo 
tam, kjer je debela težka podoba na 
kartonu liste vsaksebi tiščala. In ta podoba! 
Kazala je Kristusa, kako z nedopovedljivo 
široko razpetimi, pravzaprav razklenjenimi 
rokami na lesu visi. Spodaj je 
bilo napisano s svinčnikom, s smešnimi, 
zavitimi črkami ljubega Harryja Goesa: 
»Kadar pa bom povišan, bom vse k sebi 
potegnil!« — »Te besede pošilja svojemu 
prijatelju in kralju kot pozdrav HarryGoes, ki bi s svojim velikim bratrancem 
tako rad pod isto sekiro umrl!« 

»Čudoviti mali priliznjenec!« je mislil 
Emmet ganjen, »Kako je le to zopet vtihotapil! 
Skoda, da nisem knjige prej odprl. 


68 

Resnično, dečku moram verjeti, da bi rad 
zame umrli Toda to je neumnost, Tako 
zelo me ljubi, ker je še premajhen, da bi 
imel nevestico, Bolj možat naj bi bil, pa 
Irsko bolj ljubil, « 

Pa si vendar Emmet malčka kar ni 
mogel iz spomina izbiti. Videl ga je, kot 
pred tremi leti, kako v podobnem zapor u 
poleg njega čepi in o Kristusovi smrti govori 
in kratke roke razteza, da bi mu pokazal', 
kako je -Mild petek pri pasijonski 
igri predstavljal Kristusa, In videl je, kako 
deček svoje nedolžne oči proti nebu dviga,
kot da se hoče iz te muke takoj v čisto 
sinjost povzpeti, 

»Dečko, čemu me tako mučíš? « 

Včeraj se je narisal Emmet na mizo, 
dolgo raztegnjenega po tleh, z glavo ločen o 
od trupa, zvesto po podobnosti z življenjem 
in še zvesteje po otrpli podobnosti s 
smrtjo, Zdaj se je ogledoval v tej risbi s 
peresom, razdejanega človeka — ne — to 
sploh ni bil več človek , 

Tedaj si je dejal Robert Emmet, ali 
nima vse, kar so te krepke roke poprijele, 

nobenega zmisla več ; in kar so naskakovale 
te noge, nima li nobenega cilja več; 
in predvsem, kar je ta vneta, drzna glava 
stvorila, ali tot ničemur več ne koristi, razen 
da se kot razdrobljeno steklo vrže med 
šaro? In vendar je bilo nekdaj v tej čaši 
tako dragoceno vino! Kam je to vino, oh, 
kam je prešlo ? 

Oj, koliko bolj ognjevitega vina se je 
v Irski potočilo stoletja in stoletja ! 
Točili so ga rimski apostoli, ki so bosi, s 
palico in s klobukom, s školjkami okrašenim, 
prišli na ta barbarski otok in luč prinesli! 
In opatije, kateríh zvonček je tako 
srebrno pozvanjal preko pragozdov in 
obetal božji mir in visoko kulturo prinašal 


69 

v okraje, kulturo s plemenitim srcem in z 
obema, za blagoslov razprostrtima roka


ma! In krščeni poglavarji in načelniki rodov 
in vsi ljudski junaki in sto in sto pogumnih, 
plemenitih občin in župnij samih ! 
Koliko duha so razlili veliki misijona r 
Patrik, in pogumni kralj Brian Broimhe tja 
do zvitih voditeljev Shane 0'Neillov po d 
Elizabeto, do plemenitih Flooda in Grattana 
in do čudovitega Fitzgeralda! In ali 
so zdaj vsi ti kot razbito steklo vrženi na 
veliko tisočletno smetišče, segnili in pozabljeni? 
Ali pa so še, še žive, ali se š e 
vesele svojih velikih zemeljskih sledov in 
uživajo večno plačilo? Oh, ko bi mogel 
človek to verovati! 

Ta-le mož na križu, ta vsaj se zdi, da 

ni -umrl! V neštetih občinah živi in v ne štetih 
srcih. On dela O'Connella tako pogumnega 
in — tako potrpežljivega! 

»Ko bom pa povišan, bom vse k sebi 
potegnil!« Emmet je te besede bral vno


vič in vnovič, in nazadnje se mu je za zdelo, 
da niso samo tu napisane, ampa k 
da mu jih od daleč nekod pojo, tiho, veličastno, 
slovesno, kot nekoč oni koral pred 
zaporom. 

Zagrnil je svojo zmedeno glavo, V 
vsem svojem ostrem in jasnem življenju n i 
bil nikoli tako zmedenega duha . Ali je, oj , 
ali je, se je obotavljal, navsezadnje le še 

kaj več kot mati in nevesta, ali je še več 
kot domovina in svoboda? Ali je nazadnje 
celo blaženo, večno svobodno duševn o 
zmagoslavje — nebesa mu pravijo vernik i 
—, torej prav, ali so nebesa, kjer ta Kristus 
prebiva in kamor bo vse k sebi kvišku 
potegnil, )ko bo enkrat povišan, kakor t a 
tukaj mogočno, veličastno obeta? 

Trje je stisnil mladenič sena. s svojimi 
vraničnimi rokami, Študiraj, študiraj! 


si je klical. V pol ure že ne bo več tvoja, 
se bo daleč od tebe zakotalila; študiraj, 
izrabi urico ! 

In glej jo, ponosna, trda, prevzetna 
glava se je začela mečiti, nekaj kot prastar 
koral se je razleglo pod njenim obokom 
in poleg tega je vedno iznova videl 
razklenjene otroške roke Harryja Goesa 
in takoj nato veličastno izvirno njegovo 
podobo, velikega moia, iz Nazareta . Ta je 
odrešil, to je res, ne s puškami in meči, ne, 
s temi razprostrtimi rokami in s' to besedo: 
»Vse bom k sebi potegnil!« Kako je véliki 
mož to vedel, zagotovo vedel! Samo Bog 
more tako govoriti . Samo, Bog more naprejvedeti in slovesno in odločno vnaprej ob ljubiti 
: da bo tisočletja na svoje srce potegnil, 
Jezus, ti Jezus s križa, povej mi,
kaj naj verujem! - - Mladi irski Cezar 
je začel jokati ! 

Lej, že zopet! Ne, to je resnično petje. 
0, to je resnični koral! Tiho, tiho ! 

Iz dalje, dalje, skoz globoke, debel e 
zidove se je razlegalo : 

»Odprt nam je nebeški vrt , 
saj grešni jarem naš je strt, 
velikanoe že vstaja ! 
Zagrebli svinec srno, zlato , 
življenje oblekli smo novó, 
kot angeli svobodni! « 

»Kot angeli svobodni!« je šepetal Emmet 
s solznimi očmi za njimi. 

Nato je postalo v ječi zelo tiho in slovesno, 
dokler ni vstopila straža z rožljajočim 
korakom in plemenitega mladenič a 
odpeljala v temni, brezmesečni, oblačni 
noči z nekaterimi bornimi bakIjami proti 


kladi. Resno je stopal Emmet gori po ozkih 
stopnicah, brez oholosti in nizkosti, kot da 
je to njegova navadna, preprosta pot, Nekaj 
se je svetilo z njegovega čela, ne kot 
Brutovo ali Kasijevo preziranje iívljenja, 
tudi ne kot ogenj genija, ki ga je bil Emmet 
tolikokrat pokazal, ampak kot nekaj še 
višjega, še čistejšega, nekaj kot milost ! 

Zvezali so mu lepe roke trdno na 
hrbtu. 
Nato je moral poklekniti in rabelj je 
stopil s kapo k njemu, ali bi si je ne hotel 

sam čez obraz potegniti? Brez vsakršnega 
trepeta jo je Roby vzel, vesel, kot si človek 
rokavico oblači, in si jo je hotel na 
obrito glavo povezniti, Pa se je naenkrat 
ustavil In je še enkrat hitro, prijazno po gledal 
preko nočno temnih glav vojako v 
in mnogih gledalcev, ki se niso dali razpoznati, 
kot da išče kak ljub , obraz za zadnjo 
tolažbo 'ob ločitvi, In glej, čisto blizu 
je stal zraven bakljenosca mali Goes, bled 
kot smrt, in je iskal oboževanega prijatelj a 
z očmi, ki so skoro žeje ginile, Takoj ko 
ga je Emmetovo oko zadelo, je dečko razpel 
svoje roke brez ozira in sramovanja 
pred komerkoli, Takoj so ga začeli suvati : 
»Ali je človek nor? Proč ž njimi« Surovi 
vojaki so ga suvali z držaji svojih sulic i z 
vrveža. Toda Goes je bil zadovoljen . Videl 
je, da je Emmet rahlo prikimal in se nasmehnil, 
Prijatelj ga je razumel, 

Dečko ni slišal, kako je sekira zažvižgala 
in kako je rabelj obglavljenca zasmehoval, 
Ne, on je videl blaženi asmeh, to 
je zadostovalo, Tega je nesel, kolikor je 
mogel s tresočimi se koleni hiteti, Sari 
Curran, »Prinašam -HI« je dejal z očmi polnimi 
vročice in trepetajočimi ustnicami, pa 
vendar zelo srečen, »prinašam ti zadnji 


72 

nasmeh našega velikega mrtvega Irca Roberta 
Emmeta. « 

Bil je pa tudi zadnji nasmeh teh dveh 
zvestih duš. Vdanega Harryja Goesa so 
skoraj takoj napadli težki srčni krči, nato 
mu je udarilo na možgane in po treh 
strašnih vročičnih dnevih, ko je vedno 
držal roke razprte kot vzletajoč angel, je 
izdihnil s kJlee= »Patria! «' 

Gospodična Sara Curran pa, češčena 
od cele Irske kot junakinja in vdova, je 
počasi izhirala kot lilija, ki ji manjka gorkega, 
jasnega solnca. Niti lepi snubci, niti 
prigovarjanje staršev, niti potovanje v 
vedno sinji neapeljski zaliv ni pozdravilo 
njenega hrepenenja po izgubljenem ženinu 
in preden je preteklo leto, mu je sIedila z 
zadnjim gepetom na ustnicah : »Patria! « 

Naj so vsi trije našli skupaj to domovino 
nad zvezdami ! 

Preko zelenega Erina' gredo težki časi . 
Toda Emmetov nasmeh ne umrje. Spoznali 
so ga tiho in prisrčno v flavti velikega 
irskega pesnika Tomaža Moorea in še veliko 
glasneje mogočnih in srce pretresujočih 
govorih 0'Connellovih . Vedno in 
vedno pihlja in ne bo ugasnil, dokler 
se ne bo Irska enkrat nasmehnila 
ne samo kot narod , 
ki upa v svobodo, ampak s 
veličastno zasmejala kot na rod, 
ki ima svobodo v ,svoj i 
1 a t L 

Domovina. 
2 Starejše ime za Irsko,