Založila ',Katoliška Bukvama .
v Ljubljani .
Tisk ' ,Kat tisk. društva", prej R Šeber, v Postojn i


1906 . 


3532



KAZALO .


Patricij O' Niel in maorski poglavar 1 
Beg in napad . . 13 
Na ',morski 23 
Trije bratje . 3 0 
Nepričakovano poročilo 34 
.. 41 
V Maorskem taboru . 4 6 
Žrtev . . .52 
V največji sili 58 
Snidenje . 66 


atricij O'Niel in maorski pog1aar. 

Nova Zelandija je lepa otoška dežela v 

Tihem morju. Ozki Kukovi preliv jo deli v dva 
otoka. Od Avstralije je oddaljena 1000 km, od 
zahodnega obrežja Južne Amerike pa 9500 km . 
Površje njeno znaša 270.000 km2; torej je Nova 
Zelandija nekako tako velika kakor Italija . 

Njeno obrežje se dviguje strmo iz nepregledne morske gladine . Srditi valovi se zaganjaj o 
ponekod z veliko silo ob obalo, kakor da b i 

hoteli spodkopati to z gozdi poraščeno obrežje, 
drugod se zopet zajedajo globoko v zemljo i n 
napravljajo lepe zalive, v katerih najde morna r 
varno zavetje pred viharjem. 

Na mnogih krajih kipé iz otoka proti nebu 

mogočni morski velikani; njih stožasti vrhov i 

zevajoča žrela kažejo, da so večinoma ognjeniki. In res bluje 2500 m visoki Tongariro še 
sedaj lavo in razbeljeno kamenje iz sebe, Ruapah u 
in Egmont sta pa že utihnila. Na južnem otoku 

je največja gora z večnim snegom pokriti Kuk 
ali Ahoarangi . Njegov 4000 m visoki vrh namreč 
1 


ne zaostaja mnogo za najvišjimi vrhovi naši h 
Alp. 

Nova Zelandija je pravi zemeljski raj. Krog 

veličastnega gorovja se vrste rodovitne dolin e 
in gozdnati griči . Zlasti se odlikuje ta čudovita 
dežela sredi neizmernega Tihega morja po velik i 
množini vročih vrelcev in gorskih jezer. Evropskim 
naseljencem pa posebno prija tamošnje mil o 
morsko podnebje. Zato se jih je v letih 1840 
do 1860 tam prav mnogo naselilo . 

Tudi Irec Patricij O' Niel si je priredil no v 
dom sredi pragozda na severnem otoku Nov e 
Zelandije. Ta nova naselbina je bila le da n 
hoda oddaljena od misijonske postaje Papakana 
ob izlivu reke Hokianga . 

Marsikaka kaplja znoja mu je potekla, 
predno je bila stavba dovršna, in žuljavi rok i 

sta pričali o mnogem trudu . Ali ko je bilo 
truda konec, se je vrli mož lahko z zadovoljnim 
obrazom oziral po prijaznem domovju kraj gozda 
in po dobro obdelanem polju v rodovitni dolini , 
ki jo je bila njegova roka potrebila visokih 
dreves in bujno rastoče praproti. Zlasti mu je 
veselje zaigralo v očeh pri pogledu na Marijo , 
zvesto, pridno svojo ženico. Obema pa so večal i 
srečo vrli sinovi Bob, Jon in Bil . Petnajstletni 
Bob je krepko pomagal očetu pri delu in zdel o 
se je, da je za delo v pragozdih kakor ustvarjen . 
Jon naj bi poskusil z ovčarstvom, ki prinaša n a 
Novi Zelandiji kaj lep dobiček. Patricij O' Niel 
je imel že prihranjeno potrebno svoto, da b i 
nakupil malo čredo . Najmlajšega Bila je pa 


sklenil poslati v šolo ; pri tem je gojil tiho željo , 
da postane njegov sin duhovnik. Pobožni in 

zelo- nadarjeni osemletni deček je res veliko 
obetal in starši so ga v duhu že gledali pred 
oltarjem Gospodovim . Vse je bilo že dogovorjen o 
z očetom Servantom, častitljevim misijonarjem , 
ki je prvi širil katoliško vero po Novi Zelandiji . 

Starši in otroci so bili čvrsti in zdravi ; 
zakaj bi torej pošteni Patricij ne bil vedn o 
dobre volje ! 

Bilo je začetkom svečana leta 1860 . Tedaj 
jenja na Novi Zelandiji poletje in prične se 
zima. Na tem velikem otoku, na daljnem jugu 
traja namreč velika vročina od meseca grudn a 
do svečana, tedaj takrat, ko vlada pri nas naj 
hujša zima . V tem času veje od juga vroč, su h 
veter. Meseca svečana pa se umakne jug severozahodniku, ki pritepe na nebo težkih, 'temnosivih oblakov. Tedaj se prične dolga deževn a 
doba . 

Na večer, ko se pričenja naša povest, s o 
se ravno prikazali prvi oblaki na nebu . Patricij 
O' Niel je pravkar dodelal vozno pot ; ž njo je 
zvezal svoj dom z bližnjo cesto, po kater i 
spravljajo drvarji dragoceni kavrov les proti izliv u 
reke Ilokianga . Sinovi so mu pridno pomagali ; 
sedaj počivajo na posekanih deblih in čakaj o 
večerje. Patricij pa odmerja onstran ceste novo 
pot v dolino . Solnce že zahaja za zahodne gorske 
vrhove. Iz gozdov odmevajo vabilni klici novo 
zelandskih golobov, ki so se skrivali ob dnevn i 
vročini v drevesnih vrhovih . 

1* 


Semkaj po poti prihaja hitrim korako m 
Maori. Pol divji Zelandec je to, oblečen v suknjo 
svetlobarvnega katuna, ki mu ga je gotovo drago 
prodal angleški trgovec ; ogrinja ga kratek plašč 
iz novozelandske konoplje. Molče hoče odhiteti 
mimo. A Patricij ga opazi in prijazno pozdravi : 
',Dober večer, prijatelj! Gotovo ne poznaš O' Nielove koče, da greš brez pozdrava mimo nje? a 

Maori obstane in pogleda Ircu v oko . ',Ne 
poznam te, tujec, a reče ',in nimam navade pozdravljati vas 'tujcev, ki ste prišli čez morje, d a 
nam kradete dedno zemljo naših očetovi , 

',Kakor ti drago, Maori! Povabiti sem t e 
hotel na krompir. Če pa greš raje lačen dalje, 
ti ne branim. Kar se pa tiče zemlje, ki jo tukajobdelujem, vedi, da je nisem ukradel, ampak 
pošteno plačali, 

',Pošteno plačal !« ponavlja Maori z zaničljivim nasmehom. ',Koliko si neki dal zanjo ? 
Nekaj železnih motik, par sekir in volneno odejo , 
prav tako, kakor delajo vaši propovedniki. Ti 
bero iz vaše svete knjige najlepše reči o ljubezn i 
in miru. Ko pa po vsej pravici zahtevamo nazajped zemlje, za katero so nas ogoljufali, na m 
takoj prete z morivno vojno. In nič ne gane 
njih trdih src, da nam žene In otroci gladu 
ginejo, ker nimamo kotička, kjer bi nasejah pes triža. Ti pobožni hinavci! Sovražim jih bol j 
kakor vojake, ki so nas preganjali z odkrito silo 
z rodne zemlje. Najhujši pa je moj gnjev d o 
izdajic, ki so za pest steklenih biserov in z a 
par ničvrednih nožev prodali posestva celega 


rodu kot da bi bila ista njihova last, in so 
tako pripravili ves rod ob domovje. Ali gorje 

goljufom in izdajicam! Maščevavni dan ni daleč! , , 

Oko divjakovo je strastno blisnilo pri teh 
besedah in njegova roka se trdneje oprim e 
kija Iz ratavega lesa, trdnejšega ko železo. Patricij 

O' Niel se nehote umakne rekoč : ',Maori! tako 
govoriš kot da bi ti in tvoji rojaki snovali nov o 
vojsko. Res trpite marsikako krivico, res imaj o 
nekateri Boga vedno na jeziku, delajo pa nepošteno, ker stegajo roke po vaši posesti pod 
pretvezo, da hočejo rešiti vaše duše . Pa to so 
odposlanci anglikanske cerkve. Naši duhovniki, 
ki jih bržkone ne poznaš, ne ravnajo nikda r 
tako. Sicer pa poznam tudi med anglikanskimi 
propovedniki poštene može. 

Ali kljub vsem krivicam vam svetujem , 
pustite orožje! Godilo bi se vam, kakor ž e 

večkrat; vaši patu - patu (bojni kiji) so sicer 
trdi, toda angleške sekire so trše ; znate sicer 
daleč metati sulice, toda krogle vaših sovražniko v 
lete dalje. 

',Prav govoriš, belokožec, in modri so tvoj i 
dokazi. Ali vendar je bolje, da se maščujem o 
in slavno umrjemo, kakor pa da se bližamo o d 
dne do dne bolj prepadu in na lastni zemlj i 
sramotno lakote ginemo . Sicer pa imamo tud i 
mi puške in v kratkem jih dobimo še več . Toda, 
ali morda meniš tudi ti, naj ravnamo tako kako r 
nam je bral vaš propovednik iz svete knjige . 
,Ljubite svoje sovražnike! Ce te kdo udari na 
desno lice, ponudi mu še levo in če kdo poželi 


tvojo suknjo, daj mu še plašč!' Kajpak! To j e 
dobra postava belokožcem, kajti njim so vs i 
ljudje sovražniki ; vsakega bijejo in vsakega oropajo. Modro ravnajo, da oznanujejo, naj jih 
kot svoje sovražnike vsi ljubimo. Tako bi dobili vse maorske plašče . Pa ne samo naših plaščev, 
hočejo tudi naše njive in gozde in otroke maorske . 
O ti premeteni kristjani ! Sami pa sovražijo svoj e 
nasprotnike : če jih udari Maori v lice, odsekaj o 
mu glavo. Pa tako bomo storili tudi Maori ; delali 
borno z vami po svoji stari postavi, ki se glasi : 
,Sovraži nasprotnika! Ubij sovražnika, pojej g a 
in napij se njegove krvi! Svetujem ti, tujec, 
zapusti takoj naš otok, če ti je drago lastn o 
življenje in življenje tvojih sinov. Saj so tvoji 
dečki, ki se pogovarjajo tam na posekanih deblih ? 

Da, moji so. Hvala ti za svet; pa ne 
potrebujem ga. Takoj v začetku najinega pogovora sem ti dejal, da me ne poznaš, kajti vs i 
sosedni Maori so moji prijatelji . Nikomur nise m 
skrivil lasu rn vem, da mi ne bodo storili nič 
žalega. V dokaz pa, da hočem spolnovati postavo, ki jo tako dobro pomniš, te še enkra t 
povabim na večerjo, če prav sklepam iz tvojih 
besed, da si sovražnik vsakega belokožca. Kakor 
hitro sem te ugledal, spoznal sem tudi na tvoje m 
pobarvanem obrazu, da želiš kar naprej vojn e 
z nami . ,, 

',Niso te varale tvoje oči. Ker pa bojni rogovi 
še ne kličejo na boj, lahko prestopim prag tvoje 
hiše. Ven'dar ne upaj, da bom zato prizanaša l 
tebi in tvojim, če se srečamo v vojski! . , 


',Dobro, naj bo! . odgovori naseljenec, ',jaz 
upam, da se nam ohrani mir. . 

Nato namigne dečkom, sam pa stopa mirn o 
poleg dobro obdelanega polja proti stanovanju . 
Skozi odprta vrata stopijo v kuhinjo . V kotu veselo plapola na snažnem ognjišču ogenj, n a 
nasprotni strani pa stoji za večerjo pogrnjena miza . 

',Ali je večerja že kuhana, Marija? vpraš a 
naseljenec, ko vstopijo. nln imaš li kaj dobrega 
za gosta, ki sem ga pripeljal s seboj ? 

O' Nielova soproga je imela polno opravil a 
pri ognjišču, vendar se je urno obrnila, prišlec e 
prijazno pozdravila in odgovorila : ',Krompirj a 
dovolj in zraven ona dva mlada zajčka, ki j u 
je Jon včeraj vjel . Vedela sem, da pridete lačn i 
domov. Ah ste dodelali pot? u 

',Srno, mati, . se glasi takoj mali Bil, „i n 

jaz sem največ pomagal . Kaj ne, oče, da sem 
gotovo toliko naredil, kolikor Jon, ki se je vedn o 
le po ptičih oziral in dvakrat zastonj splezal za 
golobi na drevo, in ne veliko manj kakor Bob, 
ki je bil še precej priden . 0 

Vsi so se smejali besedičenju živahneg a 
osemletnega dečka. Bob reče: ',Zahvalim se ti za 
dobro izpiičevalo moji pridnosti.0 Jon pa zapreti . 
',Le čakaj, Bil, pojutranjem grem po godn e 
golobe in tebi ne dam nobenega, 

',Pa jih bom vendar dobil ; prinesel jih bo š 
materi in mati jih bodo dali meni . Kaj ne, mati ? 
S temi besedami objame mater, ki ji odseva 

sreča z obraza pri pogledu na duševno in telesno 


zdrave, cvetoče otroke in na pridnega, vrlega 
moža. Svojemu malemu pa odgovori : ,,Ce bo š 
priden, dal ti bo Jon sam par golobov ; toda 
otroci, zdaj k večerji in tudi vi, Maori, odložit e 
kij tja v kot in prisedite k nam! Bil, moli ! « 

Maori vse molče ogleduje in pazljivo sled i 
preprosti molitvi, ki jo opravlja deček z razločnim glasom. Vsi so obrnjeni s sklenjenim i 
rokami proti križu, ki visi na steni med svetimi podobami . 

Maori je bil oni večer prvič v katoliški hiši. 
Pri anglikanskih propovednikih je videl slik o 
kraljice Viktorije, Nelzonovo, Velingtonovo in 
druge ; zastonj pa bi iskal podobo Zveličarjevo ali svetnikov. Spoznal je, da so ti tujci 
povsem drugačni od onih, s katerimi je priše l 
doslej v dotiko in jih smrtno sovražil. Že j e 
začel premišljevati, ali bi se ne dalo s temi ljudm i 
v miru živeti . 

Medtem je bilo krompirja v skledi vedn o 

manj, zginila sta tudi pečena zajčka, katerih naj 
lepše in najboljše dele je podajal O' Niel svojem u 
gostu . 

Ko opravi mali Bil molitev po jedi , 

začne ga Maori spraševati o podobah na steni . 
Bil mu rad ustreže in vneto, otroško priprosto 
pripoveduje o sv. Jožefu, o angelu varihu, o 
juhi Materi božji in o križanem Zveličarju . 

Govoreč o Materi božji pove tudi z veseljem kako je pred nekaj dnevi dobro zavrni l 
onstran reke bivajočega škotskega soseda. ,,Po


misli, « pravi deček, ',Mak Merzon je trdil, d a 
ni prav, da častimo Mater božjo . Poslušaj, kako 
sem ga zavrnil ! Vprašal sem ga, če veruje, da Jezu s 
Kristus ni častil svoje matere. Ko mi je odgovoril, 
da drugače biti ne more kot da jo je častil i n 
visoko spoštoval, sem naglo rekel : ,Kar je tedajon storil, to vendar smemo storiti tudi mi .' Pri 
teh besedah je povesil Mak Merzon glavo i n 
zagodrnjal : ,Pa molil je vendar ni,' jaz pa se m 
tiho odvrnil : ,Saj tega tudi mi ne storimo!' 
In ničesar več ni vedel odgovoriti. « 

Najlepše pa je pripovedoval Bil o križane m 

Zveličarju, kako je skazoval Judom samo dobrote 
in kako grozovito so ga prebili zato na križ . 

,,In ali veš, kaj je na križu storil? Lahk o 
bi bil hudobne Jude pobil in pahnil jih v pekel, pa 
vse jim je odpustil in celo molil je za svoj e 
sovražnike : ,,Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kajdelajo! Do zadnje kaplje je prelil svojo kr i 
zanje, za nas in tudi zate, Maori, čeprav n e 
veruješ vanj. « 

Z veselim začudenjem poslušata O' Niel 
in njegova žena sveto gorečnost vrlega dečka ; 
mati nato pristavi: lepo si povedal, toda 
glej, da boš tako tudi sam delal vse dni svojega 
življenja ! 

',Saj že sedaj tako delam, ,, reče deček. ,,Vprašajte brata, kako zvesto izpolnjujemo vaše naročilo ; v spalnici molimo vsak večer očenaš z a 
zlobnega gospoda Flinta . « 

Maori je opazil, kako se je pri tem imen u 

izpremenil naseljenčev obraz . Zato vpraša Bila : 


10


',Kdo pa je gospod Flint in kaj ti je stori l 
hudega? " 
',Gospod Flint je silno hudoben mož," 

začne pripovedovati Bil . ',Oče in mati nista vedn o 
stanovala v tem gozdu ; prej sta bivala daleč, dale č 
onstran morja v lepi Irski, kateri je prinesel lu č 
prave vere očetov zaščitnik sveti Patricij . Mati 
pravijo, da je na Irskem veliko lepše kakor n a 
vašem otoku. Sicer je meni tudi tukaj všeč, vendar 
mi je Irska ljubša, ker je moja domovina . Mati 
prepevajo krasne pesmi o naši domovini in pripovedujejo o lepih Kilarnejskih gorah in o krasni h 
sijnih jezerih. Ob takem jezeru je stala naša hiša. 
Krog in krog so jo obdajale rodovitne njive, a n a 
zelenih pašnikih so se pasle črede našega goved a 
in ovac. Vsa okolica ob jezeru je bila naša. Hiša, 
polje in livada, gozdi in pašniki, vse je bil o 
last očetovega dela. 

Pa prišla je vojska; visok mož —mati ga 

imenujejo Kromvel — je ukazal na tisoče Ircev 
pomoriti, ker niso hoteli sprejeti krive vere, k i 
jo je on priznaval . Vso deželo je razdelil me d 
svoje privržence. Usmrtili so tudi očetovega deda . 
Vsa lepa posestva, ki so bila že od nekdaj last 
0' Nilcev, je prejel v dar visok angleški plemenitaš. Dedov sin je moral biti zadovoljen, da 
je smel kot najemnik obdelovati nekdaj svoj a 
posestva. Ali veš, kaj pomeni beseda najemnik ? 
To je mož, ki obdeluje tujo njivo in plača za t o 
lastniku določeno vsoto, ki pa je pogosto večj a 
kakor dohodki z njive. Angleški plemenitaš j e 
zahteval vedno več in več in tako smo obubožali . 


ll 

Že stari oče so bili revež. Po njihovi smrti so 
prevzeli moj oče najemščino. Zlobni oskrbnik 
gospod Flint pa nas je sovražil. Zato je pisa l 
plemenitašu na Angleško, naj zahteva še višj o 
najemnino. Oče niso hoteli zapustiti zemlje, ki 
so jo obedovali O' Nielci že stoletja. Zato so se 
izdali zahtevi angleškega plemenitaša . 

Pa prišla so huda leta ; toča je uničila žetev, 
kuga je pobrala živino. Očetu nikakor ni bilo 
mogoče zbrati potrebnega denarja za gospod a 
Flinta. Zastonj so prosili trdega moža, naj po 
trpi z nami ali počaka vsaj do pomladi, da bod o 
mogli ljuba mati zopet hoditi, ki so bili namreč 
takrat bolni . 

Toda ti ne veš, kakšna je zima v naši domovini! Tam ne dežuje samo kakor tukaj, tam pad a 
gost sneg in pokrije na debelo vse pokrajine 
kakor na vašem otoku vrhove najvišjih gora ; 
poleg tega vlada tam tak mraz, da bi ti v svoji 
lahki obleki kar zmrznil. Ali si moreš misliti 
vse to? Dobro, tedaj premisli, kako je moralo 

biti pri srcu očetu in materi, ko mrzlega 
zimskega dne vstopi gospod Flint in nas z orožniki izžene iz gorke sobe v sneg . Kaj ne, ti bi 
bil pograbi svoj kij in bi bil razbil črepinj o 
hudobnemu možu? Moja mati pa so pomirjali očeta in so kazali na oni križ, ki je vise l 
v naši sobi. Oče so ga sneli s stene in ga nesl i 
v desnici, z levico pa so peljali bolno mater iz 
hiše. Mati so nesli v naročju mene, ker sem bi l 
še prav majhen, poleg njih pa sta šla jokaje Jon 
in Bob. Mrzel sever je sipal sneg na nas. Jaz 


— 12 —


ga sicer nisem čutil, ker so me mati dobro zavil i 
Toda kolikokrat so mi že pripovedovali o one m 
strašnem dnevu ! 

Stopali smo počasi ob zamrzlem jezeru prot i 
vasi, hudobni mož pa je vpil za nami: ,Glejtc 
berača o' Niela, kako nese svojega lesenega Bog a 
Resnično, ta mu bo malo koristi l 

Če bi ne bila sprejela uboga vdova Sar a 
mater in mene in mojih bratov v svojo kočo . 
zmrznili bi bili ljuba mati, in jaz bi mogel umret i 
ž njimi. 

Maori, ali ti je sedaj dovolj znano, kdo, j e 
gospod Flint in kaj je nam storil hudega? a 

Maori sicer ni umel vsega, kar je gripo-' 
vedoval mali Bil, vendar je vedel toliko, da je 
spoznal agentovo zlobo . Ali nisi potem več 
videl onega moža? « vpraša naseljenca . 

',Nikdar veé, « odgovori Patricij . ,Z delom 
svojih rok sem si toliko prislužil, da sem zmagal 

stroške za potovanje na ta otok, plačal zemljo 
in priredil nov dom, prišedši z ženo in otroki 
semkaj. 

,,In takemu sovražniku si vse iz srca od 
pustil? « poizveduje Maori, opirajoč svoj oste r 
pogled v vrlega Irca . 

',Da, to upam a , reče Patricij resno . ',Kristijani imamo molitev, v kateri prosimo Boga : 
naj nam odpusti naše dolge, kakor odpuščam o 
svojim sovražnikom. Vendar odkrito priznam, 
da še niso izginila bridka čutja iz mojega srca. 
In če bi se zopet sešla s tem možem, bržkone 
bi se vzbudil znova srd v meni . a 


— 13 
Maori nato vstane rekoč: „Oditi moram. Pred 
luninim svitom moram biti pri svetem dreves u 
»tara, ki stoji onstran hriba ob morju. Zahvaljujem te za večerjo, dobra je bila ; zahvaljujem 
za prijazni pogovor, ki je bil še boljši. Ce bi 
bil vedel pred mesecem dni, kar sem čul danes , 
govoril bi bil drugače v zboru poglavarjev ; 
kajti zdaj verujem, da niso vsi belokožci hudobni . 
Toda danes je že prepozno; zato ponavljam svoje 
prejšnje svarilo : Bežite, dokler ne bo prepozno ; 
kajti ob Vajkatu že odmevajo maorski bojni 
klici. Zdravi ostanite! Jaz sem poglavar Te-
Vaturu. Te-Vaturu ne more ljubiti svojih sovražnikov; toda tebe in tvojih ne prišteva m 
svojim sovražnikom! . 

2. Beg in napad. 
Maorski poglavar zapusti naselnikovo stanovanje . Kmalu izgine O' Nielu izpred oči . Mrak 
leže na samotno krajino : objame mirni naselnikov dom in zaziblje v spanje neizmerni pragozd z vsemi mogočnimi drevesi velikani . 

',Kaj naj pomeni vse to? u vpraša skrbno Ir

čeva žena . ',Kaj pač misli s svarilom, in kaj 
je pripovedoval o bojnem klicu ob Vajkatu ? 

Kdo je ta Te -Vaturu? , . 

',Te-Vaturu je maorski poglavar! reče 
o' Niel ; ',dozdeva se mi, da sem slišal to ime 


— 14 —


med imeni onih poglavarjev, ki so najstrast . 
nejši sovražniki naseljencev. Vendar ne skrbi 

preveč, draga žena! Vročekrvni Maori iščej o 
krvavih prask kakor vsako leto ; ko si okrvav é 
bojaželjne roke, poizgubé se zopet po gozdi h 
Sicer pa je Vajkato dobrih petdeset ur od nas, 
a domačini tukajšnje okolice so nam prijazni, 

Otroci, pripravite se k večerni molitvi iii, 
potem gremo mirno k počitku . Saj srno v božji h 
rokah in v varstvu svetih angeljev . " 

Gospa O' Niel prižge luč pred podob o 
Križanega. Vsi pokleknejo in prično zbrano 
moliti. Kar začujejo zunaj nagle kerake in tako j 
nato silno trkanje na vrata . Bil je Skotec Mak 
Merzon. S klicem: »Bežite, bežite! Maori!, plané 
v sobo. ',Pred očmi so mi ubili ženo ; nad 
glavo so mi zažgali stanovanje. Poglejte svetli 
žar tam nad gozdom! Branil sem se z dobr o 
sekiro in vendar sem si komaj rešil življenje . 

— Cakajte, psi! Maščevanje vam ne odide ! " 
Trenutki zmešnjave slede temu strašnem u 

poročilu. V naglici spravijo nekaj stvari skupaj . 
Gospa O' Niel vzame nekoliko živeža, Patricij 
se oboroži z dvocevko in si obesi s smodniko m 
in svincem dobro nabasano lovsko torbo. Bob 

tudi oboroži, Jon vzame sekiro in motiko, mali 

Bil pa sname s stene stari križ, rekoč : „Jaz ga* 
hočem rešiti! ” 

Beguni hite v gozd, »Kam sedaj?" vpraša 
Mak Merzon. — naselbino ob izlivu Ho

kianga", reče Patricij. — Toda kakor v od 
govor se zasveti v istem hipu tudi na za


15 —


hodu. – Iznad temnih drevesnih vrhov zaplamt i 

krvavorudeči žar. 

Gorjé! ,, zakliče gospa O' Nielova. ',Že 
požigajo tudi papakanan . Oče Servant je v ne 
varnosti : kaj bo z njegovo hišo in cerkvico ? 
In kaj je to? " 

Z bližnjega griča se začuje divje vpitje i n 
odmev bojnih rogov. So že za nami maorski požigavci! Hitimo v visoko praprot! Doseči moram o 
prejkoprej sotesko ob vznožju, kjer so lani sekal i 
kavrov les . Mak Merzon nam bo kazal pot! " 

.Previdno se plazijo skozi prapl ot in gosto 
grmovje . Dospejo vrh griča m seozre jo v dolino . 
Kako žalosten pogled! Iz Irčeve hiše šviga 
plamen . 

Gospa O' Niel se ne more vzdržati solz ; 

tudi dečki začnó glasno jokati. Z Irčevega 
obraza plamti zdaj huda jeza zdaj bridka 
žalost; vendar pa opomni svojce, naj bod o 
mirni : ',Tiho, otroci! Kdo ve, če ni v tem grmovju skritih zaveznikov požigavcev . Z božjo 
pomočjo si borno že sezidali drugo hišo . Zdaj 
moramo hitro odtod. Mak Merzon, vam je najbolje znana pot v kavrovo sotesko ; pojdite naprej ; 
previdno vam bomo sledili drug za drugim : 
Bob, Jon in Bil ; z ženo greva zadnja. Hodim o 
prav tiho in previdno, stopajmo pazno, da s e 
ne izgubimo v gozdni tmini! " 

',Molite tiho k ljubi Materi božji in k angelj u 
varihu ; obžalujmo tudi grehe in napake, s 
katerimi srno žalili ljubega Boga", pripomn i 
gospa O' Niela . Mali Bil začne takoj polglasno : 


16 — 

nOdpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpu

ščamo svojim dolžnikom ! 

Njegov oče ga je slišal ; stopajoč pod mogočnimi drevesi se spomni upravnika, ki ga j e 
pregnal iz hiše in domovine, spominja s e 
divjih Maorcev, ki so mu ravnokar vpepelili 
novi dom. — Močno se oglaša v njegove m 
srcu jeza in želja po maščevanju, pa izroči s e 
s celim srcem božji previdnosti in premaga 
skušnjavo. — Stopali so previdno v temi. Treba 
je bilo lesti čez precejšnjo strmino navzdol . Mak 
Merzon išče najvarnejše poti od debla do 
debla ; ročno mu sledé dečki, podajoč drug 
drugemu roko. Najtežavnejša je pot za gosp o 
O' Niel ; soprog jo podpira in skoro nosi . 

Ze slišijo v globočini šumljanje gorskeg a 
potoka. ',Srčno dalje! « zašepeta naselnik . ',Pred 
luninim vzhodom moramo prekoračiti dolin o 
pod nami in dospeti v gozd na oni strani — i n 
že se svetlika na nebu! . 

Zopet korakajo čez strmino, kar se odkrhne pod Mak Merzonovo nogo kamen in zdrč i 
v globočino. Takoj nato čujejo v bližini kli c 
ponočne ptice in enaki odgovor onstran strmine . 

',Kaj je bilo to? ,, vpraša tiho O'Niel . — 
',Dve sovi se vabital . odgovori Mak Merzon. 
',Ali pa so nam Maori na sledu. Pazite Mak 
Merzon! " 
',Menim, da so bile sove; — sicer pa ni 

druge pomoči . Naprej moramo ! 

Poslušajo še nekaj trenutkov a bilo, je vse 
mirno ; zato nadaljujejo težavno pot . Cez pet 


V vosi t )~(č nmlel (> sla dimka. (Stre 17 .) 


17 —


minut dospó v dolino in stopijo previdno i z 
gozda. 

S praprotjo in nizkim grmičevjem porastl o 
obrežje ni varno zavetje, zato je treba čez potok . 

globok, pa voda je deroča, « reče Mak 
Merzon . ',Stopim vanj in pomagam dečkom na 
ono stran. Potem poneseva oba gospo, O' Niel.0 

Bob in Jon sta pogumno prebredla sam a 

skozi bobneče valove ; komaj je bilo treba Mak 
Merzonove pomoči. Mali Bil pa reče materi : 
,,Nič se ne bojte, mama! Poglejte križ, ki sem g a 
vzel s seboj! ,, Nato ga prime vrli Skotec i n 
ga nese k bratom. Srečno ga je postavil k 
njima, in že se vrača k O' Nielu. Toda komaj 
dospe sredi potoka, siknila je pušica skozi zrak , 
in mož se zgrudi z glasnim vzklikom v šumeč e 
valove. — Zastonj poskuša, da bi se vzdignil ; 
deroča voda ga odnese seboj. 

Patricij O' Niel meni prvi hip, da je vrlem u 
Skotcu zdrsnilo na gladkem kamenu ; zato 

hitro skoči v vodo, da bi pomagal svojem u 
prijatelju. Toda v istem trenutku prileti pušica 
mirno njegove glave in za seboj zasliši divj e 
vpitje in odgovarjanje onstran gozda . 

',Maori, a zakriči osupnjen . ',Skrijte -se v 
praprot, otroci, bežite !« Nato se hoče obrniti , 
da bi se vrnil k ženi. Kraj gozda vidi temne 
postave. Ni še dosegel brega, ko pograbi divj i 
Maori ženo in jo trešči na tla. — V vodi 
stoječ nameri Patricij na divjaka, puška poči , 
Maori pade smrtno zadet poleg gospe O' Niel ; 
toda že so njegovi tovariši na mestu. Pušice 

2 


8


so švigale, kamenje se kar usipa . - Sulica se 
je zabodla vrlemu Ircu v desno ramo ; toda ni 
je opazil, ima le eno misel, kako bi rešil ženo. 

-Prišel je k bregu, pa zadel ga je na glav o 
velik kamen. - Z vsklikom : ,,Moja žena, moj i 
otroci! ,, se zgrudi nezavesten na breg. 
Divji krik zmagovavcev se razlega po 
pokrajini. Maori, ki je O' Niela smrtno ranil, 

priškoči k ranjencu, vzame si kot plen njegov ó 
dvocevko in zapusti naseljenca, ker je mislil, d a 
je /mrtev. Nato prime za roko padlega Maorca , 
ne opazi pa poleg njega ležeče gospe O' Nielove. 
Ustreljeni se ne gane . ',Mrtev si, ubogi Taranu'ki . 
Pa maščeval sem tvojo smrt! a - Obrne se k 
tovarišem, ki so dospeli tačas na kraj kratkega 
boja in jim zakliče: ',Stari so mrtvi ; mlade pa 
bodo že zajeli naši v gozdu . Urno napravite 
ogenj! Tukaj hočemo pričakovati Te-Vatura, i 
mora priti vsak čas s svojimi od Jotara. Ognjeni 
svit, odmev bojnih rogov in naše zmagoslavn o 
petje jih že privabi na pravo mesto . Te-Vaturu 
bo z nami zadovoljen . Maščevali smo se na d 
tujci. Glejte, zemlja je rdeča njihove krvi ; požari njihovih hiš pa rdečé nebesni obok! , 

Mladi Maori drgne z veliko spretnostjo 

suho vejevje, vrže na tleči les nekoliko listja , 
in imeli so ogenj. Drugi namečejo nanj praproti in suhljadi ; kmalu je plamen visoko švigal . 
Pri rdečem odsvitu je bilo lahko spoznati divje 
postave maorskih bojevnikov . Nudil se je prav 
peklenski prizor. - Obrazi divjakov so bili pisan o 
pobarvani v strašnih rizbah, kar je dajalo nji


19 —


hovemu že po naravi divjemu izrazu še strašnejšo 
podobo. V razmršenih laseh so imeli poln o 

ptičjih peres nataknjenih, čez pleča pa ji h 
ogrinja pasja koža ali volnena plahta. Skoro 
nagi so skakali krog ognja in se pri tem divj e 
zvijali ; tulili so s hripavim glasom, da je odmevalo po širnem gozdu ; metali so bojna kopj a 
in mahali s sulicami . — Zdajpazdaj so zatrobili v bojni rog in klicali tovarišem onstra n 
potoka, naj se jim pridružijo . 

Hrup prebudi gospo O' Nielovo iz ome

dlevice, ki jo je bil provzročil grozni položaj. 
Videla je v nevarnosti otroke in moža ; ' čutila 
še, kako jo je močni Maori vrgel na tla, a se 
v istem hipu zgrudil sam krvaveč poleg nje . 
Takoj, .ko se zave, ne more zbrati svojih misli ; 
čuti le nepopisen strah . — Ko pa ji pridejo 
v spomin zadnji dogodki in spozna svoj položaj, obide jo taka groza, da skoro zopet omedli . 

-Od plapolajočega ognja je ležala le kaki h 
petdeset korakov daleč; poleg nje pa je ležalo 
truplo ustreljenega Maorca . Lahko je opazoval a 
vse, kar se je godilo ob ognju in ob bregovi h 
gorskega potoka. Nikjer ni ogledalo skrbno ok o 
dobi ega soproga, nikjer. ljubeznivih otrok; pogled na plesoče divjake pa je bil tako strašen, 
da je nehoté zopet zamižala. — Kaj naj stori ? 
Moli k Bogu, da jo razsvetli in okrepča; toda 
skrb za otroke in moža je bila tolika, da komaj 
zamore moliti . 
Dobra gospa ne misli nič nase ; izročila je 
svoje materi Mariji z neko obljubo, in čutila s e 

2* 


20


je naenkrat čudovito potolaženo. Spomnila se je 
izpovednikovih tolaživnih besed. Tožila je namreč 
očetu Servantu, kako se čuti osamelo v hiši 
sredi pragozda, kako jo muči skrb, da bi se nj i 
ali otrokom ne pripetilo kaj hudega. — Nato j i 
je odgovoril oče Servant: ,,Ali ste kdaj sami ? 

-- Ali ne veste, da je vaš najmogočnejši prijatelj in varih vedno in povsod pri vas -
povsod pričujoči Bog? a 

To je prišlo pobožni ženi v spomin, in 
govorila je sama sebi : ,,Da, on je meni i n 
mojim bliže kakor Maori, da, bliže kakor truplo , 
poleg katerega 

Nov hrup jo primora, da zopet odpre 

oči. Ceta, ki je zasedla gozd onstran doline , 
prihaja zdaj z divjim krikom čez potok . 
Gospa O' Niel je znala le malo maorski jezik, 
vendar ume, da povprašujejo prišleci p o 
otrokih, ki so ubežali čez potok. Slišala je 
tudi, da Maori niso videli nikjer otrok. Takoj 
je ukazal načelnik, naj hite za njimi, ker še n e 
morejo biti daleč . Precejšnje število Maorcev s e 
je vrnilo čez potok . 

Luna je stala že visoko ; v njenem svitu j i 

je bilo mogoče pregledati razločno celo pokrajino . 
Tostran potoka se je vzdigovalo strmo, z gozdo m 
porastlo gorovje ; onstran pa se je razprostiral a 
več sto korakov široka, z visoko praprotjo in 
gostim grmičevjem porastla ravan . — Otroci so 
se tu lahko poskrili, morda tudi ubežali . 

V največjem strahu sledi z očrni gosp a 
O' Nielova Maorcem ; opazuje njihovo postopanje ; 


21 —


vidi, kako so se nastavili, nekateri ob gozdne m 

robu, drugi pa se poizgubili po grmičevju kako r 
lovski psi. Trese se in moli. Dolgo časa se je 
zdelo brezuspešno vse iskanje ; kar se zasliši 
daleč ob potoku strašen krik. Ze meni trpeča 
mati, da so vjeli njene otroke . Toda našli so le 
Mak Merzonovo truplo, ki ga je vrgla deroča 
voda na suho. Takoj nato da načelnik novo 
povelje, ki ga gospa O' Niel ni umela ; pa umela 
je le prekmalu njegovo izvršitev . Zažgali so na 
vseh straneh suho praprot V smrtnem strahu 
nehoté glasno zakriči ; ne misli na lastno ne 
varnost, kar skoči na noge in upre oko srpo n a 
grmičevje onstran potoka, ker meni, da so ta m 
skriti njeni otroci in da jih obdaja plamen o d 

vseh strani . 

Divjaki ob ognju so zaslišali bolesten materin krik; vsi, se ozre) na ubogo ženo, ki j e 
doslej niti opazili niso . 

',Naseljenčeva žena zakriče vsi vprek. 
',Gotovo je žena onega tujca, ki je ustrelil Taranakija ,,, reče zapovedujoči Maori . ',Jaz se hočem 
maščevati zanj, njegova duša naj pije kri te 
žene. i, S temi besedami zavihti visoko bojni ki j 
in skoči proti gospej O' Nielovi. Ta stoji kakor 
okamenela ; v strahu v za svoje otroke na lastni 
beg še misli ne. — Ze ji je morivno orožje nad 
glavo ; že priporoča svojo dušo Bogu in poklekne — kar zadoni za njo močni ',Stoj !,, Maori 
umakne kij. ',Te-Vaturu! ,, je veselo vskliknil. 

' ,Da, Te -Vaturu, ki je zelo jezen, da si zače l 

s svojo četo boj prej, nego sem dal dogovorjeno 


— 22 —


znamenje« , govori maorski poglavar, ko stopi 

iz gozda na čelu vojnemu oddelku . 

',Nisem jih mogel zadrževati « , se zagovarj a 
Maori. ',Maščevanje je preglasno vpilo v njihovih srcih. Potolaži se, Te-Vaturu! Mnogo 
hiš še čaka požara, mnogo črepinj smrtnega 
udarca ; če ti drago, začni s črepinjo te žene ! « 

Komaj zasliši gospa O' Nielova ime Te -
Vaturu, vstane vsa vesela in se vrže na kolen a 
predenj. ',Vi ste tu! . zakliče. ',Hvala Bogu, 
uslišal je mojo molitev, in mi prišel v največj i 
sili na pomoč! O rešite, rešite moje otroke , 
mojega moža ! a 

Te-Vaturu je spoznal naselnikovo ženo. Po

vedala mu je kratko dogodke strašne noči ; 
nato reče : ',Hotel sem obvarovati vašo hišo, a 
prišel sem prepozno; že je vpepeljena. Ce so 
vaši otroci na oni strani v gorečem okrožju , 
ki obdaja dolino, je tudi zanje rešitev prepozna. 

',Kje j e vaš mož? " 

',Upam, da je ubežal . « 

odvrne Maori ',tujec leži na potokovem obrežju . Po navadi naših očetov hočem o 
pripraviti njega in njegovega tovariša, ki ga ta m 
prinašajo, v slasten zmagoslaven obed. Z ženo 

pa stori, kar ti drago! ,, 

',Zvežite ženo! Naj postane sužnja moj i 
ženi . Moža pa, ki mi je dal nocoj večerjo, spoštujem ; zato ne bomo jedli njegovega mesa, n e 
jaz, ne vi ; z onim drugim tujcem pa lahko sto 
rite po navadi naših očetov . « 


23 — 

Veseli krik Maorcev uduši tužne klice ne 

srečne žene . 

Zvežejo jo in polo'že na zemljo. Zaprla 

je oči, da bi ne gledala ostudnega obeda, h 
kateremu so se ljudožrci že pripravljali . 

Semkaj so se vrnili Maori, ki- so zastonj 

iskali dečkov onostran potoka . — Po ostudne m 
obedu da Te-Vaturu znamenje k odhodu še pre d 
jutranjim svitom . Gospo O' Nielovo vlečejo skor o 
nezavestno s seboj . — Kaj se je zgodilo z njeni m 
možem? — Misliti mora, da je mrtev. Kaj z 
otroki? Ali so se zadušili v ognju? Ali begaj o 
v soteskah velikanskega pragozda? Ničesar n e 
ve ; komaj si drzne kaj upati, moli le za mrtve. 
V njenem srcu se začne zbujati smrtno sovraštv o 
do požigavcev, katerih roke so bile še rdeče 
krvi njenih dragih ; pa tudi Zveličarjeva zapoved : 
',Ljubite svoje sovražnike! « ji stopi pred oči. 
Ta zahteva se ji dozdeva v prvem hipu nesmisel. 
Komu bi bilo mogoče to zapoved spolnovati 
v takem položaju ? 

Naravi ne - pač pa milosti ! 

3. Na „morski liliji” 
Napočilo je jutro po strašni noči, kater e 
dogodke smo prav opisali . Nebo se je prevlekl o 
s temnimi oblaki . Oster severozahodnik je podi l 
težke deževne oblake, zaganjal se v vrhove pra


— 24 —


gozdnih dreves inFjih je ljuto potresal . — Nastopila je deževna doba, ki je oznanjevala svoj pri

hod že na predvečer ; kmalu je lilo v potokih . 
Dež je pogasil tleče tramovje marsikake naselbine, 
ki so jo požgali Maori; pogasil je tudi grmičevje 
ob gorskem potoku in lil v curkih na Patricija 
O' Niela, ki je ležal v nezavesti na bregu . 

Na ranjenčevo čelo lijoča voda je imela zdravilno moč ; izmila je nevarno, odprto rano, k i 
jo je naredil kamen ; hladila jo je neprestano, 
zabranjevala je nevarno vnetje in prebudila slednji č 
ubogega Irca 17 smrtnonevarne omedlevice . 

Bilo je že sredi dneva, ko odpre Patrici j 

oči ; vendar še ni pri popolni zavesti . Zastokal 
je in privzdignil desno roko, da bi prijel za 
pekočo rano na glavi. To gibanje mu provzroči novo strašno bolečino : sulica tiči še v 
njegovi rami. Nehote jo zagrabi z levo roko 
in jo potegne iz rane ; velika bolečina in močan 
krvav curek ga pripravi k popolni zavesti . 
Vendar mu še niso jasni vsi dogodki, tudi se 
še ne zaveda svojega sedanjega položaja . Vidi, 
kako hiti mimo njega gorski potok; opazi 
nevihto, ki mu siplje mrzel dež v obraz ; čuti, 
da je ranjen, onemogel, in kako ga muči mrazenje z menjajočo se vročino. Pogasil si je hud o 
žejo in poišče zavetja pred nevihto pod bližnji m 
gostim grmom . — Polagoma se mu vračajo v 
spomin dogodki zadnje noči : Maori, njegov beg , 
pogorišče, napad ob gorskem potoku ; toda vse 
to se podi v tako zmedenih podobah, da vzdihne : 
',Sanja se ti ,,, in res ga je objelo zopet , trdno spanje . 


25 

Kako dolgo je zdaj ležal Patricij O' Niel , 
sam ni vedel. Ko se prebudi, je pri popoln i 
zavesti : ni se mu sanjalo, vse je v resnic i 
doživel. - Kaj se je zgodilo z njegovimi? Ta 
misel napolnuje z bridkostjo njegovo dušo, p a 

da mu moči, da se vzdigne ; na polhodeč, n a 
pol plazeč hoče preiskati kraj nočnega napada. Gorski potok je narasel po zadnjih nalivih v deročo reko: drzno, da, naravnost nemogoče bi bilo prebresti ga tudi zdravemu , 
trdnemu možu. 

Patricij gleda z začudenjem na pogorel o 
ravan, s katere se vzdiguje še dim ; ne more 
si pojasniti tega prizora. Našel je na to pogorišče, kjer so imeli Maori gnusen obed, čega r 
ostanki so ležali daleč naokrog. Pri pogledu 
nanje osupne in glasno zakriči : ',Kdo je bila 
nesrečna žrtev?" – V glavi se mu zvrti . 
S silnim naporom se ojunači in natančnej e 
preišče rastresene kosti. Maori so vzeli po 
stari navadi Mak Merzonovo glavo s seboj , 
da so jo hranili v dokaz svoje zmage. Nesrečn i 
Irec pride do zaključka, da so rastresene kost i 
ostanki njegove predrage žene. Z bolestni m 
vzklikom pade poleg njih na kolena. 

Patricij o' Nielov glas je našel odmev v 
divji pokrajini . Angleška vojna ladja ',Morska 
lilija" se je bila že pred nekaj dnevi usidrila 
ob izlivu Hokianga, da bi zabranila upor v te m 
delu otoka. A Maori so se kaj malo menili za 
ladjo. Kapitan je videl požar v Papakani ; vide l 
je tudi, kako goré druge naselbine v pragozdu ; 


— 26 -
zato je poslal nekaj oddelkov pomorščakov n a 
suho, da bi rešili, kar bi se dalo rešiti. - Sli 
so proti pogoriščem ; dim jim je kazal pot . Zbrali 
so precejšnje število razkropljenih naselniko v 
in jih poslali srečno na ladjo . 

Oddelek vojakov je prišel tudi mimo raz

valin O' Nielovega bivališča ; vojaki so plezal i 
na strmino med naselbino in dolino in ob potoku , 
da bi odtod opazili še drugih ponesrečencev . 
Zaslišali so vsklik ubogega Irca ob gorske m 
potoku. 

V malo minutah je že stalo nekaj pomor

ščakov poleg ranjenca, ki si je onemogel zgrudi l 
na tla. 

',Ubogi mo'ž! a vsklikne mlad vojak . ',Nate 
požirek dobrega starega vina! Ce ste Irec, 

kakor jaz in če vas ta ne poživi, utonila 
bo ladja vašega življenja, kakor gotovo sem jaz 
pošten morski medved . Toda, kako so vas zlobni 
Maori zdelali! Ramo imate izbočeno! Tu na 
glavi zopet luknja! Taka rana na obrazu! Spravil i 
vas borno na krov! Ne boste Kmalu za rabo . 

-Vzemite še požirek vina ; le srčni bodite ! 
Naš zdravnik vas bo že znova pokrpal! Povejte 
pa, če morete, kaj se vam je zgodilo — ali st e 
kompas popolnoma izgubili ? 
Cez nekaj časa šele more O' Niel povedat i 
svojo usodo ; prosi svoje rešitelje, naj preiščej o 
ravan, dolino in goro, če morda ne najdejo njegov e 
žene in otrok še živih . — Zgodilo se je po njegovi volji, pa brezuspešen je bil ves trud ; klicali 
so, streljali in zopet klicali, toda čuli so le odmev 


27 —


od gorskih sten. Medtem se je nagnil dan , 

načelnik vojaškega oddelka se ni hotel dalj e 
muditi na kraju nesreče. Ranjenca so obvezali 
in varno položili na nosilnico v naglici narejeno . 
Hiteli so ž njim ob gorskem potoku in dalj e 
ob Hokiangu do njegovega izllVa . Ubogi Irec 
je bil v popolni nezavesti. Ko so ga prinesli na 
ladjo, ga je preiskal vojaški zdravnik . Zmajeval 
je z glavo : ',Rana na rami ni huda, sulica j e 
zdrsnila ob sklepni kosti ; pa rana na glavi j e 
nevarna, nevarna tudi strašna vročica! " 

Cez 24 ur je dvignila ',Morska lilija" sidro 
in plula ob bregu proti jugu k Vajkatovem 
izlivu. Po dveh dnevih odmora je hitela v isti 
smeri do jugozahodnega otokovega obrežja. Tam 
je krenila v Kukovo morsko ožino. 

Doslej je ležal O' Niel vedno v nezavesti . 
Pa dornjštljija je neprestano delovala; trpel je 
grozne muke. Zdaj se je bojeval z Maorci, zdaj 
je klical ženo in otroke; zdaj je zopet stal v 

deročem potoku ; držal je malega Bila, medtem 
pa mu je Maori z zlobnim smehom odvedel 
starejša dečka; hitel je za njima, a padel je v 
deročo vodo in zdaj se je boril z valovi, ki so 
ga nesli vedno dalje in dalje . Naenkrat se 
izpremeni podoba ; vozi, se po jezeru, pred 
seboj gleda svoje posestvo v Kilarneju., na 
bregu ga pozdravljajo žena in otroci. Ze je 
pri kraju ; pa gospod Flint mu zastopi po t 
in ga sune z nogo neusmiljeno v valove. Hoče 
ga prekleti, pa mali Bil mu tišči usta 
in kaže na stari družinski križ z besedami : 


— 28 —


„Ljubite svoje sovražnike! « — Vse to se je 
vršilo v njegovi glavi. Zdravnik ga je poslušal , 

in bolnikovo govorjenje mu je vzbudilo srčn o 
sočutje. Spoznal je, da je moral mož prestati ž e 
veliko bridkosti — in vse je bil pripravljen storiti , 
da mu ohrani življenje. ',Morska lilija« se je 
usidrala čez teden dni v krasnem piktonske m 
zalivu in našemu bolniku je pojenjala vročica . 
Počasi je okreval, ker vsled hudih ran in velik e 
onemoglosti je potreboval še dolge skrbne postrežbe. V Piktonu je bila vojaška bolnica ; semkajprinesó na posebno kapitanovo prošnjo tud i 
O' Niela. ,,Morska lilija « je ostala dalje časa v 
piktonskem pristanišču ; na ladji je uslužben i 
zdravnik pogosto obiskaval svojega bolnika tud i 
še potem, ko je bil ta že precej trden ; kajti 
zelo so mu ugajali pogovori z vrlim Ircem. 

Nekega večera sta sedela pred bolnico, o d 
koder sta uživala krasen razgled na pristanišče 
z mnogoštevilnimi ladjami in na visoko gorovj e 
v ozadju. Pomenkovala sta se o tem in onem , 
naposled tudi o maorski vojski . Poteklo je že 
več mesecev, odkar je izbuknila vstaja ; Angleži 
to pot niso bili kos Maorcem, več ko enkrat 
so bili krvavo tepeni in umakniti so se ji m 
morali. Pričakovali so več bojnih ladij iz Evrope ; 
vse je ,kazalo, da bo vojska še dolgo trajala. 

pCez nekaj mesecev bote šli lahko tudi v i 
v boj, gospod O'Nlel, « reče zdravnik . ',Menim, 
da se bate z veseljem pridružili prostovoljcem . « 

',Nikakor se še nisem za to odločil gospo d 
zdravnik! 


— 29 —


',Ne še? Menil sem, da hočete z Maorc i 
obračuniti ? u 

',Bog v nebesih ve, koliko sem trpel . Požgali so mi hišo in misliti sem celo primoran , 
da so postali moji otroci in moja žena žrtv e 
njihovih strasti. - Toda, jaz sem katolik. Ko 

sem bil zadnjič pri izpovedi in pri sv . obhajilu , 
da bi zahvalil Boga za čudovito rešitev, mi j e 
napravila velik vtis očenaševa prošnja: ,Odpusti 
nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svoji m 
dolžnikom!' Zdi se mi nekrščansko, če bi s e 
udeležil tudi pravične vojske iz osebnega sovraštva. « 

' ,Kako strog sodnik ste! Ko vas je še mučil a 
vročica, sem se čudil besedam : ,Zdaj mi pravi 
zopet Bil : ',Ljubite svoje sovražnike!' Ta izrek 
ste ponavljali prav pogosto. - Pa prišlo mi je 
še nekaj na misel, kar sem `vas hotel že večkra t 
vprašati. Govorili ste veliko o gospodu Flintu . 

-Neki gospod Flint je prišel lani z nami n a 
Novo Zelandijo. To je silno bogat mož; bil je 
zemljiški upravnik na Irskem . r t 
''V Kilameju?« vpraša O' Niel . 

',Mogoče, da je bil tam . « 

',Dolg, suh človek s koničastim nosom i n 
rdečo brado ? 

',Da, tak je bil . « 
prikupljive postave! Ne želim, da bi 
se še kdaj v življenju sešla! a 

',Kakor sem slišal, nakupil si je avklandsk o 
okolico; -- toda prijatelj, vsi razburjeni ste, ta 
mož vam je moral veliko hudega storiti . « 


— 30 —


',Da, prav veliko hudega mi je storil, povedal vam bom pozneje. Mnogo težje odpuščam 
njemu kakor Maorcem! ,, 

Nekaj časa sta oba molčala . Potem pa začn e 
zdravnik govoriti zopet o maorski vojski . Vendar 
ne more pregovoriti Irca, da bi prijel za orožje . 
',Vojska- se mi zdi krivična, rt odgovarja vedno. 
',Maori so bili sramotno ogoljufani in bojujej o 
se za svojo domovino. Nikdar se ne bom bojeval ž njimi . Če me pa porabite za strežnik a 
ranjencem, sem prav zadovoljen . « Zdravnik ob 
ljubi, d~ bo o tem govoril s poveljnikom. Ta 
je bil takoj zadovoljen . Patricij O' Niel prid e 
tako zopet na ladjo ',Morska lilija, u ki je dobila 
ukaz, naj odpljuje v Avklaiid . 

4. Trije bratje. 
Čas je že, da se ozremo za O' Nielo-virn i 
dečki. Zapustili smo jih v trenutku, ko jih je 
ločil od staršev gorski potok. Očeta in mater 
so napadli Maori. Nesrečni Mak Merzon se j e 
zgrudil v valove: oče jim je zaklical, naj se 
skrijejo v praproti, naj beže ; koj nato je počila 
puška in bojni krik Maorcev se je razlegal po 
krajini. Dečki niso mogli razločevati v temi , 
kaj se je zgodilo na nasprotnem bregu . Pokorili 
so se tedaj povelju, skrili se v visoko prapro t 
in pričakovali Mak Merzona in staršev . Zaslišali 
so pa tudi v gozdu za seboj maorski krik ; nekaj 


31


trenutkov niso vedeli kaj Moriti . Mali Bil je zače l 
jokati. Ihteč je rekel: zdaj bodo umorili 
očeta in mater!" ---,Tiho bodi!" ga je tolažil 
Jon . ',Oče in mati bosta bežala onstran potoka ; 
a ti, Bob, skloni se! Kaj hočeš s puško? Nazadnj e 
zadeneš v temi še očeta, — za menoj, bežati moramo ; že prihajajo Maori proti nam . 

',Kam naj bežimo?" je vprašal Bob .
„V sotesko, kjer so lani sekali kavrov les .


Tja so nas hoteli peljati oče ; tja bodo prišli z 
materjo in Mak Merzonom. Ti si bil že :tam , 

M. Kaži nam pot! ” 
',Kako naj jo najdem v temi? " 

' ,Na vsak način moramo odtod . Za menoj ! 
Podaj mi roko, Bil, in ne jokaj . Prav varno 
stopajmo v gozd . Ce prekoračimo bližnji hrib, 
nas Maori ne bodo zasledili. Ne jokaj vendar, 
Bil, raje moli! " 

',Da, molimo k materi Mariji in k angelj u 

varihu, da varuje očeta in mater! " 

onov nasvet je bil najboljši ; izvršiti se 

ga jim je posrečilo v varstvu svetih angeljov . 
Ko so zažgali Maori praprot, da bi dečke zajeli , 
ali pa žive sežgali, so bili ti že kakih sto korako v 
nad ravnino. Kmalu so dospeli v gozd in oddaljevali so se vedno bolj od preganjavcev . Videl i 
so, kako se je posvetilo za njimi in hiteli s o 
v breg kakor preganjene srne; kmalu so bili 
na vrhu. Gozd jim je zapiral razgled v razsvetljeno, gorečo ravan, pa slišali so zmagovito 
maorsko petje, ki jih je napolnjevalo s strahom. 

— Bežali so dalje, navzgor, navzdol, naglo čez 

— 32
grm in strn, kolikor je bilo le mogoče v temi . 
Ko je pa posijala luna, ugledali se pred seboj 
strm, gol hrib, ki so ga takoj spoznali po stožastem vrhu . 

',Prav smo šli ! a je rekel Bob. ',Najmanj tri 

ure daleč smo od doma. Tukaj počivajmo! Ko 
se zdani, splezamo na stožasti vrh. Od tam 
se vidi daleč. Upam da najdem pot v kavrovo 
sotesko . 

Na skritem mestu so legli ; bili so utrujeni 
vsled, velike žalosti in silnega napora. Mlajša 

dva sta takoj zaspala, starejši brat pa je ču l 
poleg njih . 

Zjutraj je začelo deževati. Bob zbudi brata 
iz kratkega, pa trdnega spanja, ter spleže na 
skalnati vrh. Vrne se k Jonu in Bilu z veselim poročilom, da bodo dospeli v malo ura h 
na določeni kraj . 

',Pogumno dalje! u je rekel Jon ; ',morda sta 

oče in mati z Mak Merzonom že tam in nas s 
strahom pričakujeta . 

Kljub silnemu nalivu gredo na pot. Kmalu 

so bili do kože premočeni. Opoludne še niso 
bili v soteski, &SI) se je v daljavi zmotil . Na 
večer se prikrade skozi črne oblake solnčni 
žarek, ki posveti na mokro listje gozdni h 
dreves; posveti pa tudi našim dečkom v tiho 
dolino. Kroginkrog so jo obdajale obraščene, 
precej strme višine. Sredi doline je stalo jezero, 
v katero se je izlival velik potok; ta je zapustil 
zopet jezero in se je valil po skoTo nepristopn i 
soteski proti reki Hokiange. Po tem potoku so 


Pred križem so opravili dečki k ečé večerno molitev . (Str . 3 


33


plavili drvarji dragoceni kavrov les k reki Hokianga . Sredi soteske so si postavili skrito kočo, 
v kateri so prenočevali. Dve boljši bivališči s o 
imeli v bližini jezera ob neki strmini. Tu so 
stala tisočletna drevesa, ki so jih z velikim trudom sekali in spravljali njihov les k bregu . 

Dečki napnejo zadnje moči, da so dosegl i 
najbližjo kočo. Bila je prazna; nikjer ni bilo 
sledu o starših. Mali Bil bridko zajoka, najstarejši brat ga pa tolaži kakor ve in zna . 
',Starši so v hiši onstran jezera, a še bolj gotov o 
v skrivni koči ob potoku ; jutri jih borno našli . .« 
S tem upanjem so se morali potolažiti . Smrtno 
utrujeni, do kože premočeni in lačni, kakor s o 
bili, ne morejo dalje. Jon napravi ogenj na 
ognjišču ; k temu sedejo žalostni bratje, da bi 
se pogreli in posušili in se nasitijo s koreninam i 
užitne praproti, ki raste povsod na Novi Zelandiji . 

Pritrdili so na steno križ, ki ga je vzel seboj

mali Bil in ga doslej ni položil iz rok. Pred te m 

križem opravijo klečé večerno molitev in kmal u 

jih zmaga utrujenost, mirno zaspe na kupu pra

proti v varstvu svojih angelov . 

Pozno je že bilo, ko so se prebudili pri

hodnje jutro naši dečki . Močan veter je pretresal 
podstrešje, dež je kapal skozi poškodovano streho . 
Zunaj je lilo kakor iz škafa . — Kakor hitro s e 
nevihta nekoliko poleže, gredo dečki h koč i 
onstran jezera. - Staršev ni tam. — Prestopij o 
sotesko ; hodijo ob potoku in iščejo skrite koč e 
drvarjev. Prebredli so ves potok in-dospeli v 
kočo; — toda o starših nikakega sledu. Zdaj jim 

3 


-34
upade ves pogum. Komaj Bob rnalo pomir i 
mlajša brata ; zagotovilo, da bodo starši kmal u 
prišli, se zdi njemu samemu neverjetno . 

Ne, ne, nikdar ne bodo prišli ; Maori s o 
jih umorili ! a zdihujeta brata, — in Bob joka z 
njima. 

Kaj jim je sedaj storiti? Sklenejo, da z a 
enkrat ostanejo v skriti soteski . Prirede si kočo 
za stanovanje in z delom motijo žalost. Kadar 
ne dežuje, nabirajo korenine že omenjene praproti ; našli so tudi divje rastoči krompir in tarovo 
gomolje. — V potoku je bilo veliko rib ; podjetnemu Joniju se ribarstvo kmalu posreči, nalovi l 
je obilo različnih rib. — Tako je mineval dan za 
dnevom, a staršev le ni bilo ; pa tudi noben 
Maori ni zašel v skrito sotesko . 

Ko je minila deževna doba, se preselijo v 

najboljšo kočo ob jezeru in po mnogem po 
svetovanju pridejo slednjič do sklepa : eden izme d 
njih naj gre v Papakano k očetu Servantu ; pri 
njem bo dobil najzanesljivejših poročil o osodi 
ljubih staršev . 

5. Nepričakovano poročilo . 
Bilo je sredi poletja leta 1866 ., ko se j e 
usidrala ',Morska lihjaa v avklanskem pristanišču . 
Maorski upor še ni pojenjal . Nasprotsvo je postajalo vedno hujše. Prvi otoški poglavar Viremu-
Kingi ali kar maorski kralj imenovan, je sam 


35 —


prevzel vrhovno poveljstvo. V Viremu-Kingovem 

imenu je napovedal kraljičinemu namestniku n a 
Novi Zelandiji vojsko Anglež Tomzon . 

Ta napoved je obsegala marsikako bridko 
resnico. Angleški poveljnik Nove Zelandije s i 
ni upal napasti združenih nasprotnikov . 

Ko je dospela »Morska lilija« v Avkland, 

pričakovali so od dne do dne prihoda Maorov . 
Vsi južno od mesta bivajoči rodovi so potegnili z Viremu Kingom . Zapovedoval je 700 0 
oboroženim možem . Proti severu stanujoči rodovi so doslej sicer mirovali, vendar se ni bil o 
zanašati nanje. Umevno je, da so se prebivavci 
v Avklandu vznemirjali; že so se čuli glasovi , 
ki so zahtevali, naj se sklene mir. Priznaval o 
se je glasno, da se je godila Maorom krivica , 
in da jih je izzivala angleška vlada . Toda poveljnik Brovn ni hotel slišati o miru ; trdil je, 
da se mora na vsak način najprej zadušiti upor. 
Mora se rešiti čast angleške vojske, potem se 
bo šele dogovarjal z divjimi požigavci in uvaževal njihove zahteve . Od vseh strani so klical i 
vojakov : iz Avstralije, Indije, Evrope ; celo nekajoddelkov iz krimske vojske se jim je pridružilo . 
Polagoma je narastla angleška vojska na 10.000 
vojakov. Toda Maori so poznali vsako skrivališče svoje gorate dežele. Izvabljali so sovražnika zdaj v močvirje in goščavo, zdaj V 
nepristopne soteske . Pred močnimi oddelki s o 
na videz bežali, napadli pa so po bliskovo slabejš e 
oddelke v soteskah in prepadih . Angleži so 
imeli občutno škodo. 

3* 


— 36 
Naš stari prijatelj Patricij O' Niel je stal 
nekega jutra na krovu bojne ladje. Njegovo oko 
je zrlo proti severozahodu. — Onstran zelenih 
gozdov, za strmimi gorami leži pokrajina o b 
Hokiangu, kjer je živel pred malo meseci tak o 

srečno z ženo in otroki. Kaj se je pač zgodilo 
z njegovimi? Ali so bili umorjeni, ali pa zdihujejo v maorskem ujetništvu? – Zatopljen v 
to premišljevanje vrli Irec ne opazi, da se bliž a 
ladji sem od mesta čolniček . Kar stresne se, k o 
zakliče pomorščak: ',Glej vendar, — čoln ! « 

V čolnu dvignejo zastavo ; takoj nastavi poveljnik ladje stražo, ki tudi-z zastavo pozdravi 
bližajoči se čoln. Poveljnik pride sam na krov , 
da bi sprejel namestnika angleške kraljice, kajt i 
velika zastava je oznanjevala njegov prihod . Polegnekaj vojakov in gospoda Brovna stopita na kro v 
tudi dva uklenjena morska poglavarja . Na prvi 
pogled spozna Irec poglavarja Te-Vaturu, katerega je pogostil oni osodepolni večer. Nehoté 
začudeno vzklikne. Maori upre oko vanj in zdel o 
se je, da se je Vaturu prvi hip skoro prestrašil . 
Naglo pa premaga razburjenost in stoji ponosn o 
kakor njegov tovariš pred kraljičinim namestniko m 
in ladjinim poveljnikom . 

,,Ali ste pripeljali jetnikov, gospod namestnik? « reče poveljnik po prvem pozdravu . 

'jetnike! – Da in ne. Vendar ravnajte ž 
njima kot z jetniki. Pravzaprav sta póroka, ki 
sta prišla prostovoljno v past a 

,,Pa vsaj nista poglavarja, ki sta prišla z 
zagotovljenim varstvom v Avkland? ,, 


37


',Prav onadva sta. — Ali hočete ugovarjati , 
poveljnik, če ju pridržim nekaj časa? Dobri 
srno, da ne postreljamo vseh požigavcev . Gotov o 
so zaslužili najhujšo kazen . " 

Pošteni pomorščak z resnim obrazom reče : 
',Odgovornost za to ravnanje prepuščam vam , 
gospod namestnik . Nimam pravice izrekati svoj e 
sodbe; hudo mi je pa, da moram ravnati s 
sovražnikoma kakor bi bila jetnika, in to n a 
ladji Njenega Veličanstva . « 

Ta odgovor je bil jasen dovolj ; gospod a 

Brovna spravi očividno v slabo voljo. Noče se 
muditi na ladji, takoj se odpelje nazaj v mesto . 

Komaj odplove namestnikov čoln od ',Morske 
lilije", stopi že ladjin poveljnik k maorskim a 
poglavarjema in ju vpraša: ',Ali razumeta angleški? " 

''Te-Vaturu je umel, kar je rekel poveljni k 
te ladje onemu možu, ki je prelomil dano besedo , 
odgovori naš znanec . 

',Dobro! umel si tedaj tudi, kako obsoja m 
prelomitev dane besede jaz in z menoj vsa k 
pošten Anglež; - povej to svojemu tovarišu ! 

Takoj velim, da vama odvzemó verige, če m i 
obljubita s častno besedo, da ne bosta zapustil a 
ladje. " 

',Ali veruje poglavar te ladje, da naju bo 
vezala dana beseda, ker so jo naselniki prelomili? " 
',Žalostno, - nevernik zasmehuje kristjane ! 

— Da, verujem, da bata držala besedo kako r 
vsak pošten človek; odvzemite jima verige!" 


38 

Te-Vaturu vzdigne roki, da mu odvzam e 

višji častnik okove ; zahvali poveljnika in reče : 
',Maori bodo pokazali tujcem, da se ne zanašajo zastonj na njihovo besedo ; zdaj obljubim : 
ne bom ubežali, 

Poveljnik se poda v svojo sobo, kjer da 
nastanovavcu potrebna navodila gledé jetnikov . 

Ta pokliče O' Niela in mu ukaže, naj oskrb i 
Maorcem jedi in pijače ; kajti naš Irec je bi l 
tudi strežnik na krovu ',Morske lilije « . Imeli 
so namreč malo ranjencev, tedaj mu je ostajalo 
za to dovolj časa . 

',Prav rad, ,, odgovori Patricij, ',vendar bi 
z vašim dovoljenjem tega poglavarja nekaj 
vprašal. Znano vam je, da so me pripravili 
Maori koncem februarja ob hišo in posestvo, 
ob ženo in otroke; menim, da mi bo moge l 

ta mož kaj več povedati o njih : Saj si ti oni 
Te-Vaturu, ki je bil osodepolni večer moj gost? " 

„Jaz sem, naselnik! -- Svaril sem te in 
priganjal k begu .” 

„Da, to si storil, toda bilo -je prepozno. 
Se ni potekla ura po tvojem odhodu in že s o 
nas napadli požigavci . Menim, da so bile tvoj e 

čete, Maori.” 

„Da, moje čete so bile,” reče mirno Te -
Vaturu in upre svoj pogled srpo v Irca . Videl 
je, kako je šinila Patriciju O' Nielu kri v glav o 
in kako mu je zaiskrilo oko v pravični jezi , 
kako je bil že pripravljen, da bi ga plačal z 
ostro besedo. – Okolu stoječi pomorščaki začn ó 
glasno izražati svojo mržnjo do Maorcev . 


39 

„Tedaj tudi ta, morivec, požigavec!” zakliče 
star vojak; drugi pa takoj pristavi : „Kar na jadrnik ga obesimo! ” 

Te-Vaturu pri teh pogovorih kar nič n e 
spremeni obraza ; gleda le Irca, ki se je očividno zatajeval, ter ponovi mirno : ,, Bile so 
moje čete," — in pristavi skoro porogljivo : 
„Ljubi tedaj svojega sovražnika!” (Podoba na 
naslovni strani . ) 

Te besede povzroče največjo razburjenost . 
Ne manjka veliko, da ne slede besedam dejanja . 
Irec zavrne vojake in zapove mir. Nato reče : 
„Zahvaljujem te, Te-Vaturu, da me spominja š 
krščanske dolžnosti. „Ljubite svoje sovražnike! ” 
je rekel Gospod. Težka mi je bila že enkrat ta 
zapoved, morda težja kakor danes ; pri spomin u 
na Njega, ki je odpustil na križu svojim morivcem in molil zanje, hočem poskusiti, da ti z 
njegovo pomočjo odpustim ." 

Z začudenjem poslušajo pomorščaki te 
plemenite besede ; Maori pa, ki je pričakoval 
drugačnega odgovora, sprva ne ve, kaj naj 
reče, tako je osupnjen . Stopi bliže, prime Irčev o 
roko in vzklikne s solznim očesom : „Naselnik, 
odpusti mi! Da, če bi bili vsi belokožci teb i 
enaki, potem bi bili 4 kmalu Maori in naselniki 
eno bratovsko ljudstvo, naša dežela bi bila vaša 
in vaša vera : — naša vera! — Zdaj poslušaj ! 

Res so požgale moje čete tvojo hišo ; toda sto 
rile so to proti moji zapovedi ; prišel sem prepozno, da bi jim zabranil, vendar ne prepozno, 
da sem rešil smrti tvojo ženo .” 


— 40 
„Moja žena, moja Marija živi . O kje je ? 
Kje so moji otroci? ” 

„Tvoja žena živi v moji koči ; ni če ji ni 
skrivil lasu. Kaj pa je s tvojimi otroki, ne vem .” 

— Te-Vaturu pripoveduje, kako je odtegni l 
Irčevo ženo v odločilnem trenotku razjarjeni m 
rojakom in kako so njegovi vojaki zastonj zasledovali otroke ter sklene z besedami : ',Morda so 
mrtvi, ali pa so našli zavetje pri kakem belokožcu . ,, 
„Mrtvi, mrtvi, brezdvomno so mrtvi,” tarn a 
Patricij, „v praproti so grozovito zgoreli, ali pa 

so v gozdih počasi lakote umrli — ljubi, mal i 
Bil z živahnimi očmi, dobri, nedolžni Jon — 
in vrli, pridni Bob!” Bridke solze se mu polije) po licu. 

Okrogstoječi so spoštovali bolest ubogega 
očeta in molčé odidejo. Dva častnika in zdravnik, ki so poslušali nekoliko oddaljeni ves po 
govor, pa stopijo bliže in tolažijo Irca s prijaznimi , 
sočutnimi besedami . Patricij si hoče izprosit i 
dopusta, da bi poiskal takoj Te-Vaturov rod i n 
rešil ženo. — Toda vsi mu odsvetujejo drzn o 
in gotovo brezuspešno početje . 

„Kako hočeš najti pot k mojemu rod u 
skozi gozd in močvirje, črez hribe in doline , 
več kot pet dni daleč? Ni ti mogoče priti nit i 
tri ure od Avklanda, vjeli te bodo Viremu-Kingovi vojaki, ki te bodo ubili ali vtaknili v strašn o 
ječo. Da, če bi mi bilo dovoljeno, da te spremim, stavim glavo, da pripeljem tebe in tvoj o 
ženo zdrave v Avkland .” Tako govori Te -
Vaturu . 


41 

„Tega namestnik ne bo nikdar dovolil, ” 
reče zdravnika „Potrpeti morate in čakati mirnejših časov ali vsaj tako dolgo, da dobim o 
novega namestnika ; — upam, da se to kmal u 
zgodi. Veselimo se, da vaša žena še živi in d a 
ji je dobro, kakor zagotavlja ta poglavar. Morda 
pride kmalu dan, ki vam prinese tudi o otroki h 
dobra poročila in združi zopet celo družino .” 

V tem trenotku naznani straža, da se dvig a 
na seyeiozahodu gost dim . 

Castnik pogleda skozi daljnogled in pravi : 
„Ce me vse ne rroti, goré velikanska posestv a 
gospoda Flinta. Ze več tednov ga svarimo i n 
vabimo, naj pribeži v Avkland, kakor so storil i 
vsi sosedni posestniki; samo on ni hotel zapustiti svoje naselbine . ” 

„Gospod Flint?” vpraša Irec osupnjen – 
„pa vsaj ne oni kilarnejski upravnik? ” 
Zdravnik odgovori : „Brezdvomno oni, o 

katerem sva zadnjič govorila. Zelo se bojim , 
da mora mož zdaj zadostovati za svoje pregrehe; morda je že pred večnim sodnikom . ” 

„Gospod, bodi mu milostljiv!” reče Patrici j 
O' Niel, ter globoko zamišljen gleda proti kraju , 
od koder se vali gost, črn dim . 

„Mati” . 

Potečejo štirje dnevi, odkar so se vršilv avklandskem zalivu na krovu „Morske lilije ” 
opisani dogodki. Peti dan so stali O' Nielovi 


42


dečki na stožastem vrhu, od koder so pre d 
tedni ugledali zaželjeno kavrovo sotesko. Bob 
je bil pripravljen na pot ; kot najstarši se j e 
hotel napotiti v dobra dva dneva oddaljen o 
Papakano . 

„Dalje me ne smeta spremljati,” reče t u 
svojima bratoma. „Idita nazaj in ostanita dobro 
skrita v koči ob potoku ali še boljše v jami, ki 
smo jo zadnjič našli . Bodita previdna ; čeprav 
doslej nismo opazi!i Maorcev v bližini, venda r 
nismo nikdar varni pred njimi . V petih ali 
šestih dneh se gotovo vrnem in vama prinese m 
dobrih poročil.” 

„Ne skrbi za naju, Bob! ,, reče Jon; „Bil in 
jaz bova gotovo previdna. Bodi tudi ti prav 
previden. Imej vedno odprte oči in ušesa, i n 
če bi srečal Maorce, skrij se v praprot ali v 
travo in čakaj ležeč, da odidejo mimo. Nikakor 
naj te ne premaga skušnjava, da bi rabil puško . ” 

„Obetam ti, Jon. In zdaj zbogom! Ne 
jokaj, Bil, saj pridem kmalu, moli k angelu 
varihu, da nas vse varuje. Mati Marija je z 
nami.” 

Bratje si sežejo v roko. Bob vrže puško 

čez ramo in krepko odkoraka v dolino, Jon i n 
Bil pa gledata za njim, dokler ne izgine z roko 
ju pozdravljajoč v gozdu. Tudi onadva mahata 
z rokama in se vrneta nato v kočo ob potoku . 
Bob stopa med tem pogumno dalje, smer pot i 
si določa po stanju solnca. Hodil je že dve 
ali tri ure in ne opazi nič posebnega ; kar n 
enkrat ugleda sledove stopinj . Natančneje začne 


43 —


paziti, in res so bila utisnjena znamenja goli h 
nog v vlažno zemljo. - In zdaj - koliko za

čudenje! na' bodičastem kaktovem grmu visi 
košček katuna. Bob se skloni in gleda natančneje — čuti, kako mu začne srce utripati , 
kako močni so postali naenkrat njega udarci . 

— Ravno tako modro obleko z enakimi malim i 
rdečimi pikami je nosila njegova mati v da n 
maorskega napada! S tresočo roko vzame tkanino z bodic; rosa je ni zmočila, tedaj je visel a 
šele od solnčnega vzhoda tu . - Ali njegova 
mati še živé in tako blizu naj bi brli ? 
Kakor blisk mu šine ta misel v dušo ; 
toda v hipu ji sledi dvom : koliko gosi-A lahko 
nosi enako obleko! - Vendar mu je katuno v 

košček drag spomin na ljubo mater, in sprav i 
ga kot dragocenost v notranji žep. Odslej hodi 
še bolj pazljivo ; navdaja ga nepopisno upanje. 

Deček dospe na nizek grič ; zakriva ga 
grmičevje ; odtod gleda čez široko odprto do 
lino. - Ni se motil ; zasliši glasove, ugled a 
maorsko ženo in nekaj otrok. Bili so 400 al i 
500 korakov od njega; izkopavali so tarovo 
gomolje ali kaj podobnega. - Bob napenja 
že itak bistro oko, vendar več ne more raz 
ločiti . 

Tam za nekim grmom se dviga lahek di m 

in ne daleč proč stoji še neka oseba ; na pol jo 
zakriva grmičevje. Zdi se mu, da nima maorske 
obleke; natančneje ne more razločevati, daljava 
je prevelika. - Pač se spominja dane obljube . 


— 44 —


da se bo ogibal Maorov, toda misel : če bi 
bili mati! — ta misel ga žene dalje. Vendar 
ravna kar najprevidneje. Urno splbza na drevo , 
s katerega pregleda pobočje in dolino . Z veliki m 
veseljem opazi, da se razprostira grmičevje i n 
praprot skoro do onega ognja . — Plazi se počas i 
in previdno dalje. Po preteku dobre ure prid e 
v bližino zaželjenega kraja. Vendar more s svojega 
skrivališča pregledati le malo okrožje poleg ognja ; 
praprot mu ovira prost razgled . - Zasliši glasove : 
bili so otročji glasovi in glasovi maorskih žen , 
in tudi glasovi dveh ali treh mož so se čul i 
vmes. — A čuj! -- sapa mu zastaja, srce mu 
hoče počiti — to je glas njegove matere ! 

— Izmed tisočev bi ga spoznal, čeprav j e 
govorila maorske besede . — Poteče precej časa , 
da se pomiri močno razburjena kri in da mor e 
zopet trezno misliti. Bob je imel za posebn o 
pomoč angela variha, da se v prvem hipu n i 
izdal z veselim vzklikom ali neprevidnim gibanjem . 
Z nepopisnim veseljem in neizrekljivo muk o 
gleda na kraj pri ognju, kolikor ga more videti . 

Dolgo mora čakati, da ugleda svojo mater. — 
Ni se motil, ona je bila, — pa tako bleda i n 
shujšana, da jo komaj spozna. -- Vendar je bil 
vsak dvom izključen : obleka, glas, kretanje, vs e 
ga potrjuje, da se ne moti . — Kaj mu je storiti ? 

— Komaj petdeset korakov loči mater in otroka ; 
— pa deček se ne sme pokazati, — Potrpežljiv o 
mora čakati srečnega trenutka, da bi se približa l 
materi . 

— 45 
Minuta poteka za minuto . — Solnce je že 

skoro v središču nad dolino . — Maori se odpravljajo, da bi zapustili ogenj . — Ze odhajajo, 
naprej gredo otroci, potem žene s polnimi jerbasi 
tarovih gomoljev m nazadnje dva maorska vojaka . 
Oba sta oborožena, eden izmed njiju je nedvomno odličen poglavar. Bobova mati koraka 
sredi med ženami in ima tudi velik jerbas na glavi . 

Srce hoče počiti dečku, ko jo vidi odhajat i 
z Maorci, — in mati še sluti ne, kdo ji je tako 
blizu. Sledi družbi od daleč in se trudi na vs o 
moč, da bi matere ne izgubil izpred oči . — 
Onstran doline gredo zopet navkreber. Urno i n 
previdno spleza na grič ; pred seboj ugleda nekaj 
maorskih koč, ki jih je na pol zakrivalo gozdn o 
drevje; naslonjene so na strmo pečino. Od koč 
ga loči prepad z reko Hokianga. Vidi svojo 
mater na brvi ; stopa poleg Maorcev. Vsi se 
plazijo po strmem bregu navzgor, in v četrt 
ure so se poizgubili po kočah . Dolge ure prelež i 
Bob za grmom ; gleda na maorsko vas pre d 
seboj, a matere nič več ne vidi. - Dva vojaka 
stojita za stražo ob poti, ki pelje na brv . -
Na večer gredo žene in otroci k reki ; pa matere 
ni med njimi . 

Bob previdno obhodi maorsko vasico ; misli 
in misli, pa nič pametnega mu ne pride n a 
misel . ''0 da bi bil Jon tukaj, u reče ; ',temu 
nikdar ne manjka modrih nasvetov . « In komaj 
mu šine ta misel v glavo, že sklene : ',Nazaj 
v kavrovo sotesko letim in pripeljem Jona s 
seboj . u 


46 — 

,,Tja priderri v štiiih urah ., računa sa m 
pri sebi; ',ko bo solnce zašlo, svetila mi bo 
luna in prej ko se zdani, bova z Jonom zopet 
tukaj . ,. 

Rečeno, storjeno! Ljubezen mu je dajal a 
moči, ljubezen pospeševala korake ; pred pol-
nočjo že trka na kočo bratov . — Z besedami : 
',Mati! mati ! u plane skozi vrata, ki mu jih 
odpre Jon. Poteče nekaj časa, gredno ga brata 
umeta; pa potem je izginil zaspanec. Vsi trije 
so jokali, smejali se, objemali se ; slednjič se 
vsedejo k velikemu vojnemu svetu . ',Tako se 
mora posrečiti, ,, reko končno dečki . Opolnoči 
nameravata Bob in Jon oditi, toda malega Bil a 
za ves svet ne moreta pregovoriti, da bi ostal 
v koči. 

' ,Mater hočeta rešiti, . reče jokaje, ',in mene 
bi ne bilo zraven? Vzemita me seboj, o vzemita me seboj! Prav ubogljiv bom in gotov o 
vaju ne izdam z nobenim glasom, in nazadnje , 
če bo treba, tečem z vama, kakor za stavo . . 

',No pa pojdi z nama, Bil! . 

',Hvala ti dobri Jon ; hvala ljubi Bob ! 
Videla bodeta, da vama bom prav veliko koristil . 
Že prihajamo vsi trije — mati, o mati! . 

7. V maorskem taboru. 
Gospa o' Nielova je preživela žalostne dneve, 
odkar so jo ujeli . Neizrečeno veliko je trpela, 
kar se ji je videlo že z bledega, shujšanega 


-- 47 —


obraza. Maori sicer niso trdo ravnali ž njo, 

kajti uživala je posebno varstvo mogočnega poglavarja Te-Vatura. Toda življenje maorskih že n 
je bilo dovolj bridko ; vsa težka dela so moral e 
opravljati one, možje so živeli le na lovu, pr i 
ribarstvu ali v vojski . - Zlasti na gnusno hran o 
se jetnica ni mogla nikakor privaditi. Bolj pa 
kakor to vnanje trpljenje in trud jo je tlačil a 
notranja žalost radi usode ljubih otrok in vrlega 
moža. O da bi bila mogla sliniti, da ž'ivé njen i 
otroci komaj štiri ure od male maorske vasice ! 
Da bi vedela, da so zdravi za onimi griči, k i 
jih je gledala vsak dan ! 

Polagoma se je naučila gospa O' Nielov a 
toliko maorskega jezika, da se je lahko pogovarjala s Te-Vaturovimi otroki in njegov o 
ženo. Pogosto je sedela zvečer pri ognju in 
jim pripovedovala o betlehemskem detetu in o 
njegovi materi. To je veselilo gospo 0' Nielovo 
in ji prinašalo tolažbe v bridkosti . 

Tako se je godilo doslej jetnici . Zdaj pa 
uravna dobri Bog, da jo ugleda najstarejši si n 
in prihiti s svojima bratoma, da jo reši . Načrt , 
ki ga je Jon napravil in Bob odobril, ni bi l 
lahko izvršljiv . Trije bratje so sicer prišli pre d 
jutranjim svitom na višino, s katere je ugleda l 
prejšnji dan Bob maorsko vas, toda videli s o 
jo napolnjeno z vojaki . 

',Obhajali bodo katerega svojih praznikov, . 

reče Jon . ,,Moramo se dobro skriti in čakati 
večera. Takrat bo morda priložnost . « 


— 48 — 

Res so prišli prejšnji večer trije poglavarji z ženami in vojaki v vas . Po dogovoru 
je nameraval Te-Vaturu obhajati o ščipu vrnite v 
v svojo vas. Poglavarji so prišli, da bi ga pričakovali na njegovem domu in izvedeli novice , 
ki naj bi jih jim prinesel iz Avklanda, kamo r 
je bil poslan. 

Te-Vaturova žena, Vhaka, je imela poln e 
roke dela, gospa O' Nielova ji je pomagala . Na

klali in napekli sta veliko prašičev in psov. Po 
dovršenem delu je oblekla Vhaka svojo praznično obleko . Sicer je nosila srajci podobn o 
haljo, danes ni hotela zaostajati za drugimi glavarskimi ženami. Nastavi si v razmršene las e 
orlovih peres, nakiti se z vrvicami in steklenim i 
biseri in vdene si umetno spleten plašč . 

Na večer se prične pravi slavnostni obed . 
Dečki so lahko pregledali z višine onstran propada ves prostor. Videli so ogenj; videli so, 
kako pečejo na njem prašiče in pse ; videli so 
maorske žene v njihovem čudnem lepotičju . 
Ena izmed njih je imela celo klobuk ubite Angležinje ; okrasila si ga je s steklenimi biseri i n 
ptičjim perjem. Videli so v krogu ob ognj u 
sedeti divjake in – zdaj – so videli tudi bledo 
ženo, ki je točila iz velikega lonca neko piv u 
podobno žganje. – ',Mati! o mati !« reko po 
tihoma drug drugemu . – Kmalu postanejo Maor i 
glasni ; če bi bili dečki umeli maorski jezik, sledil i 
bi bili lahko govorom, ki so jih govorili po 
navadi očetov poglavarji, razumeli bi lahko pesmi , 
s katerimi so opevali stare in nove junaške čine 
Maorcev. 


49 

Prvi namigne najstarejši poglavar, Te-Notri, 

— in začne po navadi očetov svoj govor .. 
Stojé govori : '' Vhaka, žena Te-Vaturova, hrabrega poglavarja! Tvoji prašiči so dobri, tvoj i 
psi so boljši, tvoje pivo je pa še boljše. Toda_ 
najboljšega nam še nisi dala . Jedel sem ne 
davno meso nekega naselnika, ki smo ga 
umorili, in bilo je prav dobro . Takrat sem 
prisegel, naj bodo vsi beli možje enaki živali m 
na polju in pticam pod nebom. Kaj imajo 
opraviti tukaj na ',Mavovi ribi « ? Mavo je nabodel 
na trnek ta otok za svoje otroke, za Maorce _ 
Naši očetje so nam pripovedovali tako- le : Nekega_ 
dne je stopilo pet Mavovih bratov v čoln, da b i 
ribarili; Mavo se jim je hotel pridružiti. Toda 
niso ga pustili v čoln ; bali so se ga, ker je bil 
čarovnik. Ko so lovili sredi morja, priletel je k 
njim v ptičji podobi . Pri sebi je imel dragoce n 
trnek s kaveljem, ki ga je bil priredil iz čeljust i 
svojega starega očeta . — Bratje mu niso hoteli 
dati vabe. Mavo pa se je udaril po nosu, pritekla 
je kri, namočil je predivo v krvi in rabil to ko t 
vabo, Komaj je vrgel trnek v vodo, komaj seje raztegnila vrvica, že je ugrabil nekaj, kar j e 
vleklo s tako silo navzdol, da so se bratje bali , 
zdaj, zdaj se bo prevrgel čoln ; zato so klicali 
Mavo, izpusti !« Ta pa je odgovoril : ,, Kar Mav()

drži, tega več ne izpusti! . S temi besedami j e 
vlekel in vlekel in privlekel navzgor našo deželo .. 
Ko je prišla dežela na površje, se je razbil čol n 
in še danes se nahaja na vrhu gore Ikauvang i 
pri Vajpiru, kjer je tudi Mavo pokopan . Mavov 

4 


50


izrek pa so si zapomnili naši očetje : ',Kar Mavo 
drži, tega več ne izpusti! . – Na otoku so bil i 
velikanski ptiči, imeli so noge kako r 
največji mož; s kljunovim udarcem so preklal i 
črepinjo vsakemu vojaku ; tekli so kakor veter, 
frčati pa niso mogli, ker niso imeli peruti, kako r 
naši kivi, ki še zdaj živé. Ti ptiči so hotel i 
odvzeti Maorom Mavovo ribo, toda naši očetje 
so rekli : ',Kar Mavo drži, tega več ne izpusti l « 
in bojevali so se z neprijaznimi ptiči, pobili so 
jih in pojedli, in še dandanes se nahajajo cel i 
griči kosti, ki so ostale od onih pojedin . -- O, 
da Te-Noki ni takrat živel, da se ni bojeval z 
našimi očeti in ni mogel obhajati ž njimi zmagovitih pojedin z mesom pobitih ptičev! Dane s 
ni nobenega moa več v celi deželi . – Poznej e 
pa so prišli tujci na velikih ladjah čez slan o 
vodo m so hoteli ujeti zase Mavovo ribo. Ah 
veste, kaj so storili naši očetje? Prijeli so z a 
svoje Patu-Patu (bojne kije iz lesa) in Mere-Mer e 
(bojne kije iz dragocenega zelenega nefrita) i n 
razbili so prvemu črepinjo. Zaliv, v katerem se 
je to zgodilo, imenujejo tujci še dandanes zaliv 
morivcevi - O da bi bili naši očetje vsele j 
tako ravnali! Toda Yes-Yes (Angleži) in Oui -
Oui (Francozi) so imeli besede sladke kakor 
med; govorili so le ljubezen-ljubezen in mir 
mir in brat-brat; in ko so zagrabili Maori za 
ta trn&<, odjemali so jim Mavovo ribo kos z a 
kosom. In zdaj so tu s svojimi velikimi, gro

*) Zgodilo se je to 18 decembra l 1642 , ko je hotel Ho

landec Tasman prvič občevati z Novozelandci 


— 5 1 
movitimi puškami in hočejo dobiti še zadnj i 
kos. – Naš kralj Virernu-Kingi pa pravi : ',Kar 
Mavo drži, tega več ne izpusti!" In če se vrn e 
Te-Vaturu iz velikega tabora tujcev, in če se j e 
vjel na trnek in nam hoče svetovati mir, poreče m 
jaz, Te- Noki : Kar Mavo drži, tega več ne izpusti ! " 
Dobiti ne smejo nobenega koščeka, nobene koščice , 
da, nobene luskine njegove ribe! In kaj pravite 
vi, moji bratje? " 

„Kar Mavo drži, tega več ne izpusti!” se j e 
klicalo v krogu, in v daljnih gozdih je odmevalo : 'Imeti ne smejo nobene koščice, noben e 
luskine! " 

,,Te-Noki, brat moj, dobro si govoril u , začn e 
drugi poglavar, Te-Bere. ',Kar si ti rekel, to 
pravijo tudi duhovi, ki so se mi prikazali v 
sanjah. Zdelo se mi je, da stopm blizu mrtvaške 
jame Reinga, poleg katere stoji drevo Pohatukava . 
Njegove veje segajo daleč navzdol ; rabijo jih 
duhovi za lestvico, da hodijo po nji na mrtvašk o 
stezo Rerengavajru, ki vodi daleč pod zemljo k 
morju. Tam stopijo v čoln duhovi in se peljej o 
v deželo Havalki, ki je zibeli človeštva. V nepretrgani vrsti so hodile sence svojo pot skoz i 
temna vrata ; vedno nove čete so prifrčavale p o 
drevesnih vrhovih ; kajti bilo je ob času velik e 
bitke na visoki gori v deželi Taranaki . Mrtvi so 
mi razkazovali rane, ki so jih prejeli v boju s 
tujci in so mi klicali edino besedo : ,Maščevanje , 
maščevanje, maščevanje!' Hotel sem jih prijeti za 
roko, pa zagrabil sem v zrak in sem se prebudil . 

4* 


— 52 —


V ušesih mi je še donela beseda : maščevanje ! 
Bil je to sladek glas, od takrat ga ponavlja m 
noč in dan ; prisegel sem, da nočem živeti brez 
maščevanja in nočem umrete prej, da prinese m 
duhovom poročilo, da se je izvršilo maščevanj e 
zanje. Te- Rere je govoril. Kaj menite vi, bratj e 
moji? « 

Zopet je odmeval gozd glasnega odobravanja . 
Pijani vojaki dvigujejo o bojne kije in tulijo : 
',Maščevanje tvjcem! a Zene in otroci kričij o 
vmes ; gospe O' Nieolovi pa pretresa mozeg i n 
kosti. Da, v resnici je bilo strašno; tudi mož 
bi se tresel sredi teh krvoželjnih divjakov . 

Medtem napoči noč. Rdeči ognjeni soj je 
kazal divje, strašno orisane postave še groznejše . 
Gospa O'Nielova pa je molila in zdihovala . 

8. Žrtev. 
Tretji poglavar Te- Urewa hoče začeti svo jgovor, kar se zasliši glasno vpitje iz bližnje 
goščave, in takoj nato pridrvi k ognju četa maorskih vojakov z uklenjenim belokožcem v sredi . 
Plamen osveti suhega moža z rdečimi lasmi i n 
ravno tako brado. Divje poteze v obrazu in 
zmeden pogled je kazal smrtno grozo. Gospa 
O'Nielova spozna jetnika v prvem hipu klju b 
njegovi veliki spremembi . — Neizbrisljivo se j i 
je bila vtisnila v dušo grozovita postava oneg a 
nasprotnika, ki jo je nekdaj zapodil z možem 


— 53
in otroki iz hiše in domovine . S trdim srcem 
jih je pahnil v sneg in burjo, in to je mogel 

storiti s smehom na obrazu, z zaničevanjem n a 
ustnicah. ',Pravični Bog!" vzklikne ; to snidenje 
jo pretrese v dno duše ; ',pravični Bog, kako 
čudna so tvoja pota! — gospod Flint! " 

„Te - Loro in njegove čete!” zakličejo po 
glavarji . 

kje sta Te-Vaturu in Te-Muna? " 
' ,Te -Loro je truden in lačen in žejen i n 
žalosten," odgovori vojak. ',Prišel je v peti h 
dneh od havrakovega zaliva, kjer so velike tuj e 
ladje. Iskal je svoje brate najprej ob Hokiangu , 
šele njihovo vpitje ga je privedlo na pravi kraj . 
Kako bi mogel pripovedovati o svoji bridkosti , 
če se ne pokrepčam prej z jedjo in pijačo? " 

Te-Vaturova žena Vhaka vstane in ponud i 
sama možu in njegovemu tovarišu mesa in poln i 
kupici. Maori jedó in pijó. Tudi jetniku vržejo 
kost, s katere željno obere krvavo meso . Te-Lor o 
vrne prazno kupico z besedami : 

„Vhaka, tukaj imaš posodo ; Te-Vaturu jo 
je umetno izrezljal. Vedi, da Te-Vatura nisem 
pripeljal seboj ; tudi pogumnega Te-Muna ne 
bo nazaj. ” 

Bolesten vzklik se začuje v okrožju . ' ,Al 
sta nastopila stezo mrtvih!" vpraša Te - Rere . 

' ,Nista vstopila v čoln duhov. Veliki poglavar tujcev ju je odpelial uklenjena na svoj o 
največjo ladjo. Poslušajte! Bili smo v havrakovem zalivu, tam, kjer so utrdili belokožci z 


— 54 —


nasipi in velikimi puškami svojo največjo vas , 
ki jo imenujejo mesto Avkland . 

Te-Vaturu je zahteval pogovora z največjim 
poglavarjem naselnikov ; saj veste, kako vedn o 
svetuje k miru. Veliki poglavar je zagotovi l 
njemu in njegovim prosto spremstvo, kakor s e 
zgodi tudi pri nas, če živita dva rodova v prepiru in hočeta skleniti mir. In kdaj je bilo 
slišati, da bi bil prelomil Maori sovražniku dan o 
besedo?" 

',In veliki beli poglavarje prelomil besedo? " 
vpraša Te-Noki. 

',Kakor hinavski pes, ki istočasno mahlj a 
z repom, z gobcem pa grize! Svarili smo Te -
Vatura, toda ni nam verjel. — Sicer je on le 
še napol Maori, odkar je govoril na večer pred 
bitko z možem one žene — pri teh beseda h 
pokaže vojak na gospo O' Nielovo . - Ni potekl a 
ura, že smo videli, kako so belokožci obkolil i 
naša glavarja ter ju trdo uklenili . Veliki glavar , 
ki je prelomil dano besedo, peljal ju je sam v 
čolnu na svojo največjo ladjo . Gledati smo 
morali vse to, na rešitev niti misliti ni bilo. 
Z zobmi škripaje in z željo po maščevanju v 
srcu smo odšli od tam. Tako srno naleteli na 
naselbino onega tujca ; njegova hiša je bila dobr o 
skrita v neki dolini, zato je do tedaj ni dosegl o 
maščevanje naših rojakov. Kakor nevihta srn o 
planili nanjo . 

Tujec se je hotel sprva braniti s svojim i 
hlapci ; toda kmalu jih je ležalo šest z razbitim i 
črepinjami na tleh, drugi so ubežali. Oni plašljivec, 


55


ki srno ga pripeljali seboj, je prosil kleče s povzdignjenima rokama, naj mu pustimo življenje . 
Mislili smo si : morda ga porabimo kdaj za 
poroštvo . 

Nato srno zažgali veliko hišo in polne hlev e 
in skednje. O kako je pokalo in prasketalo ! 
Upam, da sta videla dim naša poglavarja na 

ladji in sta se veselila, da smo ju maščevali . 
Kaj porekó moji očetje in bratje? Ali ni Te -
Loro s svojo četo prav ravnal? ,, 

Govoru sledi burno odobravanje. ',Prav 
in modro in pogumno ste delali, « vzkliknej o 
poglavarji, in : ',Maščevanje in smrt nezvesti m 
prelomljavcem dane besede! kriče vojaki . 

Mine precej časa, da se vrišč toliko poleže, 
da more Te-Ureva govoriti . 

Ze po naravi je bil on med vsemi najbol j 
grozovit in krvoželjen ; v svoji pijanosti pa j e 

bil bolj podoben divji zveri kakor človeku. Z 
desnico pograbi gospoda Flinta, z levico pa 
gospo O'Nielovo, ter ju vleče v središče kroga 
in kriči s hripavim glasom : ',Maščevanje si rekel, 
Te-Loro ; vojaki, vi ste tako klicali, in tebi Te -
Rere so tako naročili duhovi. Maščevanje! Kaj 
ležite tu kakor mali otroci, ki znajo le kričati, 
ne pa delati? Ali nista tukaj dva tujca, in al i 
nimate svojih kijev pri roki? Dvignite se, hočem o 
ju zaklati po navadi naših očetov . Luna, ki tam 
vzhaja, naj vidi nas kot prave Maore in naj nas 
ne zasmehuje kakor otroke ! 

Gospa O' Nielova meni, da je prišla njen a 
zadnja ura ; zato zakliče svojemu sotrpinu : ',Po


56' —


mirite se z Bogom, g. Flint! Mislite na Zveličarja 
na križu in na njegovo usmiljenje in obudite 
s celim srcem kesanje! " 

" 

Vam je znano moje ime, gospa? Kdo pa ste? 

',Ne utegneva govoriti o tem. V malo minutah bova že stala pred božjim sodnim stolom . 
Molite! " 

',Kaj sodni stol – jaz ne verujem na to , 

nočem verovati! Moliti! če je le pekel, jaz bo m 
gotovo izgubljen ! 

',Kristus je odpustil razbojniku na križu . « 
„Ali je razbojnik tudi pripravil uboge ljudi 
ob hišo in posestvo ter jih pognal v sneg i n 

nevihto, čeprav so ga v imenu Križanega prosil i 
usmiljenja! Molčite, žena, molčite! Ali ni pisano ! 
S kakršno mero boste merili, s tako se vam bo 
odmerjalo! ” 

Gospa O' Nielova hoče odgovoriti obupajočemu, toda glavar Te-Noki jo prekine. Maori 
se posvetujejo medtem o predlogu glavarja Te -
Ureva. Sklenejo, da se mora posvetiti eden jetnikov 
maščevanju duhov. Kateri naj bo, naj odloči 
srečka. 

Srečka pade v prid gospe O'Nielovi . Z 
obupnim vzklikom pade gospod Flint na kolen a 
in prosi življenja, toda divjaki imajo zanj l e 
zaničevanje mesto usmiljenja. V divjem obupu 
prekolne samega sebe in svoje življenje. Gospa 
O' Nielova se trese strašnih kletvic nesrečnega 
človeka in moli zanj : naenkrat pa jo prešine junaška misel : ',Ubogi mož je na veke izgubljen, 
če stopi v tem položaju sodnika. Darovati 


A 

Z desnico pograbi Fliuta, z levico pa gospo O' Njelovo, 

ter ju viekče v središče kroga ° (Sfire 55n) 


57


se hočem zanj ; Gospod, bodi milostljiv moji 
duši! ,( V teh mislih stopi pred divjake in reče : 
',Pustite mene umreti mesto njega! ,, 

„Kaj ?« vpraša Te- Noki, >, ti hočeš, da t e 
zakoljemo mesto tega moža? Ah morejo Maori 
zvedeti vzrok, ki te k temu nagiba ? „ 

',Vi bi ga ne umeli. Dovolite, prosim, da 
govorim s tem možem, gredno urrirjem . « 
',Prav, govori ž njim in če vstrajaš do jutr i 
pri tem sklepu, se ti bo zgodilo, kakor želiš. « 

Gospod Flint ni umel besed Irčeve žene , 
ker je govorila v maorskem jeziku. Gospa mu 
torej pove v priprostih besedah, da hoče umreti 
mesto njega. Ne more verjeti svojim ušeso m 
in meni nazadnje, da ga zasmehuje . 

Toda gospa O' Nielova ponovi mirno prejšnj e 

besede in še pristavi, da se je odločila v to z 
nekim pogojem, ali bolje z gotovim upanjem 
v srcu . 

''In to bi bilo ?« jo vpraša gospod Flint. 

,,Da se izpreobrnete k Bogu in se bodete 
prikazali nekdaj z boljšim mišljenjem pred njego v 
sodnji stol. « 

— vi ste katoličanka — kako se ime 
nujete ? a 
',Bodi tedaj, morda vam bo v zveličanje , 
če izveste moje ime : jaz sem gospa O' Nielova 
iz Kilarneja . « 

Kakor kijev udarec zadenejo te milo izgovorjene besede gospoda Flinta. Niel iz Kilarneja, 
ki sem jo zapodil z možem in otroci v sneg ! a 

reče in se zgrudi na kolena. 


58 –


',In ki vam iz srca odpušča, gospod Flint . 
Z Bogom! molite zame in porabite čas milosti , 
ki ga vam Bog dopušča, da vam odpusti tudi on! . 

Gospod Flint ne more odgovoriti ; preve č 
je ganjen. Solze mu zalijo oči — prve po 
mnogo letih, in zdi se mu, da je počila naenkra t 
ledena skorja krog njegovega srca. Pogled pa, 
s katerim se loči od gospe O'Nielove, pov e 
več, kakor bi bilo mogoče povedati z besedo . 
Vklenejo ga napol v nezavesti in odpeljejo ga 
v bližnjo kočo. Tudi gospo O' Nielovo odpeljejo 
zvezano v neko kočo. – – 

Kdo naj razume te tujce?" reče poglava r 
Te-Dere . ',Zdi se, da je storil nekdaj ta mo ž 
veliko hudega ženi, a zdaj hoče ta mesto njeg a 
umreti! " 

„Da”, odgovori Te-Notri, ',imajo menda neko 
postavo, ki se glasi : ',Ljubiti svoje sovražnike! " 
Kdo bi mogel to ometi ? " 

n imajo pa bržkone tudi postavo : ,Sovražit e 
svoje prijatelje!' kar dokazuje to, kako ravnaj o 
s Te-Vaturom," pripomni Te-Ureva . 

Vsi se smejejo ; nato pijejo dalje, dokler ji h 
ne premaga pijanost in zaspanec . Nazadnje le 
žejo in vsi zaspé deloma pod milim nebom 

krog tlečega ognja, deloma v kočah. 

9. V največji. Slli . 
V nepopisljivem strahu so opazovali trij e 
bratje z nasprotno ležeče višine vse gibanje v 
maorskem taboru . Pogovorov si cer niso umeli ; 


— 59
toda divji krik in preteče kretanje divjakov s o 
kazale razločneje kakor besede strašni srd, ki 
je napolnjeval vse, odkar so čuti pripovedovanj e 
onega glavarja, ki je pripeljal vjetega gospoda 
Flinta. — Videli so, kako je vlekel Te-Urev a 
mater in tujega moža, ki ga niso poznali, z 
vidno besnostjo k ognju . Mali Bil vzdihne polglasno : ',Mater hočejo umoriti! in Bob napn e 
petelina s trdnim* sklepom, da ustreli prvega, k i 
bi vzdignil kij proti materi . 

',Proč s puško ! u reče Jon. „Ali hočeš zadeti mater? Oddaljenost je prevelika za goto v 
strel. In vrhutega, kaj bi koristilo, če ustreli š 
enega izmed sto vojakov? Potem bi bili mat i 
še bolj gotovo izgubljeni in še mi ž njimi . ” 

Bob spozna pametno trditev in položi pušk o 
zopet poleg sebe . 

„Molimo !” reče nato mali Bil. S solznimi očmi 
in v največjem trepetu prosijo Boga pomoči 
in razsvitljenja. Takoj nato vidijo, kako pade 
tuji mož na kolena pred mater. Slutijo, da s o 
mati gotovo zanj prosili. Slednjič vidijo, da ju 
vojaki odpeljejo zvezana vsakega v drugo kočo. 

',Mati so v mali koči poleg dateljeve palme, ; 
reče Jon, „zapomnita si to! Zdaj upam najboljše . 
Maori pijejo toliko, da bodo kmalu trdno pospali, in potem gremo po mater ; rešiti jih moramo, 
naj velja kar hoče.” 

Luna je stala že visoko na nebu, ko postane mirno krog maorskega ognja . „Zdaj je 

čas, poskusimo!” meni Bob . 


— 60 — 

„Ne, zdaj še nikar, prezgodaj je še, ,, pristavi Jon. „Vsi še ne spé, in če nas opazi le 
eden, je vse izgubljeno .” 

Dobre četrt ure še čakajo dečki . Vse je 
mirno, le voda šumi skozi sotesko . Luna sveti 
tako jasno, da lahko razločujejo vsako bilk o 
na tleh. 

„Tako, – zdaj še prav zaupljivo češčenomarijo, potem pa poskusimo v božjem imenu, ” 
reče slednjič Jon. Nato stopajo trije bratje previdno navzdol k reki . Jon preišče brv in spozna , 
da jo je mogoče odstraniti s prav majhni m 
trudom ; nato reče : ,,Bob, ti ostani tukaj in pri 
pravi vse, da razderemo brv, kakor hitro dospem o 
z materjo čez. Na ta način si zagotovimo beg, 
ker nam zasledovavci ne bodo takoj za petami . 

— Ce nas nihče ne opazi, bežimo skupaj, č e 
nas bodo pa preganjali, moraš ti izvabiti Maore 
na napačno pot; teci glasno kričaje na ono stran . 
Tvojim urnim nogam se bo posrečilo jim uteči ; 
mati gotovo ne bodo mogli tako hiteti, zato 
jih popeljeva z Bilom po najkrajši poti v votlino. 
Bil in jaz greva v maorsko vas. Toda Bil, bodi 
previden, noben list ne sme zašumeti pod tvojim i 
nogami. Pa se vsaj ne bojiš ? 
' ,Ne, Jon, prav nič se ne bojim. ,, 

Mlajša brata stopata čez brv in naglo dalj e 
po nasprotnem strmem bregu navzgor. Nato se 
splazita tiho krog vasi v obližje koče poleg dateljeve palme ; najdeta jo lahko v jasnem lunine m 
svitu. Toda zdaj se šele prib() težave! Komaj 
deset korakov od koče spi poleg ognja gruča 


61


Maorcev, in dečka ne vesta za trdno, so li mat i 
sami v koči ali ne . Jon zapove bratu, naj stoj i 
mirno v palmovi senci, sam pa ogleda vse okro g 
koče. Naposled opazi oknu podobno odprtino ; 
stopi na prste, da bi pogledal v kočo. Toda 
odprtina je previsoko. Nato pomigne malem u 
bratu, naj stopi bliže, in mu reče : ',Bil, hitro 
stopi na moje rame in poglej, če so mati 
sami. Varuj se pa, da ne izpregovoriš niti zloga 

glasno ! u 

Bil je v hipu na bratovih ramah in pogled a 
skozi odprtino. Na nasprotno ležeči steni, katero 
obseva luna, ni nikogar ; če je tako tudi v 
drugih delih koče, ne more takoj razločiti . 
Oko se mu mora prej privaditi temini. Čez 
precej časa da Jonu znamenje, in ta ga spusti 
na tla. 

' ,Sami so, zašepeče, ,,o Jon, Jon . . 

',Tiho, - kje leže? u 

',Tam v onem kolu; glavo imajo prav tik 

stene in nič se ne ganejo . Ce jih le Maori nis o 
že umorili ! u 

',Gotovo spé. Pojdi z menoj! « 

Gospa O' Nielova je res spala . Bilo ji je 
posebno sladko pri srcu po junaški žrtvi, k i 
jo je prinesla za svojega smrtnega sovražnika . 
Z veselim srcem je zaspala po pobožni molitvi ; 
zadnja misel ji je bila : ',Gospod me bo milostljivo sprejel. ,‘ Prijazne sanje so ji napolnjeval e 
duha. Zdelo se ji je, da stoji v vrtičku pole g 
svoje stare hiše v Kilarnerju in trga cvetlice z a 
šopek, ki ga hoče podati svojemu dragemu možu, 


62 —


njeni dečki pa ji pomagajo. K vrtni ograji pristopi naenkrat gospod Flint . Bil je veliko boljprijazen kakor sicer ; poda ji zlato vrvico, naj 
poveže šopek ž njo. Ze je storila tako, kar priteče inali Bil s čudovito lepo vrtnico in pravi : 
',To-le morate gotovo še pridejati, mati!" Tako 
daleč se je sanjalo gospe o' Nielovi, ko jo napol 
prebudi majhen šum ob glavi ; hkrati zasliši 
tihe besede : ',Mati! Mati!" Se pod vplivom sanjreče : „Gotovo Bil, tvoja vrtnica mora . . . « 

Toda zdaj zaropoče močneje ob steni . 
Gospa O'Nielova se hoče v strahu odniakniti , 
misleč, da so miši ali podgane. Ker pa je na 
nogah in rokah zvezana, provzroči ji to gibanje bolečino, vsled katere se popolnoma prebudi . In zdaj se prigodi nekaj, kar bi ji skoro 
ustavilo srce. Zasliši razločno Bilov glas, ki 
šepeta skozi razpoke v steni : ',Mati, mati, midva 
sva tu, Jon in Bil! Vstanite in pridite pra v 
tiho ven, da vas Maori ne bodo opazili . Tako j 
morate z nama bežati! ” 

Mati bi bila skoro glasno vzkliknila veselja . 
Toda veselju sledi naglo strah : „Kakšni nevarnosti sta se izpostavila, dobra — hudobna otroka ! 

Bežita, bežita, da vaju Maori ne zasačijo! ” 

',Nikakor ne brez vas, mati! " 
',Jaz ne morem vstati ; zvezana sem na rokah 
in nogah ; še ganiti se ne morem. Bežita! " 
' ,Tukaj, prerežite vrvi," šepeče Jon in pahn e 
svoj nož skozi razpoko . 
',Ne morem ga prijeti; nikakor ne bo šlo ; 
bežita vendar!" 


63


',Počakajte, mati, takoj bom pri vas, « reče 
Bil . ',Naglo, Jon, pornagaj mi navzgor, splazi l 
se bom skozi okno! " 

liti eje kakor more gospa O' Nielova pre

povedati drzno početje spleza Bil spretno kako r 
veverica k odprtini in se spusti v kočo . Trenute k 
pozneje kleči poleg matere in ji poljubuje obraz ; 
v hipu prereže vezi na rokah in nogah . Tresoč a 
se veselja in strahu objame gospa O' Nielov a 
svojega otroka in ga pritisne k trpečemu materinemu srcu. Potem reče Bil : „Sedaj pa urn o 
proč! Toda vi ne morete skozi okno, zato pojdiv a 
oba skozi vrata. Toda prav tiho! Maori spé 
poleg ognja .” 

Previdno odpre deček spletena vrata . Luna 
obseva kraj in v bližini, speče Maorce . „Za 
menoj, mati!” zašepeče Bil in se zmuzne n a 
prosto. Mati mu sledi. Srce ji glasno bije, skor o 
bi bila zavpila, vrata zaškripljejo in eden Maorcev se v spanju obrne . Vse ostane mirno. 
V malo trenutkih sta v palmovi senci, kjer Jo n 
objame svojo mater, — in nato gredo urno i n 
varno dalje; v petih minutah dospejo na brv 
in zdaj je tudi Bob v materinem objemu . 

Sele tu si dovolijo nekaj besedi v pozdrav . 
Toda previdni Jon sili k hitremu begu . Že hoče 
Bob vreči brv v globočino, ko se naenkra t 
spomni gospa O' Nielova na nesrečnega gospoda 
Tinta. „Stoj! stoj!” zakliče. „Kako sem mogla 
nanj pozabiti! Jaz ne morem, ne smem bežati ! 
Ce jaz bežim, umorili bodo Maori ubogega 
gospoda Flinta.” 


— 64 — 

„Gospoda Flinta!” reče Bob. „Ali je mar 
oni suhi mož z rdečimi lasmi, ki je bil noco j 
tako obupan, tisti grozoviti človek, ki nas j e 
pregnal iz Kilarneja? ” 

„Da, on je, in rešiti ga moramo .”
„Mi? - Ta mož ne zasluži, da se podajam o


zavoljo njega v največjo nevarnost!” 

„Ne zavoljo njega, otroci, ampak zavolj o 
Kristusa, ki je rekel : Ljubite svoje sovražnike! ” 

',Nikakor ni mogoče, mati, r, reče Jon . 

',Poskusiti moramo, otroci. V nevarnosti 

je dušno zveličanje nesrečnega človeka. Ce ga 
zadene vsled mojega bega smrt, bo umrl v 
obupu. Glejte, luna je visoko na nebu in Maori 
trdno spé. Ljubi Bog nam je pripravil ravnokar 
tako veliko veselje, naredimo še mi njemu veselje s tem, da rešimo iz ljubezni do njeg a 
svojega starega sovražnika. 

',Da, mati," pristavi Bil, „in jaz vam hoče m 
pomagati! ” 

Bob in Jon hočeta ugovarjati, toda mati se 
naglo odtrga in hiti čez brv proti vasi, vodeč 
Bila za roko. Tudi starejša brata sledita do 
vhoda v vas . Tam pusti mati Bila ; - pogumno 
gre naravnost proti koči, kjer leži uklenjen i 
gospod Flint. 

',Preveč so drzni," reče Jon, „le glej, tako> 
blizu stopajo tam poleg Maorca. Vse je bilo, 
tako dobro in zdaj nam pride ta gospod Flin t 
na pot.” 

Medtem dospe gospa O' Nielova h koči ., 
Zdaj šele vidi, da se je vlegel pogtavar Te


65


Ureva ravno počez pred vhod . Čezenj mora 
stopiti, da dospe k jetniku . Tu bi ji bil skoro 
upadel pogum ; ozre se k otrokom, mahne z 
roko, naj bežé, se pokriža in stopi čez spečeg a 
poglavarja. Gospod Flint ni spal ; pripogne s e 
k njemu, ga oprosti verig in im šepne : „Bežati 
morava!” 

Anglež je naglo na nogah. Sledi rešiteljici 

in stopi čez Te - Ureva, toda trese se in v razburjenosti zadene ob spečega z nogo. S kletvico na ustnicah privzdigne glavar glavo i n 
zarenči : „Kaj je? ” 

',Proč, proč!" sili gospa O' Nielova . Brez 
Vsake previdnosti hite beguni iz vasi . Ravn o 
dospejo izmed koč, ko se Te-Ureva pijanosti i n 
spanca nekoliko otrese in se domisli, da j e 
niorda jetnik ubežal. 

Bob reče Jonu : „Hitite v votlino, jaz ji h 
hočem zadrževati!” V istem hipu pa začne Maor i 
besno tuliti : ',Pomagajte, pomagajte, tujec j e 
ubežal! " 

Beguni so bili takoj na brvi . Ko so že 
na drugi strani, se ozre Bob, da bi zadrževa l 
preganjavice, kakor sta se dogovorila z Jonom ; 
že stopi poglavar na brv in visoko vihti bojn i 
kij . Bob nameri nanj, puška poči in Maori se zgrudi 
z besnim krikom v valovih . 

',Nisem mogel drugače rešiti življenja na s 
vseh," zakliče deček . ',Bežite na desno ; jaz jih 
izvabim navzdol ob reki ; upam, da vas najdem 
kmalu v jami." 

5 


— 66 
Dalje ne utegne premišljevati . V Jonovem 
varstvu beže mati, gospod Flint in Bil v bližnj e 
grmovje, Bob pa vrže brv v reko . Komaj se 
to že zgodi, so na nasprotnem bregu preganjam . 

Bob teče ob bregu navzdol in srčno je vesel , 
ko opazi, da mu Maori slede na nasprotni breg . 

V mesečini opazi nekatere Maore, kako 
skočijo v vodo, da bi jo preplavali. Zdaj je 
treba napeti vse moči, porabiti vso spretnost, 
da uteče divjakom . Leti kakor preganjana srn a 
čez travnike in gozde, čez hribe in doline, i n 
ko se pokaže solnce na obzorju, je daleč od 
svojih preganjavcev, - pa tudi od svoje drag e 
matere in ljubljenih bratov. 

10. Snidenje. 
Pride deževna doba in zopet preide . 

Nastopi vroče poletje, vendar moarska vojsk a 
še ni končana. Angleška vlada je nameravala s 
pravičnim postopanjem dokončati krvavo vojno . 
Zato pokličejo gospoda Brovna v domovino i n 
pošljejo ljudomilega, blagega gospoda Grej a 
mesto njega na Novo Zelandijo . V grudnu let a 
1861 . dospe v Avkland . 

',Morska je še vedno usidrana 
tamkajšnem zalivu. Naš stari prijatelj Patricij

o' Niel oskrbuje v tem času marsikaterega ranjenega prijatelja in sovražnika. 


67 — 

V jutro, ko pripluje ladja ',Kralj Lear « z 

novim namestnikom v pristanišče, ga pozdravljaj o 
tla ',Morski liliji' « veseli streli iz topov in neštevilne vihrajoče zastave. Na krovu stoji vrl i 
Irec, poleg njega Te-Vatam in l 71etni mladenič , 
v katerem spoznamo z začudenjem vrlega Boba. 

Bob pride na begu pred Maori prav v 
bližino misijonske postaje Papakana ob izliv u 
Hokianga. Sklene, da vendar obišče o. Servanta 
gredno se vrne v kavrovo sotesko. Kako se 
začudi častitljivi misijonar, ko ugleda dečka i n 
sliši njegovo pripovedovanje! Pa tudi sam 
lahko da Bobu veselih poročil . Patricij 0' Nie l 
mu je poročal o srečnem ozdravljenju in o svojem 
novem bivališču . 

Neka ladja je bila pripravljena da odpluj e 
Avkland. Bob takoj sklene, da gre na nj i 

k očetu. Oče Servant odobri ta sklep in obljubi, da pošlje zanesljivih ljudi v kavrovo sotesko po mater in brata in gospoda Flinta. Tako 
pride Bob v Avkland, toda šele po več mesecih , 
ker je morala ostati ladja dolgo v pristanišč u 
Nev-Plimuts. Tem veselejše je očetovo in sinov o 
snidenje. Pač je bilo to še ogrenjeno, ker še 
ni bilo poročila od o . Servanta, da so beguni 

na varnem. 

Novi namestnik pride na krov ',Morske 
lilije « . Takoj odloči, naj izpuste moarska po 
glavarja in globoko obžaluje krivično postopanj e 
svojega prednika, 

Storjeno krivico izkuša poravnati s pra v 
posebno prijaznostjo in bogatimi darili . 

5 


— 68 — 

Govoril je tudi s Patricijem O' Nielom, o 

čigar usodi je že slišal ; ponudil mu je vse h 
pripomočkov, ki bi jih potreboval, da najd e 
zopet ženo in sinova. Te-Vaturu se ponudi, da 
spremi Irca in ga varuje pred svojimi domačini .( 
Poglavar ladje rad odpusti vrlega strežnika bolnikov, in že naslednje jutro zapustita oče i n 
sin v spremstvu obeh poglavarjev Avkland . 

Pet dni pozneje stoje Te-Vataru, Patricij 
0' Niel in njegov sin v bližini kavrove soteske ; 
Te-Muna jih je že zapustil, ker je hotel prej 
ko prej poiskati svoj rod na severu . 

Korakajo na zadnjo višino, odkoder rnorej o 
ugledati jezero v soteski . Maori je pripravlja l 
svoje spremljevavce na žalostno iznenadenje , 
kajti on je za trdno mislil, da so njegovi vojaki 

našli belokožce in se maščevali . 
Oče in sin stopata z glasno utripajoči m 
srcem dalje ; bližnja ura jima ima izpolniti upanj e 
ali pa je uničiti . 
-Že so na zadnjem griču ; sinje jezero lež i 
pred njimi, obdajajo je zelena pobočja - vs e 
je tiho in mirno. - Se nekaj korakov in pregledati morajo vso gladino . 

Naenkrat vzklikne Bob poln veselja ; njegovo bistro oko je ugledalo ob bregu pra v 

majhen splav, na katerem stojita mož in deček , 
ki sta nedvomno ribarila . ',Tam, tam! o oče ! 
onadva stal a kliče . 

',Hvala Bogu !« odgovori Irec. 


'k.%~? •~ pid '3, 

á ~~YYF,, xx .eri ~ 

',Vstanite, gospod Funt! Tu je moja roka. Bog Vam je odpusti 
in tudi jaz seme Vani že zdavnej odpustil . (Str . 69 .) 


69 

„Na splavu sta gospod Flint in Bil. Jon 

stoji na kamenu ob bregu”, reče Bob in hit i 
naprej v naglem teku skozi praprot in grmovj e 
po griču navzdol. V malo minutah dospe k 
bregu in pokliče brata . Ko ga spoznata, pahnet a 
splav h kraju in skočita očetu naproti. – To 
je bilo veselje!! – Dečka se smejeta in jočet a 
in objemata zdaj očeta, zdaj brata . 

„Kje so pa mati?” vpraša Patricij O' Niel. 
„Mati? O kako bodo veseli . Na oni strani, 
tam, ali vidite hišico? Naglo na splav, popeljem o 

se tja,” reče mali Bil. 

„Gotovo, saj nas bo vse držal,” pristav i 
Jon ; ',gospod Flint in jaz sva ga naredila ." 

Ime gospoda Flinta je provzročilo Ircu 
drugačne misli. V prvem veselju ob snidenj u 
se ni spomnil' svojega smrtnega sovražnika. V 
srcu je sicer odpustil možu ; vendar mu šine, 
kri v glavo, ko ga ugleda prvič po onem 
strašnem zimskem dnevu. – Toda proseči pogled 
uničenega moža odstrani vso jezo . Gospod 
Flint klečé prosi: ',Gospod O' Niel, ali mi moret e 
odpustiti? Prosim vas v imenu Križanega, katerega sem oni dan zasramoval in na katerega 
zdaj mislite ! 

„Odpustite mu, oče” prosita Bil in Jon ; 
„krwico, ki nam jo je storil, je že davno ob 
žaloval .” 

„Vstanite, gospod Flint”, reče resno Patricij 
O' Niel. ,,Tu je moja roka. Bog vam je odpusti l 
in tudi jaz sem vam že davno odpustil . Hočem 


— 70 
skušati, da vas tudi ljubim ." S solznim očesom 
prime gospod Flint ponujano desnico . 

„Ljubite svoje sovražnike!” reče sam pr i 
sebi maorski poglavar. „Resnično, tem ljudem 
božja postava ni prazna beseda. ” 

Vsi stopijo na splav in v naglici prevesljaj o 
malo jezero. Z glasnimi klici veselja skačej o 
dečki po hribu navzgor, da naznanijo materi 
očetov prihod . Bil je prvi v koči . Gospa O' Nielov a 
stopi veselja se tresoča iz ,koče; - pred njo 
stoji vrli soprog z razprostrtima rokama. Z besedami : „Patricij, Bog nas je čudovito zope t 
združil!” je v njegovem objemu. - Pritisne jo 
na zvesto srce in reče : „Marija, moja dobra 
žena, da, Bog je poplačal tvojo blago ljubeze n 
do sovražnika .” 

Ko potečejo prvi trenutki veselega snidenja , 
tedaj se začuje pripovedovanje . Jon in Bil opišeta 
srečno izvršitev bega. „Ce bi jih ti ne izpeljal 
na napačen sled, Bob, nikdar ne bi ušli,” reč e 
Jon, „kajti mati in gospod Flint nista mogl a 
bežati ; kol sta bila vsa zasopla . Dospeli smo v 
sotesko šele naslednjo noč.” 

„Seveda, ti si napravil dober načrt, Jon, 
in ti si vodil Maorce za nos, Bob,” reče Bil ; 
,,toda jaz sem tudi nekaj storil. Jaz sem zlezel 
skozi lino in sem rešil mater - in vidva me 
skoro nista hotela vzeti s seboj . Kaj ne, mati ? 

-- In vi ste rešili gospoda Flinta, in če bi vi 
tega ne storili, bi Maorci nikdar ne pripodili Boba 
v Papakano, in on ne bi našel našega ljubega 


— 71
očeta in bi jih nam ne pripeljal nazaj . Glejte, 
kako dobro ljubi Bog vse obrača! " 

„Da, otroci, njemu bodi čast in hvala, ” 
dostavi Patricij O' Niel. „On je vse prav storil , 
vse je obrnil v naše zveličanje! ” 

„V naše zveličanje, pravite gospod O' Niel, ” 
pritrdi gospod Flint. „Moja duša bi bila na vek e 
izgubljena brez božjega usmiljenja in vaše ljubezni. Zdaj upam, da najdem milost.” Nato pripoveduje gospodu O'Nielu, kako je ležal bola n 
več tednov v jami vsled prestanega smrtnega 
strahu, kako ljubeznivo mu je stregla gospa 
0'Nieleva in otroci . „Imel sem vedno pred očrn i 
one, ki sem jih nekdaj zasmehoval . Križ je bi l 
stalna pridiga moji krivice in sklenil sem, d a 
jo hočem po možnosti popraviti . Odločil sem 
se, da prestopim v sveto katoliško cerkev . Moj i 
predsodki so bili tako slabi, da jih je lahk o 
ovrgel celo mali Bil . ” 

Še dolgo so govorili oni večer o dogodki h 
zadnjih dveh let. V malo dneh je dospel že dolgo 
pričakovani o. Servant z nekaterimi naselniki . 

Kavrova soteska ni bila v Papakani tako 
znana, kakor je menil častitljivi misijonar . Trikra t 
so zastonj poskušali, da jo najdejo, in šele sedaj 
se jim je to posieči!o . Veliko je bilo veselje 
dobrega duhovnika, ko je poslušal glas božjega 
usmiljenja. Naslednjo nedeljo je obhajal o. Sevarit 


— 72 -
v svoji cerkvici lep praznik . Mali Bil je prejel 
prvo sveto obhajilo, gospod Flint je bil sprejet 

v naročje edino zveličavne cerkve, in tudi oče , 
mati in brata so pristopili k mizi Gospodovi . 

V ozadju kapelice pa je klečal Te-Vaturu , 
ki se je začel pripravljati na sveti krst. 

Taki so bili milostipolni sadovi ljubezn i 
do sovražnikov.