Nemščina. »Slovenski Učitelj« je priobčil v 4. številki v svojih zapiskih tudi odlomek o nem.ščini, v katerem piše, »da smo nemščino srečno odpravili iz slovenskih šol, na drugi strani pa srao ji priborili vsaj na večrazrednicah isto stališče.« — In ravno to je, kar nas nagiba, da zapišemo o tem predmetu še nekaj misli. Priborili smo si svojo sveto Jugoslavijo. Naša mlada domovina pa bo irnela silne zunanje in notranje sovražnike, ki bodo vedno prežali nanjo in jo izkušali upropastiti. Zaradltega ji bo treba rnogočnih branilcev, predvsem z domovinsko ljubeznijo prežetih, zvestih, zanesljivih bojevnikov, vojnikov. Le-te vzgojiti bo ena najvažnejših nalog raznih činiteljev, predvsem šole. Odstraniti bo vse, kar bi temu nasprotovalo. Učili bomo mladino svojo domovino ljubiti; užigali ji srca zanjo — a te cvetke bo pobrala pogosto slana od strani neukih, v stari mržnji do lastne govorice, v zaničevanju domačih šeg in vsega domačega živečih staršev. Odkod to zaničevanje? Iz več nego tisočletnega suženjstva! Znali so naši tlačitelji delati sebi v korist, znali so rod sistematično raznarodovati, znali so vzgajati poturice; uporabljali so k temu vsa mnogobrojna sredstva, ki so jim bila na razpolago. Kamor si se ozrl — vse nernško. Država.je nastavljala nemške uradnike, ki jih je zona pretresla, če se je drznil kdo izpregovoriti z njimi slovensko besedo — kaj šele pri vojaštvu! Bilo je v stari dobi malo šol — a te so bile le pcnemčevalnice, ki so vbijale mladini le blaženo nemščino, češ, potrebuje io, .kamor gre. Pomagali so širiti nemški duh med Ijudstvom nemčurski trgovci, nemškutarski obrtniki, propadli dijaki kot občinski tajniki, stari vojaki; oblasti so razentega potvarjale imena krajev, sploh kar bi kazalo domače slovensko lice. V poznejši dobi so nemčurski šolski nadzorniki pritiskali na učitelje in marsikateri rodovinski oče je zaradi slabih gmotnih razmer klonil vrat —. Vsenemški trgovci so do zadnjega hipa, dokler ni izdihnil, širili zloglasnega »Štajerca« med ljudstvom. Slovan pa je od nekdaj rad sprejemal tuje šege. Ali se je čuditi, da je marsikje še danes mržnja do vsega, kar je slovensko? Vprašamo: Ali so to Nemci storili iz ljubezni do nas? Ne, v svojo korist — sistetnatično so nas hoteli panemčitiJ Ali naj v ljudski šoli še nadalje gojimo to stremljenje do nemščine, mržnjo do materinščine ali naj še nadalje zastrupljamo narod? Ali naj še nadalje našim tlačiteljem gladimo pot? Ne in tisočkrat ne! S tem bi naprej odtujevali narod od lastne grude. Zdrave moči bi odhajale v nemške rudnike, služinčad bi nadalje silila v nemška mesta. Na starost pa bi se vračali onemogli v Jugoslavijo, češ, redi, preživi rne! Navadno pa taki ne pridejo sami, ampak privedejo s seboj še nemško ženo, ncmške otroke, pogosto občini na skrb, m6d ljudstvom pa so pravi hujskači in poveličevalci nemščine. Znan mi je slučaj, da je tak rudar v dobi, ko se je naša deklaracija podpisovala, rekcl nekemu mojih učencev, katerega mati je zbirala podpise: »Če boš Nemec, boš poštenjak; če boš pa Jugoslovan, boš pes, tat in razbojnik!« Ob koncu vojne je prišlo več ljudi za živežem domov, ki po eni strani prosijo podpore od Jugoslavije — po drugi strani pa so proti njej. Naše ljudstvo ne rabi neinščine. Dela bo doma dovolj, naš jezik je sedaj državni jezik — uporabimo rajši tiste ure za pouk v drugih važnih predmetih, za temeljiti pouk v kmetijstvu, povzdignimo travništvo in z njim živinorejo, da bo imel naš kmet lepo živino in obilo živine, ki se bo lahko izvažala;' povzdignimo sadjerejo, čebelarstvo. To je potrebno za Jugoslavijo. Nemščino pa naj prevzamejo srednje šole poleg latinščine, grščina pa se naj opusti. Prepričan sem, da gospodje srednješolski profesorji zaradi učencev, ki nameravajo študirati, ne bodo zahtevali, da se zaradi njih z nemščino kvarl ves rod. Za inteligenco nas ni strah, pač pa za povprečni naraščaj. Ne verujem, da je na Francoskem, Angleškem, v Ameriki in povsod drugod uvedena nemščina na Ijudskih šolah in vendar imajo globoke mislece in velike znanstvenike. Nemščino torej vun iz vseh slovenskih Ijudskih šol, zakaj ni samo nepotrebna, ampak škcdljiva našemu rodu — le v^obrnejnih krajih bi ji prisodili proštora. Proč z vsem, kar je tujega! Vzgajajmo narod k spoštovanju do samega sebe, da bo prožet domovinske ljubezni, ljubezni do domače grude. Podprimo ga gmotno s povzdigo vseh panog kmetijstva, da bo svoj gospod na svoji zemlji, pa tudi pripravljen to svojo zemljo braniti do zadnjega diha.