602
dvignilo se je dvoje vesel in zamahnilo po njem. Ali njegova železna roka je hipoma odbila udarca, in v istem trenotku se je zabliskal kratek meček v njegovi roki. Kakor tur se je zagnal iz šajkice v čoln napadalcev. Morje je pluskalo in požiralo trupla, voda je brizgala v čolna, krog Iztoka se je stisnila gneča, da mu je omagovala desnica, ki je trosila smrt, kamor je zadela. Nekaj napadalcev je odtrgalo Irenmo šajkico od čolna in izkušalo uteči s plenom — z Ireno. Takrat je pa že priplul Numida s čolnoma. Sužnji so kakor pobesneli planili na šajkico, v hipu so bili napadalci pobiti — in Numida je sam prijel za veslo in gnal šajkico proč od bojnega meteža.
Čolna sta pa udarila na pomoč Iztoku, ki se je boril z močjo levovo in bi bil kljub temu premagan, da bi bili napadalci oboroženi. Ali na to ni nihče mislil, ker so imeli nalogo, da ugrabijo samo slabotno žensko. Čolnarja so pobili z veslom — drugačnega upora se niso nadejali.
Ko sta udarila čolna s sužnji ob napadalce, je zapluskalo morje šumneje, nekaj vzklikov še — in Iztok je stal sam sredi čolna z dvignjenim mečem.
„Kje   je Irena?"   je bilo   prvo   prašanje.
„Numida vodi njeno šajkico."
„Hitro k njej! Vi pa zavrtajte čoln in ga potopite. Poiščite, Če kdo plava, da bi se otel! Naj umrje!"   —    -
Hitro je plul čoln in naglo došel šajkico. Napolonesveščena je Irena šepetala psalme. Ko je zaslišala Iztoka, se je oklenila njegovega vratu in bridko ihtela. Centurio je velel pluti k vrtu nazaj. Tam je dvignil Ireno iz čolna in jo nesel v svojo sobo. Na pestrem otomanu je ležala bleda, kakor oranžin cvet, ob njej sta pa klečala Iztok in Cirila. —------
Tedaj pa se je plazil po bregu od kraja, kjer so čakali napadalci,  Azbad — in je v divjem srdu bil po čelu - ker je izpodletel od Teodore   in   njega   naperjeni  napad    -ker je ušla golobica jastrebu. (DALJE.)
ZVONIMIR:
SIN TEME
[Nad oblaki  -  zlati žarki,   -pod oblaki črni mrak, v srcu bedno hrepenenje in na ustnah smeh grenak
„Solnca!" . . . vzklika cvet ob poti, vzklika popje vrh dreves; „solnca, luči!" ... v črni ječi sin teme želi z nebes.
V mokrem kotu ob kolena glavo trudno si podpre in umira, in umira — nihče luči ne prižge . . .