»Danica« izhaja vsak petek na celi poli in velja po pošti za celo leto 7 kron, za pol leta 3 krone f>0 vinarjev, za četrt leta '1 kroni. V tiskarni sprejemana za celo leto6 kion, za 1 s leta 3 krone. /:a 1 4 ieta 1 krono 50 vin., ako bi bil petek praznik, izide »Danica« dar« j-oprei. Tečaj LV. V Ljubljani, 14. novembra 1902. List 46. Trstenik. V. Bratovščina sv. Barbare. (Dalje.) Velika znamenitost za Trstenik je bila v preteklosti bratovščina sv. Barbare. V boju zoper navale protestantovstva so očetje jezuitje priporočali in pospeševali med drugimi pomočki tudi češčenje sv. Barbare*). Ker so se verski novo-tarji zaganjali tudi v najsvetejšo skrivnost na naših altarjih, so ustanavljali jezuitje po svojih šolah bratovščino sv. Barbare, ki je imela namen, poviševati in razširjati slavo pod podobo kruha skritega Boga. Po jezuitih je prišla bratovščina tudi v naše kraje. Preddvorski župnik Luka Globočnik je prosil v posebnem pismu do ško-fijstva meseca aprila 1713, da se sme ustanoviti bratovščina. Skofijstvo je precej ugodilo prošnji ter ukazalo, da se napravi posebna knjiga za upisovanje udov. Dovolilo je tudi, da se preskrbi puščica za denarne prispevke med udi bratovščine. Potrdil in z odpustki jo je obdaril s posebnim pismom papež Klemen XI. dne 19. julija 1713.**) V arhivu trsteniškega župnišča je shranjena knjiga z zlato obrezo in v usnje vezana, obsegajoča v prepisu dotično listino z dostavkom ljnbljanskega knez-škofijskega ordinarijata, podpisan je generalni vikar Janez Anton Dolničar. V prepisu se določujejo dnevi v zadobitev odpustkov in se ukazuje, da se vsako leto na dan sv. Barbare vernikom raztolmači papeževo pismo v izpodbudo in v spomin tolikih duhovnih dobrot. *) Prim. Augustin Arndt, S. J. Der heilige Stanislaus Kostka. Str. 28. **) Gl. Dodatek. L^dom bratovščine sv. Barbare, pri prosuj ice za srečno smrt, se dovoljuje popoln odpustek pod navadnimi pogoji, če namreč prejmo zakrament sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa ter molijo v papežev namen: 1. na dan sprejema v bratovščino. 2. na praznik sv. Barbare, 4. decembra v adventu. Nepopolen odpustek 7 let in 7 kva-dragen štirikrat na leto in sicer po škofijski odločitvi 1. na dan sv. Jurija, 2. v nedeljo po-svečevanja cerkve (na Trsteniku) pred praznikom sv. Pankracija (12. maja), 3. na dan sv. Primoža in Felicijana in 4. na praznik sv. Martina škofa, cerkvenega patrona 11. novembra, in sicer pod istimi pogoji. Nepopolen odpustek G0 dni so mogli dobivati udje za sleherno dobro delo. Vsako leto je bil velik shod na Trsteniku 4. decembra na praznik sv. Barbare. V stranski kapeli imenovane svetnice se je vršilo sv. opravilo. Vselej je prišlo k slovesnosti }K» več so sednjih duhovnikov. Ljudstvo, ki je trumoma vrelo od blizu in daleč, je oblegalo izpovednice in pristopalo k angeljski mizi, da se udeleži odpustkov. — Udje so dajali v dober namen navadno po 5 krajcarjev starega denarja pri cerkvenem darovanju na dan sv. Barbare. Vsako kvaterno soboto se je zato opravila za žive in umrle ude bratovščine sv. maša z molitvami za mrtve. Tudi pozneje, ko je bratovščina jela umirati in se ljudstvo ni več tako mnogoštevilno udeleževalo vsakoletnega shoda, je vendar ostalo cerkveno darovanje na dan sv. Barbare i o malem semnju; veliki semenj je o sv. Martinu. Znesek se je uporabljal za navedene sv. maše. Ako darovanje ni zadostovalo, so privzeli še nekaj drugih cerkvenih dohodkov: če je znašalo več, se je pa pridejalo cerkvenemu imetju. Tako je bilo do leta 1869., dokler je stala stara cerkev. Od tedaj naprej se je še bolj opustilo praznovanje dneva sv. Barbare, in zgoraj omenjeno darovanje se je preneslo na nedeljo po sv. Barbari. »Sv. maše ob kvaternih sobotah se še vedno opravljajo. Toliko ostanka priljubljene in razširjene bratovščine je torej še na Trsteniku. Starejši ljudje jo imajo še dobro v spominu. Priljubljene, pravim in razširjene; zakaj štela je na tisoče udov iz raznih stanov, visokih in nizkih, od blizu in daleč. Prej imenovana knjiga ima najprej zapisnik udov duhovnikov, potem nedu-hovnikov. Kazen udov s Trstenika in bližnjih vasi je jx»L.o imen iz Predvora, Predaselj, Št. Jurija. Kokre, Gorič, Naklega itd.; potem s koroškega Jezera, iz Kranja, Tržiča, Kamnika, en ud cel« iz Ljubljane, istotako iz Hrvaškega; med drugimi jo tudi neka nuna iz Velesala in neki baron z Golnika. Leta 1*07. so upisani zadnji udje. Novi udje se torej od tega leta naprej niso več sprejemali. Počasi je zaspala. Kaj je bilo vzrok? Proti koncu IX. in tudi še prva desetletja lf. otoletja je pihala po Avstriji in torej tudi po naši ožji domovini v verskem oziru neka mrzla sapa. ki je prihajala s Francoskega; imenuje se janzenizem. Pri nas se je posebno širila za cesarja Jožefa II, zato ji pravijo zgodovinarji jožetinizem. Nekatere pristaše je imela ta struja, kakor je znano, tudi med duhovniki pri nas. 1>« sebe in do vernikov so bili mnogi izmed njih strogi, a prezirali so zunanje cerkvene )>ohožnosti. kakor so božja pota. bratovščine. križev pot in odpustki. Ta časovni tok je bil vzrok, da se je jela bratovščina sv. Barbare na Trsteniku najprej zanemarjati in da je konečno zaspala. Sam sem slišal starega moža. ki je dejal: „P« duhovnih je prišla ta brat«vščina k nam in po duhovnih je prenehala.44 — Stari ljudje so govorili, tako sem izvedel od neke žene. da b« kedaj zopet oživela . . . .Mogoče. Tla so ugodna, da bi se prijela v njih ta duhovna cvetlica; saj živi tukaj še spomin na njo. in verniki se od nekdaj radi pri]h »ročajo sv. Barbari za srečno smrt. proseč jo. da bi ne umrli brez sv. popotnice. Lepo bi se pridružila bratovščini vednega češč^nja presv. Rešnjega Telesa, katero je ustanovil tukaj župnik Gregorič in pa še starejši bratovščini sv. 1'ršule. Ta je cvetela že pod Marinškom. Moški in ženski udje vsake vasi, kjer jih je zadostno število po 11 namreč, vsako leto toliko naberejo med seboj, da se za nje opravi sv. maša, ki se po stari navadi vselej oznani. Tačasni župnik gospod Janez Mikš je na lep način obnovil spomin in češčenje sv. Barbare na Trsteniku, ker je pri Marijini družbi za žene kot glavne praznike izbral: god žalostne Matere Božje, sv. Ane in sv. Barbare. VI. Šola. Do novejšega časa je bil Trstenik brez šole. A ljudje so bili ukaželjni; več starejših se je naučilo brati po svoji pridnosti. V nekem izkazu leta 1820. je naznanil lokalist Erbežnik 75 za šolo godnih otrok, 41 dečkov in 34 deklic. Lokalni kapelan Fran Susteršič je poučeval nekaj ča*a marljive dečke in deklice v branju in pisanju; župnik Ignacij Gregorič je otvoril zasebno šolo v Cačkovi zgornji hiši. Ker je sam nenavadno lepo pisal, zato so njegovi učenci in učenke, med katere so ustopali prostovoljno tudi starejši, zlasti napredovali v lepo-pisju. Kakor nekdaj zaradi samostojne duhov-nije, tako je izkušala gosposka v novejšem času zediniti Goriče in Trstenik, da bi postavili za obe občini le eno šolo. Zupan Edvard Urbančič, preddvorski graščak, je povabil oboje zastopnike na Trstenik, da bi se pogodili med seboj in zidali skupno šolo v Goričah, na Trsteniku ali ob cesti pod Orlom med obema župnijama. Toda zastonj je bilo vse prigovarjanje; niso se mogli združiti. Slednjič se je določilo, da dobč Goričani in Trsteničani svojo posebno šolo. Trsteniški župljani so postavili z deželno podporo pritlično šolsko poslopje za enorazrednico na ravnini pod cerkvijo leta 1878 —1870. — Sledeči pregled kaže, koliko je bilo učencev in učenk, odkar stoji nova šola. Leta dečkov deklic vkup leta dečkov deklic vkup 1879 33 35 68 1890 41 36 77 1880 32 34 66 1891 33 32 65 1881 31 34 68 1892 39 35 74 1882 41 46 87 1893 36 37 73 1883 24 39 63 1894 31 32 63 18S4 25 36 61 1895 3i 32 66 1885 31 31 65 1896 29 31 60 1886 25 36 61 1897 31 i 30 61 1887 33 34 67 1898 34 33 67 ; 1888 26 32 58 1899 40 36 76 1889 29 21 50 1900 10 38 ; 78 Učitelji. 1.) Prvi je bil Fran Breznik, ki je poučeval od 24. januarija 1879 do 1. septembra 1880. Sedaj živi častitljivi starček upokojen kot izgleden kristijan v Kranju. Za njim je prišel: 2.) Janez Kalan kot pomožen učitelj od 19. oktobra 1880 do 27. avgusta 1881. 3.) Anton Triplat od 24. oktobra 1881 do 1. novembra 1882. Preselil se je na Koroško Belo, kjer je umrl leta 1897. 4.) Janez Frlan od meseca februarija 18*2 do 31. avgusta 1883 kot pomožen učitelj. S Trstenika je bil prestavljen v Zali Log pri Železnikih, pozneje v Tunjice pri Kamniku, kjer je umrl 18. marcija 1894. 5.) Zopet Janez Kalan od 13. oktobra 1883 do 25. avgusta 1887. 6.) Mihael Debeljak od 1. februa-rija 1887 do 20. septembra 1893. 7.) Janez Baraga od 20. septembra 1893 do 5. februarija 1894 kot začasen učitelj. 8.) Luka Knific, ki službuje na Trsteniku od 5. februarija 1894 dalje. Prof. dr. Fran Perne. (Dalje pride.) Lurška Mati Božja. (Potovanje tje, bivanje v Lurdu ter hoja nazaj.) (Nadaljevanje.) Okrog velikega altarja se v polu-krugu vrste kapelice: naše ljube Gospe od Salette; rožnivenške Kraljice; naše ljube Gospe presv. Srca, karmelske Matere Božje in Matere Božje od zmag. V ladiji je še drugih deset altarjev, vsi so iz marmorja. O koliko 100.000 maš 3e je že bralo v teku blizu da 45tih let na tem svetem kraju. Kako številnekrati je stopil tu sam Sin Božji na zemljo. O kako strašen je ta kraj, kako svet, tukaj ni druzega kakor hiša Božja in vrata nebeška. Res tu je svetišče samega živega Boga, prebivališče Kralja nebes in zemlje. Pripeti se pogosto, da v enem dnevu pride v Lurd 100.000 romarjev in z njimi do 500 duhovnikov. Tedaj se prično svete mase že ob po-lunoci in se darujejo do dveh popoludne. Ob takih prilikah poje polunočno maso pri jami navadno kak škof in ker je v cerkvah premalo altarjev, postavijo mnogo altarjev na prostornem cerkvenem trgu. Zares tu se izpolnjujejo besede našega Odrešenika, k<»je je govoril apostolu Na-tanaelu: Resnično, resnieno vam povem, videli bote nebo odprto in angelje Božje gori in doli hoditi nad Sinom človekovim. — Tukaj imajo angel ji mnogo posla, ker vsak duhovnik naročuje po povzdigovanju svojemu angelju rek«>č: Ponižno te prosimo, vsemogočni Bog. ukazi svojemu svetemu angelju, naj te darove na svojih rokah zanese na visoki altar Tvojega Božjega veličanstva. Stene ob tleh so obložene z raznobarvanimi marmornatimi plošeami, toda te niso prazne, vsaka glasno govori, spričuje moč lurške Matere Božje. Čudeži so opisani na teh ploščah z zlatimi črkami. Višje po stenah vise zlata in srebrna srca. Kohko ljudi se je Mariji posvetilo, koliko jej darovilo svoja srca! Kje drugod se dobi kaj enacega? Sirom sveta iščeš zaman Marijinih cerkva in Božjih potov, ki bi v tem mogla tekmovati z Lurdom. Srca so lepo razvrščena in po stenah okrog velikega altarja so sestavljena v besede kakor: „Cesčena Marija". „Jaz sem brezmadežno spočetje" ali ponavljane i besede: „Pokora, pokora, pokora", kak«»r je Marija govorila Bernardki. Vmes vidiš stotine prelepih okroglih podob, katere so darovali Mariji v spominj ozdravljenci. Komur je Marija ozdravila roko, dal je iz lesa napraviti roko, komur je nogo zacelila, dal je napraviti nogo ter jo je ondi obesil za spominj. Vojaki so darovali meče, puške, redovne križce in častne svetinje. Do 1000 nevest je Mariji izročilo svoje vence. Posebno t* gane veneek, kateri je deklica obesila v cerkvi na dan prvega svetega obhajila. Zraven venčka je napisala na listič: Prvoobhajilni venček Ti darujem , Da pri Bogu vrneš mi ga — pričakujem. Gotovo ljubi Mati Božja takega otroka in vedno ga bode varovala, da doseže prelepi, nevenljivi venček nebeške slave. — Od stropa plapolajo svilnate zlate in srebrne zastave, ki glasno pričajo o Marijini zmagi nad peklenskim duhom in njegovimi pristaši, ki so se na moč trudili, da bi bili zatrli lurško Božjo pot in osmešili božje-potnike, češ da so praznoverci. Različne države in dežele so si lurško Mater Božjo izvolile v zaščitnico. Da bi jim Marija pomagala v sili, izvezle so prekrasne zastave in je poslale po svojih zastopnikih-romarjih v Lurd. Mnogo zastav je iz Nemčije, Belgije, Angleške, tudi iz Ameriških držav kakor iz Haiti, Chile, Kanade, Brazilije. Število vseh znaša 500. Ker je za to število venderle premajhna bazilika, prenesli so jih nekaj v novo rožnivensko cerkev in je razobesili po stenah. Najkrasnejim zastavam se prištevajo Avstrijska in nemška državna. Avstrijska, iz rudeče in bele svilnate robe, je 4 metre dolga in 2 7s metra široka. Na beli strani stoji v sredi velikega križa podoba brezmadežne Device in okoli nje v križu in ob štirih koncih križa so podobe 18 deželnih avstrijskih priprošnjikov. Na rudeči strani pa je z zlato nitjo všito presladko ime Marijino, obdano z lavorovim vencem in v vihrajočem, belem traku tega venca so z zlatom vezena imena <>seh avstrijskih, tedaj tudi imena naših slovenskih dežel: Kranjske, Koroške, Štajarske ter Primorske. Ob konceh rudeče strani so iglo umetno vslikani priprošnjiki naše presvetle cesarske hiše: Sveti Frančišek Asiški, patron našega cesarja, sv. Elizabeta, patrona naše zavratno umorjene cesarice, sv. Rudolf, patron umorjenega našega cesarjeviča-prestolonasled-nika in sveti Štefan, patroncesarjevičine Štefanije, od 1. 1900 omožene z ogrskim grofom Eleraer Lonvav. Bela stran ima napis : „Kraljica svetega rožnega vonca. prosi za nas"; rudeča stran pa: „Vsi sveti deželni patroni, prosite za cesarsko hišo in za avstrijsko državo." Uboge redovnice malega božjega Deteta Jezusa*) v gorenjem Doblingu pri Dunaju so z iglo vse omenjene podobe tako izvrstno pogodile, da tekmujejo s slikarskim čopičem. Zastava je stala 9538 gld.. dasiravno so častite sestre bolj delale zastonj kot za denar: Prinesli so jo Mariji v dar avstrijski romarji leta 1886**). Visi v sredi svetišča v glavni ladiji. V cerkvi je mnogo električnih lestencev. — V cerkveni zakladnici hranijo dragocene darove. Kaj krasna je monštranca, katero je podaril neznan dobrotnik oni dan, ko so kronali lurško Mater Božjo. Na tej mon-štranci je 1300 demantov, 4100 drugih dragih kamenov. Izdelana je v nji lurška jama, okrašena je z 79 kipi. 82 niedaljoni, kjer je naslikanih 100 oseb. Ta umotvor je vstvaril slavni Kollat v Lionu, 4 leta je monštranco izdeloval s pomočjo 3G najizvedenejših delalcev. — Rajni sveti oče Pij IX. je daroval Mariji križ poln biserov, v katerem se časti košček pravega *) V samostanu teh rcdovnic je klila umetnija že časom dunajske razstave 1873. leta tako. da mu je bil sovrsten v vsej Avstriji takrat le Se eden vstav. Vredn. *•) Da! Ponosom smo jo prinesli to najlepšo vseh lurških zastav tudi v precejšnjem številu tu sem prihiteli Slovenci. Največ je bilo Štajercev. med njimi več pevkinj. Pele so pod vodstvom g. Simon Pogačarjeve soproge, gospe Franje Romane, sosebno Marijine pesmi tako, da se jih celo Čehi niso mogli naslušati. Vrednik. Kristovega križa. Poslal je lurški Gospej tudi zlato rožo. Nadalje je v tem zakladu 60 kelihov, 20 obhajilnih kelihov (ciborijev) in še 10 drugih monštranec. Zanimiva je neka majhna monštranca, v kateri se hrani palec visok kip lurške Matere Božje. Neki umetnik je namreč vzel kos ščipka, na katerem je stala Marijina noga. Iz njega je izrezal z veliko potrpežljivostjo in z odlično umetnostjo krasno podobico Matere Božje. Bogata je, kakor vidite, lurška bazilika in gotovo je ni na svetu cerkve, ki bi hranila toliko darov pobožnih Marijinih častilcev. Vsak najmanjši dar glasno spričuje ljubezen Marijino do ljudi in ljubezen človeških src do nebeške Kraljice. Vseh darov je že dosedaj prejela Marija nad 10.000. Pod baziliko in kripto ali spodnjo cerkvijo stoji prostorna okrogla cerkev, posvečena rožnivenski Kraljici. Znotraj še ni dodelana. Leta 1883. ob 251etnici prikazovanja Device Marije je slavno vladajoči Leon XIII. pozval ves krščanski svet, da prične častiti nebeško Mater prav posebno s sv. rožnim vencem. Obljubil je vsem vernikom, da bodo tem potom prejeli od Marije izvenredne dobrote. Da bi pa Marijo prav posebno počastil in zagotovil njeno naklonjenost vsemu krščanstvu, sklenil je sezidati v Lurdu cerkev sv. Rožnega venca. Prav primeren kraj si je izbral, ker nikjer širom sveta se ni v tem stoletju molil tako sv. rožni venec kot prav v Lurdu. Sama Devica Marija je imela vedno v rokah sv. rožni venec, ko se je prikazovala. Bernardka in tisoči, ki so jo vsak dan spremljali k jami, 80 vedno pri votlini molili sveti rožni venec. Od 11. februarija 1. 1858 pa do danes se je v Lurdu zmolilo milijone rožnih vencev. — Cerkev rožnega venca ima 16 altarjev. Glavni altar je posvečen Kraljici svetega rožnega venca. Kakor v vencu se vrsti okrog Kraljice Marije 15 kapelic, ko jih vsaka predočuje eno skrivnost iz sv. rožnega venca. Altarne podobe so mozaične t. j. vsa slika je sestavljena iz malih raznobarvanih kamenčkov. Dosedaj sta dodelani še le dve kapelici popolnoma in sicer kapelica Marijinega oznanjenja in obiskovanja. Vsaka kapelica stane 16.000 gld. Od leta 1883. pa do 1887. tedaj v teku štirih let so izdali za zidavo te cerkve 565.743 gld. Vso to ogromno svoto so darovali Mariji njeni romarji. Kakor v baziliki in v Kripti, tako so tudi v tej cerkvi obložili stene z marmornatimi ploščami in že skoro vse te plošče so popisane čudežev. Na stropu in višje po stenah visi tudi tli že mnogo zastav in srebrnih in zlatih src. Tudi rožnivenska cerkev bo v nekaj letih prenapolnjena Marijinih darov. V vseh teh treh cerkvah so vernikom pripravljene klopi, kar sicer po Francoskem ni navadno. Pred temi tremi cerkvami, ki stoje druga vrh druge se razprostira prelep prostorni trg, ki I je po obsegu večji kot kongresni trg z zvezdo vred v Ljubljani. Na tem trgu prav blizu cerkve stoji krasen kip lurške Matere Božje. Pod njenimi nogami se vijejo zlate rože, v katere so vpletene rudeče, zelene in višnjeve električue žarnice. Kadar ni v Lurdu inozemskih romarjev, ki hi Marijo častili v večernih procesijah in njej v čast peli lurško pesem, tedaj je nadomestujejo Lurčani. Vsak večer se zbirajo pred tem kipom, ki je električno razsvetljen, in tu pojo. K rožni-venski cerkvi vodi mnogo 6topnjic, vrh stopnjic, pred cerkvenim vhodom pa je prostora gotovo za več sto ljudi. Sedaj sem dokončal popis jame in cerkva. Spoznali ste, da vse pri jami in v cerkvah govori slavo Mariji. Neštevilni darovi pri jami, mnogobrojne palice berglje akupičene tu kažejo, da je lurška jama kraj nenavadnih Božjih milosti. Bogati darovi, prelepe zastave, zlata srca, marmornate plošče v cerkvah oznanujejo Marijino moč v Lurdu. A bolj kot mrtvi darovi, bolj kot kovinska srca slave in oznanujejo Marijo živa srca človeška, romarji, Marijini častilci. Pričnem torej in Vam orišem, kako raste romarji Marijo v Lurdu in kako smo jo častili mi Avstrijani. Kipelan Ivan Miklavčič. ^Dalje prihodnjič.) Ne v Ameriko! O klicu „Ne v Ameriko!'4 je že „Danicau v št. 50 str. 397 leta 1899 nekoliko omenila. Govorila je takrat o vzrokih in nasledkih izseljevanja. Naj tu navedemo še nekaj vzrokov: zakaj da se izseljujejo naši Kranjci. Prvi vzrok je pomanjkanje zaslužka na Kranjskem. Pri nas, kjer biva do pol milijona ljudi, narašča število ljudstva vsako leto za 2000 duš. Dežela ne more skoraj vseh ljudi preži viti. Torej se mnogo oženjenih delalcev in obrtnikov n. pr. zidarjev, kamenosekov, tesarjev, kovačev poda v daljno Ameriko tam daleč za morjem kruha in zaslužka iskat sebi in svoji družini. Res je, da ondi te vrste rokodelci lahko dobijo zaslužek; težeje pa vspevajo ondi rudokopi in tovarniški delalci. Uni rokodelci bivajo potem po več mesecev ali tudi več let v Ameriki ter pošiljajo — če so dobri ljudje — denar svoji družini. Dasi je to koristno za gmotni stan družine, pa vender dolga odsotnost moža in očeta od domače družine ni na korist nravnosti. Kajti mož ni le reditelj, nego je tudi varuh otrok in poštenja žene. Taista hiba se opaža že pri mornarskih družinah, katere njihovi očetje le za nekaj mesecev zapuste. Toliko več mora to biti na škodo družinam naših kranjskih Amerikancev. Saj taki Očetje družino za več let zapuste. Primerilo se je celo žal na Dolenjskem 1. 1899., da je zločinec - pobotnež umoril zapuščeno ptujo ženo. Ženin mož je namreč bival v Ameriki. Drugi vzrok izseljevanja v Ameriko je pač hrepenenje mladeniče v po zakonskem stanu in po oproščenju od vojaščine. Vojaškega stanu se fantje zelo boje in se mu hočejo odtegniti. Nekateri le iz tega vznika pobegnejo ' iz Evrope. Med izseljenci nahajamo često mladeniče od 17. do 23. leta iz Dolenskega: torej j podvržene vojaški dolžnosti. Mladenič 16 ali 17 let star naredi znanje s kako deklino. In ker v Avstriji vojaščina in tudi drugi zadržki ovirajo zakon, pa liajd v Ameriko, kjer le vprašajo: Ali imaš denar? Potem zakonskih ovir ne poznajo. Za vožnjo treba je pa denarjev in potnega lista. Za silo se že denarja dobi, če tudi na posodo. A trda je časih za potni list. Tu pa že pomaga kak rojak v Ameriki bivajoč, ki pošlje v Evropo svoj popotni list. s kterim naj i sedaj tje potuje drug. — Sedaj pa nastane še ena težava, namreč ta, kako uiti redarjem, ki prežijo s sokolovimi očmi na mladeniče izseljence. | Tem uiti se ne posreči vsakemu mladeniču. Pisatelj teh vrstic je bil dne 28. septembra 1*99 sam priča prizora, kako so redarji na ljubljanskem kolodvoru lovili in sukali mladostne izse-! Ijence radi vojaške dolžnosti. Nekaterim se pa | vender le posreči nakana ter jo odpihajo v Ameriko. Nekateri, ki pridejo tja, se kmalu spominjajo svojih znanek iz domače dežele. Sedaj pa delajo za žive iu mrtve, dokler si toliko ne za-! služi, da more poslati nevesti karto za prosto vožnjo čez morje in po železnici do Minesote i ali še dalje v notranje Amerike. Tudi kak drug mladenič, ki ni imel znanja, pa bi se bil rad oženil, je poslal tako karto za kako dekle. Kajti ! v Ameriki je le malo žensk, in Američanke so prevzetne, emancipirane ter zaničujejo izseljence. Tako se je često primerilo, da je došlo po *» ali še več kart za prosto vožnjo na Dolensko. In dekleta, dobivši taka vabila, so se odzvale temu vabilu. Deloma so sle rade, ker so mislile, da se mora priti do zakona. Nekatere so pa sle kar samo zato, ker so mislile, da mora iti, če kdo pride do proste vožnine. In hajd na pot, njib po 5 ali 10 skupaj, brez očeta, brez brata ali kakega drugega varuha. Šle so na železnico lahkomiselno smejaje se, in potem isto tako lahke duše na ladijo čez širno morje. Niso poslušale doma svarilnega glasu domačih niti svarilnega glasu duhovnih pastirjev, niti porajtale na nevarnosti, ki na poti prete njihovemu poštenju. Sle so tje brez pomisleka: a že na poti, posebno na ladiji, zabredle v brezdno pohujšanja. Do obal Amerike dospevši so šle često po izgubljenem poštenju iskat svojih ameriških ženinov. Našle so je; a ne pa vselej zakona. Zakaj z zakonom so ondi veliki stroški. Bivale so potem tam: niti krop niti voda niso bile. Marsikatera je pač živela v divjem zakonu. Grozno! Po kaj tacega iti v daljno Ameriko. Ker se je tako izseljevanje naših dekličev v Ameriko često ponavljalo, izšel je svojedobno po predniku našemu sedanjemu knezškofu pastirski list svareč dekleta in njihove stariše pred takim lahkomišljenim početjem. In to je precej pomagalo. A čast. župniki in župani! Dosti posla vam še preostaja, da za-branite izseljevanje mladeničem in zlasti dekličem. Saj je sploh Amerika čudna dežela. C as jim je tam denar; in denar ali zlato jim je njihov Bog. Ondi nad polovico ljudi nima nobene vere. Strmite ob tem Slovenci! — Inmnogiiz-seljenci res izgube vso vero: moški vero; ženske pa često lepo nravnost. Le kjer se ljudje ene narodnosti blizu skupaj naselijo in imajo blizo duhovnika svoje vere, tam je že še; kjer bivajo skupno Slovenci. Drugod v samotah je pa težava, ker duhovnika člo»ek le parkrat na leto vidi in redko more biti pri božji službi. Se hujie pa je, ako naseljenec biva med samimi drugoverci ali pa ša celo med neverci. Torej rojaki pozor! pazite kam greste in kje se naselite: svetni gosposki pa tudi ni vse eno, kdo gre v Ameriko. Njej je do tega, da dobi zadostno število vojakov, in ne more ob tem rok križem držati, ko se toliko mladeničev hoče za vselej odtegniti vo;aški dolžnosti. Tudi sploh svetni gosposki ne more vsečevati, če dobri ljudje zapuščajo SVOje domove. Župnik Alojzij Kummer. Greh in pokora. (Povest.) (Dalje.) 4. Vojaški župnik. Tukaj je sedaj ležal ubogi trobentač z obvezano glavo in ranjenimi rokami, od besnosti razjedenimi ustnicami na smrtni postelji. Bila je zanj prava mučilna postelja. V svoji mrzlici se je premetaval in preklinjal. Ako je pa zmagan od slabosti padel nazaj na posteljo, ni hotel z nikomur govoriti. Sedaj stopi k njemu duhovnik. Prvikrat v življenju je bilo to, daje od blizo videl mašnika. Postal je zdaj miren, pazno gaje poslušal in se pogovarjal z njim. Kaj sta ta dva človeka govorila cele dneve in dolge ure po noči, tega ni videl nihče. Ali ko je trobentač sopet okreval, ter zapustil bolnišnico, ni ga bilo več poznati. Bil je kakor bi bil prerojen. Ta poprej surovi in trmoglavi človek je bil pohleven in dobrosrčen kakor otrok. Poprej strasten pijanec ni sedaj poknsil niti kapljice vina. Ta neozdravljivi kadilec je prodal sedaj sleherni zavitek tobaka, da vsako smodko, katero mu je kdo podaril. Ta lenuh je sedaj vedno prvi bil pri težkem delu in zadnji se je podajal k počitku. Ako je bilo kje kako delo za izgotoviti, kjer se je še posebej kaj zaslužilo, bil je on prvi, kateri se je lotil dela. In shranil je slehrni vinar, ki si ga je bil prislužil. Tu v ječi, tako so rekali, vstanovil je hranilnico v svoji nogavici. Kaj naj to pomeni? Da ga je duhovnik pomiril, to je bilo vsem znano; kajti videli so, kako se je trobentač vselej razveselil njegovega prihoda. Ali ta ljubezen do denarja, ta nagon za varčevati, ta gorečnost vedno več denarja zaslužiti, ali je to tudi v zvezi z duhovnikom? Nekaj kaznjencev, ki so bili z njim v bolnišnici, je verjelo tudi to. Saj so videli trobentača po cele ure pogovarjati se z duhovnikom. Po prestani bolezni so ga tudi videli vsak dan pri sv. maši, in kako se je tu pobožno prekrižaval. Mislili so: Neumni trobentač se je dal premotiti od mašnika, ter denarje daje hinavskemu duhovniku. Kedar je šel torej trobentač mimo njih, vpili so že od daleč nad njim: Cer-kvenec, cerkveniški hlapec! Ali trobentač se ni dosti zmenil za take psovke, k večjemu je mignil z ramami in dalje delal kot sledni dan za štiri druge. —Nekoč je prišel župnik na pristanišče, kjer so delali kaznjenci in je obiskal kakor po navadi pridnega trobentača. Bilo je prav opoludne, ko so delalci počivali. Vsi kaznjenci so ležali na pesku in spali. Le trobentač je bil še do gležnja v vodi, prinašal kamen za kamenom iz nasipa, ter tolkel s kladivom, da so se udarci razlegali na daleč. Duhovnik se je vsedel na skalo, ter se pogovarjal s trobentačem, brez da bi bil oni prenehal delati. Solnce je močno pripekalo. „Moj ljubi prijatelj", pravi mašnik z glavo majaje, „kar od mene zahtevate, tega ne morem storiti". „Ali zakaj ne, častiti gospod?" vpraša trobentač žalostno. „Ah", odvrne župnik, „ker mi moja služba in moje opravilo tega ne dopuščata". nAh, gospod župnik", nadaljuje proseče, „storite le to jedino zame. Prosim Vas za Božjo voljo, storite mi to. To je edino moje npanje katero mi daje moč, prenašati svoje bedno življenje". „Ali", odvrne župnik, „to je dolga pot in jaz nimam denarja". „Ako nimate denarja", odvrne trobentač, „izposodite si ga kje. Jaz ga Vam vrnem, častiti gospod, gotovo ga Vam vrnem. Sicer ne vem kdaj in kje, a prisegam Vam. da ga dobite*. Nekaj časa je župnik molče premišljeval. Nato pa pravi: „Naj bo v Božjem imenu! Hočem poskusiti". Kmalu potem skoči trobentač veselo v vodo, zgrabi mašnika za roko; strastno jo poljubi in joka od veselja. Potem se oba ločita. Stražnik, ki je gledal ta prizor, je povedal o tem pazniku. Ta pa odvrne: ..A kaj, župnik je ovca in drugi je pa koštrun. Gotovo bode podaril v kako romarsko cerkev par blagoslovljenih sveč in župnik mu je to odobril. To je cela zgodba." Ostali kaznjenci so pa še le sedaj zagledali trobentača ter jeli kričati venomer: „Cerkvenec, zakristijski hlapec!" — Ali trobentač se niti ozrl ni nanje. Od dne do dne je bil veseleji ter je žvižgal neko pesem, katero je tudi igral na trobento. Tega do sedaj še ni storil, odkar je prišel iz zapora. Gospica M. Ji. (Dalje pride.i Raznoterosti. Tomo Mor. Slavni angleški kancelar Tomo Mor, ki je 1. 1535. umrl mučeniške smrti za sveto vero, ni noben dan opustil sv. maše kljubu mnogobrojnim opravilom, ki jih je imel kot prvi minister v kraljestvu. Nekoč je bil med svetim opravilom povabljen h kralju, a je odgovoril: „Le potrpljenje! Naj-prvo moram večjemu Gospodu izkazati svoje spoštovanje; zato biti pri nebeški avdijenci do konca." Dasi je bil državni kancelar, ni se sramoval streči pri sv. maši. Štel si je v največjo čast, kakor je sam rekel, da zamore Največjemu vseh gospodov izkazati tako melo vslugo. Kapel?.n A. Mn'kun. Ziita ne vgrizne tudi lakomnik ae. Kozroe II., perzijski kralj, je zbral v 100 velikih prostorih vse zaklade, ki jih je naropal po Indiji, Perziji, po Judeji in po Egiptu. Bil je suženj lakomnosti. Vedno so ga mučile skrbi, kako bi si nakopičil še večjih zakladov. Dal je zato pomoriti več plemenitih rodovin, da se je polastil premoženja pomorjenih. Oropal je tudi vse krščanske cerkve v svoji državi. Po neki vojski je prodal 90.000 vjetih kristijanov Judom, ki so prebivali v njegovem kraljestvu. Vsled skoposti in grozo-vitosti so ga vsi sovražili in ga tudi s prestola pahnili. Njegov naslednik Kobad Sirovjeh ga je dal zapreti v eden podzemeljskih hramov, ki je bil napolnjen z onimi uropanimi zakladi. Dajal mu je le nekoliko kruha in vode in pristavil: „Zlata naj je, ki ga je nabiral s toliko skrbjo in je radi tega pustil lakote umirati toliko nedolžnih ljudi." Kapelan Anton Me risan. Vrvica vjetega meniha. Portugalski vojaški duhovnik de Laurieras je bil z nekaterimi častniki vjet v Komboji v Vzhodni Indiji. Duhovnik prosi, naj bi ga pustili k svojim, da se pomeni radi mene vjet-nikov. Kralj Kombojski se je bal, da ne bi izgubil enega glavnih vjetnikov in se je ustavljal. Menih od-veže svoj pas in ga da v zastavo svoje zvestobe. Dovolilo se mu je. Opravil ni ničesar, a prišel vender nazaj. — Ganjen spusti kralj njega in njegove tovariše brez odškodnine. L. Listek. Ceoilijskega društva v Ljubljani petinivafpet-letno delovanje. Tihejim toda toliko prisrčnejim načinom se je praznovala Cecilijinega društva slovesnost četrtek, 6. novembra t. 1., v Ljubljani. Vspored slovesnovanju je bil naslednji. A. Ob »/a 8. uri v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani: Slovesna črna sv. maša, pel jo kanonik dr. A. Karlin za pokojne društvene člane; R e q u i e m pro 4 vocibus inaequalibus comitante organo vel tubis et trombis auctore Joanne Meurer, op. 4. H. Ob 9. uri v stolnici: pontifi kalna maša (Festum saneti Leonardi Confessoris). Maševal je knezškot Anton Bonaventura. Introitus „Os justi" koral z orglami. Missa solemnis „in honorem ss. Cordis Jesu- za mešani zbor in godala z orglami, zložil Ignacij Mitterer. Graduale: „Domine praevenisti euni*4 za mešani zbor, zložil Anton Foerster. Ofer-torij „Veritas mea" recitacija z orglami, potem „Laudate Dominum*4 za mešani zbor, zložil .Taco h u s Gallus, rojen Kranjec. Te D e u m 1 a u (1 a m u s in jubilarem V lustrorum memoriam societatis Labacensis, s. Caeciliam venerantis piis honoribus primi ejusdcm Protectoris IIImi. ac Rvdssimi. D. D. Cels. Principis-Episcopi Joann. Chrjs. Pogača r, za mešani zbor in godala z orglami, zložil Anton Foerster. — C. Ob V, 11. uri slavnostna seja v knezškotijski dvorani: 1. Pozdrav predsednikov (prof. Gnjezda). 2. Slavnostni govor (kan. dr. K a r I i n), 3. Nagovor presvetlega gospoda knezškofa Antona Bonaventura. - D. XII. občni zbor Cec i 1 i j i n e g a društva (le za društvene člane): 1. Nagovor predseduika, konz. svetnik Iv. Gnjezda. 2. Poročilo tajnika, kanonik dr. A. Karlin. 3. Poročilo blagajnika, knezškofijski kancelar Šiška. 4. Poročilo vodja orglarske šole. stol. kapelnik Ant. Foerster. 5. Slučajnosti. <». Volitev novega odbora. — K. Ob 1 a 3. uri popoludne v cerkvi čč. oo. frančiškanov: I Pred izpostavljenim sv. K. Telesom: 1. P. Angel. Hribar: rJezusa ljubim-, 2. I. Mitterer: „Srce Marijino", 3. L Mitterer: rSalve Begina", 4. Dr. Fr. Witt: „Laetentur coeliu, petero-glasno. 5. Tantum ergo et Genitori, koral. r,. Blagoslov, izvršil o. Bonaventura Resman. II. Igra na prenovljenih orglah. (Svira stolni kapelnik A. F o e rs t e r.) «) Improvizacija: 1. Dolce 8' 2. Yoix eel. s' 3. Filomela ^ 4. Fernflote 4' (III. manual. V pedalu Gamb. Bass 16' deloma tudi Borduna 8'). 5. Salicional 8' 6. Dolce 4' (V pedalu <'ello 8') 7. Harmonica 8' 8. Rohrflote 8' 9. Trave rsf 15te 8' 10. Oboe 8' (ViolonJ 10' II. manual.» II. Gemshorn 8' 12. Flavta 8' 13. II ar m. Flavta 4' 14.Gamba8" 15. T ro m pet a 8* (I. man. Pedal Pozavna 16' in 8' 16. Vsi trije Principal i III. II. in I. man. zapored. 17. C orne 11 z Hor-dunom 8' 18. Vsi rež oči spremeni (Streicher-clior). 19. Vsi flavt ni glasovi (Flotenchor). 20. Vsi jezičniki (Rohnverke) s Sub- in Oct. Coppel. 21. Plen o I. man. crescendo — decrescendo. 22. P leno II. man. 23. Plen o I. man. 24. Tu t ti, vsi trije manuali. Opomba. Vsak spremen igra le nekatere trenutke. l>) Staročeška božična „Narodil se Kristus Pan*4. r) Karol Pitsch — četveroglasna fuga na isto pesem.