RAZVOJ SFODNJEKREDNIH SKLADOV TER MEJA MED JURO IN KREDO V ZAHODNEM DELU TRNOVSKEGA GOZDA
Dragica Turnšek in Stanko Buser Z 1 sliko med tekstom in s 3 tablami slik v prilogi
Uvod
Na podlagi mikrop ale ontološki h raziskav nam je na Trnovskem gozdu uspelo razčleniti zgornjejurske in spodnjekredne sklade na več horizontov. Zato v tem članku uvajamo v slovensko geološko literaturo nova imena za posamezne geološke stopnje. Da bi poenotili slovensko stratigrafsko nomenklaturo, smo nekoliko spremenili tudi dosedanje nazive posameznih stopenj.
Podobno kot je Pavlovec za paleogenske stopnje uvedel izraze z enotnimi končnicami na i j, bomo imenovali tudi stopnje jurskih in spodnjekrednih skladov enotno.
V 1. tabeli podajamo imena stopenj za zgornjo juro in spodnjo kredo, za primerjavo pa še angleške, francoske in italijanske izraze.
ZGORNJEJURSKE IN SPODNJEKREDNE STOPNJE UPPER JURASSIC AND LOWER CRETACEOUS STAGES
1. tabela	Table 1
Lower Cretaceous	Spodnja kreda	Slovensko albij aptij barremij hauterivij valanganij	Angleško Albian Aptian Barremian ttauterlvian Valanginian	Francosko albien aptien barremien hauterivien valanginien	Italijansko albiano aptiano barremian o hauteriviaino valanginiano
y 'to	P*	portlandij	Portland ian	portlandien	portlandiano
	3	kiimmeridgij	Kimmerldgian	kimmeridgien	kimmeriidgiano
& ft		oxford i j	Oxford i an	oxfordien	oxfordiano
a D	U N				
Terenske raziskave
V	zadnjih letih smo kartirali območje osnovne geološke karte lista Gorica. Pri kartiranju nam je uspelo rešiti nekatere zanimive probleme, med drugim tudi vprašanje o meji med jurskimi in krednimi plastmi na zahodnem delu Trnovskega gozda.
Jurske in kredne plasti na Trnovskem gozdu so znane že prek sto let. Precej podrobno jih je opisal Stur (1858). Kasnejši raziskovalci, posebno Hauer (1868), Kossmat (1905, 1906 in 1909), Winkler (1924), S t a c h e (1885 in 1920) in Wiontzek (1934) so se držali v glavnem njegovega mišljenja o starosti teh plasti. Na geoloških kartah (Kossmat, 1905 in S t ache, 1920) so na območju Trnovskega gozda zgornjejurski skladi razdeljeni na sferaktinijski in koralni apnenec ter nerinejski apnenec titonske stopnje. K spodnji kredi pa je prištet ozek pas plošča-stega trnovskega apnenca na zahodnem delu Trnovskega gozda.
Na podlagi mikropaleontoloških raziskav smo dognali, da pripada večji del nerinejskega apnenca, ki so ga doslej prištevali izključno zgornji juri, spodnjemu delu krede, tj. valanginiju in hauteriviju.
Skladi, ki pripadajo vrhnjemu delu malma, tj. zgornjemu kimme-ridgiju in portlandiju, se vlečejo v dveh ozkih pasovih vzhodno od Trnovega. Prvi pas poteka od južnega strmega roba Trnovskega gozda prek Krnice in naprej proti severu ter se zaključi ob prelomu južno od vasi Nemci. Drugi pas malmskih plasti poteka južno od vasi Rijavci proti severu in severovzhodno od vasi Voglarji preide na ozemlje sosednje, tolminske karte.
Starost 2gornjemalmskih plasti je dokazana predvsem na podlagi mikroflorističnih ostankov. Da bi določili točno starost teh plasti, smo nabrali v vzporednih prečnih profilih precej vzorcev za mikropaleonto-loške raziskave (1. si.). V zbruskih apnenca smo našli številne primerke alge Clypeina jurassica Favre, ki jasno kažejo, da pripadajo ti skladi zgornjemu malmu. S tem je tudi dokazano, da so koralni in hidrozojski apnenci, ki leže pod skladi z algo Clypeina jurassica, starejši. Kossmat (1909, 91) jih je namreč primerjal s titonijskim štramberškim horizontom.
V	zgornjem delu zgornjemalmskih plasti se pojavljajo skupaj z algo Clypeina jurassica tudi velike tintinine. Debelina tega horizonta znaša 10 metrov. Ponekod postavljajo mejo med zgornjo juro in spodnjo kredo tam, kjer se pojavijo prvi primerki velikih tintinin. Na Trnovskem gozdu smo prišteli horizont, v katerem se pojavljajo Clypeina jurassica in tintinine skupaj, še titonu, in mejo med juro in valanginijem postavili tam, kjer alga Clypeina jurassica izumre. Upoštevamo namreč ugotovitve in mnenja večine raziskovalcev, da je ta alga vodilna za zgornji del malma in sega do meje jura-kreda. Po našem mnenju so se velike tintinine pojavile že proti koncu portlandija in niso vezane izključno na valanginij. Vsekakor pa je meja med portlandijem in valanginijem na Trnovskem gozdu postopna.
V	zgornjem delu zgornjega malma se pojavljajo tudi številne nerineje, po katerih je dobil ime nerinejski apnenec. Pri zadnjih raziskavah se je pokazalo, da segajo nerineje v zahodnem delu Trnovskega gozda še
RAZLAGA TABEL — EXPLANATION OF PLATES
1.	tabla — Plate 1
1. Odlomki alge Clypeina jurassica Favre, X 10. Zg. kimmeridgij-portlandij,
zbrusek št. 3 b.
The fragments loi Clypeina jurassica Favre, X 10. U. Kimmeridgian-Portlandian,
thin section No. 3 b.
2. Odlomki velikih tintinin, X 10, valanginij, zbrusek št. 18 b. The fragments of large tintinins, X 10, Valanginian, thin section No. 18 b.
2.	tabla — Plate 2
1. Cuneolina laurentii Sartoni e Crescenti, X 35, aptij (Aptian), zbrusek (thin
section) 25 d.
2. Choffatella sp., X 35, valanginij (Valanginian), zbrusek 7.
3.	Salpingoporella apenninica Sartoni e Crescenti, X 35, hauterivij (Hauterivian),
zbrusek 22 c.
4.	Favreina salevensis (Parejas), X 35, hauterivij (Hauterivian), zbrusek 8 a.
5. Haplophragmoides sp., X 35, barremij (Barremian), zbrusek 23 c. 6. Salpingoporella dinarica Radoičič, X 35, aptij (Aptian), zbrusek 28 c. 7. Solenopora sp., X 35, valanginij (Valanginian), zbrusek 6 c.
3.	tabla — Plate 3
1.	Orbitolina sp., X 19, aptij (Aptian), zbrusek (thin section) 30 b.
2.	Trochamminoides sp., X 35, barremij (Barremian), zbrusek 23 c.
3.	Bačinella irregularis Radoičič, X 35, barremij (Barremian), zbrusek 23 b.
4.	Salpingoporella dinarica Radoičič, Cuneolina sp., X 35, aptij (Aptian),
zbrusek 28 c.


3. TABLA
PLATE 3
SI. 1. Najdišča vzorcev apnenca z mikrofosili v zahodnem detlu Trnovskega gozda
Fig. 1. Localities of the limestone samples with micrcrfossils taken in the western
part of Trnovski gozd
v plasti, ki vsebujejo samo velike tintinine, in že nesporno pripadajo valanginiju. Nerineje paleontološko še niso raziskane.
Zgornji del malmskih plasti je v zahodnem delu Trnovskega gozda razvit kot bel do rjavkasto siv in svetlo rjav gost skladovit apnenec. Med gostim apnencem se pojavljajo pole oolitnega apnenca. V spodnjem delu tega kompleksa leži pri Krnici in v okolici Rijavcev neskladovit bel zrnat dolomit, ki se bočno izklinjuje in zato ponekod sploh ni razvit. Clypeina jurassica se pojavlja v gostem in oclitnem apnencu, nerineje pa so številnejše v oolitnem apnencu.
Zanimivo je, da je v vzhodnem delu Trnovskega gozda razvit v zgornjem delu malma bel zrnat dolomit, ki se horizontalno menjava s svetlim apnencem. Prav takšen je razvoj teh plasti na Hrušici ter na Logaški planoti in na Dolenjskem. Apnenec vsebuje klipeine, nikjer pa ne dobimo za zahodni del Trnovskega gozda tako značilnih nerinej. Na Trnovskem gozdu imamo torej dva razvoja zgornjemalmskih skladov, ki se ločita med seboj po litoloških in delno tudi po biostratigrafskih značilnostih.
34 — Geologija št. 9
529
Ta razlika se ne kaže samo v zgornjemalmskih skladih, ampak v celotnem razvoju jurskih plasti.
Valanginijske plasti so litološko razvite popolnoma enako kot zgornje-malmske. Toda v njih nastopajo velike tintinine brez alge Clypeina juras-sica, dobimo pa številne druge alge. Celotna združba mikrofavne in mikroflore je vidna v paleontološkem delu iz posameznih profilov.
Plasti hauterivijske stopnje zavzemajo večjo površino kot valanginij-ski in zgornjemalmski skladi. V njih nastopajo v glavnem iste vrste alg kot v valanginijskih plasteh, toda velikih tintinin ni več. Značilne za hauterivij so zelo pogostne favreine, ki sicer za stratigrafijo niso toliko uporabne. Važno pa je v tej spodnjekredni stopnji njihovo masovno pojavljanje. V hauterivijskih plasteh tudi ni več nerinej, ki so v valan-giniju še zelo pogostne. Velike tintinine in neiineje so izginile istočasno.
Hauterivijske plasti so razvite v obliki belega gostega skladovitega apnenca. Le poredko se med gostim apnencem pojavijo do en meter debele pole oolitnega apnenca. Pri Trnovem in Voglarjih je razvit v zgornjem delu hauterivijske stopnje temno siv in črn ploščast apnenec, ki vsebuje gomolje roženca. Ne predstavlja sklenjenega horizonta, temveč se bočno izklinja. Šele ta apnenec, ki so ga prejšnji raziskovalci imenovali trnovski ploščasti apnenec, so prištevali v spodnjo kredo. Celoten kompleks skladov pod tem ploščastim apnencem, tj. ves valanginij in spodnji hauterivij, pa so uvrščali v zgornjo juro.
Barremijskih in aptijskih skladov na terenu nismo ločili, ker so litološko enaki. Zavzemajo precej velik obseg med Trnovim in Podgozdom. Razviti so kot rjavkasto siv do temno siv precej bituminozen apnenec, ki se menjava z gostim belim apnencem. Pri Podgozdu nastopa v zgornjem delu teh skladov temno siv apnenčev skrilavec, ki je precej bituminozen ter vsebuje pole in gomolje roženca. Tudi horizont apnenčevega skrilavca se proti jugu izklini.
Starost barremijsko-aptijskih skladov je določena z makrofavno in mikrofosili. Od makrofosilov vsebujejo Toucasia cf. carmata Math., Re-quienia ammonia Goldf. in Nerinea sp. Zahodno od Voglarjev dobimo tudi kaprinide in radiolite. Nekatere horizonte sestavljajo same zaobljene lupine omenjenih fosilov. Mikrofosili, ki se pojavljajo v teh plasteh, so navedeni v poglavju o mikropaleontoloških raziskavah (5. in 6. tabela).
Albijsko stopnjo smo združili s cenomansko, ker v plasteh teh dveh stopenj nismo našli značilnih fosilov, da bi ju lahko ločili. Plasti teh dveh stopenj se razprostirajo na velikem območju zahodno od Trnovega in Podgozda. Enake plasti so razvite tudi na območju gora Sv. Gabrijel in Skalnica (Sv. gora) ter severnega dela Sabotina, kjer sestavljajo pre-vrnjeno antiklinalo.
Starost teh plasti smo določili delno po fosilnih ostankih delno pa po njihovem stratigrafskem položaju. V njih se dobe številne lupine rekvienij in nerinej. V zbruskih smo dobili tudi orbitoline. Pri Mrzleku v dolini Soče ter na sedlu med Skalnico in Sv. Gabrijelom so bile najdene fosilne ribe, ki jih je zelo natančno obdelal Gorjanovič-Kram-
berger (1895). V albijskih in cenomanskih plasteh nastopajo pogostni primerki velikih radiolitov.
Albijski in cenomanski skladi so razviti v obliki temno sivega do rjavkasto sivega skladovitega apnenca, ki je navadno precej bituminozen. Ploščast apnenčev skrilavec z ostanki rib nastopa v srednjem delu teh skladov.
Nad cenomanskimi skladi leži konkordantno bel zrnat radiolitni tu-ronski apnenec, ki vsebuje v spodnjem delu zelo značilen in stalen horizont s kaprinidami.
Spodnjekredne kamenine so v Sloveniji mikropaleontološko še zelo malo raziskane. Doslej je bil z mikrofavno dokazan le valanginij na nekaterih krajih Dolenjske in Notranjske (Turnšek, 1964). Pleni č a r (1960) se je pri svojem obsežnem študiju kredne dobe posvetil predvsem zgornji kredi in raziskovanju rudistne favne.
Mikropaleontološke raziskave spodnjekrednih skladov so dale v so-sosednjih republikah, pa tudi drugod po svetu, že lepe rezultate. Zato smo izdelali na Trnovskem gozdu natančen profil skozi zgornjemalmske in spodnjekredne sklade. Mikropaleontološke analize so omogočile, da smo v spodnji kredi lahko ločili več stratigrafskih stopenj: valanginij, haute-rivij, barremij, aptij ter albij. Naše delo je bilo toliko zanimivejše, ker smo rezultate lahko primerjali z razvojem v Dalmaciji, Orni gori in v južnih Apeninih.
V najdiščih na Trnovskem gozdu je ta vrsta sorazmerno redka in slabo ohranjena. V zbruskih dobimo le odlomke stebelc. Našli smo jo v zgornjeportlandijskih in spodnjevalanginijskih plasteh v vzorcih 3, 4, 10, 18, 20 in 22.
1962, S. apenninica, Sartoni e Crescenti, pp. 266—268, Tav. 20, fig. 2, Tav. 23, fig. 1, Tav. 44, fig. 1, 2, 4, 5, 6, 8
Talus ali osrednja cevka je valjast, v prečnem preseku okrogel, z gladko steno. Verticili so pogostni in prekrivajo vso osrednjo cev. Vrsta S. apenninica je podobna vrsti S. annulata, le manjša je od nje in med posameznimi vretenci ima brazde.
Mikropaleontološki del
Al g a e
Družina: DIPLOPORIDAE Rod: Salpingoporella Pla 1918 Salpingoporella annulata Carozzi
Salpingoporella apenninica Sartoni e Crescents 2. tab., 3. si.
Dimenzije naših primerkov
po Crescentiju 1,39 mm 0,097 do 0,22 mm 0,19 do 0,32 mm
največja dolžina steljke premer osrednje cevi premer steljke
0,8 mm 0,09 do 0,12 mm 0,25 do 0,30 mm
Stratigrafska in regionalna razširjenost: Sartoni in Crescenti sta prvič opisala to vrsto iz južnih Apeninov iz okolice Salerna. Plasti s to algo sta imenovala »cona s Salpingoporella apenninica«. Dobila sta jo nad horizontom s tintininami, ki sta jih prištela med pteropode in jih po Carozziju imenovala Vaginella striata. Cono s Salpingoporella apenninica sta uvrstila v zgornji titomij, v spodnji titanij pa cono s Clypeina jurassica in Vaginella striata. Toda če upoštevamo ugotovitve večine mikropaleontologov, da je Clypeina jurassica značilna za ves zgornji malm (= zgornji kimmerdgij in portlandij), in da so velike tintinine značilne za valanginij (Radoičič, 1963), potem je cona s Salpingoporella apenninica mlajša od plasti z velikimi tintininami, vsekakor pa mlajša od zgornjega portlandija. Rod Salpingoporella se z nekaterimi vrstama res pojavlja v zgornji juri, ne more nam pa rabiti pri razmejevanju jure in krede, ker se iste vrste pojavljajo še v spodnji kredi.
Na Trnovskem gozdu smo dobili vrsto S. apenninica skupaj z velikimi tintininami in v plasteh nad njimi, tj. v valanginiju in hauteriviju. V Sloveniji je znana le s Trnovskega gozda, verjetno pa se pojavlja povsod, kjer poznamo podoben razvoj skladov, le da smo jo zaradi izredne podobnosti z vrsto S. annulata prezrli ali uvrščali k tej vrsti. Vrsto S. apenninica smo dobili v vzorcih 10, 20 in 22.
Salpingoporella dinarica Radoičič 2. tab., 6. si., 3. tab., 4. si.
1959, S. dinarica, Radoičič, pp. 33, Tab. 3-4
1959,	S. dinarica, Radoičič, Tab. 8, si. 2
1960,	S. dinarica, Radoičič, Tab. 15, si. 1, 2, tab. 16, si. 3, tab. 17, si. 2 1962, S. dinarica, Sartoni e Crescenti, pp. 268, Tav. 27-28, Tav. 45,
fig. 1-3
Steljka je cilindrična. Osrednja cev je sorazmerno velika. Obdajajo jo majhni gosti izrastki, ki so v dveh sosednjih vretencih razporejeni diagonalno. Naši primerki popolnoma ustrezajo opisom Radoičičeve, samo da so nekateri manjši.
Dimenzije naših primerkov	po Radoičičevi
premer steljke	0,13 do 0,49 mm 0,24 do 0,56 mm
premer osrednje cevi 0,07 do 0,26 mm 0,128 do 0,40 mm
Razširjenost: Vrsto S. dinarica je prvič opisala Radoičičeva (1959) iz okolice Titograda in iz raznih krajev južne Dalmacije. Našla jo je v barremijsko-aptijskih skladih. Danes je ista avtorica mnenja, da je vrsta S. dinarica vodilna za aptijsko stopnjo. Italijanska raziskovalca Sartoni in Crescenti sta vrsto S. dinarica dobila v zgornjem delu cone s Cuneolina composaurii (valanginij—aptij) torej približno1 v istem horizontu kot v Dalmaciji in v Črni gori. K tej vrsti sta prištela tudi primerek, ki ga je Elliott opisal pod imenom Hensonella cylin-drica n. gen. n. sp. iz barremijsko-aptijskih plasti v Iraku (Sartoni e Crescenti, 1962).
V Sloveniji smo vrsto S. dinarica našli doslej le v vzorcih 28, 30 in 31 s Trnovskega gozda in smo sklade s to algo uvrstili v aptij.
Rod: Clypeina Michelin Clypeina jurassica Favre 1. tab., 1. si.
Alga .C. jurassica je bila podrobno opisana že iz raznih krajev Notranjske in Dolenjske (K e r č m a r , 1962). Na Trnovskem gozdu jo nahajamo v skladih zgornjekimmeridgijske in portlandijske starosti nad apnenci s hidrozoji. Dobili smo jo v vzorcih 1 do 5 in 17.
? Tintinnina
Velike tintinine 1. tab., 2. si.
Fosilne oblike, ki jih je Favre označil kot organizem »C«, in ki jih je Carozzi pozneje imel za pteropode ter jih imenoval Vaginella striata n. sp. (Carozzi, 1954), je Radoičičeva uvrstila med ciliata k tintininam (Radoičič, 1959, 1963). F a r i n a c c i pa jih je določila za školjke skupine Teredinidae. Vse primerke je dala v eno vrsto Bankia striata (Carozzi). Pri tem je opozorila, da reduplikacija, ki se pojavlja pri tem organizmu, pni ciliatih doslej ni znana. Poleg tega je ugotovila, da imajo stene teh fosilnih fragmentov dve plasti, sestavljeni iz sorazmerno velikih nepravilnih kalcitnih kristalov, medtem ko imajo fosilne tintinine mikrokristalne kalcitne stene (Farinacci, 1963).
Od številnih primerkov, ki smo jih opazovali, imajo dvojne stene samo tiste oblike, pri katerih nastopa reduplikacija. Pni številnih enojnih oblikah so tudi stene enojne in pri teh ne moremo govoriti o stenah iz več plasti. Reduplikacija pa je pri školjkah ravno tako posebnost kot pri tintininah. Zato še naprej upoštevamo mišljenje Radoičičeve in problematične oblike uvrščamo k tintininam, dokler njihov sistematski položaj ne bo preučen.
Na Trnovskem gozdu so velike tintinine slabše ohranjene kot v nekaterih najdiščih Dolenjske in Notranjske. Določili smo lahko naslednje vrste:
Campbelliella mileH Radoičič
Cam-pbelliella sp.
Daturellina costata Radoičič
Zetella sp.
Vse te vrste so opisane že iz najdišč na Dolenjskem (T u r n š e k , 1964), zato jih s Trnovskega gozda omenjamo samo kot novo najdišče.
Velike tintinine tudi na Trnovskem gozdu nastopajo v zgornjem portlandiju skupaj z algo Clypeina jurassica, številnejše pa so v valan-giniju, kjer jih spremljajo redke salpingoporele. Velike tintinine smo našli v vzorcih 4 in 5, 6 in 7, ter 17. do 20.
Foraminifera
Družina: VERNEUILINIDAE
Vemeuilina sp.
Hišica je triserialna, navadno trioglata. V zbruskih dobimo številne preseke, značilne za rod Vemeuilina. Nekateri primerki so tudi izredno lepo ohranjeni, toda zaradi pomanjkanja literature vrste nismo mogli determinirati.
Različne verneuiline smo našli v hauterivijskih, barremijskih in aptijskih skladih v vzorcih 21, 23, 28 in 29,
Cuneolina laurentii Sartoni e Crescent!
2.	tab., 1. si.
1962, C. laurentii, Sartoni e Crescenti, pp. 277-278, Tav. 48. fig. 7-9, tav. 49. fig. 1
V zbruskih dobimo longitudinalne aksialne preseke, ki ustrezajo prvim opisom te vrste. Hišica je koničasta, nekoliko stisnjena. Kamrice se večajo od baze proti vrhu.
Razširjenost: Holotip je opisan iz Monte Alburno v južnih Apeninih. Več primerkov je najdenih še v raznih drugih okoliških krajih. Sartoni in Crescenti ga omenjata v coni s Cuneolina corriposaurii (valanginij-aptij).
Na Trnovskem gozdu nastopa ta vrsta v spodnjem delu aptija skupaj z algo Salpingoporella dinarica. Dobili smo jo v zbruskih 25 d in 28 c.
Cuneolina sp.
3.	tab., 4. si.
Nekateri primerki so slabo ohranjeni ali pa je v zbrusku tako slab presek, da vrste ne moremo določiti. Razne oblike kuneolin se pojavljajo v plasteh barremija in aptija skupaj z Bačinella irregularis in Salpingoporella dinarica. Dobili smo jih v zbruskih 25 d, 28 b, 28 c, 28 d.
Družina: LITUOLIDAE Haplophragmoides sp.
2. tab., 5. al.
Hišica je planspiralna. Kamrice in stene so enostavne. Začetna kamrica je majhna, okrogla, okrog nje so v krogu nanizane mlajše kamrice, ki se postopno večajo in podaljšujejo. Spiralna linija se počasi odvija in postane pri mlajših kamricah bolj ravna. Mlajše kamrice so torej podolgovate in ozke. Vseh kamric je navadno 9 do 13 ali 14. Druga kamrica je zelo majhna, tretja in četrta pa sta navadno združeni v eno široko.
Naši primerki so podobni vrsti H. scitulum, vendar so kamrice manj involutne. Tudi zavojna linija mlajših kamric je nekoliko bolj ravna kot pri vrsti H. scitulum.
Velikost hišice je 0,4 mm do 0,65 mm. Dobili smo jih v plasteh barremija in aptija v zbruskih 23, 28 in 29.
Primerki so zelo lepo ohranjeni. Opisali bi lahko novo- vrsto, vendar imamo za foraminifere premalo sodobne literature na voljo.
Trochamminoides sp.
3. tab., 2. si.
Hišica je okrogla s številnimi kamricami. Vse kamrice so približno enake velikosti in se zelo malo prekrivajo ali pa sploh ne. Zavojna linija je enakomerno okrogla. Zavoji so 3 do 4.
Primerki rodu Trochamminoides nastopajo v skladih barremija in aptija skupaj s Haplophragmoides sp., Bačinella sp. in Salpingoporella dinarica.
Zaradi pomanjkanja literature tudi pri teh primerkih nismo mogli določiti vrste.
Družina: ORBITOLINIDAE
Najnovejša študija in revizija orbitolinid je Douglassova razprava iz leta 1960. Med orbitolinide je prištel rodove Orbitolina, Dictyo-conus, Coskinolinoides, Simplorbitolina in Iraqia.
Orbitolinide so značilne za dobo od barreimija do cenomana. Douglass pravi, da so se razvijale iz rodu Coskinolinoides prek rodu Simplorbitolina in da je za razvoj značilna delitev prekatov oziroma kamric. Za vrsto Orbitolina discoidea Gras je mnenja, dal je bolj primitivna obillika orbitolin, ker ima zunanje kamrice deljene samo na dva dela.
Orbitolinide iz najdišč na Trnovskem gozdu so različnih oblik. Hišice imajo obliko ozkega ali širokega stožca, z deljenimi majhnimi ali velikimi zunanjimi kamricami. Nekatere oblike so bolj primitivne, druge bolj komplicirane. Zgradba se lepo vidi zlasti na zunanjih kamricah. Starejše so razcepljene navadno na dva dela, pri mlajših pa opazujemo že delitev na tri dele ali na dvakrat po dva dala. Opis vseh primerkov zahteva globljo samostojno študijo in jih bomo podrobneje obdelali mogoče kdaj v bodoče. V tem članku naj navedemo dve najbolj pogostni vrsti: Orbitolina co-noidea Gras in Orbitolina discoidea Gras.
Orbitolina conoidea ima visoko stozčasto hišico. Največja višina hišice je 0,36 dO 1,32 mm, največja širina hišice pa 1,35 do 1,88 mm.
Orbitolina discoide a pa ima naslednje dimenzije: največja višina hišice meri 0.79 do 1,12 mm, največja širina hišice pa 2,67 do 4,29 mm.
Orbitoline smo dobili v skladih barremija in aptija v vzorcih 27, 30
in 32 (3. tab., 1. si.).
Pregledno stratigrafsko razpredelnico orbitolinid sta podala B a s -soullet in Moullade (1962) iz barremijsko-aptijskih skladov Sierra du Montsech v Španiji. Rod Orbitolinopsis se po njunih ugotovitvah pojavlja v barremiju, Iraqia v spodnjem apfciju, Orbitolina pa v vsem aptiju. Vidimo torej, da so orbitolinide značilne za dobo od barremija do aptija ali še mlajše. V naših nahajališčih smo jih dobili skupaj z Bačinella irregularis in algo Salpingoporella dinarica, ki to starost potrjujeta.
Crustacea
Rod: Favreina Bronnimann 1955
Favre in Youkovsky sta neke fosilne oblike iz portlandija v Švici imenovala kot organizme »B«. Cuvillier je pozneje podobne oblike našel v spodnji kredi Akvitanije in jih prištel k haracejam. Parejas je te ostanke spoznal za izločbe nekaterih rakov. Dal jim je ime Coprolithus. Za holotip je določil Favrejevo obliko »B« in jo imenoval Coprolithus salevensis (po Bronnimannu, 1955).
Bronnimann (1955) je opisal te iste oblike in jim po prvem najditelju dal ime Favreina. Za holotip je določil prav tako obliko »B« in jo imenoval Favreina youkovskyi. Enako vrsto je našel tudi na Kubi. Takrat še ni vedel, da je Pare j as opisal isto obliko pod drugim imenom.
Bronnimann in Norton (1961) sta ponovno pregledala omenjene fosilne ostanke in ugotovila, da se Pa rž j as pri svojem opisu novega rodu ni držal vseh nomenklaturnih pravil. Med drugim mu ni določil položaja v sistemu. Zato naziv Coprolithus ni veljaven. Omenjena avtorja sta ga ukinila in uveljavila ime Favreina. Rod Favreina sta uvrstila v Crustacea. Ta naziv upoštevajo danes paleontologi. Edino holotip, ki ga je Bronnimann prvič imenoval Favreina youkovskyi, Parejas pa isto obliko že prej Coprolithus salevensis, se preimenuje v Favreina salevensis (Parejas).
Favreina salevensis (Parejas) 2. tab., 4. si.
1955, Favreina youkovskyi, Bronnimann, pp. 40, Pl. 2, fig. 11, text f igj. 5 e—5 n.
1960,	Coprolithus saleverwis, Radoičič, pp. 48, Tab. 7.
1961,	Favreina salevensis, Bronnimann e Norton, pp. 835_838
fig. 1—3.
To so organski ostanki nepravilne okroglaste ali podolgovate oblike. V podolžnem preseku vidimo v njih ozke paralelne kanale, brez kakršnekoli pravilne razporeditve. V prečnem preseku so ti kanali okrogli.
Doslej je bila ta vrsta najdena v portlandiju v Švici, v zgornji juri Arabije, v spodnji kredi Francije in Kube ter v zgornji juri in spodnji kredi južnih Dinaridov.
V Sloveniji je zelo pogostna. Na Trnovskem gozdu smo jo našli v skladih spodnje krede, v hauteriviju. Bogatejša najdišča so na Notranjskem in Dolenjskem. Nastopa v zgornjejurskih in spodnjekrednih skladih od zgornjega kimmeridgija do konca barremija.
Favreina kurdistanensis Elliott
1962,F.	kurdistanensis, Elliott, pp. 36, PI. 3. fig. 1—3, 6.
Primerek je nepravilne oblike. Sosednji kanali so za razliko od vrste F. salevensis spojeni. V prečnem preseku ne dobimo posameznih okroglih
cevčic, ampak sta po dve navadno spojeni, zato je videti, kot da so cevčice ali kanali v parih.
Elliott je našel to vrsto v plasteh barremija v severnem Iraku. Pri nas na Trnovskem gozdu ni bila najdena, pač pa je zelo pogostna v Loškem potoku na Dolenjskem. Pojavlja se v skladih hauterivijske starosti.
Incerte sedis
Bačinella irregularis Radoičič 3. tab., 3. si.
1959,	B. irregularis, Radoičič, pp. 89, Tab. 3. si. 1-2.
1960,	B. irregularis, Radoičič, Tab. 17. sl.l.
1962, B. irregularis, Sartoni e Crescenti, pp. 271, Tav. 26. fig. 2, Tav. 29.
Radoičičeva (1959) je B. irregularis opisala kot organizem, katerega celice so različne velikosti in nepravilne oblike. Razporejene so v skupine ali v neke vrste nepravilnih nizov, ki se med seboj prepletajo. Nov rod je uvrstila k algam z nejasnim sistematskim položajem. Njeno domnevo sta potrdila Sartoni in Crescenti (1962), ki sta enako obliko našla v spodnjekrednih skladih južnih Apeninov. Menita, da gre za posebne vrste apneno algo.
Doslej ne poznamo nobene alge s podobno strukturo, niti pri algah ne moremo govoriti o kakršnih koli celicah, zato je uvrstitev rodu Bačinella med alge še nezanesljiva. Nekoliko se nagibamo k mnenju, da pripada posebni skupini hidrozojev, podobno kot Cladocoropsis. Različno oblikovane »celice« spominjajo na cenostilne cevi s tabulami. Tudi mikro-struktura skeletnih elementov je podobna hidrozojski. Ponekod zelo jasno vidimo temno osrednjo črto, okoli katere so radialno razvrščena vlakna. Podobne oblike kot je Bačinella smo dobili v vzorcih z Nanosa skupaj s hidrozofjem Cladocoropsis, zato je primerjava toliko bolj verjetna.
Vrsta Bačinella irregularis je znana iz raznih krajev južne Dalmacije in Črne gore ter iz okolice Salerna v južni Italiji. Vedno se pojavlja v barremijskih skladih. Pri nas smo jo našli na Trnovskem gozdu pod skladi z algo Salpingoporella dinarica in ustreza barremijski stopnji spodnje krede. Dobili smo jo v vzorcih 23 in 27.
Aeolisacus sp.
Za majhne apnene cevčice, na obeh straneh odprte, je Elliott (1958) osnoval nov rod Aeolisacus z neznanim sistematskim položajem. Podolžna os je rahlo zakrivljena, stene so nepravilno okrogle. Ta avtor je opisal novo vrsto Aeolisacus dunningtoni iz permskih, zgornjetriadnih ter spodnje- in srednjejurskih skladov Bližnjega vzhoda.
Radoičičeva je našla novo vrsto istega rodu v senonskih skladih Dugega otoka. Njena vrsta Aeolisacus kotori se razlikuje od vrste A. dunningtoni po večji debelini sten.
Na Trnovskem gozdu so podobne oblike v aptijskih skladih skupaj z algo Salpingoporella dinarica. Naši primerki so povečini okrogli. Le redki so nekoliko ovalni. Mogoče so to samo prečni preseki daljših cevčic, ali pa le majhne kroglice, ki bi lahko predstavljale novo vrsto rodu Aeolisacus. Zaradi prekristaliziranosti in premajhnega števila primerkov nismo mogli določiti vrste.
Stratigrafski del
Italijanska raziskovalca Sartoni in Crescenti (1962) sta na podlagi mikropaleontoloških raziskav razčlenila sklade južnih Apeninov na več con ali horizontov. Imenovala sta jih po najznačilnejših fosilnih vrstah. Njuno razpredelnico za zgornjo juro in spodnjo kredo kaže 2. tabela.
RAZDELITEV SKLADOV NA CONE PO SARTONIJU IN CRESCENTIJU THE DIVISION OF STRATA AFTER SARTONI AND CRESCENTI
2. tabela	Table 2
aptij—valanginij	cona s Cuneolina composaurii
zg. titonij	oona s Salpingoporella apenninica
sp. titonij—kdmmeridgij	cona s Clypeina jurassica in Vaginella striata
lusitanij—callovij	cona s Kur nubia palastiniensis
Radoičičeva je stratigrafsko razdelilla južne Dinaride. Plasti ni imenovala po mikrofavni, pač pa je na podlagi mikrofavne določila vse stratigrafske člene zgornje jure in spodnje krede. Najznačilnejšo favno, ki jo je dobila v posameznih horizontih, kaže 3. tabela.
STRATIGRAFSKA RAZDELITEV PLASTI PO RADOlClČEVI THE STRATIGRAPHIC DEVISION OF THE STRATA AFTER RADOlClC
3. tabela	Table 3
aptij—barremij	Salpingoporella dinarica — Bačinella irregularis
hauterivij	brez značilne mikrofavne
valanginij	velike tintinine
infra valanginij	Clypeina jurassica in velike tintinine
portlandij—zg. kimmeridgij	Clypeina jurassica
sp. kimmeridgij—oxfordij	Cladocoropsis mirabilis
Do enakih ali podobnih rezultatov so prišli tudi drugi raziskovalci, vendar omenjamo samo ta dva razvoja, ker sta najpopolnejša, in ker je zanimiva primerjava z našimi nahajališči.
Sartoni in Crescenti sta vso dobo od valanginija do aptija združila v eno samo cono s Cuneolina composaurii. Ta foraminifera je najznačilnejša. Poleg nje pa sta navedla še algo Salpingoporella dinarica, Bačinella irregularis in druge. Zapovrstnost mikrofavne v južnih Apeninih in v južnih Dinaridih je skoraj enaka. Razlika je le v nekaterih strati-grafskih razmejitvah, zlasti med portlandijem in valanginijem. Sartoni in Crescenti sta postavila mejo jura-kreda glede na mikro-favno mnogo više kot je postavljena v Dinaridih in drugod v Evropi in na Bližnjem vzhodu. Velike tintinine, ki sta jih italijanska avtorja imenovala Vaginella striata, sta uvrstila v spodnji titonij. Nista jih ločila od horizonta z algo Clypeina jurassica, v naših nahajališčih pa je ta razdelitev izrazita. Se celo cona s Salpingoporella apenninica, ki leži nad horizontom z velikimi tintininami, spada po njunem mnenju še v zgornji titonij. Kuneoline, orbitoline, Salpingoporella dinarica, Bačinella irregularis in druga mikrofavna, značilna za barremijsko-aptijske sklade, je v južnih Apeninih postavljena v dobo od valanginija do aptija, torej tudi že v najnižji del spodnje krede. Na ta način spodnja kreda v Apeninih sploh ni razčlenjena in je doba valanginija in hauterivija mikropaleontološko zelo pomanjkljivo raziskana.
Na Trnovskem gozdu smo razčlenili sklade na podlagi mikrofavne podobno kot v južnih Dinaridih. Razlika je le v razmejitvi jure in krede.
RAZDELITEV SKLADOV NA TRNOVSKEM GOZDU THE DIVISION OF STRATA IN TRNOVSKI GOZD
4. tabela	Table 4
aiptij	Salpingoporella dinarica
barremlj	Bačinella irregularis
hauterivij	favreine, Salpingoporella apenninica
valanginij	velike tintinine
portlandij	Clypeina jurassica in velike tintinine
zg. kdmmeridgij	Clypeina jurassica
sp. kimmeridgij—oxfiordij	hidrozoji, korale, hetetide
Poleg značilnih fosilov, omenjenih v razpredelnici, najdemo v posameznih horizontih še drugo mikrofavno in mikrofloro:
Zgornji malm: Clypeina jurassica, Salpingoporella annulata, redke solenopore, Cayeuxia sp., redke tekstularije, v zgornjem portlandiju se pojavijo še velike tintinine.
Valanginij: velike tintinine Campbelliella mileši, Daturellina costata, Zetella sp. in drugi nedoločljivi odlomki tintinin, Salpingoporella annu-lata, S. apenninica, zelo pogostna je Cayeuxia sp. Dobimo še foraminifero Choffatella sp., miliolide, tekstularije in solenopore.
Hauterivij: Favreina salevensis, redke miliolide, tekstularije in ver-neuilinide. Redki sta algi Salpingoporella annulata in S. apenninica.
V hauterivijskem horizontu nismo dobili nobene značilne favne. Določeno oporo nam lahko nudijo vrste rodu Favreina. Pa peš (1963) je v Livnem ugotovil najštevilnejše favreine v hauteriviju. Tudi na Dolenjskem, zahodno od Loškega potoka, smo dobili najštevilnejše vrste rodu Favreina v skladih nad velikimi tintininami in smo jih uvrstili v hauterivij. Mogoče bomo z nadaljnjim raziskovanjem lahko pripisali nekaterim vrstam rodu Favreina večji stratigrafski pomen.
Barremij: Bačinella irregularis, Haplophragmoides sp. Trochammi-noides sp., orbitolinide, Cuneolina sp., miliolide, tekstularije.
Aptij: Salpingoporella dinarica, Cuneolina laurentii, Cuneolina sp., orbitolinide, miliolide.
Stratigrafska razširjenost mikrofosilov je podana na 5. tabeli. Za točno zapovrstnost mikrofosilov po plasteh pa navajamo še mikropaleonto-loške analize vseh vzorcev iz profila pri Voglarjih (št. 17 do 32) od zgornjeportlandijskih do spodnjealbijskih skladov (6. tabela).
Zaključki
1.	Na ozemlju Trnovskega gozda je bila sedimentacija na prehodu iz zgornje jure v spodnjo kredo neprekinjena. V zg. malrnu nastopa značilna alga Clypeina jurassica. Mejo med juro in kredo postavljamo tam, kjer ta alga izumre.
2.	Velike tintinine se pojavijo že v zgornjem portlandiju, najštevilnejše so v valanginiju in konec valanginija skupaj z nerinejami izginejo. Nerineje so zelo pogostne že v zgornjem malmu, nadaljujejo pa se še v spodnjo kredo.
3.	Hauterivijske plasti vsebujejo redko mikrofavno. Najznačilnejše so favreine (F. salevensis), ki jih spremljajo redke alge iz rodu Salpingoporella.
4.	Prvi pojavi orbitolinid in kuneolin ter vrsta Bačinella irregularis označujejo barremijsko stopnjo spodnje krede.
5.	Starost aptijskih skladov je določena z algo Salpingoporella dinarica, ki je vodilna za ta horizont in je na Trnovskem gozdu zelo pogostna. Spremljajo jo orbitolinide, kuneoline ter redkejše druge forami-nifere.
6.	V albijsko-cenomanijskih skladih se pojavljajo rekvienije, nerineje in orbitolinide. Albij in cenomanij se ne razlikujeta niti litološko niti po makrofavni. Mikrofavnistično tega horizonta nismo raziskali.
STRATIGRAFSKA RAZSlRJENOST MIKROFOSILOV NA TRNOVSKEM GOZDU STRATI GRAPHICAL DISTRIBUTION OF MICROFOSILS IN TRNOVSKI GOZD 5. tabela	Table 5
	Zg. malm	Valanginij	Hauterivij	Barremij	Aptij	Albij
	Upp. Malm	Valanginian	Hauterivian	Barremiaii	Aptaan	Albiain
Clypeina jurassica	X X X X X X					
Salpingoporella annulata	x 9. x x x	X X X X X X	X X X X X X			
Salpingoporella apenninica		X X X X X	X X X X X X			
Campbelliella mileši	X X X X	X X X X X X				
Daturellina costata	X X X X	X X X X X X				
Zetella sp.	X X	X X X X X X				
Vemeuilina sp.		XXX	X X		X X X X X	
miliolide			XX X X X X	XX X X X X	X X X X XX	XXX
tekstularije	XX XXX	XXX	XXX X	XXX	X X	X
Trochamrninoidea sp.				X X X X X	X X X X X X	X
Haplophragmoides sp.				X X X X X	X X X X	
Bačinella irregularis				X X X X X X		
Cuneolina sp.				X X X X	X X X X X	
Cuneolina laurentii					X X X X	
Orbitolinidae				X X X X X	X X X X X X	XXX
Salpingoporella dinarica					X X X X X X	
Aeolisacus sp.					X X	
Favreina salevensis			X X X X X			
MIKROPALEONTOLOŠKE ANALIZE IZ PROFILA PRI VOGLARJIH MICROPALAEONTOLOGICAL ANALYSES OF SAMPLES FROM SECTION
AT VOGLARJI
6. tabela
Table 6
Stratigr. horizont stratigr. Horizon	Številka vzorca Number of samples	Mikrofavna Microfauna
Albij? Albian? Aptij Aptian	32 31 30 29 28	Orbitolina conoidea, O. discoidea, Miliolidae Salpingoporella dinarica, Miliolidae Salpingoporella dinarica, Orbitolinidae, Miliolidae, Tex tul ari dae Haplophragmoides sp., Verneuilina sp., Miliolidae Cuneolina laurentii, Salpingoporella dinarica, Haplophragmoides sp., Trochamminoides sp., Verneuilinidae, Aeolisacus sp.
Barremdj Barremian	27 26 25 24 23	Bačinella irregularis, Orbitolinidae Miliolidae, Textularidae Cuneolina laurentii, Miliolidae brez mikrofavne — without microfauna Bačinella irregularis, Haplophragmoides sp., Trochamminoides sp., Orbitolinidae, Verneuilinidae, Miliolidae, Textularidae
Hauterivij Hauterivian	22 21	Salpingoporella annulata, S. apenninica, Fa-vreina sp., Miliolidae Verneuilina sp., Textularidae, Miliolidae
Valanginij Valanginian	20 19 18	Cayeuxia sp., Salpingoporella apenninica, S. annulata, Daturellina costata brez mikrofavne — without microfauna Campbelliella mileši,. Daturellina sp., Zetella sp., Salpingoporella annulata
Zg. portlandij Up. Portlandian	17	Clypeina jurassica, Tintinnina, Cayeuxia sp.
Sp. portlandij Zg. kimmeridgij L. Portlandian U. Kimmeridgian	Clypeina jurassica	
Sp. kimmeridgij		
—oxfordij L. Kimmeridgian —Oxfordian
Hydrozoa, Anthozoa, Chaetetidae
THE DEVELOPMENT OF THE LOWER CRETACEOUS BEDS AND THE BOUNDARY BETWEEN JURASSIC AND CRETACEOUS FORMATIONS IN THE WESTERN PART OF TRNOVSKI GOZD
The micropalaeontological analyses of samples from several localities of Trnovski gozd (Southwestern Slovenia), have enabled us to distinguish some stratigraphical horizons of the Lower Cretaceous. There have been established: Valanginian, Hauterivian, Barremian, Aptian and Lower Albian. The stratigraphic sequence of Trnovski gozd can be compared with the same horizons in Dalmatia and in Southern Italy. Similar relations occur also in some places of Lowland and Inland Slovenia.
The former investigators distinguished in the Upper Jurassic of Trnovski gozd the sphaeractinian and the coral limestones, and in the uppermost part the nerinean limestone, which was ranged as a whole into the Tithonian stage. The coral and sphaeractinian limestones up to now have been compared with the Stramberk horizon.
On the basis of the micropalaentological evidence the authors succeeded to demonstrate that the greater part of the nerinean limestone, till now placed in the Upper Jurassic, belongs to the Lower Cretaceous, namely to Valanginian and Hauterivian.
The Upper Malmian strata are developed especially well at Krnica east of Trnovo, and near the village Rijavci. These strata occur as white to brownish grey compact and well stratified limestone alternating with brown oolitic limestone.
From the Upper Malmian to Albian strata the following microfossils have been determined:
Algae:	Clypeina jurassica Favre
Salpingoporella annulata Carozzi Salpingoporella apenninica Sartoni e Crescent! Salpingoporella dinarica Radoičič
Foraminifera: Verneuilina sp.
Cuneolina laurenti Sartoni e Crescent!
Cuneolina sp.
Haplophragmoides sp.
Trochamminoides sp.
Chojjatella sp.
Orbitolinidae
Miliolidae
Textularidae
Tintinninae: Campbelhella mileši Radoičič Campbelliella sp. Daturellina costata Radoičič Daturellina sp. Zetella sp.
Crustacea: Favreina salevensis (Parejas) Favreina kurdistanensis Elliott Favreina sp.
Incertae sedis: Bačinella irregularis Radoičič Aeolisacus sp.
Clypeina jurassica Favre is well exposed in the area of Trnovski gozd, but the beds of this leading alga are in some localities thinner in comparison with finding places of Notranjska and Dolenjska.
S alping o p or ell a apenninica Sartoni e Crescenti. This alga is similar to S. annulata, but it is smaller and has among particular verticils the furrows which are easily seen. S. apenninica was found by Sartoni and Crescenti (1960) in the "Cone with S. apenninica", and allocated to the Upper Tithonian in South Appennins. It lies above the horizon with Large Tintinninae, which are characteristic for Valan-ginian, therefore we suppose that "cone with S. apenninica" is younger than Valanginian, and anyhow younger than the Upper Portlandian. In our country alga S. apenninica has been found together with Large Tintinninae in Valanginian and together with favreins in Hauterivian beds.
S alping o p or e 11 a dinar ica Radoičič has been described for the first time in Slovenia. It is abundant in the Aptian horizon and is one of the leading fossil of this period. Our specimens correspond with the description of Radoičič, but some of them are smaller than up to this time known forms. The measurements of alga S. dinarica from Trnovski gozd are as follow:
after Radoičič:
diameter of alga	0,13—0,49 mm (0,24—0,56 mm)
diameter of axial tube	0,07—0,26 mm (0,128—0,400 mm)
At the first time Radoičič allocated Salpingoporella dinarica and Bačinella irregularis to one horizon of the Barremian-Aptian age. They were also ranged in the same period by Italian investigators Sartoni and Crescenti, and by Elliott, who described S. dinarica as Hensonella cylindrica from Iraq (Sartoni e Crescenti, 1962). Now-a-days predominates the opinion that S. dinarica belongs to the upper part of the Barremian-Aptian strata; consequently S. dinarica is characterisecal for the Aptian horizon.
? Large Tintinninae. The fossil forms which were denoted by Favre as organism "C", and later C a r o z z i determined them for pteropods and named them Vaginella striata (Carozza, 1954), Radoičič allocated to- Ciliata to the group of Tintiimina, and erected new independent genera with many species. (Radoičič, 1959, 1963). Farinacci has all the above mentioned fossils combined into one species Banfcia striata (Carozzi), and allocated them to the Lamellibran-chiata of the family Teredinidae. The same author says that the reduplication, which appears at this organism, is so far not known at Ciliata.
Besides she points out that the wall of well preserved examples consists of a thin internal layer and an external one (Farinacci, 1963).
We have examined a lot of material and discovered the "double walls" only at reduplicated specimens. The reduplication is, however, particularity so for the mussels as for the tintinnins. We appreciate the opinion and the statements of R a d o i č i č, and place the problematic fossils among the Tintinninae, until their systematical position is not finally solved.
On the territory of Trnovski gozd the Large Tintinninae are not so good preserved as in some localities of Lowland Slovenia. All the species, we have established (Campbelliella rnilesi, Daturellina costata, Zetella sp.) were already described in our country (Turnšek, 1964). According to that we mention them only as a new finding place in Trnovski gozd.
The Large Tintinninae appear already in the Upper Portlandian together with Clypeina jurassica, but there are more numerous in Va-langinian beds, where they appear like stonebuilders.
Foraminifera. The various forms of miliolids, textularids, and verneuilinids occur in all the layers from the Upper Jurassic to Albian. Their existence is not of considerable importance for the stratigraphy of the Lower Cretaceaous beds. There have been found Cuneolina laurentii Sartoni e Crescenti, Haplophragmoides sp., Trochamminoides sp. and Orbitolinidae.
Favreinae. The rests of favreins are rarely found in Trnovski gozd. Only one species F. salevevisis (Parejas) has been determined. It occurs in the beds of the Hauterivian age.
B a č in e 11 a irregularis Radoičič. R a d o i č i č (1959) has the new genus Bačinella described as fossil organism, which is consisted of cells of different size and irregular forms. These are arranged into the groups or series, which are irregularly interlaced. Genus has been allocated to Algae, its systematic position has not been obvious. Sartoni and Crescenti have found Bačinella in the beds of Lower Cretaceous in South Appennins, and they suppose to deal with a special form of calcareous Algae.
So far we do not know any alga with similar structure. The tubes at solenopors are parallel. We consider, that Bačinella belongs to the special group of hydrozoans, like Cladocoropsis. Different forms of "cells" with partings in Bačinella remind us of coenosteal tubes and interspaces with tabulae in hydrozoans. Also the microstructure of skeletal elements in Bačinella resembles to that of hydrozoans. In some elements of Bačinella we can obviously notice the medial dark line with radial fibrous.
In the area of Trnovski gozd Bačinella has been found under the strata with Salpingoporella dinarica, and corresponds to the Barremian stage of the Lower Cretaceous.
35 — Geologija št. 9
545
Conclusions
The micropalaeontological analyses of samples from Trnovski gozd show the following results:
1.	Sedimentation from the Upper Jurassic to Lower Cretaceous evolved uninterruptedly. The boundary between the Portlandian and the Valanginian is erected there, where Clypeina jurassica became extinct.
2.	The Large Tintinninae appear already in the Upper Portlandian, more frequent they are in the Valanginian. At the end of Valanginian the Large Tintinninae together with Nerineae became extinct.
3.	The Hauterivian strata seldom contain microfauna. The most common are favreins (Favreina salevensis), accompanied by rare Salpingoporella annulata and S. apenninica.
4.	Bačinella irregularis and the first appearance of cuneolins and orbitolinids characterize the Barremian stage of the Lower Cretaceous.
5.	The age of Aptian beds is determined by the alga Salpingoporella dinarica which is often found on Trnovski gozd.
6.	The strata with Salpingoporella dinarica are overlain by the Albian-Cenomanian beds, containing the fragments of Requieniae, and Radiolites together with Orbitolinidae.
A precise succession of microfauna in Upper Malmian and Lower Cretaceous and the division on the individual stratigraphic horizons is given in the Slovenian texte on the tables 5 and 6.
LITERATURA
Bassoullet, J. P. & Moullade, M., 1962, Les Orbitolinidae du ?retac6 limferieur de la Sierra du Montsech, Province de Lerida (Espagne). Rev. Micropaleont., 5, 2; 104—114, Paris. Bronnimann, P., 1955, Microfossils incertae sedis from the Upper Jurassic and Lower Cretaceous of Cuba. Micropaleontology, 1, 1; 28—51, New York. Bronnimann, P. & Nor to n P., 1960, On the classification of fossil fecal pellets and description of new farms from Cuba, Guatemala and Libya. Eclogae Geol. Helv., 53, 2; 832—842, Basel. Buser, S., 1961, Geološke razmere na Hrušici, Nanosu in vzhodnem delu
Trnovskega gozda. Manuskript, Geološki zavod, Ljubljana. Buser, S., 1962, Geološke razmere na Trnovskem gozdu in Vipavski dolini.
Manuskript, Geološki zavod, Ljubljana. Buser, S., 1962, Razvoj jurskih slojev v slovenskem Dinarskem gorovju.
Report of 5. Meeting Geol. Yugoslavia, 163—167, Beograd. Buser, S., 1963, Razvoj jurskih skladov v slovenskih Dinaridih (Trnovski
gozd, Nanos, Snežnik) .Manuskript, Geološki zavod, Ljubljana, Buser, S., 1964, Tolmač k osnovni geološki karti SFRJ lista Gorica in Pal-
manova 1 :100.000. Manuskript, Geološki zavod, Ljubljana. Cushmann, J., 1955, Foraminifera. Their Classification and Economic Use.
Lituolidae. 4. Edition, pp. 99—112, PI. 10. Cambridge. Canovic, M., 1959, Neki mikropaleontološki podaci za izdvajanje sedime-nata don je krede na terenu Trebinje (Hercegovina). Geol. glasnik, 3. 23—27, Tab, 1-2, Titograd.
Canovič, M., 1959, Prilog m ikropaleon tološ kom proučavanju sedi mena ta gornje jure na graničnom terenu Črne gore, Hercegovine i dubrovačkog Primiorja. Geol. glasnik, 3, 71—78, Tab. 10—13, Titograd.
Douglass, H. C., 1960, Revision of the family Orbitolinidae. Micropaleonto-logy, 6, 3; 249—264, PL 1, New York.
Elliott, G. F., 1962, More microproblematica from the Middle East. Micro-paleontology, 8, 1; 29—44, Pl. 1—6, New York.
Farinacci, A., 1963, L'«Organismo C» Favre 1927 appartiene alle Teredi-nidae. Geologica Romana, 2, 151—178, Tav. 1—5, Roma.
G or j anovi č-Kramber ger, C., 1895, Fosilne ribe Komena, Mrzleka, Hvara i M. Libanona Jugosl. akad. znanosti i umjetnosti. Zagreb.
H a u e r, F., 1868, Geologische tTbersichtskarte der osterreichischen Monarchie, Blatt VI, Oestliche Alpenlander. Jahrb. k. k. geol. R. A., Wien.
Kerčmar, D., 1962* Prve najdbe zgornjejurskih apnenih alg v Sloveniji. Geologija, 7, 24, Tab. 1—4, Ljubljana.
K os s mat, F.. 1905, Erlauterungen zur geologischen Karte der Osterr.-ungar. Monarchie, SW Gruppe, Nr. 98, Haidenschaft und Adelsberg. Wien.
Kossmat, C., 1906, Das Gebiet zwischen dem Karst und dem Zuge der Julischen Alpen. Jahrb. k. k. geol. R. A., Wien.
Kossmat, C., 1909, Der kiistenlandische Hochkarst und seine tektcmische Stellung. Verh. geol. R. A., Wien.
Kossmat, F., 1910, Erlauterungen zur geol. Karte SW Gruppe, Nr. 91, Rischoflack und Idria. Wien.
M a y n c, W., 1960, Biocaracteres et analyse morphometrique des especes jurassiques du geinre. Pseudocyclammina (Foraminifere). II. Pseudocyclam-mina jaccardi (Schrodt). Rev. Micropoleont., 3, 2; 103—118, Paris.
Moullade, M., 1960, Les Orbitolinidae des microfaci£s barrč miens de la Drome. Rev. Micropalčont., 3, 3; 188—198, Pl. 1—2, Paris.
P a p e š, J., 1963, O razvoju i mogučnosti rasčlanjivanja donje krede u području Livna. Geol. glasnik, 7, 33—38, Sarajevo.
Pleničar, M., 1960, Stratigrafski razvoj krednih plasti na južnem Primorskem in Notranjskem. Geologija, 6, 22—145, Ljubljana.
Pleničar, M., 1963, Tolmač k osnovni geološki karti FLRJ, list Postojna. Manuskript, Geološki zavod, Ljubljana.
Pokorny, V., 1958, Grundzuge der zoologischen Micropalaontologie. Lituo-lidae, pp. 186—189, Berlin.
Radoičič, R., 1959, Salpingoporella dinarica nov. spec, u donjokrednim sedimentima Dinarida. Geol. glasnik, 3, 33—42, Tab. 3—5, Titograd.
Radoičič, R., 1959, Paleontološke odlike sediimenata okoline Bačinskog jezera (Gradac—Ploče). Geol. glasnik, 3, 55—63, Tab. 7—9, Titograd.
Radoičič, R., 1959, Krupne tintinine CampbellielLa nov. gen. i Da ture! lina nov. gen. Vestnik Zavoda za geol. i geofiz. istraž. Srbije, 17, 79—86, Tab. 1—2, Beograd.
Radoičič, R., 1959, Nekoliko problematičkih mikrofosila iz dinarske krede. Vesnik Zavoda za geol. i geofiz. istraž. Srbije, 17, 87—92, Tab. 1—2, Beograd.
Radoičič, R., 1960, Mikrofacije krede i starijeg tercijara spoljnih Dinarida Jugoslavije. Paleontologija Jugosl. Dinarida. Ser. A, Mikropaleontologija, 4, 1; Titograd.
Radoičič, R., 1962, Paleoekologija i biostratigrafija aberantnih tintinina Jugoslavije. Doktorska disertacija, manuskript, Beograd in Ljubljana.
Sartoni, S. & Crescenti U., 1962, Ricerche biostratigrafiche nel Me-sozoico dell'Appennino meridionale. Giornale dd Geologia. Ann. M us. Geol. Bologna, Ser. 2, Vol. 29 (1960—1961), 161—304, Tav. 11—42, Bologna.
S tac he, G., 1889, Die Liburnische Stufe und deren Grenz-Horizonte. Abh. geol. R. A., Wien.
S tur, D., 1858, Das Isonzo-Thal von Flitsch abwarts bis Gorz, die Umgebun-gen von Wippach, Adelsberg, Planina und Wochein. Jahrb. k. k. geol. R. A., Wien.
Turnšek, D., 1965, Velike tintinine iz titonskih in valangijskih skladov
severozahodne Dolenjske. Geologija 8, 102 do 112, Ljubljana. Vet ter s, H., 1947, Erlauterungen zur geologischen Karte der Republik
Osterreich und seinen Nachbargebdeten. Wien. Winkler, A., 1924, Ueber den Bau der ostlichen Siidalpen. Mitt. Geol. Ges., Wien.
Wiontzek, H., 1934, Rudisten aus der oberen Kreide des mittleren Isonzo-gebietes. Pal aeon tographica, Stuttgart.