GLEDALIŠKI LIST SS5 OPERA -13 BALETNI VEČER BALETNI VEČER D ir i g e it: Koreograf In režiser: D ŽEBRE E. pl. DOHNANY: p GOLOVIN PIERETIN PAJČOLAN PLESNA PESNITEV V TREH DELIH Pierot................D. Pogačar Piereta ..............G. Bravničarjeva Harlekin ,............M. Kurbos Usoda.................S. Polik Veseljaki... S. Japljeva, A. Brcarjeva, M. Buhova, A. šušteršičeva in baletni zbor. E. GRIEG: PEER GYNT PLESNA SUITA Peer Gynt...............M. Kurbos Svet dobrega: Ona ............L. Wisiakova Njeno spremstvo. Svet zlega: Zapeljivost .... S. Japljeva Njeno spremstvo... A. Brcarjeva, R. Brcarjeva, M. Petanova, D. Pogačar in baletni zbor. M. RAVEL: BOLERO ŠPANSKA PLESNA SLIKA Plešejo solisti: G. Bravničarjeva, S. Japljeva, M. Kurbos, D. Pogačar in ves baletni zbor. Načrti kostumov: J. VILFANOVA Cena »Gledališkega lista« Lir 3.—, GLEDALIŠKI LIST DRŽAVNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1943/44 OPERA ŠTEV. 13 B AL E T NI ¥ E ČEK E. pl. D O H N A N V : PIERETIN PAJČOLAN E. G R I F. G : M. K. A V E L : PEER GYNT * B O L E R O V razgovoru z Golovinom Vsako jutro ga lahko vidite, kako v prožni hoji med prvimi prihiti v operno gledališče — ob zvestem spremstvu svoje palice, ki nato redno obvisi na obešalniku pred mojoi sobo ter mi je zanesljiv znak, da je ing. Golovin (njegovo pravo ime je Peter Gres-serov) že na delu. In skoraj redno proti koncu večerne predstave ta palica izgine prav tako neopazno, kot je na kljuki obvisela. Res! Malokdo je tako ves predan svojemu delu, malokdo je tako pripravljen vsega se dati in razdati svojemu poklicu. In s kakšnim ognjem in požrtvovalnostjo! Nič ne vpraša, če bo težko, nič ne toži, da ne bo časa. Čim se oglasi klic potrebe, je Golovin brez ugovora na svojem mestu. In to tako dobro de! Ta izredna težnja za grajenjem, ta zvesta ljubezen do umetništva samega, ta čista skrb za skupni uspeh, ki je vedno najvišji smoter, v katerem vselej utonejo osebni interesi in za vsem ta neomajni optimizem, — vse 177 to je kot balzam na rane, ki jih neusmiljeno seka gledališki obrat z vsem svojim nemirnim in vedno z nasprotji borečim se živije-njemi Pri vsem tem pa Golovin ne sili nikamor v ospredje. Kar je njegova neoporečna pravica, si vzame. V vsem ostalem pa je ves skromen. Skromen v zunanjem in notranjem življenju. Tih je in včasih skoro nekam odmaknjen. Le tu in tam se mu v družbi vžgo oči in se mu razveže beseda. In potem cb njegovih spominih mimogrede izveš, da izhaja iz ruske oficirske družine, da mu je bil ded poznani poet, pisatelj in kritik Boris Almazov, da mu je oče diplomiral na moskovskem konservatoriju in da mu je bila mati izredna pianistka z absolutnim posluhom. In še nadalje izveš, da je imel ,cn spim od malega izredno razvit zmisel za glasbo in posebej za doživljanje ritma in stila. Tako se ti ob bežnih spominskih podobah nariše skica njegove osebnosti in doumeš, zakaj je Golovin opustii inžcn:rski poklic in se predal umetnemu plesu, katerega je gojil že v svojih gimnazijskih letih spričo posebno razvite ruske baletne tradicije. Vendar o takih svojih spominih Golovin le redko govori. Mnogo raje modruje. Tako sva bila tudi ob najinem zadnjem razgovoru oba kar hipno sredi modrovanja. »Namreč — veste, tako je:« — je pričel svoje pripovedovanje v dokaj dobri slovenščini z rahlim ruskim naglasom, ko sem privedel razgovor na njegovo koreografsko snovanje. »Imam poseben riačin koreografskega mišljenja, vezanega na žive predstave. Prepričan sem, da ima vsaka glasbena umetnina svoje duhovno bistvo in duhovno pedebo. In ko iščem plesne oblike za tako glasbeno c.metnino, skušam najprej intuitivno prodreti do njenega duhovnega 'bistva. Včasih mi to uspe zelo hitro, včasih le s težavo. Ko se mi odpre prvi stik, se ga oklenem; iz njega pa se mi skoro razvije 178 postopoma celoma duhovna podoba glasbene umetnine. A ko jo imam, se mi iz nje kar same po sebi izoblikujejo plesne oblike, gibi in mimika — vse po neki nujni in zakoniti odvisnosti. Kot vsaka stvar, ima tudi glasbena tvorba svoje duhovno telo, ki ga Bravničar jeva: Umetniško snovanje duha s čuti ne zaznamo, a je! Prav objektivno' — je. Podobno, kot v človeku njegov duhovni jaz in njega usoda. To duhovno telo pa je bilo prav tako isto izhodišče glasbeniku za njegovo kompozicijo, kot mora biti meni za mojo koreografijo.« 179 »To se pravi — dve veji iz istega korena« — sem pripomnil, dobro umevajoč njegovo pojmovanje. »Tako je!>< — se je umiril Golovin iz svojega vnetega pripovedovan ja, ki ga je spremljal z živahnimi gibi rok in prstov pred seboj. — »A brez intuicije sploh ni umetnosti in umetnina, ki nima takega objektivno že v duhovnem svetu obstoječega duhovnega bistva, sploh ni umetnina« — je še dostavil. Nato pa je umolknil in se zagledal s svojimi svetlimi očmi skozi okno nekam v daljavo. Med tem mu je roka kar podzavestno segla v žep in počasi, počasi potegnila iz nje staro, obrabljeno, a srebrno dozo. Previdno so mu iz nje prsti izvabili cigareto — »Sava« — jo skrbno posvaljkali in vtaknili v ustnik. Še vedno stremeč v daljavo je Golovin nato prav tako počasi potegnil iz drugega žepa vžigalnik in z neko sveto vztrajnostjo kresal ogenj iz neubogljivega kresila — dokler mu je končno le zagorela cigareta in je s posebno slastjo potegnil na dolgo vase prvi dim. Postavil sem neko novo vprašanje, a Golovin ga je preslišal. — Očividno je na tihem predel naprej začetni razgovor — sedaj pa je odtrgal svoj pogled od daljave, se ozrl name in se nanovo razgovoril: »Umetnost je izraz duha, drugače bi je sploh ne bilo — isto je z nauko (mislil je reči — z znanostjo) in vsak, še celo poustvarjalni umetnik si mora znati utreti pot do vseh teh. duhovnih skrivnosti, mora trenirati svojega duha, da zna najti stik — in čim močnejši stik do tega duhovnega sveta in vse, kar oblikuje, mora oblikovati od tam — a to s čim jasnejšimi in čim preprostejšimi izraznimi sredstvi.« »V kolikor spremljam Vaše delo, imam vtis, da se je v zadnjem času naš balet začel približevati smeri in izrazu, o katerem govo- rite, da je od površnega zunanjega izraznega sveta začel grebsti v večje globine in da ...« »Seveda« — mi je nenadno vpadel v besedo Golovin. »Saj je čisto razumljivo. Samo pomislite, kakšno je bilo svoj čas naše delo ob neskončnem številu operet, ki smo jih igrali, in kjer je bil balet vedno nujni in celo izsiljeni rekvizit. Saj smo šele v zadnjem času \Visiakova: Estetska harmonija: tehnika in kultura dobili možnost pravega umetniškega razvoja, ki ga bo stalna baletna šola samo še podprla. Iz nje bo izšlo mnogo dobrih plesalk in plesalcev. Da bi se nam razvil vsaj še tudi kak dober koreograf! < »Upajmo v to! Saj prava umetniška atmosfera sama izvabija tudi prave tvorne moči. — A kako ste zadovoljni z novim plesnim večerom?« 181 »Bo šlo. Mislim, da je najgloblji »Peer Gynt«. V njem sem prišel najmočneje do pravega duhovnega ozadja. Stik se mi je utrdil ob »Solvejgini pesmi« — in ko sem imel ta most, se mi je kar hitro izoblikovala cela suita. Zdi se mi, da sem dosegel z malimi sredstvi veliko izraza — in da sem napel tempo. Tempo zame ni brzina, temveč razpredanje zmiselne linije, ki ne sme biti nikjer pretrgana. In če je tak tempo prav dobljen, potem je zunanja oprema postranska stvar. Preveč zunanjosti dostikrat celo škoduje, ker pretrga notranji tok.« »Tako kot gledate na vse te stvari, se mi zdi, da izhajate pravilno povsod iz enega in istega izhodišča — to je, iz duhovnega pravira vsega življenja in oblikovanja. Zanima me, kakšen jc v zvezi s tem Vaš odnos do> režijskega dela, ki ga žti dolgo opravljate.« i Golovin je značilno okrenil svojo glavo, obraz se mu je razjasnil v komaj nakazan nasmeh, sklenil jc pod obrazom roke in kar hipno odgovoril: »Koreografija ie komplicirana režija. Zato režija zame ni težka stvar — seveda, v principu!« »Vas razumem. Hočete reči, da gre tu, kot tam za zmiselno razpostavljanje oseb v prostoru, za .vsebini adekvatno kretanje, za telesno in m.imično izražanje in predvsem za celotni zmiselni oblikovni koncept.« »Tako je! Zato je v režiji pri tem moja glavna težnja, da postavim prizore tako naravno in iz duha tako živo, da lahko v njih igralec tudi sam iz sebe ustvarja. Sploh je zame prav tu kritično merilo: Če je prizor pravilna in živo zasnovan, potem se igralec v njem znajde in se dobro počuti in nato sam iz sebe dopolnjuje svoj igralski lik ter tekom predstav še stalno raste. Obratno pa se izkaže, da v slabo zasnovanem prizoru igralec ne najde pravih tal — postane skonstruiran, -— in čc ob prvi predstavi svojo stvar še nekako izvede, pozneje postopoma usiha in izrazno pada. Tudi mu v prvem slučaju ljubezen do vloge stalno raste, v drugem pa stalno pojema. In to je enak pojav v igralskem, kot v plesnem Japljeva: Izvir ustvarjanja:, krvni nagon svetu. Kako sovpada koreografija z režijo boste lahko posebno opazili pri »Peer Gynr.u«, zlasti v predzadnji sliki, v borbi med svetlobo in tcmo.<' Med sorodno uglašenimi ljudmi se razgovori tako živo razvijajo in misli tako razpredajo, da jim je skoro redno potrebna za kraj zavora od zunaj. In tako je tudi naju konec večerne predstave, med katero sva kramljala, spomnil, da je treba končati. — Golovin se je počasi dvignil z naslonjača, si na isti način, kot preje, prižgal cigareto — a sedaj le polovičko — se mirno sprehodil po sobi, pa med tem še pomodroval: «Koliko živčne energije vzamejo človeku ti težki časi! A človek more vse to premagovati samo s svojo duhovno močjo in voljo. Samo s pravo notranjo usmerjenostjo, ki je od malega duhovno vzgojena. Tu pa imajo prav žene ogromno odgovornost. Jaz vsaj se imam za vse zahvaliti svoji plemeniti materi, ki nam je otrokom vcepila vero v duhovni svet in željo po zgraditvi višjega človeka v samem sebi. Samo pomislite! Kako bi svet vse drugače izgledal, če bi bile vse matere notranje tako vzgojene in bi potem rodile in same tako vzgajale tudi vse nas — moške!...« Še na poti domov nama razgovor ni usahnil. V. U. Maša Stavčeva: Naši baletni solisti Kdor gleda in primerja med sabo naše baletne soliste — ne glede na kakovost njihovega znanja — (sodbo o tem prepuščamo poklicnim kritikom) — mora priznati, da je tu potom dolgoletne, skoraj bi rekla naravne selekcije, prišlo do izbere zelo različnih osebnosti, ki se med seboj zelo posrečeno izpopolnjujejo in tako izpolnjujejo dane jim stroke. V vsaki skupini umetnikov najdemo posameznike, ki jim prevladujoče lastnosti duševnega ali telesnega ustroja, znanja, značaja, umetniške potence ali temperamenta vtisnejo neizbrisen pečat osebnosti, ki velja kot njihova karakteristika. V naših baletnih solistih m imamo markantne primere takih karakteristik in te so: izraz, kultura, temperament, tehnika, aktivnost in pasivnost. Poudarjam, da ima vsak izmed solistov navedene lastnosti v večji ali manjši meri, toda prevladovanje ene ali druge daje njegovi osebnosti pečat. Izraz. Do svoje karakteristike se je razvila Gjzela Bra-vničarjeva šele pred nekaj leti, kakor bi se prebudila v neko novo življenje. — če nam vstaja pred očmi vizija plesalke, se nam prikaže navadno njen najznačilnejši gib ali ritem. Pri Bravničarjevi pa ne doživljam toliko njene plesne kretnje, kakor celotni izraz. Izraz duše, človeka, ki ga predstavlja na odru. Pri njej je plesna kretnja podrejena notranjemu doživetju in zadobi pravo ceno in poudarek šele z njim. Ples postaja v njeni interpretaciji čustev drugotnega pomena, postane izrazno sredstvo, ni pa sam sebi cilj in namen. In to se mi zdi pravo bistvo in poslanstvo plesa. Gracilno telo Bravničarjeve, ki zna dati vsakemu plesu svojski osebni akcent, napravlja vtis žlahtne krhkosti, a vendar razpolaga kot resonančno sredstvo za duševna doživetja z bogato skalo izrazov: od lahkotne veselosti do obupa, od spogledljivosti do tragike. Pred leti je bila v njenem plesu neka zadržanost, neko »ne — do — kraja — dajanje«, nekaj kar bi imenovala »hladni ogenj«, tisti’, ki sam v sebi ne zgori, neka zadnja nerešena skrivnost, neka vrata, ki se niso odprla. Toda danes so odprtai in skrivnost za njimi je zavestno umetniško oblikovanje, Če je Japljeva meso in kri — in to je prav gotovo — tedaj Bravničarjeva to prav gotovo ni. Ona je duh, ki zavestno vlada Svojemu telesu, ki oblikuje z umetniško zavestjo značaj in dušo lika, ki ga ji je predstavljati. Eterična ženskost, krhka kakor snežni kristali )in zavestno zapeljiva ženskost sta njena ekstrema kot plesalka. Kultura. Kratek pogled na umetniško pot Lidije Wisiakovc: že kot šolarka se uči balet pri Vlčku in Poljakovi, nato nastopa v naši Operi; leta 1922. odide v plesno šolo Hellerau, leto nato je učenka Mary Wigmanove. Nato se vrne v Ljubljano v angažman, od leta 1929. do 1933- pa študira in nastopa v Parizu v Operi Comique in Theatre Chateletu, potem se vrne zopet v Ljubljano. Od leta 1933. do 1939. gostuje iz Ljubljane po Franciji (v Parizu in drugih mestih), Belgiji in Flandriji. Z letošnjo sezono je postala zopet solistka našega' baleta. Njen plesni študij jo je uvedel v znanje klasičnega baleta in modernega izraznega plesa. Kakšen je učinek pri enakovrednem obvladanju obeh metod, kaže njen ples. Toda tehniki in izraz.u se pridružuje še nekaj, česar sc ni mogoče naučiti, kar more dati le izkušnja v velikem svetu in njeg;ovih največjih središčih : kulturo. Definicija kulture pri plesalki? Prav za prav neizvedljiva stvar, kajti, kar bi človek našteval, bi bila vrsta pridevnikov — in vendar bi ne povedala tistega nedopovedljivega — gosposkosti v gibih, ki so več kot tehnično dovršeni, več kot estetični; žlahtnosti kretenj, ki jih nosi še nekaj drugega kot doživetje. Kaj je torej kultura pri plesalki? Nekaj kot grb; znamenje za žlahtnost, umetniško aristo-kratstvo. Najpomembnejše in od največje cene so v izraznem pogledu pri Wisiakovi roke in glava. S tem seveda ni rečeno, da niso noge v plesno-tehničnem pogledu prav tako poplone. Toda posebna značilnost je ozka povezanost kretnje rok s kretnjo glave. Wisiakovo doživljam kot plesno vizijo od pasu navzgor, v brezprimernO' lepi kretnji glave in rok, ki se vdano sklonijo. In zraven pogled iz njenih temnih žametnih oči, ki imajo v sebi neko krotkost na smrt zadete plemenite živali. 186 Oznaka za Lidijo je: appassionata. Njena kri je počasna in težka in poje molovo pesem. Da, vem; Lidija zna čudovito plesati tudi vesele plese, ima celo cel kup humorja in smisel za grotesko. Toda njena groteska je taka, da reže v srce, obenem ko se ji smeješ Kiirbos: Vir snujočih sil• moškost do solz. Ta groteska je ctbenem tragedija. Lidija ima v sebi nekaj tragičnega klovnstva. In morda je. ravno to znak, da jp prehodila svojo umetniško pot do viška. Temperament. ,•! , •■•■j.';’, V!K'